X Književna poročila. X Prispevek k zgodovini slovenskosrbskih literarnih odnosajev. V Zagrebu je za prošli Božič izšla knjiga: «Portreti s pisarna«1, ki nam — po njih korespon* denci — prikazuje nekatere srbske literate iz dobe pred 30 leti, a se tiče tudi slovenske literarne zgodovine. Izdal je knjigo Jovan Grčič, ki je kot urednik «Stražiiova» svoj čas korespondiral z omenjenimi pisatelji; najodličnejše mesto zavzema v knjigi srbski književnik Paja Markovič*Adamov. Hočem tu iz knjige posneti, kar nam kaže onodobne slovenskosrbske literarne odnošaje, a to gradivo pomnožujem še s svojimi dodatki, vzetimi zlasti iz lista «Stražilova». Gre nam tokrat za «prečansko» srbsko literaturo, kakor se je še pod konec prejšnjega stoletja razvijala v Novem Sadu in sosednjih Sremskih Karlovcih. Literarna tradicija je tu častila ime pesnika Branka Radičeviča, vrstnika Prešer= novega (f 1853.), ki ga Srb najrajši lepo po domače imenuje le Branka in ki je na brdu Stražilovu nad Karlovci pokopan. Po tem brdu se je imenoval srbski književni list «Stražilovo» v Novem Sadu, ki se je osnoval 1.1885. in ki ga je urejal Jovan Grčič.2 Ko je 1.1894. ta list zbog finančnih težav prenehal, se je — ob podpori patriarha Brankoviča — 1. 1895. v Sremskih Karlovcih ustanovil nov list «Brankovo kolo», ki je izhajalo do 1914. Urednik «Brankovemu kolu» je bil karlovški gimnazijski profesor Paja (Pavle) MarkovičsAdamov (formalno do svoje smrti, a faktično do 1905.). Adamov pa je že pri «Stražilovu» igral važno vlogo, tako da je sam urednik Grčič v njem videl duševnega vodja lista. To vidimo iz uredniških memoarjev, ki jih je sedaj publiciral Grčič. Iz pisem, ki jih je Adamov pisal uredniku Grčiču, spoznavamo, da je Adamov pri listu «Stražilovu» toplo zastopal potrebo slovanskih, a posebej jugoslovanskih literarnih zvez. Ko je 1.1886. delal profesorski izpit na univerzi v Zagrebu, je tu občeval z redakcijo «Vijenca» (prof. Klaič), z dr. Mili vo jem Šrepljem, s Kumičičem, Gjalskim itd. ter pisal (6. oktobra 1886.): «Ja sam uveren, da do sporazuma mora doči. I ja rastem, što vidim, da u tome neče biti moja zasluga najmanja,» in dodal je: «Hrvati bar oni, s kojima ja dolazim v dodir, hoče da se prizna, da je „moje i tvoje, tvoje i moje", pa neka samo dodje do 1 Jovan Grčič: Portreti s pisarna I. (U Zagrebu. Izdanje knjižara Z. i V. Va= siča. 1921. Str. 176. Cena 10 Din.) V knjigi je korespondenca Jase Ignjatoviča, Vojislava J. Ilijča, Lj. P. Nenadoviča, P.Adamova, Matavulja, M. P. Šapčanina. 2 Od junija 1885. do konca tega leta je bil listu urednik Milan Savič. Sicer pa ga je ves čas urejal Grčič. List je po štirih letnikih (1885, 1886, 1887, 1888) prenehal. Na novo je začel izhajati 1892. (V. letnik) ter je izhajal do oktobra 1894. (VI., VIL letnik); tedaj je prenehal «enkrat za vselej», ker mu je število naročnikov padlo baje na 200. — «Stražilovo» je prinašalo mnogo prevodov, zlasti iz slovanskih jezikov. L. 1885. nahajam v njem notice o pevskem društvu v Ptuju, o «Ljubljanskem Zvonu», o smrti Krilanovi, o «Slovanu», o mariborski «Ljudski knjižnici)), o «Družbi sv. Mohor j a», o Jurčičevih Zbranih spisih. L. 1886. omenja knjigo A. Trstenjaka o slovanski vzajemnosti, Matico Slovensko, »Slovana)), 1.1887. «Ljubljanski Zvon», Stritarjeve spise, «Slovana», 1.1893. «Ljub* ljanski Zvon», «Slovanski Svet», «Družbo sv. Mohorja«, smrt Cimpermanovo. — L. 1893. poroča Brežičan Jovan Novoselc iz Maribora obširneje o «Pomladnih Glasih« (uredil A. Stroj), češ, ne bi bilo napačno, če bi se ta knjiga prevedla v srbščino, «srpska bi deca u njoj začelo našla lepe zabave i pouke», dalje o Gestrinovih pesmih «Izza mladih let», ki med njimi najbolj hvali epsko «Zadnji brat», ter končno o Prešernovih Poezijah, ki so istega leta izšle v Trstu v čiri* lici, a v nekaki staroslovenskoruski cirilici, ki je referent Novoselc ne odobrava. (Pri tem se citirajo Badaličeve besede o pesmi «Luna sije», češ, da tej pesmi ni para v nobeni književnosti.) — 250 — X Književna poročila. X ujedinjenja i jedinstva, oni se neče pratiti, da budu Srbi, ako ne uzmognu biti Hrvati.«3 Istodobno se je Markovič že j ako zanimal za slovenske stvari. Smrt Krila* nova je pač obrnila posebno pozornost na tega pesnika ter je prevod njegove pesmi «Mladi rast» — «iz ostavštine Krilanove» — izšel že v 1. letniku «Straži? lova«.4 Februarja 1886. omenja Markovič članek graškega profesorja Gregorja Kreka: «Pesem o Hildebrandu in njena sorodnost z nekimi slovanskimi pes* mimi,»5 češ, ta članek bi v «Stražilovu» že moral iziti, torej je takrat bil že preveden. Članek je potem res kmalu izšel, in sicer v prevodu Velimira L u k i č a, bogoslovca v Sremskih Karlovcih.6 Ko je izšel Krekov članek, je pisal Markovič Grčiču: «Sotrudnika moraš pre* skrbeti tudi za slovensko književnost. Upotil te bom na mladega človeka, ki zna, kakor čujem, tudi srbski, ko mu zvem za adreso. Kako bi se jaz razveselil, ako bi nam za list poslal (tako) razpravo o njihovem Vodniku ali Prešernu ali katerem novejšem njihovem velikanu! Pred nekaj leti je slovenski pesnik Stritar zložil ciklus pesmi iz hercegovske vstaje pod naslovom «Raja», a ilustrira jih prof. Juri Šubic... Tako ti Boga, pozvedi v redakciji katerega slovenskega "lista, kje se more dobiti to ilustrirano izdanje, pa ga nabavi! Prevedel bom te pesmi, a pomagal mi bo bogoslovec Lukič. Pozvedi, ali bi in kako bi mogel dobiti za «Stražilovo» tudi te ilustracije. Tako mi Boga, pa da nas vidi Bog! Torej sedi, pa piši komu za to!.. .»7 Na katerega mladega Slovenca, «ki zna tudi srbski», je Markovič mislil, ne vem; vsekakor pa «Stražilovo» slovenskega sotrudnika ni dobilo in tudi ne Šubičevih ilustracij «Raje». Rano je zbudil srbsko pozornost slovenski pripovednik Kersnik. Njegovi «Luterski ljudje« so že leta 1884. izšli v srbski «Narodni Biblioteki« bratov Jova* novičev v Pančevu8, a «Stražilovo» je leta 1886. priobčilo Kersnikovo sliko iz domačega življenja «Mačkova očeta«, ki je izšla istega leta v «Ljubljanskem Zvonu« (št. 2),9 a pač že pred novim letom 1887. je urednik «Ljubljanskega 3 op. cit., 66. Seveda — pravi Grčič (68) glede narodnega edinstva — da se je «posle i on (Markovič) ljuto razočarao«. L. 1892. n. pr. je «Stražilovo« debatiralo s pravaškimi nazori «Vienca». 4 V št. 16. (18. aprila) 1885. Prevedel je pesem «N.» = Nikola Manojlovič. 5 O tem predmetu je pisal najprej Fr. Hubad v «Kresu» (1882). Krek je k tej razpravi napisal svoj dodatek v «Kresu» (1883), a v «Kresu» 1885. je priobčil še eno razpravo: «Še enkrat nemška pesem o Hildebrandu in njene sestre slovanske«. 6 Lukič je prevedel Krekov članek v «Kresu» (1885) ter ga priobčil v «Stra* žilovu« 1886. (št. 11 in 12, t. j. 13. in 20. marca) pod naslovom: «Pjesma o Hilde-brandu i njena sorodnost sa njekim slovenskim pjesmama«. Lukič se je pod pre* vodom podpisal «Obren» (v kazalu je njegovo pravo ime). Kreka imenuje «ču* venog slovenačkog naučenjaka i profesora slavistike na gradačkom univerzitetu«. Seveda so v prevodu izpuščeni prvi stavki Krekovega članka, ki se nanašajo na prejšnje razprave o tem predmetu. 7 Stritarjeve pesmi «Raja» so. izhajale v Zvonu 1876., a Šubičeve ilustracije ' v istem listu 1878. (št. 1: «Na meji«, št. 3: «Poslanec», št. 5: «Begun» št. 6: «Junak in dete«, št. 11: «Prisega», št. 13: «Junak in lastovka«, vsega šest slik). 8 Ta Biblioteka je začela izhajati 1. 1881. in je do februarja 1885. dosegla že 99 zvezkov. Nehala je 1.1890 z 216. zvezkom. 9 Prevod «Mačkovih očetov« je izšel v «Stražilovu» 1886., št. 18. (1, V.), pod naslovom: «Očeta Mačak«. V kazalu se imenuje prevajalec: Veljko Lukič. Lukič ni prav razumel obliko «očeta»; videl je v njej indeclinabile kakor se rabi: čiča («starog čiča Mačka«). Tudi nekih drugih besed, se zdi, ni razumel, n. pr.: za — 251 — K Književna poročila. X Zvona« prejel pismo «od srbskega književnika, da letos izide v ,,Stražilovu" povest „Agitator"».10 Ta srbski književnik je bil najbrž Markovič. Začetkom februarja 1887. piše Markovič: «Lukič je dobil krasno črtico o slovenskem pripovedniku Kersniku. Ko začneš priobčevati „Agitatorja", bomo tudi njo tiskali v beležkah..., rad bi, da priobčimo tudi Kersnikovo (sliko). Rekel sem Lukiču, naj nabavi, ako more kje, kliše ...» Prevod romana in črtico je Grčiču prinesel Markovič ter je oboje Jzšlo 1. 1887. v (cStražilovu«.11 V član« čiču o Kersniku se pravi, da je «danas kod brače Slovenaca najčuveniji i naj* omileniji pripovedač Janko Kersnik«, karakterizira se njegovo literarno delo, opisuje njegovo življenje in pri tem se močno naglašajo zasluge, ki jih je imel Leveč za razvoj Kersnikov.12 — Poleg omenjenih je «Stražilovo» priobčilo še nekaj prevodov iz slovenščine.13 (Konec prih.) Dr. Fr. Ilešič. Dr. J. V. Novak — dr. A. Novak: Pfehledne dejinv literaturv češke. Vvdani treti. Nakladem R. Prombergra, Olomouc 1922. Leta 1909. sta imenovana pisatelja prvič izdala svojo zgodovino češke litera* ture pod imenom: «Stručne dejinv literaturv česke» in po osmih letih pripravila drugo izdajo. Vsled vsesplošnega interesa, ki ga je knjiga vzbudila, je bila tudi ta izdaja kmalu razprodana. Pisatelja sta že pred prevratom pričela pripravljati tretjo izdajo, ki jo je po smrti J. V. Novaka dovršil — posebno kar se tiče novejše literature — znani literarni historik, profesor na Masarvkovi univerzi v Brnu, dr. Arne Novak sam. Knjiga je izšla koncem leta 1922. — vsled svojega bogastva in važnosti vredna, da se tudi naše razumništvo informira o njeni vsebini in njenih vrednotah. Splošnemu naslovu se druži pripis: Od najstarejših dob do političnega osvobojenja. S tem je podan obseg dela, ki ga je pisatelj v uvodu še podrobno razčlenil v tri dobe, in sicer: V staro dobo, segajočo od početkov literarne tvorbe do Jana Husa, v srednjo dobo, ki obsega štiri stoletja (XV., XVI., XVII. in XVIII.), govoreča o velikem notranjem preporodu češkega naroda v znamenju Husovih naukov, o razmahu husitov, o razvoju češke bratovske enote in njenem blagoslovljenem vplivu na razvoj literature in končno o propasti češkega dušev* nega življenja pod pritiskom protireformacije in germanizatoričnih teženj Dunaja, kjer blesti v tej časovni temi le svetli genij Jana Amosa Komenskega. Tretja — nova — doba pričenja koncem XVIII. stoletja in končava s svetovno vojno in politično svobodo češkega naroda leta 1918. (Razvoj bo pokazal, če obdrži ta letnica tudi pozneje isto organičnost in eksistenčno pravico, kakor «starega» biti pri hiši, terjatev, rubiti, hirati itd. — Po Grčičevi knjigi bi mis« lili, da je tudi Kersnikova povest «Mohoričev Tone» (Ljub. Zvon, 1886., št. 7 in 8) istega leta izšla v «Stražilovu», a tu «Mohoričevega Toneta» ni. 10 Tako poroča «Ljubljanski Zvon» 1887. v svoji prvi številki («baš te dni smo dobili...», a ta prva številka «Zvona» je izšla prve dni januarja, ker je v «Slovenskem Narodu» naznanjena že 5. januarja). «Agitator» je izhajal v «Ljub= ljanskem Zvonu» 1885. 11 V 17. št. (23. aprila) je začel izhajati roman ter je izhajal do 34. št. (20. av= gusta); prevel ga je bil Veljko Lukič. Črtica o Kersniku je izšla v 18. št. Kdo je avtor te črtice? Perušek? 12 «Stražilovo» je takrat obetalo, da izide tudi roman «Cyclamen» v srbskem prevodu, a to se ni zgodilo. 13 L. 1885. (št. 13., 7. aprila) je izšel Lukičev prevod Tavčarjeve