Ferdinand ossendowski Življenje in prigode male opice Dan, ko sem bila sodnik. Že precej časa je minilo od dneva mojega prihoda v palačo. Cutim vedno bolj zdravo. Otroci se glasno smejejo, če se prekopicam in hndim po rokah. Na moj žvižg prihajata Filut in Nero. Veselo lajata in skačeta ... Danes se je pripetilo nekaj, po čemer so me imenovali »lidnika. Sodnik? Ali je dobro ali slabo biti sodnik? Deček (ime mu je Ludvik) me je vzel s seboj in stekel na vrt. Kada sem tam. Rastejo tam okusne rdeče jagode. Ludvik pravi, da so to vrtne jagode. Nenadoma sem ugledala malega dečka. Stal je na kolenih in trgal jasjode. Ludvik ga je tudi videl. Spustil me je na zemljo. Stekel je k dečku in ga udaril. Napadenl se ni branil. Stal je in se jokal. Jaz ne gledam rada, če ljudje tolčejo liudi ali živali. Vem, kako to boli! Pozneje dolgo ni mogoče hoditi. Nos!e stoje slabo in se tresejo. Spominjam se, kako me je Jožef mlaril... Stekla sem k Ludviku. Zgrabila sem ga za roko, z drugo sem se prijela obleke jokajočega se dečka. Peljala sem ju k palači. Srečal nas je Ludvikov atek. »Kaj se je zgodilo?« je vprašal. Ludvik je molčal. Prestrašeni deček je jokal vedno bolj žalostno. Jaz sem godla, pripovedujoč o dogodku. Pravila sem, da se ne sme tolči, ker to boli. Niso me razumeli. Naposled je odgovoril Ludvik: »Udaril sem tega dečka. Kradel je jagode na našem vrtu«. Ludvikov atek je strogo pogledal sinčka. »Tepsti človeka je sramota!« je dejal črez hip. »Kradel je ...«, je zajecljal sinček. »Lahko bi mu bil razložil, da je to sramota. Krasti je greh. Tepsti "a nisi imel pravicel« . ZW I »Nikoli več ne bom kradel!« je s tresočim glasom jokal dečekJ ki je trgal jagode. . . I »Imenitno! Pojdi sedaj domov,« mu je dejal Ludvikov atek itfl dodal: »Opica je razumela okrutnost tn ostudnost tvojega dejanjafl Pripeljala vaju je oba k razpravi. Vidiš, da je mala šimpanzka postaj zate sodnik!« I Ludvik me je vzel na roke in poljubil mojo glavico. Stisnila sein se k njemu. Bila sem zelo srečna... Vsi so zadovoljni z menoj. Zafafl sem jih zabavala in vzbujala smeh ves večer... Delala sem saltomorjl tale. Vračam se k prejšnjemu delu! Pozneje sem žvižgala. Iz dvoriščaj sta odgovarjala z lajanjem Filut in Nero. I Danmaščevanja. I Sedeli smo z Ludvikom in njegovo sestrico na bregu malega jefl zerca. Rada imam ta prostor. Spominja me prvega pohoda na džungloa Le da tu ni vodnih konj in slonov. Skušala sem otrokoma pripovedcgl vati o teh velikanih. Škoda! Nič nista razumela. M Po jezeru plava čolniček. -fl Da pridejo na drugo stran jezera, vstopajo ljudje v čolniček. Po9 tem se oprijemajo z rokami vrvi. Vrv je privezana na dveh drevesibjB rastočih na obeh bregih. I Ludvik je stopil v čoln in odplaval. ¦ Nenadoma je iz grmovja skočil dečck, ki ga je Ludvik natepejfl Zamahnil je in vrgel kamen. Zadel je Ludvika v glavo. Moj mali priS jatelj se je opotekel in padel v jezero. Kričal je in vsak hip fzginifl pod vodo. Pokazal se je iti zopet izginil. Tolkel je z rokama in tiogamaH po vodi. Obupno je bil okoli sebe. _U Ludvik se je potapljal. Njegova sestrica je s krikom tekla H palačL ¦ Morala sem režiti prijatelja. Skočila sem na vrv in se naglo spu« stila nad vodo. Močno sem se držala z rokami in nogamil Oprijela seoan se z nogama vrvi in obvisela nad vodo. Iztegnila sem obe roki in rend čala izpodbujajoče: ^k »Uh! Uh! Ub.1« 9 Deček je s težavo dvignil roko. Zgrabila sem ga za roka"v in vlekifl k sebi. Bil je zelo težak. Nisem ga mogla dvigniti. ¦ Vendar sem se vzdržala na površini. Ze se ni več potapljal. KričaM je s slabim glasom in težko dihal. Kmalu so pritekli ljudje iz palačel Izvlekli so dečka in vzeli mene z vrvi. ¦ Mamica in atek Ludvikov sta me poljubovala in pritiskala k sebiB Govorila sta z genljivimi besedami: M »Dobra, modra mala opica je rešila življenje našemu sinčku!« B že dolgo se nisem počutila tako dobro kakor ta večer. Bila senH srečna in ponosna... Izkazala sem se hvaježno svojim prijateljeni zsM dobroto! Čutim, da imam v njih resnične prijatelje. Nikdar ne pozga 211 bijo majhne šimpanzke! Dasi so jo ljudje zasužnjili, vendar ona Ijubi Ijudi. Niso bili vsi ljudje dobri zanjo kakor Zo«Zo in Pavelček — mala "•: ' .1 vendar nikogar ne sovraži. >na ljubi vse ... Dan nove ločitve. Ludvikova sestrica je obolela. Starši so jo odvedli v gore. Vsi so se odpeljali ž njo. Palača je osamela... Dokler se ne vrnejo, so me oddali sosedom. Stanujejo v veliki hiši v mestu. Tam so atek, mamica, mali deček in deklica. Spoznala sem ta otroka v palači. Včasih smo se skupaj igrali. To je zelo mil drobiž. Pridna in dobra otroka sta. Tesno mi je malo po Ludviku in mali sestrici. Videla ju bora, ko se vrneta... Imam novega prijatelja. To je mali sivi maček. Takoj me je spomnil servala. Servala, ki je ranil »strička« Ori«Orija. Serval je bil velik in roparski. Maček Miluš — je majhen in krotak. Leze mi na kolena in gode. Ce ga, potegnem za repek, me tolče s tačico. Vendar nikdar ne praska in ne pokazuje nohtov. Dan prepira z Milušem. Danes sem se sprla z Milušem. Dobro sva se udarila. Hodeč po hiši sem pogledala v največjo sobo. Tam stoji mnogo cvetic iB dolga čma skrinja. Mamica mojih malih prijateljev sede zvečer k tej skrinji, jo odpre in udarja po belih deščicaji. Skrinja začne tedaj zelo lepo igrati. Grmi kakor grom z debelim glasom; poje, kakoT je to nekoč delal Pavelček pri predstavah, ali pa zveni tenko, zelo tenko. To ni niti Uijna, tudi gosli niso. Lajna ima ohripel glas. Gosli — imajo po= joč in hrepeneč glas. Najbolj ljubim gosli. One, ki je na njih igrala Zo=Zo... 212 '-H To je čudna skrinja! Naposled sem izvedela, da jo imenujej^| ljudje glasovir. Aha! Jožef mc je hotel naučiti igrati nanjo. Mor^H je igral na glasoviru. Menim. da je to zelo težko. Kako more md|H opica, kot sem jaz, igrati na tako ogromni skrinji?! Moric je mot^H biti velik in zelo močan. Drugače ni mogoče! jH V tej sobi sem našla Miluša. Vedela sem. da ga ne puščajo tjjH Prikradel se je bil potihoma. Kaj je delal tu? Ni me opazil. Sedel }S z glavo visoko zamaknjeno. Zeleni očesci sta mu goreli. Gledal jfl nekam kvišku. Konec repka mu je drgetal. H Uzrla sem zlato kletko. V njej je sedel rumen ptiček. Lepo j« pel. Ni videl prežečega Miluša. Namah je maček skočil na zagrinjahsH Splezal je in pogledal v kletko. Trudil se je, da bi s tačico dosegefl ptička. Revček se je začel metati in obupno cvrčati. Miluš je delafl svoje. Hudobni maček! Ali ne vidi, da se ptiček boji? H Tega dne ni prišel k meni. Ogibal se me je... Bal se mi je poglefl dati v očL Sramoval se je svojega nečastnega napada na ptičk*|H Bodisi kakorkoli, Miluš je nekoliko podoben servalu. Zna napadati..! Jaz tega mmam rada! Nočem več imeti z njim optavila ... Naj š^| išče drugih prijateljev. Recimo zlobnega psa, ki vedno laja. Sedi « hišici privezan na verigo. Bevska in se meče na vse. Laja dan in nočB Ima težak značaj. Je sirov, napadljiv in slabo vzgojen. Imenujejfl ga priklenjenega psa. Dasi je zloben in grd, vendar ga zelo obl^H lujem. In to radi tega, ker vleče za seboj težko železno verigo. Tak« kakor ubogi, veliki Aka, ki sem ga srečala na poti. V robstvu jčfl Morda tudi on misli, da je bolje ne živeti, kakor vedno posluSaifl zvenčanje verige. Htjtela bi ga pobožati, toda kaže zobe in grozfiS renči... Zelo ga obfelujem, vendar se bojim tega revčka ... | Boji se ga tudi Miluš. Boči hrbet. dviga rep in sika... H Dan nevarne prigode. "B Moja dva mala prijatelja sta danes priredila nenavadno veselS zabavo. fl Roditeljev ni bilo doma. Deček je rekel deklici: »Igrajva se IndS jance!« »Imenitno!« je odgovorila takoj. Začela sta se oblačiti. Dalfl sta si na glavi nekakšna peresa in si pripela raznobarvne odrezk^J Oborožena z loki sta se začela plaziti po tleh in se skrivati za kanajfl in naslonjače. ^M Sedela sem na stolici in radovedno gledala zabavo. Otroka siS streljala z loki. »Ubil sem ogromnega bizona!« je kriknil deček. »J&H pa pumo!« je odvrnila deklica. H »Žažgiva ogenj in bova skakala črez plamen! Zelo veselo bo tol^H je zaploskala v dlan deklica. ¦ Deček je prinesel steklenico z neko vodto in mnogo, rnnogo pofl pirja. Izlil je na papir vso vodo iz steklenice. Čez bip je v dcčkoviM 213 rokah zabliskala vžigalica. Nekaj je prasnilo, da so okna zadrgetala. Buhnil je ogenj. Naglo je stekel po sobi. Že je začel goreti prtič na jnizi in stolica. Ogenj se je širil na vse strani. Otroka sta kričala in begala okoli. Nista se mogla niti skriti, nitl zbežati iz sobe. Med njima in vrati je divjal plamen in mahal z rde= čimi plahtami. Postalo je vroče. Malo bolj nego v džungli opoldne. Treba je bilo misliti na beg. Kaj pa bo z otrokoma? Pred vsem sem ju morala rešiti. Skočila sem s stolice na glasovir. Zgrabila sem deklioo za lase in jo potegnila k sebi. Skobacala se je, bleda in drgetajoča. Po njej se je ra