Spoštovani tovariš Zlobec do zdaj sem napisala eno dobro pesem in popisala mnogo strani srednje slabe proze. Zato prav nič ne razmišljam o svoji literarni usmerjenosti, tudi ne o svoji vlogi med mladimi slovenskimi pisci. Pišem pač, ker se s pisanjem odstrupljam. Čim bolj se pri tem trgam, tem bolj sta mi pesem ali prozni zapis ljuba. Pošiljam Vam cikel Se bom z biljem pokrila. Če se Vam zdijo boljše Lidija Gačnik pesmi iz Cvetličnega gradu, naj pač obležijo danes poslane v predalu. Mirna, 5. VIII. 1982 Se bom z biljem pokrila KO PRIDEŠ ko prideš te bom igrala v temi luno sem razdrobila na koščke pšenico sem požela s kamnom 906 Se bom z biljem prekrila zdaj te bom poslikala in boš mesečno skrivnosten in pšenično lep te bom ljubila z biljkami ti bom šepetala z lanenim srčevjem potem bom kresnica z žarki te bom odbožala ko se zdani ti umrem v dlaneh otožna vešča pride s krili te zakriva s prsmi uduši te v prsti ti šepeče s klasjem te ovija s srpi te poljublja skozi lino boža danica z žarki te zasipa z zlatom te ljubkuje med noge ti čara zvezde s svetlobo te pokriva po tebi grobo tava krokarji ji rijejo po glavi krokarji ji vreščijo v mednožje zasipa jo težka zemlja plavi jo grenka voda davi jo smrtna žena skozi lino odplava danica drsiš po njenem telesu tiho umiraš v brezzvezdja GRENKO grenko si voljan ko SI VOLJAN odhajaš ko se smehljaš si mesečevo- dete ko se trgaš si krvavi peter ko se krčiš se ti čara j o reke grenko si voljan vame se krohočejo lune po nogah polzijo rumeni peski po prsih mi lazijo kače 907 OTOŽNA VEŠČA 908 Lidija Gačnik po bokih mi rujejo nočne ptice v moja usta se zajedajo klešče na punčke mi udarjajo kamni grenko si voljan ko odtekaš ko me razgaljaš si čarodej smrti ko me mrtvo ljubkuješ si prevežcš čez obraz krinko potem te rosnega odplavijo vode KO BOS ODŠEL ko boš odšel se bom pokrila z biljem potem bom tišina potem bom noč med polja bom tavala odgrinjale se bodo trave godla bodo drevesa vreščalo bo nebo in najine breze me bodo vdano prebujale v smrt v pšenico bom legla bom čakala tisoč let pa ne bo jutra pa ne bo klasja pa ne bo srpov samo nebo bo vreščalo samo drevesa bodo godla samo kresnice bodo ugašale in zeleni gozdni mož me bo vsako noč ubil ubil PO STROPU po stropu blodijo muzikantje BLODIJO hendrix ima raztrgano glavo MUZIKANTJE iz kotov vreščijo svetilke pšenica krvavo pleše rjuhe kričijo mi v nedra iz line me gleda smrtnik igra na brezovo šibo iz žepov mu gledajo noži zvoki zeleno bleščijo zvoki udarjajo z biči zvoki režejo v trebuh zvoki krčijo kroge smrtnik se grenko krohoče s srpi me boža po prsih z noži me gladi po vratu 909 Se bom z biljem prekrila hripavo se majejo stene zvoki tkejo drevesa zvoki trgajo dušo da sem kot smrtnik krvava NI TE VEC ni te več a vsako noč prihajaš si smrtni svat igraš na pšenična stebla božaš venčne liste na stene rišeš kamne ljubiš belo svečo pestuješ mrtvo dete tukaj sam se smeješ po meni vonjajo stene ob večerih me pojejo rose skrivam se v tvojih nedrih božaš me v smrtnih rjuhah ljubkuješ me skozi zrcalo v meni si kot smrtni svat mi bajaš z biljem me zasiplješ pestuješ mrtvo dete v črnino se ogrinjam po stenah valim kamne po stropu pletem gnezda vsako noč umiram