Slovenskega etimološkega društva ■ j* ^ Slovenskega etqphSkega di'uštva gmoiyiK BULLETIN OF SLOVENE ETHNOLOGICAL SOCIETY KAZALO /letnik 27/ 1987 1 POGOVOR S PROF. SALVATOROM VENOSIJEM | Naško Križnar 9 ETNOLOG PROF. DR. VILKO NOVAK | Anka Novak 17 IZ DELAVNICE FRANCA PETERNELJA j Ivana Bizjak-Leskovec 33 KITAJSKA SKUPNOST V LIVERPOOLU | Irena Zagajšek 42 POTAPLJANJE V ČAS NOB | Tatjana Dolžan 47 ZNANJE O VREMENU V GORIŠKIH BRDIH | Katja Kogej 51 PROSTOR V ETNOGRAFSKEM FILMU | Naško Križnar 55 S FILMOM V REALNOST ( Stojan Pelko OCENE 60 Peter Fister, UMETNOST STAVBARSTVA NA SLOVENSKEM | Milan Natek 66 Niko Kuret, SLOVENSKA KOLEDNIŠKA DRAMATIKA j Jurij Fikfak 67 Karel Krajcar, SLOVENSKE PRAVLJICE IZ PORABJA j Monika Kropej POLEMIKA 69 KAJ NAM PONUJA GLASNIK SED ? | Jože Rehberger 71 GLASNIK JE DOBIL, KAR JE ZASLUŽIL | Naško Križnar 73 LETNA POROČILA ETNOLOŠKIH USTANOV ZA LETO 1986 84 SLOVENSKE ETNOLOŠKE USTANOVE IN ETNOLOGI II 88 KRONIKA SED od 1. januarja do 30. junija 1987 90 BULLETIN: Peter Fister: THE ART OF BUILDING IN SLOVENIA j New book SLOVENE ETHNOLOGICAL INSTITUTIONS AND ETHNOLOGISTS II. || 1 31 829 POGOVOR S PROF. SALVATOROM VENOSIJEM VODJEM PODRUŽNICE SLOVENSKEGA RAZISKOVALNEGA INSTITUTA V Ovčji vasi / Valbruna / v Kanalski dolini Smo pri višarski cerkvi. Dolga leta si bil tukaj upravnik. Bi nam povedal svojo zgodbo; zakaj si začel na Vičarjih, kako dolgo si bil tu? Tu sem bil osem let. Pomagal sem gospodu Černetu. Ostal je brez personala in tedaj smo mu obljubili, da mu bomo vsi pomagali. Osebno sem to obljubo izpolnil tako, da sem tukaj pomagal, dokler je bil on živ. Ne rečem, da je bilo lahko delo. Upravljati je bilo treba štiri hiše in v celoti skrbeti tudi za cerkev. V tistih letih je prihajalo na Vičarje veliko slovenskih romarjev, turistov, gornikov, tako da smo včasih imeli pod žičnico 35—40 avtobusov iz vseh slovenskih predelov, iz matične Slovenije, s Koroške, s Primorske, z obeh strani meje. Moram reči, da sem takrat pravzaprav spoznal, kaj so Vičarje pomenile za naš narod. Bile so stična točka, kamor so Slovenci prihajali z vseh strani, tudi zdomci iz Amerike, Avstralije, Argentine, od povsod, kjer je bival slovenski živelj. Stari so mi pripovedovali, da nekoč ni bilo Slovenca, ki ne bi bil prišel na Višarje. Te so bile kot slovenska Meka, kamor se je moral Slovenec podati enkrat na leto. V tistih letih sem spoznal, da so Višarje izredno zakoreninjene v zavesti slovenskega človeka. Trajalo bi več generacij, da bi ljudje pozabili na Višarje, in jih ne bi več imeli za svoje. Vesel sem, da so zdaj prav slovenski frančiškani prevzeli upravljanje tega kraja, kar je zagotovilo in porok, da bodo našemu jeziku dali tisto mesto, ki mu na Višarjih pripada, za kar smo se mi vseskozi borili. Dobro, kaj pa se je medtem tu na Višarjah spremenilo? Rekel si, da so bile prej Višarje kot nekakšna Meka za slovenske rojake tu in onstran meje. Ali se je to zdaj kaj spremenilo? Kateri dogodki so vplivali na to in kakšna je zdaj situacija? Predrugačilo se je, ko je prišla vmes meja, in dobro veš, kako je z mejo. Enkrat je odprta, drugič je zaprta in je tako težje priti sem. Kljub temu ljudje hodijo. Prej so bile Višarje glavna slovenska božja pot. Zdaj so zaradi meje glavni del prevzele Brezje, ampak Višarje še vedno slovijo kot narodni simbol, steber odpora. Kako si pa ti osebno doživljal Višarje? Osem let si bil tukaj. Tu je bila zame velika šola, saj sem pravzaprav spoznal ljudi, njihovo mentaliteto. V marsičem sem videl človeško revščino, tisto notranjo revščino, in zdaj drugače gledam na ljudi kot prej. Sem ^hajajo ljudje, ki jih težijo najrazličnejši problemi in jih tukaj 1 skušajo rešiti. Mnogi pa pridejo iz narodnega ponosa ali zaradi tradicije. Kdor je prišel sem gor, četudi ni prišel na božjo pot, je povedal, da je prišel, ker so hodili njegovi starši in stari starši, itd. To je zakoreninjena stvar. Čeprav je bilo težko, sem bil zelo rad tu. Vendar dveh odgovornih služb človek pri najboljši volji ne more opravljati. Pa tudi nimam več 30 let, da bi tekal okoli. Si tudi že kot otrok hodil sem? Se spominjaš, kako je bilo takrat na Višarjah? Spomnim se, da sem prišel prvič gor med vojno, ko so bili še Nemci tukaj. Višarski kor so spremenili v plesišče — plesali so na koru. Potem sem bil tukaj spet leta 1947, ko so Višarje spet odprli in ko so bili tukaj Judje, ki so vsem svetnikom posekali glave. Tega se še dobro spominjam, ker smo potem otroci okrog pobirali te svetnike in jih doma spet lepili skupaj. Od leta 1948 pa do leta 1959 sem kot otrok vsako poletje pomagal tu. Potem je bil od 1959 do 1974 premor, nato sem bil tukaj vse do leta 1983, dokler je bilo pač odprto, dokler je obratovala žičnica. Potem je bila cerkev v popravilu. Sem pa tu doživel vse potrese tudi tistega naj hujšega, 15. septembra, ko je bilo kot na kakšni ladji; vse je šlo takole ... To je bilo leta 1976. Tukaj si prenehal z delom, ko si dobil službo na SLORI-ju? Ne, pričel sem učiti v Trstu, v Nabrežini, in potem naj bi nekdo tukaj načrtno prevzel delo. Tuhtali smo, kako, in prišli na misel, da bi ustanovili sedež SLORI-ja. Domenili smo se, naj bi bili na Višarjah, dokler se stvari ne bi uredile. Hvala bogu se je vse uredilo in mi zdaj delo na raziskovalnem inštitutu zelo prija. V treh letih sem se vživel, marikoga sem spoznal, marsikaj sem se naučil, malo z izkušnjami, ki sem jih imel s tukajšnjimi ljudmi, malo z ljudmi iz doline; tako pač zdaj skušamo zbirati dokumente, pričevanja in občasno izdajati glasilo, da bodo ljudje vedeli, kakšni sta bili njihova zgodovina in preteklost. Danes se ponekod zanika, da je obstajalo nekaj, za kar so se predniki borili, za jezik, za tradicijo . . . Kar ljudje čutijo v sebi je tudi del narodnosti. Oni rečejo, da je to »po domače«, da je »naše«, in če to daš na pravo mesto, vidiš, da je le ostala neka identiteta. Prava redkost je raziskovalni inštitut na podeželju. Zato se najbrž delo tu razlikuje od tistega v Trstu in najbrž ima SLORI kako drugo funkcijo? Seveda je delo tukaj precej drugačno. Paziti moramo, da so stvari usklajene z glavnim delom, ki ga opravljajo v Trstu, in z lokalnimi potrebami v Kanalski dolini. Zato sem tu. Če bi bil na inštitutu v Trstu, bi bilo tudi moje delo usmerjeno v skupni cij, ki ga ima inštitut. Od štirih sedežev imata dva (Trst, Gorica) skupno delo, 2 medtem ko imata sedeža v Čedadu in v Kanalski dolini (v Ovčji vasi) v prvi vrsti krajevno funkcijo; delata za kraj, v katerega sta postavljena. V širšem smislu smo vsi ena enota, ampak naša prva stvar je delo na terenu. Ko smo imeli raziskovalni tabor, se je lepo videlo, kako koristen je material, ki ga imamo na sedežu v Kanalski dolini. Ni dosti, odskočna deska za delo je pa le. Seveda nam je veliko koristil ta material. Če ga ne bi bilo, najbrž tudi ne bi imeli osnovne podlage za raziskovalni tabor. Ja, mislim, da bi bilo težje. Mentorji so vsi dobro podkovani in so tudi sami prišli s svojim materialom, ki ga bomo lahko uporabili. Kljub temu pa mislim, da je triletno delo tukaj le koristilo. Si se mogoče kaj bal, kako bo, če pridemo sem, če pride toliko raziskovalcev, 50 ljudi naenkrat? Si predvideval, kako bodo to Žabničani sprejeli? Žrl sem se. Nisem vedel, kako bo vse to potekalo. Taka stvar lahko izpade zelo lepo, lahko pa je tudi polomija. Izredno sem vesel, da je izpadlo tako; mladi hodijo okrog in nimajo več tistih težav pri intervju vanju, kot so jih imeli prve dni. Prve dni so se ljudje nekako upirali. . . Naši ljudje so že taki, da neradi govorijo. Vsakokrat, ko so dali kakšno javno izjavo, so po navadi vedno osebno plačali. To se je dogajalo že od konca prve svetovne vojne dalje. Zato so bolj previdni in neradi govorijo. Kar čudil sem se, s kakšno sproščenostjo so zdaj govorili o tistem najtežjem zgodovinskem trenutku, ko so bile opcije. O tem nikoli niso radi govorili, in tisti, ki so to doživljali, bi najraje videli, da se ne bi nikoli več govorilo o tem. Ali pa raziskovanje narečja: bil sem vesel, da je tako dobro šlo. Važno je, da širša slovenska skupnost izve (če še ne ve), da tudi na drugem koncu, v teh skritih dolinah (ki so bile pred kratkim že odpisane) ni še vse izumrlo. Enako velja za Rezijo in Beneško Slovenijo. Res je zanimivo. Tudi sami smo bili presenečeni, da so se ljudje tako odprli. Večkrat smo prišli v hiše in so rekli: »Tukaj najbrž ne boste nič zvedeli, tukaj smo bolj zaprti, leta 1918 smo prišli pod Italijo. Potem so bile opcije. Ne spadamo nikamor.« Dobili smo tudi občutek, da vlada resignativno vzdušje, da ljudje sprejemajo situacijo takšno, kakršna je. Zdaj bi me zanimalo, če situacijo tudi ti tako ocenjuješ ali se mi samo tako zdi? Mislim, da se ljudje čutijo, kako bi rekel, brez domovine, v čemer je prava tragika. Nikjer ne čutijo domovine. Italija je tukaj, ker je pač tukaj, in ubogati moramo; prej so bili tu Nemci in smo tudi morali ubogati, s Slovenijo nikoli ni bilo veliko stikov. Naš človek ni bil nikoli gospodar na svoji zemlji. Vedno je moral ubogati. S tega vidika je treba razumeti vse boleče izjave. Gotovo bo v intervjujih zabeleženo: občutek biti brez domovine, občutek, da te nihče noče. Poglejte, koliko smo se morali tisti, ki smo se postavili v prve vrste, v okviru manjšine boriti, da smo prišli do delčka tistega, kar nam 3 pripada. Kako težko je celo slovenska manjšina v Italiji v celoti sprejela dejstvo, da so gori na tromeji še ljudje, ki »-tolčejo« slovensko in jih je treba vključiti in poslušati. Res imaš občutek, da si bil dolgo časa odrinjen in izrinjen. Ti sam si pa le obdržal zavest. Večina ljudi tukaj se ima bolj za Kanadčane ali Ukljane ali Zabničane, ne za Slovence, torej svojo identiteto vežejo pretežno na majhen prostor. . . Saj drugega prostora tudi nikoli niso imeli. Ja, to je zanimivo, ampak kako si ti prišel do te zavesti, da se imaš za Slovenca; kako te gledajo ljudje, saj si tu neke vrste posebnež? Saj sem vendar hodil osem let v Gorico v šolo! Imel sem popolnoma slovensko šolo. Potem sem več let učil v Trstu. Ce sem jaz potreboval toliko časa, da sem se dokopal do tega spoznanja, ko sem imel pravzaprav vse možnosti, kako naj se dokoplje do tega preprost človek, ki ni nikoli imel slovenske šole. Razen tistih, ki so imeli utrakvistično šolo pod Avstrijo, pa še tista je bila uvod v potujčevanje. Jaz te stvari razumem. Ko ti ljudje to povejo, ne lažejo, ampak se iskreno izpovejo. To smo tudi mi čutili. Osebno nisi doživljal utrakvistične šole — ta je bila inštrument za ponemčevanje? Sem pa doživljal nemško in italijansko šolo. Bil sem v nemškem otroškem vrtcu. Se zdaj znam peti nemške otroške pesmi. Zato smo tudi mi veliko pozornost posvečali petju, ko smo začeli s slovenskim poukom. Kar se otrok nauči, ga spremlja vse življenje. Torej, najprej sem bil v nemškem otroškem vrtcu, osnovna šola je bila delno nemška, potem pa italijanska. Tam med sabo nismo smeli govoriti v svojem narečju, sicer so nas kaznovali, izključevali itd. In potem, ko smo prišli v šolo v Gorico, kar naenkrat tak preobrat. Ista državna šola, pa si lahko pisal slovensko, čeprav nisi znal. Potem sem se prvič učil sklanjati. To se mi je pri slovenski slovnici zdelo najhuje. Rekel sem si: tega se ne bom nikoli naučil. Tako daleč je šlo, da sem prvo leto ušel domov. Drugo leto sem se vrnil, naredil sprejemni izpit in potem v Gorici dokončal osem let gimnazije. Univerza je bila italijansko-slovenska. Ko sem poučeval v Nabrežini in prišel v stik z otroki, je bil zame spet velik šok, saj nisem mogel razumeti, kako se lahko otroci med sabo pogovarjajo slovensko. Tudi na Koroškem imamo podobno situacijo. Pri meni je bilo enako. Edina v razredu sem govorila nemško in te dobro razumem. Imela sem dosti psihičnih konfliktov in malo je ljudi, na katere se lahko obrneš, da te razumejo. Je bilo tako tudi pri tebi? Bilo je pa tudi tole: ko sem prišel domov (ljudje so vedeli, da sem hodil v slovenske šole) so rekli, ja, kaj ti bo pa koristilo, saj slovensko vendarle že znaš. Nauči se italijansko in tisto obvladaj, pa nemško 4 se nauči, »svovenjo« itak že znaš. Nekaj podobnega sem opazil v Istri, pri Italijanih. Veliko jih pošilja otroke v hrvaško šolo, pravijo: saj italijansko že znamo. Manjšinski jezik je pač problem in biti manjšinec je tudi problematično. Če bi se moral še enkrat roditi, če bi mogel o tem odločati, se ne bi rad rodil kot manjšinec, ker si ves čas v konfliktni situaciji, na bojni nogi. Vseskozi se moraš braniti, vseskozi moraš prepričevati. Saj končno si kot kakšen misionar. Nimaš počitka ne v soboto ne v nedeljo in ne med tednom. Kakšna je po tvojem mnenju vloga znanosti v taki težki situaciji? Delno si to že omenil, ampak vseeno me še zanima to vprašanje. Vi se bolj kot druge znanosti borite za avtonomnost. Podružnica Slorija v Zabnicah, čeprav je znanstvena ustanova, je v stalnem stiku z neko politiko, z nekimi silami, ki hočejo stvari drugače prikazovati. Kakšna je potem vloga znanstvenika, intelektualca v taki družbi, predvsem s stališča podružnice Slorija v Kanalski dolini? To je tako, da imaš nalogo osvetljevati, spravljati resnico na dan, pomagati ljudem, da se dokopljejo do nje. Ampak jaz vedno trdim, da potujčevanje ni prišlo kar čez noč, da asimilacija ni prišla od včeraj do danes, ampak je to trajalo 100 let, tako tudi mi ne moremo spremeniti situacije v nekaj letih. To je dolg proces. Znanstvena ustanova ima vlogo prispevati k temu, da pride do ponovne osveščenosti. Že, ampak s tem prihajate v večji konflikt kot npr. znanosti na drugih območjih, ki so enonacionalna. Prihajate v večji konflikt z okolico? Res, ampak resnica in dokazovanje si le utirata pot. Kajti kar koli izdaš, kakršen koli časopis, kakršno koli poročilo — to se med ljudmi razširi. In potem ljudje doma, kjer so sami in kjer niso izpostavljeni nekemu pritisku, le drugače razmišljajo. Ko smo gledali tisti film, ki je bil posnet pred 10 leti za ljubljansko TV, so mnogi rekli, da je preveč pesimističen, po mojem mnenju pa je bil še zelo optimističen, ker je bilo stanje takrat v resnici še dosti slabše. Danes smo na boljšem. V letošnjem raziskovalnem taboru ni prišlo do kakega šikaniranja s strani oblasti ali do poizvedovanja. Kdor je imel hrbtenico in povedal, kar je mislil, ga nihče ni klical na zagovor in ga tudi ne bo. To je glavno vprašanje oziroma cilj: da se ljudje otresejo strahu, prastrahu. Jaz sem ga tudi imel in sem se ga težko otresel. Tu pa tam še pride do šoka, je pač tako, da smo se rodili v takih krajih. Kako pa je z domačini, se kaj obračajo na SLORI? Bolj počasi. Počasi se razve kaj imamo, počasi se že obračajo po razne nasvete, po dokumente. Menim, da nobene stvari ni treba vsiljevati. Bolje je, da sami zvedo kaj imamo, in ko bodo kaj potrebovali, bodo že vedeli kam priti. To pomeni, da moraš bolj ti sam hoditi od hiše do hiše? Ja, vendar ne da bi kaj vsiljeval, ker sicer lahko pride do nasprotne reakcije. Spominjam se, da sta z gospodom Garjupom naredila neko anketo v vseh treh vaseh: v Ukvah, Zabnicah in v Ovčji vasi. Tu sta nujno prišla v stik z ljudmi, se pravi, da sta imela zelo dobre možnosti za spoznavanje ljudi in kontakt z njimi. Kako je bilo s tem? Je bila anketa dobro sprejeta, sta imela kakšne težave? Ljudje so mislili, da je anketa v okviru nekega preverjanja. Tako smo jo tudi zastavili: koliko jezikov nekdo zna, s čim se ukvarja, kakšne so gospodarske razmere itd. Zato so tudi sproščeno odgovarjali. Vendar moramo razumeti, da je velikanska razlika med našim tedanjim delom in med sedanjim raziskovalnim taborom. Tedaj smo delali v okviru in pod okriljem župnije. Župniki so oznanili, češ da bomo spraševali, da bomo videli, kakšno je stanje v okviru župnije, in tako nismo imeli težav. Če bi pred 10 leti delali tako anketo z raziskovalnim taborom, kot je tale, bi bili propadli. Danes pa je župnija zelo odmaknjena. Ni več akter; akterji so mladi. Ljudje ne odgovarjajo več župniji, ampak odgovarjajo mladim raziskovalcem, kar je velikanska, velikanska razlika in korak naprej, čeprav se zdi, da ne. Ljudje so pripovedovali, da je bila slovenščina zvezana s cerkvijo. V cerkvi se je slovensko prepevalo, slovensko so molili in tudi družabno življenje je bilo zelo povezano s cerkvijo. Kako je s tem zdaj? Situacija se je malo spremenila, ampak kljub temu opažam, da ima cerkev relativno zelo pomembno vlogo. Mladi so zelo verni in so pripravljeni sodelovati v cerkvi, čeprav ne sodelujejo tako, kot bi morali. Ali nastajajo določeni konflikti? Spreminja se socialna struktura, ljudje imajo druge interese, predvsem mladi. Kot sem že povedal: prej ni bilo druge možnosti kot pod okriljem cerkve. Danes se mladi sami organizirajo v svojih društvih, starejši v svojih. Cerkev ima pri tem še vedno velik vpliv in pomen, ker je edino v cerkvi slovenščina še enakovredna italijanščini in nemščini. Glede tega smo v videmski škofiji daleč pred Benečani. Pri nas je normalno, da tudi Italijani sprejemajo v cerkvi slovensko mašo ter pridigo in napise; tega Benečija nima. Kako pa so tu organizirani Slovenci? Zdaj so se malo razcepili, odcepili, ampak ne v nekem sovražnem odnosu do cerkvenih struktur. Cerkev spet dobiva tisto mesto, ki ji pripada. Ima svoj krog vernikov, medtem ko kultura prehaja bolj v laične roke, kar je tudi prav. Imamo društvo Planinka, ki je najstarejše — ustanovljeno leta 1971 — leta 1978 je nastalo društvo Lepi vrh, ki še deluje. Potem je bila ustanovljena mladinska skupina Ojstrnik, zadnja tri leta pa deluje Slovenski klub itd. Vidi se, da manjšina le živi, da ji kulturno življenje ni tuje. Vsak hoče prispevati svoje in vsaka skupina hoče biti v tem okviru samostojna. To se mi zdi povsem normalno. Kako pa stiki čez mejo, npr. s koroškimi Slovenci ali pa s Slovenijo? Precej stikov imamo s Koroško, ker oko še vedno gleda čez mejo, proti Celovcu. Saj smo bili vedno povezani, a zgodovina nas je pač 6 postavila na to stran, tako da smo upravno vezani na Trst in Gorico. Seveda je velika razlika v mentaliteti, ki jo oni tudi skušajo razumeti in nam pomagati. A če le moremo, uidemo čez, v Celovec, tam smo bolj doma. Ni treba dosti razlagati, se že razumemo. Tudi osebno čutiš tako? Tudi. Nobene pripombe nimamo glede Trsta in Gorice. Ko pridemo tja, smo dobro sprejeti. Tudi v vseh odborih in strukturah smo, ampak je razlika, ko govoriš o naših problemih s Korošcem ali po govoriš s Primorcem. Korošec te razume bolj s srcem. Mogoče. Tudi sama sem to doživela, ko sem se pogovarjala z ljudmi. Velikokrat so rekli: »Ja, to je pa moja Korošica.« Ljudje so se rajši pogovarjali z menoj, ki sem prišla s Koroške, kot mogoče z nekom, ki je prišel iz Trsta. Čeprav tega nisem mogla prav razumeti, predvsem ne s strani mladine. Ko smo bili s Teodorjem Dome jem v Lipanji vasi, je takoj stekel prisrčen pogovor s preprostimi ljudmi. Informatorji se niso posebno trudili z razlagami, saj so vedeli, da on že razume. Kako pa ljudje čutijo republiko Slovenijo oziroma Kranjsko? Ne vem, kako bi rekel. V Sloveniji imamo dobre stike z oblastjo, ampak velika škoda je bila povzročena, ko so zaprli mejo. Tega ljudje niso mogli razumeti. Razlika je tudi v izražanju. Ko se morajo naši pogovarjati z ljudmi iz Slovenije, jih je sram svoje jezikovne revščine in neradi govorijo. Pa ne iz negostoljubja, ampak iz sramu, da se ne znajo izraziti. Zdaj ni več tako hudo kot nekoč. Toda če bi bila vrata v Slovenijo bolj odprta, bolj človeška, da bi človek že na meji začutil, da je prišel v Slovenijo . . . Večkrat že na meji začutim, da sem tujec. Če govorim slovensko, sem »oplel«. Pa tudi ko prideš čez, je bolj tako . . . kako naj se izrazim, je malo kritično . . . Imaš ta občutek? Imam. Tudi ko prideš v lokal, nimaš s slovenščino kaj početi. Tako je, ne vem, lahko da sem krivičen. Ampak smo le vsi Slovenci v nekem čudnem položaju, ko smo vsepovsod ogroženi. Ste se že obrnili kdaj na Slovenijo? Kako ta podpira Slovence v Kanalski dolini? Glede podpiranja se najraje obračamo na Trst in Celovec. In kakšno obliko ima to podpiranje? Kar potrebujemo: če rabimo za kulturo, se raje obračamo na zamejce, hitreje gre. Zdaj mi postavljate kočljiva vprašanja. Nerad govorim o tem. Že v Cankarjevem domu sem večkrat kaj povedal o teh stvareh. Ampak nisi edini, nisi izjema. Tu veliko ljudi tako misli. Mogoče je to zgodovinsko pogojeno. Mogoče napačno slutim, da se ljudje nekoliko bojijo sistema? Sistem ne igra tolikšne vloge. Kaj jaz vem. Stvar je v tem, da čutiš, da si tujec, ko prideš čez. Ko prideš do oblasti, je vse v redu. Sprejet si kot enak — skupni kulturni prostor itd. Ko pa v praksi prideš kamorkoli, čutiš da si tujec: na meji, v gostilni, na avtocesti, v hotelih. Če boš govoril slovensko, da bi si oddahnil, saj si v domovini in lahko svobodno govoriš, se to obrne; govoriti moraš v tujem jeziku, če hočeš, da te bodo sprejeli kot normalnega človeka. Torej, to ni kritika, ni obsodba, je spoznanje, nekaj, kar sem večkrat doživel in se tega naučil. Misliš, da bi bilo drugače, če bi se Slovenija malo bolj zanimala tudi za Kanalsko dolino? Vse je zaman, če je vrh na tvoji strani, ko pa potem baza vse drugače reagira. Bazo bi morali vzgojiti v zdravem narodnem čutu. Tega pa ni. Recimo, ko sem delal na Višarjah in smo imeli slovenske razglednice, ki smo jih nudili ljudem; marsikdaj sem ugotovil, da jim je bilo skoraj žal, da smo jim ponudili razglednice s slovenskim napisom, in so raje jemali italijanske. Ne večina, ampak videl sem, da je določen del raje vzel razglednico z italijanskim napisom. Imeli smo tudi slovenske značke, pa je marsikdo raje segel po italijanski. Saj pravim, ne večina, ampak že tisti manjšinjski del je zaskrbljujoč. Mi bi temu rekli »menefregizem« v narodnostnem vprašanju, da je nekomu čisto vseeno . . . Ampak ne bi rad več govoril o tem. Ja, razumem te. Kljub temu, da si kritičen do narodnostnega vprašanja v Kanalski dolini, si za narodnost storil relativno veliko. Zelo pomembno vlogo igraš tukaj. Na odpor naletiš tako pri domačem prebivalstvu kot drugje, in razumem, da imaš včasih občutek, da nisi dobro sprejet, da te premalo razumejo. Zato se bolj povezuješ s Koroško. Ali bi lahko definiral razlike, ki so med Slovenci v Italiji in Slovenci na Koroškem? Tukaj smo bili vedno brez pravic. Pri Italijanih in pri ostalem delu manjšine. Za vsako stvar smo se morali boriti. To te spremlja na celi poti. Ko pa smo pokukali na Koroško, smo bili deležni več razumevanja, kar bom vedno poudarjal. Če bi bil kot manjšinec odvisen od Koroške, bi imel še lažjo dušo, kot jo imam. Pogovor je prepisan z videokasete, posnete dne 3. septembra 1986, v okviru Mladinskega raziskovalnega tabora Žabnice 1986. Spraševala je Marija Jurič. Besedilo je za objavo pripravil Naško Križnar. ETNOLOG PROF. DR. VILKO NOVAK ANKA NOVAK Slovenec, Prekmurec, slavist, etnolog in na splošno humanistično široko razgledan svetovljan — vse to je združeno v osebnosti dr. Vilka Novaka, upokojenega profesorja etnologije na Filozofski fakulteti ljubljanske univerze. Nemir njegovega ustvarjalnega duha si je že od študentskih let naprej utiral poti na različna področja raziskovanj. Literarna zgodovina, jezikoslovje, etnologija so stalnice v njegovem delovanju in znanstvenem zanimanju, le da je v različnih obdobjih odmerjal več svojih moči zdaj tej zdaj drugi smeri. Nalog, ki si jih je naložil, se je vselej loteval z občutljivostjo človeka, širino svoje izobrazbe, ki jo še posebej zaznamuje dobro poznavanje tujih jezikov, s prodornostjo, doslednostjo in natančnostjo znanstvenika. Ko v Vilku Novaku naglašamo Prekmurca, imamo v mislih predvsem njegovo zavezanost in dolg, ki ga je čutil v sebi, dolg v odkrivanju specifične zgodovinske, jezikovne, kulturnozgodovinske in etnološke podobe rodnega Prekmurja, stoletja odrezanega od kulturnih gibal, ki so krojila razvoj v osrednjih slovenskih pokrajinah. Zazrtost v pojasnjevanje slovenske zgodovinske, jezikovne in kulturne identitete Prekmurja na stičišču treh kultur odseva iz celotnega publicističnega dela mladega Vilka Novaka. V svoji Bibliografiji o Slovenski krajini, objavljeni v zborniku Slovenska krajina (1935), ki ga je tudi sam uredil (dve leti po diplomi na slavistiki), je svoje obsežno, a razdrobljeno publicistično delo, vezano na ta prostor, predstavil v naslednjih razdelkih: Pregledi, Pokrajina in ljudstvo, Zgodovina, Slovstvena zgodovina in biografsko gradivo, Jezikoslovje, Narodopisje in Rabski Slovenci. Najpomembnejše je v tem obdobju njegovo literarnozgodovinsko delovanje. 2e naslednje leto je izdal v knjižni obliki svoj prvi Izbor prekmurske književnosti, ki je V. Novaka zaznamoval kot človeka in je ostal tudi kasneje, ko se je njegovo zanimanje in delovanje prevesilo v etnologijo, stanovita sestavina njegovih iskanj. Ko je leta 1976 — štirideset let po prvi izdaji — v razširjeni in izpopolnjeni obliki izšel njegov drugi Izbor prekmurskega slovstva, je ’ svoj odnos do njega izrazil tudi v uvodnem posvetilu: »To svoje delo ... v spoštovanju in hvaležnosti posvečam vsem, o katerih v njem govorim, ob katerih sem se pred šestdesetimi leti učil slovensko brati in čutiti, o katerih sem pol stoletja zbiral gradivo in skoraj toliko let skušal povedati nekaj novega — kljub vsem težkim razmeram in drugačnemu poklicnemu delu.« Občutljivost literarnega esteta in jezikoslovca za lepoto in prisotnost slovenske besede — govorjene in pisane — je prav gotovo ena izmed značilnosti Vilka Novaka. Kaj ni zakoreninjena v njegovem otroštvu, zaznamovanem z omejeno rabo maternega jezika, ki so ga madžarski oblastniki zaničljivo 9 imenovali jezik Vendov? Prvi razredi njegove šole v Bogojini segajo namreč v čas stopnjevanega pritiska madžarizacije v Prekmurju. »Osnovna značilnost njegovega značaja je bila čustvenost in z njo vezana odkritost. Iz obeh je izvirala njegova dobrota, njegov pošteni odnos do ljudi, njegova delovna vnema in vztrajnost. Izredna delavnost je bila vsem vidna lastnost njegovega življenja.«1 S temi besedami je Vilko novak predstavil človeško podobo svojega rojaka, vzornika in učitelja Avgusta Pavla. Zdi se, da bi ta ocena lahko veljala tudi za njega samega. Kot prostrana rodovitna prekmurska pokrajina, kjer se na obzorju brez prehodov stikata zorana zemlja in nebo — zdaj grozeče viharno, drugič spet polno sončne pripeke — se vseda v zavest človeška podoba prof. Vilka Novaka, upokojenega univerzitetnega učitelja na etnološki stolici univerze v Ljubljani. Rodil še je v obrtniško-kmeči hiši v Beltincih v Prekmurju 28. aprila 1909. Gimnazijo je obiskoval v Murski Soboti in v Ljubljani, kjer je leta 1928 maturiral. Vpisal se je na slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani in diplomiral leta 1933. Pot srednješolskega profesorja ga je najprej pripeljala v Maribor (1933—37), nato v Mursko Soboto in od tam v Kranj (1938—41), nato spet v Mursko Soboto, od koder so ga prestavili v Sento (1942—45), kjer je bil po osvoboditvi šef odseka za prosveto za okraj Senta in ravnatelj gimnazije. Po svobo-ditvi se je vrnil v Mursko Soboto, od marca do oktobra 1946 je spet poučeval na gimnaziji v Kranju in nato na gospodarski srednji šoli v Ljubljani (1946—1948). Ko je bila leta 1940 ustanovljena na Filozofski fakulteti v Ljubljani stolica za etnologijo, se je odločil za študij tega predmeta in je — s prekinitvijo študija v času vojne — diplomiral iz etnologije leta 1946. Dve leti kasneje je postal doktor etnologije in leta 1948 se začne tudi njegova pot univerzitetnega učitelja. Tedaj je postal asistent za etnologijo, leta 1951 je dobil mesto samostojnega honorarnega predavatelja na Odelku za geografijo. Na docentsko mesto je čakal do leta 1951, ko je bil prvič izvoljen, a ne potrjen, do leta 1955. Deset let kasneje (1965) je bil imenovan za izrednega, leta 1972 pa za rednega profesorja etnologije na Filozofski fakulteti univerze v Ljubljani, kjer je ostal vse do svoje upokojitve leta 1975; od leta 1957 je bil predstojnik seminarja, kasneje Oddelka za etnologijo. Vsestransko zanimanje za zgodovinsko in kulturno podobo Prekmurja je že v študentskih letih privedlo Vilka Novaka tudi na etnološko področje.2 Ob razgledovanju v literaturi se je seznanjal z dotedanjim etnološkim delom. Neposredne pobude je dobival ob delu svojega rojaka, slavista in etnologa A. Pavla. Že leta 1928 je prevedel iz madžarščine njegova Odprta ognjišča v kuhinjah rabskih Slovencev (Etnolog 4, 1931, 125—145), v samostojni knjižici je predstavil zbiralca prekmurskega ljudskega izročila, rojaka Štefana Küharja (1932). Članek Dijaštvu Slovenske krajine (Novine, 1931, št. 28) ni le vabilo dijakom k zbiranju snovnih dokazov ljudske kulture za muzej Slovenske krajine; vsebuje tudi sestavine programa za tako delo. Božič v Slovenski krajini (Slovenec, 1931, št. 292) je njegov prvi prispevek, s katerim je segel na področje običajev, ki mu je v prvem obdobju svojega etnološkega dela tudi sicer odmerjal več zanimanja. Zenitovanjski običaji v Slovenski krajini (Mladika, 1935, 65—67), Lan 10 in njegovi izdelki v Slovenski krajini (ČZN 31, 1936, 34—37), Zgodo- vina in narodopisje v prekmurski publicistiki (CZN 32, 1937, 246 do 274), Apotropejske prvine v slovenskih ženitovanjskih običajih (Etnolog 14, 1942, 89—95), Ovčarstvo pod Stolom in v Planici (Etnolog 15, 1943, 89—95), Pridelovanje lanu v Slovenski krajini (Etnolog 17, 1945, 21—42) — to so poglavitvi Novakovi prispevki iz prvega obdobja njegovega etnološkega dela. Ko sam kritično ocenjuje stanje v slovenski etnologiji v obdobju med obema vojnama, pravi, da je bilo »raziskovanje prepuščeno naključni strokovni razgledanosti ljubiteljev. Na veliko škodo napredka smo pogrešali strokovnega usmerjanja in načrtnega, poglobljenega ter organiziranega dela — vse to bi nam mogla nuditi med obema vojnama Etnografski muzej in univerza.«3 V. Novak si je sam iskal teoretične in metodološke opore za svoje delo s študijem literature, v času svojega službovanja v Mariboru pa je navezal tudi osebne stike s tedanjim predstojnikom stolice za etnologijo v Zagrebu, prof. dr. Milovanom Gavazzijem, ki ga je kasneje imenoval »svojega pobudnika in svetovalca«.4 To prvo obdobje Novakovega etnološkega delovanja je označil F. Kotnik: »Novak si je z bibliografijo in študijem zgradil temelj za znanstveno delo«.5 Po drugi vojni se je prof. Vilko Novak ves zapisal etnologiji in z njegovim imenovanjem za asistenta na stolici za etnologijo (1948) mu je etnološko delo postalo tudi poklic. S svojim inavguralnim delom Ljudska prehrana v Prekmurju (Ljubljana 1947) je vidneje zaznamoval usmeritev svojega zanimanja na področju materialne kulture. S tem delom je postal najboljši strokovnjak za to področje ljudske kulture v Jugoslaviji (B. Bratanič)6 in je kasneje ob veliki akciji slovenskih etnologov v zvezi s pripravo vpra-šalnic za etnološko topografijo slovenskega etničnega ozemlja prispeval svoj delež s teoretičnim, metodološkim in praktičnim vodilom za raziskovanje ljudske prehrane pri nas: Prehrana (Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja, Vprašalnice 5, 1976, 1—23). Razen materialne kulture Prekmurja, ki ga je predstavil še v drugih svojih prispevkih, med katerimi omenimo Lončarstvo v Prekmurju (SE 3-4, 1951, 111—130), Kmečko vinogradništvo v Prekmurju (Zbornik etnografskega muzeja v Beogradu, 1953, 70—76), ga je spet vabila k etnološkemu delu Gorenjska (Doneski o tkalstvu in suknarstvu med Begunjami in Žirovnico SE 6-7, 1954, 117—119); predvsem še življenje in kultura Gorenjcev, ki jim je dala posebno vsebino živinoreja kot najpomembnejša oblika njihovega gospodarskega prizadevanja. Odkup in ureditev pašnih služnostnih pravic v Bohinju (Slovenija), Zbornik Filozofske fakultete II, Ljubljana, 1955, 257—315 je njegova obsežna študija, zgrajena zlasti na zgodovinskih virih. Ljudsko stavbarstvo v naši etnografiji (SE V, 1952, 14—18) je razprava, v kateri kritično ocenjuje dosedanje delo na tem področju in daje hkrati smernice za bodoče delo. Skupaj z Borisom Orlom, tedanjim direktorjem Slovenskega etnografskega muzeja, sta se lotevala problematike varstva etnoloških spomenikov in iskala izhod tudi v slovenskem muzeju na prostem. Ko razmišlja o slovenskem muzeju na prostem, ». . . kjer bi varstveni in z njimi zvezani problemi prišli najmočneje do veljave«, naglaša: »Ljubljana ima bolj ko kako drugo mesto izredne naravne prednosti za postavitev takega muzeja« (n. d., str. 16). Tako je razmišljal Vilko Novak pred štiriintridesetimi leti! Pregledno za vso Slovenijo — je 11 pisal še o drugih sestavinah gmotne kulture: Ljudski lov na Slovenskem v luči narodopisja (Lovec 35, 1952, 444—450), Vprašanje nabiralništva pri Slovencih (SE 10, 1957, 19—28). Na področju ljudske materialne kulture in življenja so vendarle najpomembnejše poglobljene raziskave slovenske živinoreje in mlekarstva. Plod tega dela so bile študije, s katerimi je sodeloval na mednarodnih strokovnih posvetovanjih in jih objavljal v pomembnih tujih strokovnih publikacijah: Die Stellung des Alpwesens in Slovenien zwischen dem germanischen und romanischen Raume (Volkskunde im Ostalpenraum, Graz 1961, 123—134), Übersicht über Viehhaltungsformen und Alpwesen in Slovenien (Viehzucht und Hirtenleben in Ostmitteleuropa, Budapest 1961, 647—662), Über die Milchwirtschaft bei den Völkern Jugoslaviens (Viehwirtschaft und Hirtenkultur, Budapest 1969, 574—602), Pastirska kultura — vez med narodi srednje Evrope (referat na Incontri culturali mitteleuropei v Gorici leta 1969). Njegovo delo v slovenščini Živinoreja (Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog I, 1970, 343—394) je sinteza vseh dotedanjih spoznanj o tej sestavini ljudske kulture in z njo povezanega načina življenja. »Delo Živinoreja je izredna, jasna in sistematična sinteza (tudi izven okvira etnologije) o živinoreji pri Slovencih izpod peresa najboljšega poznavalca te strani ljudskega življenja pri nas,« je zapisal v oceni Novakovega dela zagrebški etnolog prof. dr. B. Bratanić. T. Cevc je v svoji oceni naglašal temeljni pomen tega dela na področju raziskav o živinoreji na Slovenskem, saj je avtor v njem zarisal razvojno črto od prazgodovinskih začetkov prek srednjega veka vse do druge svetovne vojne.8 Raziskovanje strukture slovenske ljudske kulture je druga izstopajoča smer Novakovega znanstvenega delovanja. Že leta 1951 je na mednarodnem etnološkem kongresu v Stockholmu seznanil mednarodno etnološko srenjo s svojo koncepcijo etnološkega dela z odmevnim referatom Structure de la culture populaire slovene in ga nato objavil še v nemški strokovni reviji Der Aufbau der Slovenischen Volkskultur (Zeitschrift für Ethnologie 77, Braunschweig 1952, 227—237). S širino svojega poznavanja slovenske ljudske kulture, trdnim jezikoslovnim znanjem in primerjalnim gradivom je odkrival genezo posameznih sestavin slovenske ljudske kulture in ugotavljal značilne plasti v njenem razvoju: staroslovansko, sredozemsko, alpsko in primorsko plast. Na tej podlagi je ob upoštevanju geografskih in zgodovinskih posebnosti slovenskih pokrajin pojasnjeval tipološko različnost slovenske ljudske kulture, ki jo sestavljajo alpsko, osrednjeslovensko primorsko ali sredozemsko in panonsko ali vzhodno območje. Plod dolgotrajnega dela na tem področju je njegova obsežna razprava Struktura slovenske ljudske kulture (Razprave IV, SAZU, razred za filozofske in literarne vede, 1958, 5—35), ki jo je kot svoj tehten prispevek k razvoju slovenske etnologije ponovil še v zborniku Pogledi na etnologijo (Pogledi 3, 1978, 117—160). Matija Murko in zlasti Stanko Vurnik sta pri nas prva načela to smer raziskovanja. Neposredne pobude za to delo pa je V. Novak dobival zlasti v delu hrvaškega etnologa M. Gavazzija, ki je na podoben način obravnaval ljudsko kulturo Hrvatov. V prizadevanjih, da bi slovensko etnološko misel, ki se je po drugi vojni dušila v zaostalih teoretičnih izhodiščih, 12 dvignil na sodobnejšo evropsko raven, se je v svojem delu posvetil tudi izrazito teoretičnemu reševanju etnoloških problemov. S svojo razpravo O bistvu etnografije in njeni metodi (SE 9, 1956, 7—16) je Vilko Novak prenesel v naš prostor sodobne poglede na stroko, še zlasti v Evropi tedaj zelo odmevno usmerjenost švicarskega etnologa Richarda Weissa. »Enovitost etnološke problematike namesto poprejšnje usmerjenosti na določena področja raziskovanj, etnologija sodobnosti in etnologija, ki ni več le kmetopisje, ampak jo zanima tudi kultura mest, so izstopajoče novosti v etnološkem zanimanju, za katerega se je zavzel in v svojem delu tudi uveljavil Vilko Novak,« poudarja Slavko Kremenšek.9 V navedeni razpravi se je Novak prvič zavzel tudi za enotno mednarodno poimenovanje etnologija za dvoje, tedaj tudi z nazivi ločenih disciplin (etnologije in etnografije), ker ob sodobnejših pogledih na stroko tako razlikovanje ni več imelo osnove. V svojem sintetičnem delu, priročniku Slovenska ljudska kultura (Ljubljana 1960) je združil vsa svoja dotedanja dognanja in poznavanje naše ljudske kulture ter svoje poglede na stroko. »V njem je podal pregled posameznih področij in kulturnih sestavin glede na njihov izvir, kulturno in tipološko raznolikost in funkcijo. Žal za takratni čas tako pomembno delo nihče od slovenskih etnologov ni primerno ocenil in žal tudi ni v zadostni meri vplivalo na celovit pogled na predmet etnološkega raziskovanja, ki je zastopan v tem delu in ki ga je profesor Vilko Novak dosledno uveljavljal pri svojem delu ..je bilo zapisano desetletje kasneje.10 Zgodovina etnologije je stalnica v znanstvenem delovanju prof. Vilka Novaka, tako tudi etnološka bibliografija. V njegovem najnovejšem delu Raziskovalci slovenskega življenja (Ljubljana 1986) je zaobsežen velik del njegovih dognanj o začetkih, razvoju, pojmovanjih in načinih etnološkega dela na Slovenskem od J. V. Valvasorja do danes; etnološko zanimive drobce odkriva tudi v delih naših protestantskih piscev. V tem svojem delu je zbral razprave o slovenskih etnologih, ki jih je že poprej objavljal v strokovnem tisku in jih povezal v celoto z novimi razpravami in predstavitvami novih osebnosti iz slovenske etnologije, o katerih doslej še ni pisal. S panoramsko širino, ki zaobseže prostor in čas, s pronicljivostjo raziskovalca in občutljivostjo človeka nam ob posameznih osebnostih odgrinja zgodovino etnološke misli — vse od Trubarja, Valvasorja in prosvet-Ijenjskih piscev A. T. Linharta, B. Hacqueta in J. Košiča do slovenskih etnologov iz generacije, ki ji sam pripada. S. Kremenšek naglaša izreden pomen dela V. Novaka, ki je z nadrobno analizo del prosvetljenskih piscev ter etnološkega dela Janeza Trdine odkrival starejše vzporednice sodobnim prizadevanjem v slovenski etnologiji še pred Matijem Murkom, ki je skupaj s Karlom Strekljem začel z resničnim znanstvenim delom v slovenski etnologiji in ji s svojimi Nauki za Slovence dal širok delovni program.11 Dosežke na tem pomembnem področju svojega etnološkega zanimanja je objavljal doma in na tujem: Die slovenische Volkskunde seit 1920 (Zeitschrift für slavische Philologie 30, Berlin 1962, 180—188), Die Erforschung der Slovenischen Volksdichtung in den Jahren 1920— 1959 (Zeitschrift für slavische Philologie 29, Berlin 1960, str. 183 in sled.), Delež Slovanov v raziskovanju slovenske ljudske kulture (SR 19, 1971, 385—403) in ponovitev v nemščini Der Anteil slawischer 13 Volkskundler an der Erforschung der slowenischen Volkskultur (Etnologia Slavica IV, Bratislava), Madžarski spisi o ljudskem življenju v Prekmurju (Traditiones 4, 1977, 155—174) in Etnologija, — prispevek, v katerem je predstavil zgodovino etnološkega vzgojnega dela na naši univerzi, kjer tudi posebej poudarja naše zamudništvo na tem področju etnološkega delovanja. Kritičnost, značilna lastnost profesorja Vilka Novaka, ga je pogosto gnala v polemiko. S tem v zvezi je potrebno predvsem omeniti njegovo ostro kritiko zaradi samovoljnega krčenja preglednega dela Slovenci v ruskem priročniku Narody mira (Narody zarubežnej Europi I, Moskva 1964) in hudih napak ter vsebinskih maličenj njegovega originalnega besedila (Slovenci v Narody mira, SE 23—24, 1966, 155—161). Izstopajoče kritično delo je knjiga Über den Charakter der slovenischen Volkskultur in Kärnten, Litterae slovenicae 9, München 1973, ki je ponovitev in poglobljeno nadaljevanje kritike, namenjene tendencioznim in znanstveno neutemeljenim in površnim predstavitvam koroških Slovencev v publicističnem delu nekaterih avstrijskih etnologov. Ob nadrobni analizi spodbija njihova pačenja imena in kulture Slovencev na Koroškem z delom in spoznanji resnejših avstrijskih znanstvenikov in slovenskih znanstvenih delavcev vse od druge polovice 18. stoletja naprej. Ob svojem pedagoškem in raziskovalnem delu se je živo vključeval tudi v programe etnoloških ustanov doma, v okviru medrepubliškega in mednarodnega značaja. Sodeloval je v terenskih ekipah Slovenskega etnografskega muzeja, Mestnega muzeja v Celju, jih tudi vodil, od leta 1950 je bil sodelavec komisije, nato Inštituta za Slovensko narodopisje pri SAZU12. Bil je med ustanovitelji Etnološkega društva Jugoslavije (1957), njegov odbornik, v prvi polovici sedemdesetih let tudi njegov predsednik in odbornik slovenske podružnice ED J. Sodeloval je v komisiji za etnološki atlas Jugoslavije in bil njen poverjenik za Slovenijo. Prevedel je slovenske vprašalnice za Etnološki atlas Jugoslavije, si naložil široko organizacijsko mrežo in sodeloval pri izdaji osmih poskusnih kart. Etnološki atlasi v Evropi (Traditiones 3, 1974, 175—182) je njegov prispevek, kjer posreduje svoje poglede na pomen kartografskega dela na področju etnologije. Mnogo časa in naporov je namenil delu za etnološki atlas. Njegovo strokovno poseganje v mednarodni prostor je zavzemalo različne oblike delovanja. Pri svojem znanstvenem raziskovalnem delu je intenzivno vključeval komparativno gradivo, vzpostavljal mostove med sosednjimi etnologi jami v okviru mednarodnih znanstvenih posvetovanj, še v večji meri pa z razpravami v tisku seznanjal z našim etnološkim delom tuje etnologije in nas z njihovim delom. Se posebno je utrjeval vezi med našo in madžarsko etnologijo. Odkar je leta 1985 odložil obveznosti univerzitetnega učitelja — mentorja pri pripravi doktorskih disertacij, usmerja svoje raziskovalno delo na področja, ki so na stičišču zanimanja obeh znanosti, ki jima pripada — slavistike in etnologije. Nova, razširjena izdaja Izbora prekmurskega slovstva je literarnozgodovinsko in tudi etnološko dejanje. Ne le zavoljo ljudskih pesmi, povedk in drugih etnološko pomembnih originalnih besedil, ki jih je vključil v ta izbor; zanimive so zlasti uvodne študije, v katerih z različnih zornih kotov osvetljuje 14 tudi etnološko pomembne sestavine prekmurskega slovstva: jezik, ljudske pesmi, pripovedništvo, rokopisne pesmarice in za etnologijo Prekmurja pomembne pisatelje in raziskovalce. Domača književnost je vse do osvoboditve 1919 . v materinščini ohranjala in utrjevala v tej krajini slovenski jezik in z njim slovensko zavest. . .« in oblikovala kulturno raven rojakov — v vsem tem je tudi etnološko pomembna njena pričevalnost. Na stičišču zanimanja obeh strok je knjiga njegovega brata Franca Novaka, kmeta iz Betlincev Slovar beltinskega prekmurskega govora, delo, ki ga je dokončal, uredil in napisal zanj uvod V. Novak. Etnologiji in literarni zgodovini pripada njegovo delo Slovenske ljudske molitve (Ljubljana 1983). V tej knjigi je v ponatisu zbral vse gradivo iz Štrekljevih Slovenskih narodnih pesmi, vse gradivo, ki je izšlo v samostojnih zbirkah in časopisih po izidu Štrekljeve zbirke, pa tudi bogastvo novega terenskega gradiva, ki ga je v zadnjem času zbral avtor sam. V uvodni študiji razčlenjuje gradivo z gledišča etnološkega pojmovanja in poznavanja podobnega gradiva pri drugih narodih. Z vsem, kar je že postoril, in z delom, ki ga še obljublja, se nam častitljiva leta prof. Vilka Novaka razodevajo polna ustvarjalnega zagona in dragocenih sadov za dvoje svetov, ki jima pripada — za etnologijo in slavistiko. Prispevek je bil prvotno namenjen za objavo v knjigi Vilka Novaka, Raziskovalci slovenskega življenja, vendar se avtor knjige iz osebnih razlogov ni strinjal z objavo. OPOMBE 1 V. Novak, Življenje in delo Avgusta Pavla, Razprave 7, 1970, 295—296 isti, Izbor prekmurskega slovstva, Ljubljana 1976, 9—11 2 Primerjaj: A. Baš, Etnolog, literarni zgodovinar in pedagog dr. Vilko Novak, Panonski zbornik, 1966, 50—53 3 V. Novak, Etnografsko delo Franca Kotnika, SE 5, 1952, 181 4 isti, Milovan Cavazzi osemdesetletnik, Traditiones 4/1975, 1977, 303 5 F. Kotnik, Pregled slovenskega narodopisja, Narodopisje Slovencev I, 1944, 46 6 Arhiv Filozofske fakultete univerze v Ljubljani 7 H. Ložar, Prof. dr. Vilko Novak šestdesetletnik, Glasnik SED 10, 1969, 3—4 8 Arhiv Filozofske fakultete univerze v Ljubljani T. Cevc (Ocena) Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog I, Agrarno gospodarstvo, Živinoreja, Traditiones 2, 1973, 274—276 9 S. Kremenšek, Družbeni temelji razvoja slovenske etnološke misli, Pogledi na etnologijo, Pogledi 3, 1978, 52—53 10 D. Krnel-Umek, Profesorju dr. Vilku Novaku ob sedemdesetletnici, Glasnik SED 19, 1979, št. 2, str. 47 11 S. Kremenšek, Razsvetljenstvo in etnološka misel, Obdobje razsvetljenstva v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Obdobja 1, 1979, 409—419 isti, H genezi razmerja med etnologijo in slavistiko, Glasnik SED 20, 1980/2, 37—41 isti, Mesto Janeza Trdine v razvoju slovenske etnološke misli, Janez Trdina — etnolog, 1980, 16—19 12 N. Kuret, Komisija (1947—1951) in inštitut za slovensko narodopisje SAZU (od 1. 1951), Nastanek, razvoj, delo, Traditiones 1, 1972, 13—30 Anka Novak PROFESSOR VILKO NOVAK, PH. D. The article presents the Personality and work of Professor Vilko Novak, Ph. D., who was for many years a lecturer and Head of the Department of Ethnology at the Faculty of Arts in Ljubljana. He was born on 28th April, 1909, at Beltinci, Prekmurje, into a family of craftsmen and peasants. He attended grammar school in Murska Sobota and then entered the Faculty of Arts in Ljubljana, where he graduated in Slavonic studies in 1933 and in ethnological studies in 1946. Two years later he received his doctor’s degree in ethnology, having published his inaugural work, Populär Eeating Habits in Prekmurje, in Ljubljana in 1947. The year 1948 also marks the beginning of his academic career. His manifold interest in the historic and cultural image of bis native region of Prekmurje attracted him to ethnology already when he was a Student. At the beginning of his scientific career he was engaged mainly in the study of the literary history of Prekmurje, which he viewed very broadly. In the latter half of the thirties he was becoming increasingly concerned with ethnology, and searched for his own theoretical and methodological guides for study. His first objects of research were mostly social and spiritual cultures, but after World War II he started to study material folk culture and the structure of Slovene folk culture, and to join in international activity in the field of ethno-logical studies through his findings (Stock-farming, The Economic and Social History of the Slovenes, The History of Agricultural Branches I, Lj. 1970; The Structure of Slovene Folk Culture, Razprave 2. razreda SAZU IV, Lj. 1958). In Order to update the post-war Slovene ethnological Science, he worked on purely theoretical Problems of the Science and transplanted Contemporary views on ethnology (the ethnology of the Contemporary, rural ethnology, em-phasizing the importance of the integrity of ethnological issues) into Slovenia His book entitled Slovene Folk Culture (Lj. 1960) contains a synthesis of all his own findings and of all the knowledge of our folk culture compiled until then: it is also a synthesis of his views on ethnology. Prof. Novak’s critical mind, his characteristic feature, offen involved him in fierce polemics (Über der Charakter der slowenischen Volkskultur in Kärnten, Litterae slovenicae 9, München 1973). By means of his wide knowledge of Slovene folk culture, his familiarity with other national ethnologies and his knowledge of foreign languages, Prof. Novak bullt bridges between Slovene and other national ethnologies, particularly between those of Slovenia and Hungary. He parti-cipated actively in the programmes of national as well as foreign ethnological institutions. He worked on the Committee for the Ethnological Atlas of Yugo-slavia, where he represented Slovene ethnology. The fruits of life-long interests, literary history and ethnology, are collected in his books A Selection from the Literature of Prekmurje, and Slovene Folk Prayers. A prominent constant of his scientific work has always been the history of ethnology. His latest book, The Researchers of Slovene Life, contains a collection of all the papers he has published in various scientific reviews before, to which he has added some new papers and an outline of the Personalities of Slovene ethnologists, complemented by a survey of his own findings about the beginnings, development, aspects and methods of ethnological activity on Slovene grounds from 16 the 17th Century to the time of his own generation. IZ DELAVNICE FRANCA PETERNELJA IVANA BIZJAK-LESKOVEC Franc Peternelj, po domače Ginkov Franc iz Cerknega, je bil v prvih treh desetletjih tega stoletja znan podobar, pozlatar in fotograf v domačem kraju. Rodil se je v Cerknem 20. marca 1883 kot sin Franca Peternelja in Frančiške Kosmač. Oče je izhajal iz premožne cerkljanske kmečke in gostilničarske družine. Ginkov Franc je ljudsko šolo obiskoval v Cerknem, kjer so učitelji že zgodaj opazili njegovo nadarjenost in zanimanje za risanje. Ker ni imel možnosti nadaljnjega šolanja, je šel v uk. Od 1. januarja 1897 do januarja 1900 se je pri mojstru Jožefu Štravsu (1843—1902) v Cerknem učil podobarstva in uk zaključil kot podobarski pomočnik. Kot pomočnik je bil potem zaposlen pri različnih delodajalcih: od i. 1. 1900 do 25. 9. 1900 od n. 10. 1900 do 28. 12. 1900 od 24. 2. 1901 do 9. 3. 1901 od 10. 5. 1901 do 5. 8. 1901 od 26. 8. 1901 do 26. 8. 1905 od 26. 8. 1905 do 28. 5. 1906 od 18. 6. 1906 do 8. 9. 1906 od 17. 9. 1906 do 1. 2. 1907 pri podobarju Jožefu Štravsu v Cerknem, pri pozlatarju Ferdinandu Hilebrandtu v Gra- zu, pri pozlatarju Johanu Neuholdu v Grazu, pri podobarju Valentinu Tschadeschu v Hal-leinu, pri podobarju in pozlatarju Matiju Hrovatiču v Leobnu, pri podobarju in pozlatarju Johanu Greissu v Leobnu, pri podobarju in pozlatarju Antonu Ganglu v Gruchu in pri podobarju in pozlatarju Jožefu Kosmaču v Gorici. Od vsega začetka se je ukvarjal tudi s fotografijo. Zanjo ga je navdušil že mojster Štravs v Cerknem, v tej umetnosti pa se je izpopolnjeval tudi v Leobnu. Leta 1907 se je Peternelj za stalno vrnil domov, vendar so njegove prve fotografije nastale že okrog leta 1900. Kot kaže, je samostojno rezbarsko delo kmalu opustil (večje tovrstno delo je opravil v letih 1910—1913, ko je izdelal nove okvirje za križev pot v cerkvi sv. Ane v Cerknem ter ograjo za kor v isti cerkvi) in je opravljal le manjša dela po različnih cerkvah v okolici Cerknega. Ves čas življenja in dela v Cerknem je aktivno sodeloval v bogatem kulturno-prosvetnem življenju Cerkljanov. Bil je član Slovenskega kmetskega izobraževalnega društva in njegovega pevskega zbora, član Planinskega in Gasilskega društva. Umrl je v Cerknem 19. avgusta 1951. Vse pomembne dogodke je zabeležil s fotoaparatom. Kot fotograf ljubitelj je potoval po terenu in fotografiral vse, kar se mu je zdelo lepo, zanimivo ali pomembno. Imel je sicer svoj fotografski atelje, vendar nikdar ni bil pravi obrtnik. Njegov mlajši sodelavec in učenec, fotograf Vinko Tavčar, pravi, da je bil brez vsakršnega smisla za vsakdanje življenje in za zaslužek, in ni znal prav ničesar obrniti v svojo korist. Vse življenje je ostal revež. Do danes so se nam ohranile njegove fotografije in negativi na steklenih ploščah. Nekateri so v lasti Mestnega muzeja iz Idrije (Oddelek Cerkno), drugi pa so v privatni lasti današnjega cerkljanskega fotografa Vinka Tavčarja. Vseh skupaj je okrog 200. Ohranjene fotografije so veren dokaz takratnega načina življenja. Za etnologa so pomembne zlasti zato, ker segajo v čas, ki se ga spominjajo le še redki informatorji. VIRI Arhiv Franca Peternelja hrani Mestni muzej v Idriji (Oddelek Cerkno) Fototeka Mestnega muzeja Idrija (Oddelek Cerkno) Fotografije v privatni lasti Vinka Tavčarja, Cerkno 145 I. B., Etnološka analiza zapuščine F. Peternelja, Seminarska naloga II, Oddelek za etnologijo Filozofske fakultete v Lj., Cerkno 1982, 77 s. TZ. I. Bizjak, Obrt in rokodelstvo, 1981, 1982, 1983 Peternelj Franc, Primorski slovenski biografski leksikon II, 11 snopič, Gorica 1985, s. 648-9 Ivana Bizjak-Leskovec FROM THE WORKSHOP OF LOCAL PHOTOGRAPHER Franc Peternelj from Cerkno (1883—1951), also called Ginkov Franc, was in the first three decades of this Century a well-known engraver, gilder and photographer in his home town. He had learned his trade from master Jožef Štravs in Cerkno. Štravs had also been a photographer and had thus inspired young Peternelj. After 1900 Peternelj worked in different Austrian towns as a carver apprentice (in Graz, Hallein, Bruck, Gorica, Leoben). In all of them and especially in Leoben he perfected his knowlegde of photography as well. It seems that he abandoned his basic Profession quite soon and performed only smaller jobs in various churches. He devoted himself to photography more and more. His camera noted all important events, everything that had seemed beautiful, interesting, outstanding or unusual. Owing to him, photographs about the way of life in that time have been preserved until today. Among the most numerous are those photographs which present interesting Personalities or eccentrics from Cerkno, families and important domestic events. Preserved are many photographs of settlements — for instance Cerkno and surrounding villages — individual parts of settlements, houses. Numerous are also photographs of societies, performances, working processes. These photographs are important for us because they mark the time which is remem-bered only by rare informants. Here is a selection of photographs which present an important documentary value for Cerkno and its inhabitants. There are many among them which are but witnesses of the former times because the memory of some events and people had faded com-pletely. CERKNO, OKROG 1910 „„„ ättttaMT SO ZELO POGOSTE FOTO- GRAFIJ^ S^Se1^VFRED^EMNCERKNEGA^Z RAZLIČNIH LET V OBDOBJU OD 1900 CerKno je strnjeno naselje, t°^ ^e^v^a^av^'iüica’. Plač )e središčni sovke. osrednji del Cerknega 3« “ m„‘anot;anjsfce niše, z jugozahodne smeri pa nad lei oer/snegu 1“ anjske hiše, z jugozahodne smeri pa nad prostor, ki ga s treh strani Vdajajo ži najpremožnejši in hkrati najuglednejši vsem bdi župna cerkev sv. Ane. Tu so ziveu rannoA&i in Cerkljam. V nasprotju s tem pa 0/y •” r _______________• Cim: ZT/Veil ILKjLJfcJI I I C KJ tm* ! — JOK/ v > v ~w . •J , n breaove okoliških hribov zajedajo revnejši m Cerkljam. V nasprotju s zem pa « v oregove u skromnejši predeli Cerknega: Strana, Gasa, Brdce, Sigade ... CERKNO — NA PLAČU, OKROG 1900 Plač prostor pred župno cerkvijo sv. Ane — je bil osrednii iv srernčUvi v Cerknem Nekajkrat na leto je zaživel tudi kot tržni prostor. To je bilo ob Sejmih oziroma »ob somih«, kot pravijo Cerkljam, ki so bili združeni s krajevnimi cerZe-mmi prazniki (zlasti sv. Ana - 26. julija in sv. Jernej - 24. avgLta\ 7a ti srnini To prihajali kramarji iz cele Poljanske doline in celo iz Rezije, Cerkljani in okoličani pa so na njih sodelovali le kot kupci ali opazovalci. CERKNO, OKROG 1910 PETERNELJ JE ZELO RAD FOTOGRAFIRAL PRI TEM MLINSKEM KOLESU, KI JE BILO TIK POD NJEGOVIM ATELJEJEM. KOT FOTOGRAF JE POGOSTO ISKAL MOTIVE, S KATERIMI JE IZRAŽAL LEPOTO, SKLADNOST. IMEL JE IZREDEN SMISEL ZA KOMPOZICIJO, KI JE PRIHAJALA DO IZRAZA ZLASTI PRI FOTOGRAFIRANJU MANJŠIH SKUPIN. Ob pregledovanju Peterneljevih fotografij se postopoma razkrivajo najrazličnejše zgodbe, na dan prihajajo doslej neznani podatki, nekatere stvari pa ostajajo še naprej zastrte s tančico časa. Tako kot ta. CERKNO, OKROG 1920 Kmalu po končani prvi svetovni vojni so se dekleta zelo rada oblačila v tako imenovano narodno nošo ali v nošo za posebne priložnosti, kot so jo same imenovale. Tako oblečene so se zbirale ob nedeljskih popoldnevih, praznikih ali društvenih prireditvah in veselicah. Društva so bila zbirališča izobrazbe in kulture željnih domačinov, vedno pa so taka društvena srečanja izzvenela v poudarjanju slovenstva in nacionalne zavesti, kar se je na nek način izražalo tudi z oblačenjem. ^ .IH .E pet™. -TOaHAFmAU ™i sSK^PaTog^^ ^romarski 'cerkvi na ZmarnA^soUoäZmnaG°^l^^nom, Ca M se Materi božji zaHvalili za prejete dobrote in se ji priporočili za vnaprej, pač pa jim je romarstvo pomenilo tudi obliko Romanje1 na Sv. Višarje je za cerkljanske božjepotnike trajalo tri dni. Hodili so peš, ponoči in podnevi. Na to pot so odhajali poleti ^ Kot vidimo, so bile med številnimi moškimi romarji le redke ženske. CERKNO, OKROG 1905 V tako izrazitem kmečkem okolju, kot sta bila Cerkno in Cerkljansko so si le redki fantje m možje lahko privoščili kolo. Tudi tisti, ki so ga imeli na niso uvorabliali zn V^drT^TostalihVoh^r^ le °n 7nedeli?h’ Plaznikih ali posebnih priložnostih. I Tl^Tnem Jb^eho^u TT^stol^e^ ^ ^ °Zlr°m“ bMkli FOTOGRAFIJE DRUŠTEV SO MED OHRANJENIMI PETERNEL JEVIMI FOTOGRAFIJAMI NAJŠTEVILNEJŠE. NAJVEČ JE FOTOGRAFIJ DRAMSKIH SKUPIN IN NJIHOVIH PRIREDITEV TER PEVSKIH ZBOROV. TUDI SAM PETERNELJ JE BIL VKLJUČEN V VSA TA DRUŠTVA, ZATO JE ZABELEŽIL VSE POMEMBNE DOGODKE IN PRIREDITVE. DOLGA LETA JE BIL TUDI ODBORNIK GASILSKEGA DRUŠTVA IN TAKO JE NASTALA TA FOTOGRAFIJA. Med drugim beremo v knjigi sejnih zapisnikov Prostovoljnega gasilnega društva v Cerknem na str. 78: »Zabeleži se, da je došla nova bencinska motorna brizgalna v Cerkno dne 8. 9. 1913«, in naprej na str. 81: »sklene se prirediti veselico z blagoslavljanjem nove bencinske motorne brizgalne in sicer na poslednjo nedeljo tj. 23. novembra 1913.« Veselica je sicer odpadla, blagoslov pa ne. CERKNO, OKROG 1920 Družuiske fotografije so med številnejšimi v Peternelievem arhivu Nnniox h fotogranjTna ZZTSZ Cer±ljaniZrMkednfel spadZtud^družina^Stram"1 poZoTT^B l ^ ^ Oerkljan.r^OVCi l^Ä Med najredkejšimi fotografijami pa so tovrstne: pokojnik na mrliškem odru. V celotnem Peterneljevem arhivu sta le dve, sicer pa so tudi na terenu velika redkost, vsaj za cas do srede 20. stoletja. . ^ 7.7 . . Kdo neki je bil ta mož, ki si je v svojem življenju nabral toliko zaslug, da je na ta način ostal med nami do današnjega dne? Morda je bil župan, morda ustanovitelj gasilskega izobraževalnega ali katerega koli društva. Morda. Prav gotovo je bil pomemben nnr Cerkljan. Toda spomin nanj je do danes že ugasnil. Kako je vse minljivo! CERKNO, OKROG 1920 Le redki delovni procesi so v preteklosti zaslužili pozornost fotografov, za večino Cerkljanov nekoliko nevsakdanje opravilo je bilo kopanje peska v Koščevem rpom’embenvir%ofwdkarim posamezriikom> Pre, preostali del pa sestavljajo risbe, načrti, skice, tlorisi idr.), ki s svojo nazorno izpovednostjo neposredno dopolnjujejo tekstualni del knjige. In slednjič, na koncu knjige so priobčena še krajevno, imensko in stvarno kazalo. Spremno besedo knjigi na pot je napisal prof. dr. Matjaž Kmecl. Ob sklepu predstavitve knjige Umetnost stavbarstva na Slovenskem naj zapišem nekaj naj- bolj splošnih in utemeljenih spoznanj. Fistrova knjiga je doslej naše najobsežnejše objavljeno raziskovalno delo s področja stavbarstva na Slovenskem. Avtor se v svojem velikem delu ne omejuje zgolj na prikaz stavbarstva in njegovih veščin v posameznih obdobjih, kar bi mu omogočalo zarisati tudi njegove razvojne značilnosti in težnje, temveč z najbolj splošnimi opredelitvami pojasnjuje in opredeljuje celostni sklop tistih dejavnikov, ki so neposredno vplivali in usmerjali urejevanje in preurejanje človekovega življenjskega in še posebej bivalnega prostora. Poglobljeno raziskovalno delo je usmerjalo avtorja tudi na tista področja gospodarskega, socialnega, kulturnega in političnega življenja, ki so s svojimi vsakdanjimi in sočasnimi zahtevami in potrebami pospeševala in usmerjala razvoj celotnega stavbarstva. Kajti v vseh obdobjih družbeno-gospodarskega razvoja je bilo stavbarstvo s svojo pokrajinsko izraznostjo odsev utripa vsakdanjega življenja vseh slojev prebivalstva. Podoba je, da se je vsega tega avtor knjige vseskozi zavedal. Njegov pogled na naše stavbarstvo je izjemno širok, pronicljiv in kompleksen. Vire in dokumente za njegov razvoj je avtor iskal in našel na mnogoterih področjih sorodnih in bližnjih ved. S sintezo najrazno-vrstnejših znanj in pogledov na človekovo okolje in njegov bivalni prostor je izoblikoval svojstven pogled na naše stavbarstvo in gradbeno kulturo ter njeno dediščino. Zdi se, da je v Fistrovem delu odločneje in vidneje kot v kateremkoli drugem poudarjena sintetična metoda, ki mu je odprla nove poglede na razvoj »našega« stavbarstva v zadnjih dveh tisočletjih in več. Sočasni razvoj stavbarstva je avtor spremljal na celotnem slovenskem (etničnem) ozemlju. To mu je omogočilo, da je mogel zarisati tako kakovostne kakor tudi vsebinske razločke in premike v stavbarstvu na Slovenskem v posameznih obdobjih. Skupaj z odkrivanjem in razčlenjevanjem stavbarskega izročila, ki je prehajalo od mojstra na njegovega pomočnika in učenca ter potomca, pa tudi iz roda v rod, skuša prof. Fister spoznati in začrtati sočasni način vsakdanjega življenja različnih slojev prebivalstva. V njegovi metodološki zasnovi dela pride do polne veljave spoznanje, da more le na osnovi členitve in poznavanja vzročno-vza-jemnih odnosov in zakonitosti med družbo in prostorom v posameznem obdobju zarisati kolikor toliko resnično podobo tistih dejavnikov, ki so vodili stavbarstvo in vse njegove spremljajoče pojave. Avtorju smo lahko še posebej hvaležni, ker ne odklanja že vnaprej vseh tujih primerov, ki so se pokazali v našem gradbeništvu. Strinjamo se z njegovim nazira-njem, da je večina tujih mojstrov, ki so s svojimi stavbarskimi izdelki in stvaritvami prevladovali na Slovenskem v vseh preteklih stoletjih, upoštevala prenekatero pokrajinsko posebnost naše dežele. Večina stavbeništva na naših tleh, ki so ga oblikov- no krasili tujci iz sosednjih dežel, je slonela na žuljih in znoju naših prednikov. Njihovo garaštvo in najrazličnejša odrekanja so vzidana v mogočnih temeljih stavb, ki danes s svojo nefunkcionalnostjo in propadom izgubljajo svojo nekdanjo veljavo in moč. Njihove ostaline, največkrat v obliki razvalin, so svojstvene priče nekdanjih časov in tedanjega življenja. Fistrova knjiga nam ponuja med drugim tudi dokumentiran vpogled v razvojne oblike posameznih stavb, in sicer od najstarejših časov do današnjih dni. Od poglavja do poglavja je mogoče slediti vsem bistvenim gradbenim prvinam in oblikam ter značilnostim razvoja cerkva, obrambnih stolpov in gradov, graščin in dvorcev samostanov, meščanskih, trških in kmečkih podeželskih hiš in domov. Prav pri tem načinu gradnje išče avtor sočasne oblike vsakdanjega življenja. Pa tudi obratno1: stavbarstvo je s svojo miselnostjo, ki je bila čestokrat prežeta z naprednimi in humanističnimi idejami, usmerjalo in bogatilo oblike vsakdanjega načina življenja najrazličnejših slojev prebivalstva. Kajti človek z raznovrstnimi in svojstvenimi načini življenja je bil tista osnovna gonilna sila, ki je povzročala in uravnavala ves dosedanji razvoj na področju stavbarstva. Še nečesa ne moremo in ne smemo prezreti ob prebiranju Fistrove knjige. Na osnovi izbranega gradiva z različnih področij, ki utemeljujejo celovito podobo našega stavbarstva, avtor dokaj suvereno predstavlja številne razvojne stopnje in smeri v našem gradbeništvu kakor tudi na področju spreminjanja in oblikovanja kulturne pokrajine. Še več. Na osnovi tipičnih posameznosti, ki so se ohranjale in dopolnjevale skozi različna obdobja, skuša pisec zelo posrečeno in prepričljivo ponazoriti argumentiran oris življenjskih moči in ustvarjalnih sposobnosti človeške družbe. Z induktivno metodo, na katero se je najčešče naslonil pri označevanju in prikazovanju življenja v preteklosti (iz katere pa imamo ohranjene maloštevilne ali celo samo fragmentarne materialne dokaze), je bilo mogoče očrtati sočasne oblike kulturne pokrajine in zarisati njen nadaljnji razvoj. Posebna odlika Fistrove knjige je nadalje tudi v tem, da se nikakor ne zadovoljuje le z opredelitvami posameznega obdobja, ki je pač svojstveno oblikovalo stavbarstvo, temveč ga zanimajo predvsem (podedovani) ostanki preteklosti kot (tista) temeljna podlaga vsemu nadaljnjemu razvoju. S kritičnim očesom znanstvenika, razumnika in umetnika nam odkriva svoj izviren in z različnih področij osvetljen pogled na razvoj našega stavbarstva. Prepričan sem, da sem upravičen zapisati, da smo s predstavljeno knjigo dobili izvirno, pregledno in sintetično delo, ki je s svojimi dokumentiranimi izsledki obogatilo naše dosedanje vedenje o razvoju stavbarstva in kulturne pokrajine pri nas. Posebno priznanje zasluži oprema knjige. Besedilo poživjajo in nazorno dopolnjujejo številne in raznovrstne ilustracije, ki s svojega zornega kota ne tolmačijo samo oblik in značilnosti naše stavbarske umetnosti v posameznih obdobjih, temveč poskušajo ponazoriti tudi utrip vsakokratnega življenja. Besedilo k ilustracijam vsebinsko dopolnjuje in bogati osnovni oziroma temeljni tekst razprave. Tudi za podnaslove, ki razčlenjujejo posamezna poglavja v manjše vsebinsko zaokrožene enote — podpoglavja, ugotavljamo, da so pregledni in vsebinsko izjemno povedni. V njih je strnjena vsa vsebinska razčlemba posameznega poglavja. V besedilo knjige se je prikradlo tudi nekaj drobnih napak in pomanjkljivosti, ki pa nikakor ne morejo vplivati na imeniten vtis, ki ga knjiga zapusti pri bralcih z različnih področij. Še posebej naj poudarim, da vsebina knjige ne ustreza povsem njenemu naslovu. Prepričan sem, da bi bil veliko ustreznejši naslov Razvoj stavbarstva na Slovenskem, ki bi popolnoma ustrezal njeni vsebini. S predlaganim naslovom bi se avtor prav gotovo tudi izognil nekaterim nepotrebnim kritičnim pripombam. Kajti namen knjige vidim predvsem v predstavitvi zakonitosti v razvoju stavbarstva na Slovenskem in tistih njegovih dosežkov, iz katerih bi morali ustvarjati naše današnje in prihodnje oblike bivalnga prostora in kulturne pokrajine. Skratka, Fistrova knjiga je izvirna in samosvoja, nazorna in kompleksna, marsikdaj pa tudi pogumna in prodorna, zlasti še pri novih interpretacijah razvoja in veljave našega stavbarstva. Prav zato bo naletela na širok odmev med ljudmi in strokovnjaki z različnih področij. Milan Nate: Niko Kuret SLOVENSKA KOLEDNlSKA DRAMATIKA Slovenska matica, Ljubljana 1986, 279 strani, ilustr. in fot. Svojo osemdesetletnico je dr. Niko Kuret praznoval delovno, s knjigo o koledniški dramatiki. Njena predhodnica je bila disertacija Slovenske pastirske in zibalne kolede, ohranjena leta 1956. Delo, ki je izšlo sedaj, je bistveno razširjeno: predmet raziskave niso le pastirske, ampak tudi trikraljevske kolede. Jedro knjige predstavljata dve poglavji. Prvo je izbor gradiva, drugo pa njegova interpretacija. Zgradba obeh poglavij je podobna, splošnemu opisu oz. uvodu, slede pastirske kolede, nazadnje pa pastirsko-trikraljevske igre. Gradivo je izbrano, tako pravi avtor sam, glede na dramaturško oblikovnost po načelu postopnosti: od manj k 66 bolj oblikovanemu. Gra- divo je opremljeno z označitvijo oseb, ki je v prvotnih tekstih večinoma ni, in z ustreznimi melodijami (te je iskal in transkribiral Julijan Strajnar). Gre za Kuretov skoraj značilen poskus rekonstrukcije dramaturgije koledovanja. Ali je ta poskus upravičen? Avtorjev namen, kot pravi v predgovoru (str. 7), je: »Pisati o stvareh, ki jih ni več in so celo v spominu zamrle, ni le nehvaležno, ampak tudi tvegano opravilo ... Največ, kar lahko dosežemo, je predstava, kakšne so kolede utegnile biti.« In nadaljuje: »To (dramaturška priredba, op. JF) pa je in ostane samo poskus. Več tudi noče biti.« Glede na naravo dela, v katerem ne gre za zbrane spise o kole-dah in za zbrano gra- divo samo, je ta poskus moč razumeti. Izbor je pravzaprav reprezenta-cija tipičnih pojavnih oblik koled, je pomagalo za produkcijo podob in hipotetično oživljanje. Drugi del knjige obsega interpretacija Koledni-ška dramatika, njen vznik, razvoj in razkroj. Naslov pove, da tu ne gre le za podobo slovenskega, ampak splošnega razvoja koledniške dramatike. Kuret se tudi tu ni izognil dvema vidikoma: evropskemu okviru (bolje rečeno področju) in zgodovinski poti te oblike dramatike. Gotovo sta vidika instrumentalizirana zaradi vmeščanja koledniške dramatike v ustrezne okvire; vendar je mogoče videti proces posredovanja kulturnih vzorcev, imenovati po- sredovalce in sprejemnike, preoblikovalce izrazov določene kulture. V tem smislu pomeni to Kuretovo delo tudii poseben prispevek tistemu nadaljnjemu raziskovanju, ki bo tematiziralo vprašanja kulturnega posredovanja in vprašanja procesa civilizacije slovenskega človeka. Avtor poskuša (str. 189) na podlagi Youngove definicije (gl. 157) pokazati hipotetični razvoj in razkroj pastirskih koled. Mogoče ta model ali konstrukt najbolje ilustrira osnovno avtorjevo prizadevanje, pokazati na življenje kulturne prvine. Kakor je ta vidik ploden z ene strani (saj pokaže na bogastvo različic in na pot te prvine), pa je z druge vendarle omejujoč, saj zaradi njega odpade obravnava tistih kulturnih prvin, ki uo bile oblikovane z drugega, drugačnega izhodišča. Ena osnovnih omejitev oziroma določil ljudskega gledališča je za Kureta ritualnost (»obred in šega, le deloma zabava«). »Igra je ena izmed funkcij praznika.« Ta vidik vodi do oženja problematike, premislek velja predvsem tistemu, kar ritualni značaj dela potrjuje; ta pogled določa tudi samo interpretacijo tekstov. Osrednji del nazorno kaže potovanje dveh oblik koledovanj, pastirskega in trikraljevskega. Izhodišči sta različni: za prvo koledovanje je značilen čas božiča in novega leta, osnovni pomen obhoda je po Kuretu parapsihološki, obreden; namen drugega je in je bil zbiranje darov. Gre za vplivanje dijaške šege na šege na podeželju; čas obhoda, pobiranja, so sv. trije kralji. Ponekod sta se obe obliki združili v eno, v pastirsko-trikraljevsko igro. Zanimiva se mi prav pri tem zdi Kure-tova širitev predmeta raziskave, od prvotnega (pastirskih koled) v disertaciji k trikraljev-skim koledam v pričujočem delu; skorajda bi mogli reči, da gre za premik od svetega k profanemu. Kako preteklo neogibno prehaja, in se ne vrača, kako so te sledi izbrisljive, zavezane procesom spominjanja, pa je navsezadnje občutil recenzent sam takrat, ko je bil brez magnetofonske naprave pri roki in mu je informator, star 92 let, preužitkar, ki je komaj čakal na smrt, hripavo in z mujo zapel kolednico. Peli so jo okrog 1. 1900 na Zirov-skem vrhu. Bil je pred dilemo, ali naj informatorja prisili v tak položaj, da si bo mogel besedilo zapisati, ali naj kolednico pusti tako, kot je. Kot dih preteklega. Jurij Fikfak brez komentarja. Izbor je naslednji: 1. Črna ovca nima srca (AT 785, 753 A),i 2, Božji sinek (AT 774 D), 3. Kako je cigan zajca prodajal (AT 1585), 4. Trije bratje (AT 300), 5. Plemičev sin (AT 307), 6. Vojak in kraljeva hči (AT 562), 7 Lepi Miklavž, 8. Sin, ki razlaga sanje (AT 725), 9. Kralj ki se mu eno oko joče drugo pa smeje (AT 551), 10. Kraljevič in Lepa Vida (AT 433), 11. Deček in njegova gospodinja, 12. Fant, ki se je naučil delati ma- Karel Krajcar SLOVENSKE PRAVLJICE IZ PORABJA Založba učbenikov, Budimpešta 1984, 121 str., 8° Pred nami je prva zbirka slovenskih pravljic iz Porabja. V domačem narečju jih je zapisal, zbral in objavil Karel Krajcar, porabski rojak iz Stefanovec. Bil je srednješolski učitelj, sedaj je profesor na Univerzi v Sombatheiu. Gradivo je zbiral v rojstnem kraju in bližnji okolici več kot 20 let. Zbirka šteje 29 pravljic, med njimi je nekaj povedk, ki so jih Krajcarju povedali porabski pravljičarji. Iz podatkov o njih je razvidno, da so bili pripovedovalci stari povprečno okrog 70 let. Ali pomeni to, da med Slovenci v Porabju slovensko ustno izročilo zamira in bo pravljica torej živela le še kot berilo? Seznam pripovedovalcev je tudi edini dodatek v knjigi, kjer pogrešamo slovarček dialektoloških posebnosti. Krajcar je objavil slovenske porabske pravljice, namreč tiste, ki jih je uspel nabrati sam, ki torej še živijo, in niso še potonile v pozabo. slo, 13. Sojenice, ki sodijo detetu, ko se rodi (Primerjaj: Grafenauer.1 Ivan, Slovensko kajkav-ske bajke o rođenicah —• sojenicah. Et 17, 34—51), Ko sta Bog in sv. Peter po svetu hodila (Bog napove prihodnost posameznikov), 15. Tobak, 16. Zakleti mlin (AT 326), 17. Deveto vprašanje, 18. V žlahto se ne sme ženiti (Primerjaj: Leander Pet- zoldt, Der Tote als Gast. FF Communication No. 200, Helsinki, 1968), 19. Bogati Marko (AT 930). 20. Trije kmečki sinovi (AT 530), 21. Trije bratje in njihova sestra (AT 451), 22. Hruška na kraljevem dvorišču (AT 530) 23. Mlinarjeva hči in tatovi (AT 956 B), 24. Brat in sestra (AT 450), 25. Močni Janči (AT 301), 26. Trgovčev sin in njegova mati (AT 590’ II), 27. Vrag in cigan, 28. Ko sta Bog in sv. Peter po zemlji hodila (Primerjaj: Anton von Mailly, Legende del Friuli e delle Alpi Giulie, izdal M. Mati-četov, Gorica 1986, Legende sacre, str. 136 do 156), 29. Vrag in siromak. Pri večini pravljičnih tipov vidimo, da se ujemajo z mednarodno znanimi pravljicami. Zato se v tem pogledu ne moremo strinjati z Zlato Vokač, ki v Uvodni be- sedi ugotavlja »presenetljivo samobitnost« teh pravljic. Pripovedno gradivo je zapisano verno, kot ga je zapisovalec slišal iz ust pravljičarjev, v domačem dialeku, ki ga živo zaslišimo, čeprav pri zapisu niso upoštevana stroga pravila dialektološkega zapisovanja. Da si je pri zapisu pomagal z madžarskimi črkovnimi posebnostmi, kaže, menim, na težave, ki jih je moral premagovati, hkrati pa na dejstvo, da je ta dialekt glasoslovno in melodično priličen madžarski intonaciji. Ker je dialekt porabskih Slovencev drugim Slovencem težje umljiv, bi bilo potrebno razložiti izgovorjavo in zapis posameznih glasov, pa tudi dodati knjižni slovenski prevod nekaterih ključnih besed ter naslovov pravljic. Po zbranem gradivu vidimo, da so nekateri pravljični in pripovedni motivi sorodni tistim, ki jih srečujemo v posa-' meznih matičnih slovenskih regijah, drugi zopet svojski, prav gotovo pa je vmes marsikaj, kar je zašlo v porabsko pravljico, madžarskega izvora. Zato bi bile dobrodošle tovrstne komparativne raziskave, ki bi osvetlile porabske pravljice in ostalo porabsko ustno izročilo. Pregled nad tem gradivom in primerjava z gradivom, ki je že bilo zbrano iz sosednjih geografskih področij, npr. Stevana Küharja Narodno blago vogrskij Slo -vencov (ČZN 1910—13), Narodne pravljice iz Prekmurja, ki sta jih priredila Kontier in Kompolj ski (Maribor, 1923), pispevek Jožefa Košiča o Prekmurskih Slovencih na Ogrskem, in še drugim gradivom, zbranim tudi s širšega slovenskega ozemlja in iz sosednje Madžarske, bi bil temeljnega pomena. Pozdraviti moramo knjigo in priznati Krajcarju zasluge predvsem zato, ker smo z njegovim delom dobili vpogled v del ljudske ustvarjalnosti porabskih Slovencev. Želimo, da ne bi ostalo zgolj pri tem delu, ampak da bi avtor predložil gradivo tudi iz drugih panog, ne nazadnje tudi kak prispevek k besednemu zakladu in frazeološkim posebnostim tega narečja. Monika Kropej ' Naslovi so prevedeni v knjižno slovenščino, v oklepajih dodajam številke, ki ustrezajo mednarodnim pravljičnim tipom po klasifikaciji, ki sta jo določila A. Aarne in S. Thompson, The Types of the Folktale (Helsinki 1961). KAJ NAM PONUJA GLASNIK SED? V uvodniku Glasnika SED (letnik 25/1985, št. 1—4) lahko preberemo, da sama sprememba oblike Glasnika še ne zagotavlja boljše oziroma bogatejše vsebine, kar je nedvomno res. Toda — kako in kam z vsebino ? V uvodniku je zapisano, da je le-ta odvisna od bralcev in članov Glasnika SED. Stavek, ki govori o tej odvisnosti, pa vsebuje zaimek »vas«, tako da dobimo: »od vas, dragi bralci in člani SED«! Takoj za tem sledi stavek, ki pravi, da ima uredništvo najboljše namene, da »ob vlogi Glasnika kot društvenega glasu poudari še vlogo tehtnega strokovnega glasila, ki bo vsem nam v korist in ponos«. Ta izjava pa bistveno pripomore k vzpostavitvi dveh relacij: od VAS-VI in od NAS-MI. To pa pomeni distanco, pri kateri se nam zdi, kot da se samo uredništvo Glasnika SED ne uvršča med bralce Glasnika oziroma člane SED, čeravno je na čelu reprezentančnega glasu SED. Apel uredništva na bralce in člane Glasnika SED, češ da je vsebina odvisna od njih, lahko razumemo na dva načina: Ali s tem uredništvo zaščiti sebe in opraviči njegove »najboljše namene« ali pa se identificira z »najboljšimi nameni« kot cenzor oziroma selektor gradiva, ki mu ga pošljejo bralci Glasnika in člani SED. Del izjave, ki govori o Glasniku (kot o tehtnem strokovnem glasilu), ki bo (z najboljšimi nameni) nam vsem v korist in ponos, nikakor ne more biti ustrezen za neko strokovno glasilo, v katerem naj bi bila implicirana znanost. Zakaj? Beseda, kot je ponos, učinkuje na bralca prej kot ne čustveno, lahko bi rekli v določenem pogledu tudi zavajalno in demantira vsakršno objektivno razumsko razsodnost, ki je velik primanjkljaj v slovenski etnologiji nasploh. Prav tako zavajalno deluje izjava, ki govori o 10-letnici Slovenskega etnološkega društva kot o spodbudi pri poudarjanju vloge Glasnika SED kot tehtnega strokovnega glasila (da bo le-ta nam v korist in ponos). Pri tem pa je zanikana formalnost na račun prepričanja. To prepričanje — kot je zapisano v uvodniku — pa so novi uspehi, ki nas čakajo po dosedanjih. Naj se ob tem spomnimo parol, ki so jih ob raznih državnih praznikih in obletnicah izrekle politične eminence in funkcionarji, na primer »z novimi uspehi do novih zmag« ipd. Vidimo lahko, da izjava v uvodniku, ki jo omenjamo, simpatizira in sovpada s političnim jezikom, ki ga uporablja vladojoča ideologija za prepričevanje množic, to je članov skupnosti. Izjava (o 10-letnici SED kot spodbudi) torej deluje na formalni ravni, še več: tudi omenjeno prepričanje deluje formalno. Naj pozornost usmerimo še na stavek v uvodniku, ki govori o hotenju po boljšem in kvalitetnejšem Glasniku. Kot lahko preberemo, si tega 69 hotenja ni izmislilo sedanje uredništvo, ampak — kot piše — so se hotenja učili od prejšnjih odborov, ki veljajo za zgled. Najbrž je vsakomur jasno, da za izboljšanje in dvig vsebinske kvalitete kateregakoli glasnika, časopisa ali revije, v tem primeru Glasnika SED, nikakor ni zadovoljivo le hotenje, in to pojmovano kot priučeno hotenje, ki nam kaže obrtniško miselnost. Dbadanje z uspehi, ponosom, spodbudami, prepričanjem in hotenjem ima za etnološko stroko dokaj negativen predznak, kajti razkorak med ideološkim in znanstvenim poljem je v. slovenski etnologiji majhen; včasih je videti tudi njuno prekrivanje. Oglejmo si še tako imenovan kolofon (velja za Glasnike SED nasploh), zapisan na zadnji strani Glasnika. Naj ga na hitro obnovimo. Najprej (in na vrhu) je zapisan predsednik SED kot odgovorni za Glasnik SED. Po navedbi, kdo omogoča izdajanje Glasnika, sledijo člani izdajateljskega sveta in takoj za tem je zapisan glavni in odgovorni urednik Glasnika SED. Za tem so navedeni člani uredništva, prevajalci, lektor, grafična zasnova, tiskarna, naklada in naslov uredništva ter podatki o ceni in načinu plačevanja, čisto na koncu pa lahko preberemo, da za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji sami. Kaj se nam ponuja? Vidimo torej strukturo odgovornosti (odgovornih), hierarhično razdeljeno, ki že sama po sebi deluje paradoksalno. Komu in za kaj je odgovoren predsednik SED (govorimo o odgovornosti za Glasnik SED), če posebej obstaja že glavni in odgovorni urednik Glasnika? Se več! Izjava, ki govori o odgovornosti avtorjev za prispevke, potemtakem izgubi pomen in je odveč. Če pa je resnična, izgubi pomen odgovornost glavnega urednika in s tem tudi predsednika SED. Ker pa vemo, da odgovornost glavnega urednika Glasnika in predsednika SED svojega pomena ne izgubi kar tako, vsaj ne na polju ideologije, lahko zaključimo, da je izjava, ki govori o odgovornosti avtorjev za prispevke — in s tem tudi sama odgovornost avtorjev — le fiktivna. Ali nam je s tem sugerirana samocenzura? V omenjenem primeru je razvidno, kako hierarhično razdeljen triali-zem odgovornosti konsolidira tako imenovano politično ideološko prakso v samo znanost. Kolofon s triado odgovornih nam ponuja entiteto etnološke stroke, in to v položaju odvisnosti in konformnosti do — recimo temu — družbene stvarnosti oziroma političnega sistema; ponuja nam model družbe. Jože Rehberger GLASNIK JE DOBIL KAR JE ZASLUŽIL S člankom Jožeta Rehbergerja, Kaj nam ponuja Glasnik SED?, je Glasnik dobil svojega prvega kolumnista. Kaj to pomeni? Ali je že nastavljen eksploziv v temeljih mogočne palače Glasnika? Se prebuja fantom 18. Bru-maira, Zimskega dvorca, Dolomitske izjave, pa nasploh jemanja stvari v svoje roke? Je čas dozorel za velike dogodke tudi v slovenski etnologiji? Dajte no Rehberger, saj vidite, da bo pred vašim odločnim naskokom takoj pokleknilo vseh 63 slovenskih etnologov. Vnaprej se vdamo. Glasnik je vaš. Pogasite vžigalno vrvico, dokler je še čas! Imamo družine in otroke. Salo na stran. Koliko slovenskih etnoloških knjig ste prebrali? Ni jih veliko, zato bi lahko z njihovo »objektivno razumsko razsodnostjo, ki je velik primanjkljaj v slovenski etnologiji nasploh«, kot sami pravite, lahko obračunali po spisku, ne pa da nas spravljate v kočljiv položaj, kot da sta ravno SED in Glasnik jez vaši znanstveni potenci. Nasprotno: Glasnik bo tudi v bodoče odprt za vse vaše srhljive analize, saj ste po dosedanjem kolofonu k sreči sami odgovorni zanje. Pustite nam veselje do uvodnikov. Sami ugotavljajte, da njihovo »prepričanje deluje formalno«. Strinjam se z vami. Uvodniki so res formalnost. Zakaj se s tem ne zadovoljite? Če pa želite, lahko sami enega napišete. Vendar vam priporočam (kot glavni in odgovorni »cenzor oziroma selektor« po vaše), da skrbno izbirate besedišče in sintakso, primerno že omenjeni »razumski razsodnosti« slovenske etnologije. Res me zanima, odkod vam splošno in odločno negativno stališče do slovenske etnologije in do Glasnika še posebej ? Zakaj s kva-zi scientistično analizo podtikate neobstoječe pomene nedolžnim besedilom? Takega novodobnega »razsvetljenstva« je na pretek v slovenskem publicističnem prostoru, kjer številni bleferji pristavljajo svoje prazne lončke k izvirom epohalnega civilizacijskega prebujenja v Sloveniji in v njegovem okrilju vodijo lastne male umazane vojne. Odločno odklanjam, da bi bil tarča vašega intelektualnega pogroma, tudi če gre samo za vajo. Roke stran od Glasnika! Glasnik ni poligon za vežbanje zadevanja večjih ciljev. Moralna pravica do tako zajedljive kritike, kot je vaša, lahko izvira edino iz temeljnega samoupravnega načela, ki spet izvira iz dela. Osnovna pravica odločanja o stvareh je odgovorna, zavezujoča participacija v procesih, ki so predmet kritike. S tem pa seveda ni rečeno, da avtonomne sfere družbenega življenja (kamor spada tudi znanost, torej etnologija) ne morejo komunicirati 71 med seboj v vseh smereh. Vendar ne zamenjujte odpiranja k demokratizaciji družbenega življenja z vsesplošno pravico interveniranja kogarkoli v poljubnih sferah. To bi bila kulturna revolucija. Civilna družba ne izključuje avtonomije, enako kot alternativno obnašanje ne izključuje strpnosti. To je eno. Vi pa ste, brez zamere, na področju etnologije list belega papirja. O vas kot etnologu bi lahko kaj povedali edino vaši profesorji na Oddelku za etnologijo. Če dovolite, da se spomnim, izjema je vaš članek-poročilo, Posvetovanje o usodi sečoveljskih solin, v Glasniku SED 1/4 1985, 71, torej ravno v številki, ki je predmet vaše analize. Če do vašega sedanjega članka (Kaj nam ponuja Glasnik SED?) niste nič napisali, potem je vaš napredek 100 “/o, vsaj kar se tiče razumljivega izražanja. Zraven pa še tak idejni »output«. Očitno vam gredo na roko veliki časovni presledki v izhajanju Glasnika. (Ali mi še sledite, ali pa že pišete paradigmo nove slovenske etnologije?) Torej: Glasnik SED je ena od treh etnoloških periodičnih publikacij pri nas. Kot društveno glasilo je namenjen prvenstveno članom SED, vendar presega omenjeni okvir (160 članov SED, 700 izvodov Glasnika) tako glede razpona sodelavcev, kot tudi gle- de vsebine prispevkov. Nikakor pa ne more Glasnik kazati druge, boljše podobe, kot jo lahko ustvarijo trenutne zmogljivosti slovenske etnologije, oziroma pozitivna profesionalna zavest članstva SED. V tem se pridružujem tistemu duhu vaše analize, ki kaže na odvisnost med Glasnikom in slovensko etnologijo. Vendar bi človek ob tem bistrem sklepanju pričakoval od vas več takta in občutljivosti. Za vas pa je etnologija očitno misijon, križarska vojna. Saj ste kot kakšen »diamat-ski drobilec«. Morebitna nova paradigma slovenske etnologije se bo morala na daleč izogniti vaši in vaših pristašev ekskluzivnosti. Sicer bomo morali kmalu paziti na besede, da nas ne boste denuncirali za vsak naš konvencionalni »dober dan«, »kako ste kaj«, »moje sožalje«, »s spoštovanjem Vas pozdravljam« ... in za druge vljudnostne prijaznosti. Zagotavljam vam, da življenje preplavi te konvencije, ki mu sicer zagotavljajo barvitost in jih postavi na pravo mesto. Brez potrebe nadomeščate vlogo živega življenja in nas učite videti eno samo barvo. To kar vi razumete kot navajanje k samocenzuri, je vaš lastni zatajevani klic k uravnoteženosti razuma in intuicije. S tem nima »naš« kolofon nobene zveze. Ko boste to razumeli, bo morda Glasnik en lep pozdrav tudi vam, dragi Jože. Naško Križnar LETNA POROČILA ETNOLOŠKIH USTANOV ZA LETO 1986 AVDIOVIZUALNI LABORATORIJ ZNANSTVENORAZISKOVALNEGA CENTRA SAZU GORENJSKI MUZEJ LJUBLJANA KRANJ Evidentirana je bila filmska dokumentacija na Oddelku za etnologijo FF v Zagrebu in v arhivu RTV Beograd. Nadaljevalo se je snemanje naravne in kulturne dediščine sečoveljskih solin. Posneta so bila ljudska pustovanja v Ponikvah na Dolenjskem, v Brkinih in na Dobovi, ter izdelovanje cerkljanske lesene maske. Opravljeno je bilo pripravljalno terensko delo za snemanje pustovanja v vasi Matajur v Benečiji. Iz arhiva agencije Alpe-Adria je bilo presneto video gradivo o ljudskih pustovanjih na Krasu in v Benečiji. Posneta je bila video dokumentacija za Inštitut za arheologijo ZRC SAZU (Izkopavanje v Zasipu, na Bledu in v Divjih babah) ter za Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU (Izdelovanje lončenih piščali v Dolenji vasi in Obnovitev starih pihalnih inštrumentov v Stranjah). Videografija za leto 1986 obsega 23 enot. Naško Križnar BELOKRANJSKI MUZEJ METLIKA Ker je s 1. decembrom 1986 prišlo v Belokranjskem muzeju v Metliki do kadrovskih sprememb (zamenjala sta se namreč kustosa etnologa), vam žal ne morem poslati letnega poročila o delu etnološkega oddelka Belokranjskega muzeja. Mogoče bi prosili prejšnjega kustosa Andreja Dularja (Slovenski etnografski muzej Ljubljana), da napiše poročilo o svojem delu v letu 1986. Andreja Brancelj Gorenjski muzej v Kranju, ki si prizadeva, da bi obdržal status regionalnega muzeja za Gorenjsko, ima še vedno le enega kustosa za etnologijo. Vendar upamo, da bomo v bližnji prihodnosti mogli zaposliti še enega etnologa. Tudi v preteklem letu je bilo delo etnološkega oddelka razdrobljeno na več nalog. Nekatere nove skupne naloge muzeja (razstava starih fotografij, interdisciplinarno posvetovanje v Bohinju) so spet zrinile na obrobje individualne naloge. Delo etnologa je bilo v veliki meri usmerjeno na teren. V pripravah na razstavo »Gorenjski kraji in ljudje« je zbiral gradivo v Kranju, na Jezerskem, na Bledu, v Bohinju in Gornjesavski dolini in pridobil 750 fotografij in razglednic za preslikavo (od tega je bilo 50 originalov poklonjenih muzeju). Nadaljevali smo s fotografsko dokumentacijo in evidentiranjem predmetov na terenu in fotografsko dokumentacijo drugih etnoloških sestavin — zlasti stanovanjskih in obrtniških ambientov (kmečka hiša na Dovjem, Pečnikova obrtniška hiša v Kranju, obrtniška delavnica v Žirovnici, gostaška hiša v Šenčurju). Terensko delo etnologa je individualno, le pri fotografskih dokumentacijah občasno sodeluje tudi muzejski fotograf; tako sta skupaj obogatila etnološko fototeko za 400 novih muzejskih dokumentov. Plod terenskega dela je tudi 80 novih predmetov, ki smo jih pridobili za muzej. V pripravah na bodočo razstavo o kranjskih gostilnah in družabnem življenju je dragocena pridobitev elementov notranje opreme iz znane stare kranjske gostilniške hiše Mayr, v pripravah na 73 razstavo »Hrana v Šenčurju« pa notranja oprema kuhinje, stare več kot 60 let. V 11 bohinjskih planinah smo evidentirali spremembe po letu 1978 (tedaj se je namreč sklenila topografska akcija v Bohinjskih gorah). V Bohinju smo zbirali gradivo (arhivsko, ustna pričevanja) o razvoju turizma. V internem delu je bilo zelo obsežno dokumentiranje fotografskega gradiva. Dokumentiranih je bilo 1054 fotografij in nad 200 barvnih diapozitivov. Inventarizirali smo 120 predmetov. S pridobitvijo in ureditvijo depojskib prostorov v velesovskem samostanu se v zadnjih letih zadovljivo rešuje tudi to vprašanje, ki je pestilo naš muzej. V publicistični dejavnosti omenjamo prispevek »Hrana v Šenčurju« v Tra-ditiones 15, sicer napisan že pred leti za načrtovani Šenčurski zbornik, ki ne bo izšel; v prispevku citiram dva druga rokopisa za ta zbornik, ki bosta objavljena v Kroniki in Kranjskem zborniku. Dokončano je bilo delo »Etnolog prof. dr. Vilko Novak« (oddano za Glasnik SED), izbor gradiva »Iz duhovne kulture Bohnijcev« za prispevek v Traditiones, »Gorenjska kmečka hiša« (zloženka ob slikarski razstavi Rudolfa Arha), sodelovanje pri pripravi kataloga za razstavo »Gorenjski kraji in ljudje II« (slikovno gradivo in legende) Krajši članki so bili objavljeni v Glasniku SED. Gorenjskem glasu in Ljubljanskem dnevniku. Razstava »Gorenjski kraji in ljudje II«, ki je s starimi fotografijami in razglednicami predstavila podobo gorenjskih krajev, dogajanj in razvojnih premikov ob hkratnem vztrajanju gorenjskega človeka pri tradiciji v obdobju pred prvo svetovno vojno, je bila skupna akcija treh oddelkov GM (starejša zgodovina, etnologija, umetnostna zgodovina) vse od idejne zasnove, zbiranja in izbora gradiva do izvedbe razstave in vsebine kataloga, za katerega je uvodno besedilo prispeval dr. C. Avguštin. Razstava, katere vsebina je bila urejena v pomensko zaokrožena poglavja (Naselja, Kmečka opravila, Obrt in industrija. Promet, Gostilne, Turizem, Planinstvo, Šolstvo, Kulturna društva, Šport, Noša in običaji), je bila pomembno dejanje v pripravah na preureditev stalne zbirke, ki jo načrtuje GM. V gosteh smo imeli še dve etnološki razstavi. Ob sodelovanju z Narodopisnim inštitutom pri SAZU smo v Mestni hiši predstavili razstavo »Arhitektura na Zilji«, avtorsko delo našega rojaka iz Ziljske Bistrice, dr. Ludvika Drumla. S svojo razstavo pa tudi s svojo živo besedo se je predstavil kot zavzet in strokovno razgledan ljubitelj in poznavalec ziljske arhitekture in tudi kot iskalec poti za njeno vključevanje v sodobno življenje ziljskega človeka in s tem za potrjevanje njegove izvirne kulturne identitete. Belokranjski muzej iz Metlike pa je gostoval v Kranju z razstavo Andreja Dularja Etnološka rajonizacija občine Črnomelj. Na sicer kratkem postanku sta razstava in publikacija, ki jo je spremljala, zbudili dovolj zanimanja — še zlasti med Belokranjci, ki jih je pred desetletji zvabila kranjska industrija. Na tem mestu je potrebno povedati tudi, da smo si tudi lani — tako kot že vrsto let poprej — prizadevali, da bi se kaj premaknilo v zvezi s preureditvijo Planšarskega muzeja v Bohinju; prav tako brez uspeha. Najprej je potrebno sanirati zgradbo stare sirarne, kjer je muzej. Sredstev za realizacijo sanacijskega načrta, ki je bil izdelan že 1. 1983, pa ni. Lani je bil s tem namenom imenovan akcijski odbor, ki ga sestavljajo predstavniki krajevnih organizacij v Bohinju in Kus v Radovljivi. Preostane nam še upanje, da se bo vprašanje Planšarskega muzeja v Bohinju rešilo v okviru akcije Triglavskega narodnega parka, ki tudi v Bohinju načrtuje svoj informacijski center; v ta načrt je vključena tudi ureditev tega muzeja. Na interdisciplinarnem posvetovanju o Bohinju so sodelovali vsi oddelki GM; etnolog z dvema prispevkoma: »Planinsko sirarstvo« in »Turizem« (uvodna skica o razvoju bohinjskega turizma); oba prispevka oblikujemo za objavo v Bohinjskem zborniku. Pedagoško delo se je v največji meri uveljavljalo v obliki vodstev po stalni zbirki in razstavah (samo ob razstavi »Arhitektura na Zilji« je imel etnolog 25 vodstev). V to vrsto dela bi smeli šteti tudi sodelovanje s šolami. V okviru akcije zbiranja starih fotografij je sodelovalo 16 učencev prvega letnika Srednje ekonomske šole v Radovljici, ki so zbrali skoraj sto originalov. V pripravah na razstavo »Hrana v Šenčurju« smo se obrnili na domačo osnovno šolo. Na podlagi pisnih navodil, ki smo jih za to priložnost sestavili, so učenci literarnega krožka, ki ga vodi prof. Kadivec, zbirali podatke o predmetih, ki jih bomo rabili za razstavo. Rezultati tega dela, ki bo koristno pomagalo pri zbirateljskem delu etnologa na terenu, se že kažejo. Podobno smo v sodelovanje vključili krožek za turizem na osnovni šoli v Bohinjski Bistrici, ki ga vodi prof. Cvetek. Bohinjski otroci zbirajo gradivo o bohinjskem turizmu. Ob takem delu se mladi spontano usmerjajo v vrednotenje etnoloških predmetov in drugih etnoloških sporočil. K popularizaciji stroke sodi tudi sodelovanje s TD v Kranju v obliki konzultacij ob pripravah turističnih prireditev, sodelovanje z Gostinsko šolo na Bledu (terenski zapiski o domačih jedeh na Gorenjskem) in prispevek o sirarstvu ob srečanju slovenskih gostincve na Bledu. Prav gotovo imajo svoj pomen in budijo k osveščanju tudi zgolj vizualni stiki etnoloških predmetov z gledalci; za TV oddajo »Mleko« smo sodelovali z izbranimi predmeti iz mlekarstva, s številnimi predmeti iz etnološke izbire GM pa je trgovsko podjetje Elita oblikovalo uspele izložbene aranžmaje, s katerimi je novoletni praznični podobi osrednje kranjske ulice vtisnilo svojsko vsebino: iz nje je morda v posameznikih rasla želja po obisku muzeja, na katerega so poleg predmetov opozarjali tudi napisi v izložbenih oknih. Anka Novak GORIŠKI MUZEJ NOVA GORICA V Goriškem muzeju sva od leta 1984 zaposleni dve etnologinji. Muzej deluje kot kompleksni muzej na območjih občin Nova Gorica, Tolmin, Ajdovščina in delno Sežana. V tem srednjeročnem obdobju bi radi uredili dokumentacijo oddelka ter inventar ali predmete. Novih raziskovalnih nalog si zato ne nalagamo, pač Pa bi radi dokončali že začete ali predvidene naloge. V letu 1986 — od januarja do aprila — je bilo dokončano urejanje dia- in fototeke, ki sta ostali kot zapuščina iz preteklih let. Izdelali smo kontaktne kopije vseh negativov, oštevilčili negative in kontaktne kopije ter jih vpisali v tekočo fototeko. Čaka nas še klasifikacija fotografij in kontaktnih kopij. V mesecu maju je bilo dokončano za-plinjevanje predmetov — muzealij v depoju v gradu Vipolže. Pred začetkom trajnejšega urejevanja depoja in predmetov ter inventarizacije pa je potrebno urediti prostor za depo: prostor opremiti z okni in vrati, prebeliti in izdelati police za predmete. V letu 1987 načrtujemo ponovno klasifikacijo predmetov (ob zaplinjevanju je bilo treba predmete preseliti v skupen prostor, pri čemer je seveda ponovno prišlo do nereda!) ter začetek inventarizacije. (Mimogrede: tako urejevanje dokumentacije kot inventarizacije je zamudno delo, navzven neprivlačno in ubijajoče rutinsko — tako da se pogosto vzbudi pomislek, ali ne bi bilo bolje delovati na terenu ter zbirati, kar se še da zbrati pri informatorjih, ki jih je iz leta v leto manj. Težko je dobiti informatorja, ki še lahko kaj pove o svojih otroških letih pred prvo svetovno vojno. Dilema, ki jo rešujemo vsak po svoje!) V Trentarski muzejski zbirki je bila zaključena obnova zbirke, izdelani so bili angleški podnapisi in krajša zloženka v slovenščini in angleščini. V etnološki zbirki »Kraška hiša v Štanjelu« je bila zaključena obnova — konservacija predmetov. Do konca marca 1986 je v prostorih Goriškega muzeja gostovala potujoča razstava SEM »Čipke na Slovenskem«. Etnologinja Katja Kogoj pa je pripravila razstavo »Etnološki predmeti pripovedujejo«. Razstava je imela predvsem pedagoški pomen: prikazati predmete, ki izginjajo ali so že izginili iz življenja in zavesti ljudi. Z razstavo »Šentviška planota«, ki smo jo pripravili na Pečinah na Šentviški planoti, pa je bila zaključena ena rednih etnoloških raziskav Goriškega muzeja. Poskušali smo prikazati življenje na planoti nekoč in danes, kompleksno v vseh (oziroma vsaj večini) najbistvenejših komponentah nekega načina življenja določene človeške skupnosti. Poskušali pravim zato, ker je zgoraj navedeni namen in koncept razstave v praksi in realizaciji naletel seveda na cel kup omejitev in ovir. Težko torej sama presodim, koliko nam je z razstavo uspelo obiskovalcem posredovati misel in smisel etnološke raziskave, vendar sta obisk razstave, ki je gostovala še v Idriji, Tolminu in zdaj v Goriškem muzeju, in odmev nanjo dokaj velika. V letu 1986 sem kot mentorica sodelovala na dveh mladinskih raziskovalnih taborih: junija in julija na Drugem alpskem MRT v Bovcu in avgusta na taboru zamejskih mladincev v Kanalski dolini. Svojo dolžnost do etnološke stroke pa še vedno poskušam opravljati kot vodja muzejske sekcije oziroma skupine pri SED, kot članica IO SED in IO Skupnosti muzejev, kar mi tudi vzame določeno število delovnih dni. Katja Kogej je poleg tega tudi v letu 1986 nadaljevala s popisom premične kulturne dediščine na terenu, ki ga mora po zakonu izvajati Goriški muzej. Inga Miklavčič-Brezigar in Katja Kogej INSTITUT ZA SLOVENSKO IZSELJENSTVO ZRC SAZU LJUBLJANA Bralce Glasnika želimo zgolj informativno seznaniti s preteklim in sedanjim delom Inštituta za slovensko izseljenstvo pri ZRC SAZU in nakazati odprte možnosti za etnološko proučevanje slovenskega izseljenstva. Na pobudo zgodovinske sekcije pri Slovenski izseljenski matici v Ljubljani je bil leta 1963 ustanovljen Študijski center za zgodovino slovenskega izseljenstva pri predsedstvu SAZU (v nadaljevanju Center). Vse do leta 1967 je deloval v smislu iniciativnega odbora brez lastnih prostorov in kadrov. Znanstvenemu svetu Centra, sestavljenemu iz vrst akademikov, strokovnjakov izven Akademije ter treh članov Slovenske izseljenske matice, je predsedoval dr. Fran Zwitter. Delo je bilo resno zastavljeno z namenom, da se v končni fazi napiše zgodovino slovenskega izseljenstva za obdobje od srede 19. stoletja do leta 1941. Gradivo o naših izseljencih ter o izseljevanju iz Slovenije smo zbirali in delno obdelovali v treh sekcijah Centra: arhivski (pod vodstvom tov. Eme Umek iz takratnega Državnega arhiva Slovenije), bibliografski (vodil jo je dr. Janez Logar iz Narodne in univerzitetne knjižnice) in statistični (pod vodstvom dr. Živka Šifrerja iz Zavoda za statistiko SRS). V projekt, ki ga je financiral sklad Borisa Kidriča, so se vključili še geografi, zgodovinarji, sociologi itd. Center je ves čas svojega aktivnega delovanja tesno sodeloval s Slovensko izseljensko matico. Le-ta je bila nekakšen posrednik med njim, povratniki in slovenskimi izseljenci po svetu, ki so, še zlasti iz ZDA, Južne Amerike in Zahodne Evrope, z vso zavzetostjo pošiljali svoje osebne, društvene, cerkvene arhive v domovino, kjer se je, predvsem z njihovo pomočjo, sčasoma kopičil fond izseljenske dokumentacije. Arhivska sekcija je v tem času popisovala arhive različnih ustanov v Slo- veniji, pomembne za proučevanje izseljenstva; dr. Šifrer je v dveh elaboratih obdelal statistične podatke o izseljevanju iz Slovenije od srede 19. stoletja do 1. svetovne vojne in po njej, tov. Jože Bajec (iz bibliografske sekcije) pa je v Slovenskih izseljenskih koledarjih 1965, 1966, 1967 in 1969 objavil bibliografijo izseljenskega tiska. Kasneje, leta 1980, je v Ljubljani izšlo tudi njegovo »Slovensko izseljensko časopisje 1891—1945«. Slovenska izseljenska matica je v sodelovanju s Centrom leta 1965 otvorila spominsko sobo Louisa Adamiča v njegovi rojstni hiši v Prapročah pri Grosupljem. Ob tej priložnosti so se pojavile tudi prve spodbude o ustanovitvi izseljenskega muzeja, ki pa so hkrati sprožile vrsto vprašanj o kadrih in prostorih Centra. Leta 1967 so jih delno rešili s tem, da so začasno zaposlili zgodovinarja in dobili dve manjši sobi v prostorih Inštituta za zgodovino pri SAZU. Državni arhiv Slovenije je Centru odstopil prostor za izseljenske arhive, Narodna in univerzitetna knjižnica pa izseljenski drobni tisk, fotografije, dvojnike knjig in listov, ki jih je poleg poglavitnih književnih in periodičnih publikacij do takrat hranila. Pojavljati pa so se začeli novi problemi metodološkega značaja, ki so zavirali prehod iz pripravljalne faze v fazo strokovne obdelave zbranega gradiva. Poleg tega bi bilo, za uspešen konec zastavljenega projekta, potrebno dobiti nova finančna sredstva za obiske tujih arhivov (italijanskih, avstrijskih, ameriških ...), pa tudi samih izseljencev. Ker se to ni zgodilo, je delo Centra konec šestdesetih, v začetku sedemdesetih let zamrlo. Leta 1973 je prišlo do poskusov ponovne oživitve Centra, vendar brez uspeha. Le Slovenska izseljenska matica je še naprej sprejemala pošiljke izseljenskih arhivov, vendar jih ni več sistematično urejala. Gradivo, zbrano v času projekta »Zgodovina slovenskega izseljenstva«, je danes shranjeno v Narodni in univerzitetni knjižnici, Arhivu SRS, večji del je na Slovenski izseljenski matici in Inštitutu za slovensko izseljenstvo pri ZRC SAZU. Težnja je, da slednji postane centralni zbirni center v Sloveniji za vso tovrstno dokumentacijo, periodiko in literaturo. Center, kljub temu da je prenehal delovati, uradno ni bil ukinjen, zato lahko zapišemo, da ga je leta 1982 nasledil Inštitut za izseljenstvo pri SAZU (v nadaljevanju Inštitut). Ustanovljen je bil na pobudo udeležencev mednarodnega simpozija ob 30-letni-ci smrti Louisa Adamiča (simpozij je bil v Ljubljani 1982. leta). Udeleženci so poudarili pomembnost nadaljnjega proučevanja slovenskega izseljenstva in opozorili na mlajše strokovne kadre (slaviste, zgodovinarje, geografe, etnologe, sociologe), ki so v tem času pokazali ne le interes, temveč tudi prve rezultate svojih raziskav na področju izseljenstva. Inštitut je po konstituiranju dobil svoje prostore v poslopju predsedstva SAZU, prve sodelavce, znanstveni svet (predsedoval mu je dr. F. Zwitter) in upravnika (dr. Janeza Stanonika). Ohranil in nadaljeval je delovno orientacijo svojega predhodnika in še naprej zbiral manjkajoče gradivo, pomembno za raziskovanje slovenskega izseljenstva, ter pričel tudi z znanstvenoraziskovalnim delom. V tesnem sodelovanju s Slovensko izseljensko matico je razširil in nadalje navezoval stike s Slovenci v ZDA, Južni Ameriki, Kanadi, Avstraliji in Zahodni Evropi. Sodelavci Inštituta so začeli sistematično urejevati dokumentacijo, ki je bila zbrana še za časa delovanja Centra (tj. zapuščine izseljencev, arhive društev, organizacij, župnij, posameznikov, izseljenski tisk itd.), navezovati stike s sorodnimi institucijami v Sloveniji, Jugoslaviji in v tujini, usklajevati znanstveno raziskovalno delo na tem področju ter pomagati študentom in znanstvenikom pri njihovih raziskavah. Konec leta 1986 se je Inštitut za izseljenstvo preimenoval v Inštitut za slovensko izseljenstvo in se priključil k Znanstvenoraziskovalnemu centru (ZRC) pri SAZU. V kratkem bo dobil novega upravnika, po vsej verjetnosti zgodovinarja, in znanstveni svet, trenutno pa zaposluje dve sodelavki: germanistiko (ki proučuje nastajanje Adamičeve knjige «-The Eagle and the Roots«) in etnologinjo-sociologinjo (ukvarja se s proučevanjem načina življenja avstralskih Slovencev). Prikaz delovanja in usmerjenosti Centra, kasneje Inštituta, delno že nakazuje možnosti vključevanja mladih etnologov v znanstveno delo Inštituta. Menili smo, da bi bilo za začetek takšnega vključevanja smotrno študente najprej zainteresirati za etnološko raziskovanje slovenskega izseljenstva. Zato smo jih konec marca 1.1. povabili k sodelovanju, in sicer smo v ta namen skupaj s Slovensko izse- ljensko matico organizirali študentske prakse. Študentje so se našemu vabilu odzvali in delo na področju urejanja arhivov in izseljenskega tiska že poteka, trajalo pa bo več mesecev. Do sedaj se je javilo devet kandidatov, še nadalje pa bomo veseli vsakega, ki nam bo pripravljen pomagati. Predvsem gre za to, da bi se študentje preko urejanja zbranega gradiva vsaj delno seznanili z njegovo vsebino. Na podlagi tega bi se lahko odločili za etnološko obdelavo teme, ki bi si jo izbrali za seminarsko ali diplomsko nalogo. Gradivo je po vsebini zelo raznotero, razdeljeno po državah, kjer žive naši izseljenci, in je zelo izčrpen vir za proučevanje njihove materialne, socialne in duhovne kulture tako za preteklo kot za sedanje obdobje. Večina arhivov in periodike je strokovno še neobdelana. Na voljo so študentom in raziskovalcem, ki jih zanima izseljenska problematika. Poleg omenjenih študentskih praks pa ostajajo še druge možnosti vključevanja mladih etnologov v naše raziskovalno delo. V skladu s srednjeročnim programom Inštituta (1986—1990) naj bi se znanstvenoraziskovalno delo usmerjalo na naslednja področja: A. izdelati tipologijo izseljencev po področjih izseljevanja — vseljevanja in tipologijo imigrantske - emigrantske politike dežel izseljevanja - vseljevanja ; B. teoretično osvetliti nekatera odprta metodološka vprašanja, vprašanja relacije zdomec - izseljenec, vprašanja druge, tretje, ... generacije izseljencev ipd.; C. izdelati študije, ki bi iz več zornih kotov raziskale prostor izseljevanja (tj. Slovenijo) in prostor vseljevanja (tj. vselitveno deželo), in sicer v času, ko se je proces izseljevanja - vseljevanja odvijal; D. v zvezi s točko C izdelati raziskave procesov adaptacije, asimilacije, integracije, akulturacije naših izseljencev v novem okolju, še zlasti pa proučevanje ohranjanja oziroma izginjanja narodne, etnične identitete v preteklosti in danes; E. primerjalne študije, npr.: zdomstvo - izseljenstvo, izseljenstvo v ZDA, izseljenstvo v Kanadi ipd.; F. raziskave posameznih večjih in manjših regij, centrov slovenskih izseljencev po svetu (še zlasti je potrebno raziskati naše izseljenstvo v Evropi, v Južni Ameriki, Egiptu); G. študije povratnikov v Sloveniji; H. monografije posameznih izseljencev, izdelane na podlagi njihovih zapuščin. Raziskave naj bi bile interdisciplinarne, našteli pa smo le nekaj od tistih področij proučevanja slovenskega izseljenstva, ki so zanimiva za etnologe. Sicer pa vključuje vsak tematski sklop še manjše sklope — podteme, ki naj bi jih določil sam raziskovalec glede na predmet raziskovanja. Možnosti seveda s tem še niso izčrpane, saj bomo upoštevali tudi želje posameznikov. Vabimo vas k sodelovanju. VIRI IN LITERATURA: Zapisniki sej IO Slovenske izseljenske matice, ki jih hrani Inštitut za slovensko izseljenstvo pri ZRC SAZU. Zapisniki sej znanstvenega sveta Studijskega centra za zgodovino slovenskega izseljenstva pri SAZU. Zapisniki sej znanstvenega sveta Inštituta za izseljenstvo pri SAZU in kasneje Inštituta za slovensko izseljenstvo pri ZRC SAZU. Letopis SAZU, Ljubljana 1967, knjiga XVII. Letopis SAZU, Ljubljana 1965, knjiga XV. Letopis SAZU, Ljubljana 1970, knjiga XX. Slovenski izseljenski koledar, Ljubljana 1965, 1966, 1967, 1969. Breda Čebulj Sajko INSTITUT ZA SLOVENSKO NARODOPISJE ZRC SAZU LJUBLJANA V Inštitutu za slovensko narodopisje, ki ima sedež na Novem trgu 3 in v Wolfovi 8, je zaposlenih 14 raziskovalcev, in to 8 etnologov (dr. Baš, dr. Cevc, mag. Fikfak, Križnar, mag. Lo-žar-Podlogar, Stanonik, Sašel-Kropej, Zemljič-Golob), 3 slavisti (Golež, dr. Kumer, mag. Terseglav), 2 muzikologa (Cvetko, Strajnar) in 1 koreolog (Ramovš), honorarni sodelavci pa so dr. Kuret, dr. Matičetov in dr. Vodušek. Celotna dejavnost Inštituta izhaja iz programa z naslovom Temeljne raziskave slovenskega ljudskega izročila, ki obsegajo slovstveno folkloro, šege in igre, glasbeno in plesno kulturo, izbrana poglavja iz materialne kulture in avdiovizualno dokumentacijo. Sekcija za ljudsko slovstvo: Nadaljevale so se priprave za izdajo pripo- vednega repertoarja Rezijanke T. Vajtove in pripovednega gradiva G. Križnika. Pripravljena je zbirka pripovedi pravljične narave kot del izdaje vsega gradiva, ki je na podlagi pobud in akcij M. Stanonik prihajalo v arhiv slovenskih ljudskih pripovedi. Pridobivanje omenjenega gradiva se je nadaljevalo tudi v 1. 1986 in je bilo zbranih 353 enot. Število izpiskov slovstvenofolklornih odlomkov is slovenske literature je naraslo na 1014. S študijem mednarodnega sistema AT so se začele priprave za kazalo slovenskih ljudskih pravljic. Obiski na terenu so večinoma potekali zaradi študija okoliščin in kontinuitete slovstvene folklore na Gorenjskem. Opravljena je bila prva faza urejanja arhiva slovenskih ljudskih pripovedi. Sekcija za ljudske šege in igre: Za zgodovino raziskovanja šeg je bilo zaključeno delo »Etnologija na Slovenskem med 1848 in 1860«. Obsegalo je kvalitativno in kvantitativno raziskavo besedil, ki jim je mogoče pripisati določeno stopnjo etnološke oblikovanosti s posebnim pogledom na šege. Zgodovini raziskovanja šeg je bil namenjen tudi študij v tujini. V pripravah za monografsko študijo o tradicionalni svatbi na Slovenskem so bila pregledana in ekscerpirana dela iz primerjalnega gradiva. Dopolnjeno je bilo gradivo o ženitovanjskih šegah iz tiskanih in rokopisnih virov. Izdelan je bil prvi del razprave o svatbenih šegah v širši okolici Novega mesta. Terenske raziskave so potekale na Dolenjskem in Koroškem, zajemale so ženitovanjske šege, šege ob rojstvu in smrti ter delovne in letne šege. Zbrano gradivo je bilo obdelano za uvrstitev v arhiv. Pripravljena je polovica 2. snopiča zbirke Slovensko štajersko pred marčno revolucijo 1848. Sekcija za glasbeno narodopisje: Nadaljevalo se je delo za 4. knjigo korpusa Slovenske ljudske pesmi, za izdajo instrumentalne glasbe Rezije ter zbirko Slovenske ljudske pesmi Koroške. Slednje 1. knjiga — Kanalska dolina — je izšla v 1. 1986, 2. knjiga — Ziljska dolina — pa v začetku 1. 1987. V okviru priprav za regionalne zbirke slovenskih ljudskih plesov je bilo pregledano vse rokopisno gradivo sodelavcev sekcije ter evidentirano za klasifikacijo in katalogizacijo. Za zbirko plesov Bele krajine je pripravljeno plesno gradivo, pregledana je bila primerjalna literatura. Opravljena je bila glasbena redakcija koledniških pesmi za knjigo Slovenska koledniška dramatika in redakcija gradiva za monografijo o Juriju Vodovniku. Terenske etnomuzikološke raziskave so bile v dolini Krke (od Novega mesta do izliva), na Bizeljskem in v izbranih krajih po Sloveniji. Celotno število zbranega gradiva znaša 579 pesmi, 396 instrumentalnih melodij in pritrko-valnih enot ter 166 enot različnih etnoloških podatkov. Posneto gradivo je bilo sproti arhivirano. Sekcija za materialno kulturo: T. Cevc je koordinator raziskave Planine na Slovenskem. Zunanja sodelavka A. Novak je dokončala poglavitni del študije o planinah v Bohinju. Za planine v Kamniško-Savinskih Alpah so bili pregledani nekateri rokopisni viri, ki obravnavajo pašništvo na gornjegrajskem območju, medtem ko so bili za planine na tolminsko-kobari-škem ozemlju zbrani viri kot priprava na terenske raziskave. Izdelana je bila študija Domačije v gorah, Oris kmečke hiše v Selah in v zahodnih ter osrednjih Karavankah in je pripravljena za tisk. V okviru raziskave o razvoju tradicionalne kmečke hiše v Bohinju so bile evidentirale stavbe v vaseh Zgornje in Spodnje bohinjske doline in izmerjeni dve kmečki hiši. Nosilec raziskave Oblačilna kultura na Slovenskem v 17. in 18. stoletju A. Baš je opravil prvo fazo: zbral, izpisal ali kserografiral je vse tiskane vire, ki so bili ugotovljeni doma ali drugod v Srednji Evropi. Sodelavci ISN so uredniki ali člani uredniških odborov domačih etnoloških publikacij (Slovenske ljudske pesmi, Traditiones, Etnološki pregled, Narodno stvaralaštvo-Folklor, Etnomuzikologija v Jugoslaviji) in člani raznih odborov, komisij in društev do-^ ma ter na tujem (SED, Jugoslovanski medakademijski odbor, Odbor za folklorno dejavnost pri ZKOS, Svet za literaturo s področja folklore pri Prosvetnem saboru Hrvatske, Jugoslovanska komisija za dokumentacijo in zaščito duhovne kulturne dediščine, Ethnographia pannonica, Mednarodna komisija za vizualno antropologijo pri IUAES, Mednarodna študijska komisija za ljudska glasbila, Mednarodna študijska komisija za raziskovanje ljudskih balad in dr.). H. Ložar-Pod-logar je urednica za slovenski del pri mednarodni etnološki bibliografiji DEMOS in sodelavka Internationale volkskundliche Bibliographie. Z. Kumer je urednica Jahresbibliographie der Volksballadenforschung in je doslej uredila 15 zvezkov. Na študijskem izpopolnjevanju ali obisku na tujem so bili 4 sodelavci. A. Baš je obiskal etnološke institucije v Budimpešti in imel tam dve predavanji. I. Cvetko je bil na študiju v Ox-fordu v zvezi z raziskavo Funkcija zvoka v ljudskih šegah. J. Fikfak je bil s štipendijo DAD na 10-mesečnem študiju v Münchnu in Tübingenu, M. Sašel-Kropej pa je na slavističnem od delku v Gradcu pregledala Štrekljevo zapuščino. Sodelavci ISN so z referati in diskusijskimi prispevki sodelovali na 17 mednarodnih in domačih posvetovanjih ter kongresih (Aleksandrija, Tübingen, Strobl, Lienz, Marburg, Dresden, Orta, Trento, Heiligengreuz, Beograd, T. Velenje, Zagreb, Ljubljana, Novi Sad, Priština, Bled, Boh. Bistrica), imeli predavanja na visokih šolah doma (Oddelek za etnologijo FF, Oddelek za muzikologijo FF, Akademija za glasbo) in na tujem (Caglia-ri, Sasari, Viden, Palermo), sodelovali na raznih seminarjih ter pripravili več radijskih in televizijskih oddaj. V letu 1986 so objavili 83 bibliografskih enot, od tega 3 knjige (Die Volksmusikinstrumente in Slowenien, Slovenska koledniška dramatika, Slovenske ljudske pesmi Koroške — Kanalska dolina), 50 razprav in strokovnih člankov ter sodelovali pri 4 redakcijah. (Bibliografija sodelavcev ISN bo objavljena v Letopisu SAZU 1986). Izšel je tudi 15. zvezek zbornika ISN Traditiones. Sodelavci ISN so kot doslej posredovali gradivo in nasvete vsakomur, ki je to potreboval za znanstveno, predvsem pa za pedagoško, kulturno-prosvetno ali umetniško delo, in se vanj vključevali tudi sami. Mirko Ramovš MESTNI MUZEJ IDRIJA Naš muzej pokriva območje občine Idrija. Je muzej splošnega značaja, torej pokriva različna strokovna področja: tehnično zgodovino, ki se navezuje na bogato preteklost idrijskega rudnika, starejšo zgodovino, zgodovino NOB in etnologijo. V muzeju je zaposlen en kustos-etno-log, njegovo delo pa je bilo v preteklem letu usmerjeno predvsem v notranje delovanje (urejanje fototeke, kartoteke) in terensko delo (pridobi- vanje novih informacij, fotografij in predmetov). V letu 1986 je bil posnet prvi material na video kaseto: »Izdelovanje lar-fe — lesenega naličja za cerkljanske laufarje« (v sodelovanju AVL ZRC SAZU), prav tako pa je bil posnet 10 min. film (s super 8 mm kamero) o Cerknem, ki je bil v decembru 1986 predstavljen tudi študentom etnologije na FF, v okviru topografskega seminarja pri prof. Kremenšku. Precej obsežno je tudi pedagoško delo vseh kustosov (le 3) v muzeju, zlasti smo zaposleni kot vodiči po zbirkah in objektih v sezoni obiskov (maj—september), etnolog pa že dalj časa uspešno sodeluje z zgodovinskim krožkom na OŠ v Cerknem. Rezultat tega sodelovanja je že druga etnološka (topografska) razstava, odprta v Muzejskem oddelku v Cerknem, z naslovom »Lahinje«. Gre za prikaz načina življenja v majhni cerkljanski vasi Lahinje. Poudarek je na arhitekturi in gospodarstvu, zlasti gojenju ajde, kajti Lahinje so ta-korekoč edina vas na Cerkljanskem, kjer ajdo še zmerom gojijo. Kot že več let doslej je tudi lani potekal na Vojskem raziskovalni tabor v okviru gibanja Znanost mladini, na katerem je delovala tudi etnološka ekipa, mentor pa je bil naš etnolog. Tema: Etnološka topografija — Razkroj tradicionalne kulture in uvajanje novosti. V juniju 1986. leta smo odprli stalno razstavo »Življenje idrijskega rudarja«, ki je bila pri nas že postavljena, vendar sedaj že 10 let deponirana. V decembru je pri nas gostovala razstava »Šentviška planota«, ki jo je pripravil Goriški muzej. Zaradi bližine tega področja in sorodnosti v pogledu kulturnih sestavin Cerkljanskega in Planote, smo se odločili, da jo predstavimo tudi pri nas. Ivana Bizjak POKRAJINSKI MUZEJ CELJE V Pokrajinskem muzeju v Celju je zaposlen en etnolog. Muzej je kompleksnega tipa in poleg etnologije zajema tudi druge muzejske stroke, kot so arheologija, kulturna in umetnostna zgodovina ter zgo- dovina. Gradivo zbiramo na območju sedmih občin celjske regije. Sedež muzeja je v Celju. V letu 1986 smo nadaljevali z zbiranjem gradiva s področja vinogradništva in domače obrti na Celjskem. Trenutno dajemo prednost zbiranju gradiva v občinah Sl. Konjice, Žalec in Laško. V preteklem letu smo v okolici Vranskega odkupili skoraj celoten inventar kmetije, kar nam bo skupaj z raziskavami območja v tem letu služilo kot osnova za proučevanje življenja ljudi v okolici Vranskega. Vransko je bilo nekoč in je še danes eno od pomembnih središč Savinjske doline. V okviru notranjega muzejskega dela smo dopolnjevali fototeko, diateko in negativoteko. Zlasti sta se v preteklem letu povečali fototeka in negati-voteka. Depoji Pokrajinskega muzeja v Celju so urejeni, vse lesene predmete pred deponiranjem očistimo in prepariramo. V okviru pedagoškega dela in naše razstavne dejavnosti smo na Tehniški šoli maršala Tita v Celju postavili razstavo o starejši ljudski arhitekturi na Celjskem. Poleg tega sodelujemo s šolami tudi s pripravo predavanj po posameznih tematskih sklopih na podlagi etnološke stalne zbirke. Dobro sodelujemo z Oddelkom za etnologijo na Filozofski fakulteti. V občini Slov. Konjice na območju različnih krajevnih skupnosti že četrto leto raziskujemo domačo obrt. Akcija se bo nadaljevala tudi v letu 1987. Vladimir Šlibar SLOVENSKI ETNOGRAFSKI MUZEJ LJUBLJANA Zaradi napeljave centralne kurjave v muzejski stavbi Narodnega muzeja je bil tudi Slovenski etnografski muzej kar 2 zimi brez kurjave. Tako so delavci muzeja morali delati v nemogočih delovnih pogojih, so pa kljub temu pripravili vse načrtovane razstave. V prostorih SEM v Ljubljani je bila v začetku leta (januarja) odprta še gostujoča razstava »Ciper — otok Venere«, nato pa od 27. junija do 28. novembra močno odmevna reprezentančna razstava »Slovenske ljudske vezenine«. Muzej pa je še več razstav, kot jih je načrtoval, pripravil izven muzeja v Sloveniji, Jugoslaviji in tudi v tujini: »Ljudska umetnost Jugoslavije« v Etnografskem muzeju v Budimpešti (slovenski delež — 63 predmetov), slovenski delež za razstavo »Ljudska umetnost Jugoslavije« v Sarajevu in Skopju (70 predmetov, številne fotografije), razstavo »Slovenske čipke« v razstavišču Kraške hiše v Velikem Repnu pri Trstu, nato pa še v okviru prireditev Alpe-Adria v Trevisu in Milanu v Italiji. Razstavo »Tradicionalne oblike stolov v Jugoslaviji« z gradivom iz jugoslovanskih etnografskih muzejev je SEM pripravil in postavil na lesnem sejmu v Celovcu, razstavo »Korenine starih obrti« pa v razstavnem paviljonu Zveze obrtnih združenj Slovenije. V okviru sodelovanja z madžarskimi muzeji je SEM gostoval na jesenskem festivalu Sa-varia v Szombathelyu z razstavo »Na jantarjevi poti — stare in še vedno žive obrti«. V muzeju Goričane so preuredili stalne zbirke in jih dopolnili z novimi predmeti in legendami, na novo je bilo postavljeno indonezijsko ljudsko gledališče in zbirke kitajskih novcev. V muzeju Goričane je gostovala razstava Nandalala Bosa, utemeljitelja bengalske slikarske šole iz Indije. Tako je muzej v tem letu v svojih razstavnih prostorih postavil 6 razstav, gostoval s 6 razstavami v 8 krajih Jugoslavije in v tujini. Razen tega so delavci muzeja pripravili še razstavi »Kolarstvo in kovaštvo« ter »Slovenska kuhinja«. Obe razstavi sta popolnoma pripravljeni in jih bodo postavili v začetku leta 1987 — ob ponovni otvoritvi muzeja. Muzej je pripravljal razstavo »Slovenski raziskovalci v vzhodni Aziji« (I. faza) in razstavo »Panjske končnice« v Zürichu — priprava gradiva in embalaže. Pripravili smo tudi že prevod za tisk kataloga za razstavo »Li-bade — okrašeni žametni suknjiči ženske meščanske noše v Srbiji«. Razen teh razstav so delavci muzeja začeli ali nadaljevali z raziskavami (kot pripravami za razstave v letih 1988—1990) sledečih tem: Ljudska medicina na Slovenskem; Transhumanca na Slovenskem; Posel-stvo na Slovenskem; Primorci — priseljenci v urbanih središčih na Slovenskem. Vsi strokovni delavci muzeja pa so pripravili tudi osnovni koncept za stalno etnološko razstavo »Etnološka predstavitev Slovencev v 19. stoletju«. Zaradi nekurjenih prostorov so se lahko posvetili predvsem raziskovalnemu delu kot predpripravi za bodoče razstave in internemu delu v muzeju. V letu 1986 je muzej pridobil 191 novih predmetov, inventariziran je bil skupaj 501 predmet, od tega 375 predmetov slovenskih zbirk in 126 predmetov neevropskih zbirk. Tehnični oddelek je konzerviral, restavriral in prepariral 436 predmetov. Razen tega je tehnični oddelek SEM restavriral in konzerviral nad 100 muzealij iz muzejske zbirke Slovenske prosvetne zveze v Celovcu. Tehnični oddelek je sodeloval pri postavitvi vseh razstav in pri sistematičnem urejanju zbirk v depoju. Sestavljenih je bilo 150 m kovinskih polic, na katerih so razporejene zbirke skrinj, čebelarstva, lova, poljedelskega orodja, bloških smuči, del zbirke obrti itd. Posamezne zbirke so bile tudi sistematično urejene, peče po pokrajinah in inventarnih številkah. Iz zbirke slik na steklu je bilo urejenih 300 enot. V muzejski dokumentaciji je bilo novo pridobljenih in inventariziranih 546 fotografij in 538 negativov. Dokončno smo uredili in na novo klasificirali vse fotografije s področja materialne kulture — 2/3 vsega gradiva. Knjižnica je z zamenjavo in nakupi pridobila 452 knjig, inventariziranih je bilo 346 knjig in periodičnih publikacij, izposojenih pa 286 knjig in revij. V založniški dejavnosti smo izdali katalog »Slovenske ljudske vezenine«. Izšla je mapa noš za Dobrepolje in bilo je pripravljeno besedilo za mapo Slovenske Istre in za mape, ki jih v sodelovanju s SEM izdaja ZKO Slovenije. Pripravili smo gradivo za novo številko Slovenskega etnografa. Pri investicijsko-vzdrževalnih delih po napeljavi centralne kurjave smo morali muzej delno obnoviti in pobeliti skorajda vse prostore. Največja investicijsko-vzdrževalna dela so bila opravljena v muzeju Goričane, kjer smo opravili večja dela pri sanaciji zidane ograje na grajskem vrtu in sanaciji 2 prostorov v gradu kot tudi sanacijska dela zaradi pogrezanja gradu: skopali smo nove vtočne jarke, izboljšali ves sistem odvodnja-vanja pred gradom in položili asfaltno prevleko po vsem dvorišču — s tem smo sanirali nadaljnjo spodkopavanje temeljev in nadaljnjo pogrezanje dela gradu. Pomembna pridobitev muzeja je nov kombi. Pri kadrovskih dopolnitvah moramo omeniti, da je v muzeju v tem letu nadaljeval z delom še en stažist-et-nolog in da je muzej 1. 12. zaposlil novega kustosa-pedagoga. V letu 1986 si je razstave SEM ogle- dalo: obiskovalcev v razstavnih prostorih SEM 11.200 v muzeju Goričane 9.315 v muzeju Podsmreka 3.180 na potujočih razstavah v drugih muzejih 43.200 Skupaj: 66.895 dr. Boris Kuhar ZAVOD ZA VARSTVO NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE NOVA GORICA V zavodu sta zaposlena en etnolog kot dokumentalist in en umetnostni zgodovinar za etnološko stavbno dediščino. S 1. aprilom bo zavod pridobil etnologa-pripravnika. S tako zasedbo in s porazdelitvijo nalog bi končno lahko ustrezneje pokrivali dediščino sedmih občin, v katerih so aktualne poleg rednega spremljanja prostorskih posegov tudi prenove historičnih jeder (Šmartno, Štanjel, Vipavski Križ, Goče in Kanal), problematika varstva dediščine v TNP ter spremljanje in izvajanje novega zakona o urejanju prostora. Skupaj s konservatorjem za kulturno krajino izdelujemo strokovne podlage za potrebe prostorskih ureditvenih pogojev v tolminski občini, ki pomenijo obsežno raziskovalno delo modelov poselitve. V pripravi je tudi elaborat Analiza arhitekturnega razvoja in barvne študije fasad mesta Idrija, ki bo izšel ob petstoletnici tega rudarskega mesta leta 1990. Dokončali bomo izvedbo konservatorskih akcij iz preteklega leta: Bevkova hiša v Zakojci: ureditev notranjščine oziroma muzeja tega pisatelja; rudarska hiša, Bazoviška 4; Idrija: prezentacija zunanjščine; Kosmačeva rojstna hiša, Slap ob Idrijci 15: ureditev zunanjščine in sanitarij; Šmartno 32: prezentacija domačije in ureditev kleti; taborni vhod v Vipavski Križ: prenova poslopja v arhitekturni atelje; Kobarid, Gregorčičeva 8: prezentacija poslikane fasade. V letošnjem letu pripravljamo izvedbo konservatorskih akcij v Kanalu — Pionirska 8: prenova poslopja za potrebe KS; Levstikova 8, I. Bistrica: ureditev Vencinove hiše za potrebe etnološkega muzeja (Pokrajinski muzej Koper); izvedba restavracijskih del na kmečkih freskah v občini Tolmin in Idrija (Restavracijski center Ljubljana); Nadanje selo 54, občina Postojna: prenova domačije. Za potrebe ureditvenega načrta prenove Goč bi morali že v letošnjem letu izdelati konservatorske programe za celotno naselje in organizirati etnološko prakso, ki so jo v preteklem letu uspešno zastavili študentje FAG. V sklopu akcij širšega pomena pripravljamo izvedbo tehnične dokumentacije naselja Vipavski Križ, ki naj bi jo v obliki poletne šole uresničili študentje FAGG Nadaljevali smo z urejanjem in dopolnjevanjem dokumentacije in notranjo ureditvijo dosjeja spomenika, ki ga sestavljajo evidenčni list spomenika, mapna kopija, fototeka s krajevno kartoteko fototeke in diateke, bibliografski podatki spomenika iz periodike, vsi dokumenti o posegih na objektu, v letošnjem letu pa bomo pričeli izpopolnjevati evidenčni list o tehnični dokumentaciji spomenika. Za ostala področja udejstvovanja (pedagoško delo, razstave, publiciranje) pa moramo priznati, da jih bolj malo uresničujemo. Pedagoško delo je delno steklo s sodelovanjem s Srednjo šolo za družboslovje ter OŠ Solkan. Učenci sodelujejo z nami predvsem pri pripravi nalog, ki jih izdelujejo za gibanje Znanost mladini. Vsako leto prihaja k nam po en učenec na enotedensko prakso, ki vključuje tudi spoznavanje etnološkega dela. Sodelujemo še s študenti etnologi in arhitekti (praksa, seminarske in diplomske naloge). Razstave: pripravljamo razstavo, ki bo predstavila Zavod v 25-letnem delu. Objave: žal smo prav na tem področju najmanj dejavni. Objavljali smo v Primorskih novicah in Varstvu spomenikov. Z referatom (B. Klemenčič, R. Pavlovec, M. Plesničar, J. Vesel: «-Uporaba kamna v ljudski arhitekturi na Krasu«) smo sodelovali na posvetovanju »-Arhitektonsko-gradbeni kamen v Slovenili in njegova uporaba«, Ljubljana 26., 27. in 28. marca 1987. Andrejka Pavlin, Bojan Klemenčič ZAVOD ZA VARSTVO NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE NOVO MESTO Etnolog je na Zavodu zaposlen od 1. 9. 1981, delno pa opravlja tudi naloge umetnostnega zgodovinarja. Zavod deluje na območju petih občin Dolenjske in Posavja. Sedež ustanove je v Novem mestu, delo pa opravlja poleg občine Novo mesto še v občinah Brežice, Črnomelj, Metlika in Trebnje. Med pomembnejšimi nalogami v letu 1987 je potrebno omeniti pripravo strokovnih osnov za razglašanje spomenikov (tudi etnoloških) v občinah Novo mesto in Metlika ter sodelovanje pri pripravi karte Zumberak— Gorjanci. Od akcij širšega pomena pa je treba omeniti obnovitvena dela na domačiji Križe št. 5, ki potekajo z neposrednim sodelovanjem Spominskega parka Trebče, saj sodi kmetija v njegov sklop; obnovitvena dela na domačiji Prilozje št. 10 v Beli krajini (akcija je bila načrtovana za štiriletno obdobje, v letu 1986 je bila s slamo prekrita stanovanjska hiša); na hiši Bare Juričine v Metliki, ki je značilna stanovanjska stavba revnejšega sloja prebivalstva na obrobju mesta, so bila izvedena najnujnejša vzdrževalna dela (statična sanacija, popravilo stene, prebeljena zunanjščina itd., za Dularjev mlin in žago na Jami pri dvoru je bila izdelana arhitekturna topografija stavbe mlina in žage. Na tej osnovi bomo določili potek obnovitvenih del oziroma rušenje objekta. V začetku leta 1986 je bila dokončana — že v letu 1985 začeta — akcija prekrivanja slamnate strehe na stanovanjski hiši Šmarje št. 12 pri Šentjerneju. Stavba stoji v neposredni bližini podružnične cerkve in skupaj z njo oblikuje značilen vaški ambient. Terenska ekipa zavoda je na jesen 1986 raziskovala stavbni fond Starega trga ob Kolpi. Ob tej priložnosti je bila začeta etnološka raziskava stanovanjske kulture. Pri ORS Novo mesto je bila prijavljena raziskovalna naloga z naslovom Tipologija ruralne arhitekture v občini Novo mesto z ozirom na Dolenjsko regijo. Naloga je zastavljena dolgoročno, v letu 1986 so bili pregledani viri in literatura. Etnologinja zavoda se je udeleževala seminarjev, posvetovanj in ekskurzij v okviru zavoda kot tudi v okviru Slovenskega konservatorskega društva. V okviru kulturnih dnevov na srednjih šolah v Novem mestu so konservatorji zavoda, med njimi tudi etnologinja, pripravili več predavanj o delu zavoda in posameznih strok. Zavod je o svojem delu tako v letu 1985 kot tudi 1986 pripravil obširno Letno poročilo in ga poslal sorodnim ustanovam in inštitutom. V Letnem poročilu je nadrobno predstavljeno delo zavoda in posamezne naloge, ki jih je ta opravil. Marinka Dražumerič SLOVENSKE ETNOLOŠKE USTANOVE IN ETNOLOGI II V tej številki objavljamo adresar etnologov v Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani, na Oddelku za etnologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, v Zavodih za varstvo naravne in kul-turene dediščine in adresar neodvisnih etnologov. USTANOVA — NASLOV — TELEFON IME IN PRIIMEK — DOKONČANA STUDIJSKA USMERITEV — ZNANJE TUJIH JEZIKOV — LETO ZAPOSLITVE SPLOŠNA delovna USMERITEV — SPECIALNA VEČLETNA NALOGA AVDIOVIZUALNI LABORATORIJ ZRC, SAZU, 61000 Ljubljana — Novi trg 5, (061) 331 021, int. 50. NASKO KRIŽNAR — etnol., arheol. — angl. — 1972 (Goriški muzej, Nova Gorica), 1983. Etnološki film. INSTITUT ZA SLOVENSKO NARODOPISJE ZRC SAZU, Novi trg 3, 61000 Ljubljana — (061) 331 021, 216 322. dr. ANGELOS BAS — etnol., zgod. — nem., fran., rus., lat. — 1963 (Slovenski etnografski muzej), 1979. Zgodovina materialne kulture. Zgodovina slovenske etnologije. — Oblačilna kultura, orodja in notranja oprema. dr. TONE CEVEC — etnol., um. zgod. — angl., nem. — 1971. Materialna kultura. Stavbarstvo. IGOR CVETKO — muzikol. — angl. — 1982. Slovenska ljudska instrumentalna in vokalna glasba. — mag. JURIJ FIKFAK — etnol., slov. — nem., angl. — 1982. Vloga zvoka v šegah. Socialna kultura. — Ljudsko gledališče. Šege. MONIKA KROPEJ — etnol., um. zgod. — angl., nem., fran. — 1983 (Slovenski etnografski muzej), 1985. Ljudsko pripovedništvo. — Karel Strekelj in njegova narodopisna zapuščina. dr. ZMAGA KUMER — slov., etnomuzikol. — nem., fran. — 1949. Slovenske ljudske pesmi z vidika besedil. mag. ALENKA LOŽAR-PODLOGAR, etnol., nem. — nem., angl., slovk. — 1967. Šege. — Šege življenjskega kroga. MIRKO RAMOVŠ — slov. — nem. — 1966. Slovenski ljudski plesi. mag. MARIJA STANONIK — slov., etnol. — 1968 (Alpina Žiri), 1974. Slovstvena folklora. — Teorija slovstvene folklore. JULIJAN STRAJNAR — romanistika, etnol. — fran., ital. — 1964. Slovenska ljudska glasba. mag. MARKO TERSEGLAV — slavistika, prim. knjiž. — angl., nem. — 1972. Besedila slovenskih ljudskih pesmi. Zgodovina folkloristike in njene teorije. SINJA ZEMLJIC-GOLOB — etnol., um. zgod. — angl., nem. — 1973. Biblioteka. Etnološka bibliografija. LJUBLJANSKI REGIONALNI ZAVOD ZA VARSTVO NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE, Karlovška 1, 61000 Ljubljana — (061) 222 879. ADA BAR JANŠA — etnol., um. zgod. — angl., — 1963. Regionalno stavbarstvo v osrednji Sloveniji. LJUBLJANSKI REGIONALNI ZAVOD ZA VARSTVO NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE, Stari trg 2, 61000 Ljubljana — (061) 224 963. BORIS MRAVLJE — etnol., sociol. — angl., madž. — 1983. Stavbna dediščina na Dolenjskem. MEDOBČINSKI ZAVOD ZA VARSTVO NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE, Trg bratstva 1, 66330 Piran — (066) 73 562. mag. MOJCA RAVNIK — etnol., um. zgod. — angl., fran., polj. — 1971 (Oddelek za etnologijo Filozofske fakultete v Ljubljani), 1983. Stavbarstvo slovenske Istre. — Družbena kultura. NEODVISNI ETNOLOGI, Biblioteka SAZU Novi trg 5, 61000 Ljubljana — (061) 331 021. MAJDA FISTER — nem., angl. — 1964 etnol., slov. — (Muzej Kamnik), 1978. Slovensko ljudsko stavbarstvo, raziskave in objave. NEODVISNI ETNOLOGI, Pokrajinski arhiv, Čevljarska 22, 66000 Koper — (066) 21 824. dr. DUŠA KRNEL-UMEK — etnol., um. zgod. — ital., angl. — 1970 (Oddelek za etnologijo Filozofske fakultete), 1986. Družbena kultura. Skupnosti, institucije in družbeno razlikovanje. SPLOŠNA DELOVNA USMERITEV — SPECIALNA VEČLETNA NALOGA NEODVISNI ETNOLOGI, Melikova 45, 61000 Ljubljana — (061) 224 787. MIRA OMRZEL-TERLEP — muzikol. — nem., angl. Rekonstrukcija instrument, in vokalne glasbe. Zbirka glasbil in zvočil. Duhovna komponenta glasbenega izročila. NEODVISNI ETNOLOGI, Uredništvo Mladinske knjige, Nazorjeva 1, 61000 Ljubljana — (061) 210 339. mag. DAMJAN OVSEC — etnol., um. zgod. — angl., fran., češč. — 1978. Primerjalna etnologija. Pogledi na etnologijo s pomočjo indijskih filozofskih dognanj. Preučevanje in obravnavanje simbolov, mitov, šeg in vraž, ter njihove psihologije v svetovnih kulturah. ODDELEK ZA ETNOLOGIJO FILOZOFSKE FAKULTETE UNIVERZE EDVARDA KARDELJA, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana — (061) 332 611. dr. JANEZ BOGATAJ — etnol., um. zgod. — angl., slov. češč., nem. — 1971 (Dolenjski muzej, SAZU) 1975. dr. BOŽIDAR JEZERNIK — pravo — angl., ital., nem., češč., rus. — 1975 (Rep. kom. za kult., CK ZKS) 1984. Etnologija Slovencev. Metodika in zgodovina slovenske etnologije. Evropska etnologija. Način življenja v koncentracijskih taboriščih. Jugoslovansko delavstvo in njegova kultura. MARJANCA KLOBUČAR — etnol., slov. — Etnološke topografije. dr. SLAVKO KREMENŠEK — zgod., etnol. — rus., nem. — 1955 (Narodni muzej) 1960. Način življenja Slovencev v 20. stol. Etnološka metodologija. Obča etnologija. MOJCA RAClC — etnol., sociol. — angl., fran. — 1987. Etnološka bibliografija. INGRID SLAVEC — etnol., slov. — nem., fran., angl., ital., pol.— 1981. Teorija v slovenski etnologiji po letu 1945. Zgodovina etnologije in njene teorije. NIVES SULIC-DULAR — etnol., angl. — angl. nem., fran. — 1982. Način življenja Slovencev. Etnološka topografija Ljubljane. Izseljenci. dr. ZMAGO SMITEK — etnol., um. zgod. — angl., nem., fran., češč. — 1973. Slovenski stiki z neveropskih svetom. Azijske kulture. SPLOŠNA DELOVNA USMERITEV — SPECIALNA VEČLETNA NALOGA ZAVOD SRS ZA VARSTVO NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE, Plečnikov trg 2, 61000 Ljubljana — (061) 213 012, 213 083. ZVEZDANA KOŽELJ — etnol., um. zgod. — angl., fran., nem. — 1982. Vrednotenje ljudskega stavbarstva na Slovenskem. ZAVOD ZA VARSTVO NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE, Delpinova 16, 65000 Nova Gorica — (065) 22 815. EDA DRAŠCEK — etnol., sociol. — ital., angl., fran. — 1987. ANDREJKA PAVLIN — etnol., social. — angl., ital., — 1984. Topografija spomenikov. Analiza spomeniško varstvene dokumentacije. — Klasifikacija spomenikov. ZAVOD ZA VARSTVO NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE, Kidričev trg 3/III, 68000 Novo mesto — (068) 21 019. MARINKA DRAŽUMERIC — etnol., um. zgod. — angl., fran., nem. 1981. Varovanje nepremičnine tipologija arhitekture etnološke dediščine, v občini Novo mesto. — Pravoslavna naselja v Beli krajini. ZAVOD ZA VARSTVO NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE, Trg svobode 10, 63000 Celje — (063) 23 114. VITO HAZLER — etnol., um. zgod. — angl., nem. — 1979. Stavbna dediščina v osrednji Sloveniji. Topografija etnoloških spomenikov. Muzej na prostem. ZAVOD ZA VARSTVO NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE, Tomšičeva 44, 64000 Kranj — (064) 21 163. VLADO KNIFIC — etnol., um. zgod. — 1976. Naselbine in stavbarstvo na Gorenjskem. ZAVOD ZA VARSTVO NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE, Slomškov trg 6, 62000 Maribor — (062) 21 385. JELKA SKALICKY — um. zgod. etnol. — nem., angl. — 1976. Konservatorski programi in akcije. Topografija spomenikov. Etnološka topografija Slovenske Bistrice. KRONIKA SLOVENSKEGA ETNOLOŠKEGA DRUŠTVA OD 1. JANUARJA DO 30. JUNIJA 1987 MED 6. IN 13. JANUARJEM je Slovensko orientalistično društvo ob razstavi Indija v slovenski besedi pripravilo spremne prireditve in predavanja. 13. januarja sta predavala etnologa Tamara Ditrich o budizmu in dr. Zmago Šmitek o umetnosti Indije. 9. JANUARJA so sodelavci Gorenjskega muzeja pripravili na ogled tri razstave, in sicer: Gorenjski kraji in ljudje v stari fotografiji II (doba pred 1. svetovno vojno); Portreti in obrazi v sodobni slovenski fotografiji (razstava kabineta slovenske fotografije pri Gorenjskem muzeju v Kranju); Slike iz starih gostiln. MED 15. JANUARJEM IN 7. FEBRUARJEM je bila v Kulturno-in-formacijskem centru Križanke odprta razstava Mesto in njegova ulična podoba. Pripravil jo je Arhitekturni muzej Ljubljana. V okviru spremnih prireditev je bila 19. januarja okrogla miza Spominki turistične Ljubljane, pri kateri je sodeloval dr. Janez Bogataj. V okviru »četrtkovih etnoloških večerov« sta 15. januarja člana skupine Museum vivum dr. Jasna Horvat in dr. Janez Bogataj predstavila idejni načrt ureditve muzejskega in kulturnega središča v Ribnici na Dolenjskem. 6. FEBRUARJA so bile na filozofski fa- kulteti ob slovenskem kulturnem dnevu podeljene Prešernove nagrade za študente FF. Bile so nagrajene tri etnologinje: Maja Godina' za diplomsko nalogo o družabnem življenju v Mariboru in Magda Reja in Tatjana Sirk za diplomsko nalogo o kuhinji v Goriških Brdih. 25. FEBRUARJA je bila redna letna skupščina Slovenskega etnološkega društva. Imenovan je bil nov izvršilni odbor SED v naslednji sestavi: Inga Brezigar, Ralf Čeplak, Andrej Dular, Vito Haz-ler, Zvezdana Koželj, Naško Križnar, Ivanka Počkar, Mojca Račič (tajnica), Ingrid Slavec (predsednica), Marko Terseglav (podpredsednik), Tanja Tomažič in Zora Žagar. Blagajniške posle je prevzel Slavko Sakeljšek, zaposlen v Slovenskem etnografskem muzeju. 26. FEBRUARJA je bil gost »četrtkovega večera« dr. Milko Mati-četov in je ob predvajanju treh starejših filmov govoril o pravljičarjih. 12. MARCA je bila v Kulturno-in-formacijskem centru predstavitev Avdiovizualnega laboratorija ZRC SAZU. Poleg razmišljanja Stojana Pelka o razmerju med znanostjo in filmom so bili predvajani tudi odlomki iz znanstvene videoteke. 2. MARCA je bila v Cankarjevem domu slovesna otvoritev Dnevov porabskih Slovencev v Ljubljani. Ob uvodnih govorih in kulturnem programu je bila na ogled razstava o ljudski kulturi (obrt, prehrana) Slovencev v Porabju. Pripravila jo je etnologinja muzeja Savaria Marija Kozar-Mukič. 25. MARCA so se v ljubjanskem Kulturno - informacijskem centru zbrali etnologi, ki se ukvarjajo s preučevanjem Ljubljane. 26. MARCA je za »četrtkov večer« predstavil znanstveno delo etnologov na ZRC SAZU upravnik Inštituta za slovensko narodopisje Mirko Ramovš, pri čemer je kritično ocenil 40-letno delo Inštituta za slovensko narodopisje in več kot 50-letno delo Sekcije za glasbeno narodopisje. 1. APRILA je postala bibliotekarka na Oddelku za etnologijo Mojca Račič. 2. APRILA je bila gostja »četrtkovega večera« dr. Zmaga Kumer. Navzočim je spregovorila o zgodovinski resničnosti v ljudski pesmi. je v KIC etnolog Ralf Čeplak pripovedoval o življenju na Kitajskem, slikarka Wang Hui Qin pa je prikazala način slikanja v tradicionalni kitajski tehniki. so v Galerij Ars odprli razstavo afriške umetnosti Bambara. 16 APRILA je dr. Peter Fister v »četrtkovem večeru« predaval o človeku kot merilu arhitekture oziroma arhitekturi po meri človeka. 23. IN 24. APRILA je bila gostja Oddelka za etnologijo FF in Slovenskega etnološkega društva dr. Dunja Rihl-man-Auguštin iz zagrebškega Zavoda za istraživanje folklora. V četrtek zvečer je poročala o spoznanjih in vtisih z zadnjega posveta evropskih etnologov v Zürichu (april 1987), v petek pa je imela predavanje o Gramscije-vem razumevanju folklore. 24. APRILA je Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran pripravil razstavo Sečovelj -ske soline včeraj — danes — jutri. Ob tem je bila predvajana tudi video dokumentacija sečoveljskih in strunjanskih solin, ki jo je v letih 1985 in 1986 posnel Naško Križnar. iq MA TA je'bila na SAZU predstavitev knjige prof. Dušice Kunaver Pesmi in šege moje dežele, ki je izšla pod strokovnim vodstvom dr. Zmage Kumer in mag. Helene Ložar-P odlog ar. 20. MAJA je bila v KIC odprta razstava publikacij in predstavitev znanstvenoraziskovalnega dela Filozofske fakultete v letu 1986. 22. IN 22. maja Je Slovensko konservatorsko društvo v sodelovanju z Medobčinskim zavodom za varstvo naravne in kulturne de- diščine Piran priredilo posvetovanje »Etnološka dediščina brez namembnosti«. Za posvet so bili pripravljeni naslednji prispevki: Ivan Sedej, Etnološki spomeniki in njihova funkcija; Magda Petrič, Pravni problemi varovanja nepremične dediščine; Peter Gabrijelčič, Prostorsko urejanje v pogojih kulturne, zgodovinske in ekološke plastovitosti; Peter Fister, Nevarna razmerja med varstvom in prenovo stavbne dediščine; Naško Križnar, Vizualna komunikacija; Gorazd Makarovič, Rekonstrukcija mlina iz leta 1524 v Rušnjaku; Bojan Klemenčič, Etnološka dediščina, ki ni več v prvotni funkciji; Nataša Stupar-Sumi, Vipavska dolina — historični urbanizem in arhitektura; Zvezda Koželj, Nekaj misli o temeljnih nalogah, ki pogojujejo opuščanje objektov stavbne dediščine; Jelka Skalicky, Uj-tomas vinske kleti v Lendavskih goricah; Vito Hazler, Novogradnje na področju Kozjanskega pp letu 1974 in izginjanje etnološke dediščine; Karla Oder, Propadanje kmečke stavbne dediščine v Mežiški dolini; Vlado Knific, Izgubljena funkcija in izgubljena arhitektura; Inga Brezigar, Hidroelektrarna Trebuša in etnološka dediščina; Mojca Ravnik, Odmirajoča nepremična etnološka dediščina v vaseh v Slovenski Istri; Tadej Brate, Problematika tehnične dediščine, ki ni več v svoji prvotni funkciji; Zora Žagar, Muzej na prostem — nova namembnost opuščene stavbne dediščine. Med posvetom je bil tudi ogled dokumentarnih filmov o solinah, ogied razstave Sečoveljske so- line in obisk solin v Sečovljah. 22. MAJA je bila v Bertoncljev! sobi Kovaškega muzeja v Kropi odprta razstava Kropa v starih fotografijah. 25. MAJA je bila v KIC ob razstavi publikacij FF okrogla miza o posebnem in skupnem znanstveno - raziskovalnem delu na Filozofski fakulteti, pri kateri so sodelovali vodje usmerjenih raziskovalnih programov. MED 25. IN 31. MAJEM je bila gostja Oddelka za etnologijo FF dr. Branislava Kopczynska-Jamarska, predstojnica in profesorica etnološke katedre Univerze v L6d-žu. Na oddelku je imela predavanji o raziskovalnem delu njihove etnološke katedre in o problemih urbane entologi-je na primeru preučevanja delavske kulture v L6dzu. 28. MAJA je na Oddelku za etnologijo predstavila diplomsko nalogo Etnološka topografija občine Sevnica absolventka Mojca Terčelj. MED 1. IN 15. JUNIJEM so bili etnologi pod vodstvom Zmaga Šmitka na strokovni ekskurziji v Mongoliji. MED 10. IN 17. JUNIJEM je Oddelek za etnologijo študijsko obiskal dr. Jerzy S. Wasilewski, Inštitut za etnologijo Univerza v Varšavi. 18. IN 19. JUNIJA so bili zastopniki Oddelka za etnologijo na medkatedrskem posvetu jugoslovanskih oddelkov za etnologijo v Beogradu. Ingrid Slavec NEW BOOK Peter Fister UMETNOST STAVBARSTVA NA SLOVENSKEM THE ART OF BUILDING IN SLOVENIA, publ. by Cankarjeva založba, Ljubljana, 1986, 440 pp. The numerous questions that used to intrigue researchers of the building cul-ture in Slovenia have at least partly been answered by Professor Peter Fister, D. Sc., in his book called The Art of Building in Slovenia. The publication of this substantial work is a most significant and valuable performance con-cerning both Science and culture. It is the most comprehensive of ali the works that have so far been written on the subject by Slovene scholars. It provides a global and documented view of the beginnings and development of building in Slovenia from prehistoric times to the present day. We can justly call it a successful attempt at complementing the existent body of research with new findings about architecture in Slovenia, its trends of development and skills of construction. The concept of the book that is clear in structure and vivid in description touches several fileds of learning. Drawing on various branches of Science for profound knowledge has enabled the author to present a series of novel views on the development of our architecture and on the transformation of our landscape. Using the inter-disciplinary method, the author uncovers the harmony linking artistic and Creative drives with production and vital needs of different areas, a harmony that has always reflected itself also in architecture. The book is divided into eleven chapters, each a whole in itself. As the author’s interest focussed on developmental trends of our building culture, the whole concept is subject to the developmental aspect. Architectural remains are analysed from various viewpoints and an attempt is made to determine their functions and regional provenance. Since Slovenia is situated on an extremely traversable geo-political territory and is the meeting-point of the Slavonic, Romanic and Germanic cultures, numerous foreign influences inter-mingled in its architecture. Domestic creativity absorbed foreign ideas and was enriched by them. We cannot but agree with Professor Fister, who accentuates the fact that, for long periods, architecture in Slovenia developed under strong influences of bigger economic, cultural and political centres outside our ethnic territory. This is one of the reasons why Slovenia abounds in different types of buiding culture, characteristic of the neighbouring na-tions, cultures and regions. Professor Fister has divided the history of building in Slovenia into ten periods, each dealt with in a separate chapter. Chapter I describes building remains dating from prehistoric times to the Roman occupation. Chapter II is concerned with the history of architecture from the Roman period to the arrival and settlement of the Slovenes. From 90 the lst cent. B. C. to the 7th cent. A. D. our country was under Roman rule, which was responsible for the first towns and a dense network of roads and navigable rivers. Chapter III, which covers the period between the eighth and the twelfth centuries, is entitled The Settlement and the Domestication of the Slovene Territory. It deals with non-urban architecture, which reflected a process of deliberate colonization. The most architectural innovations of that time were made in the construction of monasteries. The countryside featured towerred castles and fortified, chiefly wooden, manor-houses, the forerunners of fortified castles. Numerous churches that, until the llth Century, were all built mainly of wood, made their first appearance in this period. Next comes the chapter on the architecture of the 13th and the 14th centuries, when the Slovene regions started to integrale themselves into the European cultural environment more intensively than before. This period was one of towns and boroughs, which were erected at Strategie points and which de-veloped into important centres of power, trade and craft towards the end of the period. The design of castles and churches followed Middle and East European models. It was this period that laid the fundamental principles of construction and of the design of man’s environment. The 15th Century was a hard time for building in Slovenia, and domestic creativity was highly in demand in architecture as well as in other fields of human activity. The development of architecture was affected by fights among feudal lords, Turkish inroads and plunder, natural disasters and epidemics of catching diseases. The architecture of the period was characterized by walled towns and monasteries, fortifications against the Turks build around churches, stone-built wayside shrines, covered wooden bridges across rivers that turned the wheels of flour-mills and, probably, of the first saw-mills, and fortified castles which would gradually expand and have other buildings added behind their walls for reasons of comfort. The 16* Century, known for religious unrest, peasant revolts, Turkish raids and the progress of military technology resulting in new warfare, introduced new elements into our building culture. The appearance of primitive iron-works and glassworks and of the first mines, as well as increasing possibilities of making money by Waggon transport, created the first major stratification of the Slovene rural population. The architecture of the 17* Century, presented in Chapter VII, is defined by Professor Fister as the learning period of Slovene architecture. New social and economic conditions as well as the Counter-reformation, which spared no effort in order to restore people’s former obedience in religious and other matters, were the main factors that affected architecture, in which the detail became the basic standard of design and evaluation. Towns were built chiefly upon Italian madels. It was a period of various public buildings, such as hospitals, town werehouses, shops, toll-houses, manufactures and craftsmen’s Workshops, mail stations, carriers’ inns, etc. In the 18* Century the characteristic features of the Slovene landscape and townscape were shaped; the subject is dealt with thoroughly in Chapter VIII. This Century saw the domestic architects step in the forefront. They, too, followed foreign models in construction and design, yet their buildings fitted into the local environment in function and form. This was a Century of deliberate transformation of the Slovene landscape, which was altered under the effect of numerous regulations. Thatched roofs were replaced by shingles, slates or even tiles. Improved housing culture brought about the Separation of the kitchen from the other rooms in the house. In the country there appeared more and more solidly-built farmhouses, which together with barns, granaries, hayracks, fruitdrying sheds and bee-hives made up farmers’ homes. Nineteenth-century architecture was regulated by a number of new rules that combined with the fashions of the time in changing the architectural outlook of Slovene regions. In this Century the first mines and major industrial works were set up and the first workers’ dwellings appeared in their neighbourhood. The main architectural achievements of the period were structures erected in spas. The majority of our towns, boroughs and villages received the form and design that have survived into our time. It is to this Century that we owe the major designs of our villages. Chapter X deals with the architecture, urbanism and design of the 20* Century, a period of dehumanization of the environment, in which a great many hall-marks of Slovene regions have disappeared rapidly. Hasty and ra- 91 dical deagrarization and scattered industrialization have destroyed the har-mony that used to exists between architecture and landscape features. Twenti-eth-century architecture has given our towns and villages a specific outlook and has obscured the former clear boundaries separating the town from the countryside. Chapter XI, On Understanding the Issues of Regional Flanning, is concerned with the principles of regional planning. It sets the demand that regional planners should be familiär with the laws governing the development of the environment, for it is only by understanding these laws that they can create a more genuine Image of our architecture and, particularly, of our landscape. It seems that a considerable portion of our architecture has lost touch with our heritage and its legacy. The final part of the book contains a substantial selection of major architectu-ral monuments in Slovenia, which are classified according to period, type and function. The selection punctuates some typical settlements, for the quality of their construction shows very graphically the many trends of development in centuries past. There follows a long list of references as well as a list of 656 illustrations (30 % of which are photographs, and the rest are drawings, plans, Sketches, ground-plans, etc.) that complement the text vividly. The book con-cludes with the respective Indexes of place names, proper names and subjects. Professor Fister’s work, more than any other of the kind, seems to emphasize the method by synthesis, which has enabled the author to form new views on the developments in architecture on the whole of the Slovene ethnic territory in the last two odd millenniums. We should be all the more grateful to the author for not declining a priori the many foreign influences mani-fested in our architecture, and we agree with his opinion that most foreign masters of the trade, whose achievements dominated Slovene architecture in the past, did incorporate a lot of local elements into their works. There is no doubt, however, that most of the actual building depended upon the sweat and blisters of our forefathers. There is another thing that should not be overlooked in reading Professor Fister’s book. On the basis of material selected from various fields that make up the integral picture of our architecture, the author presents masterfully the numerous phases and trends that took place in the development of our architecture and in the field of landscape design. And on the basis of charac-teristic details that have been preserved and improved on throughout different periods, he manages to illustrate very convincingly the vital forces and Creative potential of the human society. A special Word of praise should be reserved for the book’s design. The text is enlivened by numerous illustrations that interpret visually the architectural characteristics of different periods and which try to bring those period to life. In short, Professor Fister’s book is original, illustrative and complex, and often brave and penetrating, especially so in its novel interpretations of the development and evaluation of our architecture. Therefore it is certain to have huge response among lay readers as well as among men of learning in various fields. Milan Natek SLOVENE ETHNOLOGICAL INSTITUTIONS AND ETHNOLOGISTS II In this number we are Publishing the directory of the ethnologists employed in the Scientific Research Centre of the Slovene Academy of Sciences and Arts in Ljubljana, at the Department of Ethnology of the Faculty of Arts in Ljubljana and at Offices for the Safeguard of Natural and Cultural Heritage, as well as the directory of independent ethnologists. NAME AND SURNAME — MAJOR, MINOR — KNOWLEDGE OF FOREIGN LANGUAGES — YEAR OF EMPLOYMENT GENERAL LINE OF WORK — FIELD OF SPECIALIZATION FOR SEVERAL YEARS AVDIOVIZALNI LABORATORIJ ZRC SAZU (Audiovisuell Laboratory of the Scientific Research Centre at the Slovene Academy of Sciences and Arts) Novi trg 5, 61000 Ljubljana (061) 331 021, ext. 50 INŠTITUT ZA SLOVENSKO NARODOPISJE ZRC SAZU (Institute of Slovene Eth-nography of the Scientific Research Centre at the Slovene Academy of Sciences and Arts) Novi trg 3, 61000 Ljubljana (061) 331 021 NAŠKO KRIŽNAR — ethn., archeol., — Engl. — 1972 (Museum of Gorica, Nova Gorica), 1983 DR. ANGELDS BAS — ethn., hist., — Germ., Fr., Rus., Lat. — 1963 (Slovene Ethnographie Museum), 1979 DR. TONE CEVC — ethn., hist, of art — Engl., Germ. — 1971 IGOR CVETKO — musicol. — Engl. — 1982 JURIJ FIKFAK, M. A. — ethn., Slov. — Germ., Engl. — 1982 MONIKA KROPEJ — ethn., hist of art — Engl., Germ., Fr. — 1983 (Slovene Ethnographie Museum), 1985 DR. ZMAGA KUMER — Slov., ethn. — musicol. — Germ., Fr. — 1949 ALENKA LOŽAR-POD-LOGAR, M. A. — ethn., Germ. — Germ., Engl. 1967 MIRKO RAMOVŠ — Slov. — Germ. — 1966 MARIJA STANONIK, M. A. — Slov., ethn. — 1968 (Alpina Žiri), 197i JULIJAN STRAJ-NAR — Romanic studies, ethn. — Fr., Ital. — 1964 MARKO TERSEGLAV, M. A. — Slavonic studies, com-par. lit. — Engl., Germ. — 1972 SINJA ZEMLJIC-GOLOB — ethn., hist. of art — Engl., Germ. — 1973 Visual anthropology. History of material cul-ture, History of Slovene ethnology. Clothdng, tools and interior deco-ration. Material culture. Archi-tecture. Slovene folk mušic, instrumental and vocal. Role of sound in cu-stoms. Social culture. Populär theatre. Customs. Oral literature. Karel Strekelj and his ethno-graphic legacy. Slovene folk songs seen through texts. Customs. Customs of the life cycle. Slovene folk dances. Literary folklore. The-ory of literary folklore. Slovene folk mušic. Texts of Slovene folk songs. History of folklore study and its the-ories. Library. Ethnological bibliography. INSTITUTION — ADDRESS — TELEPHONE NAME AND SURNAME — MAJOR, MINOR — KNOWLEDGE OF FOREIGN LANGUAGES — YEAR OF EMPLOYMENT GENERAL LINE OF WORK — FIELD OF SPECIALIZATION FOR SEVERAL YEARS LJUBLJANSKI REGIO- ADA BAR JANŠA — Regional architecture in NALNI ZAVOD ZA ethn., hist, of art — Central Slovenia. VARSTVO NARAVNE Engl. — 1963 IN KULTURNE DEDIŠČINE (Regional Office for the Protection of Natural and Cultural Heritage, Ljubljana) Karlovška 1, 61000 Ljubljana — (061) 222 879 LJUBLJANSKI REGIO- BORIS MRAVLJE — Architectural heritage NALNI ZAVOD ZA ethn., sociol. — Engl., in Dolenjsko. VARSTVO NARAVNE Hung. — 1983 IN KULTURNE DEDIŠČINE (Regional Office for the Protection of Natural and Cultural Heritage, Ljubljana) Stari trg 2, 61000 Ljubljana — (061) 224 963 MEDOBČINSKI ZAVOD ZA VARSTVO NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE (Inter-communal Office for the Protection of Natural and Cultural (Heritage) Trg bratstva 1, 66330 Piran — (066) 73 562 MOJCA RAVNIK, M. A. — ethn., hist. of art — EngL, Fr., Pol. — 1971 (Department of Ethnology of the Faculty of Arts, Ljubljana), 1983 Architecture of Slovene Istria. Social culture. NEODVISNI ETNOLOGI, Biblioteka SAZU (Independent ethnologists, Library of the Slovene Academy of Sciences and Arts) Novi trg 5, 61000 Ljubljana — (061) 331 021 MAJDA FISTER — ethn., Slov. — Germ., Engl. — 1964 (Museum of Kamnik), 1978 Slovene populär architecture, research and publications. NEODVISNI ETNOLOGI, Pokrajinski arhiv (Independent ethnologists. Regional Archives) Čevljarska 22, 66000 Koper — (066) 21 824 DR. DUŠA KRNEL-UMEK — ethn., hist. of art — Ital., Engl. — 1970 (Dept. of Ethnology of the Faculty of Arts), 1986 Social culture Commu-nities institutions and social differences. NEODVISNI ETNOLO- MIRA OMERZEL-GI TERLEP — (Independent ethnologists) mUsicol. — Germ., Engl. Melikova 45, 61000 Ljubljana — 94 (061) 224 787 Restitution of instrumental and vocal mušic. A collection of musical and sound-instruments. Spiritual component of musical legacy. INSTITUTION — ADDRESS — TELEPHONE NAME AND SURNAME — MAJOR, MINOR — KNOWLEDGE OF FOREIGN LANGUAGES — YEAR OF EMPLOYMENT GENERAL LINE OF WORK — FIELD OF SPECIALIZATION FOR SEVERAL YEARS NEODVISNI ETNOLOGI, Uredništvo Mladinske knjige (Independent ethnologists, Editorial Office of Mladinska knjiga) Nazorjeva 1, 61000 Ljubljana — (061) 210 339 DAMJAN OVSEC, M. A. — ethn., hist, of art — Engl., Fr., Czech. — 1978 Comparative ethnology. Views on ethnology ba-sed on Indian philoso-phy. Study of Symbols, myths customs and su-perstitions of different cultures, and of the un-derlying psychology. ODDELEK ZA ETNOLOGIJO FILOZOFSKE FAKULTETE UNIVERZE EDVARDA KARDELJA (Department of Ethnology of the Faculty of Arts at the University of Edvard Kardelj) Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana — (061) 332 611 DR. JANEZ BOGATAJ — ethn., hist, of art — Engl., Czech., Germ. — 1973. DR. BOŽIDAR JEZERNIK — law, D. sc. — Engl., Germ., Czech., Rus. — 1984. MARJANCA KLOBUČAR — ethn., Slov. — Engl., Germ. — 1982. Ethnology of the Slove-nes Methods and history of Slovene ethnology. European ethnology. Life in concentration camps. Yugoslav wor-kers and their culture. Ethnological topograp-hy. DR. SLAVKO KRE-MENSEK — Hist, ethn. — Rus., Germ. — 1960. Life of the Slovenes in the 20th Century. Ethnological methods. General ethnology. MOJCA RAClC — ethn., sociol. — Engl., Fr. — 1987 Ethnological topography INGRID SLAVEC — ethn.. Slov. — Germ., Fr., Engl. — 1981. Theory in Slovene ethnology after 1945. History of ethnology and its theories. NIVES SULlC-DULAR — ethn.. Engl. — Engl., Ger Fr. — 1982. Life of the Slovenes. Ethnological topography of Ljubljana. Emigrants. DR. ZMAGO SMI-TEK — ethn., hist, of art — Engl., Germ., Fr., Czech. — 1973. Contacts of the Slovenes with non-European cultures. Asian cultures. ZAVOD SRS ZA VARSTVO NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE ZVEZDANA KOŽELJ — ethn., hist, of art — Engl., Fr., Germ. — 1982 Evaluation of populär architecture in Slove-nia. (Office of the SR of Slo-venia for the Protection of Natural and Cultural Heri-tage) Plečnikov trg 2, 61000 Ljubljana — (061) 213 083 INSTITUTION — ADDRESS — TELEPHONE NAME AND SERNAME — MAJOR, MINOR — KNOWLEDGE OF FOREIGN LANGUAGES — YEAR OF EMPLOYMENT GENERAL LINE OF WORK — FIELD OF SPECIALIZATION FOR SEVERAL YEARS ZAVOD ZA VARSTVO NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE (Office for the Protection of Natural and Guttural He-ritage) Delpinova 16, 65000 Nova Gorica — (065) 22 815 EDA DRAŠCEK — ethn., sociol. — Ital., Engl., Fr. — 1987 ANDREJKA PAVLIN — ethn., sociol. — Engl., Ital. — 1984 Topography of monuments. Analysis of the docu-mentation concerndng the protection of natural and cultural herita-ge. Classification of monuments. ZAVOD ZA VARSTVO NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE (Office for the Protection of Natural and Guttural He-ritage) Kidričev trg 3/III, 68000 Novo mesto — (068) 21 019 MARINKA DRAŽUME-RlC — ethn., hist, of art — Engl., Fr., Germ. — 1981 Protection of immovable ethnological heritage. Typology of architectu-re in the commune of Novo mesto. — Orthodox settlements in Bela Krajina. ZAVOD ZA VARSTVO NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE (Office for the Protection of Natural and Cultural IIe-ritage) Trg svobode 10, 63000 Celje — (063) 23 114 VITO HAZLER — ethn., hist, of art — Engl., Germ. — 1979 Architectural heritage in Central Slovenia. Topography of ethnological monuments. Skan-sen. ZAVOD ZA VARSTVO NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE (Office for the Protection of Natural and Cultural He-rltage) Tomšičeva 44, 64000 Kranj — (064) 21 163 VLADO KNIFIC — ethn., hist, of art — 1976 Settlements and archi-tecture in Gorenjska. ZAVOD ZA VARSTVO NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE (Office for the protection of Natural and Cultural He-ritage) Slomškov trg 6, 62000 Maribor — (062) 21 385 JELKA SKALICKY — hist, of art, ethn. — Germ., Engl. — 1976 Conservation program-mes and operations. Topography of monuments. Ethnological topography of Slovenska Bistrica. ^ Slovenskega etiploškega diuStva gm&NiK GLASILO SLOVENSKEGA ETNOLOŠKEGA DRUŠTVA: zanj odgovarja mag. Ingrid Slavec, predsednica SED. Izdajanje glasnika omogočata Kulturna skupnost Slovenije in Raziskovalna skupnost Slovenije. Vsako leto izidejo štiri številke. IZDAJATELJSKI SVET: Slavko Kremenšek (predsednik), Marko Belavič, Marjan Gabrijelčič, Jože Osterman, Alenka Puhar, Inja Smerdel, Marija Stanonik. GLAVNI IN ODGOVORNI UREDNIK: Naško Križnar ČLANI UREDNIŠTVA: Ivana Bizjak, Damjan Ovsec, Mojca Ravnik, Ingrid Slavec, Nives Sulič-Dular, Zmago Šmitek, Marko Terseglav, Miha Zadnikar. Prevodi v angleščino: Bernarda Zupančič Lektorica: Ina Ferbežar Grafična zasnova in tehnična ureditev: Cveta Stepančič Tisk: Tiskarna Tone Tomšič, Ljubljana Naklada: 700 izvodov NASLOV UREDNIŠTVA: Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12, Ljubljana telefon: 332 601, int. 335, glavni urednik 331 021, int. 50. Posamezna številka stane 1.000 din. Celoletna naročnina 4.000 din, dvojna številka 2.000 din. Tekoči račun 50100-678-44338. Fotografije in risbe po želji vračamo, rokopisov ne vračamo! Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji. RAZPIS MURKOVIH PRIZNANJ ZA POSEBNE DOSEŽKE NA PODROČJU ETNOLOGIJE Na podlagi 7. člena o podeljevanju Murkovih priznanj za posebne dosežke na področju etnologije, komisija objavlja razpis za Murkova priznanja. Priznanja se podeljuje delavcem oz. institucijam, ki so s svojim delom pomembno prispevali k razvoju in uveljavitvi etnologije. Priznanja se lahko podeljuje tudi osebam, ki niso jugoslovanski državljani. Med dosežki na področju etnologije, za katere podeljuje priznanje, so praviloma: ~ izjemni znanstveno-raziskovalni dosežki ali 'izjemni dosežki na področju predstavitve etnoloških predmetov. Kandidate za podelitev priznanj lahko predlagajo člani društva, družbene organizacije in občani. Predlog za podelitev nagrad mora vsebovati poleg podatkov o kandidatu tudi podrobno utemeljitev. Predloge je potrebno poslati najkasneje do 1. novembra 1988 na naslov Slovensko etnološko društvo, Komisija za Murkova priznanja, Aškerševa 12, Ljubljana. Po mnenju Republiškega komiteja za kulturo (št. 4210-27/78) je Glasnik oproščen temeljnega davka od prometa proizvodov. YU ISSN 0351 -2908 UDK 39/497.12/(05) NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA č 121 II 131 8291987 ZANIMIVEJŠI PRISPEVKI IZ NASLEDNJE ŠTEVILKE: POGOVOR Z DR. ANGELOSOM BAŠEM 9S9503318 KOLINE IN IZRAŽANJE ISTOVETNOSTI V SLOVENSKI k____ .„-L O POTREBI KATEGORIZACIJE ETNOGRAFSKIH FILMOV 1/2 COBlS* NA NASLOVNI STRANI: ____ _________________________________ VILJEM PETERNELJ, PO DOMAČE FIRBARJEV VILČK (CERKNO 1910) (KOMENTAR GLEJ NA STRANI 32) NA HRBTNI STRANI: ZGODOVINA ETNOLOGIJE V SLIKAH IVAN ROMIH IN VILKO NOVAK PRED RUDARJEVO HIŠO V PODBORŠTU (TEREN 5) LETA 1950. IZ FOTOTEKE SEM (FOTO MILKO MATIČETOV)