JOŽE KRMELJ - DEVETDESETLETNIK Po izredni delavnosti in prijetni ter dobrodušni preprostosti je v našem me stu dobro znan gospod Jože Krmelj, po domače Kašmanov Jože, ki je pravkar vstopil v devetdeseto leto. Rodil se je 6. decembra 1904 kot osmi otrok v enajstčlanski družini Janeza in Neže Krmelj, roj. Ušeničnik, v staniški bajti na Okroglem. Lepo in predvsem skromno mladost je preživljal doma in na bližnjem stani- škem gruntu. V desetem letu je začel obiskovati osnovno šolo v Škofji Loki. Za poučevanje učencev iz oddaljenej ših vasi v okolici Škofje Loke je bil takrat poseben oddelek pod imenom »gorska šola«. Pouk v tej šoli je bil le en dan v tednu z malo daljšim opoldanskim odmorom, da so učenci pojedli svojo malico - kos črnega kruha in kakšno jabolko. Pouk v gorskem razredu je bil jeseni do prvega obilnejšega snega, ko je obisk učencev usahnil. Na pomlad, ko je sneg odlezel in je župnik v farni cerkvi oznanil ponoven začetek pouka, pa se je šolsko leto nadaljevalo in gorski učenci so polagoma spet napolnili šolske klopi. Naš jubilant je dokončal tri razrede »gorske šole«. Leta 1918 je brat Matija, ki je delal na staniškem gruntu, moral na italijan sko fronto. Na gruntu ga je zamenjal štirinajstletni Jože. Staniški grunt je nato delal tri leta. Na svetega Marka dan, to je 25. aprila, ko so se nekdaj na kmetijah menjali posli, je leta 1924 prišel delat k Vodniku v Log in tu ostal do marca leta 1926. Delo na Vodnikovi kmetiji je prekinil le za devet mesecev, da je odslužil skraj šani vojaški rok v Skopju. 1. marca 1926 je g. Jože Krmelj nasto pil delo v Kašmanovi trgovini na našem Mestnem trgu. Sam o svojem nastopu kratko pripoveduje takole: »Vpetek sem zvedel, da pri Kašmanu enega iščejo, v soboto sem se šel pokazat, v ponedeljek sem pa že nastopil.« Tako se je pričelo triinštirideset let trajajoče delo našega jubilanta v Kašma novi trgovini. V trgovini je prijel za vsako delo. Največ je sprejemal trgovsko blago na traški železniški postaji in or ganiziral prevoze v skladišče. V začetku so tovorili le s konji, leta 1932 pa so pri Kašmanu kupili nov ameriški dvoinpol- tonski fordov tovornjak. Prevozi trgov ske robe so tedaj postali hitrejši. Leta 1934 so Kašmanovi našega jubi lanta Jožeta poslali v Ljubljano, da na redi šoferski izpit. V trgovino se je vrnil kot poklicni šofer in od tedaj je bil pri delu samostojnejši in za trgovino drago cenejši. V šali pove, da so mu rekli »prometni minister«. Tudi sam ima najlepše spomine na Kašmanovo trgovino. Šest let je sodelo- 313 val z očetom, g. Kašmanom. in dvain dvajset let z vdovo, gospo Marijo. »Na Kašmanovo gospo imam najlepše spomi ne, ker je bila tako dobra z nami,« pravi g. Jože Krmelj. »Delavci smo bili v vsem izenačeni z domačimi, tako lepo so skrbeli za nas.« Razumljivo, da so de lavci boleče občutili težke čase, ki so. prišli za Kašmanovo trgovino z revolu cionarnim vrenjem. V letu 1941 je prišel dekret, ko je bilo treba oddati tovornjak za potrebe domo vine in se ni več vrnil. Med vojno je delal v Kašmanovi trgo vini. Posebno tragično se g. Jože Krmelj spominja leta 1944: »Bilo je 9. februarja, ko so me Nemci vzeli iz trgovine in me določili v manjšo skupino za posebno nalogo. V tej skupini nas je bilo okrog enajst in izmed Ločanov smo se znašli: Molavcov France iz Hrastnice, Mahlon- cov Vinče iz Karlovca, en kmet izpod Šmarne gore in jaz. Nemci so nas peljali izven voznih poti v smeri Kamnitnika. V manjši globeli pred Bizarni smo se ustavili in čakali. Naenkrat zaslišimo pet rafalov in v hipu nas je spreletelo, da se je v bližini zgodilo nekaj zelo hudega. Sledilo je povelje »Naprej!« Odpeljali so nas na prizorišče zločina: uboj petde setih talcev za Kamnitnikom! Prazen nemški tovornjak v bližini je čakal in naša naloga je bila, da naložimo nanj umorjene žrtve. Pod zastrašujočim vpli vom pravkar opravljenega zločina in dolžnega spoštovanja do mrtvih trupel smo opravili delo. Žrtve so odpeljali v Staro Loko, kjer smo jih na nemško povelje ponovno razvrstili ob cesti na tla in po dveh urah spet naložili nazaj na kamione. Zatem so žrtve odpeljali v Be gunje. Bili smo prosti.« Žalosten dogodek je zapustil g. Jožetu Krmelju tragičen vtis v spominu. Nemir in negotovost, ki sta vladala med ljudmi v maju leta 1945, sta pripe ljala g. Jožeta Krmelja med begunce, ki so se umaknili na Koroško. Z njimi je delil usodo Vetrinjskega polja in nepri čakovane vrnitve. Od 28. maja do 14. junija leta 1945 je bil zapornik na Ško fjeloškem gradu, nato pa v znanih zapo rih v Šentvidu. 11. avgusta istega leta je bil oproščen z odločbo, v kateri je pisalo: »pripušča se na svobodo brez vsake kriv de«. In vrnil se je lahko na svoj dom v Loko in h Kašmanu na delo. Lepše pa je bilo leto 1946, pripoveduje g. Jože Krmelj, ko se je poročil z gospo Pavlo, ki jo je spoznal pri Kašmanu, kjer je kuhala. V svoj novi dom na Kamnit- niku je pripeljal zvesto ženo in skrbno gospodinjo. Vse povojno obdobje je g. Jože Krmelj ostal zvest Kašmanovi trgovini do leta 1969. ko je stopil v pokoj. Potem pa je naš jubilant pričel delo služenja in po moči neštetim našim krajanom. Pomla dansko in jesensko lopatanje vrtov, obrezovanje sadnega drevja in vrtnih ograj, žaganje in cepljenje drv, obiranje jabolk in še in še, to je vsakdanje delo našega jubilanta od jutra do večera. Glavno plačilo za opravljeno delo mu je zadovoljstvo naročnika in ne denar, ki je prej miloščina kot nagrada. Naš jubilant g. Jože Krmelj je vse življenje tudi zvest kristjan. Dolgoletni škofjeloški župnik, kanonik-prelat g. Melhior Golob je v pogovoru ob tem zapisu rekel: »Najprej Jožetu ob tem jubileju iz srca čestitam. Dobro se ga spominjam, ker je pri procesijah nosil svečo. Bil je tudi v Sveti deželi. To je mož vere, dela, dobrote in ljubeznivega nastopa, zrel kristjan in pokončen Slove nec. Živel je iz vere in z molitvijo, delom in zgledom naredil mnogo dobrega za skupnost.« Temu voščilu se pridružujemo tudi bralci Loških razgledov in številni kra jani, ki poznamo tega prijaznega in is krivega moža. »Bog Vam daj zdravja, g. Jože Krmelj, in še mnogo lepega v samostojni Sloveni ji. Franc Rupar 314