Severin Šali
Zelja
Odsevaš mladih juter svit, jaz sem ko noč teman, pokliči me na svojo pot: oba bodiva dan!
Ovijaš cvete radosti med sanje sočnih trt, jaz sem osenčeno drevo: oba bodiva vrt!
Ozarjaš čista mrk tolmun v objemu belih skal, spremeni se v odsev voda: oba bodiva val!
Odpevaš zvoku mojih ur, si pesem in odmev, jaz pletem vezenino strun: oba bodiva spev!
Odbrala večnost naju je za žrtveni oltar, popelji me v blesteči hram: oba bodiva dar!
Zarji
Čakaš, kličeš nas iz dneva v dan, zbiraš rože naših bridkih ran.
Sedaš v gnezda plahih golobic, ljubiš sence očrnelih koč, siješ polju iz poteptanih lic, pleteš upanja v molčečo noč.
Padaš, legaš, zlata, v mrk tolmun, svetiš jasna v naš veliki grob, našim goslim vabiš pesem strun, vezeš klasje bolečine v snop.
Neti, vžigaj stari žrtvenik naših dedov! Bodi nam znanik!
Rasti, večaj se iz dneva v dan, zori seme naših bridkih ran!
121