RAZPRAVA O SREĆKU KOSOVELU V ITALIJANŠČINI
Prizadevanja po vsestranskem medsebojnem spoznavanju dveh sosednih kultur, slovenske in italijanske, so rodila že nekaj sadov, ki so žal še vedno zvečine slovenski. Med te spada tudi razprava Marije Pir-jevec Srečko Kosovel: aspetti del suo pen-sieio e della sua Unca, Razprava je izšla dve leti po izdaji Kosovelovih pesmi v italijanskem prevodu Jolke Milic (Poesie di velluto e Integrali) Trieste, 1972 in predstavlja v nekem smislu literarnozgodovin-sko pojasnilo pa tudi dopolnilo tega izbora. Ko govorimo o dopolnilu, mislimo na nepopolnost prevajalkinega izbora in na prizadevanje Marije Pirjevec po celoviti predstavitvi Kosovelove umetnosti.
Prizadevanje po taki obravnavi pesništva in misli Srečka Kosovela se izrazi že v uvodnem poglavju, nekakšnem monografskem pregledu slovenske kritike in literarne zgodovine, ki sta se ukvarjali z delom in osebnostjo Srečka Kosovela. Avtoričin pregled sega od prvih zapisov do najnovejših raziskav o pesniku. Pri tem je avtorica natančna in poročevalsko skrbna v toliki meri, da v želji po »popolni objektivnosti« zvečine niti ne zavzame kritičnega niti osebnega odnosa do obravnavanih avtorjev. Izjemo napravi samo pri Francu Za-
dravcu, o katerem pravi, da je prvi poudaril vrednost in kompleksnost Kosovelove ekspresionistične lirike in znanstveno obdelal Kosovelovo pesniško osebnost. Takšna objektivnost je sicer razumljiva, kadar pomislimo, da je razprava predvsem informativnega značaja. Lahko bi celo zapisali, da bi bolj kritična problemska obravnava italijanskemu nepoznavalcu slovenskega literarnega dogajanja otežila razumevanje kritičnega in literarnozgodovinskega gradiva. Po drugi strani pa je tudi res, da samo poročanje ne izlušči tistih idejno-estetskih problemov, ki so spremljali in spremljajo dojemanje Kosovela na Slovenskem, čeprav spet ne trdimo, da bi avtorica kritičnost in problemskost izločila iz svojega razpravljanja o samem Kosovelu in še posebej o njegovi poeziji. Avtorica je znala izluščiti in označiti najznačilnejše posebnosti Srečka Kosovela na vseh etapah njegovega ustvarjalnega delovanja, in to v slovenskem in evropskem literarnem, kulturnem in družbenem kontekstu.
Razpravi je tako uspelo prikazati pesnikov razvoj od začetne navezanosti na lastni in-
* Marija Pirjevec, Siečko Kosovel: aspetti del sna pensiero e della sua Urica. Editoriale stampa triesti-na — Založništvo tržaškega tiska, Trieste 1974.
26!
timni svet do široke odprtosti za občečlo-veška vprašanja, še posebej družbena, ki dajo njegovi poeziji pečal angažiranosti. Ob tem Marija Pirjevec tudi nakaže Kosovelov razvoj od navezanosti na slovensko moderno do njegove eksperimentalne faze — obdobja Integralov. Obravnava sicer sledi v slovenski literarni zgodovini ustaljenim dognanjem, vendar ta dognanja večkrat tudi presega. Posebej to velja za razpravljanje o Kosovelovem konstruktivizmu in njegovem odnosu do zenitizma. M. Pirjevec podrobno razčleni Kosovelovo poznavanje revije Zenit in njegov odnos do idej, ki jih je revija propagirala. S. Kosovel se je po avtoričinih ugotovitvah ogrel samo za nekatere oblikovne novosti zenitizma, ni se pa strinjal z njegovimi doktrinami, pred-
vsem ne z »mesijanskim pričakovanjem barbara — genija.« Revija Zenit je S. Kosovela opozorila na ruski konstruktivizem. Glavni posrednik konstruktivističnih idej pa je bil Kosovelu A. Cernigoj.
Velja poudariti tudi avtorično zavzetost za sklop problemov, ki bi jih označili z bino-moma Srečko Kosovel — Kras, Srečko Kosovel — Trst. Razpravljanje o Kosovelovih stikih s kulturnimi delavci na Tržaškem (npr. Kosovel — Martelanc, Cernigoj idr.) je posebej dragoceno, saj lahko italijanski bralec z njim še enkrat spozna, kako močno je bila in kako tudi je prisotna slovenska kultura na Tržaškem.
Marija Zlobec-Skaza Ljubljana, I. gimnazija
27