230
O cerkvenih ustanovah za uboge,
ako bi nasprotovala njih izročitev na občine
bistvu ustanove.
Ko se je vsled postave od 10. decembra 1869. L, št. 5 šlezkega oglasnika postav in ukazov za leto 1870. župna ubožna denarnica v O. občini v oskrbovanje izročiti imela, je župnik Anton F. prosil, naj se glavnica K-ove ustanove izloči. Dotična ustanovna listina od 11. junija 1800., ktero je izdal Simon K., nekdanji župnik v S., določuje, da se obresti imajo vsako leto razdeliti med štiri poštene, domače reveže iz županije O., kteri bodo zato imeli dolžnost ,,vsaki petek 5 oče-našev in 5 češena si Marija za uboge duše moliti". Župan se je zoper zahtevane odločitve upiral rekoč, da ustanovna listina nikjer ne veleva, da bi oskrbovanje ustanovne glavnice za vse čase duhovnikom moralo ostati, da bistvu ustanove ne nasprotuje, če se ta izroči občini in da se toraj §. 4 *) gori omenjene postave tukaj ne more v rabo vzeti.
Okrajni glavar v F. je izrekel, da na spolnitev ustanovnih dolžnosti le župnik primerno gledati in uboge, kakor jih ustanova zahteva, izbirati more in da se toraj dotična glavnica, kedar se bode župna siro-mašnica občini izročevala, ima odločiti in oskrbovanju župnega ureda prepustiti.
Zoper to se je župan pritožil pri deželni vladi ter še svojim prejšnjim navedbam pristavil, da župan more ravno tako dobro gledati, al ubogi svojo molitev vsaki teden opravljajo, kakor župni ured, in daje prvemu tudi lože mogoče med ubogimi izbirati, kakor to župni ured storiti more.
Deželna vlada je po tem razsodbo okrajnega glavarja zavrgla ter spoznala, da se glavnica K-ove ustanove ima občini v oskrbovanje izročiti, ker brez vseh ovir tudi župan na spolnovanje ustanovnih dolžnosti gledati zamore in ker založni list nikjer izrekoma ne veleva, da bi naj vsakokratni župnik v svoji lastnosti kot krajni dašni pastir dotične štiri siromake volil in na opravljanje njihovih molitev gledal. Za tega voljo pa tudi bistvu ustanove ni nasproti, ako se ustanovna glavnica občini izroči.
Zoper to razsodbo deželne vlade se je župnik pritožil pri ministerstvu trdč, da gotovo ni mogla biti volja ustanovnika, nadzorovanje verskih dolžnosti ne-duhovniku zaupati; kajti, posvetni krajni predstojnik ne more vesti kterega človeka zastran njegovih dolžnosti opazovati in zavoljo drugih opravil bi še na vidno spolnovanje ustanovnih dolžnosti gledati ne mogel. Da te ustanovnikove volje ustanovna listina po črki ne pove, nič nima na sebi, ker takrat tega tudi ni treba bilo, ko je le cerkev oziroma dušni pastir odgovorni oskrbnik zadev ubozih bil.
*) Ta §. se tako-le glasi: Une ustanovne glavnice, ktere so v oskrbovanji župniških siromašnic, se pri izročitvi imajo odločiti, ako politična oblastnija na podlagi izvirnih pisem, testamentov, založnih listov itd., kteri se jej v ta namen morajo predložiti, izreče, da bi bistvu teh ustanov nasprotovalo, ako bi se občinam izročile.
Ministerstvo znotranjih zadev je z odločbo od 14. februarja 1871., štev. 18.922, iz 1870 utok vslišalo ter zaukazalo, naj se K-ova ustanovna glavnica iz premoženja siromašnice v O., ko se bo ta oddajala občini, odloči, ker bi z obzirom na lastnosti in naložene verske dolžnosti ubogih, kakor jih ustanovna listina določuje, oddaja te ustanove njenemu bistvu nasprotovala.
„ Pravnik slov."