1059 Posvečene pesmi Peter Kolšek ZALJUBLJENEC In zdaj — kako boš to kruto mejo izhodil! Se boš razbičal na tej, morda šele na drugi strani zvijačne brvi? Ker — postani svetal razvratnež ali častilec duha, ki otrplo sanja telesa po njeni topli podobi — ona je nedosegljiva. Tako malo si. Le neskončna možnost, ki ob večerih posveti iz zastrte, ukročene ljubezni. Ko je noč obračunov, proti severu veter zanaša mlade strasti. In njegova mokra lepota vali pozabljenje ljubic, ki se že davno nagibajo v čistost sveta, ki si jo ti samo slutil, s prvim vinom zalit. No, dan ti je smeh. Z njegovo trikotno masko boš zjutraj namakal glavo med lasate gospodinje in nato razdražen slonel čez meglena dvorišča otrok. Zaljubljenec si, ki nemo strmi v ozadje ljudi, še vedno upaš, da boš krhko pokončan z njenim bežnim mimohodom, ko se bo vračala, velika, razposajena zmagovalka pisanih tržnic. 1060 In nikoli ne boš zmogel te meje; prešibak, da bi postal iskani razvratnik, preveč umrljiv, da bi bil njen gospod. Peter Kolšek S PADAJOČIM S padajočim dihom sem sklonjen čez tvoje DIHOM vlažne robove, telo je prezrelo za plešoči umik. (Katji) Suho medijo jesenske besede, ko zasipajo usta z zrnato temo. Nocoj je dež zmotil veliko predstavo. Šele ugasnjen sem premagal objestnost drhtenja, spuščenega v trop razigranih bolečin. Iz ogledala se tiho dviga ovalni posmeh. Tako le za silo stojim pred hišo nekdanjo. Prevrtana z negibnimi okni je pozabila na bele hrbte platan, na balkone, brsteče v velike votline poletja. Povita v dišeča pregrinjala si trosila pozabo, večjo od obal in vrtov, med slane spomine izumrlih stark. In le včasih je moje čvrsto drsenje prevpilo vonj prihodnjih tesnob. Ker — niti bučanje orgel, ki sva nosila ga iz gnezd prijaznih svetnikov, ne ustavi počasnega odmiranja src. Njihova srečna pomota je le večno tlenje tolažbe. Kajti ljubezen si le v spominu ali vračanju hrani kal odrešitve, ki nas edina obdaja s podobami utrjenih romarjev. Vedno od njihovih suhljatih prstov visijo sveže poti. Po stezi, ki se vije nad temo in čermi, visečimi v spanje težkih ptic, sem tvoril ljubeče, plahutajoče krike. Ali si jih čutila, zaverovana v ure naslednje, v beli smeh med zvezdami, ki je padel v mokro, prebujeno ihtenje bližin! In kadar sem planil, zazrt v tvoj obraz in začetek, si vedno odsevala isto stoletje, tako polno, a neznosno že v jutrih. 1061 Posvečene pesmi Vem, tvoja podoba kljubuje nasilju deročih žena. Ne kot mati, ki s svojim strašnim pohlepom po dobroti ravnodušno trga nežni, zlati obup, ki cveti med otroci, kot vestalka si, ki sanja temne ognje, kot silna napoved ljubezni, ki me bo nemo prehitela. Zato siješ grenko lepoto, ki je tudi dobrota, potemnitev noči, toda nikoli le to. Nisva še žgala bele koruze na dnu kolovozov, izleknjenih v mrak. Toliko je stvari, ki jih nisva spočita zorela; izročena kopnim strastem, poveličana v praznik. Le v kalnem krogu se vračajo liki preprostih skomin. Njihov bohotni obtok zanje, kar je vzklilo pod težo darov. Naslonjen v daljavo čakam na nori obred ali na neko tesno, udomačeno smrt. ŠPANIJA že davno so moji temni vhodi razriti (Brini) od čakanja. Z bisago, ki osličem bila bi igrača, se spotikaš ob andaluzijske griče, komaj še čista za dolgo pozdravljanje z luno, ki s šibko bleščavo ti otrple prsi dani. Nameravaš v Cordobo s pričesko popotno? Morda pa v predpasniku, ki je zavezan okrog duše, krivonogi torero kani prespati? Vem, kako tuja, topla deževja prijajo ranam brstečim, kajti težko, da bi s toliko strasti te Lorca porisal, deklino neznosno, s češnjami oklano, ki s šopkom sončnic si neprijazne dežele krotiš. Pomisli, kako sinje je tvoje perilo v vodnati, a vročični dolini, ki tod iskal sem jo zate, prvič izčrpan, z nesramežljivim razgledom na usta! Še čakam, da prideš, ovenčana, toplejša od velike vrnitve in tveganih sanj, čeprav pokončnejša, kakor so moji pozni, le s tožbo obokani klici. 1062 Peter Kolšek KONJEDEREC V ŠPALIRJU (Andreju Žigonu) Tri device mu odnašajo zlate skodele, kadar kodrolas bruha v templju, kopjenosec, izbranec poznih gostij. Z jutranjih gora se valijo trume mladenk in ovac, v razdraženih nosnicah jim cveti njegov daritveni vonj. Potem se megla razkadi in na polja lega bron. Iz ušes mu štrli plug, ko vstaja, zapeljiv, na zeljnato glavo oprt. Farani odpirajo nedra, glumači piskajo zbor. Res stopi na prvo streho, a šele na zvoniku si udari žig transverzale. Poklican je na tekmovanje čistokrvnih peric. Z žlahtnim lornjonom očisti njihove nohte čitalnic, Turkov, Kranjic. V jez poveže zobovja vznemirljivih stark, kajti za vasjo kroti potok, naj se ribe zaredijo v teman rastlinski obup. V vrsti je miren, ko cepi si žilo na trop prve luči. Med hrbtišči ovac se seseda težka sopara semnja. Skrivenčeno golta besnenje marjetic v žganici perila. Ne ve, bi si volil malico, ali Majo morda. S POTI čoln se ne oddaljuje poslednjič. Slovo, ki se tenko pne iz zaliva, je votlo kot vonj zelišč po obredu. Navada samo? Ostale so konture sledi, tople ob robovih, mehko položenih pod cerkveni prag kamenit. Razraščajo se in cvetejo drugim zaljubljencem — so vsaj opomin? Vem, črna krila nedeljskih stark jih temno božajo v slutnji starejših plasti. A zakaj smo trpeli, tedaj, ko so oblačila v svojih gubah nosila pljuske strasti in je plankton, dišeč od noči, izpiral vrhove besed? Nihče ni rekel, zaman je, igrate nujnost, uverjeni, da je v srcu svetlejša in nežnejša kri. Tudi cerkev se ne oddaljuje poslednjič. Trdovratno jo ohranjam v zenicah, kot bi trpel tujo žejo po bolečini. Ostaja neznatna, fizična in siva, kot formula se seseda v daljavo, kot prah pripovedk. Posvečene pesmi 1063