UUBLJANA-SKRITA, NEZNANA
S trga na dvorišče
Če človek želi obiskati Ijubljanski Mestni muzej, pa ne zavije takoj po stopnicah navzgor v zbirke, temveč se malo sprehodi po dvorišču, kjer so pod arkadami našli zatočišče manj pomembni, zato nekomentirani in neoznačeni ostanki Ijubljanske zgodovine, mu pade v oči čudno skrušeno poprsje avstrijskega cesarja Franca Jožefa I. Sicer čista belina kararskega marmorja je v ozračju sodobnega mesta sicer z leti že posivela, vendar tudi čadasta prevleka ni mogla skriti modrih lis, ki so se nekoč zažrle med fina zrnca italijanskega kamna.
Poprsje je napravil in izklesal v Lipah na Barju rojeni kipar Svitoslav Peruzzi že v zadnjem letu svojega dunajskega študija in ga leta 1903 tudi prvič razstavil. Ko se je vrnil v Ljubljano, ga je ta pričakala v zanosu popotresnega gradbenega preporoda z novim Slovenskim trgom, ki ga ]e pred novo sodno palačo z neizmernim občutkom izoblikoval arhitekt Maks Fabiani. V park preurejena sredina trga je kar klicala po plastičnem spomeniku in Ijubljanski mestni očetje, ki jim je denar po potresu še vedno pritekal z vseh strani cesarstva, so tudi razpisali natečaj za spomenik - samemu habsburškemu veličanstvu!
Nanj sta se prijavila oba kiparja, o katerih pravi Cankar: »Re-snica je, da imamo, kolikor jih jaz poznam, vsaj dvoje kiparjev, ki sta umetnika: Berneker in Peruzzi«. In potem pravi o Peruzziju naprej: »Napravil je za cesarjev spomenik osnutek, ki se mu je hudo ponesrečil - in glej, takoj je dobil naročilo, Berneker pa je preklinjal svoj talent«. Vrh tega spomenika - podstavek še danda-nes stoji tam, le da je cesarjevo poprsje zamenjal Kosov portret Frana Miklošiča - je zavzemal marmorni Franc Jožef, s katerim Peruzzi že od leta 1903 ni vedel, kaj početi. Ko so ga 1908. leta odkrili, je magistratni uradnik zabeležil, da je »izvršen od sloven-skega akademskega kiparja Svitoslava Peruzzija, postavljen s prfspevkl kranjskih občln;« Fran Govekar, magistratni komisar in tudi pisatelj, pa je zapisal, da njegov »beli marmor... na Sloven-skem trgu lepo poživlja park, v katerem stoji«.
Neskrupulozni kipar je poleg cesarjevega portreta napravil v Ljubljani še podobi njegovih žrtev Lundra in Adamiča ter spomenik judenburškim upornikom, potem pa se je še pred začetkom vojne odselil v Split in tako ni tukaj doživel tistega dne leta 1918., ko je iz neznane roke priletel v marmorno cesarjevo glavo poln črnilnik in ga »markiral« za vse večne čase. Prali so ga in prali, potem pa odstranili in na podstavek, ki je bil še dober in uporaben - o, sveta kranjska rahločutnost! - postavili poprsje kralja slavistične znano-sti. Portret Franca Jožefa je - kakor cesar sam - pristal na pokopa-lišču - če ta zlobna oznaka muzejev drži in če si je niso samo izmislili hudobni Ijudje.