Tako smo praznovali pred 35 leti
Grosuplje, kjer sem preživela čudovitih pet let svoje mladosti, je praznovalo v oktobru svoj občinski praznik.
Kako pa smo praznovali pred 35 leti, naj v prispevku k vašemu prazniku dodam svoje spomine.
Veliko časa je minilo, vendar spomini niso zbledeli in se vračajo nazaj v najlepša leta mladosti. Preživela sem jih med dobrimi, delov-nimi ljudmi, sodelavci iz Grosupljega.
Bil je ta kraj poln mladih ljudi. V njem je bil sedež OLO, Okrajno sodišče, okrajno javno tožilstvo, Okrajni odbor OF, Okrajni komite KP, OK ZSMS in drugi uradi. Mladina, kijev Grosupljem delala iz vseh koncev in krajev, kajti tudi Grosuplje je bilo potrebno obnove po vojni stihiji.
V okviru OLO in političnih organizacij je bi-la v Grosupljem osnovna protiavionska zaščita (sedaj civilna zaščita). Sedež Staba PAZ je bil v stavbi ljudske milice. Spominjam se, kako resno smo jemali štabna povelja, ravno tako sirene, če so se oglasile. Nihče ni pomislil, da je to samo vaja, saj še niso izginili spomini na voj-na leta, zato je bil vsak na svojem mestu ob pravem času.
Za okrajni praznik OLO Grosuplje je bil leta 1949 predviden avionski napad na naselje. Ob 8. uri določenega dne je bii znak za alarm za bombardiranje z rušilnimi, zažigalnimi in ke-mičnimi (biološkimi) bombami. Zbirni center ekip je bil v štabu Civilne zaščite. Povelje: »Na-pad čez 20 minut«. Vodje ekip so bile razporejene s svojimi ekipami. Moja postaja »MICA« je imela sedež na Koščakovem hribu v neposredni bližini prejšnjega sodišča. Ekipa je bila opremljena z nemškimi in delno ruskimi tnaskami, nosili, sanitetnim materialom, vodja ekipe pa še s poljskim telefonom. Bili smo sa-nitetna ekipa, ki je čakala v pripravljenosti. Stab je sporočil, da se bližajo avioni. Bombar-diranje se je pričelo. Gorel je Prosvetni dom, rušila se je stavba OLO, delno porušena je bila RTP Grosuplje, pošta itd. Vse povsod so bili tu-di ranjenci. Razposlane so bile sanitetne ekipe. Tudi ostale ekipe so bile na svojih mestih. Reše-vanje je potekalo med obstreljevanjem kraja samega. Vnaprej so bili določeni tudi ranjenci (kako in kje je ranjen, ali se duši, ali ima ope-kline ipd.). Dekleta so morala nuditi ranjencu prvo strokovno pomoč, nato pa jih odnesti ali pospremiti v ambulanto prve pomoči, ki jo je vodii dr. PODKORITNIK s sestro Viko Bardorfer. Prenekateri bolnik oz. ranjenec se je raje nosil na rokah mladih deklet, kot pa hodil, zato si je izmislil tako rano, da ni smel ali ni mogel hoditi. Vendar je imel dr. Podkoritnik spisek ranjencev. Za vsakega takega nediscipli-
niranca je imel tudi zdravila. Prenekateremu namišljenemu ponesrečencu je bilo žal, da si je izmislil rane dmgje, saj je zdravnik, ko je opazil prevaro ukazal, da ga dekleta spustijo z nosili vred na tla.
Ko je prenehal napad z zraka in so bili ranjenct rešeni iz ognjenih ruševin in ko so bile pogašene goreče stavbe, je na skupnem zbira-lišču govoril član štaba ter je posamezne ekipe za reševanje in nudenje pomoči pohvalil ter dal priznanje ekipam in začel miting na ravnini za Prosvetnim domom.
Moram omeniti še, da je v okviru OLO-ja delovalo Prosvetno druŠtvo, v katerem je sodelovalo več skupin in sicer: dramska, folklorna, telesnokulturna in pevska skupina.
V vseh panogah smo bili zelo aktivni. Sodelovali smo -s kmečko mladino in imeli prenekatere nastope in gostovanja, na katere smo se vozili z odprtimi in okrašenimi kamioni, prepevali in bili srečni. Naša mladost je bila delovna, lepa, to pa zaradi tega, ker smo bili mladi in svobodni. Mladi in svobodni kot naša cela tnlada Jugoslavija. Prevladovalo je tudi močno tovarištvo, vsak posameznik je bil ze!o važen. Želeli smo, da se je vključil med nas. Pri udamiškem delu (seveda po redni službi) v svojem prostem času ni nikomur prišlo na misel, da bi rekel, ne grem delat, ker delo ni plačano. Kdor bi takrat to, rekel ali samo ome-nil, bi bil v očeh takratne zavedne mladine nič manj kot izdajalec.
»Ne stnemo pozabiti vseh grozot vojne, saj smo delovni narod, narod Jugoslavije, ki je gra-dil in bo še gradil svoja načela na neuvrščenosti in težko priborjeni svobodi,« je premnogokrat poudaril maršal Tito, o katerem še danes govo-rimo tako, kot da je med nami. Ni ga več, ven-dar so ostala njegova dela, načela, ostala je začrtana njegova pot, po kateri gremo po-gumno naprej in s čisto zavestjo pogledamo vsakemu poštenemu človeku sveta v oči.
Ponosna sem danes tudi jaz, ker sem bila nekoč krajanka Grosupljega in vsaj delno do-prinesla k napredku kraja.
Sedaj po 35 letih, so to k še sladki in prijetni spomini na kraj, kjer sem službovala in preži-vljala svoja mlada leta.
Vsem delovnim kolektivom, političnim orga-nizacijam, ustanovam želim še veliko delovne-ga uspeha.
Prav tako vsem svojim kolegom in kotegi-cam, sodelavcem in znancem, v kolikor se me bodo Se spomnile.
PEPCA ROŠELJ — BURJA