97 To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Brez predelav 4.0 Mednarodna. Content on this publication is licensed under a Creative Commons Attribution-NoDerivatives 4.0 International licence. (http://creativecommons.org/licenses/by-nd/4.0/) Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022 LjubLjana Law Review, voL. LXXXii, 2022 Izvirni znanstveni članek / Scientific article UDK: 347.72:347.9 DOI: 10.51940/2022.1.97-120 Rok Dacar* in Aleš Ferčič** Pravnopolitični pogled na doktrino nujnih zmogljivosti: analiza stanja in pomen »nepogrešljivosti« 1. Uvod V tem prispevku želiva ponuditi pravnopolitičen pogled na doktrino nujnih zmoglji- vosti (angl. the essential facilities doctrine, v nadaljevanju: doktrina),1 pri čemer zasledu- jeva zlasti dva raziskovalna cilja. Prvi raziskovalni cilj je podrobna analitična razčlenitev doktrine, ki presega posnetek stanja in poskuša najti vzročno-posledične povezave med doktrino in vsakokratno javno politiko, drugi raziskovalni cilj, ki temelji na prvem, pa je presoja pogojev, pod katerimi je trenutno mogoče uporabiti doktrino. * Magister prava, M.A. (Kraljevina Belgija), asistent na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru, elektron- ski naslov: rok.dacar@um.si. ** Doktor pravnih znanosti, izredni profesor na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru, elektronski naslov: ales.fercic@um.si. 1 Glej na primer: Malshe, 2019, str. 124–129; Muller in Rodenhausen, 2008, str. 310–329; Pitofsky, Patterson in Hooks, 2002, str. 443–462; Beckemrhagen, 2002; Lipsky in Sidak, 1999, str. 1187– 1248; Furse, 1995, str. 469–472. 4 98 Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022 V okviru prvega raziskovalnega cilja izhodiščno upoštevava, da doktrina ni evropski unikum,2 vendar je poudarek na razvoju doktrine v praksi Sodišča3 in Evropske komisije (v nadaljevanju: Komisija) oziroma nasploh v pravu Evropske unije.4 Pregled te prakse razkrije spremembe doktrine in ponekod tudi njeno pojmovno odprtost, kar je v teoriji predmet kritik, ki praksi očita njeno nedoslednost oziroma nasploh kontroverznost.5 Vendar je vprašanje, ali so vse take kritike utemeljene,6 kar želiva preveriti z ustreznim analitičnim pristopom, ki upošteva vzročno-posledične povezave in se ne omeji le na vprašanji »kaj?« ali/in »kako?«, temveč analizira tudi »kdaj?« in »zakaj?«. Slednje je po- membno, ker pozitivno pravo ne obstaja v nekem časovnem in prostorskem praznem prostoru, temveč v vsakokratnem realnem času in prostoru, za katerega so značilni spe- cifični izzivi in cilji. Ta okoliščina pokaže nujno povezanost, pravzaprav vzajemno odvi- snost prava in javne politike.7 Skratka, z ustrezno analizo razlage in uporabe relevantnih pravnih pravil v kontekstu vsakokratne javne politike8 želiva preveriti, ali so prej omenje- ne kritike, ki jih je na račun prakse mogoče zaslediti v teoriji, utemeljene.9 V tem smislu je v drugem razdelku najprej pojasnjen nadnacionalni pravni okvir doktrine, v tretjem razdelku sledi (pravnopolitična) analiza zadev Komisije in Sodišča, ki zadevajo nujne 2 Doktrina nujnih zmogljivosti se je najprej pojavila v konkurenčnem (tako imenovanem antitrust) pravu Združenih držav Amerike (Lipsky in Sidak, 1999, str. 1195–1211; Van Siclen, 1996, str. 7), danes pa jo najdemo v številnih pravnih sistemih. Čeprav ni omejena na klasične infrastrukturne sektorje, kot so energetski, telekomunikacijski, poštni in transportni, se zdi, da je bil pomen dok- trine najbolj očiten prav v takih sektorjih, zlasti po začetku njihove liberalizacije, kjer je s ciljem odprave dejanskih oziroma ekonomskih ovir za vstop na trg (Ferčič, 2015, str. 113–118) presegla okvir splošnega konkurenčnega prava in se je pojavljala tudi v posebnem liberalizacijskem pravu (Ferčič, 2009, str. 41–48). Tako je v teh sektorjih postopno prišlo do kombinacije negativne in pozitivne integracije. Vendar pa, kot je bilo že rečeno, doktrina od vsega začetka ni bila omejena zgolj na klasične infrastrukturne sektorje, zato se utemeljeno postavlja vprašanje, ali oziroma kako je uporabljiva v modernih tehnoloških sektorjih, ki temeljijo na velepodatkih. Primerjalni pravni vidiki so upoštevani, vendar niso osrednjega pomena. 3 Pojem Sodišče v prispevku zaradi jasnosti besedila uporabljava tako za Sodišče Evropske unije, Splošno sodišče Evropske unije kot tudi za Sodišče Evropskih skupnosti. 4 Kot je prikazano v nadaljevanju, je v različnih pravnih sistemih sicer mogoče najti skupni imenova- lec doktrine, vendar tudi pomembne razlike. 5 Glej na primer: Kerber in Schweitzer, 2017, str. 39–58; Hesse, 2008, str. 32–37; Ridyard, 2004, str. 669–673. 6 Spremembe doktrine, ki jih je mogoče utemeljiti s spremenjenimi okoliščinami in s tem povezano javno politiko, lahko razumemo kot razvoj doktrine in njeno prožnost, podobno pa velja tudi glede pojmovne odprtosti. 7 Van Siclen glede tega med drugim omenja razlike v konkurenčni politiki (Van Siclen, 1996, str. 10, op. 7), ki je za obravnavano problematiko tudi po najinem mnenju bistvena, vendar ne edina rele- vantna. 8 Pri tem izhajava iz predpostavke legitimnosti in utemeljenosti javne politike oziroma politik. 9 Kritike se nanašajo predvsem na odstop pogojev Microsofta od pogojev Magill in IMS Health. 99 Rok Dacar, Aleš Ferčič – Pravnopolitični pogled na doktrino nujnih zmogljivosti: analiza stanja in pomen »nepogrešljivosti« zmogljivosti, v četrtem razdelku pa je analizirana povezava med spremembami v konku- renčni politiki in pravu EU ter spreminjajočo prakso s področja doktrine. Na podlagi izsledkov prvih treh razdelkov peti razdelek poskuša pojasniti, pod kate- rimi pogoji se lahko doktrina uporabi danes, šesti razdelek pa poda sintezo ugotovitev prispevka. 2. Kratek pregled razvoja doktrine nujne zmogljivosti Načelo avtonomnosti oziroma prostega urejanja obligacijskih razmerij je splošno obligacijsko pravno načelo, ki udeležencem na trgu med drugim omogoča, da lahko podjetje samo izbira, s kom bo poslovalo, omejuje dejstvo, da lahko v nekaterih primerih zavrnitev dobave (angl. refusal to sell, refusal to supply) pomeni kršitev prevladujočega položaja podjetja na trgu. Zavrnitve dobave sicer lahko v grobem delimo na: 1. zavrnitve dobave na trgu dostopnega proizvoda,10 ki ga podjetje s prevladujočim polo- žajem prodaja drugim podjetjem; 2. prekinitev dobave proizvoda, ki ga je podjetje s prevladujočim položajem predhodno dobavljalo; ter 3. zavrnitev dobave proizvoda, ki še ni dostopen na trgu, saj ga podjetje s prevladujočim položajem ne prodaja, temveč ga uporablja kot input za lastno proizvodnjo drugih proizvodov. Poseben primer zavrnitve dobave, do katerega lahko pride v vsaki od treh zgoraj navedenih oblik zavrnitve dobave, je zavrnitev dobave (oziroma dostopa) po doktrini.11 Doktrina je v evropskem konkurenčnem pravu institut, po katerem mora podjetje (ki ima prevladujoč položaj na zgornjem trgu) in ki obvladuje zmogljivost, ki je ni mogoče podvojiti v običajnem inovacijskem in investicijskem procesu in brez katere je tekmo- vanje na spodnjem (vertikalno povezanem) trgu nemogoče ali resno oteženo, to zmo- gljivost (pod primernimi pogoji) deliti z drugimi podjetji.12 Njena domovinska pravica je v ZDA, kjer se je v prvi polovici prejšnjega stoletja razvila predvsem skozi sodno prakso zveznih sodišč. Od sedemdesetih let 20. stoletja dalje je bila zaradi prevlade pro- ti-intervencionističnih ekonomskih teorij deležna vse glasnejših kritik, med katerimi je gotovo najznamenitejša v članku Phillipa Areede Essential Facilities: An Epithet in Need of Limiting Principles. Po desetletjih nenaklonjene sodne prakse in teoretičnih razprav, ki so jo celo označile za enega najbolj problematičnih, nekoherentnih in neobvladljivih 10 Pojem »proizvod« v prispevku zaradi jasnosti besedila uporabljava tako za proizvode kot tudi za storitve. 11 Ugotovimo torej lahko, da je zavrnitev dobave po doktrini podmnožica zavrnitve dobave. Vsaka za- vrnitev dobave nujne zmogljivosti je hkrati po naravi stvari zavrnitev dobave, ni pa vsaka zavrnitev dobave tudi zavrnitev dobave nujne zmogljivosti. 12 Craig in Burca, 2015, str. 1074. 100 Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022 institutov konkurenčnega prava, brez katerega bi svet bil lepši,13 ji je milostni strel leta 2004 zadala sodba Vrhovnega sodišča ZDA v zadevi Trinko,14 ki je okoliščine, v katerih se lahko uporabi, do skrajnosti zamejila in de facto onemogočila njeno uporabo. Povsem drugačen pa je bil razvoj doktrine v konkurenčnem pravu EU,15 v katerem je (bila) toplo sprejeta ter široko uporabljena, morda pa v nekaterih primerih tudi zlo- rabljena kot sredstvo za doseganje ciljev, ki so primarno v domeni ex ante ekonomske regulacije.16 V praksi Komisije in Sodišča so kot nujne zmogljivosti bile priznane med drugim kemikalije, potrebne za izdelavo drugih kemikalij,17 pristanišča,18 letališka infra- struktura v najširšem pomenu besede19 in železniška infrastruktura.20 Komisija in Sodišče sta lastnost nujne zmogljivosti pripoznala tudi pravicam intelektualne lastnine.21 Doktrina je sicer eden spornejših konkurenčnopravnih institutov in ima tako velike zagovornike kot tudi velike nasprotnike. Prvi zatrjujejo, da blagodejno vpliva na tržno konkurenco, saj omogoča predvsem manjšim podjetjem dostop do zmogljivosti, ki jih nujno potrebujejo za nastop na spodnjem trgu, drugi pa so prepričani, da neupravičeno zmanjšuje interes podjetij za vlaganje v izgradnjo novih zmogljivosti ter v raziskave in razvoj. Ker pomeni grob poseg v pravico podjetij do svobodne gospodarske pobude in v pravico do zasebne lastnine, mora za njeno uporabo biti tradicionalno zadoščeno poseb- no strogim kriterijem. 13 Hovenkamp, 1999, str. 336. 14 Verizon v. Trinko, 540 U.S. 398 z dne 13. januarja 2004. 15 Kjer zavrnitev dobave zmogljivosti, ki pomeni nujno zmogljivost kot zloraba prevladujočega polo- žaja pomeni kršitev 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije. 16 Zadeva COMP/39.315 ENI z dne 29 septembra 2010 (ENI). 17 C-6/73 Istituto Chemioterapico Italiano and Commercial Solvents proti Komisiji z dne 6. marca 1974, ECLI:EU:C:1974:18 (Commercial Solvents). 18 Zadevi 94/19/EC B&I/Sealink z dne 21. decembra 1993 (B&I/Sealink); in 94/119/EC Port of Rødby z dne 21. decembra 1993 (Port of Rødby). 19 Zadevi 98/190/EC Flughafen Frankfurt/Main AG z dne 14. januarja 1998 (Flughafen Frankfurt/ Main AG); in 98/513/EC Alpha Flight Services/Aéroports de Paris z dne 11 junija 1998 (Aéroports de Paris). 20 T-374/94 European Night Services Ltd (ENS) proti Komisiji z dne 15. septembra 1998, ECLI:EU:T:1998:198 (Night Services). 21 C-238/87 AB Volvo proti Erik Veng (UK) Ltd z dne 5. oktobra 1988, ECLI:EU:C:1988:477 (Volvo/ Veng); C-38/98 Régie nationale des usines Renault SA v Maxicar SpA and Orazio Formento z dne 11. maja 2000, ECLI:EU:C:2000:225 (Renault/Maxicar); C-241/91 P, C-242/91 P Radio Telefis Eireann (RTE) and Independent Television Publications Ltd (ITP) proti Komisiji z dne 6. aprila 1995, ECLI:EU:C:1995:98 (Magill); C-418/01 IMS Health GmbH & Co. OHG proti NDC Health GmbH & Co. KG z dne 29. aprila 2004, ECLI:EU:C:2004:257 (IMS Health); T-201/04 Microsoft proti Komisiji z dne 17. septembra 2007, ECLI:EU:T:2007:289 (Microsoft). 101 Rok Dacar, Aleš Ferčič – Pravnopolitični pogled na doktrino nujnih zmogljivosti: analiza stanja in pomen »nepogrešljivosti« 3. Analiza izbrane sodne prakse glede doktrine nujne zmogljivosti 3.1. Pogoji Bronner kot izhodiščna točka presoje nepogrešljivosti zmogljivosti Kot izhodišče razprave vzemimo pogoje, ki jih je Sodišče vzpostavilo s sodbo v zadevi Bronner.22 Ti so nekakšen zlati standard, iz katerega Sodišče in Komisija v večini zadev, ki so povezane z doktrino, izhajata, čeprav mu v celoti le redko sledita. Sodišče je tako po- goje Bronner dejansko uporabilo zgolj v dveh zadevah, v sami zadevi Bronner ter v zadevi Clearstream,23, 24 Komisija pa se je nanje vidno oprla še v zadevi GVG.25 Sodba v zadevi Bronner temelji na naslednjem dejanskem stanju. Oskar Bronner je bil izdajatelj avstrijskega dnevnika der Standard s 3,6-odstotnim tržnim deležem na trgu dnevnikov, podjetje Mediaprint pa izdajatelj dveh dnevnikov, ki sta na trgu dnevnikov konkurirala dnevniku der Standard. Podjetje Mediaprint je na trgu dnevnikov imelo 46-odstotni tržni delež, razvilo pa je tudi dostavljalsko mrežo za svoje časopisje. Bronner je zatrjeval, da dostavljalska mreža podjetja Mediaprint pomeni nujno zmogljivost in da mu mora slednje zato omogočiti dostop do storitev, ki jih zagotavlja. Sodišče je v odgovo- ru na predhodno vprašanje prvič taksativno navedlo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da je v primeru zavrnitve dostopa do zmogljivosti mogoče uporabiti doktrino. Tako mora; 1. biti verjetno, da bo zavrnitev odpravila vso konkurenco na spodnjem trgu, 2. za tako zavrnitev ne sme biti objektivnih utemeljitev26 in 3. zmogljivost mora biti nepogrešljiva za delovanje na spodnjem trgu, saj zanjo ne obsta- jajo ne dejanski in ne potencialni substituti, pri čemer pa ni dovolj zgolj to, da je med vsemi temi zahtevana zmogljivost najugodnejša, temveč mora biti uporaba substitutov vsaj ekonomsko neizvedljiva. 22 C-7/97 Oscar Bronner GmbH & Co. KG proti Mediaprint Zeitungs- und Zeitschriftenverlag GmbH & Co. KG, Mediaprint Zeitungsvertriebsgesellschaft mbH & Co. KG and Mediaprint Anzeigengesellschaft mbH & Co. KG z dne 26. novembra 1998, ECLI:EU:C:1998:569 (Bronner). Sodišče je doktrino prvič sicer uporabilo v zadevi Commercial Solvents leta 1974, na katero pa se Komisija in Sodišče v sodobni praksi ne sklicujeta, niti se v zvezi z njo ne pojavljajo nejasnosti, zato ne bo podrobneje obravnavana. 23 T-301/04 Clearstream proti Komisiji, ECLI:EU:T:2009:317 (Clearstream). 24 Muscat, 2021, str. 260. 25 Zadeva COMP/37.685 GVG/FS z dne 27. avgusta 2003 (GVG). 26 Sodišče in Komisija sta glede objektivnih utemeljitev razvila bogato prakso. Temple, 2000, str. 385, jo povzema in ugotavlja, da je zavrnitev dostopa mogoče objektivno opravičiti, če bi dostop do zmogljivosti zavrnil tudi racionalno delujoč imetnik zmogljivosti, ki nima nikakršnega interesa za delovanja na spodnjem trgu. 102 Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022 Novost v razmerju do dotedanje sodne prakse, na kateri je sodba gradila in iz nje pov- zela prvi in drugi pogoj,27 je bila uvedba tretjega pogoja.28 V povezavi z njim je Sodišče presodilo, da so v zadevnem primeru, razen dostavne mreže podjetja Mediaprint, bili na voljo še drugi, sicer ekonomsko manj učinkoviti načini distribucije dnevnikov, na primer prodaja po pošti, v kioskih in v trgovinah, poleg tega pa ni bilo nemogoče, da bi posa- mezno podjetje ali skupina podjetij ustanovili podobno dostavljalsko mrežo dnevnikov, kot jo je imelo podjetje Mediaprint.29 Iz dikcije, ki jo je Sodišče uporabilo, je mogo- če razbrati, da bi dejanskih in potencialnih substitutov za dostavljalsko mrežo podjetja Mediaprint ne bilo zgolj v primeru, ko bi ne bilo niti manj ugodnih možnosti dostavlja- nja dnevnikov in ko bi niti podjetje ali skupina podjetij s podobnim tržnim položajem kot podjetje Mediaprint ne mogli ustanoviti primerljive dostavljalske mreže.30 Letvica za presojo, kdaj je vzpostavitev nove (tj. potencialne) zmogljivosti še ekonomsko razumna alternativa, je torej postavljena zelo visoko.31 S tako argumentacijo je Sodišče nadgradilo takrat zgolj dva meseca staro sodbo v zadevi Night Services,32 v kateri je odločilo, da je zmogljivost nepogrešljiva, če zanjo ni substitutov in da zgolj to, da bi dostop do nje pod- jetju, ki dostop zahteva, prinesel neko korist, še ne pomeni, da je nepogrešljiva. Tretji pogoj je tesno povezan s prvim pogojem. Če namreč za neko zmogljivost ni ne dejanskih ne potencialnih substitutov ter je zato nepogrešljiva za delovanje na spodnjem trgu, bo zavrnitev dostopa do nje po naravi stvari izključila vso konkurenco na spodnjem trgu. Iz tega izhaja, da je na tretji pogoj morda ustrezneje kot na samostojni pogoj gledati kot na podrobnejšo opredelitev tega, kdaj bo zavrnitev dostopa do zmogljivosti odpravila vso konkurenco na spodnjem trgu, torej prvega pogoja.33 Z zahtevo po odsotnosti de- janskih in potencialnih substitutov je Sodišče sledilo mnenju generalnega pravobranilca Jacobsa, ki je izrazito bolj naklonjeno konkurenci za trg kot konkurenci na trgu.34 To se najbolj kaže v delu, v katerem je posebno poudarjeno, da lahko prisilna odreditev dostopa do zmogljivosti kratkoročno sicer poveča konkurenco na trgu, dolgoročno pa nanjo nega- tivno vpliva, saj zmanjšuje spodbude podjetij za vlaganje v drage zmogljivosti.35 Sodba v 27 Glej na primer Commercial Solvents, točka 25; in C-311 CBEM proti CLT in IPB z dne 3. oktobra 1985, ECLI:EU:C:1985:394 (Télemarketing), točka 27. 28 Muller in Rodenhausen, 2008, str. 319. 29 Prav tam, točki 43 in 44. 30 Teorija to imenuje objektivni kriterij. Pri uporabi objektivnega kriterija se tako ne presoja, ali bi substitut zadevni zmogljivosti moglo vzpostaviti podjetje, ki dostop do nje zahteva (subjektivni test), ampak ali bi ga moglo vzpostaviti podjetje, ki ima primerljiv tržni položaj kot podjetje, ki je dostop do zmogljivosti zavrnilo. 31 De Streel in Vegis, 1999, str. 413. 32 T-374/94 European Night Services in drugi proti Komisiji, ECLI:EU:T:1998:198 (Night Services). 33 Evrard, 2004, str. 498. 34 Graef, 2016, str. 182. 35 Mnenje generalnega pravobranilca Jacobsa v zadevi C-7/97, ECLI:EU:C:1998:264, točka 57. 103 Rok Dacar, Aleš Ferčič – Pravnopolitični pogled na doktrino nujnih zmogljivosti: analiza stanja in pomen »nepogrešljivosti« zadevi Bronner je torej na podlagi preference za konkurenco za trg vzpostavila zelo stroge pogoje za aktivacijo doktrine,36 saj mora podjetje, ki želi dostop do zmogljivosti, ki jo ima v oblasti drugo podjetje, dokazati, da je bodisi fizično nemogoče bodisi ekonomsko popolnoma neupravičeno podvojiti že obstoječo zmogljivost. Tako visoko postavljene zahteve je teorija večinoma sprejela z odobravanjem, saj bi blažji kriteriji lahko negativ- no vplivali na dinamično učinkovitost in na blaginjo potrošnikov.37 Po navedenem ne preseneča, da se vse do danes na pogoje iz zadeve Bronner pogosto sklicujejo podjetja s prevladujočim položajem, ki zavrnejo dostop do zmogljivosti, za katero njihovi tekmeci na spodnjem trgu trdijo, da je nepogrešljiva in zahtevajo dostop do nje po doktrini.38 3.2. Pogoji Magill ter IMS Health kor standardni pogoji za pravice intelektualne lastnine Nedolgo po sodbi v zadevi Bronner je bila izdana še sodba v zadevi IMS Health,39 s katero je Sodišče gradilo tako na pogojih iz zadeve Bronner kot tudi na sodbah v zadevah Ladbroke40 ter Magill,41 ki sta obravnavali položaj pravice intelektualne lastnine42 kot nujne zmogljivosti. Sodišče je v sodbi v zadevi Magill podalo pomembno pojasnilo, da je za opredelitev spodnjega trga dovolj že, če se identificira potencialni ali celo hipotetični trg.43 V zadevi Magill trg tedenskih televizijskih sporedov vseh televizijskih kanalov na Irskem namreč ni obstajal in tudi ni mogel obstajati, saj je njegov nastanek onemogoča- la zavrnitev imetnikov pravic intelektualne lastnine na tedenskih televizijskih sporedih posameznih televizijskih kanalov, da omogočijo njihovo uporabo za izdelavo tedenskega televizijskega sporeda vseh televizijskih kanalov. Če bi v tem primeru za aktivacijo ob- veznosti po doktrini ne zadoščala že opredelitev hipotetičnega trga, bi imetniki pravic 36 Doherty, 2001, str. 423. 37 Van den Bergh in Camesasca, 2006, str. 280. 38 Glej na primer zadevae AT.39740 Google Search (Shopping) z dne 27. junija 2017, točki 645 in 651; T-201/04 Microsoft proti Komisiji z dne 17. septembra 2007, ECLI:EU:T:2007:289 (Microsoft), točke 112, 116, 297, 299 in 300; C-165/19 P Slovak Telekom proti Komisiji z dne 25. marca 2021, ECLI:EU:C:2021:239 (Slovak Telekom), točke 21–24. 39 C-418/01 IMS Health GmbH & Co. OHG proti NDC Health GmbH & Co. KG z dne 29. aprila 2004, ECLI:EU:C:2004:257 (IMS Health). 40 T-504/93 Tiercé Ladbroke proti Komisiji z dne 12. junija 1997, ECLI:EU:T:1997:84 (Tiercé Lad- broke). 41 C-241-2/91 P Radio Telefis Eireann (RTE) and Independent Television Publications Ltd (ITP) proti Komisiji z dne 6. aprila 1995, ECLI:EU:C:1995:98 (Magill). 42 S sklicevanjem na doktrino bodo podjetja najpogosteje zahtevala dostop do patenta, članek pa sledi tuji literaturi v tem, da vrst pravic intelektualne lastnine, do katerih se zahteva dostop, ne opredeljuje podrobneje, ampak govori o pravicah intelektualne lastnine. Glej na primer Chen, 2014, str. 533– 557; Cotter, 1999, str. 211–250; Ginsburg, Garadin in Klovers, str. 99–120; Graef, 2011, str. 1–20. 43 IMS Health, točka 44. 104 Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022 intelektualne lastnine na televizijskih sporedih posameznih televizijskih kanalov lahko onemogočili vzpostavitev novega trga. Možnost, da se doktrina uporabi tudi v primeru, ko je določen zgolj hipotetični trg, je torej pomembna v vseh tistih situacijah, v katerih spodnji trg še ne obstaja in bi ga zavrnitev dobave podjetja s prevladujočim položajem na zgornjem trgu lahko onemogočila. Dalje je s sodbo v zadevi Magill Sodišče pojasnilo, da lahko pravica intelektualne lastnine predstavlja nujno zmogljivost, če: 1. je zmogljivost, ki je zaščitena s pravico intelektualne lastnine, neizogibno potrebna za delovanje na spodnjem, vertikalno povezanem trgu, ker zanjo ni dejanskih ali potenci- alnih substitutov in zavrnitev njene dobave izključi vso konkurenco iz spodnjega trga; 2. niso podani objektivni razlogi, ki bi opravičili zavrnitev dobave; 3. je podana možnost imetnika pravice intelektualne lastnine, da zase rezervira sekundar- ni (tj. spodnji, vertikalno povezani) trg, in če obstaja; 4. možnost, da zavrnitev dobave prepreči oblikovanje novega proizvoda, ki ga imetnik zadevne pravice intelektualne lastnine ne nudi in za katerega obstaja potencialno pov- praševanje potrošnikov.44 Opazimo lahko, da od pogojev, določenih s sodbo v zadevi Bronner, odstopa pred- vsem pogoj novega proizvoda, ki ga v sodbi v zadevi Bronner sploh ni mogoče najti. Pogoj novega proizvoda je namenjen zlasti tehtanju med škodo, ki jo obvezna delitev pravice in- telektualne lastnine povzroči imetnikom te pravice, in koristjo, ki so je zaradi nje deležni potrošniki (predvsem prek povečanja izbire zaradi prisotnosti novega proizvoda na trgu). Test novega proizvoda je domiseln način za analizo skupne koristi. Če namreč želi ponu- dnik ponuditi proizvod, ki je nov in za katerega obstaja potencialno povpraševanje po- trošnikov, bo korist zaradi obveznega dostopa presegla škodo, ki jo tak dostop povzroči.45 Sodba v zadevi Magill pa nikjer ni navedla, ali morajo biti prvi do četrti pogoj izpolnjeni kumulativno ali alternativno. Posledično je prihajalo do nekaterih nejasnosti, predvsem glede vprašanja, ali je četrti pogoj že sam po sebi zadostna podlaga za uporabo doktrine.46 Dodatno razjasnitev položaja doktrine na področju pravic intelektualne lastnine je prinesla še sodba v zadevi Ladbroke, ki je potrdila, da uporaba doktrine ne pride v poštev v primerih, ko je zatrjevana nujna zmogljivost pravica intelektualne lastnine in ko njen imetnik ne deluje na spodnjem (vertikalno povezanem) trgu ali ko ima podjetje, ki zah- teva dostop do nujne zmogljivosti, na spodnjem trgu prevladujoč položaj.47 Dokončno pa je položaj doktrine na področju pravic intelektualne lastnine utrdila sodba v zadevi IMS Health. Podjetje IMS Health je razvilo blokovno strukturo 1860, ki je postala industrijski standard za prikazovanje podatkov o prodaji farmacevtskih izdel- 44 Prav tam, točke 52–56. 45 G. Monti, 2007, str. 228. 46 Jones in Sufrin, 2011, str. 502. 47 Korah, 2002, 814. 105 Rok Dacar, Aleš Ferčič – Pravnopolitični pogled na doktrino nujnih zmogljivosti: analiza stanja in pomen »nepogrešljivosti« kov v Nemčiji. Dostop do blokovne strukture 1860, ki je bila zaščitena s pravicami inte- lektualne lastnine, je zahtevalo podjetje NDC, ki je zatrjevalo, da mu je brez njega one- mogočen nastop na trgu prodaje podatkov o prodaji farmacevtskih izdelkov v Nemčiji. Sodišče je zaključilo, da morajo biti za uporabo doktrine kumulativno izpolnjeni trije pogoji, in sicer da: 1. zavrnitev dobave preprečuje oblikovanje novega proizvoda, za katerega obstaja poten- cialno povpraševanje potrošnikov, 2. da zavrnitev dobave ni upravičena in 3. da zavrnitev dobave izloči vsakršno konkurenco na spodnjem trgu.48 Sodišče je s tem odgovorilo na večino nejasnosti, ki jih v zvezi s položajem pravic intelektualne lastnine kot nujnih zmogljivosti do tedaj še ni obravnavalo, hkrati pa pus- tilo odprto vprašanje, kaj točno je »nov proizvod«, torej ali izraz vključuje tudi tehnične izboljšave starega proizvoda ali pa mora iti za dejansko popolnoma nov proizvod ter ali bi podjetje zavrnitev dostopa do pravice intelektualne lastnine lahko argumentiralo s tem, da mora nujno imeti monopol nad njenim izkoriščanjem, da si s tem povrne stroške raziskav in razvoja.49 Iz tega je jasno, da so za presojo, ali pomenijo nujno zmogljivost pravice intelektualne lastnine, vzpostavljeni drugačni standardi, kot za presojo, ali nujno zmogljivost pomenijo materializirane zmogljivosti.50 Za to, da je po doktrini nepogreš- ljiva materializirana zmogljivost, se tako ne zahteva izpolnitev pogoja novega proizvoda. Kot razlog za to teorija navaja bistvene razlike med pravicami intelektualne lastnine in materializiranimi zmogljivostmi,51 predvsem da možnost, da bo posamezna pravica in- telektualne lastnine podvržena obveznostim po doktrini, krni spodbude podjetij za vla- ganje v raziskave in razvoj, saj obstaja možnost, da bo treba plodove lastnega dela deliti z drugimi podjetji. Vendar je po najinem mnenju mogoče sklepati, da je razlikovanje med pravicami intelektualne lastnine in materializiranimi zmogljivostmi neupravičeno, saj tudi razvoj materializiranih zmogljivosti zahteva visoke vložke (kot na primer v prime- ru izgradnje pomola ali distribucijskega omrežja), ter da so zlorabe pravic intelektualne lastnine pravzaprav zelo težavne, saj zahtevajo veliko denarnih sredstev, znanja in časa, ki jih večina podjetij, ki zahtevajo dostop do njih, nima.52 Z drugimi besedami, ni mogoče spregledati dejstva, da možnost aktivacije doktrine ne vpliva negativno le na spodbude za vlaganje v razvoj in raziskave, katerih dosežki se zaščitijo s pravicami intelektualne lastnine, ampak tudi na vlaganje v materializirane zmogljivosti. Prav to je upoštevalo 48 IMS Health, točka 38. 49 Andreangeli, 2009, str. 589. 50 Isti kriteriji za presojo nepogrešljivosti zmogljivosti kot za materializirane zmogljivosti se uporablja- jo tudi za storitve. Glej na primer zadevo Bronner. 51 Chen (2014, str. 533) poudarja, da so zaradi teh razlik v konkurenčnem pravu ZDA tudi pred sodbo v zadevi Trinko imetniki pravic intelektualne lastnine lahko zavrnili dostop konkurenčnih podjetij do pravic intelektualne lastnine, katerih imetniki so bili. 52 Ritter, 2005, str. 290. 106 Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022 Sodišče, ko je določilo pogoje v zadevi Bronner in pri tem sledilo mnenju generalnega pravobranilca Jacobsa, ki je izrecno opozoril, da je treba z odrejanjem dostopa po dok- trini biti posebno previden v primerih, ko so proizvodi, storitve ali zmogljivosti, do ka- terih se zahteva dostop,53 plod občutnih investicij.54 Ker torej že pogoji, ki so v doktrini vzpostavljeni za presojo nepogrešljivosti materializiranih zmogljivosti, nudijo zadostno raven zaščite spodbud za vlaganje v zmogljivosti, se razlikovanje med obravnavo materia- liziranih zmogljivosti in pravic intelektualne lastnine kot nematerializiranih zmogljivosti zdi neutemeljeno. 3.3. Pogoji iz zadeve Microsoft kot vir nejasnosti Po sodbah v zadevah Bronner in IMS Health so bili pogoji za uporabo doktrine tako v primerih, ki so se nanašali na materializirane zmogljivosti, kot tudi v primerih, ki so se nanašali na pravice intelektualne lastnine, jasno določeni, možnost predvideti, ali je neka zmogljivost po doktrini nepogrešljiva, pa je bila vsaj v postopkih pred Sodiščem razme- roma visoka. Pretres v tako izoblikovanem sistemu je bila sodba v zadevi Microsoft, ki je zameglila pogoje za uporabo doktrine in bila v strokovni literaturi tarča obširnih kritik. Sodba v zadevi Microsoft je negativno vplivala na uporabo doktrine v praksi. Po njej se Komisija namreč v postopkih, v katerih značilnost posamezne zmogljivosti kot nujne zmogljivosti ni prima facie očiten, uporabi doktrine izogiba.55 To se je zgodilo v zade- vah Facebook/WhatsApp,56 Google/DoubleClick,57 Telefónica UK/ Vodafone UK/ Everything Everywhere/ JV.58, 59 Bolj kot to, da Komisija podatkov ni opredelila kot nujne zmoglji- vosti, preseneča odsotnost vsakršne analize tega vprašanja, ki nakazuje na oklevanje pri uporabi doktrine, katerega najverjetnejši razlog je njen nerazjasnjeni položaj po sodbi v zadevi Microsoft. 53 Torej tako materializirane kot tudi nematerializirane zmogljivosti. 54 Mnenje generalnega pravobranilca Jacobsa v zadevi Bronner, točka 62. 55 To pomeni, da v takih primerih ne more priti do pritožb na sklepe Komisije in posledično do izo- blikovanja sodne prakse 56 COMP/M.7217 z dne 3. oktobra 2014 Facebook/WhatsApp (Facebook/WhatsApp). 57 COMP/M.4731 z dne 11. marca 2008 Google/ DoubleClick (Google/ DoubleClick). 58 COMP/M.6314 z dne 4. septembra 2012 Telefónica UK/. Vodafone UK/ Everything Everywhere/ JV (Telefónica UK/. Vodafone UK/ Everything Everywhere/ JV). 59 V slednjih se je med drugim postavilo vprašanje, ali nujno zmogljivost predstavljajo podatki. Komisija se je omejila na splošno zatrjevanje, da je relevantne podatke možno pridobiti iz velikega številnih različnih virov, zaradi česar jih ne more obvladovati eno samo podjetje ter da lahko iste podatke hkrati uporablja več podjetij. Čeprav je zatrjevanje Komisije na splošni ravni pravilno, pa lahko prihaja do izjem, o čemer pričata sodna praksa iz ZDA (hiQ Labs, Inc. v. LinkedIn Corp, 938 F.3d 985 (9th Cir. 2019) in PeopleBrowsr, Inc. v. Twitter, Inc., št. 3:12-cv-06120-EMC) ter 10. novela nemškega Zakona proti omejevanju konkurence (Gesetz gegen Wettbewerbs-beschränkungen), ki je v 19. člen zakona vključila izrecno določbo, da podatki lahko pomenijo nujno zmogljivost. 107 Rok Dacar, Aleš Ferčič – Pravnopolitični pogled na doktrino nujnih zmogljivosti: analiza stanja in pomen »nepogrešljivosti« Dejansko stanje, na katerem je sodba v zadevi Microsoft temeljila, je bilo naslednje: podjetju Microsoft, ki je na trgu operacijskih sistemov za odjemalske osebne računalnike imelo 90-odstotni tržni delež, je podjetje Sun očitalo, da zavrača razkritje informacij o interoperabilnosti60 njegovih operacijskih sistemov za strežnike delovnih skupin z opera- cijskim sistemom Windows za odjemalske osebne računalnike.61 Da do interoperabilno- sti sploh lahko pride, potrebuje podjetje, katerega aplikacija naj deluje na sistemu dru- gega proizvajalca, tako imenovane informacije o vmesnikih, torej informacije o sistemu, na katerem naj aplikacija deluje, ki so zaščitene s pravicami intelektualne lastnine. Kjer na trgu programske opreme deluje podjetje z občutno tržno močjo, je za konkurenč- nost drugih proizvajalcev programske opreme nujno, da so njihovi proizvodi združljivi s proizvodi tega podjetja,62 v zadevnem primeru podjetja Microsoft. Podjetje Microsoft je začelo dostop do informacij o interoperabilnosti zavračati, ko je tudi samo vstopilo na trg operacijskih sistemov za strežnike delovnih skupin (tj. na spodnji trg). Ker širša razprava o zelo kompleksnem dejanskem stanju in nekaterih drugih spornih vidikih sodbe presega meje tega prispevka, omenimo le, da je Sodišče ugotovilo, da je podjetje Microsoft zlo- rabilo prevladujoč položaj na trgu operacijskih sistemov za strežnike delovnih skupin za odjemalske osebne računalnike ter mu naložilo plačilo globe v višini nekaj manj kot 500 milijonov evrov ter odredilo, da mora zagotavljati potrebne informacije o interoperabil- nosti podjetjem na trgu operacijskih sistemov za strežnike delovnih skupin za odjemalske osebne računalnike ter poskrbeti, da bodo informacije ustrezno posodobljane.63 S sodbo v zadevi Microsoft je Sodišče v celoti odstopilo od pogoja novega proizvoda, ki ga je oblikovalo s sodbami v zadevah Magill in IMS Health. V slednji je, ponovimo, navedlo, da lahko zavrnitev dostopa do pravice intelektualne lastnine pomeni zlorabo prevladujočega položaja samo v primerih, ko podjetje, ki zahteva dostop do te pravice, ne namerava zgolj podvajati proizvodov ali storitev, ki so že na voljo na spodnjem, verti- kalno povezanem trgu, ampak namerava nuditi nove proizvode ali storitve, ki jih imetnik licence ne nudi.64 V sodbi v zadevi Microsoft je nasprotno zaključilo, da okoliščina v zvezi s pojavom novega proizvoda, kot je določena s sodbama v zadevah Magill in IMS Health, ne more biti edini parameter, na podlagi katerega je mogoče ugotoviti, ali zavrnitev po- delitve licence za pravico intelektualne lastnine lahko škodi potrošnikom v smislu točke b drugega odstavka 102. člena PDEU.65 Kot namreč izhaja iz besedila te določbe, lahko 60 Interoperabilnost pomeni, da lahko aplikacije oziroma programi enega proizvajalca delujejo na operacijskem sistemu drugega proizvajalca. Program Microsoft Word, ki deluje na operacijskem sistemu iOS (tovarniško nastavljeni operacijski sistem računalnikov Apple), je na primer interope- rabilen s tem operacijskim sistemom. 61 Microsoft, točka 7. 62 Jones in Sufrin, 2011, str. 509. 63 Microsoft, točka 509. 64 IMS Health, točka 49. 65 Prej 82. člen PES. 108 Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022 taka škoda nastane ne samo zaradi omejevanja proizvodnje ali trgov, ampak tudi zaradi omejevanja tehničnega razvoja.66 Sodišče je v sodbi torej namesto pogoja novega proizvo- da uvedlo pogoj tehničnega napredka. Če je vsebinsko nejasen že pogoj novega proizvoda, to še toliko bolj velja za pogoj tehničnega napredka. Zanj namreč ni mogoče natančno določiti, kaj vse zajema. Glede na dikcijo sodbe v zadevi Microsoft je sicer mogoče predvi- devati, da zajema vse vrste proizvodov, ki ne pomenijo zgolj podvajanja tistih proizvodov, ki jih podjetje s prevladujočim položajem na zgornjem trgu že nudi na spodnjem trgu. To pa še ne odgovori na vprašanje, kakšen mora biti obseg tehničnega napredka, da bo zadoščeno obravnavanemu pogoju. Tehnični napredek namreč lahko predstavljajo na eni strani majhne izboljšave obstoječih proizvodov, na drugi strani pa proizvodi, ki se od že obstoječih v bistvenem razlikujejo. Ob odsotnosti nadaljnje sodne prakse do danes ostaja nejasno, kako velik tehnični napredek je dovolj velik, da dopušča odreditev obveznosti po doktrini.67 Vsebinska odprtost in prožnost izraza tehnični napredek puščata prostor za razmeroma široke prilagoditve in se lahko uporabljata kot pogajalska instrumenta, ki omogočata doseganje določenih strateških ciljev, ki presegajo namen doktrine v okviru konkurenčnih pravil.68 Komisija tako lahko prek prilagajanja vsebine pogoja tehničnega napredka zasleduje cilje, ki so širši od ohranitve konkurence na danem trgu in že segajo na področje ex ante ekonomske regulacije posameznega trga ali sektorja.69 Sodba v zadevi Microsoft je od pogojev, vzpostavljenih s sodbami v zadevah Bronner, Magill in IMS Health, odstopila tudi v tem, da ni več zahtevala, da bo zavrnitev dosto- pa do zmogljivosti izključila vso konkurenco na spodnjem trgu, temveč zgolj, da bo izključila vso učinkovito konkurenco na spodnjem trgu. Zavrnitev dobave po sodbah v zadevah Bronner, Magill in IMS Health mora torej iz spodnjega trga izključiti vso, še tako šibko konkurenco, po sodbi v zadevi Microsoft pa lahko na spodnjem trgu konkurenca sicer še obstaja, vendar le, če ni učinkovita. Problematična je nejasnost vsebine pogoja učinkovite konkurence. Nejasno je torej, do kdaj je konkurenca še učinkovita in kdaj postane neučinkovita, kar je med drugim odvisno od tipa ekonomske učinkovitosti, ki ga opazujemo. Razlikujemo namreč med alokacijsko, proizvodno in inovacijsko učin- kovitostjo, med katerimi pogosto opazimo medsebojno nezdružljivost (angl. trade-off). To odpira vrata za prilagajanje vsebine pogoja interesom Komisije in Sodišča70 v vsakem posameznem primeru. Odločitev Sodišča za pogoj izključitve vse učinkovite konkurence namesto izključitve vse konkurence je mogoče razumeti v luči specifičnega dejanskega 66 IMS Health, točka 647. 67 Hou (2012, str. 262) meni, da pogoj tehničnega napredka pomeni arbitrarno razširitev pogoja novega proizvoda in najeda samo bistvo sistema zaščite pravic intelektualne lastnine. 68 Marty in Pillot, 2011, str. 216. 69 Pav tam. 70 Sodišče glede ekonomskih vprašanj Komisiji dopušča širok manevrski prostor, saj se praviloma ne spušča v ekonomske presoje, temveč se omejuje na očitne napake. 109 Rok Dacar, Aleš Ferčič – Pravnopolitični pogled na doktrino nujnih zmogljivosti: analiza stanja in pomen »nepogrešljivosti« stanja.71 Podjetje Microsoft je v času izdaje sodbe imelo na trgu operacijskih sistemov za strežnike delovnih skupin (tj. na spodnjem trgu) 60-odstotni tržni delež. Na trgu je prav tako bilo prisotnih veliko tekmecev, ki pa so za delovanje na njem potrebovali različno visoko stopnjo interoperabilnosti s proizvodi z zgornjega trga. Podjetje Linux s tržnim deležem 5 do 10 odstotkov je potrebovalo zelo nizko raven interoperabilnosti,72 podjetji UNIX in Novell pa zelo visoko in sta na trgu bili kljub zavrnitvi dostopa do informacij o interoperabilnosti še vedno prisotni zgolj zato, ker je veliko potrošnikov še uporabljalo starejše različice operacijskega sistema Windows, za katere je podjetje Microsoft še zago- tavljalo informacije o interoperabilnosti.73 Če bi torej Sodišče vztrajalo pri pogoju izklju- čitve vse konkurence, bi ne moglo uporabiti doktrine, saj podjetje Microsoft z zavrnitvijo dostopa do informacij o interoperabilnosti dejansko ni izključilo s spodnjega trga tistih tekmecev, ki so potrebovali nizko raven interoperabilnosti ali interoperabilnosti sploh niso potrebovali. Kakorkoli že, potrebe za omiljenje pogoja izključitve vse konkurence ni bilo, saj bi Sodišče do enakega rezultata lahko prišlo z drugačno opredelitvijo zgornjega trga. Slednjega bi tako namesto trga operacijskih sistemov za odjemalske osebne računalnike bilo smiselno opredeliti kot trg informacij o interoperabilnosti za operacijske sisteme za odjemalske osebne računalnike. Za podjetja, ki za delovanje na trgu operacijskih siste- mov za strežnike delovnih skupin niso potrebovala informacij o interoperabilnosti, po naravi stvari informacije o interoperabilnosti za delovanje na tem trgu niso predstavljale nujne zmogljivosti (in posledično za delovanje na njem niti ne bi potrebovala dostopa do zmogljivosti s trga informacij o interoperabilnosti za operacijske sisteme za odjemalske osebne računalnike), ampak so jo predstavljale zgolj za tista podjetja, ki so za delovanje na trgu operacijskih sistemov za strežnike delovnih skupin potrebovala visoko raven inte- roperabilnosti. Ob taki definiciji zgornjega trga bi posledično ne bilo potrebe po omilitvi pogoja izključitve vse konkurence, saj bi zavrnitev dobave informacij o interoperabilnosti podjetjem, ki so za delovanje na trgu operacijskih sistemov za strežnike delovnih skupin potrebovala visoko raven interoperabilnosti, iz tega izključilo vso konkurenco in ne le vse »učinkovite konkurence«. Da bi bila taka opredelitev zgornjega trga primernejša, priča tudi dejstvo, da podjetje Sun, ki je zahtevalo dostop do nujne zmogljivosti, ni zahtevalo dostopa do operacijskih sistemov za odjemalske osebne računalnike, ampak do informa- cij o interoperabilnosti za operacijske sisteme za odjemalske osebne računalnike. S tako opredelitvijo zgornjega trga bi bila prepoznana specifika dejanskega stanja, v katerem so tako podjetja, ki so potrebovala visoko raven interoperabilnosti, kot tudi podjetja, ki interoperabilnosti niso potrebovala, delovala na trgu operacijskih sistemov za strežnike 71 Kljub temu pa do danes ni z gotovostjo jasno, ali je tako omiljen pogoj omejen zgolj na to dejansko stanje ali pa je zamenjal pogoj izključitve vse konkurence. 72 Microsoft, točka 33. 73 Prav tam, točka 429. 110 Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022 delovnih skupin, hkrati pa so zgolj podjetja, ki so potrebovala visoko raven interoperabil- nosti za delovanje na tem trgu, potrebovala tudi informacije o interoperabilnosti. 3.4. Sodba Slovak Telekom – delna razjasnitev in nove nejasnosti Nejasnosti, ki jih je vzpostavila sodba v zadevi Microsoft, zaradi omahovanja Komisije glede uporabe doktrine ter občutnega razvoja postopkov sprejemanja zavez,74 zaradi ka- terih se Sodišče nima priložnosti izreči v zadevah, v katerih bi lahko opredelilo doseg doktrine, pretežno še vedno ovirajo nadaljnji razvoj doktrine. Nekaj razjasnitev je prinesla sodba Sodišča v zadevi Slovak Telekom (ST),75 v kateri je prvič po skoraj petnajst letih uporabilo doktrino. Podjetje ST je imelo pomembno tržno moč na veleprodajnem trgu razvezanega dostopa do krajevne zanke in je bilo z Uredbo št.  2887/200076 zavezano interesentom ponuditi razvezni dostop do krajevnih zank. Kljub interesom konkurenčnih podjetij je do leta 2010 razvezani dostop do krajevne zanke podjetje ST omogočilo le redkim.77 Komisija je ugotovila, da je podjetje ST imelo prevladujoč položaj na zgornjem trgu (veleprodajni trg razvezanega dostopa do krajevnih zank) ter na spodnjem trgu (množični maloprodajni trg širokopasovnih storitev na fiksni lokaciji) ter da je prevladujoči položaj zlorabilo z uvedbo cenovnih škarij in zavrnitvijo dostopa do svoje krajevne zanke. Po pritožbi zoper sklep Komisije se je podjetje ST v postopkih pred Sodiščem sklicevalo na kriterije iz zadeve Bronner in zatrjevalo, da dostop do njegove lokalne zanke za tekmece ni bil nepogrešljiv,78 da torej njegova lokalna zanka ni pomenila nujne zmogljivosti za delovanje na množičnem maloprodajnem trgu širo- kopasovnih storitev na fiksni lokaciji (tj. spodnjem trgu). Sodišče je sicer ponovilo, da podjetje, čeprav ima prevladujoč položaj, načeloma lahko zavrne dostop do zmogljivosti, ki jo je samo vzpostavilo, saj obveznost omogočiti dostop do take zmogljivosti še pose- bej posega v svobodo sklepanja pogodb in lastninsko pravico podjetja s prevladujočim položajem.79 Hkrati pa je tudi poudarilo, da je izjema od tega splošnega načela situacija, ko ima podjetje s prevladujočim položajem dejansko moč na zadevnem trgu,80 če je torej dostop do infrastrukture nepogrešljiv za dejavnost konkurenta (kar se zgodi), kadar ni nobenega dejanskega ali potencialnega nadomestka za to infrastrukturo (tj. nujno zmo- 74 Sibony in Marty, 2016, str. 95–99. 75 C-165/19 P Slovak Telekom proti Komisiji, ECLI:EU:C:2021:239 (Slovak Telekom). 76 Uredba (ES) št. 2887/2000 evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o razvezanem dostopu do krajevne zanke, Uradni list EU, št. L 336, 30. december 2000. 77 Zadeva AT.39523 Slovak Telekom, točka 394. 78 Prav tam, točki 95 in 96. 79 C-165/19 P Slovak Telekom, točka 46. 80 Prav tam, točka 48. 111 Rok Dacar, Aleš Ferčič – Pravnopolitični pogled na doktrino nujnih zmogljivosti: analiza stanja in pomen »nepogrešljivosti« gljivost),81 obstoj takih okoliščin pa v vsakem posameznem primeru ugotovi nacionalni regulator s pomočjo pogojev iz zadeve Bronner.82 V sodbi v zadevi ST Sodišče ni uporabilo pogojev iz zadeve Bronner, saj je obvezen dostop do lokalne zanke odredil že nacionalni regulator. Ker je dostop do lokalne zanke obvezen že zaradi obstoječe ex ante regulacije, to samo po sebi pomeni, tako Sodišče, da je nepogrešljiv, in na vprašanje, ali pomeni nujno zmogljivost, ni treba še dodatno odgovarjati z uporabo pogojev iz zadeve Bronner.83 Glede veljavnosti pogojev iz zadeve Bronner je treba ugotoviti, da iz sodbe jasno izhaja, da so še vedno veljavni. Sodišče jih sicer ni uporabilo neposredno, je pa mogoče prek pojasnila, da jih ni treba uporabiti zgolj v primerih, ko je obveznost dostopa že določena z ex ante regulacijo, mogoče nedvoumno sklepati, da jih je treba uporabiti povsod tam, kjer taka obveznost podjetja s prevladujo- čim položajem (na zgornjem trgu) z ex ante regulacijo ni določena. V zadevnem primeru je torej lokalna zanka zaradi vzpostavljene ex ante regulacije, ki je podjetje ST obvezovala, da omogoči dostop nje, samodejno nepogrešljiva. Tako stališče pa se lahko pokaže kot problematično, saj dejstvo, da je dostop do zmogljivosti odrejen z ex ante regulacijo, dejansko še ne pomeni, da je ta zmogljivost tudi nepogrešljiva v smislu pogojev iz zadeve Bronner. Povsem mogoče si je zamisliti situacijo, v kateri bi tekmeci, ki delujejo na spo- dnjem trgu, dostop do primerljive zmogljivosti lahko pridobili na drug način. Zdi se, da bi lahko sodba v zadevi ST pomenila zametke nove ureditve ugotavljanja nepogrešljivosti posamezne zmogljivosti, v kateri bi se poleg pogojev doktrine upošteval regulatorni okvir, ki je v posameznem gospodarskem sektorju vzpostavljen.84 Taka ure- ditev pa je zelo nelogična ter celo problematična, posebno v primerih, ko je dostop do posamezne zmogljivosti podvržen ex ante regulaciji, dostop do podobne zmogljivosti pa ne, predvsem če sta obe zmogljivosti prisotni v istem gospodarskem sektorju. Za primer vzemimo Uredbo o homologaciji motornih vozil.85 Slednja proizvajalce osnovne opreme (tj. motornih vozil) zavezuje, da morajo neodvisnim izvajalcem zagotoviti neomejen, standardiziran in nediskriminatoren dostop do informacij o OBD (tj. avto-diagnostiki) vozila, ter med drugim informacij o popravilu in vzdrževanju vozila, za katere lahko za- računajo primerne in sorazmerne pristojbine.86 Na podlagi tako pridobljenih podatkov lahko neodvisni izvajalci (tj. serviserji, ki niso povezani s proizvajalci osnovne opreme) nudijo storitve na trgu avto-diagnostike, na katerem tekmujejo s proizvajalci osnovne 81 Prav tam, točka 49. 82 Prav tam. 83 Czapracka, 2021, str. 2 in 3. 84 Macchi, 2019, str. 419. 85 Uredba 2018/858 o odobritvi in tržnem nadzoru motornih vozil in njihovih priklopnikov ter siste- mov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila, spremembi uredb (ES) št. 715/2007 in (ES) št. 595/2009 ter razveljavitvi Direktive 2007/46/ES, Uradni list EU, št. L 151/1. 86 Prav tam, točka 1 61. člena. 112 Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022 opreme, ki tudi sami nudijo iste storitve. Predvsem novejša, posebno pa povezana vozila, proizvajajo ogromno količino podatkov o delovanju vozila, voznika in drugih vozil.87 Dostop do posameznih kategorij teh podatkov v realnem času je potreben za to, da se lahko izvajajo storitve avto-diagnostike na daljavo. Uredba o homologaciji motor- nih vozil pa ne določa obveznosti proizvajalcev osnovne opreme omogočiti neodvisnim ponudnikom storitev dostop do teh podatkov v realnem času, temveč zgolj dostop do storitev avto-diagnostike na daljavo, ki jih uporabljajo proizvajalci ter pooblaščeni tr- govci in serviserji.88 To pomeni, da so neodvisni ponudniki storitev izključeni iz trga avto-diagnostike na daljavo, saj ne morejo pridobiti podatkov, ki so nujni za delovanje na njem. Edini način, da bi take podatke lahko pridobili, bi bilo opiranje na to, da pomeni- jo nujno zmogljivost. Uredba o homologaciji motornih vozil torej obvezuje proizvajalce osnovne opreme, da neodvisnim ponudnikom zagotovijo podatke, ki jih potrebujejo za izvajanje storitev avto-diagnostike, ne pa tudi podatkov, ki so potrebni za izvajanje sto- ritev avto-diagnostike na daljavo. V primeru, ko bi proizvajalec osnovne opreme ne želel neodvisnim ponudnikom storitev omogočiti dostop do podatkov, potrebnih za izvajanje storitev avto-diagnostike, in bi neodvisni ponudniki zahtevali dostop do teh podatkov po doktrini, bi jim ne bilo treba dokazati, da so zadevni podatki nepogrešljivi za izvaja- nje storitev avto-diagnostike. Drugače pa bi bilo v primeru, ko bi proizvajalec osnovne opreme zavrnil dostop do podatkov, potrebnih za izvajanje storitev avto-diagnostike na daljavo, saj bi v tem primeru morali neodvisni ponudniki storitev dokazati, da so ti po- datki nepogrešljivi za izvajanje storitev diagnostike na daljavo po standardu doktrine.89 Čeprav sta si torej storitvi avto-diagnostike in avto-diagnostike na daljavo pretežno podobni in čeprav so tudi podatki, ki so nujna zmogljivost za izvajanje storitev avto-di- agnostike po vsebini podobni podatkom, ki so nujna zmogljivost za izvajanje storitev avto-diagnostike na daljavo, bi za dostop do vsake od teh kategorij podatkov veljali raz- lični standardi, kar se zdi nelogično. Dalje pa bi se ureditev po sodbi v zadevi ST kot problematična lahko izkazala tudi v povezavi s tistimi zmogljivostmi, ki so prisotne v vseh gospodarskih sektorjih, dostop do njih pa je z ex ante regulacijo urejen le v nekaterih od njih. To je predvsem aktualno v luči predloga Akta o digitalnih trgih,90 ki vsebuje do- ločbe, ki zavezujejo tako imenovane vratarje, tj. ponudnike jedrnih platformnih storitev, ki imajo znaten vpliv na notranji trg in ki delujejo kot pomembna vstopna točka, prek 87 Stadler, Brenner in Hermann, 2018, str. 19. 88 Uredba o homologaciji motornih vozil, točka 1 61. člena. 89 Poudariti je treba še, da je nejasno, kateri pogoji bi se v takem primeru sploh uporabili. Uporabo pogojev iz zadeve Bronner, ki veljajo za materializirane zmogljivosti, je sicer mogoče prima facie iz- ključiti, saj podatki očitno niso materializirana zmogljivost, nejasno pa je, ali bi poleg pogojev, ki so enaki v sodbah Magill, IMS Health in Microsoft in ki se nanašajo na pravice intelektualne lastnine, ki so, tako kot podatki, nematerializirane zmogljivosti, bilo treba uporabiti kriterij novega proizvoda ali kriterij tehničnega napredka. 90 Predlog Uredbe o tekmovalnih in pravičnih trgih v digitalnem sektorju, COM(2020) 842 konč. 113 Rok Dacar, Aleš Ferčič – Pravnopolitični pogled na doktrino nujnih zmogljivosti: analiza stanja in pomen »nepogrešljivosti« katere lahko poslovni uporabniki dosežejo končne uporabniki in ki imajo pri izvajanju svojih operacij korist od trajnega in utrjenega položaja, ki jo bodo predvidoma imeli tudi v prihodnosti,91 ter ki izpolnjujejo druge natančno določene kriterije,92 da omogočijo drugim podjetjem dostop do podatkov, ki jih imajo v oblasti. Tako obveznost vratarjev podajata točki i in j prvega odstavka 6. člena predloga Akta o digitalnih trgih. Različni standardi za presojo nujnosti zmogljivosti, kot jih določa sodba v zadevi ST, bi pomenili, da bi se (v primeru, ko bo končna različica Akta o digitalnih trgih vsebovala zgoraj citi- rana določila) v primeru zavrnitve dostopa do podatkov njihova nepogrešljivost presojala različno, odvisno od tega, ali bi podjetje, ki bi zavrnilo dostop, bilo vratar ali ne. Če bi torej dostop do podatkov zavrnilo podjetje, ki je vratar, bi podjetjem, ki bi do teh podat- kov želela dostop po doktrini, ne bilo treba dokazati njihove nepogrešljivosti za delovanje na spodnjem trgu, saj bi zaradi obstoja ex ante regulacije ti podatki bili samodejno nepo- grešljivi. Če pa bi dostop do podatkov z isto vsebino zavrnilo podjetje, ki ni vratar, bi se nepogrešljivost presojala po pogojih doktrine. 4. Standardi doktrine v luči spreminjajočih ciljev konkurenčne politike Teoretične kritike, usmerjene v spreminjanje standardov, pod katerimi je mogoče uporabiti doktrino,93 spregledajo, da doktrina ni osamljen otok, ampak del konkurenčne politike in konkurenčnega prava, ki čez čas in prostor zasledujeta spreminjajoče cilje oziroma posamičnim ciljem skozi čas namenjata različno stopnjo pozornosti in imata različne prednosti. Čeprav v EU ni prišlo do poglobljene razprave o ciljih izvrševanja konkurenčnega prava,94 iz analize posameznih letnih poročil Komisije95 ter nekaterih empiričnih raziskav96 izhaja, da tako Sodišče kot tudi Komisija pri snovanju in izvajanju 91 Prav tam, točka 23. 92 Glej 6. in 15. člen Predloga DMA. 93 Slednje so usmerjene predvsem v sodbo Sodišča v zadevi Microsoft. Glej na primer: Eilmansberger, 2005, str. 329–346; Hesse, 2008, str. 32–37; Hou, 2012, str. 251–271; in Ridyard, 2004, str. 669–673. 94 Glej na primer: Bernard, 2018, str. 77–81. 95 Tako imenovani Reports of Competition Policy za posamezna leta od vključno leta 1971 so do- stopni na . 96 Na primer: Brook in Cseres, 2021; Stylianou in Iacovides, 2020. 114 Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022 konkurenčne politike97 zasledujeta predvsem naslednje cilje: blaginja potrošnikov, tržna učinkovitost (alokacijska, proizvodna ali inovacijska), konkurenčni proces, evropska in- tegracija, poštenost, svoboda tržnih akterjev in struktura trga. Intenzivnost zasledovanja posameznih ciljev v razmerju do drugih čez čas ni konstantna in se spreminja, prav tako ne prihaja do popolnega prekrivanja med cilji, ki jih v posameznem obdobju zasleduje Sodišče, in tistimi, ki jih zasleduje Komisija. Tako Sodišče kot tudi Komisija sta pri izvajanju konkurenčnega prava v začetku tisoč- letja začela velik pomen dajati ciljem zaščite konkurenčnega procesa, blaginje potrošni- kov ter strukture trga, ki sta jim v starejši praksi, v kateri je bil poudarek na zasledovanju cilja evropske integracije in svobode tržnih akterjev, namenjala manj pozornosti.98 Poleg opazne spremembe prednostnih nalog pri zasledovanju različnih ciljev konkurenčne po- litike in konkurenčnega prava se je v obdobju neposredno pred sklepom Komisije in sodbo Sodišča v zadevi Microsoft začel tudi postopek spreminjanja načina uporabe 102. člena PDEU iz tako imenovane formalistične presoje v presojo po učinku (angl. effects based approach), ki se je končal s sprejetjem Navodila glede prednostnih nalog izvrše- vanja Komisije pri uporabi člena 82 Pogodbe ES za izključevalna ravnanja, s katerimi prevladujoča podjetja zlorabljajo svoj položaj.99 Formalistična presoja, ki je utemeljena na ordoliberalni ekonomski misli, se je uveljavila v sedemdesetih letih 20. stoletja in se v praksi Sodišča in Komisije ohranila vsaj do prvih let novega tisočletja. Praviloma se v njej ni presojalo, kakšen učinek ima ravnanje podjetja s prevladujočim položajem, ampak se je per se prepovedalo določena njihova ravnanja.100 Drugače kot formalistična presoja, presoja po učinku več pozornosti kot posameznim oblikam ravnanja podjetij namenja ugotavljanju dejanske škode potrošnikom.101 Sodba v zadevi Microsoft, ki je v 97 Predvsem na področju zlorab prevladujočega položaja. 98 Glej na primer: Stylianou in Iacovides, 2020, str. 26–32. 99 Sporočilo Komisije – Navodila glede prednostnih nalog izvrševanja Komisije pri uporabi člena 82 Pogodbe ES za izključevalna ravnanja, s katerimi prevladujoča podjetja zlorabljajo svoj položaj, Uradni list EU, št. C 45. 100 Bernard, 2018, str. 270. Zloraba prevladujočega položaja je po formalistični presoji v točki 91 sod- be C-85/76 Hoffman-La Roche proti Komisiji, ECLI:EU:C:1979:36 (Hoffmann-La Roche), oprede- ljena kot objektivni pojem, ki meri na ravnanje podjetja s prevladujočim položajem, ki lahko vpliva na strukturo trga, na katerem je konkurenca že šibka prav zaradi prisotnosti zadevnega podjetja, in ki ovira ohranjanje še obstoječe konkurence na trgu ali razvoj te konkurence z drugačnimi sredstvi od tistih, ki so značilna za normalno konkurenco med proizvodi ali storitvami na podlagi dejavnosti gospodarskih subjektov. 101 Člen 5 navodil navaja, da se bo: Komisija pri uporabi 102. člena za izključevalna ravnanja prevla- dujočih podjetij osredinila na tiste vrste ravnanj, ki so za potrošnike najbolj škodljive. Konkurenca potrošnikom koristi z nizkimi cenami, boljšo kakovostjo in širšo izbiro novega ali izboljšanega blaga ter storitev. Komisija bo zato svoje izvrševanje usmerila v zagotavljanje, da trgi dobro delujejo in da imajo potrošniki koristi od učinkovitosti in produktivnosti, ki sta rezultat učinkovite konkurence med podjetji. 115 Rok Dacar, Aleš Ferčič – Pravnopolitični pogled na doktrino nujnih zmogljivosti: analiza stanja in pomen »nepogrešljivosti« bistvenem odstopila od pogojev iz zadev Magill in IMS Health, je bila sprejeta leta 2007, sklep Komisije, ki je vzpostavil metodologijo za presojo zavrnitve dobave po doktrini, ki ji je Sodišče sledilo, pa leta 2004. Tako sklep kot tudi sodba v zadevi Microsoft sta bila torej sprejeta v času, ko je prihajalo do modernizacije uporabe 102. člena PDEU ter do spreminjanja prednostnih nalog glede ciljev na področju konkurenčne politike in prava, ki jih je zasledovala Komisija. Vse to, pa tudi dejstvo, da je v času neposredno pred spre- jetjem sklepa Komisije v zadevi Microsoft ena od njenih prednostnih nalog na področju konkurenčne politike in konkurenčnega prava bil pregon zlorab prevladujočega polo- žaja,102 kaže, da razrahljanje pogojev iz sodb Magill in IMS Health ni tako samovoljno in neosnovano, kot to zatrjuje del teorije. Kljub temu pa zaradi pomanjkanja nadaljnje sodne prakse v podobnih zadevah ni jasno, ali so pogoji iz zadeve Microsoft vezani le na specifično stanje zadevnega primera ali pa je njihova veljava širša, splošna. 5. Kdaj je torej zmogljivost »nepogrešljiva«? Pogoji za uporabo doktrine so danes še vedno, morda celo bolj kot kadarkoli prej, neja- sni. Z gotovostjo je mogoče trditi le, da se nepogrešljivost materializiranih zmogljivosti pre- soja po pogojih iz zadeve Bronner. Potrditev pogojev iz zadeve Bronner s sodbo v zadevi ST pa ni nič presenetljivega ali nepričakovanega, saj njihova veljavnost v primeru presoje ne- pogrešljivosti materializiranih zmogljivosti v okviru doktrine nikoli ni bila zares postavljena pod vprašaj. Precej bolj nejasni so pogoji za presojo nepogrešljivosti pravic intelektualne lastnine, torej nematerializiranih zmogljivosti. Sodbe v zadevah IMS Health ter Magill na eni strani in Microsoft na drugi strani se pri opredelitvi slednjih v bistvenem razlikujejo. Omilitev pogojev iz sodb v zadevah Magill in IMS Health v sodbi Microsoft je si- cer mogoče razumeti v luči sprememb v konkurenčni politiki, kljub temu pa je doseg pogojev izključitve vse učinkovite konkurence in tehničnega napredka nejasen. Pogoj izključitve vse učinkovite konkurence je tesno vezan na konkretno dejansko stanje,103 veliko bolj nejasen pa je doseg pogoja tehničnega napredka, s katerim je v sodbi v zadevi Microsoft bil nadomeščen do tedaj vzpostavljen pogoj novega proizvoda. Nič ne odkazuje 102 Evropska komisija, Report on Competition Policy: 2004, točka 686, . Poročilo navaja, da bodo posegi proti zlorabam prevladujočega položaja še naprej prednostna naloga Komisije. C-238/87 AB Volvo proti Erik Veng (UK) Ltd z dne 5. oktobra 1988, ECLI:EU:C:1988:477 (Volvo/Veng). 103 Če bi Sodišče vztrajalo pri pogoju izključitve vse konkurence s spodnjega trga, bi ne moglo uporabiti doktrine, čeprav je podjetje Microsoft očitno zlorabilo prevladujoči položaj in je obvezna delitev podatkov o interoperabilnost predstavljala edini način, da se prepreči izključitev podjetij, ki so pot- rebovala visoko raven interoperabilnosti s proizvodi podjetja Microsoft z zgornjega trga, s spodnjega trga. Sprememba tega pogoja pa ni bila potrebna, saj bi se do enakega zaključka dalo priti z drugačno opredelitvijo zgornjega trga, torej kot trga informacij o interoperabilnosti za operacijske sisteme za odjemalske osebne računalnike in ne kot trga operacijskih sistemov za odjemalske osebne računalnike. 116 Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022 na to, da bi ta pogoj bil posebno močno zasidran v specifičnem dejanskem stanju, na katerem temelji sodba v zadevi Microsoft. Pogoj tehničnega napredka je zelo problema- tičen, ker je popolnoma nejasno, kdaj neki proizvod predstavlja tehnični napredek v razmerju do proizvoda, ki že obstaja. Z drugimi besedami, ni jasno, ali tehnični napredek predstavlja že minimalno izboljšanje proizvoda, ki že obstaja, ali pa mora iti za občutno izboljšanje in če da, kdaj je neko izboljšanje občutno. Glede pogojev za opredelitev pra- vice intelektualne lastnine kot nepogrešljive po doktrini lahko zaključimo, da po sodbi v zadevi Microsoft ostajajo vse do danes nejasni. To je problematično, saj je utemeljeno mogoče pričakovati, da se bo v bližnji prihodnosti postavilo vprašanje, ali podatki pome- nijo nujno zmogljivost. Ker so podatki, podobno kot pravice intelektualne lastnine, ne- materializirana zmogljivost, ni jasno, katere pogoje bi za presojo njihove nepogrešljivosti po doktrini bilo treba uporabiti (torej pogoje iz zadeve IMS Health ali pogoje iz zadeve Microsoft). Glede na dejstvo, da imajo podatki (imenovani tudi nova nafta)104 izjemen pomen v skoraj vseh gospodarskih sektorjih in da je dostop do njih prek ex ante regulacije urejen v le zelo omejenem obsegu, je to zelo problematično, saj pušča podjetja, ki podat- ke obvladujejo, pa tudi podjetja, ki podatke, ki jih obvladuje drugo podjetje, potrebujejo za delovanje na spodnjem trgu, v negotovem položaju. Po sodbi v zadevi ST je opredelitev nepogrešljivosti po doktrini še bolj nejasna. Zdi se namreč, da je z njo uveden standard različne presoje nepogrešljivosti zmogljivosti, do katerih je dostop že urejen prek ex ante regulacije in zmogljivosti, glede katerih take regu- lacije ni. Če je delitev posamezne zmogljivosti že odrejena z ex ante regulacijo in podjetje s prevladujočim položajem na zgornjem trgu (trgu te zmogljivosti) dostop do nje zavrne, v primeru sklicevanja na doktrino nepogrešljivost take zmogljivosti pomeni (neizpod- bojno?) domnevo. Ko pa delitev posamezne zmogljivosti ni urejena z ex ante regulacijo, se nepogrešljivost presoja po pogojih doktrine. Kateri točno so ti pogoji, nam sodba v zadevi ST pove zgolj za materializirane zmogljivosti (krajevna zanka, ki je v njej pomenila nujno zmogljivost, je namreč materializirana zmogljivost), ne pa tudi za nematerializi- rane zmogljivosti. Kot posebno problematična se taka ureditev pokaže v dveh situacijah, in sicer ko je v istem gospodarskem sektorju dostop do posamezne zmogljivosti urejen z ex ante regulacijo, dostop do podobne zmogljivosti pa ne, ter v primeru, ko je dostop do iste ali podobne zmogljivosti v enem gospodarskem sektorju urejen z ex ante regulacijo, v drugem pa ne. V teh primerih standard iz sodbe v zadevi ST neupravičeno uvaja različno presojo za podobne ali celo iste zmogljivosti. Nadaljnja sodna praksa bo pokazala, ali bo Sodišče ta standard nadalje razvijalo ali pa ga opustilo. 104 The Economist, 2017. 117 Rok Dacar, Aleš Ferčič – Pravnopolitični pogled na doktrino nujnih zmogljivosti: analiza stanja in pomen »nepogrešljivosti« 6. Zaključek Za zaključek se vrnimo k vprašanjema, na katera smo si v tem prispevku prizadevali odgovoriti, in sicer kakšno je razmerje med spremembami pogojev za določitev nepogreš- ljivosti zmogljivosti po doktrini in razvojem konkurenčne politike ter konkurenčnega prava in kakšen je danes doseg nepogrešljivosti, torej, pod katerimi pogoji je neka zmo- gljivost nepogrešljiva. Sprememba pogojev iz zadev Magill in IMS Health v sodbi v zadevi Microsoft ča- sovno sovpada s pomembnimi spremembami v usmeritvi konkurenčne politike EU, ki so postavile poudarek na presojanje dejanskih škodljivih učinkov zlorab prevladujočih položajev (angl. effects based approach) in ki so poudarjale doseganje ciljev zaščite konku- renčnega procesa, blaginje potrošnikov ter strukture trga. Ravnanje podjetja Microsoft je za potrošnike gotovo bilo škodljivo, zaradi izjemne moči podjetja pa je tudi zelo ne- gativno vplivalo na konkurenčni proces ter strukturo zadevnega trga. Komisija je od pogojev v zadevah Magill in IMS Health torej odstopila v času, ko so se prednostne naloge konkurenčne politike EU spremenile, s to spremembo pa je zasledovala cilje nove usmeritve konkurenčne politike EU. Posledično torej ni mogoče govoriti, da je spre- memba vzpostavljenih pogojev v celoti arbitrarna in neutemeljena. Hkrati pa je res tudi, da zaradi zelo specifičnega dejanskega stanja v zadevi Microsoft in pomanjkanja nadaljnje sodne prakse ostaja nejasno, ali so pogoji iz zadeve Microsoft splošno veljavni ali pa so omejeni na zadevni primer.105 Odgovor na drugo vprašanje ni preprost. Trenutno lahko z gotovostjo trdimo zgolj to, da za presojo nepogrešljivosti materializiranih zmogljivosti, do katerih dostop ni od- rejen z ex ante regulacijo, veljajo pogoji iz zadeve Bronner. Pogoji za dostop do vseh preostalih vrst zmogljivosti po doktrini pa so danes bolj nejasni kot kadarkoli prej. V teoriji potekajo razprave o tem, ali je doktrina pripravljena na izzive prihodnosti, po- vezane predvsem z digitalno ekonomijo, vendar bi si bilo morda bolj smiselno posta- viti vprašanje, ali je pripravljena na izzive sedanjosti in ali se morebiti tudi v pravu EU ne spreminja v, po Hovenkampu, problematičen, nekoherenten in neobvladljiv institut konkurenčnega prava. Literatura Andreangeli, A. (2009) ‘Interoperability as an 'Essential Facility' in the Microsoft Case: Encouraging Stifling Competition or Innovation?’, European Law Review 35(4), str. 584–611. 105 Svojevrstno vprašanje, na katerega odgovor pa presega meje tega prispevka, pa ostaja tudi, ali bi Komisija in Sodišče spremenjenih prednostnih nalog konkurenčne politike v zadevi Microsoft ne mogli doseči z uporabo že obstoječih pogojev. 118 Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022 Beckmerhagen, A. (2002) Die essential facilities doctrine im US-amerikanischen und eu- ropäischen Kartellrecht. Baden-Baden: Nomis. Bernard, L. (2018) Zlorabe prevladujočega položaja in modernizacija uporabe 102. člena PDEU. Ljubljana: Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani. Brook, O., in Cseres, K. J. (2021) Priority setting in EU and national competition law en- forcement, (dostop: 4. april 2022). Chen, Y. (2014) ‘Refusal to deal, intellectual property rights, and antitrust’, Journal of Law, Economics & Organization, 30(1), str. 533–557. Cotter, T. F. (1999) ‘Intellectual property and the essential facilities doctrine’, The Antitrust Bulletin 44(1), str. 211–250. Craig, P., in de Burca, G. (2015) EU Law. 6. izdaja. Oxford: Oxford University Press. Czapracka, K. (2021) ‘The Essential Facilities Doctrine and the Bronner Judgment Cla- rified: Case C-165/19 P Slovak Telekom v Commission’, Journal of European Competition Law & Practice, 13(4), str. 2–3. de Streel, A., in Vegis, E. (1999) ‘La théorie des facilités essentielles et son application aux télécommunications’ v Montero, E. (ur.) (2019) Droit des technologies de l‘information : regards prospectifs. Bruselj: Académia Bruylant, str. 389–423. Doherty, B. (2001) ‘Just what are essential facilities”, Common Market Law Review 38(2), str. 397–436. Eilmansberger, T. (2005) ‘The essential facilities doctrine under art. 82: what is the state of affairs after IMS Health and Microsoft’, King’s College Law Review 16(2), str. 329–346. Evrard, S. J. (2004) ‘Essential facilities in the European union: Bronner and beyond’, Columbia Journal of European Law 10(3), str. 491–526. Ferčič, A. (2015) Geneza reguliranih sektorjev. Maribor: Poslovna založba Maribor. Ferčič, A. (2009) ‘Ekonomska teorija in ex ante regulacija’, LeXonomica 1(1), str. 33–50. Furse, M. (1995) ‘The »essential facilities« doctrine in community law’, European Competition Law Review 16(8), str. 469–472. Ginsburg, D. H., Garadin, D., in Klovers, K. (2019) ‘Antitrust and intellectual property in the United States and the European Union’ v: Muscolo, G., in Tavassi, M. A. (ur.) (2019) The Interplay between Competition Law and Intellectual Property: An International perspective. Alphen aan den Rijn: Kluwer Law Internaional, str. 99–120. Graef, I. (2016) Data as Essential Facility – Competition and Innovation on Online Platforms. Leuven: KU Leuven. 119 Rok Dacar, Aleš Ferčič – Pravnopolitični pogled na doktrino nujnih zmogljivosti: analiza stanja in pomen »nepogrešljivosti« Graef, I. (2011) ‘Tailoring the essential facilities doctrine to the IT sector: Compulsory licensing of intellectual property rights after Microsoft’, Cambridge Student Law Review 7(1), str. 1–20. Hatzopoulos, V. (2006) The EU Essential Facilities Doctrine. Bruges: College of Europe. Hesse, R. (2008) ‘Counseling clients on refusal to supply issues in the wake of the EC Microsoft case’, Antitrust 22(2), str. 32–37. Hou, L. (2012) ‘The essential facilities doctrine – what was wrong in Microsoft?’, International Review of Intellectual Property and Competition Law 43(4), str. 251–271. Hovenkamp, H. (1999) Federal Antitrust Policy, the Law of Competition and its Practice. 1. izdaja. St. Paul: West. Jones, A., in Sufrin, B. (2011) EU Competition Law. Oxford: Oxford University Press. Kerber, W., in Schweitzer, H. (2017) ‘Interoperability in the digital economy’, Journal of Intellectual Property, Information Technology and Electronic Commerce Law 8(1), str. 39–58. Korah, V. (2002) ‘The interface between intellectual property and antitrust: the European experience’, Antitrust Law Journal 69(3), str. 801–839. Lipsky, A. B., in Sidak, J. G. (1999) ‘Essential facilities’, Stanford Law Review 51(5), str. 1187–1248. Macchi, F. (2019) ‘The interpretation of the indispensability condition in Slovak Telekom and its consequences in data access cases’, European Competition and Regulatory Law Review 3(4), str. 415–419. Malshe, D. (2019) ‘Essential facilities: de facto; de jure’, European Competition Law Review 40(3), str. 124–129. Marty, F., in Pillot, J. (2011) ‘Des critéres d’application de la théorie des facilités es- sentielles dans le cadre de la politique de concurrence européenne’, Reflets et perspectives de la vie économique 2011/4 (Tome L), De Boeck Supérieur, str. 197–221. Monti, G. (2007) EC Competition Law. Cambridge: Cambridge University Press. Muller, U., in Rodenhausen, A. (2008) ‘The rise and fall of the essential facility doctrine’, European Competition Law Review 29(5), str. 310–329. Muscat, A. (2021) ‘Testing for abusive refusals to supply in EU competition law: past, present and future’, European Competition Law Review 42(5), str. 256–263. Pitofsky, R., Patterson, D., in Hooks, J. (2002) ‘The essential facilities doctrine under U.S. antitrust law’, Antitrust Law Journal 7(2), str. 443–462. 120 Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022 Ridyard, D. (2004) ‘Compulsory access under EC competition law – a new doctrine of 'convenient facilities' and the case for price regulation’, European Competition Law Review 25(11), str. 669–673. Ritter, C. (2005) ‘Refusal to deal and 'essential facilities': does intellectual property requ- ire special deference compared to tangible property’, World Competition 28(3), str. 281–298. Sibony, A., in Marty, F. (2016) Infrastructure essentielle : Le Tribunal de l’Union eu- ropéenne juge que la Commission européenne a pu estimer que, pour libérer la concurrence sur le marché des flux de données en temps réel consolidés, il suffisait d’imposer à l’opérateur dominant des engagements vis-à-vis de ses cli- ents et de tiers, à l’exclusion de ses concurrents (Morningstar). Concurrences, št. 4-2016, str. 95–99, (dostop: 15. april 2022). Stadler, R., Brenner, W., in Hermann, A. (2018) Autonomous driving: How the driver- less revolution will change the world. Bingley: Emerald Publishing Limited. Stylianou, K., in Iacovides, M. (2022) The Goals of EU Competition Law: A Com- prehensive Empirical Investigation. Stockholm: Konkurrensverket. Temple Lang, J. (2000) “The principle of essential facilities in European community competition law – the position since Bronner”, Journal of Network Industries 1(3), str. 375–405. The Economist (2017), The World’s Most Valuable Resource Is No Longer Oil, But Data, (dostop: 17. april 2022). Van den Bergh, R., in Camesasca, P. D. (2006) European Competition Law and Eco- nomics: A Comparative Perspective. 2. izdaja. Mytholmroyd: Sweet & Max- well. Van Siclen, S. (1996) The Essential Facilities Concept, OECD Policy Roundtables, OCDE/GD(96)113, (dostop: 25. 3. 2022).