Učitelj v borbi za svoje pravlce nekdaj in sedai Ker praznujemo letos dvajsetletnico naše narodne države, je zato dana posebna prilika in priložnost, da se oziramo v našo zgodovino ter prerešetavamo dejstva naše preteklosti, ki so povoljno ali pa tudi nepovoljno vplivala na narodov razvoj. Ker je pri razvoju narodne kulture važen faktor tudi narodni učitelj, je za nas še posebno zanimivo, da se od časa do časa poglobimo tudi nekoliko v našo stanovsko zgodovino. Ozrimo se najprej tja, v dobo, ko je učitelj še, kot so takrat rekali, »šomoštroval«. To dobo (okoli leta 1865.) nam posebno značilno opisuje nadučitelj Jožef Kiler. V svojem spisu pripcveduje med drugim takole: »Ker smo hodili bolnike previdovat, in ker je bilo mnogo krstov, ženitovani in pokopov, zato ni čuda, da nisem veliko poldni bil v šo!i. Toda v tistih časih je bila šola postranska reč. Posebno težko mi je bilo zvoniti »avemarijo« zjutraj zarana. Kako rad bi bil včasih še spal; a moral sem vstati in iti na delo. Še hujše je bilo zvonjenje ob hudi uri. Gorje meni in tudi nadučitelju, če bi bil kdaj to zamudi! ali vsaj nekoliko okrajšal! Nekdaj sem tako zvonjenje nekoliko prej ustavil. Zvonil sem že dobro uro in roke so mi bile že kar otrple: gnati kar štiri zvcmove, to ni šala! Na mojo nesrečo se je vreme preobrnilo, in padlo je nekaj toče. Zdaj je bil ogenj v strehi! Župnik mi je očital, da sem nemaren, kmetje bi me pa bili kmalu naklestili. Nadučitelj ali prav za prav nadmežnar ie dobil za zvonjenje »hudi uri« nekaj sno-^ov pšcnicc, pp katere je moral sam hoditi od hiše do hiše. Le enkrat sem mu pomagal pri tem, potem niscm hotel več; zakaj vsa stvar se mi je zdela poniževalna beračija; kmetje so se vedli tako surovo in razžaljivo, da mi je kar rdečica silila v lice. Moj nadučitelj je imel kot šolski voditelj 240 gld. letne plače — in ta služba je veljala kot ena najboljših! Župnik ni bil z mano Bog ve kako zadovoijen. Po njegovem mnenju sem opravljal svojo mežnarsko službo premalo vestno in pobožno. Kadilnik sem vihtel pri popoldanski službi prenaglo, skratka: prisojal mi je malo talenta za to isveto delo... Tudi sladkosti nedeljske šole sem imel priliko okušati. Imel sem ob nedeljah 60—70 dečkov in deklic pred sabo. Nekateri so bili večji in močnejši od mene in niso se shajali zato, da bi se kaj naučili, ampak, da bi nespodobno rogovilili v šoli. Casih ne nastal med njimi cel pretep in pipci so se bliskali v njihovih rokah. Skoro nihče ni prinesel v šolo knjige, zvezka ali sploh kakega učila ...« Tako opisuje nadučitelj Kiler to dobo v učitelj.ski službi. Svoj spis konča: »Naposled pride vesela novica: učitelji bodo rešeni — mežnarije! Jaz sem dobil plačo mesečnih 25 gld. in takoj sem odložil mežnarijo, dasi bi jo bil lahko obdržal in dasi sem s tem izgubil prosto stanovanje in hrano. Čutil sem se tako veselega, tako prcistega kakor ptič, ki ga spustiš iz kletke. Trd čas je bil to!... In vendar se je godilo nekaterim še slabše nego meni. Marsikateri podučitelj je dobival letno 20 do 30 goldinarjev. Ni čuda, da je marsikateri učitelj propal telesno in duševno. Najhujše je bilo za izobraženega učitelja, da sta se v tisti dobi tako malo cenila šola in učitelj. Šola ise je smatrala takrat za postransko reč ...« V borbi učiteljstva za lastne pravice, posebno za to, da bi učitelji postali državni uradniki, so zanimivi tudi sledeči dopisi »Učiteljskemu tovarišu« v letu 1898. Pod naslovom »Plače državnih slug in plače učiteljev« čitamo: »Vlada je izdelala načrt zakona o ureditvi plač državnih slug ter določila v ta namen štiri plačilne razrede ... Po tem načrtu dcjseže državni sluga lahko letnih 1150 gld. plače! Ako primerjamo s tem učiteljske plače, doibimo natančno merilo, koliko cenijo merodajni činitelji učitelja in šolo!... Ko se je posvetovalo o uredbi uradniških plač, se je stavil tudi predlog, da bi smeli tudi vadniški, godbeni in telovadni učitelji na učiteljiščih v 9. činovni razred. Pridobil bi dodčni ne toliko na plači, ampak tem več na veljavi in ugledu. Naučni minister se je izrekel zoper ta predlog, češ, vadniški učitelji so prav za prav vendar le ljudski učitelji. Poslanska zbomica se je temu vdala! Vse drugače so pa stvari pri drugih državnih uradih, n. pr. pri sodniji. Ko se je uvedel civilni procesni red, jc bilo treba pomnožiti pisarniško osebje in ustanovila so se nova uradniška mesta, oziroma novi razredi. Če pregledamo zadnje imenovanje, vidimo, da so postali jetničarski pazniki in sodnijski sluge kancelisti v 11. činovnem razredu, kancelisti so postali kancelijski oficiali druge vrste v 10. činovnem razredu, ki se pa pomaknejo še lahko kot kancelijski oficiali prve vrste v 9. činovni razred. Jetničarskemu pazniku in sodnijskemu slugi je odprta pot celo v 9. činovni razred, učiteljstvu se je pa porinil pred ta razred močan zapah! Komentarja k temu ni treba; dejstva sama govore dovolj glasno; doižnost šoli prijaznih državnih poslancev bodi, da se ta napaka popravi čimprej učiteljstvu v prid in da se tudi ljudska šola podržavi, če nas dežele ne bodo plačevale tako kakor plačuje država bivše jetniške paznike in sodnijske sluge ...« Zelo značilen je tudi naslednji članek pod naslovom »Pomanjkanje učiteljev na Kranjskem«, ki se glasi: Poročali smo, da gredo naši izprašani učiteljski kandidatje službovat večinoma v sosedno Štajersko, ali gredo pa kam drugam s trebuhom za kruhom. Ni dovolj še to, da mladega naraščaja nimamo; ni dovolj, da nam umirajo krepke moči v najlepši moški dobi tako pogosto, da strese človeka groznica, češ, zdaj zdaj bo prišla vrsta tudi nate. Pomanjkanje učitel.jev bo postalo v najkrajšem času še večje, kajti ravnokar čujemo, da izstopajo stari učitel.ji iz učiteljske službe. Učitelj J. Rajner iz D. M. v Polju gre k neki zavarovalni družbi v službo, ker z učiteljskimi dohodki ne more živeti! Stalni učitelj Gorjup gre k sodniji, in mož ima popolnoma prav, saj mu bo dana prilika, priti celo v 9. činovni razred. Za njim bo šel še marsikdo...« Iz vsega je razvidno, da so v tedanji do bi gospodarji naše slovenske šole delali prav sistematično na tem, da naše šolstvo ddbi čim manj možnosti do uspešnega razvoja. Ravnali so se pač po načelu, da je lažc vladati neprosvitljena ljudstva. Za dober kader učiteljstva se sploh ni skrbelo, saj se je že vnaprej poskrbelo, da je moral učitelj radi slabega gmotnega položaja propasti telesno in duševno. Učitelj ni imel niti najpotrebnejšega za življenje, kako bi bilo tudi mogoče, da bi se v takih razmerah uispešno udejstvoval v svojem poklicu ter uspešno poglabljal1 svoje strokovno znanje. Kje naj bi dobil sredstva za nakup knjig ter za študijska potovanja, ko jih niti za življenjske potrebščine ni imel. Vendar se pa radi žilavosti našega slovenskega učiteljstva našim gospodarjem ni v poini meri posrečilo obdržati našo slovensko šolo na čim nižji ravni, saj je naše učitelistvo navzlic tcžkim prilikam, v katerih je živelo v tej dobi, dvignilo tudi na bivšem Kranjskem slovensko šolo na primerno višino. Ta, učiteljstvu in šoli sovražni sistem je pa gotovo rodil zle pasledice v vzgoji našega naroda in marsikaj se je dalo popraviti šele po osvobojenju, marsikaj bo pa še potreba izpopoltiiti ter popraviti v bodočnosti tako, da bo šola mogla postati res institucija, ki bo služila samo povzdigi narodne kulture in jačanju narodne in državljanske zavesti. Po osvobojenju je postala naša šola državna, kakor je tudi učiteljstvo postalo državno uradništvo. S tem je bilo dano vse jamstvo, da bo šolstvo postalo popolnoma neodvisno od vsakdanjih dnevnih političnih vprašanj ter da bodo tako iz šolstva izključeni vsi škodljivi lokalni vplivi. Šola naj bi postal na ta način samastojna kulturno prosvetna duhovna sila, ki naj bi dvigala narodno kulturo ter napajala državljane z zdravim narodnim ponosom, narodno in državljansko zavestjo. Smer, ki je bila dana naši šoli s podržavljenjem, se pa v polni meri ni mogla uveljaviti, ker šola ni bila istočasno ločena od politične oblasti. Nujno je zato potrebno, da se učiteljistvo bori poleg iziboljšanja našega gmotnega položaja tudi za ločitev šole od politične oblasti. Ustanoviti je neobhodno samostojne sreske šolske oblasti, katere naj bodo podre.jene samostojnim banskim šolskim oblastem, te Pa ministrstvu prosvete. Vse šolstvo v naši državi naj vodijo šolski strokovnjaki. Izboljšanje gmotnega položaja učiteljstva, Učiteljska stalnost in depolitizacija šolstva je neobhodna potreba naše šole pri njenem dclu za dvig narodne kulture ter narodne in držav'janske zavesti. Jelo Janežič.