Lojze Zupanc: Slovensko učiteljstvo v novelah, črticah in člankih Med priljubljenimi motivi, ki so v več ali manj posrečeni fabuli obdelani v novelah, črticah in člankih, je tudi učiteljeva figura ali njegova asebnost. Na žalost srečuje človek v sodobnih sličnih obdelavah češče tako izmaličen obraz tega literarnega prizadevanja, da se ne more ubraniti vtisom, da je vodila pero tega ali onega sotrudnika laž, nepoznanje razmer ali pa namenoma prikazana popačenost, ki je češče osoljena tudi s kakšno prozomo tendenčnostjo, katero je v nadaljevanju kaj rado pograbilo učiteljstvu nenaklonjeno časopisje v smradljivih izlivih na učiteljski stan. Ni še dolgo tega, ko je znani, v poslednjem času večini slovenskega učiteljstva tako zelo naklonjeni časopis pričel prinašati za preprosto l.judstvo članke, v katerih je seciral razne krivice, ki so se zgodile »v senci prejšnjih režimov vernemu in katoliško prekvašenemu delu vzgojiteljev raznih vrst in kalibrov«, ko je v isti mah poročal, kako zelo so na našem podeželju opustošeni in neoskrbovani šolski vrtovi, od katerih nima mladina nikakih koristi, trpeči slovenski kmet pa same izdatke in žalostno zavest, da so njegove žrtve za »te vrtove, ki so samo za luksus in osebno korist šol. upraviteljev« vržene v dim... Tako nekako, vsebinsko pa v vsem podobno. Le škoda, da je ta nadobudni in zelo poučni časopis za slovensko preprosto ljudstvo ipozabil v svojih člankih povedati, da je to slovensko preprosto ljudstvo danes ipo sili razmer moralo v svojih proračunih za šolc črtati postavke za vzdrževanje teh vrtov, da ne omenjam nujnih postavk za nakup gnojila, brez katerega ne more biti šolski vrt niti luksuzen niti v osebno korist šolskemu upravitelju, še manj v korist mladini. Leipo in odkritosrčno bi bilo tudi, če bi pristavil, da so nje^ovi članki s podobno vsebino čisto navaden šlager za slovensko preprosto ljudstvo, ki se v težkih razmerah bori za vsak dinar, pa je umevno, da s prirojeno ljubosumnostjo šteje učiteljstvu mesečno ^lačo, kajti usoda je pač hotela, da so minuli časi, ko si je lahko vsak furman v treh dneh zaslužil toliko, kolikor je zaslužil učitelj v celem mesecu ... Bog te blagoslovi, ti vsevedni glasnik preprostega ljudstva, namen si dosegel, vsaj ponekod, veliko pa jih je, ki so tvoje pomenljive vrstice ponesli kamor spadajo. Ozrimo se še kam drugam. V letošnji 12. številki leposlovne revije »Modra ptica« je M. M. v noveli »Na pragu« napisala tole: »Le mene iposlušajte! Gospod imajo prav, ko se branijo šole. Še v vsako vas je prišel s šomoštrom špetir, nikari z učiteljico, ki je povsodi samo v slab zgled.« To konstatacijo o pomenu šomoštra (!) in učiteljice (pardon: avtorica novele je ženska!) je avtorica sicer položila v usta stare Polone, ženske, ki je vsako nedeljo sedela v gostilni, ker je bila samostojna, je imela svoj poklic in so je bili vsi navajeni, da je moževala... Lejte tudi Ivan Cankar je časih naipisal kaj podobnega o učiteljstvu, da, še s hujšimi očitki ni štedil, a nihče mu ni zameril. On je znal vselej pristaviti zakaj je tako, zakaj ni drugače, ko bi lahko bilo. Avtorica pa bi storila prav, če bi poslej ko je uspešno preštudirala Katarino Veliko, posvetila nekaj tednov študija razvoju in borbi za osamosvojitev slovenskega učiteljstva pa nam o tem nekoč napisala vzpodbuden esej. Založnica bi lahko slovenskemu učiteljstvu prihranila ta literarno - koletarski poklon. Pisatelj B. K. je nekje napisal: »Na mizi je ležala velika vojaška pištola, ki jo je upravitelj prinesel iz svetovne vojne. Učitelj jo je kupil od njega in pokazal jc Leonu luknje, ki so jih napravili ostri projektili. Grozno je moralo biti v tej hiši, da sta kar v sobi streljala. Naravnost blazno je bilo vse to, .kar mu je pripovedoval učitelj. Dva meseca je ležal spodaj v kuhinji, ki je ne moreta rabiti, na sami slami. Pozimi zapade globok sneg. Ljudje so tuji. Težko se je razumeti z njimi. Kot žandarje jih gledajo in nobene gostilne ni blizu. Je, toda tam se dobi samo vkio, hrana ne. Zato sta na hrani pri Zalarki, ki rada pije in ju gosti z juho, v kateri se mnogokrat koplje kak njen las, tudi muhe niso redke ...« »Ko sta s silo odprla vrata nista prvi trenutek videla ničesar. Šele ko je učitelj odgrnil gosti zastor, je Leo zagledal na ¦postelji ležečo Sonjo. Desnica ji je visela čez rob, postelja je bila krvava in na levi strani prs je bila strjena kri. Na tleh ob postelji je ležal samokres ... Tisti samokres, s katerim sta v pretekli zimi upravitelj in učitelj streljala v steno sobe, da ipreženeta praznoto svojega življenja ... Sonja ga je to pot usmerila v svoje srce...« Da, tako so in bodo še ipravični pisali o slovenskem »šomoštru« in učiteljici, velecenjena M. M. Pravičen sodnik učiteljstvu je bil člankar A. J. v članku: »Učiteljstvo zopet tarča strankarskih izpadov?«, ki ga je objavil »Glas naroda« z dne 3. nov. 1935., kjer upravičeno vzklika: »Dajte kvarne strankarsko-politične roke proč od slovetiskega poštenega učiteljstva!« Tudi »Jutro« z dne 3. nov. 1935. obiektivno poroča v članku »Omerzovi zadnji dnevi« sledeče: »V noči na četrtek sta oba vdrla v šolsko iposlopje na Prnovem in stikala po sobah, a nista ničesar našla. Dogovorila sta se, da pojdeta v četrtek zvečer v Gotovlje pri Zalcu, kjer bi napadla in izropala župnika.« Da, da; tudi Omerza in njegov pajdaš sta se morala na lastne oči prepričati, da pri učitelju ni mogoče ničcsar več ukrasti, zato sta se raje odločila za farovž. Ampak, če to ni zabavno ... Več iskrenosti in poštenja, vi vsi, ki se Vam pero tako rado zatika v »šomoštre« in učiteljice, pa bodo' tudi drugi, ki se pri Vas uče pisarije morali spoznati, da se zares ne izplača zlivati gnojnice na slovensko učitelj- stvo, ker je že davno izgubila svoj značil.en duh v trenotku, ko se je dotaknila po prosveti prežetih Ijudi!