SEZONA 1951-52 ŠTEVILKA 9 GLEDALIŠKI LIST PREŠERNOVEGA GLEDALIŠČA V KRANJU WIL LIA M SHAKESPEARE: Sen kresne nori 'ftremiera dne 27. junija 1952 SEM KRESNE NOČ J Pravljična igra v lil slikah Režiser: Dino Radojevič Poslovenil: Oton Župančič Glasba: Bojam Adamič Scena: S. Jovanovič OSEBE: Tezej, vojvoda atenski .... Ege j, Hermijin oče .... Lisandeir \ Demetrij | ^ljubljena v Hermijo Filostrat, voditelj zabav pri Tezeju Dunja, tesar.................... Smuk, mdizair................... Klobčič, tkalec................. Pisk, mehokrp................... Nosan, kotlar ...... Trlica, krojač.................. Hipolita, kraljica Amaconska . Hermija, zaljubljena v Llsamdra . Helena, zaljubljena v Demetrija . Obaron, vilinski kralj .... Ti tani ja, vilinska kraljica . Spak tudi Robin Dobrodrug Prva- vila...................... Druga vila...................... škratlji, vile, dvorjani Glasbene točke izvaja orkester pod vodstvom Petra Liparja Inspicient; Saša Kump Tehnično vodstvo: Lado Štiglic Odrski mojster: Janez Kotlovšek Razsvetljava: Tone Lozej Lasuljarka: Vera Srakarjeva Suflerka: Marija šimenčeva Sceno izdelala gledališka mizama in slikama. Kostume izdelala po osnutkih Mije Jarčeve modni atelje Jakofčič In gled. krojačntca. Klobuke in čepice izdelal modni atelje Oirosel Vinjeta na naslovni sitrani (ISpak — Robin Dobrodrug) je posneta po pcrorisbi onglekškega ilustratorja E. Heber-Thompsona. Marko Štuhec k. g. Mirko Cegnar Jože Kovačič Jože Pristov Metod Mayr Lacl Cigoj Ivan Grašič k. g. Ruda Hlebš k. g. France Trefalt Maks Reš k. g. Lado Štiglic Ivanka šorlijeva k. g. Anka Cigojeva Kilo Maverjeva Nace Reš k. g. Mara Černetova Janez Eržen Angelca Majcen - Hlebcetova Majda Habjanova k. g. 9 9 9 (cSkakajp.eatovi aerzL tumiala nmttaj Oko poela kroži v lepi blodnji, z neba na zemljo, z zemlje k nebu. bliska: in kakor domišljija ustvarja like slvari neznanih, pesniku pero jih oblikuje, niču zračnemu daje ime in slalno bivališče. (Sen kresne, noši) Več je stvari v nebesih in na zemlji, kol si jih sanja vaše modrijanslvo. (TOaniLt) 3z lake smo snovi kol sanje, in malo lo življenje obkroženo je s spanjem, t ( Wlhae) Ge vas sence smo užalile, mislile, da vse lo bile so le sanje; da zaprli sle oči, prikazni zrli. (Sen kreme noči) Najboljše v lej široki so zgolj sence; in najslabše ni slabo, če domišljija spopolni. (Sen kresne noči) H. G. Zapisek o poetovi sanji Že drugič Shakespeare! V Isti sezoni »Vesele VVindsorke« ln »Sm kresne noči«. Ali ni to preveč dobrot ? (Ne bomo se sklicevali na staro modrost, da je Shakespeare steber vsakega gledališkega repertoarja (vprašanje je, ali to danes sploh še drži — ne da bi mu 'kdo oporekal njegovo edinstveno prvenstvo); niti ne bomo trdili, da je našemu občinstvu treba mnogo klasike (čeprav bi to utegnilo biti resnica). Pač pa drži, da je treba po tehtnem in intelektualno zahtevnem repertoarju zadnjih mesecev spet nekaj prave i g r e v najčistejšem pomenu te besede. Kaj bi se neprestano ubadali s samimi izobražehimi debatami (Od raja pa do danes), aktualno politični problemi (Proč od vsega), velikimi strastmi (Turandot) ali sociološko-psihološkimi problemi najbridkejše globine (Ana Christie) ? Gledališče je in mara biti tudi kraj sprostitve ih vesele radosti, kraj »igre«, kakor se tako lepo glasi slovenska beseda za tujko »drama«. Grad Charlecote Hall blizu Shakespearovega rodnega Stratforda, dom Sir Henryja Lucyja, ki je pregnal osemnajstletnega Shakespeara po svetu zaradi divjega lova (lovske tatvine). William se je podal v London, kjer je postal glumač, režiser, gledališki ravnatelj in največji dramatik. Sir Thomasu se je kasneje maščeval, ko ga je kot smešno spako upodobil v liku sodnika Shallowa v »Veselih VVtlndsorkah«. Igra, igrača, sanja ... Kje bi to lepše našli, če ne v naj čistejši poetični tvorbi mojstra Shakespeara? Kajti: Kakor zveni presenettlji-vo, je Vendarle res — Shakespeare pl bil pesnik velike ustvarjalne fantazije v smislu velikih pripovedovalcev (recimo Balzaca). Značilno je, da si je vsebino, zgodbo svojih dram vselej prisvajal po tujih virih, iz kronik, novel in balad'. Tistih nekaj dram, ki so tudi po vsebini, po zajpletu zgodbe njegova tvorba, so prav v tem oziru (»fabulistično«, »pripovedno«) silno skromne: »Vihar« in »Sen« sta pravzaprav ie niz epizod brez dramatične strnjenosti, »Windsorke« pa so po svojem zapletu tako preproste, da za to resnično ni treba velikega mojstra. Naravnost šolski primer Shakespearovega fabulističnega siromaštva je tisto mesto v »Snu«, kjer sklene Helena izdati Demetriju Hermljin beg. Zamisel je docela neverjetna in skonstruirana, saj bi morala biti Helena le vesela, da se iznebi nevarne tekmice. — Takih primerov bi našli še mnogo. Kje je torej 'Shakespearovo ustvarjalno mojstrstvo, kje je moč njegove pesniške fantazije? Ne v zapletanju in razreševanju zgodb, temveč v njihovem oblikovanju, v slikanju značajev in v izmišljanju psiholoških (ali zunanjih, predmetnih) detajlov, zavoljo katerih postanejo te zgodbe šele verjetne in pomembne. V oblikovanju oseb, v slikanju portretov je 'Shakespeare nedosežno domiseln. In tu je njegova veličina. Nič ne škodi, če mu je zato treba fabulistične osnove, izposojene od drugod. Če je torej sploh kateri poet primeren, da nam nudi besedilo za čisto, neobteženo igro, tedaj je to prav Shakespeare,, ki »niču zračnemu daje ime in stalno 'bivališče«. „ In prav ta najbolj zračna, najmanj obremenjena njegovih iger, »Sen kresne noči«, je tista, ki nam bo v tak namen najbolj dobrodošla. Tu ne gre za težke probleme, ne gre niti za pretresljive usode, saj pravi na kraju Spak: »mislite, da vse to bile so le sence, da zaprli ste oči, prikazni zrli«. Kaj je tu hotel Shakespeare? Oživil je nemara spomin na rodni kraj in njega gozdno okolico, v kateri je kot mladič preživljal cele i dneve, divji lovec in potepin (saj pripoveduje izročilo, da je moral iz rodnega Stratforda'v London zbežati ravno zato, ker ga je preganjal neki plemič zavoljo lovske tatvine). Gozdovi stare Anglije so bili pred skoraj 400 leti še polni skrivnostnih glasov, vile in škratlji in lesni duhovi so živelj v verovanju vsega prebivalstva maloda tako resnično življenje kakor sosedje in sorodniki. Heglovi to britansko otočje s svojimi čudovito milimi dobravami in zelenimi tratami, s skrivnostnimi pogorji in šplljami na škotskem severu je bolj ko katera koli evropska dežela ustvarjena za poetično praznoverje. In res — atenski gozd v »Snu kresne noči« je v resnici prava angleška hosta Elizabetine dobe, zato nam tudi ni prišlo na misel, da bi oblačili Tezejeve dvorjane v »grške« kostume, temveč" smo jih odeli v 'renesančna oblačila. Ravno tako so »atenski« rokodelci v resnici Shakespearovi londonski in stratfordski someščani', in vsa duhovita satira na gledališko diletantstvo (ena najbolj zabavnih domislic vse svetovne komediografije) izvira pač iz jeze Shakespeara — gledališkega ravnatelja na angleške diletante, ki so njegovi kompaniji odjedali zaslužek. (Anglija je še danes dežela z razmeroma največ gledaliških amaterjev na svetu.) »Sen kresne noči« je torej Shakespearova otožna sanja o spominih na mlada leta, na stratfordsko hosto, na lovišča Sir Thomasa Lucyja. In v sanjah (zlasti v domotožnih sanjah) je vsekakor vse lepo. Taka naj bi bila tudi naša uprizoritev. Brez teže, brez razmišljanja, brez mnogih imenitnih dogodivščin — le vedro tkivo šaljivih, ganljivih in smešnih srečavanj; sence in prividi; poezija besed, luči In barv; vedra igra duhov. Muzika luči, besed in zvokov. Zaključni prizor iz Sofoklejevega »Ajanta« v grškem gledališču v Strakuzi na Siciliji (1939). Starim gradnjam so tu dodane mo. deme kulise, vendar nekako v slogu igitičnega teatra. G Kako je kralj Oberon poklical Robina Dobrodruga na ples V prevodu priobčujemo odlomek iz neke angleške knjižice, ki je izšla (1628) nekaj let po Shakespearovi smrti (1616). Nekateri mislijo, da je ta knjižica vilinskih pripovedk mišljena kot razširjen komentar k »Snu kresne noči«, še bolj verjetno pa je, da je bila napisana dosti prej in da je sam Shakespeare iz teh pripovedk črpal navdihe za »Sen«. To naj bo le zgled, kako živa je bila angleški renesansi vilinska vera. Razvaline antičnega gledališča v Taormini na Siciliji (v ozadju Tirensko morje in ognjenik Etna). Fotografija je posneta leta 1937 med uprizoritvijo Evripidove satirske igre »Kiklop«. V letih pred vojno so namreč v Italiji precej poskušali obnavljati antični teater, in so take uprizoritve tudi prirejali v samih razvalinah starodavnih gledališč. Ko je kralj dobnih in veselih potegavščin, ga je neke noči poklical iz postelje s temi besedami, rekoč: Robin, sdnkio, brž zdaj vstani: pretegni se, oči si izmani; z mano pojdeš, veš, nocoj, gledal, zabaval se boš z menoj. Pridi, sinko, brž, in znaj: čas je, da začne se raj! Ko je Robin to zaslišal, je vstal in šel k njemu. Piri kralju Obe-ronu je bilo mnogo škrateljnov, iki so bili vsi oblečeni v zeleno svilo; vsi ti, s kraljem Oberonom vred, so Robina Dobrodmga prijazno pozdravili v svoji druščini. Oberon je prijel (Robina za roke in ga popeiljal k plesu. Godec jim je bil Tomaž Palček, ta je imel namreč imenitne dude, narejene iz kraljičkovih peres in iz meha grenlandske uši. Te dude so tako sladko vreščale, da tol se jim škotske piščali prav tako malo mogle primerjati kakor judovske trombe irski harfi. Ko sta odplesala, je kralj Oberon takole spregovoril svojemu sinu; Robinu Dobrodirugu: Kadar slišiš, da moj mčhar poje, glej. da vstaneš iz postelje svoje; ker boš plesal z nami vsako noč, kadar rdke sklepamo v obroč. Rad, sinko, te imam, in za rok6 odpeljal te bom v škrati j o deželd, kjer boš doznal, kar smrtnik ne dozna: tško ljulbav, lej, Oberon ti dš. Tako so lepo odkorakali y vilinsko deželo, mčhar pa je hodil spredaj: tam je kralj Oberon pokazal Robinu Dobrodrugu mnogotere skrivnosti, ki pa jih nikdar ni razkril svetu. \ Gledališče pa prostem V zgodovini gledališke umetnosti je znatno več poročil o prireditvah na prostem nego o prireditvah v pokritih stavbah. Tudi oba najvišja vzpona gledališke umetnosti: stara grška tragedija in (Shakespearovo) gledališče angleške renesanse sta se razvijala sicer v posebnih, za ta namen pripravljenih zgradbah, toda ne pod streho, temveč pri odprti sončni ali vsaj dnevni svetlobi, pod udarcem vseh vremenskih prilik in neprilik. šele zadnjih nekaj stol let* je popolnoma prevladalo gledališče v zaprtih dvoranah, in zdaj so prireditve pod milim nebom prava redkost in izjema. A če pregledamo vso preteklost in vso obilico uprizoritev na prostem, bomo našli (razen nekaterih srednjeveških verskih Iger in procesij) le malo takih, dia bi bile »režijsko« vkomponirane neposredno v pri rodno okolje, brez odrskih gradenj. Sele v modernih poskusih igranja na prostem najdemo številne primere takega uprizarjanja, da se ne postavljajo odri in scene v prostornino brez strehe, temveč nastopajo igralci kratko malo v pri rodnem okolju, na mestnih ulicah in trgih ali sredi divje narave. Naša uprizoritev »Sna« je taka (dasi smo napravili delen kompro- mis in postavili med živo drevje tudi umetne kulise). Tudi v Kranju imamo na razpolago vsaj dva prostora sredi mesta (na Gasilskem trgu pred starim glavarstvom in na trgu okoli cerkvice na Pungradu), kjer bi lahko inscenirali to ali ono. To bomo v bodoče kdaj tudi storili. ([Na repertoarju prihodnje sezone je več del, med katerimi nameravamo izbrati vsaj eno, ki ga bomo postavili tja.) Za letošnjo zaključno predstavo sezone pa smo si izbrali oni prvi način, sredi gozda. (Tudi prihodnje leto bomo nemarna na istem ali podobnem mestu uprizorili »Bele vode«.) Za naše občinstvo je uprizoritev na prostem dokajšnja novost. Prav zanimivo bo ugotoviti, kako ho to novost sprejelo in kaj bo v njej našlo lepega. — Za igralce in režiserja pa je to tudi nad vse poučen poskus, ob katerem bodo morali razviti nekatere doslej neizkoriščene možnosti. Rekonstrukcija »Dioniizovega gledališča« v Atenah iz zlate dobe najvišjega razcveta starogrške kulture. Približno take so bile uprizoritve v tem središču grške dramske umetnosti. Na levi se vidi scenska gradnja, v polkrogu v sredini (»orkestra«) je nastopal zbor. Občinstvo na polkrožno strmo razporejenih sedežih. Zanimivo je, da zaključuje letošnjo sezono na prostem tudi Slovensko narodno gledališče v Trstu, in sicer tudi s Shakespearom, namreč z »Romeom in Julijo«. Ob koncu lanske sezone je uprizorilo SNG v Trstu v »Stadionu 1. maja« velikopotezno inscenacijo Kreftovih »Celjskih grofov«. Vendar so bili tako »Celjski grofi« kakor zdaj »Romeo in Julija« uprizorjeni v odrskih gradnjah, ne v prirod-nem okolju. e H. Griin: Burgtheater in drugo Gledališki vtisi z Dunaja spomladi 1959 (Nadaljevanje In konec) Theater in der Josefstadt je uprizoril že več ko tridesetkrat (brezizjemno vsak dan, včasih celo popoldne in zvečer) Harrisovega j Johnnyja Belindo«. Pri nas poznamo delo iz uspelega filma pod naslovom »Njen otrok«. Veliko dejanje prvega razreda je tu storila Hilde Krahl kot Belinda. Igrati gluhonemo in prikazati velik dramatični razvoj take figure (in to ne s »pantomimo«, temveč le z »nemo igro«), to je kajpada na odru še dosti teže nego v filmu. Njena kreacija, o kateri govori pol Dunaja, je resnično lepa — v nekaterih ozirih celo bolj impresivna kot kreacija z »Oskarjem« nagrajene filmske igralke. Škoda le, da prav v najhujšem dramatičnem vzponu, ko zapeljivca ustreli, ni dala toliko kot v ostalih prizorih. A krivdo vidim spet pri režiserju, ki ni našel niti enega oprijema, da bi logično stopnjeval to sceno in jo napravil verjetno. Nič manjša škoda sevč, da je treba gledati kot njenega partnerja sicer večno šarmantnega, a tudi večno puhlega lepotca Hansa Holta. * Repertoar ? Burgtheater: železna rezerva nemške in svetovne klasike (iSchil-ler, Goethe, Lessing, Shakespeare, Francozov skoraj nič) in moderna klasika (Cyirano de Bergerac, Peer Gynt), pa tudi sodobna vrhunska tvornost nemške dramatike (Zuckmayer). Akademletheater: dunajska klasika (Nestroy), sodobna nemška klasika (Hauptmann, med drugim njegovo zadnje, nedokončano delo »Herbert Engelmanu«, ki ga je priredil Zuckmayer), tudi prava klasika bolj komornega značaja (Ifigenija), sodobna svetovna komedija (salon). Josefstadt: moderna dela, pretežno komedije, zlasti v obeh podružnicah. Tudi avstrijska dela (sodobna, nezahtevna dunajska salonska veseloigra; ganljiva drama iz družinskega življenja' H abs- , buržanov...). Opera: Od Mozarta preko Verdija in VVaJgnerja (torej ves »železni repertoar«) do Stravinskega, Menottija in feerga. V po Začetki predstav nikakor niso točni: zamuda 5. do 10 minut, častna izjema je Theater in der Josefstadt, ki začenja na minuto točno. Kritika je sicer često prehlagohotna in prepopustljiva, a visoko kulturna in ima izreden vpliv na publiko. Ljudje obiskujejo tiste predstave, ki jih je pohvalil kritik njihovega Usta. V vsaki družbi je gledališče priljubljen in neizčrpen predmet razgovorov. Dunaj je še vedno teatrsko mesto. SJLilVNI IGM1AJLCI William Shakespeare (1564-1616) ni bil samo, kakor je splošno znano, največji dramatik vseh časov, temveč tudi ugleden režiser, gledališki ravnatelj (solastnik) in igralec. 'Pravzaprav je pisal svoje drame samo kot igralec in ravnatelj, da bi imeli njegovi tovariši kaj igrati. Na posmrtno slavo ni mislil. Zgodovina nam ni izpričala (razen ene izjeme: duh Hamletovega očeta), v katerih vlogah je nastopal. Jean Baptiste Poquelin — Moličre (1622—1673). Z naj. večjim ' francoskim komediografom je podobno kot s Shakespearom. Tudi on je bil ravnatelj svoje igralske skupine, odličen režiser in igralec. Mnoge tehtne vloge svojih komedij je igral sam, tako tudi »Namišljenega bolnika«, v katerem je osmešil sam sebe. Naša slika (po starem sočasnem Sauvčjevem lesorezu, ki ga hrani arhiv Comčdie Francai-se), ga prikazuje v tej vlogi (srednji, v naslonjaču). Na predstavi »Namišljenega bolnika« je Moličra zatekla smrtna bolezen. Ta naslonjač hrani Comčdie Francaise še zdaj v spomin na svojega naj večje ga moža. Zapiski iz kranjske gledališke zgodovine (Nadaljevanje) Prosvetni odsek Sokola je po zaslugi učitelja Vladimirja Rojine, ki jei pritegnil k sodelovanju štiri akademike (Fabjana, Fugino, Jezerška 'in Lukovška), vsestransko razširil svoje delo v prosvetnem in vzgojnem oziru. Poskrbel je za dokaj bogato leposlovno knjižnico, ki je bila dostopna vsem, tudi nečlanom, uvedel debatne večere in redna predavanja iz vseh strok. V ta namen je povabil k sodelovanju ne samo domače in predavatelje iz Kranja, ampak tudi iz Ljubljane. Trud in vloženo delo nista bila zastonj. Vzgojno delo je rodilo sadove zlasti pri mladini, ki je bila med vojno — in tudi po njej — prepuščena sama sebi in precej „neotesana“. Pod okriljem prosvetnega odseka se je ustanovil samostojen dramatičen odsek pod' imenom Sokolski oder v Stražišču. Pionirsko x delo Vladimirja Rojine in njegovih sodelavcev ni bilo majhno, saj 30 iz mladih, nadarjenih domačih moči ustvarili prdfcej številno igralsko družino. Za njen razvoj so skrbeli sami s predavanji, poskrbeli za igralske tečaje (enega so priredili skupno z Narodno čitalnico v Kranju), nadarjene mlade igralce, pa poslali v šmin-karski in igralski tečaj v Ljubljano. (|Na Sokolskem odru je v letih pred okupacijo „shodil“ tudi igralec Prešernovega gledališča Jože Kovačič.) Veselje do resnega dela je igralski družini kmalu pridobilo sloves. Vse njene prireditve so bile stalno razprodane. Poleg domačinov je oder pritegnil k svojim predstavam tudi lepo število meščanov iz Kranja, ki so postali stalni obiskovalci vseh iger ter ostalih kulturnih prireditev in nastopov. Tudi čitalniški orkester iz Kranja je stalno sodeloval pri igrah, akademijah in drugih slavnostnih prireditvah. V novem domu je gledališki odsek otvoril oder dne 24. novembra 1923 z uprizoritvijo narodne igre F. S. Finžgarja Divji lovec. (Novo, krasno scenerija jei napravil pok. Vaclav Skružny.) Koliki sta bili požrtvovalnost in idealizem nekaterih članov odra pa naj služi primer učitelja Franceta Ranta, ki je bil sicer premeščen v Stražišče a še ni prejel razrešitvenega dekreta in je moral poučevati na šoli v Šenčurju. Igral je v Divjem lovcu Janeza. Kljub visokemu snegu jo po trikrat na teden bredel dolgo pot v Stražišče. Premočen in premražen je prebil štiri ure na vaji, drugo jutro pa je navsezgodaj nastopil isto pot nazaj, da je prišel pravočasno k pouku. V posameznih sezonah je oder uprizoril šest do osem različnih del. Prednost je dajal domačim avtorjem (Cankar, Finžgar, Jurčič, Tavčar, Meško, Gangl, Bevk, Milčinski, Jalen, Vombergar, Kosem in dr.), srbohrvatskim (Nušič, Tučič, Petrovič), na repertoarju pa so bila tudi dela avtorjev; različnih narodnosti (predvsem slovanskih in nemških). V sezoni 1925-26 jo bila krstna predstava drame Vstajenje, ki jo je spisal akademik Fugina. Na domačum odru je, bila odigrana št.rikrat, v dveh zaporednih sezonah pa je oder z njo trikrat gostoval na odru Narodne čitalnice v Kranju. (Dramo so uprizorili tudi Sokolski odri na Jesenicah, v Kamniku in Višnji gori.) —r V sezoni 1931-32 je Sokolski oder uprizoril v režiji Vladimirja Rojine Finžgarjevega Divjega lovca na prostem. Idilično izbrani kraj v St. Petru pod Smarjetno goro, lepa scenerija in odlično odigrano množične scene SO pripomogle uprizoritvi, katero so si prišli ogledat ljubitelji iger iz raznih krajev Gorenjske, do popolnega uspeha. — V sezoni 1932-33 so igralci odra uprizorili v režiji Petra Malca Rostanda dramo Vest, s katero so z velikim uspehom gostovali v Škofji Loki. — Prosvetni odsek je skrbel tudi za počastitev spomina naših slavnih mož, pesnikov in pisateljev: dr. Franceta Prešerna, Ivana Cankarja, Simona Gregorčiča, Simona Jenka in dr. Ob jubilejnih dneh so člani odra priredili akademijo, na kateri so bile poleg govora na sporedu recitacije iz slavljenčevih del, pevske točke (Sokol je imel tudi moški zbor s par dobrimi solistu in priznani vokalni kvintet: Lu-kovšek, Jezeršek, Fabjan* Fugina), dramatični prizori itd. Sokolski oder je gostoval v raznih krajih, predvsem v Kranju in Škofji Loki. Z Narodno čitalnico v Kranju je oder sploh tesno sodeloval, saj so nekateri člani odra (Rojina, Fugina, Lukovšek) redno, igrali in režirali na čitalniškem, odru. Njihovo delo vsekakor ni bilo majhno. V zadoščenje in najlepše plačilo za žrtvovani trud jim je lahko bila zavest, da so ustvarili dobro igralsko družinico (igralk, kot sta bili Pavla Polakova in Rotija Česen, ki sta „zrastli“ na Sokolskem odru in, ki bi tako naravno in dovršeno podalo vloge „iz svoje stroke", ni premogel noben kranjski oder. Sodelovali sta tudi pri igrah Narodne čitalnice, Polakova pa je v sezoni 1928-29 z uspehom režirala na domačem odru Wildgansovo Bedo, s katero je oder gostoval v Čitalnici v Kranju. V tisti dobi je bil to vsekakor edinstven primer), ki je samostojno delala naprej tudi potem, ko se sami — vsled premestitve oz izselitve iz Stražišča radi nastopa službe — niso mogli v,eč udejstvovati na domečem odru. (Delo na odru je par sezon vodil nadarjeni igralec, akademik — sedaj zdravnik — dr. Leon Matajc.) Namen in poslanstvo je prosvetni odsek Sokola v polni meri dosegel. Tudi prosvetno društvo v Šmartnem je zaživelo in pričelo s smotrnim delom šele, ko se je vselilo v nove prostore v Šmar-tinskem ■ domu. Dom je bil o tvor j en 1. decembra 1929 z uprizoritvijo Medvedove drame Za pravdo in srce. V celoti dograjen in izročen svojemu namenu pa je bil dne 15. junija 1930 s sve- čtrno akademijo. Predsednik društva je bil tedaj Miha Cegnar, v odboru pa so bili še učiteljica vAngeia Hafner, nadučitelj Franc Keržič, Dora Kodran, Franc Kovačič 3n kaplan Urbanc. Stari igralski kader je pritegnil k sodelovanju mlajše moči (med drugimi akademika Ivana Omana in Milko Hlebcetovo), ki so precej pripomogli^ da se je dvignila kvaliteta, predstav. Na tem odru sta se udejstvovala tudi sedanja člana Prešernovega gledališča Angelca Hlebcetova in -— kot režiser in- igralec — Mirko Cegnar. Društvo jo bilo tudi v tesnih stikih z Ljudskim odrom v Kranju, na kate: rem so nekateri igralci dobili osnovne pojme igranja in tudi po*1 zneje sodelovali pri večjih prireditvah v Ljudskem domu. Z uspelimi deli je Prosvetno društvo gostovalo na sorodnih odrih in tudi samo je poskrbelo za gostovanja podeželskih Prosvetnih društev, enkrat pa je gostovala v Smartinskem domu tudi ljubljanska Drama. Kakor Sokolski oder, si je tudi Prosvetno društvo pridobilo krog svojih stalnih obiskovalcev. Med člani obeh igralskih družin v Stražišču pa nasprotstev ni bilo. V plemenitem tekmovanju za uprizoritev dobrih in kolikor mogoče skrbno pripravljenih del so’ medsebojno posečali predstave, primerjali in se učili na večjih sposobnostih v režiji in igranju posameznikov, pa- tudi na njihovih napakah. Korist od tega niso poželi sami, tudi gledalci so je bili deležni. ' Socialistično delavstvo v Kranju je leta 1928 ustanovilo društvo Svoboda in pod njenim okriljem nekaj kasneje tudi dramski odsek pod imenom Cankarjev oder. Med ustanovitelji in prvimi delavci odra so bili Jaka Vehovec, Filip Rotar (oba žrtvi okupatorja), Lojze Marn, Stanko Toplak in Oto Sever. Svoje prostore z majhno dvorano in odrem so 'imeli najprej na Novi pošti (sedaj hotel Evropa), nato v gostilni Semen, nazadnje pa na Chrobatovi pristavi. Po razpustu društva radi njegovih naprednih teženj, so ustanovili novo društvo Vzajemnost, ki je nadaljevalo' z delom. Cankarjev oder je večkrat gostoval na Gledališkem odru Narodne čitalnice v Kranju, njegovi igralci pa so sodelovali tudi pri igrah Čitalnice (pri Celjskih grofih je poleg drugih igral Jaka Vehovec Jošta). Na repertoarju je imel predvsem dela naprednih 1 domačih in tujih avtorjev, edini izmed vseh odrov pa je uprizarjal tudi kolektivne drame (n. pr. Cankar-Delakovega Hlapca Jerneja in njegovo pravico). Kakor pri vseh ostalih, tako je tudi pri tem odru okupacija prekinila vse delo. V težkih letih preizkušenj za časa druge svetovne vojne je v delu naše domovine, ki je trpel In krvavel pod nemškim okupartorjem, prenehalo vsako kulturno delovanje. Premoženje kulturnih društev je bilo zaplenjeno, knjižnice Izropane im požgane. Osnovna pravica vsakega naroda, da se sme posluževati svojega jezika, je bila pre- Bardolph, Pištol, Nym (Vesele VVindsorke) Doktor Calus (Vesele Wlnd-sorke) gnana iz uradov, iz šal in .celo v osebnem občevanju so s silo skušali zabraniti domačo govorico. Dokazati so nam hoteli, da smo nemškega pokolenja, da so naši predniki, ki'so gospodovali na prelepi slovenski zemlji bili Nemci o čemur naj pričajo običaji in navade, ki so se ohranile med nami in ne nazadnje tudi kulturni spomeniki — veren odraz onih, ki jih srečavamo na Koroškem. Kar svojčas Avstrijci niso mogli doseči na kolikor toliko kulturen način, so skušali to pot doseči s silo. Sila rodi odpor. Rodila ga je. Ogromna večina Slovencev se je uprla tem kulturonoscem. Ne selitve, ne zapori, niti internacije in streljanje talcev ni moglo zavreti upora. Pa tudi njihove kulturne prireditve, razni »apeli«, njihova »navidez« človekoljubna društva In podobno niso premamila večine naših zavednih ljudi. — Če vzameš narodu jezik, mu vzameš vse. In tega se je naš narod zavedal. Te zavesti so si bili svesti predvsem člani kulturnih društev. Večina izmed njih je bojkotirala okupatorjeve prireditve, odvračala zavedne eorojake od njih, podpirala one, ki so trpeli1 zaradi svojega prepričanja in neuklonljivosti po zaporih, umirali po internacijah ter krvaveli in padali kot partizani, med katerimi je bilo tudi izmed njih precejšnje število. Le peščica je bila zapeljancev in izdajalcev. Večina je v boju vztrajala v trdni zavesti, da pravica mora zmagati. Mnogi so dali svoja življenja na oltar domovine, da je narod po nečloveških mukah in trpljenju lahko dočakal dan vstajenja. (Nadaljevanje sledi.) Kostumi Mije jarčeve Scaramouche (Turamdot) Roaemary, plesna toaleta (Od raja, pa do danes) Adelma (Turandot) Glorla Selwyn (Proč od vsega) Altum-kan (Turandot) Rosemary, pomladanski plašč (Od raja pa do danes) ' Pregled in razgled Ob koncu sezone in pred začetkom nove. ,.A ... ■, Drogo sezono zaključujemo. Devet premier. Sto predstav. Ali smo že kaj dosegli v teh dveh letih? . Nekaj menda. Na priliko to, da smo procentualno najbolj obiskano gledališče v Sloveniji (v razmerju s številom prebivalstva). Ali pa to, da smo v svojem delu odpravili vsaj zunanje znake diletantizma. In morda še to in ono. Sami se ne bomo tolažili z uspehi. Naši prijatelji naj poiščejo in najdejo naše uspehe, veselilo nas bo. če pa imamo nasprotnike (upamo, dal jih ni) — tedaj ibi bili najbolj veseli takrat, kadar bi jih s svojim delom prisilili, da nam vseeno —i radi ali neradi — priznajo to ali ono vrlino. Kaj pa je narobe z nami? S čim smo nezadovoljni? Ni nam všeč, da je ta »procentualno največji« obisk; še vedno premajhen. V prihodnji sezoni moramo pritegniti več, več in več obiskovalcev. S široko kampanjo za vpis abonmaja, z zaključenimi predstavami, z gostovanji itd. maramo razširiti krog občinstva. Ni nam všeč, da je v našem igranju še vedno toliko diletantizma. Z vztrajnim individualnim delom vsakega igralca, s pritegovanjem čim boljših režiserjev bomo skušali doseči neprestano dviganje ' umetniške ravni našega ansambla. Ni nam všeč, da je tehnična in obrtna usposobljenost naših igralcev na prenizki stopnji. Lepa slovenščina, jasna Izgovorjava! V poletnih počitnicah bomo organizirali ponoven tečaj govorne tehnike pod vodstvom1 najboljšega slovenskega strokovnjaka prof. Vere Adleišičeve. Ni nam všeč, da v preteklem letu nismo imeli niti ene dobre ljudske Igre. V prihodnji sezoni jih bo več: Kranjski komedijanti, Bele vode, švejk. Ni nam všeč ... sicer pa sami najbolje veste, kaj vam ni všeč. Verjemite, da so prav iste stvari tudi nam odveč. In' verjemite, da z vso vnemo delamo na odpravljanju napak; vendar je to delo naporno in počasi napreduje. * / Pretekla sezona je bila za vse naše igralce hud napor. Iz vtoge v vlogo, 'brez prediha, brez premora. In nič še ne kaže, da bi v bodoče mogli počivati. Nasprotno! Že tako in tako silno napetost dela bomo skušali še povečati, zakaj prisiljeni smo, uprizarjati čim več premier. Deset jih obljubljamo v razpisu abonmaja. Morda se nam posreči, da jih damo še več, dasi je včasih prav nadlčoveškl napor, kar terjamo od naših igralcev: vsak mesec premiero, In to ob tako nizkem številu članstva, da so vedno vsi zaposleni! V prihodnji sezoni bomo pritegnili režiserje, ki še niso delali pri nas. Med drugimi nam je skoraj za gotovo obljubil svoje sodelo-. vanje eden vodilnih slovenskih režiserjev i— Slavko Jan, direktor ljubljanske drame. Slej ko prej in čedalje bolj borno poudarili moderno dramatiko, to je tista dela, ki imajo največ povedati ljudem našega časa. Skušali bomo dajati odgovor na vsa tista vprašanja, ki tarejo sodobnega človeka. Trudili se bomo zlasti, nuditi svojemu občinstvu kar se d& mnogo sprostlve in smeiha, smeha, ki so ga vsi tako željni. Dali bomo, kar jim gre, tudi našim otrokom. Obiskala jih bo spet najljubša njihovih starih znank, mila ‘Sneguljčica. Kolikor nam dopuščajo preskromna sredstva, borno Izpopolnjevali našo tehnično ureditev, zlasti svetlobni park in opremo delavnic. Nadaljevali bomo tudi s postopnim olepševanjem piostrov za publiko. Grozi nam, da bomo tega ali onega naših priljubljenih igralcev ali igralk za nekaj časa ali za stalno izgubili. Skušali bomo nadomestiti izgubo z najboljšimi močmi, ki jih lahko dobimo. Gledališkemu listu bomo dali bolj prikupno zunanjo dbliko in še bolj raznoliko, privlačno vsebino. Namesto dosedanje rubrike »Slavni igralci« borno v posebni prilogi priobčevali portrete naših igralcev s kratkimi biografskimi podatki. S slikami in besedilom bomo tudi spremljali gledališko dogajanje po svetu. Trudili se borno, da naše obljube ne bodo ostalo zgolj obljlube. Pregled dela v sezoni 1951/52 1. F. S. Finžgar: DIVJI LOVEC rež. Balbina Battelino - Baranovideva scena: Ing. Ivan Pengov premiera: 3. X, 1951 število uprizoritev: 10 2. WMllam Shakespeare: VESELE VVINDSORKE rež.: Andrej Hieng k. g. scena: ing. Ernest Franz premiera: 16. X. 1951 število uprizoritev: 9 3. Ivan Cankar: JAKOB RUDA rež.: Dino Radojevič k. g. scena: akad. slik. Marijan Pliberšek premiera: 7. XI. 1991 število uprizoritev: 8 4. Alexandre Dumas ml.: DAMA S KAMELIJAMI rež. Balbina Battelino - Baranovideva scena: ing. Ivan Pengov premiera: 13. XII. 1951 število uprizoritev: 10 5. John B. Priestley: OD RAJA PA DO DANES rež.: Dino Radojevič k. g. glasba: Bojan Adamič scena: abs. arch. Sveta Jovanovič premiera: 22. I. 1952 število uprizoritev: 18 6. Herbert Grtin: TURAJNDOT rež.: Andrej Hieng k. g. scena: akad. sliik. Marijan Pliberšek krstna predstava: 11. IH. 1952 število uprizoritev: 11 7. Eugene O' Neill: ANA CHRISTIE rež.: Dino Radojevič scena: Srečko Tič premiera: 15. IV. 1952 število uprizoritev: 9 8. Val Gielguti: PROČ OD VSEGA , rež. Balbina. Batteltoo - Baranovičeva scena: tog. Ernest Franz premiera: 23. V. 1952 število uprizoritev: 6 9. William Slraikespeare: SEN KRESNE 'NOČI (na prostem) rež.: Dtoo Radojevič scena: abs. arch. Sveta Jovanovič glaisba: Bojan Adamič premiera: 07. VI. 1958 (Ponovitve 'bodo še v predsezoni .1(902/58, to je septembra 1962. Kostumske osnutke za vse predstave je pripravila -Mija Jarčeva. • - ■ ■ • ■ \ Iz gledališke pisarne Gledališke odre obveščamo, da izposoja dramska knjižnica Prešernovega gledališča v Kranju vsa dramska dela po en izvod v prepis za dobo enega meseca. Kavcija za vsak. izvod znaša din 500, izposojnina diin 100. Knjižnica posluje vsak dan — razen nedelje in ponedeljka od 13. do 15. ure. Gledališka pisarna posluje vsak delavnik od 9. do 14, ure. Telefon št, 355 in št. 450. Naše obiskovalce vljudno prosimo, naj ne hodijo v dvorano v površnikih, z dežniki i. dr., ampak naj vse to odlože v garderobi! Obenem jih prosimo, da prihajajo k predstavam točno! • * * Predprodaja vstopnic pri gledališki blagajni: a) na dan pred predstavo od 13. do 15. in od 18. do 20. ure; b) na dan predstave od 13. do 15. ure in dve uri pred predstavo; c) za nedeljske predstave je predprodaja od 11. do 12. ure ter eno uro pred predstavo. Vstopnice lahko rezervirate tudi telefonično vsak dan od 9. do 14. ure. ([Telefon št. 355.) Rezervirane vstopnice dvignite najkasneje na dan predstave do 12, ure. * * * O 5045 52 Lastnik in izdajatelj: Uprava Prešernovega gledališča v Kranju. Predstavnik: Lojze Gostiša. Urednik: Ivan Fugina. Tiska: Gorenjska tiskarna. Vsi v Kranju. — Naklada 400 izvodov. Obseg iy2 pol»