ANTE BEG: Manjšinsko, t. j. narodno šolstvo med Slovenci. To je poglavje, ki de!a nam Slovencem srarrncto. Imamo krasno orožje v obliki državnih zakomov. a ga puščamo rjaveti. Sploh se o manjšinskem šolstvu pri nas skoraj ne more govoriti. Tudi drugi slovanski narodi v Avstriji niso dosti na boljem. Edino Čehi so- se znali oprijeti svojih pravic, ter so si jih zagotovili v svojem deželnem zakonu. Pojem manjšinske ali narodnostne šole je razložilo najvišje upravno sodišče s-svcjo razsodbo z dne 2. jimija 1897, št. 10.786, sledeče: »Pod manjšinskimi šolami v smislu zakona z dne 25. junija 1890, št. 46, za Češko (žalibog le za Češko!) je po nameri postavodajalca razumevati tiste šole. ki naj se v mešanojezičnih občinah, v katerih je za javni šolski pouk preskrbljenoi le v enem, jeziku«, ustanove za šolsko potrebo drugojezičnih otrok.« Slovenci si v svojih deželah nismo znali zagotoviti takih zakonov. zato se moramo opirati le na člen XIX. drž. osnovnih zakonov. Za naše dežele je merodajen glede ustanavljanja šol § 59. drž. šol. zak. z dne 2. aprila 1883, ki pravi: »Dolžnost, ustanavljati šole, UTavnava deželno zakonodajstvo1, držeč se načela. da je vsekakor treba ustanoviti šolo povsod, kjer 1 uro naokolo po petletnem povprečju biva več nego 40 otrok, ki morajo več nego 4 ktn daleč hoditi v kako šolo.« Ako spojimo ta zakon z zadnjimi odstavkom člena XIX. drž. osn. zak., ki pravi: »V deželah. kjer biva več narodov, naj se javina učilišča ustanove tako, da se nudi vsaki narodhosti zadostnih sredstev, izobraževati se v svojem jeziku, ne da bi kdo bil prisiljen. učiti se drugega deželnega jezika« — potem1 dobimo jasno pravico da smemo z^ahtevati manjšinsko, t. j. šolo z učnim jezikom manjšine. Pravico, zahtevati tako šolo, pa imia-jo v prvi vrsti starši, oziroma varuhi šcloobveznih otrok. To pravico nam je zajamčilo tudi najvišje drž. sodišče z odlokom dne 25. aprila 1877, ki se glasi: »Potom ustave je prebivafcem raznojezičnih krajev zajarnčena nedotakljiva pravica zahtevati, da se na njihovih Ifudskih šolah poučuje tudi v onem1 jeziku, ki je naroden, v kraju' domač in materinski za večino prebivalstva.« — Pri temi ne odločujejo ne občine, ne krajni in okrajni šolski sveti. temveč predvsem starši, potem pa deželni šo-lski svet, ki izvrši take prošnje. Glasomi jasnega zakona je brezpomembno, ako1 otroci prosilcev znajo druigi deželni jezik, da bi lahko prisostvovali pouku v tem tujem jeziku; brezpomiembno je. ako so dosedaj cbiskovali zasebno šolo z učnim jeziko'm novo zahtevane šole; brezpcmembno je, ako so se starši pri jjudskem štetju vpisali za Nemte; brezpomemibno je tudi, ako starši (prcsilci) niso v dotično občino pristojni \n da n:© plačujejo nikakih ctičinskih dcklad. Glavno je, da stanujejo v občini in da.so državni občani. Seda} si pa oglejmo, kaka se Slovenci poslužujejo svojih pravic! Že utrakvistične šole so madež za Slovence, ker takega nestvora skoraj ni pri nobenemi drugem narodu. PomisHti je treba, da so v obmejnih krajih na Štajerskemi, posebno pa na Koroškem1 utrakvistične šole le po1 imienu, v resnioi so grde ponemčevalke z nemškim; ali nemčurskim učitelfstvcm, ki ne nauči naših otrok niti slovenskega čitanja in pisanja. Najmanj, kar bi mogR iir tnorali doseči, bi bil-o, da se šole razdele v dva jezikovno različna oddelka. To so dosegli celo sloivensiki starši pred pragom ponemčenega Maribora v Krčevini, kjer je sklenil krajni šo'Iski svet uvesti v šolo samio nemščino^ kot učni jezik, kar so sloL venski starši preprečili ter dosegli slovensk-e vzporednice. Manjšinsko šo'lstvo v pravertt pomenu besede imamo le tisto, ki ga vzdržuje Družba sv. Cirila in Metoda. Razen v Trstu, kjer je večino družbenega učiteljstva prevzela država, so ostale vse te matrjšinsike' šde na ramah družbe, oziroma vseh Slovencev. Nemici so1 ustanovili s pomočjo »Schulvereina« nebrcj svcjih takozvanih manjšinskih šol. posebno1 na Štajerskemi, a vzdrževati jih je treba le par let, potem pa jih prevzame dežela. V Ljubljani miora vzdrževati mesto Nemcerri1 dve manjšinski Ijudski šoli. med temia petrazredno1 deško ljudsko šolo, ki jo je obiskovalo letos le 88 nemških dečkov. Slovensko mianijšinskoi šolo imatno na Kranjskem Ie v. Dragi na Kočevskem, kjer je deželni šolski svet že leta 1887. razdelil šolo v slovenski in nemški odde> lek, toda učitelj za ioba razreda j'e bil do zadnjih let nemški nacionalec, ki je skrbel, da slovenski oddetek hira na korist nemškemu oddelku. Istočasno se je odredilo, da se morete tudi šoli v Nemški Lcki in Spodnjem Logu na Kočevskem razdeliti v dva oddelka. Za to odredbo se danes nihče ne briga, šoli sta le nemški, čeravno je v Nemški Loki 80, v Spodnjem Logu pa celo 169 Slovencev. Tudi v drugih kočevskih krajih so močne slovenske manjšine tako (po1 štetju slovenskiih zauipnikov) v Starem Logu 320 Slovencev, v Gotenici 168, v Novih Lazih 328, v Limiopolju (Lienfeld) 234, Mali Gori 153, Stari cerkvi 168, Borovcu 127, Mozelju1 236, Koprivniku 446, Kočevski reki 159, v Selah 433, v Kočevju samerrv pa celo 794. Vseh Slovencev je na Koeevskem 4875, čeravno so jih pr-i uradnem štetjuj našteli le 1325, a vsi slovenski otroci so brez ponka v materinščini. Deželni šolski svet mirno trpi, da polnijo šole nemškega Schulvereina v Brčicah, Lazah, Rodnah itd. večinoma slovenski otroci. Tudi to sodi v poglavje .»Obtožujemo vas!« Še slabše je seveda na Štajerskem, posebno pa na Koroškem. V štajerskih mestih in deloma tudi v trgih se šolstvo na Slovence prav nič ne ozira. V Celju, Mariboru, Ptuju, Slov. Gradcu, Ormožu, Brežicah, Rogatcu, Konjieah itd. se o manjšinskih šolah za Slovence, ki imajo ponekod dejanjsko večino, niti govoriti ne more, ker slovenske, oziroma utfrakvistične šole so le takozvane okoliške, potisnjene navadno daleč iz mesta ali trga. V mestih, oziroma trgih poznajo le nemško šolstvo. So pa tudi krajii z znatno slovensko manjšino, ki niti za okolico n.imajo slovenskega pouka, n. pr. Marenberg, Radgona itd. V radgonsko strogo nernškonacionalno1 šolo je všolanih pet velikih prekmurskih, popolnoma slovenskih vasi. — O Koroški je prežalostno govoriti. Nad 100.000 koroških Slovencev ima edrno dvorazrednico na Jezerskem s slovenskim učnirm jezikom. Slovenske vzporednice sa si priborile občine Globasnica, Sele in Šmihelj pri Pliberku, toda tudi v takozvanih slovenskih oddelkih je učiteljstvo ali nemško ali nemčursko. ZadnLa leta so si krajni šolski sveti v Strojni, Št. Danielu in Vogrčah priborili pri najvišjem scdišču pravico za slovenski u(čni jezik, a pravico imajo le na papirju, ker deželni šolski svet noče poznati razsodbe. Slovenci v Celovcu, Beljaku, Borovljah, Podkloštru, Pliberku; Grebinju, Spodnjern Dravogradu itd. inrajo le nemške šole, dočim zdržuje velikovškim Slovencem D. C. M. z velikimi žrtvami šolo v Št. Rupertu. Značilno' za slovensko brezbrižnost je pač dejstvo, da sta trški občini Grebinj in Spodnji Dravograd bili do zadnjih let v slovenskih rokah, a vodilni Slovenci se niso> zganili, da bi si bili zagotovili vsaj dvojezični pouk, temveč so šole v obeh trgih za' popolnoma slovensko okolico čisto nem&ke. Na Primcrskem skrbi za šolstvo slovenskim manjšinam D. C. M., ki bo imela samo v Trstu prihodnjo' jesen že 35 razredov Ijudskih šol in 7 otroških vrtcev. Istotako vzdržuje v Gorici poleg »Šol- skega doma« slovensko šolstvo D. C. M. (Dvorazrednica z otroškim vrtcemi na Blančah.) Tudi v Krminu ima D. C. M. dvorazredno Ijudsko šolo z otroškim vrtcem. Obe zadnji šoli sta dobili letos pravico javnosti ter je upati, da se bremc vzdrževanja zvali z rami družbe rta poklicane faktorje. Potrebne manjšinske šole bi bile še v Tržiču in Gradiški. Iz vsega pa je razvidno, da so širši sloji slovenskega ljudstva še vedna premalo poučeni o svojih državljanskih in narodnih pravicah. ker bi po: zakonu laihko zahtevalii šole v svojem materinerri; jeziku od države in dežel. Toda kjer ni tožnika. ni sodnika. Pouk, kako si priborimo1 manjšinske šole, nam je temeljito poda'1 d^. Ley Brunčko v svpii knjižici »Vse za šolo!« Slovensko razuiimištvo naj bi knjižico proučilo in svetovalo svojim rojakom.