Ustvarjati umetnost in Ijubiti ženske
Moščanska mladinska kulturna scena je ponavadi tišja kot ne, zato je vsak njen glas in impulz toliko bolj dobrodošel. Zadnji domet mla-dih Moščanov je bil pohvale vreden. Prek Avstrijskega kulturnega centia v Zagrebu so v goste povabili Forum Stadtpark Graz, ki je predstavil skupino mladih umetnikov iz Avstrije in njihova dela s po-dročja fotografije, risbe, inštalarije, glasbe, performanca.
Odprtje je bilo 7. januarja v KD Spanski borci, ki je s svojimi pro-stori in soorganizacijo ponudil mladim kulturnikom pomoč pri tej in sodelovanje pri bodočih akcijah. Ob odprtju je bil izveden perfor-mance z glasbo enega od sodelujočih avtorjev in z njegovo inštalacijo pa s sodelovanjem prisotnih. ki so s pihanjem balončkov iz milnice ob temačno doneči glasbi in pravilno i/branem svetlobnem efektu ustva-rili vzdušje dojemljivosti razstavnega prostora. Po tem izvajanju sta direktor doma Jože Petek in predsednik OK SZDL Moste-Polje Janez Lah s pozdravnim nagovorom in nekaj izbranimi mislimi avtor-jev odprla razstavo.
Končna prireditev, Id bi morab bhi v petek, 17. januarja, prav tako s predstavitvijo performanca enega od avtoijev, je zaradi bolezni le-tega na žalost odpade). Namesto tega je bila v program vključena video predstava, ki pa zaradi nemškega jezika ni mogla biti vsem ra-zumljiva.
Omenimo naj še to, da je bil pri odprtju prisoten le en a vtor, da so vsi drugi »zboleli«. da je odprtju prisostvoval tudi avstrijski ambasador, da pa so končni prireditvi prisostvovali le obiskovalci.
Na »uvodni« prireditvi smo »ujeli« edinega prisotnega avtorja in to izkoristili za krajši pogovor, ki ga v celoti objavljamo:
Vprašanje, (v nadaljevanju V): Kaj nam lahko za uvod poveste o svoji umetnosti?
Jorg ShEck (v nadaljevanju JS): Sem anarhist, Bakunin je moj idejni vodja.
V: Kako bi primerjali sebe in druge avstrijske slikarje?
JS: Novi slikarji Avstrije so divji in polni barv. Delajo v perspektivah in se zgledujejo po slikarjih iz začetka 20. stoletia. se pravi po tisti smeri v Avstriji, katere glavna predstavnika sta Gerstl in Kokoscha.
Orientirani so v preteklost, jazpa v bodočnost. Ne delam v perspektivah, ustvarjam površinsko. Ne rišem, temveč režem in lepim folije. Ne uporabljam starega materiala, tem-več oblikujem tisti material, ki ga v času Gerstla in Kokosche ni bilo. Gledam v bodočnost in sem umetnik optimizma.
V: Lahko izvetno nekaj o vaš kot komponistu in izvajalcu svoje glas-be?
JS: Nikoli se nisem učil igrati na kak inštrument. Sem glasbeno »nepi-
smen«. Rad pa poslušam glasbo, še posebej Beethovna. Ko sem tako ne-kega dne zopet poslušal Beethov-novo Eroico, me je fasciniralo po-skakovanje kazalca, ki na aparaturi pokazuje jakost zvoka. Ta prikaz in izraz intenzivnosti Beethovnove glasbe sta me posebno pritegnila in odločil sem se. da ga zapišem in re-produciram. Vzel sem milimetrski papir in vse odmike jakostnega ka-zalca zabeležil. Tako sem dobil kri-vuljo intenzivnosti skladbe, ki sem jo pozneje z raznimi inštrumenti posnemal in beležil na kasetni trak. Pri tem sem uporabil flavto, elek-trično kitaro, bobne, violino, synte-siezer.
V: Kako pa vam je to uspelo, glede na to, da ste, kot ste prej omenili, glasbeno »nepismeni«?
JS: To je zelo preprosto. Kadar počenjam taice stvari, spijem liter ruma, petnajst (15) skodelic kave, vzamem inštrument v roke in opona-šam — posnemam zapis na milimetr-skem papirju.
V: Ali ni to preveč mehanično?
JS: Ne. Po mojem mnenju ne gre za mehaniko, temveč za emocijo. Beethovna dobro poznam in posku-šam podoživljati njegova občutja. In ker podoživljam njegova občutja, to ni mehanika. V bistvu je to kombina-cija emocije in intelekta. Intelekt je iskanje forme, oblike podajanja emocije. Obe komponenti sta tu enakovredni.
V: Ali to počnete samo pri Eroici?
JS: Da. Lahko bi tudi pri drugih skladbah, a Eroica je Beethovnova najbolj erotična skladba in me zato pnvlači. V življenju sta najpomemb-nejši dve stvari: umetnost in ženska.
V: ln kje je položaj moškega na tej relaciji?
JS: Moški je zato, da ustvarja umetnost in Ijubi ženske. Jaz ustvar-jam umetnost zato, da bi z njo zape-ljeval ženske.
(Kar pa tnu vedno ne uspe — med-klic Francisce Stieger, umetnikove prijateljice.)
V: Ali niste s svojim odnosom do umetnosti malo neresni?
JS: To ni res. Življenje je igra, igram se z umetnostjo, igro pa jem-Ijem zelo resno. Sem kot majhen otrok in vsako jutro, ko se zbudim, si poskušam izmisliti kako novo igro.
V: Ali je lepo od tega živeti?
JS: Da, to je najlepše. Lepo je biti umetnik in od igre živeti.
V: Kako avtorji, ki se danes pred-stavljate, delujete kot skupina?
JS: Vsi drugi jemljejo življenje zelo resno, samo jaz ne. Nismo dobro delujoča skupina. saj se stalno kre-gamo. Ko se vidimo, zbolimo. (Drugi sodanesslučajnobolni. —op.a.)Ne sodimo skupaj -in tokratno skupno nastopanje je izjema, ne pravilo. Vsakod nasmeni.dajenajboljši.Ne sprejemamo drug drugega kot oseb-nost, pa tudi umetnost drugega ne.
V: Kakšna pa je po vašem mnenju razlika med umetnikom, ki sprejema umetnost drugega umetnika, in med umetnikom, ki sprejema le sebe in svojo umetnost?
JS: Dober umetnik sprejema le svojo umetnost, slab umetnik pa tudi tujo.
V: Kako si pa potem razlagate, da je Franz Liszt cenil in promoviral Edvarda Griega v Rimu?
JS: Franz Liszt je bil slab sklada-telj, a dober Ijubimec.
Jaz: Danke und Auf VViedersehen.
On: Ja, O. K. Auf VViedereehen.
BORIS KONONENKO