EKONOMSKOGEOGRAFSKA REGIONALIZACIJA REPUBLIKE SLOVENIJE (Na podlagi vplivnih območij centralnih naselij in dcjavnostnc sestave prebivalstva) THE ECONOMIC-GEOGRAPHICAL REGIONALIZATION OF THE REPUBLIC OF SLOVENIA (On the Basis of Influence Areas of Central Places and on the Activity Structure of Employees) IGOR VRIŠER IZVLEČEK UDK 911.63(497.12) = 863 Ekonomskogcografska regionali/acija Republike Slovenije (Na podlagi vplivnih območij centralnih naselij in dejavnostne sestave aktivnega prebivalstva) Puskus ekonomskogeografske regionalizacije Republike Slovenije temelji na kombinaciji ekonomsko-funkcijske in ekonomsko-homogene regionalizacije. Prva naj bi bila temeljna in bi prikazovala omrežje centralnih naselij in njihovih vplivnih območij. Druga naj bi podajala gospodarsko usmerjenost regij na podlagi razmerja med primarnimi, sekundarnimi in terciarnimi dejavnostmi. Hierarhična zgradba ekonomskogeografskih regij na ozemlju Slovenije je obsegala 106 temeljnih ekonomskogeografskih regij, 57 mikroregij, 12 mezoregij in 2 makroregiji. ABSTRACT UDC 911.63(497.12) - 863 The Economic Geographical Regionalization of the Republic of Slovenia (On the Basis of Influence Areas of Central Places and the Activity Structure of Employees) The attempt of economic-geographic regionalization of the Republic of Skivcnia is based on the combination of economic-functional and economic-homogeneous regionalization. The former was intrisic and would describe the network of central places and (heir influence areas. The sccond would outline the economic orientation of regions on the basis of relation between the primary, secondary and tertiary activities. The entire hierarchy of the economic-geographic regions in the Republic of Slovenia was compiled from 106 basic economic-geographic regions, 57 mkrorcgions, 12 mezzoregions and 2 macroregions. SmJov - Adrva Dr. I(ur Vriier. univerzitetni protetor Oddelek za feofrarijo, HkuoTika fakulteta Aškerčeva 12 M 000 LJubljana Kjirtofrn/sJcj oprem* Daifacr ma|. Milan Oroietl Adamič Mela Ferjan Maruia Rupert Ciril Vojvoda KAZALO 1.0. DOSEŽKI GEOGRAFIJE NA PODROČJU EKONOMSKOGEOGRAFSKIH REGIONALIZACIJ 135 2.0. EKONOMSKOGEOGRAFSKE REGIONALIZACIJE SLOVENIJE 139 3.0. METODIČNA ZASNOVA 142 4.0. EKONOMSKO-FUNKCIJSKA REGIONALIZACIJA 144 4.1. Metoda 144 4.1.1. Krajevne skupnosti 145 4.1.2. Anketni vprašalnik 145 4.1.3. Merila 146 4.2. Ekonomsko-funkcijske regije v Republiki Sloveniji 148 4.2.1. Omrežje centralnih naselij 148 4.2.2. Omrežje in hierarhija ekonomsko-funkcijskih regij 148 4.2.3. Ocena števila prebivalstva v ekonomsko-funkcijskih regijah 155 4.2.4. Oris razmer v glavnih ekonomsko-funkcijskih regijah 155 5.0. EKONOMSKO-HOMOGENA REGIONALIZACIJA 178 5.1. Metoda 178 5.1.1. Gradivo 179 5.1.2. Ozemeljske enote 180 5.1.3. Opredelitev tipov regionalne gospodarske strukture 180 5.2. Regionalna gospodarska struktura v Republiki Sloveniji 183 5.2.1. Usmerjenost v primarne dejavnosti 185 5.2.2. Usmerjenost v sekundarne dejavnosti 188 5.2.3. Usmerjenost v terciarne dejavnosti 190 5.3. Ekonomsko homogene regije v Republiki Sloveniji 1% 5.3.1. Omejitev ekonomsko-homogenih območij 1% 5.3.2. Ekonomsko-homogene regije 198 5.4. Regionalna gospodarska struktura Republike Slovenije po krajih bivanja 204 5.5. Opredelitev ekonomsko-homogenih območij Republike Slovenije glede na dnevno migracijo zaposlenih 212 5.6. Urbaniziranost 215 6.0. EKONOMSKOGEOGRAFSKE REGIJE NA OZEMLJU REPUBLIKE SLOVENIJE 219 6.1. Izhodišča za opredelitev ekonomskogeografskih regij 219 6.2. Ekonom&kogeografske regije 224 7.0. SKLEPNE MISLI 234 8.0. BIBLIOGRAFIJA IN VIRI 237 Summary 241 Kazalo kart in grafikonov 1. Sistem centralnih naselij in njihovih vplivnih območij v Republiki Sloveniji 151 2. Vplivna območja mikroregionalnih središč v Republiki Sloveniji 3. Vplivna območja mezoregionalnih središč v Republiki Sloveniji 4. Vplivna območja makroregionalnih središč v Republiki Sloveniji 154 5. Ekonomsko-funkcijske regije v Republiki Sloveniji 6. Grafična ponazoritev regionalne gospodarske sestave 181 7. Aktivno prebivalstvo občin v Republiki Sloveniji glede na gospodarsko usmerjenost po kraju zaposlitve (1.1981) 183 8. Gostota zaposlenih v primarnih dejavnostih na 1000 prebivalcev 1.1981 v Republiki Sloveniji po krajevnih skupnostih 186 9. Gostota zaposlenih v sekundarnih dejavnostih na 1000 prebivalcev 1. 1961 v Republiki Sloveniji po krajevnih skupnostih 187 10. Zaposleni v industriji po naseljih 1.1984 v Republiki Sloveniji 191 11. Večja obrtna središča 11981 v Republiki Sloveniji 192 12. Gostota zaposlenih v terciarnih dejavnostih na 1000 prebivalcev 1. 1981 v Republiki Sloveniji po krajevnih skupnostih 193 13. Turistična območja v Republiki Sloveniji 1. 1984. Število nočitev in gostota nočitev na 1000 prebivalcev 195 14. Regionalna gospodarska struktura krajevnih skupnosti v Republiki Sloveniji 1.19811.1981 po kraju bivanja 15. Ekonomsko-homogene regije v Republiki Sloveniji 16. Regionalna gospodarska struktura krajevnih skupnosti v Republiki Sloveniji 1.19811. 1981 po kraju bivanja 17. Primerjava regionalne strukture krajevnih skupnosti v RepubllKI Sloveniji (1. 1981) na podlagi razporeditve aktivnega prebivalstva glede na a) delovna mesta in b) bivališča 209 18. Razmestitev aktivnega prebivalstva v dejavnostih kolobarjih okoli regionalnega središča glede na kraj bivanja (na primeru Ljubljane) 210 19. Odnos med številom aktivnih zaposlenih in aktivnih bivajočih v krajevnih skupnostih 1.1981 v republiki Sloveniji 213 20. Tipi urbanizacije v Republiki Sloveniji 1.1981 po krajevnih skupnostih 218 21. Ekonomskogeografska regionalizacija Republike Slovenije Cilj ekonomskogeografske (gospodarskogeografske) regionalizacijc jc ugotoviti in razložiti, kako se v pokrajini oblikujejo pod vplivom gospodarskih dejavnikov, to jc proizvodnje, potrošnje in menjave, ter nekaterih družbenih razmer ozemeljske enote, ki jih družijo skupne gospodarske in družbene značilnosti. Le-te dajejo ozemlju določeno svojskost in celovitost. Njihov nastanek, oblikovanje in obstoj so odvisni razen od gospodarskih razmer tudi od družbene in politične prostorske ureditve in, ne nazadnje, od naravnih razmer. Zaradi povezanosti in prepletenosti gospodarskih in družbenih dejavnikov vsebujejo gospodarskogeografske regije tudi številne negospodarske, družbene sestavine. Gospodarskogeografske regionalizacije so glede na to že skraja predstavljale zapleteno nalogo. Velika pestrost gospodarskih dejavnosti, povezanost z družbo in naravo ter možnost razmeroma hitrih sprememb so povzročale, da je bilo skorajda nemogoče izdelati enovito in hkrati celovito gospodarskogeografsko regionalizacijo, ki bi ustrezala zelo različnim zahtevam in pričakovanjem. Geografi so se pri tej nalogi morali odločati med več različnimi zamislimi in možnostmi. V pričujoči razpravi smo se odločili, da gospodarskogeografsko regionalizacijo Slovenije izdelamo na pc Jlagi gospodarskih in drugih družbenih stikov med središči in njihovimi vplivnimi območji ter ob upoštevanju prevladujoče dejavnostne usmerjenosti. Takšna nepopolna gospo-darskogeografska členitev Republike Slovenije ima zato v mnogočem značaj gradiva oziroma jo lahko vrednotimo kot prispevek k tej tradicionalni geografski nalogi. * 1.0. DOSEŽKI GEOGRAFIJE NA PODROČJU EKONOMSKOGEOGRAFSKIII REGIONAUZACU Največ zanimanja za ekonomsko** ali bolje ekonomskogeografsko regionalizacijo (V r i š e r , 1988) so pokazali geografi v petdesetih in šestdesetih letih. Leta 1950 so * Zahvaljujem se akademiku dr. Ivanu Gamsu in strokovnemu svetniku Milanu Natku za številne koristne nasvete in pripombe. ** Komisija za ekonomsko regionalizacijo pri IGU jc uporabljala naziv 'ekonomske regije*. IlcSič jc sprva rabil naziv ekonomskogeografska rajonizacija, nato pa ekonomskogeografska rcgionaliza-cija (I I e š i C, 1957-58). Sodil sem, da jc drugi izraz docela primeren in sem ga zato tudi uporabljal v razpravi. namreč osnovali pri Mednarodni geografski uniji (IGU) posebno "Komisijo za ekonomsko regionalizacijo" (Commission on economic regionalization), ki je na več sestankih v Kazimierzu, Utrechtu, Jabloni, Brnu in Strasbourgu ter na mednarodnih geografskih kongresih obravnavala razmeroma aktualno tematiko. Večino referatov so objavili v posebnih zbornikih; (Problems, 1961; Economic Régionalisation, 1968; Methods of Economic Regionalization, 1964; Régionalization et développment, 1968), priobčili pa so tudi podrobne bibliografije o tej temi za posamezne države. V teh razpravah se je izkazalo, da pojma ekonomskogeografskih regij ni mogoče niti teoretično niti praktično docela jasno in vsestransko opredeliti. Odprtih je ostalo veliko vprašanj, nprj kako povezati ekonomskogeografske regije s tako imenovanimi "naravnimi" ali "fiziognomskimi" regijami, ali ekonomskogeografsko regionalizacijo združiti s socialno strukturo, ali pojmovati ekonomskogeografske regije kot objektivno pokrajinsko stvarnost, ki je nastala z družbenim razvojem v danih regionalnih razmerah, ali pa kot miselno abstrakcijo o gospodarskih ali družbenih prostorskih odnosih, ali sprejeti zamisel, da obstaja v geografiji samo ena (geografska) ali dve temeljni regionalizaciji, od katerih je ena ekonomskogeografska (oziroma socialnogeografska), druga pa fizičnogeografska? Nerazrešeno je ostalo tudi, katero metodo uporabiti pri regionalizaciji oziroma katere metode so najprimernejše. V razpravah so razen tega prišli do veljave tudi različni pogledi posameznih geografskih šol. Vse te razprave in razglabljanja lahko povzamemo v naslednjem: 1. Ekonomske ali ekonomskogeografske regije lahko pojmujemo kot stvarne pokrajinske enote, ki se oblikujejo na podlagi delitve dela v pokrajini. So odraz tesnih odnosov med naravo, družbo in družbenim delovanjem (O t r e m b a , 1969, str. 19). Glede na to, da je gospodarjenje temelj družbenega obstoja in se pod njegovim vplivom oblikuje vse drugo družbeno življenje, lahko štejemo ekonomskogeografske regije tudi za družbeno- oziroma socialnogeografske pokrajinske enote. Pri formiranju teh regij pa prihajajo do veljave poleg občih gospodarskih, geografskih in socialnih odnosov še številni regionalni pojavi in svojskosti, kar daje ekonomskogeografskim regijam poleg univerzalnega tudi specifičen "pokrajinski" značaj (O t r e m b a , 1968, str. 19). Prav zato jih lahko pojmujemo kot posebno "obliko kulturne pokrajine" (Dzieworiski et al., 1964,str. 12). 2. Druga možnost pojmovanja gospodarskogeografskih regij, ki je pogostejša v bolj gospodarsko naravnanih krogih, pa vidi v njih predvsem določeno abstrakcijo prostorskih odnosov v gospodarstvu, v posameznih gospodarskih dejavnostih ali kar v celi družbi. Pri takšnih regionalizacijah zavestno zanemarimo regionalno strukturo in predvsem skušamo izluščiti obče ali normativne zakonitosti oziroma paradigme o ekonomskogeografskih odnosih (Berry et al., 1976, str. 245-246). 3. Že skraja sta se pri ugotavljanju gospodarskogeografskih regij pojavljala dva možna pristopa: koncept ekonomsko funkcijskih in koncept ekonomsko homogenih regij.* Ob njiju je ponovno prišla do izraza tradicionalna geografska dilema med formalnim in funkcionalnim, med fiziognomijo in organizacijo (C a r o I , 1946, str252-255). Vendar so mnogi upravičeno opozarjali, da je takšno strogo ločevanje neupravičeno, saj v resnici gre le za dva različna aspekta istega pojava in da bi bilo glede na to bolje najti možnosti za združevanje ali vsaj povezovanje obeh (Bob e k, 1964, str21-23). 4. Zelo upravičena je bila Bobekova (1964) misel, da so gospodarskogeograf-ske regije zaradi svoje gospodarske in družbene podlage spremenljive in da jih je zaradi tega treba od časa do časa podvreči preverjanju in reviziji. To je mnoge raziskovalce in uporabnike ekonomskih regionalizacij begalo, vendar pa je ravno v tem tudi prednost teh regionalizacij, saj nam podajajo družbene razmere v pokrajini ter ponazarjajo vsakokratno družbeno prostorsko delitev dela. 5. Veliko manj so se v geografiji uveljavili nekateri drugi regionalizacijski kriteriji, ki se jih npr. pogostoma uporablja v prostorskem regionalnem planiranju (V r i i e r , 1978, str.137-144). To so koncepti "tehničnih", "administrativnih" ali "statističnih regij". Iz ekonomskih in planerskih krogov je izšel koncept "programiranih" regij, ki predpostavlja, da bomo z ekonomskimi in prostorskimi planskimi ukrepi postopoma izoblikovali na danem ozemlju določen tip regij (B o u d e v i 1 I e , 1960). V sedemdesetih in osemdesetih letih je zanimanje za gospodarskogeografsko re-gionalizacijo s prenehanjem dela komisije za gospodarsko regionalizacijo pri IGU močno usahnilo. Zabeležimo lahko le dva tehtnejša poskusa, ki sta skušala na drugačen način od ustaljenih (D i c k i n s o n, 1964) obravnavati ta tip regij. To je primer povezovanja sistemske teorije z gospodarsko regionalizacijo (Dumo-1 a r d , 1975, str.13-100) in dokaj spremenjeno sovjetsko gledanje na "ekonomske rajone", ki se je zavzelo za celovito socialnoekonomsko opredeljevanje "rajonov" namesto doslej prevladujočega zgolj gospodarsko-proizvodnega koncepta (N y m i k, 1984, str. 131-139). Več kot značilno je, da razgibanim teoretičnim razpravam niso sledile tudi empirične raziskave. Bera gospodarsko-geografskih regionalizacij je razmeroma skromna. Celo v nacionalnih atlasih, kjer bi pričakovali takšne prikaze, je zelo malo ekonomsko-geografskih regionalizacij (V r i š e r , 1988). Večina konkretnih regionalizacij je nastala v petdesetih in šestdesetih letih. To so npr. regionalizacije varšavske regije (W r 6 b e I, 1960), vzhodne Slovaške (I v a n i č k a, 1964), Nizozemske (K e u n i g , D e Vooys, 1964), Danske (I I I c r i s, 1967), ČSSR (S t f i d a, 1961) ali Kanade (N i c h o 1 s o n, G a j d a, 1964) itd. Pozneje so objavljali primere gospodarskogeografskih regionalizacij le še občasno oziroma v primerih, ko so želeli poglobiti nove, matematične (Bahrenberg, 1988) in statistične regionalizacijske metode in ob uporabi računalnikov (P a a s i , 1986, str. 105-146). V veliki večini teh proučitev so pri regionalizacijah uporabili funk- • Termini so povzeti po I I e š i č u (1957-58). cijski ali nodalni koncept; homogenega so večidel ali samo omenjali ali uporabljali zgolj kot pomožnega, ki naj pokaže prevladujočo gospodarsko usmeritev regij. Bilo je očitno, da je zamisel homogenih regij, kljub zanimanju zanjo, vendarle preveč raznolika, saj dopušča glede na veliko število gospodarskih dejavnosti zelo raznolike regio-nalizacije, vendar brez prave notranje povezanosti. Za njihovo prikazovanje so uporabili variranje pojava v pokrajini, tvorjenje območij (arealov, polj, regij) in časov-no-prostorsko spreminjanje pojavov oziroma njihovega variranja (B o u s t e d t , 1975, str. 73-86) (procesi prestrukturiranja, difuzije, aglomeriranja). Pri večini funkcijskih gospodarskogeografskih regionalizacij so se oprli predvsem na oskrbo s storitvenimi dejavnostmi in z njimi povezane prometne in komunikacijske zveze in tokove ter so upoštevali hierarhijo središč (centralnih naselij) in tako imenovano spontano gravitacijo prebivalcev. Čeprav so ti kriteriji nedvomno smiselni, se je vendarle z njihovo rabo zanemarilo druge zveze v gospodarstvu, ki niso tako nepomembne, kot so npr. v industriji izmenjava surovin in polizdelkov ter povezave s trgom ali območja dnevne migracije delovne sile. Te regije so dokaj drugače oblikovane kot omrežje centralnih naselij in njihovih vplivnih območij (B o b e k , 1964, str. 21-23). Da pa niso prišle do veljave, je bil verjetno poglavitni razlog v njihovi različnosti in izostanku določene stopnje univerzalnosti, ki jo je sicer izkazovalo omrežje vplivnih območij centralnih naselij. Na koncu tega kratkega pregleda o gospodarskogeografski regionalizaciji moramo opozoriti še na eno vrsto proučitev, ki se pogosto smiselno navezujejo na navedeno problematiko. To so različne tipotogije gospodarskih pokrajin, s katerimi skušajo geografi opredeliti posamezne regije ali manjše upravne enote glede na njihovo prevladujočo gospodarsko dejavnost. V tem pogledu so te tipologije dobrodošlo dopolnilo funkcijskim regionalizacijam, saj v določenem pomenu pomenijo vključevanje homogenega koncepta v regionalizacijo. Gospodarska usmeritev namreč prikazuje za vsako teritorialno območje, katere gospodarske dejavnosti ali kombinacije dejavnosti so najpomembnejše in, če so uporabljene enote majhne, je mogoče z njihovo pomočjo dovolj premišljeno očrtati gospodarsko homogena območja. S tipologijami gospodarskih pokrajin so se ukvarjali zlasti v Evropi in Se posebej v nemški geografski šoli. Omeniti kaže tipologije občin in pokrajin, ki so jih izdelali W. S a e n g e r (1963) in D. Bartels (1965) za Zahodno Nemčijo, A.v. Kanci in D. Scholz (1969) ter K. S c h a r f in L. S c h i e 1 d e (1974) in K. Herz, G. M o h s in D. S c h o I z (1980) za Vzhodno Nemčijo; sem sodi tudi karta o zaposlitveni strukturi 1. 1910 in 1960 v švicarskem nacionalnem atlasu (Atlas der Schweiz), še bolj popolni so prikazi gospodarskogeografskih struktur v slovaškem (Atlas Slovenskoj) in romunskem nacionalnem atlasu (Atlas RS Romänia). Najobsežnejša razprava s tega področja pa je študija o gospodarski strukturi Avstrije, ki sta jo izdelala Bobek in Hofmayer (1981) in katere rezultati so objavljeni v avstrijskem nacionalnem atlasu (Österreichs-Atlas). 2.0. EKONOMSKOGEOGRAFSKE REGIONALIZACIJE SLOVENIJE Z geografsko regionalizacijo Slovenije so se doslej ukvarjali Anton Melik, Sve-tozar Ilešič, Vincenc Malovrh in Ivan Gams, z gospodarskogeogeografsko pa le prvi trije. A. M e 1 i k (1954-1963) je poleg "občegeografske" regionalizacije, ki jo je uporabil v svojem geografskem orisu "Slovenije", napravil tudi prvi poskus povezati prirodno sestavo Slovenije z možnostmi gospodarjenja. Poimenoval ga je "prirodno-gospodarska sestava" (Melik, 1946). V njem je skušal naravne geografske enote opredeliti "kako jih je priroda usposobila za gospodarsko izrabo. Pri tem opredeljevanju smo morali upoštevati več činiteljev. Predvsem je bil odločilen kriterij geomor-foloških dejstev, značaj reliefa po sebi, z upoštevanjem geološko-petrografske sestave, dalje nadmorska višina, pa podnebna svojstva. Sedanje gospodarske razmere imajo tudi določen pomen pri opredeljevanju, vendar še več prirodni pogoji zanje", pravi v uvodu v citirano razpravo. Iz te obrazložitve je razvidno, da regionalizacija ni imela družbenogeografskega niti gospodarskogeografskega značaja, saj so območja predstavljala značilne fizičnogeografske enote, kot soc visokogorski alpski predel, predel alpskega sredogorja, predel hribovja, predel goric, ravnine in večje doline, dinarske visoke planote, kraško hribovje z nižjimi planotami in podolji, Belo krajino in Kras ter kraška polja (Melik, 1946, st. 3). Za naše namene so veliko pomembnejši I I e š i č e v i primeri regionaliza-cij. V prvem, ki ga je priobčil 1.1958, je pod vplivom svojega dolgoletnega sodelovanja v "komisiji za ekonomsko regionalizacijo" pri Mednarodni geografski uniji in pod zgledom takrat objavljenih teoretičnih geografskih razprav H. C a r o I a (1946), A.K. P h i 1 b r i c k a (1957), E. O t r e m b e (1957), G.W.S. R o b i n -s o n a (1953) in S. Leszcyzckega (1956) in seveda pod dojmom modela centralnih naselij W. C h r i s t a I 1 e r j a (1933), zasnoval prvo "ekonomsko-funkcijsko regionalizacijo" Slovenije. Nadvse pomembno je, da je v študiji opozoril na večstranski značaj geografskih regionalizacij. Členitev pokrajine lahko poteka po več različnih kriterijih: po naravnih regijah, glede na ekonomski potencial, ekonomsko homogenost in ekonomske-funkcijske vezi. Prve je poimenoval pokrajinsko-fiziogno-mične oziroma pokrajinsko-geografske regije. Glede regij gospodarskega potenciala je sodil, da so v glavnem identične z naravnimi regijami, le da so ocenjene z vidika gospodarske uporabnosti (I I e š i č , 1961, str.1-15). V prvem in drugem primeru "prevladujejo pri opredelitvi regij fizičnogeografski kriteriji, vendar pri tem ne smemo prezreti tistih kulturnogeografskih potez, ki bistveno prispevajo k zunanjemu licu pokrajine. Res je, da st) te poteze povečini že same precej odvisne od prirodnega okolja. Ne velja pa to vedno, zlasti ne v močno urhaniziranih in industrializiranih pokrajinah..." (I 1 e š i č , 1957-58, str. 92-93). Te njegove ocene navajamo, ker se je Ilešič v kasnejših razglabljanjih o regionalizaciji Slovenije večkrat vra&il k temu kriteriju in ga uporabil pri ponovnih regionalizacijskih poskusih (Ilešič, 1974, str. 215-239). Glede gospodarsko-funkcijskega kriterija in z njim opredeljenih gospodarskogeo-grafskih regij je menil, da skoraj nikdar niso istovetne s pokrajinsko-fiziognomičnimi. V nasprotju z njimi "povežejo funkcijsko med seboj več sosednjih, med seboj različnih pokrajinsko-fiziognomičnih področij... Najkompleksneje zajamemo regionalno funkcijo, če izluščimo karakteristično teritorialno kombinacijo različnih prirodnih dejavnosti v njihovi medsebojni cirkulacijski in gravitacijski povezavi, pri tem pa močno upoštevamo tudi organizacijsko stran, ne samo produkcije, temveč tudi potrošnje in preskrbe z uvoženim blagom. Gravitacijski kriterij seveda tem bolj dominira, čimbolj je gospodarstvo razvito in cirkulacija intenzivna" (I 1 e š i č , 1957-58, str. 104-105). Iz te utemeljitve je razvidno, da je Ilešič smatral zamisel funkcijskih ali nodalnih regij poleg fiziognomično-pokrajinskih za najprimernejšo. O "regijah s homogeno gospodarsko strukturo" je namreč sodil, da so "koristne, ne pa nujne... Nikakor ne moremo vztrajati pri njih kot edini, pa tudi ne kot poglavitni ekonomsko-geografski rajonizaci-ji. Ne nudi nam namreč tiste možnosti, ki nam jo nudi ekonomsko-funkcijska: da enakomerno zajamemo vse, tudi čisto družbene komponente ekonomsko-geografskega kompleksa, ki gredo z rastočim razvojem gospodarskega življenja čedalje bolj mimo prvotne produkcijske homogenosti SirSih površin in njihovih prirodnih osnov" (Ilešič, 1957-58, str. 92-93). Kot osnovo za določitev gospodarskogeografskih regij je Ilešič uporabil predvsem gravitacijo k mestom. Pomagal si je še s podatki o dnevnem dotoku delovne sile v industrijske centre. Sodil je, da takšen pristop na različnih hierarhičnih ravneh najbolje kaže gospodarskogeografsko členitev pokrajine (Ilešič, 1957-58, str. 104-105). V regionalizaciji je uporabil šeststopenjsko hierarhično delitev na: makrore-gije, skupino mezoregij (submakroregije), mezoregije, skupino submezoregij, mikrore-gije in submikroregije (I 1 e $ i č , 1957-58). Zadnje bi predstavljale najmanjše funkcijske enote in bi jih glede na to lahko pojmovali kot nekakšne sociotope (Ilešič, 1958, str. 340-341). Izdelana regionalizacija, kasneje nekoliko spremenjena, je ločila tri makroregije (Mariborsko, Celjsko in Ljubljansko), dve "skupini mezoregij" (Vzhodnodolenjsko-Spodnjeposavsko ter Primorsko), 16 mezoregij (Zgornje Podravje, Srednje Podravje, Pomurje, Osrednjesavinjska, Šaleška, Jeseniško-blejska, Kranjska, Ljubljanska, Trboveljska, Krško-brežiSka, Novomeška, Belokranjska, Zgornje Posočje, Spodnje Posočje, Koprska in Ilirskobistriška), tri "skupine submezoregij" (Spodnje Podravje, So-telsko, Notranjske in Dolenjske gozdne submezoregije) ter večje število submezoregij (62) ali skupin mikroregij (5). Lahko povzamemo, da se je Ilešič odločil za uporabo "funkcijskih regij" kot najprimernejših za družbenogeografsko členitev pokrajine in je pri tem uporabil gravitacijo k posameznim središčem kot osnovno merilo oblikovanja regij. Zavrgel je kriterij homogenosti kot manj ustrezen in mu pripisal zgolj dopolnilni pomen. K tem stališčem je bržkone veliko prispevalo dejstvo, da je izvedbo regionalizacije moral opreti na poznavanje Slovenije in da so mu manjkali podrobnejši podatki. Vsekakor je bila regionalizacija Slovenije v strokovnih krogih dobro sprejeta in je našla uporabo tudi izven geografskih krogov, zlasti med planerji. Pozneje je I 1 c S i £ nadaljeval s podrobnejšo členitvijo posameznih slovenskih regij tako je izdelal regionalizacije Severovzhodne Slovenije (1967, str. 9-22), Koroške regije (1970, str. 9-23), Savinjske Slovenije (1964, str. 25-27), Sotelsko-voglajn-ske regije (1974, str.5-19), zahodnih slovenskih pokrajin (1972, str. 173-190) in Gorenjske (1981, str. 9-17). V teh orisih je uporabljal obe regionalizacijski metodi: pokrajinsko-fiziognomično in ekonomsko-funkcijsko, vendar se je v poznejših letih čedalje bolj nagibal k nekakšni kompleksni pokrajinski členitvi z razmeroma velikim poudarkom na družbenogeo-grafskih dejavnikih. S tem se je močno približal obstoječi upravni razdelitvi Slovenije. Najmočneje so prišle te težnje do veljave v regionalizacijski shemi izdelani za potrebe zamišljene geografske monografije Slovenije (I 1 e š i č , 1981, str. 103-114). Edini poskus uporabe homogenega kriterija je pri nas napravil C. M a I o -vrh (1958 in 1959), na primeru Jugoslavije. Menil je, da tri skupine faktorjev oblikujejo gospodarski prostor sestavine prirodnega okolja, ljudje oziroma družba in novonastale stvaritve (proizvodi ljudskega dela). Le z upoštevanjem vseh treh, "z njihovo analizo lahko določimo oznako rajon ali izdelamo napotke za detajlno delitev oziroma za opredelitev manjših enot... Najprimernejše merilo za opredelitev rajonov je merilo gospodarske homogenosti v prostoru ali bolje homogenosti gospodarskega prostora. Ob nekaterih prilikah je treba vzeti v obzir tudi merilo gospodarske gravitacije. A to samo v primerih, kadar so nove stvaritve s funkcijo privlačnih žarišč, kot so industrijski centri, prometna vozlišča, v tolikšni meri formirane in stabilizirane, da njihov izostanek ali nestabilnost ne ovira pravilnega razvoja proizvodnih sil na danem geografskem območju" (Malovrh, 1958, str. 82-83). Malovrhova regionalizacija Jugoslavije in s tem tudi Slovenije kljub zgoraj zabeleženim mislim izveni močno fi-zičnogeografsko, s poudarkom na reliefu in podnebju, in nas spominja na Melikovo prirodno-gaspodarsko sestavo Slovenije oziroma Jugoslavije. Žal avtor svojih razglabljanj kasneje ni več nadaljeval. V sedemdesetih letih smo dobili dve novi regionalizaciji SR Slovenije. Obe sta bili izdelani za potrebe družbenega oziroma prostorskega planiranja in pri obeh so sodelovali geografi. Prva je nastala v Zavodu SRS za družbeno planiranje, druga pa v Zavodu SRS za regionalno prostorsko planiranje. Regije so oblikovali na podlagi tvor-jenja funkcijskih vezi med središči in njihovimi vplivnimi območji. Glede na to bi jih lahko uvrstili med ekonomsko-funkcijske regije. Regionalizacija, izdelana na Zavodu SRS za regionalno prostorsko planiranje (Regionalni prostorski plan, 1975) je razlikovala 12 regij, s tem, da je bila razmejitev med Ljubljansko in Gorenjsko regijo vprašljiva. V prvotni verziji pa je razlikovala le 11 regij, saj so združili Notranjsko in Obal-no-kraško regijo, Gorenjska regija pa je obsegala le Zgornje Gorenjsko (Zasnova urbanizacije, 1974). Regionalizacija, ki so jo zasnovali v Zavodu SRS za družbeno planiranje, je prav tako izhajala iz prostorskih povezav in je določala "funkcionalna območja v SR Sloveniji". Oprla se je na podatke o upravni ureditvi različnih javnih služb in drugih dejavnosti. Razlikovala je 12 regij, vendar so bile nekatere vprašljive zaradi šibkosti njihovega središča ali zaradi majhnosti ozemlja (npr. Posavska ali Notranjska regija) (Prostorske povezave, 1978). Iz tega obdobja sta tudi dve razpravi, ki sta s pomočjo obširnih anket proučili sistem centralnih naselij in njihovih vplivnih območij. Obe sta pripomogli k uveljavljanju gravitacije in funkcijskih vezi kot osnovnega kriterija pri členitvi Slovenije na regije ter sta tako prispevali k utrditvi ekonomsko-funkcijske regionalizacije. Prva študija, Vladimirja K o k o I e t a (1971), je na podlagi ankete o uporabi različnih storitev (odgovarjale so osnovne šole) prikazala hierarhijo centralnih naselij v devetih stopnjah in za središča nad 2. stopnjo tudi očrtala njihova vplivna območja. Druga razprava, Igorja V r i š e r j a (1968), pa je orisala omrežje centralnih naselij širom Jugoslavije in je prav tako prikazala njihova vplivna območja (V r i š e r , 1972). Za naše namene je pomembnejši prikaz centralnih naselij in njihovih vplivnih območij na ozemlju SR Slovenije istega avtorja (V r i š e r , 1973). Z anketiranjem matičnih uradov o nakupih in storitvah je bilo mogoče sestaviti tri harvne karte o vplivnih obnx)čjih na mikro-, mezo- in makrogravitacijskem nivoju (na občinski, okrajni in pokrajinski ravni) ter očrtati njihova vplivna območja. V enem in drugem primeru se je pokazalo razmeroma veliko ujemanje z Ilcšičevo regionalizacijo. Problematična so bila nekatera gravitacijsko labilna območja, kot npr. v Spodnjem Posavju, okoli Postojne in Cerknice, Idrije, Slovenskih Konjic, Radelj itd., ki so jih posamezni avtorji različno uvrstili ali pa so bili v zadregi, kam jih opredeliti. V povzetku o dosedanjih poskusih družbenogeografske ali gospodarskogeograf-ske regionalizacije Slovenije lahko zapišemo: 1. Docela je prevladal koncept gospodarsko-funkcijskih vezi in z njim vred naslonitev na omrežje centralnih naselij. 2. Koncept ekonomsko-homogenih regij se je le deloma uveljavil. Z njim so v glavnem zarisovali enotna proizvodna, storitvena, potrošna ali socialna območja, niso pa mogli z njim izraziti gospodarskih odnosov (interakcij) in sprememb v pokrajini. 3. Povsem se je prezrla možnost rabe nekaterih drugih regionalizacijskih konceptov (V r i š e r , 1978). 4. Ni se opustilo misli, da bi vendarle uspešno povezali naravno-geografsko členitev z družbenimi oziroma proizvodnimi obeležji. 3.0. METODIČNA ZASNOVA V pričujočem poskusu ekonomskogeografske regionalizacije Republike Slovenije smo se odločili, da uporabimo kombinacijo ekonomsko- funkcijskega in ekonomsko-homogenega koncepta. Prvega naj bi ponazorilo omrežje centralnih naselij z njihovimi vplivnimi območji, drugega pa prevladujoča gospodarska struktura izražena z de-javnostno sestavo delovnih mest. Ključna vloga v regionalizaciji je pripadla eko- nomsko-funkcijskim regijam, ki so se izoblikovale na podlagi spontane gravitacije prebivalcev k posameznim središčem in njihove povezanosti v socialne skupnosti na nižji ali višji ravni. Gospodarskogeografska struktura naj bi imela dopolnilno vloga prikazovala naj bi gospodarsko usmerjenost regij in opozarjala na morebitna večja proizvodno enotna ali strnjena območja. Razumljivo je, da je takšno kombiniranje dveh dokaj različnih in pogostoma navzkrižnih konceptov terjalo določene kompromise in odstopanja od postavljenih načel. Do tega je nemalokrat prišlo tudi pod vplivom izjemne pestrosti slovenskega ozemlja in njegove drobne razčlenjenosti. Sodili smo, da bi tako zasnovana gospodarskogeografska regionalizacija prinesla naslednje prednosti: 1. Zgradba gospodarsko-funkcijskih regij, oprtih na omrežje centralnih naselij in njihovih vplivnih območij, zelo dobro podaja funkcijske vezi na področju oskrbe in storitvenih dejavnosti ter njihovo hierarhično zgradbo. Do določene mere obsega tudi tvorjenje družbenih skupnusti, zlasti na nižjih oskrbnih ravneh, kjer so običajno te vezi bolje izražene. Med različnimi funkcijskimi vezmi, ki se oblikujejo pri prostorski delitvi dela, so oskrbne vezi še vedno najbolj obče in univerzalne, so pod vplivom ponudbe in povpraševanja, torej trga, in so najmanj podvržene posebnim zahtevam posameznih gospodarskih dejavnosti. Njihova največja slabost je določena prilagojenost upravni ureditvi in nevarnost podrejanja monopolom; tem dvem negativnim vplivom se tudi v našem primeru nismo mogli docela izogniti (npr. upravna razdelitev zdravstvenih okolišev). Druga slabost je, da se del industrije in kmetijske proizvodnje bolj malo ravna po teh vezeh, ampak ima svoje specifične odnose, ki pa so v bistvu izjemni in nimajo takšnega širšega značaja kot oskrbne funkcijc. Tretji problem, na katerega zadenemo pri rabi tega kriterija, je neopredeljenost nekaterih območij glede oskrbe. Takšna območja gravitirajo glede posameznih dejavnosti k različnim središčem. K določeni nejasnosti prispeva tudi razvoj motorizacije, ki je v mnogočem razmajal ali celo razdrl prvotno strogo hierarhično zgradbo centralnih naselij in njihovih vplivnih območij. Prav zato je treba jemati gospodarsko-funkcijske regije bolj fleksibilno, čeprav nam primerjave starejših proučitev (K o k o 1 e , 1971; V r i • š e r , 1973) s sedanjimi kažejo, da so funkcijske regije in njihove meje znatno trdnejše in manj spremenljive kot bi morda sodili ob prvem sklepanju. 2. Med različnimi možnostmi, kako prikazati gospodarsko homogena območja, smo se odločili za "regionalno gospodarsko strukturo"*. Ta kriterij je, kljub nekaterim slabostim vendarle edini, ki daje celovito podobo o gospodarski usmerjenosti, saj upošteva gospodarske in negospodarske dejavnosti hkrati (B o b e k • H o f m a y e r , 1981). Drugi kriteriji podajajo ločene podobe o razmestitvi posameznih dejavnostih in njihovem variranju ter jih je zelo težko ali sploh nemogoče združiti na skupni imeno- * Gospodanka strukiurna obmoCja, gmpodarski prostor, wirtschaftlichc Strukturgebiete, les types d' ¿space, functional classification of areas, classification of spatial structure. valeč. Vsekakor je gospodarska struktura glede na tri skupine dejavnosti, primarne, sekundarne in terciarne, Se vedno med najcelovitejšimi prikazi prevladujoče gospodarske usmerjenosti, kar jih poznamo. Njene poglavitne slabosti so, da zavestno podreja posamezne gospodarske dejavnosti omenjenim skupinam dejavnosti, da zapostavlja za regijo morda zelo specifične dejavnosti, (npr. obrt, turizem ali promet). Nadaljnja slabost je tudi nemožnost prikazati, kako varira intenziteta posamezne skupine gospodarskih dejavnosti, kar je za homogenost dokaj pomemben kazalec. Tudi za ta koncept velja, da je časovno spremenljiv, vendar nam nekatere primerjalne Študije, narejene npr. za razvoj industrializacije (V r i 5 e r , 1977) ali kmetijskega prebivalstva (N a t e k , 1985), kažejo, da se razmere pri nas postopoma umirjajo, da je višek preobrazbe že presežen in da lahko računamo z določeno ustalitvijo. 3. S kombinacijo obeh konceptov in z izbranimi kriteriji smo nedvomno zajeli velik del gospodarskih in deloma celo socialnih pojavov in njihovih spletov v pokrajini. Zasnovana regionalizacija je tako večstransko utemeljena in dokaj prepričljiva. Kljub temu pa so ostali nekateri vidiki gospodarskega življenja ob strani. Naj opozorimo na najpomembnejše. Neopredeljeno je na primer temeljno razmerje med bivajočimi in zaposlenimi. Ta vidik smo skušali dopolniti s posebnim kartografskim prikazom. Prav tako nismo zajeli tokov dnevne migracije zaposlenih, ki imajo pomemben vpliv na celotno proizvodnjo in nič manjšega za potroinjo in oskrbo. Globalni podatki o številu in deležu dnevnih migrantov premalo povedo. Potrebovali bi podrobnejšo analizo njihovih tokov, a žal za zadnja leta ni bila izdelana. Manjkajo tudi čisto stvarni prikazi razmestitve posameznih gospodarskih dejavnosti v pokrajini (karte izrabe tal), saj kompleksna podoba, ki nam jo podaja izbrani koncept regionalizacije, lahko znatno odstopa od dejanske razporeditve (npr. močna industrijska centra v Ptuju in Kidričevem sredi docela agrarne okolice dajeta zmotno podobo o industrijsko-agrami strukturi v povprečju). Iz tega lahko razberemo, da uporabljena kombinirana metoda sicer daje odgovor na zastavljeno nalogo, da pa so njene možnosti nepopolne ali nedorečene. To pa je lahko samo spodbuda k nadaljnjemu raziskovanju gospodarsko-geografske regionalizacije. 4.0. EKONOMSKO - FUNKCIJSKA REGIONALIZACIJA 4.1. Metoda Opredelitev ekonomskofunkcijskih regij smo izpeljali na že uveljavljen in preizkušen način s pomočjo ankete* in ob upoštevanju omrežja in hierarhije centralnih naselij (V t i š e r , 1988). * Pri izvedbi so sodelovali Študentje II. letnika 1988/89 in gospa Irena Peiroia, ki je morala odposlali anketne vprašalnike na nekatere naslove po vcfkrat Pri izvedbi ankete smo se ravnali po naslednjem: 4.1.1. Anketirali smo krajevne skupnosti. Menili smo, da so te samoupravne skupnosti, kot jih opredeljuje ustava, na podeželju izraz dejanskih skupnih interesov ljudi, ki tam bivajo. Nastale so s prostovoljnim združevanjem na lokalni ravni. Glede na njihovo socialno bit bi jih lahko pojmovali kot "sociotope" (I 1 e S i č , 1957-58, str. 95), to je najmanjSe družbene pokrajinske enote. Nekatere sociološke raziskave potrjujejo njihovo samobitnost in povezanost s težnjami prebivalcev (Mlinar et al., 1979).Vendar velja ta ugotovitev v prvi vrsti za krajevne skupnosti na podeželju, ki ponavadi obsegajo centralno vas (K o k o 1 e, 1971) (središče I. stopnje v omrežju centralnih naselij) z okoliškimi naselji in samotnimi kmetijami. Tako oblikovane krajevne skupnosti so v mnogočem enako ali vsaj podobno oblikovane kot predvojne občine med 1. 1952-1958. Žal te ugotovitve ne veljajo za mestne krajevne skupnosti, ki so večidel umetno zasnovane in so brez večje zakoreninjenosti med prebivalci. To je bil eden od razlogov, da krajevnih skupnosti v mestih nismo upoštevali, temveč smo mesta, razdeljena na krajevne skupnosti, obravnavali kot celoto. Drugi razlog za takšen pristop pa je izhajal iz geografske teorije o mestih, ki je mesta vedno jemala kot organsko celoto, morebitne delitve na četrti pa je izvajala iz socialnogeografskih in morfoloških raziskav (V r i š e r , 1984) in s tem zavračala oktroirane delitve mest na manjSe enote. Naj navedemo, da je v R Sloveniji poleg Ljubljane in Maribora še 16 mest* razdeljenih na krajevne skupnosti. Ker jih nismo upoštevali, smo izločili 226 krajevnih skupnosti. Od preostalih 945 (1. 1980) jih je na anketo odgovorilo 704 ali 74.4%, kar je razmeroma ugoden odziv. 4.1.2. Anketni vprašalnik je obsegal 31 vprašanj. Razvrščena so bila tako, da so anketiranci najpreje morali odgovoriti, kam hodijo nakupovat oziroma kje dobe storitve, ki jih takorekoč dnevno in redno uporabljaj« nakupi živil, obiskovanje nižjih razredov osnovnih šol, obisk zdravnika, gostilne, pošte ali višjih razredov osemletke, nakupi v kmetijski zadrugi, pri mesarju ali na bencinski črpalki. Druga skupina vprašanj je obsegala obiske lekarne, bančne podružnice, trgovin z Železnirvo in tekstilom, kina, fotografa, slaščičarne in postaje ljudske milice, torej storitve, ki se manj pogosto uporabljajo in se zato namestijo v lokalnih središčih višjega ranga. Tretja skupina je zajela zahtevnejše storitve, kot so obiski srednje šole, zdravstvenega doma, blagovnice, trgovine s pohištvom, urarja, odvetnika ali gledališča. Zadnja pa je zaobsegala najzahtevnejše in najbolj specializirane zahteve, kot so obiski bolnišnice, optika, nakupi daril ali obiskovanje univerze ter naročnina na dnevnike in morebitne regionalne časopise. Odgovori, ki smo jih prejeli, so v glavnem sledili zamišljeni zasnovi, vendar se je pri marsikaterem vprašanju pokazalo, da se uporabniki ne ravnajo zgolj po bližini, ampak pognstoma bolj po ponudbi storitev in so zato bolj obiskana središča z večjo * Celje, Črnomelj, Domžale, Izola, Hrastnik, Jcscnicc. Koper, Kranj, Murska Sobota, Nova Gorica, Novo mesto, Ptuj, Slovenska Bistrica, Trbovlje, Velenje in Zagorje izbiro storitvenih dejavnosti. K tej spremenjeni gravitaciji je veliko prispevala moto-rizacija, ki je v mnogočem poenostavila svojčas veliko bolj razvejano in togo hierarhijo centralnih naselij. Izbiro vprašanj smo namreč zaradi primerjave s podobnima anketama pred dvajsetimi leti (K o k o 1 e , 1971; V r i i e r , 1973) prilagodili takratnim vprašalnikom. Pokazalo se je, da so nekatere dejavnosti zaradi višjega življenjskega standarda in spremenjene potrošnje izgubile na pomenu ter se je njihova indikativnost zmanjšala (odvetnik, optik, blagovnica); postale so veliko bolj dostopne in so pravzaprav opredeljevale središča srednje stopnje. Dvig življenjske ravni je na sploh pripomogel, da so postale mnoge storitvene dejavnosti veliko bolj dostopne, kar je pomenilo krepitev središč na nižjih ravneh in slabitev centrov srednje stopnje. Čeprav smo se izogibali vprašanj, ki bi potrjevala upravno ureditev, se jim vendarle nismo mogli docela izogniti. Njihov vpliv se je čutil pri odgovorih glede na obiskovanja šol in zdravstvenih zavodov. Nekaj vprašanj pa jc bilo očitno slabo razumljenih in smo dobili nesmiselne odgovore (npr. glede obiskovanja gledališč, enačenje "marketa" in blagovnice). V celoti lahko rečemo, da so bili odgovori glede oskrbe na nižjih ravneh veliko bolj zanesljivi in opredeljeni kot pa na višjih ravneh. 4.1.3. Merila. Osnovna merila (ali kriterije) glede opredeljevanja središč smo postavili že v študiji o centralnih naseljih (V r i š e r, 1988). Vendar so izsledki ankete pokazali, da je prvotna delitev na sedem stopenj prepodrobna in da jo lahko poenostavimo na pet hierarhičnih stopenj. Središča in njihove ekonomsko-funkcijske regije smo določili na osnovi rabe naslednjih dejavnosti: I. krajevna ali lokalna raven s kra- Krajevna skupnost jevnimi ali lokalnimi središči Trgovina z mešanim blagom Nepopolna ali popolna osnovna šola Gostilna ali gostišče II. Soseska ali vicinalna raven z rural- Poleg navedenih dejavnosti še: nimi ali industrijskimi središči popolna osnovna šola pošta zdravstvena postaja trgovina s kmetijskimi potrebščinami bencinski servis III. Mikrorcgionalna raven z občin- Poleg navedenih dejavnosti še: skimi ali komunalnimi središči trgovine s specializirano ponudbo - železnina - trgovina s tekstilom - lekarna postaja ljudske milice bančna poslovalnica fotografska delavnica slaščičarna kino zdravstveni dom Poleg navedenih dejavnosti še: srednja šola trgovina s pohištvom večja blagovnica urar odvetnik optik bolnišnica sedež regionalnega časopisa Poleg navedenih dejavnosti še: gledališče sedež univerze sedež klinike sedež dnevnika Podrobnejše preverjanje anketnih izsledkov je opozorilo na nekatere posebnosti. Tako se je npr. izkazalo, da so postavljene stopnje preveč toge. Mnoga središča so se glede na svojo opremljenost in velikost svoje ekonomsko-funkcijske regije v resnici uvrstila med posamezne hierarhične stopnje, tako da je bilo treba vpeljati vmesne kategorije (med II. in III. ter med III. in IV. stopnjo). Uporabljena merila so bolje opredeljevala osnovno oskrbo kot pa storitve na srednji in višji ravni. To je omogočilo , da smo dokaj zanesljivo preverili omrežje krajevnih, podeželskih in industrijskih središč, ki so bila sicer v prejšnjih raziskavah pogosto zapostavljena. Opredelitve središč IV. in V. stopnje so bile večidel že v starejših proučitvah dobro opravljene in tudi ni bilo pričakovati, da bi se bile razmere v minulih dvajsetih letih pomembneje spremenile. Do znatnih razlik v opremljenosti središč in velikosti njihovih ekonomsko-funk-cijskih regij je prišlo tudi zaradi razlik v stopnji urbaniziranosti. Središča na urbaniziranih in suburbaniziranih območjih so bila znatno krepkejša kot v redko poseljenih agrarnih področjih (npr. Polje, Rače, Limbuš, Štore, Šempeter pri Gorici - Gornji Petrovci, Grad, Vas-Fara, Košana). Tudi turizem je krepil takšna središča in njihove ekonomsko- funkcijske regije (Portorož, Bled, Rogaška Slatina). Poseben primer so bila središča, ki so si zaradi bližine in enake opremljenosti močno konkurirala (Grosup-lje-Ivančna Gorica/ Stična). V anketnem vprašalniku smo dopustili možnost, da anketiranci navedejo poleg IV. Mezoregionalna raven z okrajnimi ali distriktnimi središči V. Makroregionalna raven s pokrajinskimi ali provincijskimi in republiškimi središči glavnega Se stransko, občasno uporabljano središče. To nam je omogočilo, da smo lahko ugotovili, katera območja so glede gravitacije labilna in usmerjena k dvem ali več različnim središčem in to na različnih oskrbnih ravneh. V prvi raziskavi vplivnih območij smo razlikovali Štiri različne stopnje v gravitaciji (dominantni, moderirani, parcialni ali sporadični vpliv) (V r i S e r , 1973) vendar je bilo takšno prikazovanje dokaj zapleteno. Natančno se ni dalo izmeriti nobene stopnje, čeprav so odgovori anketirancev pogostoma nakazovali dejanske razmere. Zaradi tega je treba smatrati na karti prikazana območja delnega vpliva dveh ali več središč kot ocene. Iz ne povsem razumljivih razlogov anketiranci niso navajali vpliva središč onstran meje, čeprav smo jih spodbujali k temu. V tem pogledu so bili odgovori fragmentarni in smo jih morali zanemariti. Bolj vestni so bili pri omenjanju vplivov središč iz sosednje Hrvatske. V končnem računu velikosti vplivnih območij smo število prebivalcev na območjih prepletanja ocenili z deleži in potem ustrezno število prebivalcev pripisali h gravitacijskemu območju posameznega središča. Seveda je bil tak postopek močno približen in je dal zgolj oceno pomena posameznega središča in njegove ekonomsko-funkcijske regije. Končno moramo opozoriti, da so nekoliko spremenjena merila in zlasti ovrednotenje vplivnih območij pripomogli k določenim popravkom v seznamu centralnih naselij v primerjavi s stanjem, ki smo ga ugotovili za 1.1987 (V r i S e r ,1988*). Te dopolnitve so bile predvsem pri ruralnih /industrijskih (podeželskih) središčih. Pri občinskih in okrajnih središčih pa so se pokazale razlike bolj v opremljenosti in populacijskem zaledju kot po hierarhični razvrstitvi. Bilo je očitno, da imajo nekatere med njimi znatno pomembnejšo vlogo pri oskrbi, kot se je dalo sklepati iz njihove opremljenosti s centralnimi funkcijami. Seveda so bili tudi nasprotni primeri. 4.2. Ekonomsko-funkcijske regije v Republiki Sloveniji 4.2.1 Omrežje centralnih naselij. Dopolnjen seznam centralnih naselij v R Sloveniji (V r i S e r ,1988) je pokazal hierarhično zgradbo (tabela 1). Popravki so se nanašali za ruralna/industrijska središča: njihovo število se je zvečalo za osem središč, ter na občinska središča, kjer je pri seštevku občinskih oziroma okrajnih središč ostalo odprto ali naj upoštevamo eno ali dve središči, kajti funkcijo centra sta si delili dve mesti- Brežice in Krško oziroma Ravne in Slovenj Gradec. 4.2.2. Omrežje in hierarhija ckonomsko-funkcijskih regij. Na I. stopnji (krajevni ali lokalni ravni) so se oblikovale najmanjše ekonomsko-funkcijske regije. V velikem številu primerov se je pokazalo, da so ta središča obvladovala zgolj svoje lastno ozem- • Glej seznam centralnih naselij v prilogi navedene razprave. 1. Vnier. Ekonomskogeografska reponalizaciia Republike Slovenije Tabela I. Pregled centralnih naselij na ozemlju R Slovvnije Table 1. The network of centra! places in the Republic of Slovenia Hierarhična stopnja Oskrbna raven Centralna naselja število kumulativa Hierarchical grade Supply level Central places number cumulative I. Krajevna ali lokalna Krajevna ali 392 608 središča lokalna raven II. Podeželska ali ruralna Soseskina ali 159 216 /industrijska središča vicinalna raven III. Občinska ali komu- Mikroregio- 40(42) 57(57) nalna središča nalna raven IV. Okrajna ali distrikt- Mezoregio- 9(7)* 17(15)* na središča nalna raven V. Okrožna ali kanto- Mczoregio- 6 8 nalna središča nalna raven VI. Pokrajinska ali pro- Makroregio- 1 2 vinci jska središča nalna raven VII. Republiško Makroregio- 1 1 središče nalna raven * Funkcije sreditta si delita dve mesti: Brelice-Kriko in Ravne-Slovenj Gradec Ije. Pač pa je tam, kjer so bile krajevne skupnosti zelo majhne ali so bile na redkeje obljudenih območjih ali, nasprotno, v urbaniziranih predelih, takšno lokalno središče zajelo dve ali več krajevnih skupnosti. Zaradi skromne opremljenosti so ta lokalna središča lahko opravljala le pomožno oskrbno funkcijo. Za popolnejšo oskrbo jim je npr. manjkak) nudenje zdravstvene pomoči, popolna osnovna šola ali poštni urad. Ne glede na to okrnjenost pa je 392 lokalnih središč (brez tistih na mestnih območjih) vendarle pomenilo osnovne gradbene elemente celotne zgradbe ekonomsko-funkcij-skih regij. Njihovega pomena še zlasti na podeželju ne bi smeli podcenjevati. V povprečju so zajela okoli 1300 prebivalcev (brez mestnega prebivalstva). Ekonomsko-funkcijskc regije na II. stopnji, na ravni soseske (vicinalni ravni) z rural-nimi in industrijskimi središči so opravljala glede na širši izbor dejavnosti in med njimi nekaterih življensko pomembnih funkcij, pravzaprav temeljno oskrbno funkcijo v pokrajini. V povprečju so povezovala po tri krajevne skupnosti in združevala na svojem gospodarsko-funkcijskem območju okoli 4061 prebivalcev. Sama središča pa so štela v povprečju okoli 1000 prebivalcev. Glede na njihovo opremljenost, izrazito funkcijsko povezovalno moč ter populacijsko zaledje bi jih upravičeno lahko pojmovali kot temeljno obliko gospodarsko-funkcijskih regij pri nas. Ko smo iskali primeren naziv zanje, smo jih, po vzoru na urbanistično planiranje, poimenovali kot soseske (vicinitatem), medtem ko bi lokalna središča in njihova območja lahko opredelili kot sosedstva ali žarišča. Opozoriti pa je treba, da so med temi središči in njihovimi gospodarsko-funkcij-skimi regijami zelo velike razlike in znatna odstopanja od povprečij, ki smo jih navedli. Nekatera središča so izkazovala že tolikšno velikost in tako obsežno vplivno območje, da bi jih v resnici morali uvrstiti na III. stopnjo med občinske centre. Tudi po opremljenosti niso veliko zaostala za njimi (npr. Beltinci, Šempeter pri Gorici, Ivančna Gorica, Medvode ali Šoštanj). Druga, zopet, so dosegla nadpovprečno opremljenost zaradi turizma (npr. Rogaška Slatina, Bled, Lucija-Portorož). Tretja med njimi so imela nadpovprečno obsežno populacijsko zaledje (Zreče, Poljčane, Črna, Polzela, Mislinja, Šentjernej, Mirna, Cerkno, Kanal, Kobarid, Vipava ali Pivka). Na drugi strani pa jih je bilo nekaj, ne tako majhno število, ki so postavljena merila komajda izpolnila, bodisi da so imela le minimum potrebnih dejavnosti ali pa zelo šibko prebi-valstveno zaledje. Večinoma so bila v gorskih ali kraških ali docela agrarnih predelih. Bila so majhna in so večidel štela manj kot 1000 prebivalcev (Vas-Fara, Loški Potok, Podlchnik, Ribnica na Pohorju, Pri Cerkvi-Struge itd.). Pri obdelavi smo skupino nadpovprečno opremljenih središč z obsežnim zaledjem, ki so štela nad 4000 prebivalcev, izločili kot posebno podkategorijo in jo na hierarhični lestvici označili z II-111.stopnjo. Zanjo je veljalo, da šteje 11 središč*, ima v povprečju 4446 prebivalcev v središču in ca 8660 prebivalcev v gospodarsko-funkcijski regiji (1.1981). Ruralna in industrijska središča II. hierarhične stopnje so bila po poreklu dokaj heterogenega izvora. Eno skupino so tvorili pravi podeželski centri v pretežno agrarni okolici (Dobrovnik, Grad, Gorišnica, Škocjan). V drugo smo uvrstili polindustrijska naselja, torej tista, ki so zadržala kljub industrijskim obratom še vedno pretežno agrarni značaj (npr. Mislinja, Žužemberk, Komen, Podvelka, Ljubno). Tretja skupina so bili pravi podeželski industrijski centri, kot npr. Stari trg pri Ložu, Senovo, Straža, Kidričevo, Pivka. Posebne skupine so tvorila še turistična (Ankaran, Kranjska Gora, Podčetrtek, Dobrna) in prometna (Divača, Pragersko) središča ter centralna naselja na urbaniziranih ali suburbanih območjih okoli večjih mest (npr. Polje, Škofljica, Lim-buš, Miklavž na Dravskem polju, Vojnik, Dekani). Vicinalni centri bi s svojimi ekonomskimi funkcijskimi regijami zlahka postali ob morebitni upravni preureditvi naših izjemno obsežnih občin nosilci novih, manjših upravnih enot, saj so ustrezno opremljeni in imajo primerno velika vplivna območja. Sicer pa so to vlogo v pretežni večini že opravljali pred vojno in med 1.1952 in 1958. Ekonomsko-funkcijske mikroregije so predstavljale III. hierarhično stopnjo v omrežju centralnih naselij in njihovih vplivnih območij. Praviloma so imela glede na "nižjo" • To so bila: Bcltinci, Bled. Ivančna Gorica. Medvode, Portorož-Lucija, Preval je. Radeče, Roga.vcnska)ckonomsko- funkcijska mcaircgija jc največja slovenska regija. Ljubljana zajema na makroregionalni ravni 1-252.979, na mezoregio-nalni ravni pa 489.292 prebivalcev. Vpliv Ljubljane kot mczoregionalnega centra je znaten tudi v sosednjih ekonomsko-funkcijskih regijah. Tako npr. zahajajo prebivalci Cerkniške, Idrijske in Škofjeloške občine vse pogosteje sem, ker jim središča v Postojni, Novi Gorici ali Kranju ne nudijo ustreznih storitev ali pa so preveč oddaljena. Podobno je z Zasavjem. Poseben primer jc Kočevje, ki kaže težnje, da bi preraslo v središče IV. stopnje in obvladovalo Kočevsko in Ribniško, to je okoli 31.296 prebivalcev. Omeniti je treba še en pojav: v okolici Ljubljane se pojavlja suburbanizacija in z njo se prenašajo nekatere mestne funkcije v mestno okolico, še posebej v Grosuplje in Domžale. Tako postajajo ti kraji sekundarna oskrbna središča z mnogimi dejavnostmi mikro- in mezoregionalne oskrbne ravni. Po drugi strani je Ljubljana zaradi svoje velike gospodarske moči zavirala razvoj drugih središč v svoji okolici. Izjemi sta bila le Kamnik in Domžale, ki sta se že zgodaj razvili v mikroregionalni središči na gosto obljudeni Bistriški ravnini. Nekoliko kasneje jima je sledila Vrhnika in v zadnjih desetletjih še Grosuplje in Logatec. Nekatera središča pa se niso uspela povzpeti, npr. Medvode ali na jugu Velike Lašče, Polhov Gradec ali Dobrova na zahodu itd. Razvoj Litije v Zasavju je bil močno oprt na industrializacijo in je bil sprva povezan s Črnim revirjem. Poseben primer je Ivančna Gorica, ki se je izoblikovala kot sekundarni center v Grosupeljski občini in kot naslednica Višnje Gore. Na slabo obljudenem južnem robu regije ob Kolpi jc zaradi reliefne oblikovitos-ti nastalo več središč II. stopnje, ki pa to raven komajda dosegajo (Vas-Fara, Osilnica, Loški Potok). Ljubljansko ekonomsko-funkcijsko mezoregijo tako sestavlja 9 mikroregij (ne upoštevaje delitve Ljubljane na občine), 34 vicinalnih in 71 lokalnih središč. Tabela 7. Scsta\-a Ljubljanske fOsrcdnjeslovcnskej ekonomsko-funkcijske memregije Tabie 7. The structure of economic-functional mezzoregkm of Ljubljana Število središč na Ocena prebivalstva na ravni l h. m. iv. v. VI. vicinalnih mikroregij mezo re- makro- stopnji skupnosti gij reg'j Number of centres at Number of inhabitants at l ii. m. iv. v. VI. vicinal microregi- mezzo- macro- le vel level onal level regio- regio- nal level nal level Domžale 2 4 1 Domžale Domžale 25240 45628 Lukovica 429« Grosuplje 15 3 1 Kamnik 6 3 1 Kočevje 5 5 1 Litija 9 3 1 Ljubljana 23 11 1 Mengeš 6113 Moravče 3925 Grosuplje Grosuplje 10661 15376 Ivančna (Ivančna Gorica Gorica 11170 7830) Videm 3457 Duplica Kamnik 4673 24693 Kamnik 18525 Laze- Zg.Tuhinj 3222 Kočevje Kočevje 15199 19000 Osilnica 499 Predgrad Stari trg Pri Cerkvi Struge 644 Vas 816 Gabrovka Litija 2863 16877 Litija 12840 Šmartno 1814 Brezovica- Ljubljana Notranje 298.411 Ljubljana 489.292 Ljubljana 1.252979 Gorice (Medvode 43% 5734) Dobrovo 2590 Horjul 2727 Kamnik- Preserje 2590 Ig 3619 Medvode 11486 Polhov Grade 2452 Polje 30254 Škofljica 4163 Vel.Lašče 3328 Vodice 3325 Ljubljana 234.299 Logatec 3 1 1 Logatec 8030 Ribnica 2 3 1 - - - Loški Potok 2307 Ribnica 7741 Sodražica 2766 Vrhnika 3 2 1 Borovnica 3462 Vrhnika 14081 ( ) «= sekundarno srcdiSčc s samostojnim vplivnim območjem Logatec 8030 Ribnica 11361 Vrhnika 15812 Trboveljska (Zasavska) ekonomsko funkcijska mezoregija je v več pogledih izjema. Ne zajema celotnega Zasavja, ampak le njegovo osredje v Posavskem hribovju. Izločamo jo kot posebno ekonomsko-funkcijsko enoto zaradi velike nakopičenosti industrije in rudarstva, ki sta pripomogla, da se je v tem po naravi dokaj neustreznem okolju naselilo veliko prebivalstva in se je razvilo središče IV. stopnje in dve središči III. stopnje. V resnici pa glede zahtevnejših storitev to ozemlje teži proti Ljubljani oziroma k Celju. V takih razmerah sta lahko nastali samo dve vicinalni in 7 lokalnih središč. Z uveljavljanjem drugih gospodarskih dejavnosti in novih industrijskih središč v R Sloveniji pomen Črnega revirja postopoma nazaduje in z njim vred tudi samostojnost te regije. Tabela S. Sestava Trboveljske (Zasavske) ekonomsko-funkcijske mexorcgijc Table & The structure of economic-functional meizoregion of Trbovlje število središč na L n. m. iv. v. stopnji Number of centres at L II. III. IV. V. level Ocena prebivalstva na ravni VI. vicinalnih mikroregij mezore- makro- skupnosti gij regij Number of inhabitants at vicinal microregi- mezzo- macro-level onal level regio- regional level nal level VI. Hrastnik - 2 1 Trbovlje 1 - Zagorje 6 2 1 1 Dol 2985 Hrastnik 8038 Izlake 2756 Zagorje 13738 Hrastnik 8268 Trbovlje 21542 Zagorje 16494 Trbovlje 47.838 Novomeška (Dolenjska) ekonomsko-funkcijska mezoregija sodi med večje, saj ima 96.756 prebivalcev. Šteje 4 mikroregionalne, 14 vicinalnih in 21 lokalnih središč. Zajema nizko Dolenjsko, Belo krajino in Suho krajino. Med središči so znatne razlike. Črnomelj npr. kaže znake, da bi prerasel v okrajno središče, nasprotno je Trebnje relativno šibko središče. Metlika ima razmeroma majhno populacijsko zaledje, pa še na tem se, podobno kot pri Črnomlju, čuti vpliv Karlovca. Znatne razlike so tudi med srediiči in njihovimi ekonomsko-funkcijskimi regijami na vicinalni ravni. Tako bi npr. lahko Šentjernej prerastel v višjo kategorijo, Stari trg s Podgradom pa skorajda ne sodi na to raven. V kraških predelih se pri večini središč občuti manjše prebivalstveno zaledje. (Tabela 9.) labels 9. Sestava Novomeške (Dolenjske) ekonomsko-funkcijske mesoregije Table 9. The structure of economic-functional mezzoregion of Novo Mesto Ste vi k) središč na I. D. m. IV. V. VI. vicinalnih stopnji skupnosti Number of centres at I. II. III. IV. V. VI. vicinal level level Ocena prebivalstva na ravni mikroregij mezore- makro- g'"j regij Number of inhabitants at microregi- mezzo- tnaero-onal level regio- regional level nal level Črnomelj 3 4 1 Metlika 2 1 1 Novo mesto 10 6 1 Črnomelj Črnomelj 10282 15847 Semič (Semič 3952 2126) Stari trg 895 Vinica 2324 Metlika Metlika 7860 7418 Dolenjske Novo mesto Toplice 52063 3201 (Šentjernej Novo mesto 3129) 32585 Straža 3285 Šentjernej 6259 Skocjan 4394 Žužemberk 4925 Novo mesto 96.750 Trebnje 6 3 1 Mirna Trebnje 4444 14988 Mokronog (Mokronog 3135 1568) Trebnje (Mirna 9709 2222) ( )= sekundarno srcdiSie s samostojnim vplivnim obmoCjcm Brežiško Krika (Spodnjcpnsavska) ekooomskcvf unkci jska mezoregija nima enotnega središča, ampak si vlogo mezoregionalnega centra delita Brežice in Krško. Regija se je izoblikovala kot interferenčno območje med gravitacijskim območjem Celja, Novega mesta in Zagreba. Vplivi teh treh mest še vedno segajo na to območje: Zagreba predvsem v Spodnje Posotelje in v Brežiško občino, Novega mesta na Krško polje in Krško hribovje ter Celja v Sevniško občino. Zaradi teh vplivov, šibkosti obeh središč in ne-velikega populacijskega zaledja (56.000 prebivalcev) ta ekonomsko-funkcijska regija ni trdna in je v marsikaterem pogledu vprašljiva. Zdi se, da tudi še ni docela premagana stara historična meja, ki je potekala ob Savi, medtem ko so sedanje občinske skupnosti oblikovane povprek in družijo različne prirodne pokrajine. Regijo sestavljajo 3 ekonomsko-funkcijske mikroregije, 9 vicinalnih skupnosti in 18 krajevnih središč. Iz družbenih vidikov je ta regija smiselna, zastavlja se le vprašanje, kako doseči večjo strnjenost. Tabela 10. Sestava Brcitško-Krike (Spodnjeptsaiske ekonomsko-funkcijske mezoregije Table 10. Tite structure of economic-functional mczzoregion of BrcJice and Krik o Število središč na L n. ni. iv. v. stopnji Number of centres at L h. m. iv. v. level Ocena prebivalstva na ravni VI. vicinalnih mikroregij mezore- makro- skupnosti gij regij Number of inhabitants at VI. vicinal microregi- mezzo- macro-level onal level regio- regional level nal level Brežice 6 3 1 (1) Brežice 16277 Bizeljsko 3588 Dobova 4180 Brežice 26669 Brežice Krško 56.199 Krško 5 4 1 (1) - Kostanje- Krško vica 4391 26148 Krško 15555 Raka 1862 Senovo 5966 Sevnica 7 2 1 Krmelj Sevnica 4504 16513 Sevnica 13888 Celjska (Savinjska) ekonomsko-funkcijska mczurcgija sodi med največje v R Sloveniji. Zato ne preseneča, da se je v zadnjih dveh desetletjih izoblikovala na njenem obrobju, sicer bolj v zasnutku, manjša Velenjska (Šaleška) ekonomsko-funkcijska mezoregija. Do takšne osamosvojitve pa ni prišlo na vzhodnem koncu regije, na Sotelskem, kjer bi bila zaradi oddaljenosti bolj potrebna. Zato se tu čuti vpliv Zagreba, pa tudi nekaterih manjših središč (Kumrovca, Klanjca). Zanimivo je, da sega vpliv Celja kot mezorc-gionalnega središča še onstran Konjiške gore v Podravinje ter v Spodnje Posavje. V Zgornji Savinjski dolini se celjski vpliv prepleta z gravitacijsko privlačnostjo Velenja. Hierarhična zgradba Celjske ekonomsko-funkcijske regije izkazuje sedem središč III. stopnje, 23 središč II. stopnje in 48 središč I. stopnje. Posebno manjšo ekonomsko-funkcijska mezoregijo tvori, kot rečeno, Velenje z dvema središčema II. stopnje in 6 središči I. stopnje. Nekatera središča III. stopnje so razmeroma šibka ali preblizu Celja in se zato njihov vpliv prepleta s celjskim; ugotovitev velja za Šentjur pri Celju, Šmarje pri Jelšah in Iraško. Poseben primer je Radeška pokrajina, ki je formalno priključena k Laški mikroregiji, vendar je funkcijsko vezana tudi na Sevnico oziroma Trbovlje, kolikor sploh nima že značaj posebne ekonomsko-funkcijske mikroregije, zlasti če bi upoštevali še bližnje krajevne skupnosti, ki leže v sevniški občini, a teže k Radečam (Loka pri Zidanem mostu). Šibka središča III. stopnje so bila spodbuda k razvoju nekaterih središč II. stopnje, ki bi lahko prerasla ob morebitni upravni reformi v višjo kategorijo (npr. Rogaška Slatina, Zreče). Drugod zaradi medsebojne tekme ni prevladal noben center (Zgornja Savinjska dolina). Zastavlja se vprašanje ali šteti Šoštanj kot samostojen center ali za del Velenja oziroma šaleške urbane aglomeracije. Celjska ekonomsko-funkcijska mezoregija je izrazit primer, kako lahko močno središče poveže različna prirodna in gospodarska območja, v našem primeru Savinjsko dolino, dele Posavskega hribovja, Voglajnsko, Zgornje in Srednje Sotelsko ter del Podravinja. Tabela 11. Sestava Celjske (Savinjske) in Velenjske ekonomsko-funkcijske mezoregije Table 11. The strueture of economk-functional mezzoregion of Celje and Velenje Število središč na Ocena prebivalstva na ravni I. II. III. IV. V. VI. vicinalnih mikroregij mezore- makro stopnji skupnosti g>j regij Number of centres at Number of inhabitants at I. II. III. IV. V. VI. vicinal microregi- mezzo- macro- level level onal level regio- regio- nal level nal level Celje 4 4 1 1 - 1 Celje Celje Celje - 48811 88068 208.490 Dobrna (Vojnik 1994 2047) Štore 4440 Vojnik 7851 Laško 6 3 1 Mozirje 4 5 1 Laško 9524 Radeče 6232 Rimske Toplice 3719 Gornji Grad 3004 Ljubno 2748 Luče 2312 Mozirje 3575 Nazarje 4072 Laško 10073 (Radeče 5735) Mozirje 8702 Slovenske Konjice 6 4 1 - - Šentjur pri Celju 7 3 1 - - Šmarje pri Jelšah 10 6 1 - - Velenje 6 3 11- Žalec 11 5 1 - - Loče Sl.Konjice 3494 15822 Sl.Konjice (Zreče 9940 15822) Vitanje 2529 Zreče 5369 Planina Šentjur 2964 10289 Ponikve 2277 Šentjur 13432 Bistrica 2299 Kozje 3842 Podčetrtek 2555 Rogatec 2401 Rogaška Slatina 10549 Šmarje 8909 Šmartno ob Velenje Velenje Paki 2444 37671 38.818 Šoštanj (Šoštanj 8801 4312) Velenje 28076 Polzela Žalec 7676 30845 Prebold 5020 Šmarje 17643 (Rogaška Slatina 8655, Kozje 1661) Šempeter 3420 Vransko 3990 Žalec 15712 ( ) = sekundarno sredittc s samostojnim vplivnim obmoijcm Slovenjgraško-raven&ka (Koroška) ekonomsko-funkcijska mezoregija nima enotnega središča, ampak si to funkcijo delita Slovenj Gradec in Ravne. Drugi dve mikroregio-nalni središči, Dravograd in Radlje, sta razmeroma šibki. Zaradi tega prihajajo toliko bolj do izraza vicinalna središča, kot so npr. Mislinja, Vuzenica, Mežica ali Črna, ki so nadpovprečno opremljena. Poseben primer so Prevalje, ki bi jih pravzaprav lahko imeli za del ravenskega somestja. Omrežje ekonomsko-funkcijskih regij tako sestavljajo štiri mikroregije, 10 vicinalnih skupnosti in 15 pomožnih središč (I. stopnje). K neenotnosti te regije je veliko prispevala reliefna razbitost na tri doline: Dravsko, Mežiško in Mislinjsko, kot tudi politično-upravne spremembe po I. 1918. Selitve okrajnega sedeža iz Prevaljev Dravograd in Slovenj Gradec v predvojnih in prvih povojnih letih to nazorno izpričujejo. Tabela 12. Sestav SlovenjgraSko-ravenske(Komike) ekonomsko- funkcijske mezoregi/e Table IZ The strueture of economic-functional mczTorcgton of Slovenj Gradec and Ravne Število središč na Ocena prebivalstva na ravni I. II. III. IV. V. VI. vicinalnih mikroregij mezore- makro- stopnji skupnosti g'J regij Number of centres at Number of inhabitants at i. n. m. iv. V. VI. vicinal microregi- mezzo- macro- level level onal level regio- regio- nal level nal level Dravograd 4 1 1 - - - Dravograd Dravograd 4014 4014 Radlje 3 4 1- - - Podvelka Radlje - - 4092 15552 Radlje 5051 Ribnica 1576 Ravne 3 4 1 (1) Slovenj Gradec 5 2 1 (1) Vuzenica -Muta 6197 Črna Ravne 4127 Prevalje Mežica 28266 4208 Prevalje 7357 Ravne Ravne SI.Gradec 10215 57.199 Mislinja SI.Gradec 4407 18546 Slovenj (Mislinja Gradec 2203) 14687 Mariborska (Srednjepodravska) ekonomsko-funkcipka meznrcgija z makrorcgional-nim središčem v Mariboru zajema mariborsko okolico, Dravsko polje, del Slovenskih, Dravinjskih in Podpohorskih goric in Spodnjo Dravsko dolino. Upravno je bila regija večkrat preoblikovana, žal ne vedno najbolj smiselno. Njena sedanja zgradba ohsega 4 mikroregionalne (vključno z mestom Maribor), 22 vicinalnih in 27 lokalnih enot. Pri tem upravna občina Maribor Pesnica po naših merilih nima ustreznega središča III. stopnje, ampak le več vicinalnih središč (II. stopnje) in je zato glede nekoliko zahtevnejših storitev vezana na Maribor. V določeni meri velja to tudi za Ruše in Lenart. Tabeli IX Sestav Mariborske (Srcdnjepodravske) ekonomsko-funkcijske tnemregije Table 13. The structure of cconomic-functional mczzorcgktn of Maribor Število središč na i. n. m. iv. v. stopnji Number of centres at l n. m. iv. v. level Ocena prebivalstva na ravni VI. vicinalnih mikroregij mezore- makro-skupnosti gij Number of inhabitants at VI. vicinal microregi- mezzo- level onal level regio- nal level regij maero- regional level Lenart 5 3 1 Cerkvenjak Lenart 22125 11779 Gradišče 2168 Lenart 12659 Maribor (s Pesnico) 14 12 1 • - 1 Fram Maribor Maribor Maribor 2564 182.333 257.988 582.026 Kamnica 2720 Limbuš 2003 Miklavž 5748 Maribor 109569 Rače 6533 Sladki Vrh 3930 Sp.Uoče 4764 Sp.Duplek 3609 Starše 2064 Šentilj 4572 Zg.Kungota 4202 Ruše 3 1 Lovrenc Ruše 3407 10586 Ruše 6861 Selnica 4565 Skivcnska Bistrica Oplotnica SI.Bistrica 4789 24945 Poljčane (Poljčane 6041 2180) Pragersko 4178 SI.Bistrica 16712 ( j = sekundarno srediiic s samostojnim vplivnim območjem Mariborsko mezoregionalno območje se prepleta na zahodu, v radeljski občini, z vplivi Raven in Slovenj Gradca, na jugu pri SI. Konjicah in Poljčanah, z vplivom Celja. V določenih dejavnostih, šc posebej v upravnih, pa mariborski mezoregionalni vpliv sega preko celega Spodnjega Podravja, tako da lahko govorimo o Ptujski eko nomsko-funkcijski mezoregiji z določenimi pridržki. Ptujska ali (Spodnjcpodravska) ekonomsko-funkcijska mezoregija se je izoblikovala v pretežno agrarnem Spodnjem Podravju in ohsega dve mikroregionalni, 10 vicinalnih in 21 lokalnih središč. Nastala je okoli Ptuja, ki je kljub močnemu vplivu Maribora uspel ohraniti lastno zaledje. Večina središč ima razmeroma velika populacijska zaledja, vendar pa so središča pogostoma premajhna in slabo opremljena (npr. v Halozah ali Slovenskih goricah). Tabela 14. Sestav Ptujske (Spodnfcpodraiskc) ckonomskofunkcijskc memregije Table 14. The structure of economic-functional mcjzoregion of Ptuj Število središč na Ocena prebivalstva na ravni l n. m. iv. v. vi. vicinalnih mikroregij mezore- makro- stopnji skupnosti g'j regij Number of centres at Number of inhabitants at l ii. iii. iv. v. vi. vicinal microregi- mezzo- macro- le vel level onal level regio- regio- nal level nal level Ormož 5 3 1 Ivanjkovci 2541 Ormož 12148 Središče 3311 Ptuj 16 7 1 1 - - Cirkulane 3669 Gorišnica 3852 Ormož 14446 Ptuj Ptuj 68020 83.920 (Kidričevo 1661) Juriinci 4939 Kidričevo 6720 MajSperk 4243 Podlehnik 5399 Ptuj 38632 ( ) = sekundarno srcdiSčc s samostojnim vplivnim območjem Murskosoboška (Pomurska) ekonomskivfunkcijska meznregija je dokaj enotna. Sestavljajo jo Štiri mikroregionalna, 12 vicinalnih in 39 lokalnih območij. Med njimi kaže Ljutomer težnje, da bi prerasel v središče IV. stopnje in obvladoval desni breg Mure. Podobno težnjo prerasti v središče III. stopnje izkazujejo na vicinalni stopnji Beltinci. Zaradi goste obljudenosti in velikih naselij so ekonomsko-funkcijske enote nadpovprečno velike. V regijo segajo vplivi sosednjih središč Čakovca, Varaždina in Radgone ter med vicinalnimi centri predvsem Murskega Središča. Tabela 15. Sestav MurskosoboSkc (Pomurske) ckonomsko-funkcijske mezoregije Table IS. The structure of economic-functional mcztoregion of Murska Sobota Število središč na Ocena prebivalstva na ravni l h. m. iv. v. VI. vicinalnih mikroregij mezore- makro- stopnji skupnosti g'J regij Number of centres at Number of inhabitants at I n. DL IV. V. VI. vicinal microregi- mezzo- maero- level level onal level regio- regio- nal level nal level Gornja Radgona 4 4 1 - - - Apače Gornja Rad- - - 3764 gona 19021 Gornja Rad ■ (Radenci gona 9198 1635) Radenci 5018 Videm 2676 Lendava 8 4 1 Ljutomer 6 2 1 Murska Sobota 21 6 1- Črenšovci Lendava 6046 19325 Dobrovnik 3241 Lendava 11782 Turnišče Križevci Ljutomer 3855 20762 Ljutomer 14915 Beltinci Murska 8480 Sobota Cankova 62688 3461 (Beltinci G.Petrovci 7555) 6247 Grad 6241 Murska Sobota 35592 Rogaševci 4278 Murska Sobota 124.416 ( ) « sekundarno sredi&e s samostojnim vplivnim obmoCjcm Dosedanjo razpravo lahko povzamemo v naslednjem: 1. Na ozemlju R Slovenije se je izoblikovalo omrežje ekonomsko-funkcijskih regij na petih hierarhičnih stopnjah, od najmanjših, komajda oblikovanih na lokalni ravni, in temeljnih na vicinalni ravni, pa do mikroregionalnih, mezoregionalnih in makrore-gionalnih. Omrežje je doživelo v minulih dvajsetih letih določene spremembe, ki pa niso znatne je posegle v osnovno prostorsko strukturo regij in njihovih središč. 2. Spremembe so predvsem okrepile središča na II. (vicinalni) in III. (mikroregionalni) ravni ter so s tem ojačale njihove ekonomsko-funkcijske regije. Le-te bi lahko postale ob morebitni upravno-politični reformi sedanjega komunalnega sistema z njegovimi velikimi občinami in ob ukinitvi krajevnih skupnosti podlaga za novo upravno ureditev. 3. Hkrati s krepitvijo vicinalnih in mikroregionalnih centrov je oslabela moč središč IV. in V. stopnje in njihovih mezoregij. Zaradi izboljšane oskrbe na nižjih ravneh, večje ponudbe blaga in storitev, še zlasti v občinskih centrih, zapiranja v občinske meje, motorizacije in še nekaterih drugih razlogov je večina mezoregionalnih središč izgubila tradicionalno ekonomsko-funkcijsko vlogo, ki so jo imela v preteklosti. Prizadeta so bila posebno središča IV. stopnje, katerih gospodarsko-funkcijske regije so dokaj nestrnjene in pogostoma pod delnim vplivom sosednjih močnejših centrov. Kljub temu razvoju pa sodimo, da so mezoregionalni centri potrebni, v nasprotnem se bo prostorska delitev dela polarizirala na dveh ravneh; na vicinalni in mikroregionalni na eni strani in makroregionalni na drugi strani. Policentrični razvoj Slovenije pa lahko temelji edino na obstoju in razvoju mezoregionalnih središč in njihovih eko-nomsko-funkcijskih regij. 4. Dobra opremljenost in postopen razvoj zahtevnejših funkcij v nekaterih središčih III. stopnje opozarjajo, da se bo v prihodnosti ob morebitni upravni reformi zastavilo vprašanje ali naj še dalje računamo s 15 mezoregijami ali pa se bo njihovo število povečalo na npr. 21 in bi se mednje uvrstile ekonomsko-f unkci jske regije Ljutomera, Črnomlja, Kočevja, Tolmina, Idrije in Sežane ter morda še kakšnega drugega središča. 5. V robnih predelih R Slovenije je občutiti vplive sosednjih središč: Čakovca, Varaž-dina, Zagreba, Karkivca in Reke ter Trsta, Gorice, Trbiža, Beljaka, Celovca, Pliberka, Lipnice, Gradca in Radgone. Večidel so ti vplivi omejeni na poslovne, trgovske, obrtne in prometne stike. Odprtost meje bo te stike še stopnjevala, čeprav se bo verjetno značaj teh vezi spreminjal. 5.0. EKONOMSKO -1 lOMOGENA REGIONAI.IZACIJA 5.1. Metoda Med številnimi možnostmi, kako opredeliti ekonomsko-homogene regije, gospodarsko strukturo (B o u s t e d t, 1975), gospodarska območja (Herz et al., 1980, Känel, Scholz, 1969) ali kako klasificirati občine glede na njihovo gospodarsko sestavo (Sänger, 1963), še posebej na podeželju (Stola, 1987), smo se odločili za pogosto uporabljeno metodo členitve gospodarskih in negospodarskih dejavnosti na tri skupine: primarne, sekundarne in terciarne. Metodo smo poimenovali, po zgledu nekaterih tujih razprav (Bobe k, Hofmayer, 1981) "regionalna gospodarska struktura" (glej opombo na str. ...). Iz medsebojnega relativnega razmerja med temi tremi skupinami dejavnosti je namreč mogoče razmeroma dobro sklepati, katere gospodarske dejavnosti prevladujejo v posamezni ozemeljski enoti, ali je območje izrazito usmerjeno v določeno dejavnostno skupino in ali je sestavni del nekega obsežnejšega dejavnostno homogenega ozemlja. Verjetno je največja slabost te metode, da ne daje vpogleda, katere posamezne dejavnosti so v ugotovljeni gospodar- ski strukturi najpomembnejše. Vendar ta pripomba velja predvsem za terciarno de-javnostno skupino, ki je zelo pestre sestave, pri primarnih in sekundarnih dejavnostih pa je prevlada kmetijstva oziroma industrije tako izrazita, da večidel ni nikakršnih dvoumnosti. Opisano pomanjkljivost lahko omilimo tudi s posebnimi prikazi za posamezne pomembnejSc dejavnosti, npr. za obrt, turizem ali trgovino. Navesti jc treba Še eno slabost izbrane metode. Zaradi opiranja na zaposlenost smo nehote dali prednost tistim dejavnostim, ki zaposlujejo veliko delavcev. S tem smo zapostavili gospodarsko uspešna podjetja z maki zaposlenimi (npr. elektrarne). Žal se temu nismo mogli izogniti. Zaposlenost je edini skupni imenovalec za vse panoge in tudi edina, ki omogoča celovito strukturno analizo. Zato bi bil nemara pravilnejši naziv te metode "de-javnostna (zaposlitvena) gospodarska sestava", kot so podobno analizo slovenskega gospodarstva poimenovali pred vojno (Gospodarska struktura, 1939). Vendar se za tak naziv nismo mogli odloČiti, ker se v analizi dejansko opiramo na dejavnostmi sestavo in ne na poklicno. Razen tega izhajamo iz celovite gospodarske sestave in ne iz posameznih panog. Upoštevali smo tudi podobna poimenovanja v že opravljenih raziskavah. Morda bo kritičnega bralca motilo, da smo med gospodarske panoge vključili kvartarne dejavnosti, kot so šolstvo, zdravstvo in uprava. V opravičilo navajamo naslednjo misel: v sodobnosti čedalje bolj opuščamo delitev na gospodarske in negospodarske dejavnosti in sodimo, da so tudi kvartarne dejavnosti ali naravnost vključene v gospodarstvo (npr. znanost, šolanje kadrov) ali pa tvorijo neobhodno podlago gospodarjenju podobno kot nekatere infrastrukturne dejavnosti (npr. energetsko gospodarstvo, ki ga zahodne statistike uvrščajo v posebno dejavnostmi skupino). S. 1.1. Gradivo.Za prikaz regionalne gospodarske strukture so bili nujni podatki o kraju zaposlitve (dela) za aktivne prebivalce. Žal jugoslovanska statistika beleži večino podatkov ob popisih prebivalstva le po kraju bivanja, ki pa za naše potrebe niso primerni, saj ne podajajo stvarne gospodarske strukture. Le-ta se kaže v številu in strukturi delovnih mest. Da bi prišli do ustreznega gradiva, smo se dogovorili z republiškim Zavodom za statistiko (Zavod SRS za statistiko, 1984), da je popisnice aktivnega prebivalstva popisa I. 1981 na ozemlju R Slovenije računalniško preuredil v zaželjenem smislu*. Izpis, ki smo ga na ta način dobili, je navajal za vsako posamezno naselje, koliko je tam zaposlenih in v katerih panogah in dejavnostih delajo. Pri obdelavi so se ravnali po odgovorih zaposlenih, ki so v popisnicah navedli kraj zaposlitve in delovno organizacijo, kjer delajo. Ob tem so morali napraviti nekatere poenostavitve, ker ni bilo za vse aktivne prebivalce ustreznih podatkov. Tako smo uvrstili aktivne kmete med zaposlene v domačem naselju. Pri zasebnih obrtnikih, gostilničarjih in svobodnih po- • Kolikor mi je poznano, jc to bil prvi primer tovrstne obdelave aktivnega prebivalstva v Sloveniji in Jugoslaviji. K izvedbi tc predelave jc veliko prispevala g. Milena IllC, dipl. geograf na rcpublii-kem zavodu za statistiko. klicih smo upoštevali naslov njihove obratovalnice, ki so ga navedli v popisnici. Edina resnejša slabost tako prirejenega popisa je bil razmeroma velik odstotek aktivnih, za katere ni bilo znano, kje delajo (ca 6te smo izločili iz analize. S. 1.2. Ozemeljske enote. Gradivo zavoda za statistiko je bik) urejeno po naseljih in obCinah. Za naše potrebe je bilo po eni strani prepodrobno, po drugi pa pregrobo. Zato smo se tudi v tem primeru odločili, da ga preuredimo na osnovi krajevnih skupnosti. Razlogi so bili podobni, kot smo jih navedli pri obravnavi ekonomsko-funkcij-skih regij: krajevna povezanost prebivalcev, ustrezna velikost, z izjemo krajevnih skupnosti v mestih določena tradicija s predvojnimi in povojnimi občinami in, ne nazadnje, bit lokalne skupnosti, ki je v bistvu preprosta gospodarsko-funkcijska regija. Pri preurejanju gradiva je sicer prišlo do nekaterih težav, ker je bilo treba določena naselja razdeliti v dve ali celo tri krajevne skupnosti. To smo napravili na osnovi ocene in smo ob tem verjetno zagrešili nekaj manjših napak. Mesta, ki so bila razdeljena na več skupnosti, smo združili v enotna mestna območja, upoštevajoč dejstvo, da je mesto enoten geografski organizem. Regionalno gospodarsko strukturo smo obravnavali tudi po občinah, vendar se je izkazalo, da so občine pri nas prevelike in preveč heterogene in so bili zaradi tega dobljeni rezultati povprečje, ali pa so se preveč podrejali strukturi tamkajšnjih mest. 5.1.3. Opredelitev tipov regionalne gospodarske strukture. Izpeljati jo je mogoče na več načinov: na osnovi državnih povprečij, regionalnih povprečij, meritev statističnega variranja ali na podlagi posebej pripravljenih kriterijev. Odločili smo se, da uporabimo najenostavnejši postopek. Izhodišče nam je bilo strukturno razmerje med primarnimi, sekundarnimi in terciarnimi dejavnostmi v odnosu 33.3%: 333%: 333%. To je pomenilo, da smo za vsako krajevno skupnost izračunali deleže aktivnega prebivalstva, ki tam dela v primarnih, sekundarnih in terciarnih dejavnostih. Če je odstotek zaposlenih v določeni dejavnostni skupini presegal 33.3%, je pomenilo, da izkazuje struktura delovnih mest v krajevni skupnosti usmeritev v to dejavnastno skupino. Opredelitvena metoda je dopuščala hkratno usmeritev v dve skupini dejavnosti, kar je pomenilo, da imamo v krajevni skupnosti mešano dejavnostno strukturo. Izbrani kriterij pa je obenem omogočil, da posebej izločimo tiste krajevne skupnosti, ki so izkazovale zelo ekstremno usmeritev v določeno dejavnostno skupino. Kot mejo za takšne primere smo postavili odstotek 66.6% (glej grafikon), to je več kot dve tretjini zaposlenih. Razlog, da smo izbrali takšno merilo, je v njegovi enostavnosti in primerljivosti s katerokoli drugo deželo. Prvotno smo nameravali uporabljati republiško povprečje, ki je znašalo za 888.018 aktivnih v R Sloveniji 14.7% : 48.6%: 35.9 % (ali poenostavljeno 15 %: 49 %: 36%). Vendar ima ta kriterij pomembno slabost: je izraz trenutnega stanja in se bo že ob naslednjem popisu prebivalstva spremenil. Enaka pripomba velja tudi za morebitno uporabo meril statističnega variranja, kot sta srednja vrednost in standardna deviacija. Tretjinska razmerja resda odstopajo od republiških povprečij, ven- dar, ko smo primerjali podatke po enem in drugem kriteriju, se je izkazalo, da razlike le niso tako velike. Z izbrano metodo in merili smo razširili območja sekundarnih in v določeni meri tudi primarnih dejavnosti, vendar je prevlada teh usmeritev v R Sloveniji njena značilnost in bi bilo napak, ko bi to skušali omiliti s prilagojenimi merili. Slika 6 Secondary activities SEKUNDARNE DEJAVNOSTI Dejavnostne skupine so sestavljale naslednje panoge primarne: kmetijstvo, gozdarstvo, vodno gospodarstvo; sekundarne: rudarstvo in industrija, gradbeništvo in obrt; terciarne: promet in zveze, trgovina, gostinstvo in turizem, stanovanjsko-komunalne dejavnosti, finančne, tehnične in poslovne storitve, izobraževanje, zdravstvo, uprava. Na osnovi tako oblikovanih meril smo dobili naslednje tipe gospodarske strukture: Tabel» 16 Opredelitev upov regionalnegospodarske strukture v Republiki Sloveniji Table 16. The types of regional-economic structure in Republic of Slovenia Šifra Cipher Tip gospodarske strukture Type of regional-economic Structure % delež aktivnih v primarnih sekundarnih dejavnostih % of active inhabitants in primary secondary activities terciarnih tertiary P Izrazita usmerjenost v primarne dejavnosti >66.6 <33.3 <33.3 P Zmerna usmerjenost v primarne dejavnosti 33.3-66.6 <33.3 <333 S Izrazita usmerjenost v sekundarne dejavnosti <33.3 >66.6 <33.3 s Zmerna usmerjenost v sekundarne dejavnosti <33.3 33.3-66.6 <33.3 T Izrazita usmerjenost v terciarne dejavnosti <33.3 <333 >66.6 t Zmerna usmerjenost v terciarne dejavnosti <33.3 <33.3 33.3-66.6 I» Usmerjenost v primarne in sekundarne dejavnosti >33.3 >33.3 <33.3 st Usmerjenost v sekundarne in terciarne dejavnosti <33.3 >33.3 >33.3 pt Usmerjenost v primarne in terciarne dejavnosti >33.3 <33.3 >33.3 5.2. Regionalna gospodarska struktura v Republiki Sk»veniji I. 1981. Opredelitev je zajela %5 ozemeljskih enot, to je krajevnih skupnosti in mest, ter 864.638 aktivnih prebivalcev, za katere je bilo mogoče ugotoviti, kje delajo. Med devetimi možnimi tipi so prevladovali tako glede teritorialne razprostranjenosti (števila krajevnih skupnosti in mest) kot glede števila zaposlenih trije tipi gospodarske strukture: izrazita usmerjenost v primarne dejavnosti, izrazita usmerjenost v sekundarne dejavnosti in, po zaslugi mest, hkratna usmerjenost v sekundarne in terciarne dejavnosti. Druge kategorije so bile veliko manj pomembne. Ugotovitev je pravzaprav presenetljiva, saj pove, da so v R Sloveniji prevladovali izraziti, ekstremno usmerjeni tipi gospodarske strukture in ne različni mešani tipi, kot je sicer značilno za razvite evropske dežele. Edino kombinacija sekundarnih in terciarnih dejavnosti je bila razmeroma zelo številna in so se v njo uvrstila vsa večja mesta z izjemo Trbovelj in Velenja. Druga pomembna ugotovitev je Šibka zastopanost terciarne gospodarske dejavnosti; bila je maloštevilna, tako po številu enot, kot po številu zaposlenih. Večidel se je povezovala, kot omenjeno, s sekundarnimi dejavnostmi. Karta 7. Aktivno prebivalstvo občin v R. Sloveniji glede na gospodarsko usmerjenost po kraju zaposlitve (i 1981). l.CfClKtM: I. P * i/ram» usmcr/cmrn i primarne dejavnosti " Pronounced primary orientation Z p m zmerna usmerjenost t primarne dcptnoHi 7- Shttgatc priman ¡mentation .1 S' izrajnta irsmer/cmtM v sekundarne de/at niMi ■* Pnmouncpd secondary orientation 4. * « zmerna usmerjenost \ sekundarne dip«••«*> m u»(t**«-i4i »411«>t»J«i «tavljl MM H rf»Ml |f • »»«t Art»»: I. Vr.l.r M. O»*!«* AlMii. M. ft«f«rt l«4«U*a • f)«|ri«<« ITS ve « (Jti|tiliUa iillititi Aat»aa M*i.t* Z«C SAZU. LolMu IMO. THE DENSITY OF EMPLOYEES IN THE SECONDARY ACTIVITIES ON 1(100 INHABITANTS IN 1981 IN THE REPUBLIC OF SLOVENIA ACCORDING TO NEIGHBOURHOODS GOSTOTA AKTIVNIH V SEKUNDARNIH DEJAVNOSTIH NA 1000 PREBIVALCEV L. 1981 V REPUBLIKI SLOVENIJI PO KRAJEVNIH SKUPNOSTIH nosti, da za najbolj agrarno usmerjena območja proglasimo tista, ki z nadpovprečno gostoto zaposlenih v agrarnih dejavnostih pravzaprav izkazujejo razmeroma visoko agrarno gostoto ali celo agrarno prenaseljenost. 5.2.2. Usmerjenost v sekundarne dejavnosti. Slovenija je s povojno industrializacijo dosegla izredno visoko industrializacijsko stopnjo: v sekundarnih dejavnostih je znašal delež aktivnih 48.6 % od vsega aktivnega prebivalstva. Tako visok delež je redek četo v zelo industrializiranih deželah. Industrijsko aktivno prebivalstvo je bito osredotočeno v starih, predvojnih industrijskih jedrih, po vojni nastalih industrijskih aglomeracijah in v dokaj razpršenih, večjih ali manjših industrijskih središčih. Slednja dva tipa sta nastala kot rezultat industrializacije v šestdesetih in sedemdesetih letih, s katero se je želelo ustvariti enakomernejšo pokrajinsko razporeditev industrije v smislu policentričnega razvoja. Rezultat takšne industrializacijske politike je bila razmeroma velika razpršenost industrije širom Slovenije - z izjemo severovzhodne in vzhodne Slovenije -ter njena razmestitev v približno 464 naseljih (V r i š e r, 1988). Med industrijska območja bi morali šteti tista z izrazito ali zmerno usmerjenostjo v industrijo, kot tudi ona, kjer se industrija kombinira s terciarnimi ali primarnimi dejavnostmi; skupaj so zajemala 36.1% krajevnih skupnosti oziroma mest, kar 84.1 % zaposlenih in 67.5% prebivalcev. Med najbolj strnjeno industrializirana območja so sodili: Zgornja Gorenjska, Bistriška ravan, okolica Ljubljane, Notranjsko podolje, Črni revir, Celje z okolico, Mežiška, Dravska in Šaleška dolina, del Spodnjega Posavja in ožje Goriško. Izven teh območij so obstajala številna osamljena jedra, kot so Lendava, Radgona z Radenci, Slovenska Bistrica, Slovenske Konjice z Zrečami, Kidričevo, Črnomelj s Semičem, Kočevje, Ribnica, Litija, Škof ja Loka z Železniki in Gorenjo vasjo ter Žirmi, Cerkno, Ajdovščina in Ilirska Bistrica. Poseben primer so bila, kot že omenjeno, mesta z indus-trijsko-storitveno funkcijo; med nje moramo uvrstiti: Ljubljano, Maribor, Celje, Mursko Soboto, Koper, Novo mesto, Novo Gorico in Kranj. Iz tega opisa je razvidno, da je bila razporeditev sekundarnih dejavnosti v pokrajini izrazito nakopičena in se je le redko na široko razprostrla, kot je primer s primarnimi dejavnostmi. Takšen pokrajinski značaj sekundarnih dejavnosti terja pri očrta-vanju njihovih homogenih območij drugačen pristop. V poštev je vsekakor treba vzeti številnost zaposlenih v aglomeracijah ter njihov odnos do ostalega prebivalstva. V nasprotnem se kaj lahko zgodi, da veliko število zaposlenih v sekundarnih dejavnostih docela prevlada nad drugimi usmeritvami. Kot kriterija za omejitev homogenih območij s sekundarno gospodarsko usmeritvijo smo postavili: število zaposlenih v sekundarnih dejavnostih naj bi znašalo nad 2.000 ter število zaposlenih v sekundarnih dejavnostih na 1.000 prebivalcev naj bi bito nad 25. Obe merili sta postavljeni na podlagi slovenskih razmer. Tabel» IS. Homogena območja z usmeritvijo v sekundarne dejavnosti: a) z več kot 2.000 zaposlenimi v sekundarnih deja vnmtih in b) z več kot 25 zaposlenimi v sekundarnih deja vnostih na 1.000prebivalcev !. 1981 (Aktivnipo dejavnostih. 1989) Table 18. Economic-homogeneous areas with orientation to secondary activities: a) above 2.000 employees in secondary activities, and b) above 25 employees in secondary activities on 1.000 inhabitants (1981) Aglomeracije a b Lendava-Petišovci 3462 71 Murska Sobota 8873 73 Gornja Radgona-Radenci 3987 55 Ljutomer 2873 68 Ptuj-Kidričevo 8714 33 Slovenska Bistrica 3595 39 Maribor z okolico 41812 30 Slovenj Gradec 2949 40 Mežiška dolina 7493 31 Šaleška dolina 14352 54 SI.Konjice-Zreče 4838 58 Žalec-Prebold-Polzela 7017 34 Celje-Štore 26769 38 Sevnica-Boštanj 2892 31 Krfko-Senovo 6150 45 Novo mesto-Straža 12281 55 Črni revir 13659 35 Litija-Šmartno 2874 37 Kočevje 4273 48 Ljubljana z okolico 61509 23 Bistriška ravan 14770 37 Škof ja Loka 5543 38 Kranj z okolico 18235 45 Tržič 4054 55 Radovljica-L.cscc-Blcd 5102 31 Jesenice 7715 34 Nova Gorica-Šempeter 11803 42 Ajdovščina 3999 70 Postojna-Pivka-Košana 2779 27 Cerknica-Rakek 2544 63 Koper-Dekani 6743 29 Izola 3635 29 Črnomelj-Kanižarica 2354 36 Mcdvode-Pirniče 2437 25 Grosuplje Vrhnika-Verd Idrija-Spodnja Idrija 2026 41 2363 29 2279 24 2450 51 2133 44 Kanal-Deskle Ilirska Bistrica Na kratko moramo še spregovoriti o obrtni dejavnosti (V r i š e r, 1989), ki smo jo uvrstili v skupino sekundarnih dejavnosti. Ta opredelitev ni docela ustrezna, saj ima en del obrti izrazito storitven značaj. Vendar podrobnih podatkov o eni in drugi veji ni na razpolago in zato ločitve ni bilo mogoče izpeljati Veljavna statistična opredelitev obrti določa, da se v njo uvrščajo manjši obrati, ki zaposlujejo manj kot 10 delavcev in kjer prevladuje ročno delo ter so obrat tudi sodno registrirali kot obrtnega. Aktivnih v obrti v Sloveniji ni veliko; odstotek se je po II. svetovni vojni postopoma zmanjševal od prvotnih 7% (1.1953 in 1961) na 4.9% 1.1981. Čeprav je bila obrtna ali rokodelska dejavnost za predvojno Slovenijo zelo značilna, so povojna industrializacija, nenaklonjena politika oblasti do obrtnikov ter spremembe v proizvodnji (izginjanje nekaterih obrti in nastajanje novih) dokaj skrčile njen obseg. Večje zgostitve so se izoblikovale le na Gorenjskem in v Ljubljani, Novi Gorici, Mariboru, Celju, Velenju, Kopru in Novem mestu. Skratka, obrt je izgubila prvotni regionalni in trški značaj in je postala mestna dejavnost. 5.2.3. Usmerjenost v terciarne de^ivmsti. To skupino dejavnosti sestavlja več zelo različnih panog gospodarskega in negospodarskega značaja. Tudi za te panoge velja, podobno kot za sekundarne dejavnosti, da izkazujejo v povprečju preveč zaposlenih, čeprav v resnici niti niso ustrezno razvite, niti niso njihove storitve vedno na primerni ravni. V R Sloveniji je odpadlo nanje 35.9% vseh aktivnih prebivalcev. Usmeritev v terciarne dejavnosti je v izraziti ali zmerni obliki ali v kombinaciji s sekundarnimi oziroma primarnimi dejavnostmi zajelo 17.4% krajevnih skupnosti (oziroma mest), 54.9% aktivnih in 43.8% prebivalcev. Velika večina ozemeljskih enot, ki so izkazovale usmerjenost v terciarne dejavnosti, je bila, z izjemo redkih turistično ali prometno orientiranih, pretežno urhanega značaja. Tako je večina večjih mest izkazovala hkratno usmeritev v sekundarne in terciarne dejavnosti. Zares docela terciarno orientirani sta bili le mesti Piran in Postojna. Celo znani turistični kraji, kot npr. Bled, Rogaška Slatina, Bovec ali Radenci, so imeli sckundarno-terciarno usmeritev. Sicer pa so terciarno orientacijo izkazovale krajevne skupnosti, kjer so bili nameščeni prometni objekti (Divača, Zidani Most, Slivnica, Brniki, Most na Soči), turistične zmogljivosti (Kranjska Gora, Lokve, Jezersko, Strunjan), zdravilišča (Topolšica, Ankaran, Golnik), socialni zavodi (Planina, Ponikve), obmejni uradi (Šentilj, Škofije) ali je šlo za manjša centralna naselja (Šmarje pri Jelšah). Več primerov je tudi bilo, ko se je terciarna usmeritev izoblikovala ob agrarnem gospodarjenju (npr. Čatež, Otočec, Trenta, Rateče, Mozirje, Dobrna, Selnica ob Dravi, Podčetrtek). Stsviio zaposlenih v obrti aiuMa o» MnovEES M nit t«mh • • «K M • M - » | xo-M • «o - m ■ iM -m o ne m A .000 !>H • xx >" A » 101» KM««]» IMUVIHI VEČJA OBRTNA SREDIŠČA L 1981 V REPUBLIKI SLOVFNIII LARGER TRADE CENTRES IN 1981 M THE REPUBLIC OF SLOVENIA V/A < »o im r*v nsi E^S - B I tnt !»I SISI m m-aj > »i C^T •^••i» ttif» MS I ■ i ŠTEVILO ZAPOSLENIH V TERCIARNIH IN KVARTARNIH DEJAVNOSTIH NA 100« PREBIVALCEV PO KRAJEVNIH SKUPNOSTIH V R SLOVENIJI LETA Ittl THE NUMBER OF EMPLOYEES IN THE TERTIARY S QUATERNARY SECTOR OF ACTIVITIES PER ONE THOUSAND INHABITANTS IN THE R OP SLOVENIA (YUGOSLAVIA) IN THE YEAR 1*11 O K> Takšna in v veliki meri sporadična razmestitev terciarnih dejavnosti je zelo otežilo očrtovanje ekonomsko homogenih terciarno usmerjenih območij. Zaradi tega smo se odločili, da v tem primeru na karti posebej označimo turistična območja. Podatke smo povzeli iz statističnega letopisa R Slovenije, kjer so navedeni pomembnejši turistični kraji in število nočitev in ležišč. Tabela 19. Število nočitev (1. 1984) na 100prebivalcev (1. 1981) v turistično pomembnih krajevnih skupnostih v Republiki Sloveniji Table 19. The touristic areas of the Republic of Slovenia (1981) Krajevna skupnost Število nočitev na 100 prebivalcev Neighbourhoods Number of lodging on 100 inhabitants Strun jan 30.562 Čatež 21.254 Kranjska Gora 18.442 Portorož 15.228 Bovec, Trenta, Soča 7.962 Dobrna 6.859 Bled 6.310 Bohinj 5.965 Ankaran 5.006 Radenci 4.861 Rogaška Slatina 4.600 Šmarješke Toplice 3.928 Jezersko 3.344 Otočec 3.088 Rateče-Planica 2.750 Piran 2.717 Krvavec-Grad 2.650 Izola 2.565 Dolenjske Toplice 2.436 Laško 2.101 Sežana 1.904 Postojna 1.740 Kamniška Bistrica 1.590 Solčava 1.431 Dovje-Mojstrana 1.364 Črni Vrh 1.167 TURISTIČNA OBMOČJA V REPUBLIKI SLOVENIJI L. I9S4 ŠTEVILO NOČITEV IN GOSTOTA NOČITEV NA 100 PREBIVALCEV THE TOURIST K' AREAS OF THE REPUBLIC OF SLOVENIA (I9S4I NUMBER Of LODGINGS ON 100 INHABITANTS P g UOM —HM» HOMO - VIM *$0M — MM r . ►qp/.o itcvio HOit'EV HJi -A NI iMMt- R C» t IKXIIWIIK (JM M» IMHAMTAMTC □ M < MB JA MfjA HM^AE $KIFMJSH Po ustaljeni praksi smo moč turističnega prometa merili s Številom nočitev na sto prebivalcev v turističnem naselju (J e r i i č, 1983) ali v našem primeru na sto prebivalcev krajevne skupnosti. Rezultati, ki smo jih dobili, so pokazali, da le v nekaterih primerih dosegajo izračunani koeficienti evropske norme, pri večini ostalih pa so bili globoko pod razmerji, ki so znana iz Alp ali Zahodne Evrope. Odločili smo se, da po tujih zgledih označimo le tiste skupnosti, ki so presegle 1.000 nočitev na sto prebivalcev (B o b e k, H o f m a y e r, 1981; Wirtschaftliche Strukturgebicte, 1979). S. 3. Ekonomsko-homogene regije v Republiki Skivcniji 5.3.1. Omejitev ekonomsko-homogenih območij.Veliko razmišljanj smo posvetili problemu, na podlagi katerih meril očrtati ekonomsko-homogene regije. Iz geografskih izkušenj vemo, da se homogena območja določa na način, da se združi vse tiste enote, ki sodijo v določeno vrednostno kategorijo (Lauschmann, 1976). V našem primeru sta se ob uporabi takšnega postopka zastavili dve vprašanji: 1. ali je pomemben le prevladujoči delež določene gospodarske dejavnosti ne glede na število aktivnega prebivalstva, in 2. če se odločimo, da upoštevamo določeno minimalno število aktivnih prebivalcev kot osnovo za očrtanje homogene regije, kolikšno naj bo to število. Preizkusi, ki smo jih napravili, so pokazali, da kriterij ne sme biti postavljen prenizko, sicer bi se približali gospodarski strukturi po krajevnih skupnostih ali drugih enotah. Vendar pa ne sme biti niti prezahteven, saj bi v tem primeru dobili povprečja, ki bi v Sloveniji praviloma šla v korist sekundarnih dejavnosti in bi docela zapostavila mikroregionalne posebnosti, ki so za našo deželo tako značilne. Sodili smo, da bi nam pri odločanju o minimalnem Številu aktivnih prebivalcev kot osnovi za opredelitev ekonomsko-homogenih regij, lahko pomagale upravno-poli-tične ureditve v drugih državah. Naše občine so se, žal, izkazale v večini primerov kot prevelike; to seveda ne pomeni, da jih nismo upoštevali pri izvedbi regionalizacije. Občine, ki so v večini držav temeljne upravno-politične enote in v določeni meri tudi ozemeljske gospodarske celice, štejejo med 2.000-6.000 prebivalcev. To bi pomenilo, če vzamemo, da imajo aktivnega prebivalstva v povprečju okoli 35-45%, okoli 700 do 2.700 zaposlenih. Naslednja večja upravno-politjčna enota - okraj, se je pri večini držav pokazala kot prevelika za potrebe takšne regionalizacije. Podrobnosti so razvidne iz priložene tabele, ki smo jo sestavili na podlagi statističnih letopisov in priročnikov. V primerjavo bi lahko vzeli še nekatere podatke. Tako je znašala povprečna velikost občin v Avstriji, Švici, Bavarski in Italiji, v deželah, ki so dokaj blizu našim razmeram, 5249 prebivalcev in 2078 aktivnih. Uporabili bi lahko tudi podatke o centralnih naseljih in njihovih vplivnih območjih na osnovni in oskrbni ravni v R Sloveniji. Tako je imelo 191 centralnih naselij II.-III. stopnje na svojih vplivnih območjih 5215 prebivalcev in ob 49% deležu aktivnih povprečno 2600 aktivnih prebivalcev. Še Tabela 20. Velikost občin in okrajev v nekatenh državah Table 20. The nize of communcs and districls m some european stalen Driivi Leto Prebivalci Število Prebivalcev Aktivnih Aktivnih Slrviio Prebivalcev v 000 občin na občino prebival- prebivalcev okrajev na okraj cev v 000 na občino Suie Year InhabrianU Number Inhabitant* Active Active ¡«1- Nuanber Inhabitant* 000 of com on commune inhabi- h* bi lanu <4 Ji on dialrict nunea lanu 000 on commun« : um u t 2 3 4 5 6 7 8 9 Avitrija 1981 7551 2414 3128 3430 1420 98 77051 Bavarski 1982 109*7 2050 5349 5150 2512 96 114239 Bolprija 822» 1258 6539 _ _ • _ ČSSR 1983 15437 10608 1455 7699 725 113 136610 DR Nemčija UM 16698 7548 2212 8922 1182 _ _ Francija 1982 54334 37708 1440 23628 449 3209 16931 Italija 1984 57080 8090 7055 20648 2552 95 600842 Korotta 1972 525 203 2586 163 798 9 58300 Poljaka 1983 36745 2365 15536 20396 8624 _ m Švica 1984 6435 3072 2094 3248 1057 25 257400 VcLBriiaaija 1971 5397« _ _ _ _ 396 136300 Z K Nemčija 1982 59*78 15857 3763 _ • _ _ SR Slovenija 1981 1838 65 29107 913 14046 ■ • SFR Jufcala Vlji 1*81 21550 527 42552 »359 17759 - - dve primerjavi bomo navedli: 1. 1952 je bilo v Sloveniji 374 občin, 1. 1981 bi štele v povprečju 5050 prebivalcev oziroma 2470 aktivnih. Glede na te izsledke smo se odločili, da postavimo kot spodnjo mejo za ekonom-sko-homogene regije 2000 aktivnih oziroma 5000 prebivalcev. Manjše enote pod to mejo bi bile dopustne le izjemoma in pod pogojem, da bi bil izpolnjen vsaj eden od kazalcev. Meja 2000 (izjemoma do 1500) delovnih mest je razmeroma visoka in računa z velikim deležem aktivnih (49.7%) v slovenskem gospodarstvu. Postavilo se je tudi vprašanje ali ne bi posebej izločili mesta, to je večja urhana naselja z izrazito storitveno usmeritvijo, kot sta to napravila za Avstrijo B o b e k in Hofmayer (1981). Vendar je preizkus pokazal, da bi naša mesta s prevladujočo udeležbo sekundarnih dejavnosti in s povečini slabše razvitimi storitvenimi dejavnostmi takšne členitve ne opravičila. Avtorja sta namreč terjala, da delež primarnih dejavnosti ne preseže 5%, delež terciarnih pa naj znaša nad 40 %. V Sloveniji so tej zahtevi zadostila le mesta Ljubljana, Maribor, Celje, Nova Gorica, Idrija, Koper ter med manjšimi Brežice, Sežana, Domžale in Piran s Portorožem. Značilno je, da mnoga večja slovenska mesta, ki opravljajo vlogo regionalnih središč, teh pogojev niso izpolnila. Primeri sa Murska Sobota, Ptuj, Velenje, Rav-ne-Prevalje, Slovenj Gradec, Novo mesto, Kranj, Trbovlje in Jesenice. Načrtovanje policentričnega razvoja, kot so ga predvidevali družbeni plani republike, bi to slabost morali odpraviti, saj smo od teh središč pričakovali, da bodo opravljala pomembno vlogo v regionalnem razvoju. Pri omejevanju ekonomsko-homogenih območij so se razen naštetih zastavila še nekatera druga vprašanja, o katerih moramo na kratko spregovoriti. Tako na primer se je odprla dilema ali določiti poleg spodnje tudi zgornjo velikostno mejo regij ali pri razmejevanju upoštevati prirodne, funkcijske oziroma upravno-politične razmejitve in kako opredeliti gospodarsko zelo pestra območja. Izvedba regionalizacije je pokazala, da naloga ni preprosta in da rešitve niso samoumevne. Tako se je večkrat izkazalo, da je moč izvesti regionalizacijo z več inačicami. Po drugi strani je bilo treba zaradi postavljene spodnje velikostne meje zanemariti manjša, vendar zelo homogena območja (npr. Zgornja Pivka, Loška dolina). Poseben problem je bil ali stremeti k velikim in strnjenim ekonomsko-homogenim območjem ali nasprotno k manjšim območjem, ki so blizu spodnje meje 2000 aktivnih oziroma 5000 prebivalcev. OdloČili smo se za drugo možnost. Pri večjih regionalnih enotah pogosto prevladajo povprečja in se regionalne posebnosti izgube. Zaradi tega smo morali pri členitvi upoštevati funkcijsko, fiziognomsko in upravno zgradbo. Za primerjavo: Prekmurje smo razdelili kljub homogeni usmerjenosti v primarne dejavnosti na Dolinsko, Ravensko in Goričko. Do določene mere smo upoštevali tudi občinske meje, kajti v nasprotnem bi dobili ekonomsko dokaj nesmiselna homogena območja (npr. Črni revir s srednjim delom Spodnje Savinjske doline in Celjem). Vsekakor se je pri regio-nalizaciji izkazalo, da homogenostni kriterij dokaj pogostoma vodi k samosvojim pokrajinskim konstrukcijam, ki so v nasprotju s prevladujočimi predstavami o regio-nalizaciji pokrajine na podlagi prirodne ali ekonomsko-funkcijskc regionalizacije. Sploh se je pri izvedbi regionalizacije na podlagi ekonomske homogenosti potrdilo prevladujoče mnenje, da ta regionalizacijski koncept ne more biti temeljni, saj je po svojem značaju preveč opisen in premalo izpričuje globlje notranje družbene in gospodarske vezi (I 1 e š i č, 1959). To spoznanje nam je bilo vodilo v zadnjem delu naše razprave pri obravnavanju ckonomskogeografskih regij. 5.3.2. nkonomsko-homogcnc regije v R Sloveniji. Po večstranskem preudarjanju smo se odločili za naslednjo sestavo ekonomsko-homogenih regij v Republiki Sloveniji: Tabela 21. Ekonomskohomogcne regije v RcpuNiki Sloveniji Table 21. Economic-homogeneous regions in the RcpuMic of Slovenia Izrazita usmerjenost Zmerna usmerjenost Kombinirana usmerjenost Pronounced orientation Moderate orientation Mixed orientation v primarne dejavnosti (P) v sekundarne dejavnosti (S) v terciarne dejavnosti (T) v primarne dejavnosti (p) v sekundarne dejavnosti (s) v terciarne dejavnosti (t) v primarne I sekundarne dejavnosti (ps) v sekundarne/ terciarne dejavnosti (st) v primarne/ terciarne dejavnosti (pt) Občine število Število Tip Ekonomsko-homogene regije prebivalcev aktivnih Communes Economic-homogeneous Number of Number of Type regions inhabitants employees Piran - Izola - Koper - Piran z okolico 14 617 5886 T • Mesto Izola 11535 5 635 s - Mesto Koper 22112 100% St - Koprsko obmest je 11 194 2 898 St - šavrinska Brda 10 083 1523 p Sežana - Mesto Sežana 5 576 4 790 St - Sežansko-Komenski Kras 10 581 2132 s - Hrpeljsko-Divaški Kras 7 379 2176 St Ilirska Bistrica - Mesto Ilirska Bistrica 4 823 3 729 St - Brkini in Podgrajsko 10 250 1 783 S podolje Postojna - Mesto Postojna 8 240 5 531 t - Pivka (pokrajina) 11652 3 571 s Cerknica - CerkniSka in Loška dolina 14 624 6108 ' s AjdovSčina - Mesto Ajdovščina 5648 5 556 s • Vipavska dolina 16 929 2916 ps Idrija - Mesto Idrija 6 999 3 551 st - Idrijsko 5 468 1876 ps - Cerkljansko 5094 2 461 s Nova Gorica - Mesto Nova Gorica 20 035 12 461 st - Brda.Banjšice, Trnovski gozd 11571 2 536 P - Spodnja Vipavska dolina 18194 8 965 s - Srednja Soška dolina 6 958 3 241 S Tolmin - Tolminsko 12 587 5113 st - Bovško in KobariSko 8 837 2 774 s Jesenice-Radovljica - Mesto Jesenice 20 036 11411 st - Dolina 7 681 1 863 st -Dežela 14 247 6 395 s • Blejski kot 10 486 3 452 st • Bohinj 5114 1713 s - Zahodne Dobrave 5 517 2194 S Tržič - Tržič z okolico 14 014 6007 S Kranj - Mesto Kranj 33 507 27 761 st - Vzhodne Dobrave z dolino Kokre 14 233 2 550 t - Kranjsko-Sorško polje 19094 3 269 pt Škof ja Loka - Mesto Škof ja Loka z okolico 16 720 8 926 s - Selška dolina 7099 2 845 S - Poljanska dolina 7 036 1892 ps - Žirovska dolina 4 421 2179 S Logatec - Logatec z Rovtami 8302 3254 s Vrhnika - Mesto Vrhnika 6 361 3 314 st - Zahodno Barje 11 182 1910 s Ljubljanske občine - Mesto Ljubljana 237 718 152 349 st - Ljubljansko polje 30171 7160 st - Skaručenska pokrajina s Tacnom in Gameljnami 6 631 1864 s - Medvode z okolico 7 497 3 434 S - Polhograjsko hribovje 10 087 1 706 ps - Vzhodno Barje z Velikimi Laščami 18 0% 3 523 ps Domžale - Kamnik - Mesto Domžale 10615 5 184 st - Mesto Kamnik z Duplico 8 545 7 782 S - Južni del Bistriške 20 738 7 240 S ravnine • Severni del Bistriške 13 200 2 528 S ravnine 200 - Trojanske doline 11617 2 338 P Litija - Mesto Litija s Šmartnim 7 750 3 933 S - Južno Posavsko hribovje 9 767 1919 P Grosuplje - Grosuplje 4 876 3 072 s - Grosupeljska kotlina z Dobre pol jem 9 242 1881 P - Srednja Dolenjska 11 170 3 739 ps Ribnica - Kočevje - Mesto Ribnica 5 787 2 787 st - Mesto Kočevje 8 727 6 742 s - Kočevsko in Ribniško 15 759 2 989 F» Črnomelj - Mesto Črnomelj s 6 464 3 494 s Kanižarico - Semič z okolico 3 652 1974 S - Južna Bela Kra jina 9 893 1812 P Metlika - Vzhodna Bela Krajina 7 860 2418 s Novo mesto - Mesto Novo mesto 18 719 18 230 st - Novomeška pokrajina 14 355 2304 P - Dolenjske Toplice in Straža 6486 2577 s - Dolina Krke 4925 2 086 P - Šentjernej z okolico 6 259 2 383 P* - škocjan, Šmarje ta in Bučka 5 438 1675 P Trebnje - Dolina Temenice in severna Suha Krajina 9 745 4101 1* - Mirenska dolina 7 579 2 972 ps Zagorje - Zagorska dolina 16 494 5 411 S Trbovlje - Trbovlje 18 786 10072 S Hrastnik - Hrastniška dolina 11024 4 240 S Sevnica in Laško - Mesto Sevnica z Boštanjem 9 356 4 689 s - Sevniška okolica 8 008 1756 1» - Radeška pokrajina 6 961 2 499 st - Dolina Savinje pod Celjem 13 243 4 228 s Krško - Mesto Kri ko 7 148 6894 s - Krško polje in obrobje 13 350 3 770 P - Senovo in Brestanica 7 276 2 590 s Brežice - Mesto Brežice (s Šent- lenartom in Zakotom) 7 026 4 451 st - Gorjansko podgorje in del Krškega polja 6 770 2 703 pt - Spodnje Obsotelje 9 496 3 898 P Šmarje pri Jelšah - Srednje Sotelsko 6 141 2 247 p - Rogaško poda! je 12 950 4 719 st - Zgornje Sotelsko 12 526 4 174 p Šentjur pri Celju - Voglajnsko podolje 11 292 3 892 s - Zahodno Kozjanska 7162 1529 p Celje - Mesto Celje 39 306 31 274 st - Celjska okolica 10 297 2311 s - štore 4 440 3 481 S - Dobrnsko podolje in doline Hudinje 9837 1859 pt Žalec - Mesto Žalec 5 326 3 403 st - Zahodna Spodnja Savinjska dolina in dolina Bolskc 8215 2 006 p - Južni del Spodnje Savinj- ske doline 8 327 3150 S - Severni del Spodnje Savinjske doline 15 239 5368 s Mozirje - Mozirje in Nazarje 5 078 3 034 s - Zgornja Savinjska dolina 10 633 3 192 ps Velenje - Mesto Velenje 23 017 18139 S - Šaleška dolina 15 024 3 523 s Slovenske Konjice in Slovenska Bistrica - Mesto Slov. Konjice 6 803 3 973 S - Zreče in Vitanjsko podolje 7 714 3 512 S - Dravinjske gorice 16007 3 727 1» - Mesto Slovenska Bistrica 9 061 5 467 s - Podpohorske gorice in 12 686 2 514 P Čreti Slovenj Gradec - Mesto Slovenj Gradec s Starim trgom 7 359 5 484 st - Mislinjska dolina 11 735 2 576 ps Ravne na Koroškem - Mesti Ravne in Prcvalje 15 450 9 065 st - Mežiška dolina 10457 2 892 s Dravograd - Dravograd z okolico 8 028 2 718 s Radlje - Radeljska kotlina 11 248 4 605 s - Podvelka in Ribniško 5668 1 534 1» Pohorje Mariborske občine - Mesto Maribor 111 227 64 238 st - Ruše in Lovrenc na Pohorju 14 833 5 341 S - Zahodne Slovenske gorice 28 402 5 300 p - Zgornje Dravsko polje 27 240 6150 s Lenart - Osrednje Slovenske 17 042 6 174 p gorice Ptuj - Mesto Ptuj 19 270 12 978 st - Spodnje Dravsko polje 13 755 4 652 ps • Zahodne Haloze in spodnja dolina Dravinje 5286 1 780 F* - Vzhodne Haloze 9 368 2 798 P - Južne Slovenske gorice 10653 2 744 P - Ptujsko polje 9412 2 292 P Ormož - Mesto Ormož 4 298 3 038 s - Okolica Ormoža 13 702 3 854 p Ljutomer L«jU»V/IIIVI - Mesto Ljutomer 4 191 4 211 S - Vzhodne Slovenske gorice 7 043 1 969 P - Mursko polje 13 236 2127 P Gornja Radgona - Mesto Gornja Radgona in Radenci 7 282 6211 s - Apaško polje in SV Slovenske gorice 13 374 3400 P Murska Sobota - Mesto Murska Sobota 12 148 14 957 st - Zahodno Goričko 10 519 4 745 p - Vzhodno Goričko 10 652 5 419 p - Ravensko 22 440 6 783 p - Beltinsko Dolinsko 8480 2 865 p Lendava - Mesto Lendava s Petišovci 5 652 4 894 S - Dolinsko 21065 6 978 P Zasnovana regionalizacija je dokaj podrobna. Z njo smo skušali ohraniti mikro-regionalne posebnosti, ki so tako značilne za našo deželo. Pri preglednejši členitvi z večjimi ekonomsko-homogenimi regijami bi prevladal vpliv mest in industrijskih središč in bi dobili "statistična povprečja". (Tabela 22) S.4. Regionalna gospodarska struktura Republike Slovenije po kraju bivanji Jugoslovanska statistika objavlja podatke o aktivnem prebivalstvu za vsa povojna štetja po kraju bivanja, to pomeni, da prikazuje razporeditev aktivnih po naseljih, kjer stanujejo, in ne, kjer delajo. Razlike med obema načinoma prikazovanja razmestitve aktivnih prebivalcev in še posebej glede njihove prostorske dejavnostne strukture so zelo velike. Vtis je, da se mnogi geografi, ki uporabljajo iz zgoraj navedenih razk>gov predvsem prvi način, imenujmo ga "bivalni", premalo tega zavedajo in da podajajo pravzaprav "nočno" ali "stanovanjsko" in ne "dnevno" ali "proizvodno" razporeditev aktivnega prebivalstva. Za R Slovenijo je ta razlika še posebej pomembna. Zaradi izjemno velikih dnevnih migracij zaposlenih, ki uvrščajo Slovence po tej plati med najbolj mobilne prebivalce (sicer ne!), sta obe strukturi ("delovna" in "bivalna") bistveno različni in njuno razlikovanje je zek) pomembno za razumevanje kateregakoli gospodarskega prostora. Iz teh razlogov smo se odločili, da prikažemo regionalno gospodarsko strukturo Slovenije tudi na podlagi podatkov o dejavnostni strukturi aktivnega prebivalstva glede na kraj bivanja. Tabeli 22. Regionalna gospodarska struktura regij* v Republiki Sloveniji Table 22- The regional-economic strueture ot regions in the Republic of Slovenia Regije* Prebivalstvo Aktivni Tip Regions Inhabitants Active Type inhabitants Pomurska 130.442 64.593 P« Podravska 320.148 134.377 s Koroška 69.945 28.874 s Savinjska 244.100 112.497 s Spodnje posavska 72.432 31.030 s Dolenjska 97.872 46.584 s Zasavska 46.759 19.723 S Osrednjeslovenska 501.356 229.853 st Gorenjska 179205 82.466 s Goriška 118.220 51.450 s Notranjska 49.589 20.722 st Primorska 93.127 41.156 st R Slovenija 1.889.486 888.018 st Gradivo je pripravil republiški zavod za statistiko na osnovi popisa iz 1.1981 in ga je uredil po krajevnih skupnostih. Med njimi smo, podobno kot ob prejšnjem opredeljevanju upoštevali krajevne skupnosti na podeželju, mestne pa smo združili. Na ta način smo dobili 968 ozemeljskih enot. Razdelitev na dejavnostne skupine smo izvedli na enak način, to je na osnovi razmerja 333 %c 333%: 33.3% med primarnimi, sekundarnimi in terciarnimi dejavnostnimi skupinami. Prav tako kot ob prvi opredelitvi smo tudi v tem primeru upoštevali izjemne usmeritve, ki so presegle delež 66.6%. Na podlagi teh meril smo dobili naslednjo regionalno gospodarsko sestavo. (Tabela 23) Iz nje je mogoče razbrati, da so znatne razlike med obema metodama, predvsem pri razmestitvi krajevnih skupnosti, nekoliko manjše pa pri številu zaposlenih po posameznih tipih (glej priloženi grafikon). Pri razmestitvi krajevnih skupnosti so razlike še posebej velike pri treh tipih regionalne gospodarske strukture: pri izraziti usmerjenosti v primarne dejavnosti (P), zmerni usmeritvi v sekundarne dejavnosti (s) in pri usmeritvi v sekundarne in terciarne dejavnosti (st). Te pa so za Slovenijo najbolj zna- * Poimenovanje regij je povzeto iz prostorskoplanerske in upravne prakse. Uveljavilo se je z dejavnostjo Republiškega zavoda za regionalno prostorsko planiranje konec Scstdestih let in ob nastajanju prvih medobčinskih skupnosti. V zgornjem primeru smo spremenili le dve imeni: Posavsko smo preimenovali v Spodnjeposavsko. Obalno-kraSko pa v Primorsko. Dejansko bi morali slednjo imenovati 'Koprskopnmorska*. saj obsega "Pomorjc" ie Tržaiko Primorje". Podobna nedoslednost je tudi pri imenu 'KoroSka regija*. Tabela 21 Regionalna gospodarska sestava krajevnih skupnosti in mest v R Sloveniji I. 1981 glede na kraj bivanja aktivnega prebivakiva Table 21 The regional-economic structure of neighbourluxxls (local communesJ and towns in the Republic of Slovenia (1981) according to place of residence of employees Tip Števi- De- Števi- De- Števi- De- lo kra- lež lo lež lo lež jevnih % zapo- % prebi- % skup- slenih valcev nosti Type Number Per- Number Per- Number Per- of neigh- cent of em- cent of inha- cent bourhoods ployees bitants P Izrazita usmerjenost v primarne dejavnosti 27 2.8 20.171 2.3 37.933 2.0 p Zmerna usmerjenost v primarne dejavnosti 82 8.5 45.390 52 92.771 4.9 S Izrazita usmerjenost v sekundarne dejav- 105 10.8 58.438 6.6 127.425 6.7 nosti s Zmerna usmerjenost v sekundarne dejavno- Bf ■ 353 36.5 203.454 23.1 454360 24.0 Sli T Izrazita usmerjenost v terciarne dejav- 7 0.7 9.973 1.1 28.918 1.5 nosti t Zmerna usmerjenost v terciarne dejav- 16 1.6 9.554 1.1 13.884 0.7 nosti ps Usmerjenost v pri- marne in sekundar- 157 16.2 75.754 8.6 161.032 85 ne dejavnosti st Usmerjenost v sekun- darne in terciarne 216 22.3 455352 51.8 973.900 51.4 dejavnosti pt Usmerjenost v pri- marne in terciarne 5 0.6 924 0.1 1.760 0.1 dejavnosti Skupaj 968 100.0 879.010 100.0 1.891.983 100 čilne gospodarske kategorije, ki zavzemajo tudi ozemeljsko največja območja. Posledica je, da zaradi tega karti, izdelani po eni ali drugi metodi, skorajda nista primerljivi. Tako npr. je po metodi "detovnih mest" pretežni del vzhodne Slovenije usmerjen v primarne dejavnosti in so sekundarne dejavnosti osredotočene le v nekaterih središčih. Tudi sicer so sekundarne in terciarne dejavnosti po tej metodi koncentrirane v posameznih jedrih. Po "bivalni" metodi pa je Slovenija pretežno sekundarno usmerjena, primarno pa le v Pomurju, Spodnjem Podravju in Spodnjem Posavju. Razen tega izkazuje tudi veliko večje število krajevnih skupnosti usmeritev v sekundarne in terciarne dejavnost, kar še posebej velja za širšo ljubljansko, mariborsko in celjsko okolico, Kras in Koprsko Primorje. Na podlagi tega menimo, da je po tej metodi podoba o industrializaciji in terciarizaciji Slovenije, ki je potekala v minulih štiridesetih letih, znatno bolj upadljiva kot po prvi (metodi delovnih mest). Vendar je po drugi strani zavajajoča, ker prihajata do prevelike veljave zaposlovanje v neagrarnih dejavnostih in dnevna migracija zaposlenih, ne upošteva pa dejanskega aglomeriranja delovnih mest. Glede na to bi lahko rekli, da nam "delovni" pristop daje pravilnejšo podobo o gospodarski strukturi Slovenije, "bivalni" pa smiselneje prikazuje njeno socialnogeo-grafsko sestavo in socialne procese, ki so se uveljavljali v preteklih desetletjih v slovenskih pokrajinah. Opisano dvojnost gospodarske sestave lahko izrazimo tudi z nekaterimi številkami. Tako se npr. le 48.4% krajevnih skupnosti uvršča v isti gospodarski tip. Glede aktivnih so razlike manjše: ca 76% aktivnih prebivalcev sodi v isto kategorijo. Pri prebivalstvu je ta odstotek okoli 65%. Razlike bi bile še večje, če ne bi mesta izkazovala po eni in drugi metodi enako usmeritev, to je v sekundarne in terciarne dejavnosti. Po "bivalni" metodi je Primorska regija izrazito usmerjena v kombinacijo sekun-darno-terciarnih dejavnosti (54% enot, 73.7% aktivnih in 72.6% prebivalstva). Bolj kot v drugih regijah so zastopani tudi tipi s terciarno orientacijo. Izjema je le močna usmerjenost v industrijo na zahodnem robu Krasa ter v Matarskem podolju in Senožečah, kar opozarja na skromne zaposlitvene možnosti in navezanost na novonastala industrijska podjetja. Notranjska je po tej metodi izrazito industrijska regija (Loška dolina, občina Ilirska Bistrica, Zgornja Pivka), le mesto Postojna je terciarno usmerjeno. Z industrijsko orientacijo je 51% teritorialnih enot in 34,6% aktivnih, s sekundarno-terciarno pa nadaljnjih 26% enot oziroma 23% aktivnih. Goriška je v povprečju izjemno močno usmerjena v sekundarne dejavnosti: kar 70.6% enot oziroma 46% aktivnih dela v industriji. Izrazito industrijska so srednja dolina Soče, spodnja dolina Vipave, Ajdovska občina, Cerkljansko, Tolminsko in Kobariško. Vtis je, da so se prebivalci ob skromnih možnostih za preživljanje v največji meri oprijeli dela v tovarnah. Pravzaprav je edino Nova Gorica s Šempetrom obdržala sekundarno-terciarno usmeritev, Brda pa agrarno. Za goriške regije bi upravičeno pričakovali, da bodo glede na tradicionalno usmerjenost Primorske v promet, trgovino in obrt bolj terciarno kot pa sekundarno usmerjene, vendar je očitno povojna industri- alizacija docela prevladala in zapostavila tudi tiste dejavnosti, ki bi sicer imele dobro podlago v naravnih razmerah (npr. turizem v Zgornjem Posočju in na Pivki). Gorenjska sodi tudi po tej metodologiji med najbolj industrializirane regije v R Sloveniji (delež industrijsko usmerjenih enot znaša 69% in zajemajo 44% aktivnih oziroma prebivalcev regije). Vendar obstajajo znamenja, ki kažejo, da je industrializacija presegla kulminacijo in da se krepi terciarna orientacija, zlasti v Kranju, Radovljici, Škofji Loki, na Jesenicah in Bledu ter v njihovi okolici. Bolj terciarno so usmerjeni v Dolini, Bohinju, v Blejskem kotu ter dolini Kokre. Osrednjeslovenska regija izkazuje hkratno usmeritev v sekundarne in terciarne dejavnosti (41% teritorialnih enot, 80.8 % aktivnih in 79.7% prebivalcev). Ob tem moramo opozoriti na dokičeno značilno pokrajinsko izoblikovitost pri razmestitvi gospodarskih tipov: mesto Ljubljana z okolico (ljubljanske občine) ter najbolj urbanizirana območja vzdolž glavnih prometnic (proti Dolenjski, Zasavju, Notranjski, Gorenjski in Bistriški ravnini) so docela usmerjena v kombinacijo sekundarnih in terciarnih dejavnosti. Usmeritev v sekundarne dejavnosti se v tem razvitem osrčju Slovenije pojavlja šele v bolj oddaljenih in odmaknjenih predelih. Zasavje je po tradiciji docela usmerjeno v sekundarne dejavnosti. Celo Trbovlje se kot regionalno središče ni uvrstilo v kategorijo sekundarnih in terciarnih dejavnosti, ampak je ohranilo svoj industrijski značaj (82% aktivnih oziroma prebivalcev sodi v ta tip). Dolenjska je kot razmeroma pozno industrializirana in še do nedavno močno agrarna regija zadržala mešano strukturo. Osrčje Novomeške kotline. Bele krajine in Mirnske doline je sicer usmerjeno v sekundarne dejavnosti, toda širša okolica (Suha krajina, južna Bela krajina, Krško hribovje) pa je obdržala polagrarni značaj; tako izkazuje industrijsko usmeritev 45% enot, 38% aktivnih in 39.9% prebivalcev, kombinacijo primarnih in sekundarnih dejavnosti pa 35% enot, 26.6% aktivnih in 25% prebivalcev. Podobno strukturo beležimo po "bivalni" metodi v Spodnjem Posavju: tri mestna jedra so v kategoriji sekundamih-terciarnih dejavnosti ali terciarne usmeritve, njihova okolica je pretežno industrijsko usmerjena, Krško hribovje, Spodnje Posotelje in Krško polje pa so usmerjeni ali polagrarno ali agrarno (54% enot, 38.6% aktivnih ali 37% prebivalcev). Savinjska regija, ki je med večjimi v R Sloveniji, je zelo heterogena. Vzhodni del je izrazito agraren ali vsaj polagraren, izjema so edino zdraviliški in upravni centri. Osrčje okoli Celja je usmerjeno v mešano kategorijo sekundarnih in terciarnih dejavnosti. Preostali deli so pretežno usmerjeni v sekundarne dejavnosti s centri v Spodnji Savinjski dolini (Prebold, Šempeter, Polzela), Velenjski kotlini in v zgornji Dravinjski dolini (SI. Konjice, Zreče). Po uporabljeni metodi je večina ozemlja in prebivalstva le orientirana v sekundarne dejavnosti (50% enot, 45% aktivnih, 45.5% prebivalcev) oziroma v kombinacijo sekundarnih in terciarnih dejavnosti (15% enot, 37.9% aktivnih in 37.4% prebivalcev). H ps St B___P] n F1 n pt n n JI JL ps st r-. r-._EZL _m P» 1 a ) glede na krat zaposlitve (po delovnrfi mestih I D b) glede na krat bivanja /po bivališčih! 209 Tudi Komika regija se uvrSča med regije s tipično slovensko regionalno gospodarsko struktura mestna jedra (Ravne-Prevalje, Slovenj Gradec, Dravograd) imajo mešano strukturo (sekundarne in terciarne dejavnosti), njihova okolica pa sekundarno usmeritev (58% ozemeljskih enot, 52% aktivnih in 53% prebivalcev). Ohscžna Podravska regija izkazuje trodelno zgradbo. Maribor (z okolico) in Ptuj imata kombinirano usmeritev v sekundarne in terciarne dejavnosti (18% enot, 50% aktivnih, 52% prebivalcev). Spodnja Dravska dolina, Dravinjske gorice ter Zgornje Dravsko polje imajo sekundarno orientacijo (42% enot, 25% aktivnih in 24% prebivalcev), Slovenske gorice. Ptujsko polje in Haloze pa pretežno agrarno ali polagrarno usmeritev (40% enot, 25% aktivnih, 24% prebivalcev). Karta 18 RAZMESTITEV AKTIVNEGA PREBIVALSTVA V DEJAVNOSTNIH KOLOBARJIH OKOLI REGIONALNEGA SREDIŠČA GLEDE NA KRAJ BIVANJA AKTIVNIH (primer LJUBLJANE) «STA USMERITEV V SEIUKDARNC-TUClARtE OiJAVIOSTI USMERITEV V SEKMDMK »EJAVIOSTI USMERITEV V MINARIE IfUNARNE-SEKURDARNEI OEJAVROSTI DISTRIBUTION OF THE ACTIVE INHABITANTS SURROUNDING THE REGIONAL CENTRES IN RELATION TO PLACE OF RESIDENCE (Example ol LJUBLJANA) Tabela 24. Opredelitev krajevnih skupnosti in mest v Republiki Slow ni ji po gospodarskih upih. Število krajevnih skupnosti in mest in Število aktivnih prebivalcev glede na razmestitev po D) kraju dela in B) kraju bi vanja I. 1981 Table 24. The typology of neighbourhoods place of employment and towns in the Republic of Slovenia according to regional-economic structure in relation to D) place of employment and B) place of residence (1981). (KS m number of neighbourluxrds (local communcs), A = number of active inhabitants) »»m u T «a Ulra u t k ti 1 * U p A (1 i A U i * D t t u I A U 1 t U J A «Sto»,. D « Ms* ITI tan m znt» H B«ii ni mu B 7IW M MIHi 14 »5» » lil» a mi t M rwu n um 0 m m 717)4 M M» n W«4 tli «snsi 1 TO u 1554 l m '..«Ji 1 * um a 11*2 i m i USI 4 m« i H 1 14157 i m 1 11 IStll i» i«: 14 IM» l 11M 1 m M Mil 4 11454 •Mnnil D M IMU • UJM D m i m u mu i CM 1 •Mil 1 a i an i IN B % ion t Ml ■ IIH a 14» i SM N ¡wo II 115« • Intti C V m i OH l M i ms s m t mi 1 tnzs i 17 a II IIM 1 HI i m i IM II 14331 i IMI tlMftl D m IU2N 9 MU M 1SB 1! un n «Mil 1 m 1 M* t Ml 4 H2I s a» 1 m mm < im 11 «11 n mu n Ittt 41 mu I» 42J2I 1 m iftmnli 0 M im B m 1 UM i »» 4 INN 1 IV 1 im ! im 1 « sni 1 CB H 1N7 1 04 II Hit i MJT 1 1« 1 M 1 M Mctpil t 11 «m SI »t 1 im 1 mi t sni 1 ur 1 Kil 1 tf 1 NI a «tU 4 IX 22 1.H4 1 n » uro 1 ISNI 1 M ■ Zjunb D M I M 1 m • 1 MU 1 Ml 1 I 1 » 1 n 1 U M» . . t n u iMS t 1M4 t mi 0 m !M» n ra a un n un n »Mi IS IMS II MII4I i 40 1 IS 1 IM Mmab 1 m UNU i m M ¡m u SIN u «1 H 17» II UU14 1 1471 1 l! larapb D « C4» 0 im ii IK » ■i ii 1» 1 nit 1 S1U4 ) 011 1 I« 1 NI ( H DM i m t m i ID» a um n «01 I 1» . (mit, 1 ID no 1 12 I 5471 2 U 1 0 um 1 i? i Uli 1 ¡Ml 1« m n trn I CH . 0W> II «m n m t 15! 1 n t Ml 1 mm t HI17 J 1US 1 1ST 1 BI 1 N «01 ■ . < M 1 ni i IM i IM n mil 4 MS 1 Cl 1 l«S KS » Krajevna skupoust A - Aktivni (brex skupine 'nemiru Jcjivnm") P - Izrazita usmerjeno« v primarne dejavnosti p ■ Zmerna usmerjen»! v primarne de^viiotli pa - Kombinirana usmerjenost v primarne in sekundarne dejavnosti S - Izrazna usmerjeno*! v sekundarne delavnosti s - Zmerna usmerjenost v sekundarne de^vnoati s! " Kombinirana usmerjenost v sekundarne in Krciarne dejavnosti T - izrazila usmerjeno« v terciarne dejavnosti I * Zmerna usmer jenost v terciarne dcjtvnuali pi - Kombinirana usmerjenost v primarne m terciarne dejavnosti Pomurska regija je edina izrazito agrarno usmerjena, saj so mesta in bližnja industrijska območja manjša glede na obseg in populacijo (Gornja Radgona z Radenci, Murska Sobota, Ljutomer in Lendava s Petiiovci). Tako izkazuje primarno orientacijo 75% enot 67% aktivnih in 65% prebivalcev v regiji. Na koncu te razlage želimo Se enkrat opozoriti na ugotovitev, da nam prikaz z metodo "bivanja" izredno nazorno prikazuje razmere, ko je Slovenija doživela znatno industrializacijo in urbanizacijo in se postopoma krepi terciarizacija in suburbanizaci-ja. V vseh teh primerih beležimo značilno kolobarno razvrstitev okoli večjih mest: od pretežne usmeritve v tip sekundarno-terciarne orientacije v mestih, v sekundarni tip, tip primarno-sekundarne orientacije in na največji oddaljenosti od mest v pretežno agrarno usmeritvev. Ta izoblikovitost docela potrjuje izraženo misel, da s tem gradivom in načinom zelo dobro prikažemo pokrajinsko socialno zgradbo. Pač pa pri tem o razmestitvi proizvodnih zmogljivosti lahko samo posredno sklepamo. Še več, nepoznavanje ali nerazpolaganje s podatki ali kartami o delovnih mestih nas pogosto celo zavede. Neredko izkazujejo nekatera območja po metodi "bivanja" izjemno usmerjenost v določeno dejavnost, čeprav so proizvodne zmogljivosti sila skromne. Izostanek drugih življenjskih možnosti sili prebivalce v enostransko zaposlovanje. Primerov je nič kolika agrarna usmerjenost Goričkega, industrijska usmerjenost Cerkljanskega, Matarskega podolja, Loške doline, Banjšic, Selške doline itd. Ta ugotovitev navaja k sklepu, da sta za nazorno ilustracijo regionalne gospodarske strukture potrebna pravzaprav oba prikaza, saj se smiselno dopolnjujeta. 5. S. Opredelitev ekonomskevhomogenih območij glede na dnevno migracijo zaposlenih Podatki o biva jočem oziroma zaposlenem aktivnem prebivalstvu omogočajo še eno sklepanje: iz njih lahko razberemo ali je na določenem regionalnem območju Število delovnih mest enako Številu bivajočih oziroma ali izkazuje primanjkljaj ali presežek. V prvem primeru lahko sodimo, da je dnevnih selitev zaposlenih malo, saj bivajoče aktivno prebivalstvo večidel ima zaposlitev v domači regiji. V primeru primanjkljaja je bivajoče aktivno prebivalstvo prisiljeno iskati zaposlitev izven regije in je velika verjetnost za pojav dnevne migracije zaposlenih. Ob presežku delovnih mest nad Številom bivajočih pa je očitno, da veliko zaposlenih prihaja na delo iz drugih regij. Razmerje med zaposlenimi aktivnimi (delovnimi mesti) in bivajočimi aktivnimi določimo z indeksom (Idrri = indeks dnevne migracije): . _ zaposleni aktivni —r—. . .—T • bivajoči aktivni Ob izravnani bilanci znaša indeks okoli 100, ob primanjkljaju delovnih mest pade pod 100, ob presežku pa se zveča nad 100. Analiza krajevnih skupnosti in mest na ozemlju R Slovenije je pokazala, da smo imeli N> u» ODNOS MED ŠTEVILOM AKTIVNIH ZAPOSLENIH IN IN AKTIVNIH B1VAJOČIH V KRAJEVNIH SKUPNOSTIH L 1WI THE RELATION BETWEEN THE NUMBER OP ACTIVELY EMPLOYED AND ACTIVELY RESIDENTIAL IN THE NEIOHBOUHOODS IN lit I IN THE REPUBLIC OP SLOVENIA inwi. lAraLii»! WDt( . »unarm MVAlOfl IMIDIaTUL Anic I. Vular »>a*a M Oral«« M h.Mn I Mm • fnpMM 1TIVB a Otagralakaa IllMHl Allan IMIa UC SAZU. L*Wtaaa NW I med 958 krajevnimi skupnostmi oziroma mesti 126 enot, ki so izkazovale presežek delovnih mest, torej indeks nad 100 (13.1%) in 832, ki so imela primanjkljaj, indeks nižji od 100. V resnici je bila podoha bolj zapletena. Variranje indeksa je izpričevalo, da je ob srednji vrednosti 55.7 in standardni deviaciji 40.3 disperziteta pojava zelo velika od ekstremnih vrednosti pod 15 do nad 136, kar je treba pripisati razmeroma veliki mobilnosti zaposlenih. Najbolj neopredeljene so bile razmere v tistih enotah, ki so izkazovale indekse med 70 in 100 in v katerih je bilo razmeroma veliko delovnih mest, bodisi v kmetijstvu (pomurske enote) ali so tam postavili industrijske obrate (npr. Čepovan, Materija, Pelišovci, Gabrovka), ali pa se je razvilo središče terciarnih dejavnosti (Dobrna, Golnik, Ankaran). Pri večini mest je indeks znašal preko 100 oziroma je presegel vrednost % (S+SD). Najbolj ekstremni so bili primeri nekaterih industrijskih središč, ki so zrasla na agrarnem podeželju in so glede na to pritegnila zaposlene iz širše okolice (Štore, Dekani, Begunje, Kidričevo, Lendava, Deskle-Anhovo, Sladki Vrh, Ljutomer, Krško, Murska Sobota). Na drugi strani pa bi lahko vse enote, ki so izkazovale indekse med 15 in 55, smatrali za pretežno usmerjene k dnevni migraciji zaposlenih, one z indeksom pod 15 pa za izrazito usmerjene na delo izven domačega kraja. Večina med njimi je bila v okolici mest in nam je v določenem smislu tudi izpričevala doseženo stopnjo urbanizacije. Vlado in Vera K o k o I e (1969) sta ta kazalec v študiji o urbanizaciji Slovenije v resnici tudi uporabila in z njim dokaj prepričljivo prikazala razprostranjenost intenzivnejših mestnih vplivov. Misel, da bi takšen poskus merjenja urbanizacije ponovili, smo morali zavreči. Industrializacija in dcagrarizacija Slovenije sta v minulih dvajsetih letih, ki so minila od publiciranja študije, zelo zvečali število enot z indeksi med 75 in 100. Odpiranje neagrarnih delovnih mest, zlasti v drobni industriji, je svoj-čas dokaj enostavno podobo zapletlo in v tako spremenjenih razmerah bi bilo merjenje urbanizacije na tak način dokaj vprašljivo. Ne glede na ta razmišljanja nam izračunani indeksi med aktivnimi zaposlenimi in bivajočimi omogočajo, da na posreden način določimo, kako močno je posamezna enota udeležena v dnevni migraciji zaposlenih: izrazito, ko je izven krajevne skupnosti zaposleno od 65-100% aktivnih, pretežno, ko dela izven njenega območja 45-64% aktivnih, zmerno, ko odhaja na delo izven domačega kraja od 25-44% aktivnih ter šibko, ko je zunaj zaposlenih le 5 do 24% aktivnih. Indeksi prav tako izločajo tiste krajevne skupnosti in mesta, ki izkazujejo manjši (od 96-136) ali večji presežek (nad 137) delovnih mest nad številom aktivnih, ki tam bivajo. Pri tem je prišlo v nekaterih primerih do navideznih nepravilnosti. Tako nekatera mesta ali središča izkazujejo zaradi bližnjega industrijskega naselja izjemoma indekse pod 100 (Litija-Šmartno, Laško-Rečica, Mozirje-Nazarje, Dravograd-Otiški Vrh). Očitno je, da te krajevne skupnosti tvorijo gospodarskogeografsko celoto. Na drugi strani pa imajo nekatere še do nedavno docela agrarne krajevne skupnosti, v katere so namestili manjše industrijske ali druge obrate, izjemoma presežek delovnih mest nad številom bivajočih (Prosenjakovci, Mestinje, Čatež, Rob itd.). Tabela 25. Opredelitcv krajevnih skupnasti in most gicde na razmerje med aktivnimi zaponlenimi in aktiwimi bivajodmi I. 1981 v RepuNiki Stoveniji Table 25. The typology of neighbourhoods (local communes) and towns according to the relation between the number of employed active inhabitants and residential inhabitants in the Republic of Slovenia (1981) Emigracijska območja (bivalna) Indeks število enot • izrazito usmerjena 0-35 351 - pretežno usmerjena 36-55 262 • zmerno usmerjena 56-75 151 - šibko usmerjena 76-95 68 ¡migracijska območja (delovna) - zmerno usmerjena 96-136 68 - izrazito usmerjena nad 137 58 5.6. Urbaniziran»Ki Pri opredeljevanju regionalne gospodarske strukture se moramo ozreti še na en dejavnik, ki resda ni neposrednega pomena za kategorizacijo, ima pa vendarle določen vpliv na proizvodnjo in s tem na način gospodarjenja. V mislih imamo urbanizacijo, to je socioekonomski proces, ko se prebivalstvo kopiči v mestih oziroma prevzema mestni način gospodarjenja in življenja (S m a i I e s, 1975). Delitev dela dosega na urbanih in urbaniziranih območjih znatno višjo stopnjo (Vogelnik, 1961) kot pa v manj urbaniziranih ali agrarnih predelih. Z delitvijo dela pa se ne spremeni samo proizvodnja, ampak tudi potrošnja, tako da lahko upravičeno sodimo, da pomeni ta socio-ekonomska sprememba uvajanje drugačnega načina proizvodnje in življenja in da povzroča znatno preobrazbo pokrajine. V pričujoči analizi, ki nima namena podrobneje proučiti urbanizacijski pojav, se bomo ozrli predvsem na to, kje v R Sloveniji smo dosegli znatno urbaniziranost in kje se je še ohranila pretežno polagrarna ali docela agrarna struktura. To razlikovanje nam bo, podobno kot podatki o dnevni migraciji zaposlenih, omogočilo pravilnejšo sodbo o gospodarskogeografski strukturi posameznih regij. Urbanizacijo večidel merimo s številom in deležem mestnega prebivalstva (V r i š e r, 1984). V našem primeru pa nas predvsem zanima urbanizacija podeželja, to je kam in kako globoko je ta družbena preobrazba posegla v okolico mest oziroma izoblikovala nova območja z mestnim značajem in izgledom. Na podeželju se vplivi urbanizacije kažejo predvsem v opuščanju kmetovanja (deagrarizaciji), preseljevanju ter kopičenju prebivalstva na območjih, ki jih je zajel ta proces. V obeh primerih prihaja do večje delitve dela in s tem do socialne, ekonomske in pokrajinske preobrazbe. Pri bolj temeljitem obravnavanju pa bi morali v študij urbanizacije vključiti še številne druge dejavnike in pojave, kot so selitve, preslojevanje prebivalstva itd. Urbanizacijo na ozemlju R Slovenije so proučili 2e v nekaj razpravah. Poleg starejše in že navedene od V. in V. K o k o 1 e t a (1969) so se s to tematiko ukvarjali še L. G o s a r inP. Mihevc (1979, 1980) in A. R u s (1982). Kot merila so uporabili delež kmečkega prebivalstva, rast števila prebivalstva, odnos med zaposlenimi in bivajočimi prebivalci, dejavnostno strukturo in gostoto prebivalstva. Večidel so se oprli na podatke po naseljih ali izjemoma na matične okoliše in občine. Upoštevali so tudi izkušnje drugih jugoslovanskih geografov, npr. Ž u I j i č a (1970). Med temi poskusi vrednotenja urbanizacije nikakor ne smemo spregledati statističnega opredeljevanja naselij, ki ga je zasnoval M. M a c u r a (1954) in ki temelji na kombinaciji dveh za urbanizacijo značilnih pojavov: velikosti naselij in deleža agrarnega prebivalstva. Zaradi napredujoče urbanizacije so morali ta sicer preprosti, vendar učinkoviti opredelitveni model, ki je doživel tudi mednarodno priznanje, deloma spremeniti, oziroma ga celo opustiti (Migracijska obeležja, 1973). Pri vseh teh meritvah so večidel uporabili preprosto nizanje ali kombiniranje opredelitvenih znakov. Veliko redkeje pa so posegli po bolj zapletenih analizah kot je npr. faktorska analiza (V r i š e r, 1977, G o s a r et al., 1980), ki pa večidel niso zagotovile večjo prepričljivost izsledkov. V naši raziskavi smo se odločili, da uporabimo M a c u r i n o (1954) zamisel opredeljevanja naselij. Prilagodili smo jo sedanjim slovenskim razmeram, ko je de-agrarizacija dosegla izjemno visoko stopnjo. Upoštevali pa smo tudi, da so temeljne ozemeljske enote v naši raziskavi krajevne skupnosti, ne pa naselja. Sodili smo, da ta preprosti model smiselno in dovolj nazorno zajema bistvene lastnosti urbanizacije. Resda v svojih poenostavitvah spregleduje različne posebnosti ali zapostavlja nekatere svojskosti, ki jih v heterogeni slovenski pokrajini ni malo, vendar nam na preprost, a učinkovit način loči krajevne skupnosti na tri osnovne kategorije: na mestne (urbs), s polmestno (urbanizirano) ali vaško (agrarno) strukturo. Takšna členitev bi za naše namene zadoščala. Kot pomožni kriterij pa smo upoštevali še gostoto prebivalstva (na km2). Vrednosti, ki smo jih dobili za mestne, polmestne in agrarne krajevne skupnosti, so v glavnem ustrezno prikazovale urbaniziranost, odpovedale so edino v gorskem svetu, na krasu in ponekod v preobljudcnih agrarnih predelih vzhodne Slovenije. Uporabljene mere pri gostoti prebivalstva smo izračunali iz srednje vrednosti (100,9 prebivalcev na km2) in standardne deviacije (217,7) za 959 krajevnih skupnosti. Izsledki, ki smo jih dobili s prikazano tipologijo, so v glavnem ustrezali dejanskemu stanju. O nekaterih izjemah ali neustreznostih bomo spregovorili posebej. Med 962 krajevnimi skupnostmi in mesti je imelo mestni značaj 90 (9.3%), urbaniziran 399 (41.5%) in agrarni ali semiagrarni 473 (49.1%). Med urbane krajevne skupnosti so se uvrstila vsa mesta, razen njih pa še nekatera satelitska naselja, ki so po velikosti in po svoji socialni strukturi dosegla že izrazito mestni značaj, kot npr. Polje, Zadobrova, Zalog, Medvode, Pirniče in Trzin pri Ljubljani, Hoče, Limbuš in Miklavž pri Mariboru, Deskle-Anhovo, Kanal in Šempeter pri Novi Gorici, Lucija in Portorož pri Piranu, Ostrožno in škofja vas pri Celju, Šenčur in Tabela 26 Opredelitev krajevnih skupnosti in mest v Republiki Sloveniji glede na značaj urbani- znanosti (po podatkih za I. 1981) Table 26. Types of urbanization in the Republic of Sknenia (1981) based on the neighbourhood* (local communes) Število prebival- % agrarnega prebivalstva stva v krajevni % of agrarian population skupnosti ali _ mestu z urbano z urbanizi- z agrarno Number of inha- sestavo rano sestavo sestavo bitants in neigh- with ur- with urbani- with agra- bourhoods and ban man- zed manner rian manner towns ner do 1000 - 0-9 nad 10 1000-1999 - 0-14 nad 15 2000 - 4999 0-4 5-19 nad 20 5000 - 9999 0-4 5-19 nad 20 nad 10.000 0-4 5-24 nad 25 Gostota prebi- nad 318,6 pre- 100,9-318,6 pod 100,9 valstva bivalcev/km3 prebiv./km2 prebiv./km2 Kokrica pri Kranju, Žirovnica pri Jesenicah, Škofije pri Kopru, Preval je pri Ravnah, Lesce pri Radovljici itd. Urbani značaj pa bi po navedenih kriterih imela Se naselja Rakek, Pivka, Kranjska Gora, Črna, Mežica, Lovrenc na Pohorju, Bohinjska Bistrica in Šoštanj, čeprav njihova gostota prebivalstva ne dosega mestnih skupnosti. Druga med njimi so v zadnjem obdobju postala del bližnjih mest Straža pri Novem mestu, Bistrica pri Tržiču, Loke-Kisovec pri Zagorju, Griže pri Žalcu ali štore pri Celju. Večjih spornih primerov ni bik), čeprav bi o pravem mestnem značaju lahko v nekaterih primerih dvomili (npr. Rakek, Lovrenc na Pohorju, Pivka itd.). Bolj zamotana je bila podoba urbaniziranih krajevnih skupnosti. Čeprav smo tudi v tem primeru opredelitvene vrednosti, ki jih je uporabljal zvezni zavod za statistiko prepolovili glede deležev agrarnega prebivalstva (Popis prebivalstva, 1975), je bila ta skupina številčno najmočnejša.Od strožjih kriterijev smo odstopili le pri krajevnih skupnostih do 300 prebivalcev, ki jih navedena merila uvrščajo med vasi, mi smo pa dopustili, da so se uvrstila tudi med urbanizirane, če je bil delež agrarnega prebivalstva pod 10%. Strogi kriteriji so potisnili nekatere krajevne skupnosti z obsežno agrarno okolico med vaške, čeprav tega značaja v resnici niso imele (npr. Apače, Čatež, Kostanjevica, Velike Lašče, Vransko, Žužemberk, Vitanje, Višnja Gora, itd.). Po drugi strani so se med urbanizirane uvrstile mnoge krajevne skupnosti na Primorskem, čeprav so bile predvsem deagrarizirane (npr. na Krasu, Vipavski dolini, Pivki), na Kočevskem in Gorenjskem. Po teh merilih je bila slabo urbanizirana predvsem severovzhodna Slovenija s Pomurjem, Slovenskimi goricami, Ptujskim in Dravskim poljem ter Halozami, nadalje Posotelje, osrednja Dolenjska, Krška kotlina in Bela krajina, Idrijsko in Škofjeloško hribovje ter deli Posavskega hribovja. 6.0. EKONOMSKOGEOGRAFSKE REGIJE NA OZEMLJU REPUBLIKE SLOVENIJE 6.1. Izhodišča za opredelitev ekonomskogeografskih regij Proučitev ekonomsko-funkcijskih in ekonomsko-homogenih regij omogočata, da se lahko lotimo tudi ekonomskogeografske regionalizacije Republike Slovenije. Pri tem se bomo oprli na ekonomsko-funkcijske regije kot temeljne, regionalno gospodarska struktura, s katero smo prikazali gospodarsko homogenost, pa bi naj to členitev skupaj s podatki o obsegu dnevne migracije delovne sile in obliki urbaniziranosti dopolnjevala. Med dejansko tremi možnostmi za oČrtanje ekonomsko-geografskih regij, ki so se doslej uveljavile: na podlagi homogenosti (formalne ali uniformne regije), funkcijskih povezav (nodalne, organizacijske ali polarizirane regije) in administrativne ureditve (Berry et al., 1976, str. 245-246), je očitno, po prevladujočem mnenju, funkcijski koncept tisti, ki najbolje ponazarja regionalni sistem v družbeni prostorski ureditvi (Wagner, 1981, str. 16, 18-20). Temelji na "interakcijah", ki so osnovna lastnost gospodarstva (Berry et al., 1976, str. 248) in s tem celotne človeške družbe. "Prostorske interakcije, ki obsegajo gibanje ljudi in blaga ter idej in informacij, so hkrati odraz in spodbuda pri formiranju socioekonomskega sistema in pri uveljavljanju njegove prostorske organizacije. Družbena organizacija v pokrajini se kaže v prostorski strukturi in notranjih interakcijah; če bi ti interakcijski tokovi prenehali, bi družbena prostorska struktura zapadla v dezintegracijo" (Berry et al., 1976, str. 245-246). Nasprotno temu izraža homogenostni kriterij oziroma strukturna obravnava gospodarskogeografskih regij njihove specifične ali individualne poteze in lastnosti, ki so se izoblikovale v vsakokratnih regionalnih razmerah in svojskem razvoju (W a -g n e r, 1981, str. 18-20). Glede na to ga lahko smatramo pri regionalizacijah za pomembno dopolnilo osnovnega funkcijskega koncepta. Med obema so sicer vsebinske povezave, vendar sta v bistvu neodvisna. Administrativni koncept niti ni tako izjemen, niti ni tako redek, kot se zdi. Res ni veliko gospodarstev, kjer bi uprava nadvladovala gospodarske stike in interakcije, toda dežele s socialističnim družbenim redom so bile značilen primer, kjer je uprava s svojimi odločbami pomembno krojila gospodarske in socialne stike in gospodarsko strukturo. Bodisi, da je to počela z razporejanjem proizvodnih zmogljivosti ali pa je gospodarske tokove in stike usmerjala ali celo onemogočala. Glede na to bi morali tudi administrativni koncept upoštevati kot poseben in pomemben faktor, ki sicer le izjemoma tvori ekonomskogeografske regije, a jih lahko sooblikuje ali vpliva na njihov razvoj (Berry et al., 1976, str. 24«). Ob odločitvi, da uporabimo ekonomsko-funkcijsko členitev pokrajine za podlago ekonomskogeografske regionalizacije, se slej ko prej zastavi nekaj vsebinskih vprašanj, ki jih moramo razrešiti. Prvo med njimi se nanaša na v e 1 i k o s t (obsežnost) temeljnih ekonomskogeografskih ozemeljskih enot (regij) ali naj jih poistovetimo z najmanjšimi družbenimi prostorskimi enotami, kot so pri nas naselja ali smiselneje lokalne skupnosti, ali bi bilo nemara ustrezneje postaviti to mejo višje: pri vicinalnih ali mikro-regionalnih ekonomsko-funkcijskih regijah. To bi pomenilo, da se v naših razmerah odločamo za predvojne oziroma povojne občine. Ali pa naj bi bile te temeljne enote celo večje in bi bile manjše enote le gradbeni elementi zanje? Značilno je, da v geografski literaturi ne zasledimo primernega odgovora. Pred desetletji potekajoča razprava v nemški geografiji o najmanjših naravnih enotah (fiziotopih in ekotopih) je sicer dala pobudo za razmislek o podobnih celicah v družbeni prostorski ureditvi. Rezultat naj bi bili "sociotopi" (Geographic, 1962, str. 251-261), vendar niso bili nikoli kvantitativno opredeljeni. Tudi za njihovo večjo inačico "sociohore" oziroma sploh za ustrezno družbenogospodarsko ozemeljsko hierarhijo (Geographic, 1962, str. 251-261) ni bil izdelan primeren model in so se tako geografi zatekali h Christallerjevemu modelu centralnih naselij (Morrill, 1970, str. 61-78) kot edinemu uporabnemu orodju. Nekaj več napotkov o velikosti bazičnih družbenih prostorskih enotah lahko najdemo v prostorskoplanerskih priročnikih, kjer se je ta problematika zastavila že skraja. Seveda si raziskovalci niso povsem enotni. A. Pogačnik (1980, str. 193) v svojem priročniku navaja, da naj bi bila to stanovanjska soseska, ki naj bi prvotno štela 3000-5000 prebivalcev, a so jo kasneje iz različnih razlogov povečali na 8000-10.000 prebivalcev. Stanovanjsko sosesko se je smatralo za tisto družbeno teritorialno enoto, ki je vsestransko opremljena in sposobna samostojnega oskrbovanja prebivalcev z osnovnimi storitvami in v okviru katere se odvija dobršen del družbenega življenja. Angleški urbanistični priročniki priporočajo, da naj bo soseska (neighbourhood) velika od 5000-10.000 prebivalcev; manjša naj ne bi bila, ker ne bi dosegla potrebnega ekonomskega praga za različne dejavnosti, večja pa tudi ne, ker bi bilo treba podvojiti zmogljivosti (K e e b 1 e, 1964, str. 150-151). Navedeni podatki v veliki meri veljajo za mestni in urbanizirani prostor. Drugače je na podeželju. Prvotna srednjeevropska vas je imela okoli 400-500 prebivalcev. Danes šteje 1500-2000 prebivalcev. Zgornja meja naj bi bila pri 8000-10.000 prebivalcih, vendar iz gospodarskih razlogov naj ne bi imela manj kot 3000 prebivalcev (Mayer, 1964, str. 150-151). Nizozemci so npr. na Flevolandskem polderju načrtovali novo poselitev z osrednjimi vasmi, ki naj bi imela 3000 prebivalcev. Iz navedenega lahko povzamemo, da naj bi soseske imele na urbaniziranih in industrializiranih območjih od 5000-10.000, na podeželju pa od 3000-5000 prebivalcev ali ob sedanjem 46% deležu aktivnega prebivalstva v R Sloveniji med 2300-4600 na mestnem ozemlju oziroma 1400-2500 aktivnimi na podeželju. V hierarhiji ekonomsko--funkcijskih regij bi takšna velikost odgovarjala vicinalnim skupnostim, ki navadno družijo dve ali več krajevnih skupnosti v sosesko in so tej vlogi ustrezno opremljene. V Sloveniji se njihova velikost giblje na podeželju med 1500 in 5000 prebivalci, mestne skupnosti pa presežejo 10.000 prebivalcev. Velika mesta so zaradi specifičnega značaja in pomena poseben primer. Te ugotovitve so nam bile prvo izhodišče pri omejevanju ekonomsko-geografskih regij. Odločili smo se, da bomo vzeli za spodnjo mejo ekonom-skogeografskih regij 5000 prebivalcev oziroma 2000 delovnih mest. Zgornjo mejo je bilo težje opredeliti: izrazito podeželske regije naj ne bi imele več kot 20.000 prebivalcev, pri mestih pa te meje ni bilo mogoče postaviti. Iz povedanega je razvidno, da se pri opredeljevanju regij vendarle ni biki mogoče izogniti vprašanju, ali imamo opravka z mesti, urbanizirano ali neurbanizirano (rural-no) pokrajino. Zato smo v opredelitev vključiti tudi tip dosežene urbanizira n o s t i . Od nje smo pričakovali, da bo olajšala označbo regij oziroma bo opozorila na njihove socialno-ekonomske razmere. Pri tem smo uporabili skorajda enaka merila kot v poglavju o urbanizaciji. Tabela 27. Opredelitev ekonomskogeografskih regij glede na stopnjo urbaniziranasti Table 27. The definition of types of urbanization in the economic-geographical regions število prebivalcev Delež agrarnega prebivalstva mesta urbanizirane regije ruralne regije Number of towns Percent of agrarian inhabitants inhabitants and cities urbanized rural regions regions do 5000 0-19 nad 20 5000 - 9999 - 0-19 nad 20 10.000-19.999 do 5 5-24 nad 25 nad 20.000 do 10 10-29 nad 30 Poseben problem je bilo poimenovanje posameznih regionalnih stopenj v regionalni hierarhiji. Imena smo želeli izenačiti z ekonomsko-funkcijskimi regijami zaradi metodične povezanosti. Po drugi strani smo sodili, da bi prevzem Ueši-čevega (I I e š i č, 1981) poimenovanja regionalnih stopenj povzročil zmotne predstave o identičnosti njegove regionalizacije s predlogom pričujoče, čeprav obstaja med obema melodična razlika. Nadalje smo menili, da iz praktičnih razlogov in zaradi morebitne rabe v negeografskih krogih ne kaže hierarhični sistem in poimenovanja preveč razvejati, saj bi s tem prišle do veljave različne posebnosti, ne pa temeljne značilnosti. Tako smo se odločili za naslednjo hierarhično zgradbo in njeno poimenovanje. Tabela 28. Poimenovanje ekonomskogeografskih regij Table 28. The nomination of economic-geographic regions Ekonomskogeografske Ekonomsko Tip in stopnja (Vrtfer, 198«) IleSičeva (IleSič, 1981) regije funkcijske centralnih hierarhična regije naselij razvrstitev Economic-geographic Economic- Type and size Nomination by regions functional of central IVciič regions places - - I. krajevne ali lokalne skupnosti submikroregije temeljne ekonomsko- vicinalnc II. soseske ali vicinalnc mikroregije geografske regije skupnosti skupnosti mikroregije mikroregije III občinske ali komu- submezoregijc nalne dkupnosti mezoregije mezoregije IV. okrajne ali distriktne mezoregije skupnosti V. okrožne ali kantonalne (submakroregije) skupnosti makroregije makroregije VI. pokrajinske ali provin- makroregije cijske skupnosti Temeljne ekonomskogeografske enote (lahko bi jih poimenovali protoregije) bi morale imeti določen položaj v hierarhiji centralnih naselij. Tako bi morale doseči glede funkcijske opremljenosti vsaj II. stopnjo (vicinalna stopnja) in bi morale biti opremljene s popolno osnovno šok), zdravstveno postajo, bančno izpostavo, več trgovinami (med njimi tudi že s specializirano ponudbo), bencinskim servisom, gostiščem in naj bi bile tudi sedež krajevne skupnosti. V obravnavi se je pokazalo, da so se njihova središča uvrstila med ruralna ali industrijska ali občinska središča. Z navedenimi funkcijami je takšno središče povezalo v družbe-nogeografsko celoto več krajevnih skupnosti. Bili so pa tudi primeri, ko sta se v temeljni regionalni enoti izoblikovali dve šibkejši središči in si močno konkurirali. V mnogih primerih se je takšna temeljna ekonomskogeografska celica poistovetila s sedanjimi manjšimi občinami (npr. Logatec, Vrhnika, Tržič). Oblikovanje temeljnih ekonomskogeografskih enot je bilo dokaj odvisno od urbanega središča. Funkcijsko krepka mesta so pogostoma obvladovala bližnjo in širšo okolico in preprečevala nastanek samostojnih enot. V njihovi okolici so nastali šibki ruralni centri, ki niso bili sposobni oblikovati lastnih vplivnih območij (npr. okoli Ljubljane: Velike Lašče, Ig, Horjul itd., okoli Kopra: Šmarje, Dekani, Ankaran, okoli Kranja: Cerklje, Predvor itd). Zastavilo se je tudi vprašanje ali naj oblikovanje temeljnih ekonomskogeograf-skih enot sovpada s fizičnogeografskimi regijami. V hribovitih predelih je do tega pogostoma prišlo, saj so se naravne meje skladale s poselitvijo in gospodarskimi stiki. V nižinskem svetu pa to ni bil primer. Tu so meje potekale neredko docela v nasprotju z naravno konfiguracijo (npr. delitev Goričkega, Krške kotline, Savinjske doline). Znova se je izkazalo, da ni mogoče poenotiti fizičnogeografsko in socialnogeografsko regionalizacijo in da so takoimenovane geografske regije vsebinski kompromis. Že ob prvih poskusih regionalizacije se je pokazalo, da bo treba večja mesta obravnavati posebej zaradi njihove številne populacije, površine in posebne funkcijske vloge. Če jih ne bi izločili, bi v svoji okolici docela zastrla gospo-darsko-geografsko razčlembo. Podobno sta napravila Bobek in H o f m a -y e r (1981). Glede na majhnost slovenskih mest smo morali postaviti velikostno mejo dokaj nizko. Prav tako smo morali omiliti druge opredelitvene znake: znižali smo delež zaposlenih v terciarnih dejavnostih zaradi obče nerazvitosti storitvenih dejavnosti v naši republiki oziroma dopustili tudi večji delež aktivnih v primarnih dejavnostih. Med mesta so se uvrstila naselja, ki so izpolnila naslednja merila: Tabe/a 29. Oprcdclitcv mcst kot posebnih ckonomskogeografskih cnot Table 29. The definition of cities as economic-geographical units Delež aktivnih v Stopnja Mesta Število pre- Število primar- terciar- centralnih bivalcev v delovnih nih de- nih dejav- funkcij mestnih kra- mest javnosti nosti jevnih skup- nostih Cilics Number of Number of Percent of active inhabitants in Level of inhabitants employees primary activities tertiary activities central functions Celje 39.306 31.274 1.6 45.9 V Jesenice 20.036 11.411 0.4 36.2 IV Koper 25.095 16.030 1.7 62.4 V Kranj 33.507 27.761 33.9 V Ljubljana 236.731 152.349 62.1 VII Maribor 111.227 64.238 1.2 42.7 VI Murska Sobota 12.148* 14.957 35.8 V Nova Gorica 17.708 11.264 1.7 49.5 V Novo mesto 18.719 18.230 3.4 36.7 V Ptuj 19.270 12.978 39.5 IV Velenje 23.017 12.139 1.3 21.4* IV Trbovlje 18.786 10.072 0.9 31.4* IV *ne izpolnjuje meril Število prebivalstva nad 15.000 Število delovnih mest nad 10.000 delež aktivnih prebivalcev v terciarnih dejavnostih nad 333% delež aktivnih prebivalcev v primarnih dejavnostih pod 10% stopnja centralnih naselij IV.-VII. Neurbane ckonomskogeografske regije bi naj praviloma izpolnjevale naslednje opredelitvene pogoje: Število prebivalcev nad 5.000 (4000) Število delovnih mest nad 2.000 (1500) stopnja centralnih funkcij II.-IV. 6.2. Ekonomskogcografske regije v Republiki Sloveniji Ekonomskogeografska regionalizacija, izvedena pod zgoraj navedenimi pogoji, je prinesla naslednje izsledke: Število kumulativa makroregije 2 177 mezoregije 12 175 mikroregije 57 163 temeljne ekonomskogeografske regije 106 106 Med 106 temeljnih ekonomskogeografskih regij se je uvrstilo tudi 28 mikroregij, ki so zaradi svoje enotnosti dejansko imele takSen značaj. Med temi 106 temeljnimi geografskimi enotami jih je bik) nekaj, ki niso docela izpolnila postavljenih pogojev: ali niso dosegla 2000 delovnih mest (Goriška Brda, Poljanska dolina, Bohinj, Moravška dolina s Črnim Grabnom, Dobrnsko podolje, Kostanjeviška kotlina in dolina spodnje Dravinje) ali pa so, nasprotno, imela manj kot 5000 prebivalcev (Zreče, Zgornja dolina Krke, Kostanjeviška kotlina in Žirovska dolina). Skupaj so torej bile štiri regije s premajhno populacijo in 7 regij s premajhnim številom delovnih mest, vendar smo jih kljub temu upoštevali, saj so imele določeno ekonomsko-geografsko samobitnost. Žal pa smo morali nekatere druge regije spregledati, Čeprav so prav tako izkazovale regionalno samostojnost, a so bile občutno premajhne (npr. Zgornja Vipava, Bovško, Loška dolina, Tuhinjska dolina, Dobrepolje, Gorogransko, Zgornja Mislinjska dolina, Ribniško Pohorje, Bizeljsko, SemiSko območje, škocjansko hribovje). Zaradi znatnih razlik v ekonomskogeografski sestavi, pa tudi zaradi obsežnosti, smo nekatera ožja vplivna območja mest, ki so sicer glede na funkcijsko povezanost celota, razdelili na dve ali več subregij. Tako smo koprsko vplivno območje razčlenili na Bržanijo z obalo in na Šavrinska Brda, radovljiško vplivno območje na Deželo in Zahodne Dobrave, kranjsko na Vzhodne Dobrave in Kranjsko-SorSko polje, ljubljansko na vzhodno Ljubljansko polje, Skaručensko pokrajino s severovzhodnim delom Ljubljanskega polja, Polhograjsko hribovje in vzhodni del Barja z obrobjem, celjsko okolico na Celjski Čret in Dobrnsko podolje z dolino Hudinje ter mariborsko vplivno območje na zahodne Slovenske gorice in zgornji del Dravskega polja. Zavedamo se, da smo s tem v naio hierarhično členitev vpeljali dodatno, pomožno stopnjo, vendar so imele te enote glede na ekonomsko homogenost določeno svojskost. Tabela 30. Gospodarska sestava ekonomskogeografskih regij Table 30. The Slructure of economicgeographical regions in the Repvhlic of S/ovenia P P P» S ■ st T t pt Skupaj Temeljne ekonomiko- Temeljne ekonomsko- geografske enote 10 7 11 16 37 22 1 2 - 106 Mikroregije 2 3 5 8 27 11 1 57 Mezorcgije - 1 2 6 3 - 12 Makroregije * • - 1 1 - 2 Skupaj 12 10 17 26 71 37 2 2 - 177 Straklura v % 6.8 S.6 9.6 14.7 40.1 20.9 1.1 1.1 100.0 Tabela 31. Ekonomskogeografska regionatizacija Republike Slovenije Table 31. The eeonomic-geographical regionalization of the RepubUc of Slovenia bn EtanadapopiliU UoUtc T» Gapotonti Sd uiiiio aaatpp pKtmko irto uacnlo IKUU »iirrcjp inojt Icadpj ctoisvio |tt{tll Iti (MU C fin EUUK pifiifkat Caia Nutod Iff^U Ecomk iccmiu) KKIt{M iUIHMIJ ca^n kUOMH «ICIIIIM mia lir tuc KOHlic ptp^lira reptt L Mcs*t{ip PtlMORJE K jftt tl.Ui a 1L Milratpp hm tal 15.235 SW It T tauri, laop, Sctoljc a Mitnnpplab M 11511 5M H i u Milratjip (.jfa K.fti Ili4) 31.174 U t Lil. Ucsulrfcr Hlftl 25.» IU» M i I-U Oktalop) ItM LIK U i LU1 Otoki topil: Srbif atMitifo Ul 1.741 U l DdaiAUuii 1JU Otcfeca ltyn iinuii Mi topo Lin Ifl U r imif u IttracppSchti Stoti as» UM H i Ml. HifdptiDmfti km « m nn IBS M i ulofci ktiu Dmii ML SduU^t»(iiti (m Vbu ISJS lil! M a DttnljeliaajeHUt l Uampp KORANU) Pauju 41,514 21722 * u. kUurcf p Itak) taliti lltauu 15073 1512 U 1 K»dii .Upi u. UilMttp|i taifa rwaju IUR t.lK u 1 Ul ZpnpMi Ml II» 1115 u 1 Itfcu 211 talepi 11.10 1221 H 1 u Mikratpji Catna CertiKi 14624 t» U 1 Son tt| Ut.Siii m 1 Mnoip^GORlJlO NtniGmi 11122« 51450 t it Miknitfip Ajfctfiu A{MÍHI 21571 1.472 u t Vipa u Itatrrcpp Hm Cona Km Cuna 566« 17 JB M il Ul. MauHmtGaia Km Caía 17.» 111« M « ui U|iat:k"iSmG(nct KmCaiia IÜ3 1171 U i ¿tpwu m SfifcpVipntiUu vtfiiri Ul« IV M S taiil.Oonktit.MiRi Ul GarüU Brdi Dcktoio 5JK 1.54» t f Itfti m Sfctap Stili kitu bul L9Ü 1241 14 S Datk 4»l«o u MlklSlt(t|i '4ljl litiji 17J41 T.IH U i Ul linpkoktiknpt m 11441 107 U II 1U CallfiiU: Inkntjt Catu 5 JIM 2441 u t u Mikraftpp I.4m lita 21.424 7*7 u i ui. Otjt T."tatiku Tlim 11X7 111) u a Mat u Stft.Nkffe iu ZpnpStftifetai KitoiiiBntr UJ7 1774 u l • i Mcra^ GORENJSKO KIH| 17! JK C444 1 u. kUiMtfip Jtsaict toatt Ml 117») M II UL Mesu krnet loan a«* 11.411 H 1 4.11 Diim ti ctatac JeutK i kan nü» 1X2 M « trupli Goti.Mtftrai. hmm u Mikrait|ijl Hlénlpi Unlpi 11.UI 11235 M i UL feafeta) IBoInci 1114 UH II i Ul Ikptik« Itd 10.416 1452 M t Ul lUtnlfft i tU RafcHfci 14.3*7 | H M i 4111 Ddth RMtnl^l 10« 1171 M 4112 ZiMitDatan Rjfcntpo 1517 II« H 5 U Uáinqip T:W T« 14114 4«r M S U luttttjip (M| taj M» D» U ■ Ul. Mau(n| K«, nsr sa M M IU Oblio Xju/I I«, BJ57 5.7» U 1 (Ul Qkaki Krni Lk*rm it fetat Uit (nij I4U6 1435 U 1 4411 Otofci Krap 4iu^t[> Sat&ipljt Intj 112« 11« U p Catlje U Milnirp» Stdji lxti k JU 15171 11151 U l Ul. ktípUkiiotto k LMi 11B2 i» U l 4J1 Sefli fetat hkaá¡ 5 M6 Z44I u 5 m Nfuiki Mm Ccttipr» U17 17» u P« 4.54. í*:«lklWlU in 401 iro J. UcsrçipOMHMA tj** SflJSt 8MB « SjOVENUA 5.L Mtraep|i lupite JpIK UK L2S4 u i JI Miittejip Vitiiki Vitiiii 17 jO S.» M i Bonrtiici 51 UiltRpp LfrtljHI .fUfU »nia 1H.W H « Sil. Mole L|iN|tti Ijtfpi ur.Tii 1S2.341 M a ill Ofp tkofec* LfiMfMe nsn 17.07 U « 5JZI VdAj LjaM^asko polje Hf SL171 TIM M H 5J12 Slinioiti pcingai a KtcraMii 4d >Mpt «ep pip Mil 1144 U 1 Vjfct 5.LU foftrçnpli Intorje W> io or UM U P [Mura. Hxpl, M4o» Gnfc 5JÍ4 Vzlodai 4d Baip i ttrokfca IjiM^i IMK UD U P hoajtl|,&ifl|Ki. Vdîki Latte JU McMe Mc*n* UK UN M S 5.4. Miim.-fi Dmhk Dcabk 1U74 lil« U 1 5.4.1. Sfaiif 4d loadle ririiie Dnbk 31153 lid M 1 Map* Mi Vlmrfti M« ■ ¿ni Morit1 U23 L77S U p ¡nta Lilona D«ftca.iwruci i Titii|i 51 MiiranppKatf KMU ¡44» lUR U s H Uiiranpp Lilija u» tun 512 U 1 fliki.li ». Mikrxtfip Grm pip OtaMfif ¡531 ti« U 1 5,7.1. Graipdpli koli« a DttRfllft G Mitt 493 u 1 V*aDotrepjlj[ »i Owoiip Hcta|rti miu Gmi Situ III» 17» u F Si Miiratpji Uta titan 1MM 4J7S u 1 Satolia JSifrti* Si». UiiMtpji Moje Kačeijt 111» 7.143 14 s Oldau, Va Fin, Preápii |Siin ir;| 4 Memrtpp D0LEMS10 Seno mi« vxn M.5H 1 4L Miliwtfiji iiacaclj (i«Md| 11.144 731 U 1 SeW, VanSun irg a Milrxtfiji MakU Mcil.li 1.144 1104 U 1 41 Miimpii Nan mu tan at« 55 ÍM »in U 1 U1. Mati Srn kuc tomata un um 14 • tU Sonk&i pirulí NON MU um :w U f iU Sini»-Mn^iTafkc Sinil DATcffcct 4414 2Í77 U 1 tu. Ipttp Mu lite a kli S«ke knjte îikatat WS 2M K } itt iciifi»:fki mu 15l« kopi pulía kokxfca Scwjenq (Sil 3154 1 p u Miincrpp Treiif Trefcje 17.» m V F Ml. TeacaAi klui ■ ki Srtclnpe Tictajc INS 4M K P 141 UraitiMia Vim Mo trnuf m m 1 P 7. MoutpjlASAVJE Trtoljt 417$» 117B M 7J. Miliutp» Zifrjr liW 5.411 M 71 Miln»:pp Tikrip Titoi4jt 11. K NI72 14 U Mtiatpp Hrslut HraU 11124 UM 14 L Maatpp SKONJE POSAVJE KriloiBrckt 71« 510» 11. Hilijttpp Sna Sni« Ud 1724 U U. UliHtfijl liflc (rito 17.774 11254 U IIL Idti rvna j 4do« Iriitp Infcnp («t 111D7 l» U tli Limtpili tatu taiajraci 4.» 1.441 I lil Scfcmto Btcsiaitti Mui Sum»' Biouiki m isto U u Vcfcc Blebet 250» 11.852 U 1 Maarpji SAVIMSO c# 244.101 112.4*1 u Mikmtfi^ pi Mbk 11-141 111» u Ml. kupiit: iolu Sdtblo taje 1141 1247 1 »II Wlo i Z( i-itUn M 11521 4.174 1 m i.-pliu p»W|e bfKtiSI* im 4.7» u u Mlinarja ituju pn Cdji itMjM^C. 11454 5.421 u u Miting Lrto Litto 111« U15 u Ml. Dalaj nI Liilo aro 4.221 u 111 Rjddkiptjipi Ruti: 5JB 2JT M M Cdft <* il» *«5 II ML UoM Cd|c C* »J» 51.274 M m OipCdpta etiki C* 24J74 7.451 U «II Oip td(Ui itakL Cdptiuct C* 14. TP 5.7R U itn Otpcdptialdia DotmlopaUf n kitu Hlillf Vojii ur li» U M. HAmtjip liki Žakt 17.111 am u m OucMfc Sfo4i|e SM|U( Utc Žjkc Hi») 771» u Ml Dataikttt VnufauhcM liti 191 u m Sotranioiu Spatoji Simpbfcki fatarii 7 67* ua u u Mitrantiji Mjarje Maorjc 15.711 1224 u u MUiarpf Vdrijt Vdajt UMI 21.444 H ».7.L ZjMu$atdbUui «to Mi Umi 11*7 1172 M MI ViMu ialcUl Idili TVckip 24174 111(2 M U WiMt{ip Smttiit [Nptt Slape JliSI lil» U Ml. Z|«t|i >I>IIUI Mu Slape li»B 5*7 u Ml hdttitakd Zrdr 4424 2.(52 u Ulit Dri Klad; Kaka Burifta.Drtm Belnti j» Sotli Nittnd Rcfilcc Sinil FUiiii.Frtlii iiaslr lufkt J«. p Mih t I icapia I l p GaipGniLplM, Ute,taii|i S s kuiKitrui s > I lote. Vitii|c M. Mawe{jp JUGOVZHODA S«ajGn*i KOKOSA Ikk H Mi 21.174 l III. Miroepp 9oki| Ga4a SbiajGnte I9W I.M U l MisKp lil Miratf.p RiK aw 57 M i mi. Zganfi Mettli Uiu Mttaiiu m 140 M S IIu Ml Mcatti klin Ri«it,'Pitrilp IX 17.571 M i 11!. Mitraicfip Dmojnl JllM^ffcJ IM 1711 U l Hi Milratjip Rj4I|c Riilp mu 119 U l M>cki.Mia. VikikiJImu II. Mancpp POMAVJE Minta mi« 131377 1 11.1. Milratpp Mjr*n Mini» 1*7» H154 M M 1UJ. Mala Hita Minta mil 64 IS M II 1U1 Ofp rioki Miribai Minta s»5n uno U 1 1U11 iilniii Slnaiic jbc Mu 6« 32JB m U P" Difkl baici, SMti Vit jdiiljZ| lupil 11.112 Zfonp 4d Dnnbp Muita rri« ii» u t Fiii.iiUiMiUrlj» Hi Riitif Hait,5urtc 111 Miiincpp lile lik 140) 5J4I u S Lwi«c,iritliicio»Dnii 111 MAicrcfiji Icshi Ltur 17 DO 1114 1 p Cat*ajrt,Gattic 11.1 Miirrcjip Sna Belnci 99um u HJ72 u t 11,4.1. Dnmpic prti ii fiw SSuirti am 1242 u t Ofkutihipnlo1 Sf.PUUl» 11.41 Snrfip Diimihi Mili M|iite uu 1330 u 1 Milok 111 M t 'is Pt m, (7.754 27.244 u p» MIL UoMPUj n., Ml um M 1 11J1 »Na hip (hipi« plji h., mi« 1327 U f Goilucijiriaci ILU Danil pip Mnfeni 172D 1311 U • lili Spadip Dnrapii 4olm u Hliis uu 1.7» 11 p« lili ViMicHaka Cititac Nkiii 17» K r 111 M&nttfiip Oncd OlKl 11.111 UR R » a M:t«:pp fOUURJE HniiSaMi IS4C 645»! p IU Mftacpp Gaip Rjifm Ga Rtlpu S 456 4610 U i iiu. RllpUtt llfeUt («! • Ajdoprip Ga Ri4|(«l IS« 7JJ4 U p VifcaAf* mi ZgarafC Mintr pdp Kiidd 5j01I m U i m Milrat|iji Ljiua Lpltaa 117* m U p IM ttl Miiratpji MiiUi Scku Minil Soku 64.2» 54114 R t 1UI. Uaio Minil Mta Minil Soku llltt IliSJ M a lili (Itaki Mini« SaMe Minil Sobo 77.411 1131 t C«lwi'!Vi nima (tmuta) 1U1 Ziio4M(k*ntt>|G4n Cerkvijo ne tvori samostojne ckonomskogeografske enote, ampak da v določeni meri teži k Šentjerneju, drugi dve krajevni skupnosti pa k Novemu mestu. Treban^ko mikroregijo pa sta sestavljali dve ekonomskogeografski enoti: Temeniška dolina z deli Suhe krajine in Mirenska dolina. Gospodarskogeografska usmeritev je bila ali v sekundarne ali primarne dejavnosti ob razmeroma zmerni urhaniziranosti ali celo docela ruralni sestavi. Mezoregija Zasavje je družila tri mikroregije: Zagorsko, Trboveljsko in Hrastniš-ko, ki so bile glede na ne preveliko obljudenost in osredotočen<»t prebivalstva in proizvodnih zmogljivosti v ozkih dolinah dokaj homogene. Gospodarska usmeritev je bila izrazito v sekundarne dejavnosti ob prevladujočem mestnem značaju in številnih ekoloških in razvojnih problemih. Tudi mezoregijo Spodnje Posavje so sestavljale tri mikroregije: Sevniška, Krška in Brežiška. Med njimi je bilo edino pri Krški mikroregiji mogoče razlikovati tri temeljne ckonomskogeografske enote: Krško-Leskovško (Krška ravan z delom Krškega hribovja), Senovsko-Brcstaniško in šibko Kostanjcviško. V drugih dveh mikroregijah do oblikovanja manjših regij ni prišlo, saj so bila sekundarna središča (Krmelj, Bizelj-sko in Dobova) prešibka. Sicer pa se je mezoregiji poznalo, da nima pravega središča. Gospodarska usmerjenost je bila ali v primarne ali sekundarne dejavnosti ob dokaj zmerni urbaniziranosti. Savinjska mezoregija je sodila med večje, tvorilo jo je 8 mikroregij in 15 temeljnih ekonomskogeografskih regij. Šmarsko mikroregijo z razmeroma šibkim središčem so tvorile tri temeljne ekonomskogeografske enote. Kozjansko, Šmarsko podolje s pretežno agrarno usmeritvijo in Rogaško podolje. Mikroregija Šentjur pri Celju je imela podobno obeležje. Laška mikroregija, ki sta jo sestavljali temeljni ekonomskogeografski enoti: Dolina ob Spodnji Savinji in Radeška pokrajina, je bila močno urba- nizirana in usmerjena v industrijo in promet. V Celjski mikroregiji smo razlikovali mesto Celje ter celjsko okolico, ki naj bi jo sestavljali subregiji Celjski Čret in Dobrn-sko podolje z dolino Hudinje. Težje je bilo določiti temeljne ekonomskogeografske regije v Žalski mikroregiji. Gosto obljudena Spodnja Savinjska dolina z dokaj nejasno razmejitvijo med posameznimi središči in brez izrazitejših naravnih pokrajin je omogočala le približno členitev na osredje Spodnje Savinjske doline (Žalec), Dolino Bolske (Prebold/Vransko) in severozahodni del Spodnje Savinjske doline (Polzela). Prav nasprotne razmere so bile v Mozirski mikroregiji. Večina pokrajinskih enot v Zgornji Savinjski dolini je bila premajhnih, da bi jim lahko priznali značaj ekonomskogeograf-skih regij. Obe mikroregiji sta bili usmerjeni v sekundarne in deloma v primarne dejavnosti ob znatni urbaniziranosti. Velenjsko mikroregijo sta glede na dve središči sestavljali dve temeljni ckonomskogeografski enoti: Šoštanjska in Velenjska. Izkazovali sta izrazito usmerjenost v industrijo in pretežno mestno obeležje. V Celjsko mezo-regijo je sodila tudi mikroregija Slovenske Konjice, ki jo je Ilešič sicer uvrstil v Podrav-je (1 1 e š i č, 1981). Sestavljali sta jo dve enoti: Zgornja Dravinjska dolina z delom Dravinjskih goric in Zreče z okolico. Bila je urbanizirana in močno usmerjena v industrijo. Za Koroško mezoregijo nimamo ravno ustreznega naziva. Ekonomskogeografsko pa je bilo to ozemlje štirih mikroregij dokaj homogeno, usmerjeno v industrijo in močno urbanizirano ali celo z mestnim obeležjem. Edino Ravenska mikroregija je bila dovolj velika in je imela več sekundarnih središč, ki so dovoljevala nadaljnje členjenje na Zgornjo (Črna/Mežica) in Srednjo Mežiško dolino (Ravne/Prevalje). Pri drugih mikroregijah, Slovenjgraški, Dravograjski in Radeljski, to ni bilo mogoče izpeljati, saj so bili drugi centri preslabotni (npr. Mislinja, Podvelka, Vuzenica), da bi se ob njih izoblikovale temeljne ekonomskogeografske enote. Podravska mezoregija je obsegala šest mikroregij in 10 temeljnih ekonomskogeo-grafskih regij. Njeno osredje je bilo Mariborska mikroregija, ki sta jo sestavljali mesto Maribor in njegova ožja okolica. Slednjo smo razdelili glede na različno gospodarsko sestavo na dve subregiji: Zahodne Slovenske gorice in na zgornji del Dravskega polja. V ta sklop je sodila tudi Ruška mikroregija, ki je kljub bližini Maribora uspela pridobiti mnoge funkcije občinske ravni. K širšemu vplivnemu območju Maribora sta sodili še dve mikroregiji: Slovenjebistriška in Lenarška. Prvo sta sestavljali dve temeljni ekonomskogeografski regiji: Dravinjske gorice (del) s Čreti in Srednja Dravinjska dolina (Poljčane), druga pa je bila enotna. Vse te ekonomskogeografske regije so bile močno urbanizirane, v primeru Maribora in Ruš z mestnim značajem, v Slovenskih goricah pa še pretežno ruralne; ta del je bil tudi še močno agraren, medtem ko je bil preostali del ali industrijski ali usmerjen v kombinacijo primarnih in sekundarnih dejavnosti. Drugi del Podravske mezoregije sta tvorili Ptujska in Ormoška mikroregija, ki sta imeli v mnogočem v Ptuju skorajda lastno mezoregionalno središče (podobno kot v Šaleški dolini). Ptujsko mikroregijo, eno največjih v R Sloveniji, je tvorilo pet temelj- nih ekonomskogeografskih enot: mesto Ptuj, Ptujska okolica, Dravsko polje (Kidričevo), Spodnja Dravinjska dolina z Zahodnimi (gozdnatimi) Halozami in Vzhodne (vinorodne) Haloze. OrmoSka mikroregija je bila enotna. Z izjemo Ptuja in Dravskega polja so bile te regije pretežno ruralno in agrarno usmerjene. Pomurska mezoregija je bila sicer v povprečju gosto obljudena, vendar Se pretežno ruralna in usmerjena večidel v primarne dejavnosti. Sestavljale so jo Štiri mikrore-gije in 10 temeljnih ekonomskogeografskih regij. Mikroregijo Gornja Radgona je bilo mogoče razdeliti na dve temeljni enoti: na Radgonske-Kapelske gorice in ApaSko polje ter na zgornje Mursko polje (Radenci). Ljutomerska mikroregija je bila enotna; sekundarno srediiče v Križevcih je bilo preSibko in je imelo premajhno zaledje. Mursko-soboška mikroregija je bila izredno obsežna, vendar so bila druga središča tako slabo razvita, da se ni mogla izoblikovati nobena vzporedna mikroregija, ampak samo temeljne ekonomskogeografske enote, kot so mesto Murska Sobota, Ravensko (okolica Murske Sobote), Zahodno (Ledavsko) Goričko, Severovzhodno (Bakarsko) Goričko ter Beltinsko (Markovsko) Dolinsko. Podobne razmere so bile v Lendavski mikroregi-ji. Tudi tu je bik) v docela ruralnem okolju mogoče izločiti tri temeljne ekonomskogeografske enote: TurniŠko, Črenšovsko in Lendavsko Dolinsko. 7.0. SKLEPNE MISLI Raziskava je potrdila prevladujoče mnenje, da so za ekonomskogeografske re-gionalizacije temeljnega pomena ekonomske vezi v pokrajini, ki jih na sedanji stopnji geografskega raziskovanja še najbolje ponazarja ekonomsko-funkcijska regionaliza-cija. Glede ekonomsko-homogenih regij se je ponovno izkazalo, da so preveč statične, enostranske in odvisne od izbrane metode ter gradiva. S to metodo sicer lahko dobro opišemo razprostranjenost in kopičenje posameznih ekonomskih pojavov, ne moremo pa žal izraziti ekonomsko-geografskih interakcij med dejavnostmi. Drugi regionaliza-cijski koncepti so zaenkrat še premalo dodelani in zato slabo uporabljivi. Drugi metodološki problem, ki je prišel do izraza, je bila zadrega, kako poleg obče naravnanosti izraziti tudi različne regionalne ali metodične posebnosti. V Študiji smo se npr. odločili za regionalnogospodarsko usmerjenost na osnovi medsebojnega razmerja med tremi skupinami dejavnosti, s tem pa smo izločili vsako podrobnejšo opredeljevanje regij glede na posamezne dejavnosti (npr. turizem, obrt itd.). Podobni problemi so se odprli pri omejevanju ekonomsko-funkcijskih regij, kjer opredelitve še zdaleč niso tako trdne, kot se zdi, in ko so upodobljene na karti. Slaba stran ekonomsko-funkcijske regionalizacije je njena odvisnost od terciarnih (storitvenih) dejavnosti in nemožnost zapopasti druge gospodarske in družbene vezi v pokrajini, ki so za oblikovanje ekonomskogeografskih odnosov enako pomembne, a jih ne znamo ustrezno zajeti in prikazati. Po drugi strani je veliko storitvenih dejavnosti pod vplivom raznih monopolnih služb. Na sploh opažamo, da se z rastjo življenj- skega standarda razlike v opremljenosti in nudenju storitev zmanjšujejo in se s tem ruši hierarhija centralnih naselij. Ob tem pa postajajo tudi ekonomsko-funkcijske regije vprašljive. Upoštevanja vredno je spoznanje, da se ekonomsko-funkcijske regije in z njimi vred tudi ekonomskogeografska regionalizacija spreminjajo, vendar pa so te spremembe po naših izsledkih relativno počasne in še zdaleč ne tako revolucionarne, kot bi nemara pričakovali. Nadalje je treba opozoriti na naraščajočo odvisnost ekonomsko-funkcijskih regij od državne uprave oziroma na njihovo medsebojno prepletenost in povezanost, kar vodi k čedalje močnejši vlogi politično-administrativnega faktorja v regionalizacijah in k določenemu poistovetenju ekonomskogeografskih regij z upravno razdelitvijo. Ob tem povezovanju funkcijskih odnosov in državne uprave pa se čedalje bolj zastavlja vprašanje, kako ekonomsko-funkcijske regije povezati s splošnim ustrojem družbe. V študiji smo se s tem namenom oprli na krajevne skupnosti, vendar je to bila le zasilna rešitev. Sploh so nam manjkali temeljitejši izsledki o prostorskem sistemu družbe, ki bi lahko bili širša podlaga za socialrto-ckonomsko regionalizacijo namesto obstoječe ekonomsko-funkcijske. Z metodične strani se še veliko več dilem zastavlja glede ekonomsko-homogene regionalizacije. V študiji smo se odločili za kombiniran prikaz na osnovi regionalne gospodarske strukture, vendar smo se s tem odmaknili od pravih ekonomsko-homogenih metod. Če bi se jih držali, bi morali za vsako dejavnost izdelati posebno intenzi-tetno karto. Vendar bi se te karte le slabo ujemale med seboj in prav mak) bi povedale o gospodarskih interakcijah. Nadaljnja slabost te metode je, da se prav malo ozira na pokrajinsko oblikovitost (reliefno zgradbo, razvodja) in pogostoma združuje naravno-in družbenogeografsko zelo različna območja, ki nimajo veliko skupnega. Proučitev je opozorila na še en vklik, ki se ga običajno premalo zavedam« na razlike, do katerih prihaja, če uporabljamo podatke, ki prikazujejo zaposlene po kraju dela ali bivanja. Iz gospodarsko-geografskega vidika je nedvomno primernejši način prikazovanja po kraju dela (zaposlitve, dnevno stanje), kot pa po kraju bivanja (stanovanja, nočno stanje). Podatki o kraju dela, nasprotno, zelo slabo prikazujejo social-nogeografske razmere. Čeprav obstajajo med obema pristopoma znatne razlike, ki se zlasti v okoljih z močno dnevno migracijo zaposlenih še povečajo, vendarle nimamo dobrega in zanesljivega merila, s katerim bi izrazili razlike med zaposlenostjo in stanovanjem. Uporabljeni indeks med zaposlenimi in bivajočimi je komajda ustrezen. Analiza regionalne-gospodarske usmeritve je opozorila tudi na nujnost upoštevanja urbanizacije kot pomembnega gospodarskega in socialnega faktorja, ki nedvomno močno vpliva na gospodarski značaj regije. Naj samo opozorimo na razlike med urbaniziranimi in neurbaniziranimi industrijskimi regijami, kot so npr. Dežela, Zasavje na eni in Laška dolina ali Podgrajsko podolje na drugi strani. Ista ugotovitev velja tudi za terciarne dejavnosti. Končno nas je ves čas spremljala še misel, kako bi zmanjšali našo odvisnost od strukture zaposlenih in kako bi v ekonomsko-homogeno regionalizacijo vključili kot enakovreden kazalec navedbe o območjih (arealih) posameznih proizvodnih dejavnosti in njihove potrošnje (npr. tipi kmetijske proizvodnje, obrtna območja). Dobre rešitve nismo našli. Ob ekonomskogeografski regionalizaciji se je znova obnovila dilema, v kolikšni meri upoštevati tudi naravnogeografske enote. V gorskem svetu, kjer so te enote zelo izrazite, se gospodarska in družbena prostorska ureditev ravna po njih. V nižinskem in ravninskem svetu pa je sovpadanje obojih preje izjema kot pravilo. Večinoma potekajo meje enih in drugih regij v docela nasprotnem smislu. To potrjuje večkrat izražena misel, da je zelo vprašljivo, ali je mogoče oblikovati "enotne geografske regije", ki bi upoštevale naravne in družbeno-ekonomske značilnosti. Drugo teoretično ne razjasnjeno vprašanje je zadevalo mesta. Zastavilo se je vprašanje ali mesta obravnavati skupaj z obmestjem ali ločeno. Odločili smo se za drugo rešitev, čeprav smo se zavedali, da tvorijo mesta z obmestjem celoto. Vendar če mest ne bi izločili, bi njihova velika populacija docela zastrla mikroregionalno ali celo mezoregionalno podobo. Tretje, že bolj praktično vprašanje je zadevalo minimalno in maksimalno velikost regij. Zavedali smo se, da teh kriterijev ni mogoče predpisati, toda neka merila bi bila vendarle potrebna. Lahko smo le ugotovili, da so v tem pogledu več kot geografi napravili urhanisti. Čeprav iz docela drugačnih razlogov. Vsekakor bi morali biti ti kriteriji večstranski in bi morali razen števila prebivalcev in zaposlenih zajemati tudi gostoto prebivalstva, urbaniziranost ali gospodarsko razvitost ter nekatera socialna obeležja. Z zadnjimi razmišljanji smo že posegli na praktično in empirično področje. Tudi tu je veliko vprašanj in dilem. Naj navedemo nekatere med njimi. Regionalizacija Republike Slovenije na podlagi ekonomsko-funkcijskih regij ni enostavna. Zapleta se ob dejstvu, da je razmejitev po II. svetovni vojni izločila dve tradicionalni središči: Trst in Gorico in da zato južna in zahodna Slovenija nimata enakovrednih funkcijskih središč. V določeni meri so problematične tudi nekatere druge ekonomskogeografske regije zaradi šibkih ekonomsko-funkcijskih stikov in neustreznih središč, kot npr. Spodnjeposavska, Koroška in Notranjska regija. V resnici so med regijami na tej ravni tako velike razlike, da se vsiljuje misel, da gre v resnici za dve različni stopnji. Mikroregionalna raven je bila z dosedanjo občinsko ureditvijo trideset let prote-žirana. Zaradi tega je marsikje pridobila, tudi ob pomoči javnih služb, monopolnem značaj. Res pa je, da so naše občine v večini primerov prevelike in odraz prejSnjega planskega gospodarstva. S spremembami družbeno-gospodarskih odnosov upravičeno pričakujemo tudi drugačno zasnovo upravne ureditve in s tem določeno preobrazbo -preureditve in razdelitve - sedanjih občin. Sodimo, da se bo težišče premaknilo k temeljnim ekonomskogeografskim regijam, ki bodo v bodoče bolje opremljene, vendar pod večjim dojmom svobodne konkurence storitev in manjšim vplivom monopola nekaterih javnih služb (npr. zdravstva, trgovine, obrti itd). Na makroregionalni ravni se je znova potrdil določen vpliv nekaterih središč izven ozemlja Republike Slovenije (Zagreba, Reke, Trsta, Gorice, Celovca, Gradca itd.) in dokaj nejasna razmejitev med obema makroregionalnima območjima Ljubljane in Maribora. Na področju ekonomske-homogenosti vzbujajo pozornost nekatera območja z zelo enostransko dejavnostno strukturo. Med njimi prednjačijo predvsem industrijska območja, kjer je neredko nad 60% vseh zaposlenih dejavnih v eni ali dveh panogah (npr. Črni revir, Šaleška dolina, Notranjsko podolje, Gorenjska). Taka območja so gospodarsko in socialno zelo ranljiva in stremeti bi bilo treba k njihovi preobrazbi z bolj heterogeno sestavo. Značilna sta Se dva vidika: na večini ozemlja republike je prišlo do pretirane deagrarizacije, po drugi strani beležimo absolutno in relativno zaostajanje terciarnih dejavnosti, kar je nedvomna posledica družbene politike v minulih desetletjih. Najbrže bo treba tudi na teh področjih doseči bolj izravnano razmerje. To še posebej velja za terciarne dejavnosti, glede katerih je imela Slovenija že od nekdaj, ne le v mestih, številne komparativne prednosti (gospodarski položaj, prometne zveze, možnost posredništva itd), a jih je v polpretekli dobi premalo izkoristila. Na zaključku želimo poudariti še eno misel. Regionalizacija, če je resno zamišljena, potrebuje veliko predhodnih analitskih študij. Sama po sebi je v resnici temeljita sinteza vseh dosedanjih obče- in regionalnogeografskih spoznanj. V primeru Republike Slovenije nam je takšnih raziskav kar nekaj manjkalo. Potrebovali bi npr. bolj podrobne študije o terciarnih dejavnostih, dnevni migraciji zaposlenih, urbanizaciji, o bivalnih in delovnih območjih, gospodarskih načinih življenja itd. Nekatere takšne raziskave so bile v preteklosti narejene, a so danes že močno zastarele, drugih pa sploh ni. Vsekakor je takšna raziskava o ekonomskogeografskih regijah ne le poskus sinteze spoznanj o socialnogeografski podobi neke dežele, ampak tudi spodbuda k novim temeljitejšim in temeljnim raziskavam. 8.0. BIBLIOGRAFIJA IN VIRI Aktivni po dejavnostih in po naselju dela. Zavod SR za statistiko - popis 1981, Ljubljana 1989. računalniški izpisi Atlas der Schweiz. Erwertstruktur 1910 und 1960, Zürich. Atlas Rcpublica Socialista Romlnia, 1979, Bucurcst. Alias Stovenskoj Socialistickej Republik) Kompleksni ekonom ickogeografifeskd struktury, 1980, Bratislava. B a h r c n b e r g, E., 1988, Zwecke und Methoden der Raumgliederung, Raumforschung und Raumordnung, 46, 1-2, str. 2-11. Bonn Bad Godesberg. Bartels, D., 1965, Das Problem der Gcmetndc-Typisicrung, Geographische Rundschau, 17, 1, «r. 22-25. B c r r y, B. J. L., E. C. C o n k I i n g, B.M. Ray, 1976, The Gcography of Economic Systems, str. 245-248, Englcwood Cliffs. B o b e k. H., 1964, Some Remarks on Basic Concepi in Economic Regionalizaiion, Economic Rcgionalization, sir. 21-23, Brno. B o b e k. H., A. H o f m a y e r, 1981, Gliederung Oesterreichs in wirtschaftliche Strukturgebiete, Wien. B o u d e v i I I e, J.R, 1960: Léspacc opérationnel macro économique. La région plan. Cahiers de I1.SJLA., Séria L, 6, Paris. B o u s t c d t, O.. 1975, Grundriss der empirischen Regionalforschung. I, Raumsirukturen, str. 73-86. 112-144. Hannover. C a r o I, H., 1946, Die Wirtschaftslandschafi und ihre kartographische Darstellung, Geographica Helvetica. I, 3. str. 252-257. C a r o I, H., 1956, Zur Diskussion um Landschaft und Geographie, Geographica Helvetica, XI.. 2, Mr. 111-133. C h r I s t a 1 1 e r, W„ 1933, Die centrale Orte in Süddeutschland, Jena. D i c k i n s o n, R.E., 1964, City and Region, London. D u m o I a r d, D., 1975, Région et régionalisation. Une approche systématique, L'éspace, 2, str. 93-100. Dziewoftskl, K., Leszczycki, S., Otrcmba, E-, Wrôbel A., 1964, Review of Concepts and Théories of Economic Rcgionalization. Geographica Polonica, 4. str. 12. Economic Regionalizaiion and Numcrical Mcthods. Geographica Polonica. 15,1968. Geographie, 1962, Geslo 'Landschaftskunde'. Mr. 251-261, Frankfurt a. M. G o s a r, L., M i h c v c. P., 1979, Urbanizacija v SR Sloveniji, Tipologija naselij. Urbanistični institut, str. 60-69, Ljubljana. G o i a r, L., M i h c v c, P., J a k o S, A., 1980, Pomen tipologije naselij za planiranje. Geografski vestnik. Lil, str. 63-77. Gospodarska struktura Slovenije v luéi poklicne statistike in delavskega zavarovanja, Socialno ekonomski inJtitut v Ljubljani, 5, 1939, Ljubljana. Herz, K., M o h s. G., S c h o I z, D., 1980, Analyse der Landschaft. Analyse und Typologie des Wirtschaftsraums, Gotha-Leipzig. I I e I I C, S., 1957-58, Primeri geografske rajonizaeije ob primeru Slovenije. Geografski vestnik, XXIX-XXX, str. 83-132. I I c < i C, S., 1959, O načelih geografske rajonizaeije (rcgionalizacijc), objavljeno v 'Pogledi na geografijo', str. 331-347, 1979, Ljubljana. I 1 e I i C, S., 1961, Geografska rcgionalizacija Jugoslavije. Geografski vestnik. XXXIII. str. 1-15. I 1 e S i C. S., 1964, Osnovne geografske poteze Savinjske Slovenije. Geografski obzornik, XI, 2, str. 25-27. I 1 e I i C, S., 1967, Severovzhodna Slovenija in njena regionalna Členitev. Časopis za zgodovino in narodopisje, Nova vrsta, XXXVIII, 3, str. 9-22. I I e ( 1 C, S., 1970, Vloga KoroSkc regije v slovenskem prostoru. Jugovzhodna Koroška, str. 9-23. Ljubljana. I 1 e i i C, S., 1972, Slovenske pokrajine. Geografska rcgionalizacija Slovenije. Geografski vestnik. XLIV, str. 9-19. I I c i i C, S., 1972, Zahodne slovenske pokrajine in njihovi aktualni problemi. Zbornik VIII. seminarja slovenskega jezika, literature in kulture, 3-15. julija, 1972, str. 173-190, Ljubljana. I 1 e I i C, S., 1974, Geografske karakteristike Slovenije in njenih pokrajin. Zbornik seminarja o slovenskem jeziku, literaturi in kulturi za inozemske slaviste na Filozofski fakulteti v Ljubljani, «r. 215-239. I 1 c i i C, S , 1974, Sotelsko-vogla jnska regija, njene osnovne poteze in njena vloga v slovenskem prostoru. Voglajn&ko- Sotelska Slovenija, str. 5-19, Ljubljana. I 1 e S i č, S., 1981, Gorenjska, njena regionalna opredelitev in notranja regionalna razčlenitev. Gorenjska, str. 9-17, Ljubljana. I 1 e J t č, S., 1981, Redakcijska zasnova in struktura predvidene regionalnogcografskc monogra fije Slovenije. Geografski vestnik, LIII, str. 103-114. I 1 I e r i s, S., 1967, Funktionellc regioner in Danmark omkring 1960, Gcogr. Tidschrift. 66, 2. I v a n i C k a, K., 1964, Research on Economic Regionalization in Slovakia, Methods of Economic Regionalizatkin. Geographic* Polonica, 4, sir. 139-142. J e r S i C, M., 1983, Turistična funkcija naselij. Geographica Slovenka, sir. 52-60. K 1 n e 1, A. V., S c h o I z, D., 1969, Wirtschaftsraumlkhe Strukiureinheiien mittlerer Ordnung in der Dcutschcn Demokratischen Republik. Pctiermanns Geographische Mitieilun-gen, 113, 3, str. 167-173. K e e b I c, L., 1964, Principles and Practice of Town and Country Planning, str. 192, London. K e u n i n g, J. H., A. C. dc V o o y s, 1964, Activities in the Field of Economic Regionalization. Gcographica Polonica, 4, str. 106-107 ♦ karta. K o k o I c, VI. in K o k o I c, Vr., 1969, Urbanizacija podeželja v Sloveniji. Geografski vestnik, XLI, str. 3-22. K o k o I e, V., 1971, Centralni kraji v SR Sloveniji. Geografski zbornik. XII, SAZU, sir. 5-112. K o k o I e, V., 1977, Velenje - razvojno središče ali regionalni centcr. Geografski vestnik, XLIX, str. 211-216. K o k o I e, V., 1978, Postojna kot regionalno srcdiičc. Geografski vestnik L, sir. 81-93. Krajevni leksikon Dravske banovine, 1936, Ljubljana. L a u s c h m a n n, E., 1976, Grundlagen einer Theorie der Rcgionalpolitik, Hannover, sir. 16-19, Leipzig. Lcszczycki, S., 1956, Kilka uwag o geografu ekonomieznej. Przeglad geograf kzny, XXVIII, 3. str. 472. M a c u r a. M., 1954, Kritcrijum za razgraniCenje gradskog i scoskog stanovniitva. Slatistifka reviji, IV.. 3/4, str. 371-377. Malovrh, C., 1958, Prispevek gospodarsko-geografskemu rajoniranju Jugoslavije. Ekonomski zbornik, III., Ljubljana. Malovrh. C., 1959, Prilog ekonomsko-geografskom rajoniranju Jugoslavije. Zbornik radova V. kongresa geografa FNR Jugoslavije od 8.-16. septembra 1958, str. 323-331, Celinjc. M e II k. A., 1946, Prirodnoguspodarska sestava Slovenije. Geografski vestnik, XVIII, sir. 3. M c I i k, A., 1954-1963, Slovenija. Geografski oris. Ljubljana. Methods of Economic Regionalization. Gcographica Polonica 4, Warszawa 1964. Meyer, K., 1964, Ordnung im land lic hen Raum, sir. 150-151. Stuttgart. Migracijska obeležja. Popis prebivalstva in stanovanj v letu 1971, knjiga IX.. Prebivalstvo. Beograd. 1973, sir. XVIII, Beograd. Mlinar, Z., 1983, Humanizacija mesta. Sociološke razsežnosti urbanizma in samoupravljanja v Novi Gorici. Nova Gorica. Mlinar, Z.. RibiCiC, C., V I a j, S.. K o k o I e. V, K o s, J., L o b a -n a c, J., J a m b r e k, P., 1979, Preoblikovanje krajevnih skupnosti v Ljubljani, str. 1-130, Ljubljana. Morrill, R. L., 1970, The Spatial Organization of Society. Belmont, sir. 61-78. N a t e k, M., 1985, Prebivalstvo v gospodinjstvih z zcmljiiko posestjo v SR Sloveniji. Geografski vestnik, LVII, sir. 35-49, Ljubljana. Nicholson, N. L., G a j d a, R. T., 1964, Research Approaches to Economic Regiona-lization in Canada, Methods in Economic Regionalization. Geographica Polonica, 4, str. 87-105. N y m i k. S., 1984, Problemi socialjno-ekonomičeskogo rajonirovanja, Sovetskaja geografija, Sovremenie problemi geografii, Svornik nauCnih trendov k XXV. me2dunarodnoemu geogra-fičeskomu kongresu, str. 131-139, Leningrad. Oesterreichs-Atlas: Wirtschaftliche Strukturtypen der Gemeinden XII/2, Wien. O t r c m b a, E-, 1957. Wirischaftsrlumliche Gliederung Deutschlands. Ben. rar deutsch. Landeskunde, 18, 1, str. 113. O t r c m b a, E., W r 6 b e I, A., 1964, Review of Concepts and Theories of Economic Regionalization. Geographica Polonica. 4, sir. 12. O t r c m b a, E., 1969, Der Wirtschaf tsraum - seine geographischen Grundlagen und Probleme. Str. 19, Stuttgart. P a a s i. A., 1986, The Institutionalization of Regions: a Theoretical Framework for Understanding the Emergence of Regions and Constitution of Regional Identity. Fcnia, 64-1, str. 105-146. P h i I b r i c k, A. K., 1957, Principles of Areal Functional Organization in Regional Human Geography. Economic Geography, 35, 4, str. 299-336. P o g a č n i k. A., 1980, Urbanistično planiranje, str. 193, Ljubljana. Povriina, Število in gostota prebivalcev po krajevnih skupnostih v SR Sloveniji 1981. Rezultati raziskovanj, 2, Republiška geodetska uprava in Zavod SRS za statistiko, 1984, Ljubljana. Problems oi Economic Region, PAN, Geographical Studies, 27,1961, Warszawa. Prostorske povezave • funkcionalna območja v SR Sloveniji. Zavod SRS za družbeno planiranje, Oddelek za informatiko, področje za prostorsko planiranje, 1978, III/4, Ljubljana. Karu 'Nekatera funkcionalna območja v SRS*. Régionalisation et dlvcloppmeni. Colloques Internationaux de CNRS, Strasbourg, 26.-30. juin, 1967, Paris. 1968. Regionalni prostorski plan SR Slovenije: naloge in delo. Zavod SRS za regionalno prostorsko planiranje. Sinteza, 33, 34, 35; 20-21, 1975, Ljubljana. Robinson, G. W. S., 1953, The Geographical Region, Form and Function. Scottish Geographical Magazin. Rus, A., 1982, Opredeljevanje ruralnih naselij s pomočjo demografskih kazalcev. Geografske značilnosti preobrazbe slovenskega podeželja. Str. 133-141, Ljubljana. Singer, W„ 1963, Funktionale Gemeindetypisierung und Landschaftsgliedcrung. (Zu einer Gemeindetypenkarte). Berr. zurd. Landeskunde, 31, L, str. 184-196. Scharf, K., S c h i c 1 d e. L., 1974, Funktionale Kreistypcn der DDR - eine Methode der siatistisch-kartographischcn Gebictstypisierung, Pcttcrmanns Geographische Mitteilungen, 118, L, str. 19-21. S m a i I c s, A. G., 1975, The Definition and Measurement of Urbanization. Essays on World Urbanization, str. 1-15, London. Stola, W., 1987, Klasyfikacija funkcjonalna obszarôw wicjskih Poiskih, str. 1-166, Wroclaw. S t r i d a. M., 1961, La division économique du territoire de la Tchécoslovaquie. Pracc geogra-ficzne, PAN, 27, Warszawa Vogelnik, D., 1961, Urbanizacija kao odraz privrednog razvoja FNRJ, Beograd. V r i i e r, I., 1968, Centralna naselja v Jugoslaviji. Ekonomska revija 29, sir. 395-430. V r i i e r, I., 1972, Vplivna območja jugoslovanskih mest in drugih središč. Str. 1-142, Ljublja- na. V r i i e r, I., 1973, Vplivna območja slovenskih mest. Stanje v prostoru in razvojne težnje, dokumentacijsko gradivo II, Regionalni prostorski plan za območje SR Slovenije; Zavod SRS za regionalno prostorsko planiranje, str. 97-106. V r i j e r. I., 1977, Industrializacija Slovenije, Zavod SRS za družbeno planiranje, 33, Ljubljana. V r i I e r, I., 1977, Urbanizacija občin v Jugoslaviji (v luči faktorske analize). Geografski vest- nik XLIX, str. 131-138. V r i i e r, I., 1978, Regionalno planiranje. Sir. 137-144, Ljubljana. V r i I e r, L, 1984, Urbana geografija. IPŠPUP, FAOG, str. 114-217, Ljubljana. V r i i e r, I., 1988, Centralna naselja v SR Sloveniji leta 1987. SAZU, Geografski zbornik, XXVII, 3, str. 131-151. V r i i e r, I., 1988, Ekonomska rcgionalizacija: teorija in praksa. Geografski vestnik, LX, str. 129-137. V i i j e i, I., 1988, Industrijska naselja v Republiki Sloveniji, Urejanje prostora, 2, sir. 16-19, Ljubljana. V r i S e r, I„ 1989, Razmestitev obrtne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Dela 6, Geografija in aktualna vpr&Sanja prostorskega razvoja, str. 208-217, Ljubljana. Wagner, H. G., 1981, Wirtschaftsgcographic, sir. 12-20, Braunschweig. Wirtschaftlichc Sirukiurgebicle auf Grund ArbcitsbcvOlkcrung und Pcndlcrbilanz, Ocsicrreichs Atlas. XII/5, Wien. 1979. W r 6 b e I, A., 1960, WojewOdslwo Warszawskie, PAN, Prace Gcograficzne, 24. Zasnova urbanizacije, Regionalni prostorski plan za območje SR Slovenije, Zasnova regionalnega prostorskega razvoja, Zavod SRS za regionalno prostorsko planiranje. Gradivo za javno razpravo, 1974, str. 77-96, Ljubljana. Zavod SRS za statistiko. Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj, Aktivni po dejavnostih in naselju dela, 1984, Računalniški izpis. Ž u I j 1 č, S., 1970, Proces urbanizacije na prostoru Jugoslavije, Zagreb. THE ECONOMICS EOGRAPHICAL REGIONAIJZATION OF THE REPUBLIC OF SLOVENIA (On the Basis uf Influence Areas nf Central Places and the Activity Structure of Employees) Summary 1. Mosi interest in economic and economic-geographical regionalization respectively, was shown by geographers during 1950~s and 1960s. In 1950 ihcy established a separate commission for 'economic regionalization* (Commission on Economic Regionalizaiton) at the International Geographic Union which discussed this subject at the meetings in Kazimicr, Ulrcchi, Jablona, Brno and Strasbourg and at the geographic congresses. From the commission's proceedings, we can summarize the following partly controversial statements: The economic regions arc essentially landscape units which arc formed on the basis of divisions of labour and their relation with nature, society and social economy. Apart from these universal relations, the regional conditions also have a specific meaning in their formation, From another standpoint, the economic regions are an abstraction of the spatial relations in individual economic activities and in the entire economy respectively. Until now, two concepts of economic regionalization have been brought forward: the functional conccpt (nodal, polarized) and the homogeneous concept (formal) region. Both concepts arc dissimilar as to their contents and methodology even though they deal with the same phenomenon. It would be advantageous to link them. The other concepts (natural regions, administrative, programmed regions) were not promoted. Acccpicd was the thesis that the economic regions, bccause of their connections with society and socially spatial divisions of labour, arc changeable and therefore it is necessary that they be subject to revisioas every so often. During the 1970-s, interest in economic-geographical regionalization was decreased. Two examples need to be mentioned which had a larger significance: the attempt to connect economic-geographical regionalization with systems theory and the changed position of the Soviet geographers, that economic-geographic regions as a social-cconomic territorial unit and not merely as a productive one. must be discusscd. In empirical achievements on regionalization, the conccpt of functional regions which were based on a hierarchy of central settlements and their influenced areas were principally used. Other functional links were not used (for example, the migration of the employees). Among the few examples in the use of the homogeneous conccpt, they were shown to be less suitable because of the large number of passible results. Promoted more is the indirect way of describing homogenization on the basis oi economic-geographical typificaiion of the regions. With it we describe which activities the regions are oriented towards. 2. Up until now A. Melik, S. llciii and I. Gams were involved with Slovene regionalization. A. Mclik designed regionalization according to 'geographic regions" and their 'economic potential". I. Gams considered only the natural geographic factors. On the basis of some foreign examples, S. Ilciii prepared two rcgionalizations: landscape physiognomy" and the "economic-function" of regional divisions. The latter, which is fundamentally economic-geographic, is understood on the basis of functional relations. This is economic maintenance and the contacts achieved between the countryside and the centres Bccause of the different characteristics of these contacts, a six grade hierarchy of regions from the macro region to ihe micro region is differentiated. The homogenous conccpt was not considered since it was believed to be less suitable. The only example in the use of the homogenized conccpt was made by C. Malovrh in the case of the regionalization of Yugoslavia. The functional regionalization of Slovenia on the basis of the gravitation of inhabitants was also studied by V. Kokole and I. Vriier. During the 1980s S. Ik-SiC attempted to work out the regionalization of Slovenia on the basis of 'geographical regions'. This relied upon functional links, administrative divisions and on the natural geographical structure. 3. In our attempts at the economic-geographic regionalization of the Republic of Slovenia, we decided to combine the economic-functional and economic-homogeneous concepts. The former was intrinsic and would describe the network of central placcs and their influence on the areas, which arc formed as a rule on the basis of the spontaneous gravitation of consumers with individual centres and on the connections between the inhabitants in the territorially social communities. We believed that among all the economic-functional lies of the completed and given relations, they are still always the most universal and still least dependant on the spccificality of individual economic activities (for example from industry). Eventual weaknesses of this method are in the appearances of monopolies, administrative decisions, where they permit the use of appointed achievements (for example, school districts) and in some examples, the indistinct gravitational direction of consumers. In the projected economic-geographical regionalizations, the homogeneous concept would have a supplementary role: it would describe the economic orientation of the economic-functional regions. In some very important examples, it would also affect the formation of specific economic-geographic units. Among various possibilities of how to describe the cconomjc-geographical homogeneity, we used the 'regional-economic structure' which defines the regional economic orientation on the basis of relations between the primary, secondary and tertiary activities. With the former, we included agriculture and forestry, with the second we included industry, the mining industry, the building industry and in the third, we included traffic, business, hotel-management, tourism, the communal economy, schooling, health, culture and administration. The weakness of these methods is in the impossibility of describing the variety of intensity of the fixed economic phenomena and the non-consideration of individual activities which arc characteristic for fixed regions (for example, tourism, trade etc.). With the combination of both criteria in which the economic-functional would have fundamental meaning, we attempted to outline the economic-geographic regions. Such planned cconomic-gcographic regions would be understood from a large part of the economic links in the area. They would provide the regional economic structure and orientation, and would reflect the spatial economic and social relations. 4. We studied the economic-functional regionalintion on the basis of the following starting points: • As a fundamental territorial unit we used the neighbourhoods (local communities) which represented, particularly in the countryside, the interested unification of the people and their specific 'sociotope'. We considered the cities as a whole even though they were perhaps divided into local communities- We obtained data on the functional links with the help of survey questionnaires which we sent to the neighbourhoods (local communities). In them we asked where the inhabitants of these communities purchased food and some other articles, where they attended school (elementary, middle and higher), health institutes (outpatient clinics, hospitals, clinics), banks, lawyers, some industries etc. Altogether there were 31 questions. - Grouping the answers showed that we could distinguish five hierarchical grades between the economic-functional regions: the local community (food shops, elementary school, inn); vicinal (apart from those mentioned arc also the post, outpatient clinic, petrol station and stores with agricultural requirements); microrcgional (apart from those mentioned are also specialized stores, the bank, cinema, health clink, trade workshops); mezzoregional (apart from those mentioned arc also the middle school, hospital, lawyer, specialized shops and trades, the regional newspaper); macroregional (apart from those mentioned are also the university scat, clinic, the daily, the theatre). - From the answers we were also able to ascertain the intensity of the attachments to individual centres and respectively, the possible orientation to the more varied centres (interferential region). From table number 1. and from map number 5. it ks evident that on the territory of the Republic of Slovenia there are 392 local, 216 vicinal, 40 microrcgional, IS mezzorcgional and 2 macroregional centres. The size of the economic-functional regions on the local level came to around 1300 inhabitants, on the vicinal 4061 (from this in the centre it was around 1000 inhabitants), on the microregional 15.304 (centres 4220), mczzorcgional 126.840 (centres 23.250) and on the macrorcgional level it affected the area of Maribor numbering 582.026 and Ljubljana 1.252.979 inhabitants (sec table 2.) In the distribution at the centres according to the hierarchical grades, it was shown that with reference to defined activities, some exceeded their category and we therefore ranked them inlo intermediate grades. The fundamental economic-functional regions were actually vicinal regions, thus these are centres II and III grade (rural/industrial and communal ccntres). We could have considered the local centres with its moderately influenced areas for its basic constructional elements of economic-social relations in the country. A comparison with similar research made 20 years ago showed a relative stability in the nerwork of economic-functional regions. Changes were comparatively modest: they were strengthened in such a manner according to their provisions as also in number, only in centres II and III grade which was probably a consequence of better supply, improved living standards and motorization. The mezzoregional centres were also lost in importance. Their function was taken over by the microregional centres. Therefore today the mczzorcgional is in many ways less significant than it had been during the 1960 s. 5. The decision regarding the achievement of economic-homogeneous rcgionalization was more difficult. Among the various possibilities we decided in favour of the regional-economic structure method, which is based on the activity structure of employees. We used data from the Yugoslav population census from 1981. Yugoslav statistics usually publish data on the active inhabitants and respectively of employees in the area of their dwelling (residence). However, for our requirements, these data are lea appropriate. We needed data of employees at the place of work, which shows the actual arrangement of production and output capacity. For our needs, the republics institute for statistics in Ljubljana reorganized the data on the active inhabitants from the 1981 census according to their place of work. The homogeneous regions we consequently defined on the hasis of work places which for economic geography is undoubtedly the more correct indicator than the structure of employees according to place of residence. Among Ihc various possibilities on how to define the economic structure of employees, we decided for the proportion 333 33,3 %: 33,3 % among the primary, secondary and tertiary activities. We deduced that such proportions are neutral, universal and not the result of regional conditions or fixed movements upon the census-taking of the population. In the Republic of Slovenia this relation amounts to 15 %: 48 %: 36 %, which means a considerable deviation from this average. It came to such because of specific social-economic circumstances in the past (forced dc-agrarianization and industrialization). The chosen relations were made furthermore possible in order that we research instances where the orientation in fixed group activities exceeded 66,6 % (pronounced orientation) from those where it amounted to 33,3-66,6 %, (moderate orientation). The method also alowed for dual (mixed) orientations, if two activity groups exceeded 33,3 %. With the method used, it was possible to define the following types of rural-economic structure: Pronounced Orientation: - in primary - in secondary - in tertiary activities Moderate Orientation: - in primary • in secondary - in tertiary activities Mixed Orientation: - in primary-secondary - in primary-tertiary • in secondary-tertiary activities The following problem was the size of the economic-homogeneous region, which should no! he too large or too small. Upon the consideration of the average size of the municipalities in European countries and the previous administrative divisions in Slovenia, we deckled upon the lower boundary value of 34100 inhabitants or 20011 employees (1500 in the countryside by wny of exception). The above value would nmi(. M. Rupert Izdelano i programom STEVE « Geografiktm inltitutu Altona Melika ZRC SAZU, Ljubljana 1990. r REGIONALNA GOSPODARSKA STRUKTURA KRAJEVNIH SKUPNOSTI V REPUBLIKI SLOVENIJI L. 1981 PO KRAJU ZAPOSLITVE THE REGIONAL ECONOMIC STRUCTURE OF THE NEIGHBOURHOODS IN THE REPUBLIC OF SLOVENIA IN I9S1 ACCORDING TO PLACE OF EMPLOYEMENT 7 % tckaaJaraik 4«javaoili 1 >66,6 % v priaiaraih 466,6 % v Kkiiliriik Jcj. « 33,3 ■ 66,6 % 3 >66,6 % » urciaraih 4ty 6 33,3 - 66,6 % 7 >33,3 % v prim, ia Mk. J«), pi J t >33.3 » v pri«, ia Urc. <«3. | 9 >33.) % v ick. ia terc. 4« j. ia v«i krijcvuk ikupaoati I—r-uT-1 "«)« kraj«vail >k«pa»iii ia ^V I «KinUt m«je EgM N»po»«lj«a iv«t Avtor: I. Vrilcr Risala: M. Oroita Adtait, M. Raptrt Iidalaao • pro|raia»a STEVE v G«o|ra(ik66,6 % v priaaraik dej. 2 J3.J • 66,6 * J >66,6 % V lekiindirmh 4ej. 4 33,3 • 66,6 % J >66,6 % « tcrciaraik de). 6 3),3 - 66,6 % 7 >33,3 % v pria, il «ek. 4e j. r' I S >33,3 % » pria. >• 1ère. W 1. I 9 >33,3 % v >ek. 1er«.