
Kerščanski

katoliški nauk.

(Tiskan brez premene kakor leta 1886.)

&

'O*,

t,



Velja zvezan v platnenem herbtu 25 novih kraje.

Na Dunaju.

V e. k. zalogi šolskih knjig.

1889.

Šolske bukve, v ces. kr. zalogi šolskih bukev
svetlo dane, ne sinejo draže prodajati se, kot je
čelni strani postavljeno.

110003

— 3  -•

IF ^ 9  &  d«

Tv a j se imenuje katekizem?

Katekizem se imenuje podnčenje v
kerščanskem katoliškem nauku; katekizem se
sploh tudi pravi bukvam (knjigi), ktere imajo
to podučenje v sebi.

V  koliko poglavjih se v tem katekizmu
kerščanski katoliški nauk razklada?

Kerščanki katoliški nauk se razklada v tem
katekizmu v petih poglavjih in v pristavku.

Ktera so ta petera poglavja ?

Petera poglavja so:

1. V e r a

2. Upanje. j

3. Ljubezen.

4. Sveti zakramenti.

5. Keršeanska. pravica.

Od česa govori pristavek ?

Pristavek govori od štirih poslednjih reči

1  *

4

I. Poglavje.

Q  d e %  ©«

T. Razdelek.

Kaj je katoliška vera.

Kaj se pravi: kerščansko katoliško verovati ?

Kerščansko katoliško verovati se pravi za
res imeti vse, kar je Bog razodel in nam sveta
cerkva verovati zapoveduje, bodi si v svetem
pismu zapisano ali ne.

Ali je k zveličanju zadosti, da katoliški
kristian le v sercu veruje, kar je Bog razodel?

K zveličanju ni zadosti, da katoliški kristian
le v sercu veruje, kar je Bog razodel, temoc
mora on tudi:

1. Svojo vero z deli kazati.

2. Kar v sercu veruje, če je treba, z ustmi
očitno spoznati in pričati.

Zakaj se mora včrovati, kar je Bog razodel?

Verovati se mora, kar je Bog razodel, ker
je Bog večna resnica in neskončna modrost,
ktera ne more ne goljfati ne goljfana biti.

Je li včra vsakemu človeku, kteri hoče
zveličan biti, potrebna ?

Vera je potrebna  vsakemu človeku,
kteri hoče zveličan biti; zakaj brez vere ni
mogoče Bogu dopasti.

5

Kaj mora vsak človek, kedar pride k pa¬
meti, vedeti in verovati, da bo zveličan?

Vsak človek, kedar pride k pameti, mora,
da bo zveličan, vedeti in verovati :

1. Daje e n B o g.

2. Da je Bog pravičen sodnik,
kteri dobro plačuje, in hudo kaznuje.

3. Da so tri božje osebe  enega bitja
in ene nature: Oče, Sin in sveti Duh.

4. Daje druga božja oseba, Bog
Sin, človek postal, da bi nas s
svojo smer tj o na križu odrešil in
večno zveličal.

Ktere resnice še mora vsak katoliški kri-
stian verh teh vedeti in včrovati ?

Verh teh poglavitnih resnic kerščanske
katoliške vere mora še vsak katoliški kristian
vedeti in verovati:

1.  Daje človeška duša neumerjoča,

2. Da je milost božja k zveličanju
potrebna, in da brez milosti božje
človek nič za večno življenje za¬
služnega ne more storiti.

Kaj je vsakemu katoliškemu kristiann znati
zapovedano ?

Vsakemu katoliškemu kristianu je znati
zapovedano:

1. Apostolsko vero.

6

2. Gospodovo molitvo (Oče naš).

3. Deset božjih in pet cerkvenih zapovedi.

4. Sedem svetih zakramentov.

5. Kerščansko pravico.

Kde je to, kar mora katoliški kristian
verovati, sosebno zapopadeno ?

Kar mora katoliški kristian verovati, je
sosebno v apostolski veri zapopadeno.

Kako se glasi apostolska vera?

Apostolska vera se tako glasi:

Verujem v Boga Očeta, vsemogoč¬
nega stvarnika nebes in zemlje. In
v Jezusa Kristusa, Sina njegovega
edinega, Gospoda našega. Kteri je
spočet od svetega Duha, rojen iz Marie
Device. Ter pel pod Poncijem Pilatom,
križan  bil, umeri in v grob položen.
Doli je šel pred pekel, tretji dan
od mertvih vstal. Gori je šel v nebesa,
sedi na desnici  Boga Očeta vsemogoč¬
nega. Od ondod bo prišel sodit žive in
mertve. Verujem v svetega Duha;
sveto katoliško cerkvo, občestvo
Svetnikov; odpuščanje grehov; vsta¬
jenje mesa; in večno življenje. Amen.

Koliko delov ali členov ima apostolska včra?

Apostolska vera ima dvanajst delov ali
členov.

II. Razdelek.

Od dvanajsterih členov vere.

§. 1. Od pervega člena vere.

Kako se glasi pervi člen včre?

Pervi člen vere se tako glasi:

Verujem v Boga Očeta, vsemo¬
gočnega stvarnika nebes in zemlje,

a. Od Boga.

Koliko je Bogov ?

Le en sam Bog je.

Kaj je Bog?

Bog je sam od sebe naj bolj popolnoma

bitje.

Ktere lastnosti božje imamo sosebno vedeti ?

Tote lastnosti božje imamo sosebno vedeti:

1. Bog je večen;  je vselej bil, je in

bo vselej. ^ w„/}.v,

2. B o g j e čist  (zgol) duh;  bitje, ktero
ima naj bolj popolnoma um in naj boljšo voljo,
telesa pa ne.

3. Bog je vseveden:  ve vse, sedanje,
preteklo in prihodno, ve tudi naše naj skriv- *****
nejše misli in želje; torej ne more goljfan biti.

4. Bog je neskončno moder;
stori vse iz naj boljšega konca, in izvoli naj
pripravniše pripomočke, svoj namen doseči.^

5. Bog je vsemogočen;  je stvaril

8

nebo in zemljo in vse, kar je: njemu ni nič
nemogoče storiti.

6. Bog je v s e g a p r i č uj o č; je po¬
vsod, v nebesih in na zemlji.

7. Bog je neskončno svet,  hoče
in ljubi vse dobro in sovraži vse hudo.

8. Bog je neskončno resničen
in zvest;  vse, kar reče, je res; in kar ob¬
ljubi ali žuga, vse spolni.

9. B o g j e nespremenljiv;  je veko¬
maj ravno tisti.

10. Bog je neskončno dobrotljiv;
skerbi po očetno za vse svoje stvari, vse dobro
imamo od njega.

11. Bog je neskončno vsmiljen;
nam odpusti naše greh, ako se resnično po¬
boljšamo.

12. Bog je neskončno pravičen;
poplača vse dobro in kaznuje vse hudo na
tenko, kakor si kdo zasluži.

Koliko je božjih osčb ?

Tri božje osebe so.

Kako se imenujejo tri božje osebe ?

Perva božja oseba se imenuje Oče, druga
Sin, tretja sveti Duh.

Kako se imenujejo vse tri božje osebe skupaj?

Vse tri božje osebe skupaj se imenujejo
presveta Trojica.

9

S cim katoliški kristian spoznava ali terdi
presveto Trojico?

Katoliški kristian spoznava presveto Tro¬
jico z znamenjem svetega križa, ker vsako teh
treh oseb imenuje, kedar križ dela.

Kaj spoznava katoliški kristian še z zname¬
njem svetega križa?

Katoliški kristian spoznava z znamenjem
svetega križa tudi, da je Jezus Kristus na križu
umeri in nas s svojo smertjo odrešil.

Kako se križ dela?

Križ delamo z desnico, s ktero zaznam-
varno čelo, usta in persa, rekoč: V imenu
Boga Očeta f, in Sina f, in svetega
Duha  f.  Amen.

i

b. Od stvarjenja.

Kdo je vse stvaril?

Bog je stvaril nebo in zemljo in vse, kar je.

Kaj pomeni beseda: stvariti?

Beseda: stvariti  pomeni: iz nič kaj storiti.

Ktere so naj imenitniše stvari božje?

Naj imenitniše stvari božje so angeli  in
človek.

Kaj so angeli?

Angeli so zgol duhovi, kteri imajo um in
voljo, telesa pa ne.

Zakaj je Bog angele stvaril ?

10

Bog je angele stvari), da bi njega častili,
ljubili in molili, njemu služili in ljudi varovali.

Kafeove je Bog angele stvaril ?

Bog je angele v svoji milosti in z velikimi
popolnostmi stvaril.

So li vsi angeli v milosti božji ostali?

Veliko angelov je milost božjo po grehu
napuha zgubilo.

Kako je Bog napuhnjene angele kaznoval?

Bog je napuhnjene angele, ki se jim hudiči
pravi, vekomaj zavergel in v pekel pahnil.

Ktera je za angeli naj imenitniša stvar božja?

Človek  je za angeli naj imenitniša stvar
božja.

Iz česa je človek?

Človek je iz telesa in neumerjoče duše,
ktera je po božjej podobi stvarjena.

Zakaj je Bog človeka stvaril?

Bog je človeka stvaril, da bi ga spoznal,
častil, ljubil, molil, njemu služil, mu pokoren
in večno zveličan bil.

Je li človek Bogu pokoren ostal?

Že pervi človek Adam je bil s svojo ženo
Evo Bogu nepokoren.

Kako je bil pervi človek Bogu nepokoren ?

Pervi človek je jedel v raju ali paradižu
sad z drevesa, ki mu ga je bil Bog prepovedal,
in je s tem grešil.

11

Je li greh samo pervemu človeku škodoval?

Ta greli ni samo pervemu človeku škodo¬
val, temuč tudi nam, ki smo njegovega rodu:
časno in večno smrt, pa tudi še toliko dru¬
gega hudega nam je prinesel.

Je li bil tudi človek, kakor napuhnjeni
angjeli, vekomaj od Boga zaveržen?

Človek ni bil, kakor napuhnjeni angeli,
vekomaj od Boga zaveržen.

Kaj je Bog obljubil v odrešenje človeka
zavolj greha zaverženega?

V odrešenje človeka zavolj greha zaver¬
ženega je Bog obljubil poslati odrešenika,
ki se mu tudi Mesia pravi.

§. 2. Od drugega člena vere.

Kako se glasi drugi člen vere?

Drugi člen vere se tako glasi:

In v Jezusa Kristusa, Sina njego¬
vega edinega, Gospoda našega.

Kdo je Jezus Kristus?

Jezus Kristus je :

1. Edinorojeni Sin Boga Očeta.

2. Naš Gospod, postavodajavec in učitelj.

Kaj pomeni ime: Jezus?

Ime: Jezus je toliko kakor zveličar.

Zakaj se Jezusu zveličar pravi?

Zveličar se mu pravi, ker nam je po njem

12

zveličanje došlo, ker nas je rešil od zadolženja
in kazni za greh, od večne smerti.

Kako se Jezusu še pravi?

Jezusu se tudi pravi Kristus,  kar je
toliko kakor pomaziljeni.

Zakaj se imenuje Jezus Kristus edinorojeni
Sin Božji?

Jezus Kristus se imenuje edinorojeni Sin
Božji, ker je edini, kteri je od svojega nebe¬
škega Očeta rojen od vekomaj.

Kako je Jezus Kristus Bog in človek vkup?

Jezus Kristus je Bog in človek vkup, ker
je Bog od vekomaj, in ker se je včlovečil (člo¬
vek postal) v času.

Zakaj se Jezus Kristus naš Gospod imenuje ?

Naš Gospod se imenuje, ker je Bog in
naš odrešenik.

Zakaj se je Sin Božji včlovečil?

Sin Božji se je včlovečil, da bi nas s svojo
smertjo na križu odrešil in večno zveličal.

§. 3. Od tretjega člena vere.

Kako se glasi tretji člen vere?

Tretji člen vere se tako glasi:

Kteri je spočet od svetega Duha,
rojen iz Marie Device.

Ima li Jezus očeta?

13

Jezus ima kakor Bog 1  nebeškega Očeta,
kakor človek pa nima nobenega očeta.

Ali ni bil Jožef oče Jezusa Kristusa?

Jožef je bil le rednik  Jezusa Kristusa.

Je li imel Jezus mater?

Jezus kakor Bog ni imel nobene matere,
kakor človek je imel Mari  o, presveto Devico,
za svojo mater.

Zakaj se Maria mati božja imenuje ?

Maria se imenuje mati božja,  ker je ro¬
dila Jezusa Kristusa, kteri je Bog in človek vkup.

Od koga je Maria Jezusa spočela?

Maria je Jezusa od svetega Duha  spočela.

Kde je Maria Jezusa rodila ?

Maria je Jezusa v Betlehemu  v enem
hlevu rodila.

§. 4. Od cetertega člena vere.

Kako se glasi četerti člen včre ?

Oeterti člen vere se tako glasi:

Terpel pod Ponči jem Pilatom,
križan bil, umeri in v grob položen.

Je li Jezus mogel terpeti?

Jezus je mogel kakor človek, ne pa ka¬
kor Bog terpeti.

Je li Jezus resnično terpel?

Resnično je terpel, in sicer na duši in
na telesu.

14

Kaj je Jezus na svoji duši terpel?

Jezus je na svoji duši veliko britkost in
žalost terpel.

Kaj je Jezus na svojim telesu terpel?

Jezus je na svojem telesu veliko rev in
težav, veliko tepenja in ran preterpel; gajžlan
(bičan, šiban) je bil in s ternjem kronan
(venčan).

Kaj je Jezus še več terpel?

Terpel je veliko zaničevanja, zasramovanja
preklinjevanja, obrekovanja in drugih krivic.

Kde je bil Jezus Kristus križan in kde je
umeri?

Jezus Kristus je bil križan na gori Kalvarii
blizu mesta Jeruzalema, in je na križu umeri.

§. 5 Od petega ilena vere.

Kako se glasi peti člen vere ?

Peti člen vere so tako glasi:

Doli je šel pred pekel, tretji
dan od m e rt v i h vstal.

Je li Jezus Kristus z dušo in s telesom pred
pekel šel?

Le duša Jezusa Kristusa je pred pekel šla.

Kaj pomeni beseda: pekel?

Besede pekel  pomeni tiste skrite kraje,
v kterih so hranjene duše mertvih. ktere ne¬
beškega zveličanja niso dosegle.

15

Je li več takih skritih krajev, ki se jim
pekel pravi?

Več je takih skritih krajev, ki se jim
pekel  pravi: tako se imenuje:

1. In scer navadno - kraj, kjer pogub¬
ljeni večno  t e r p i j o.

2. Kraj, ker duše časne kazni  terpe
za grehe, za ktere se niso v življenju zadosti
spokorile; temu kraju se pravice vice.

3. Poslednič kraj, v kterem so bile hra¬
njene duše bogaboječih, kteri so umerli, in so
ondi v zveličanskem upanju svojega odrešenja
mirno in brez terpljenja čakali, dokler ni bilo
Jezusa k njim; temu kraju se pravi pred-
pekel.

Kdaj je Jezus Kristus spet od mertvih vstal ?

Jezus Kristus je tretji dan, in scer iz
lastne moči, neumerjoč in častitljiv, kakor pre-
magavec smrti in hudiča, od mertvih vstal.

Zakaj je Jezus Kristus od mertvih vstal?

Jezus Kristus je od mertvih vstal:

1. Da je sveto pismo in svoje lastno pre¬
rokovanje spolnil.

2. Da je svetu neoveržno dokazal, da
je njegov uk resničen, in da je bil res od
Boga poslan.

3. Da je naše upanje poterdil, in nam
prihodno vstajenje zagotovil.

§. ti. Od šestega člena vere.

Kako se glasi šesti člen vere?

Šesti člen vere se tako glasi:

G-ori je šel v nebesa, sedi na
desnici B o g- a Očeta vsemogočnega.

Kdaj je Jezus v nebesa šel?

Jezus  je  štirdeseti dan po svojem
vstajenju v nebesa šel.

Kaj se pravi: Jezus sedi na desnici Boga
Očeta vsemogočnega?

Jezus sedi na desnici Boga Očeta vsemo¬
gočnega, to se toliko pravi kakor: Jezus je v
vednem posestvu naj višje oblasti in naj viš¬
jega veličastva čez vse v nebesih in na zemlji.

§. 7. Od sedmega člena vere.

Kako se glasi sedmi člen vere?

Sedmi člen vere se tako glasi:

Od ondod bo prišel sodit žive
in  m er  tv  e.

Bo li Jezus spet prišel?

Jezus bo sodni dan spet iz nebes prišel.

Zakaj bo Jezus sodni dan spet prišel?

Jezus bo sodni dan spet prišel, sodit
vse ljudi, žive in mertve.

Kako bo Jezus sodni dan ljudi sodil?

Jezus bo sodil ljudi po tem, kar so do¬
brega ali hudega storili; pravične bo plačal

17

z večnim življenjem v nebesih, grešnike pa bo
večno v peklu kaznoval.

§. 8. Od osmega člena vere.

Kako se glasi osmi člen vere?

Osmi člen vere se tako glasi:

Verujem v svetega Duha.

Ktera Božja oseba je sveti Duh?

Sveti Duh je tretja božja oseba; on je
pravi Bog-.

Kde nas sveti Duh posvečuje?

Sveti Duh nas posvečuje:

1. V svetem kerstu.

2. V zakramentu svete pokore.

3. Kolikorkrat druge svete zakramente
vredno prejmemo.

Kako nas sveti Duh posvečuje?

Sveti Duh nas posvečuje, ker v nas vlije
posvečujočo milost in nas stori otroke božje,
ali pa posvečujočo milost v nas pomnoži.

Kaj še več sveti Duh s svojo milostjo v
nas stori?

Sveti Duh tudi razsvetljuje naš um; nas
uči in nagiba po volji božji ravnati; nam po¬
deljuje svoje darove.

Kteri so dari svetega Duha?

Dari svetega Duha so ti: \. Dar m o-
d r o s t i. 2. D ar umnosti. 3. Dar sveta.

9

Kerščanski nauk.

18

4. D a r m o c i. 5. Dar učenosti. 6. D a r
pobožnosti. 7. Dar straha božjega.

§. 9. Od devetega člena vere.

Kako se glasi deveti člen vere?

Deveti člen ve^e sa tako glasi:

Sveto katoliško cerkvo, občestvo
svetnikov.

a. Od svete cerkve.

Kaj je sveta katoliška cerkva?

Sveta katoliška cerkva je viden zbor
vseh pravovernih kristianov pod vidnim po¬
glavarjem Rimskim papežem, kteri verujejo
ene nauke  in prejemajo ene zakramente.

Ima li sveta cčrkva tudi nevidnega pogla¬
varja?

Cerkva ima tudi nevidnega poglavarja, in
ta je Jezus Kristus.

Je li več pravih cerkev ko ena?

Le ena prava cerkva je, zvun ktere ni
upati zveličanja.

Ktera so znamenja prave cerkve?

Znamenja prava cerkve so štiri: in ta so:
1. Daje edina; 2. sveta; 3. vesvoljna ali
katoliška; 4. apostolska.

Kako se prava cerkva še drugače imenuje?

Prava cerkva se imenuje tudi Rimska,
ker je Rimska cerkva glava vseh drugih cerkev
in središče cerkvene edinosti.

- 19 —

b. Od občestva svetnikov.

Kako imajo pravoverni kristiani občestvo
ali zvezo med sebo?

Pravoverni kristiani imajo med sebo ob¬
čestvo ali zvezo kakor udje telesa.

V čem obstoji občestvo ali zveza svetnikov?
Občestvo ali zveza svetnikov obstoji v tem,

da se vsi udje cerkve duhovnih zakladov (šacov)
vdeležvajo.

Kteri so udje cerkve, ki imajo zvezo med sebo?
Udje cerkve, kteri imajo zvezo med sebo, so:

1. V e r n i n a z e m 1 j i.

2. Svetniki v nebesih.

3. D u š e m e r t v i h, ki so v vicah.
Kakšno zvezo imajo med sebo včrni na

zemlji ?

Verni na zemlji imajo zvezo med sebo,
da slehernega molitva in zasluženje dobrih del
tudi drugim pomaga.

§. U). Od desetega člena vere.

Kako se glasi deseti člen vere?

Deseti člen vere se tako glasi:
Odpuščanje grehov.

Kaj nas uči ta člen vere?

Ta člen vere nas uči, da je Jezus Kristus
svoji cerkvi oblast dal, grehe odpuščati.

Kdo ima v pravi cerkvi oblast grehe od¬
puščati?

V pravi cerkvi imajo škofje in mesni ki
oblast, grehe odpuščati.

20

Kde se grehi odpuščajo?

Grehi se odpuščajo v zakramentu svetega
kersta in zakramentu svete pokore.

§. 11. Od ednajstega dlena vere.

Kako se glasi ednajsti člen vere?

Ednajsti člen vere se tako glasi:

V s t a j e n j e m e s a.

Kaj se razume pod vstajenjem mesa?

Pod vstajenjem mesa se razume, da bo
Bog sodni den mertve k življenju obudil, in
da bodo ljudje vstali s svojim mesom, to je z
ravno tistimi telesi, ki so jih v življenji imeli.

§. 12. Od dvanajstega člena vere.

Kako se glasi dvanajsti člen vere?

Dvanajsti člen vere se tako glasi:

Večno življenje.

Kaj verujemo in spoznamo z besedami
dvanajstega člena vere ?

Z besedami dvanajstega člena vere spozna¬
mo in verujemo večno, vedno zveličanje,
ktero bo želje svetnikov in izvoljenih popol¬
noma dopolnilo.

Kaj pa terdimo z besedo Amen?

Z besedo Amen terdimo, da nad nauki,
zapopadenimi v apostolski veri, ne dvomimo
(ne cviblamo), marveč da za res imamo vse,
kar je v nji zapopadenega.

II. Poglavje.

©d 13. p a»j a«

I. Razdelek.

Kaj je kerščansko upanje.

Kaj se pravi: kerščansko upati?

Kerščansko upati se pravi: t e r d n o se
zanesti (nadjati), da nam bo Bog -  dal, kar
nam je obljubil.

Kaj upamo od Boga?

Upamo od Boga večno življenje,
to je večno zveličanje in pripomočke,
tisto doseči.

Zakaj upamo?

Upamo, ker je Bog vsemogočen,  v
spolnovanju svojih obljub zvest,  neskončno
dobrotljiv in vsmiljen,  ki torej spol¬
niti more in hoče, kar je obljubil.

S čim se kerščansko upanje obuja?

Kerščansko upanje se obuja sosebno z
molitvo.

— 22  —

II. Razdelek.

Od molitve.

§. 1. Od molitve sploh.

Kaj je molitva?

Molitva je povzdigovanje duha k Bogu.

Zakaj molimo?

Molimo zato, da Boga, naj višjega Gospo¬
da, po dolžnosti častimo,  da se mu za prejete
dobrote zahvalimo, in da ga prosimo
za to, kar nam je prihodno potreba.

Zakaj še molimo?

Molimo tudi za odpuščanje grehov, in da
v splošnih in posebnih v lastnih in bližnjega
potrebah od Boga pomoči izprosimo.

Ali smo dolžni moliti?

Dolžni smo moliti, zakaj molitva je edna
izmed naj imenitniših dolžnosti naše vere.

Kde je zapopadeno vse, za kar moramo
moliti ?

Vse, za kar moramo moliti, zapopadeno
je v Očenašu,  to je v Gospodovej molitvi.

§. 2. Od Gospodove molitve posebej.

Kdo nas je učil moliti?

Kristus, naš Gospod, nas je učil moliti.

Kako nas je Kristus učil moliti?

Kristus nas je učil moliti Očenaš, ki se
mu tudi Gospodova molitva pravi.

23

Kako se moli Oče naš?

Očenaš se tako moli:

Oče naš, kteri si v nebesih.
Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi
k nam tvoje kraljestvo. Zgodi se
tvoja volja, kakor v nebesih, tako
na zemlji. Daj nam danes  naš
vsakdanji kruh. Odpusti nam naše
dolge kakor tudi  mi odpuščamo
svojim dolžnikom. In nas ne vpelji
v skušnjavo. Temoč reši  nas hudega.
Amen.

Iz česa obstoji Gospodova molitva?

Gospodova molitva obstoji' iz predgovora
in sedem prošenj.

a. Od predgovora.

Kako se glasi predgovor?

Predgovor se tako glasi:

Oče nas, kteri si v nebesih.

Koga kličemo s temi besedami predgovora?

S temi besedami predgovora kličemo
Boga, kteri je naš oče.

Zakaj pravimo Bogu „oče“ ?

Bogu pravimo „oče“, ker je ljudi po svoji
podobi stvaril, in po očetovo za rije skerbi.

Zakaj pravimo Bogu „naš oče‘‘?

Bogu pravimo naš oče, ker nas je vse po
svetem Duhu pri svetem kerstu storil svoje

- 24

otroke, svoje dediče (erbe), in so-dediče rav-
noerbe) Jezusa Kristusa in brate med sebo.

Zakaj pravimo: kteri si v nebesih?

Pravimo: kteri si v nebesih,  ker Bog,
dasiravno je povsod pričujoč, vendar posebno
v nebesih prebiva, kjer se svojim izvoljenim
od obličja do obličja kaže in uživati daje.

b. Od pervih treh prošenj Gospodove molitve.

Ktera je perva prošnja?

Perva prošnja je: Posvečeno bodi

tvoje ime.

Zakaj prosimo naj poprej, da bi božje ime
posvečeno bilo?

Prosimo naj poprej, da bi božje ime po¬
svečeno bilo, ker smo dolžni vselej in pred
vsemi rečmi prositi za to, kar božjo čast tiče, in
potle še le, kar je nam ali bližnjemu potreba.

Kaj prosimo v pervi prošnji očenaša?

V pervi prošnji očenaša prosimo:

1. Da naj bo Bog pri vseh ljudeh na
zemlji spoznan, in njegovo presveto ime povsod
znano in čeŠceno.

2. Da naj se grešniki k Bogu spreober-
nejo, in se k pokori obude.

3. Da naj se njegovemu imenu nikoli ne-
čast ne dela, ne s krivoverstom in nevero, ne
z bogoklestvom in nekerščanskim življenjem.

25

Ktera je druga prošnja?

Druga prošnja je: Pridi k nam tvoje
k r a Ij e s t v o.

Kaj prosimo v drugi prošnji?

V drugi prošnji prosimo:

1. Da naj Bog svojo cerkvo in kraljestvo
svoje milosti razširja in uterjuje, kraljestvo
hudiča in greha pa razdene.

2. Da naj vero, upanje in ljubezen v nas
vlije in te čednosti v nas pomnoži.

3. Poslednič, da naj nam po tem življenju
nebesa dodeli.

Ktera je tretja prošnja?

Tretja prošnja je: Zgodi se tvoja
volja kakor v nebesih, tako na zemlji.

Kaj prosimo v tretji prošnji ?

V tretji prošnji prosimo:

1. Da naj nam Bog da milost, njegovo
sveto voljo v vseh okolščinah na zemlji tako
na tenko in voljno dopolnovati, kakor jo an¬
geli in svetniki v nebesih dopolnujejo.

2. Da naj Bog od nas odverne vse, kar
je dopolnovanju njegove svete volje na poti.

c. Od poslednih štirih prošenj Gospodove molitve.

Ktera je četerta prošnja?

(Jeterta prošnja je: Daj nam danes
naš vsakdanji k r u h.

26

Kaj prosimo v ceterti prošnji ?

V ceterti prošnji prosimo:

1. Da naj nam Bog da vsega, česar nam
je potreba, da ohranimo svoje telesno in dušno
življenje.

2. Da naj Bog dragoto in lakoto, pa tudi
greh, kteri večkrat take kazni prinaša, dobrot¬
ljivo od nas odverne.

Ktera je peta prošnja?

Peta prošnja je: Odpusti nam naše
dolge, kakor tudi mi odpuščamo
svojim dolžnikom.

Kaj prosimo v peti prošnji?

V peti prošnji prosimo, da naj nam Bog
naše grehe odpusti ravno tako, kakor mi iz
serca odpuščamo tistim, ki so nas razžalili.

Ktera je šesta prošnja?

Šesta prošnja je: In ne vpelji nas v
skušnjavo.

Kaj prosimo v šesti prošnji ?

V šesti prošnji prosimo, da naj nam Bog ob
času skušnjave svoje pomoči ne odtegne in ne
pripusti, da bi pod skušnjavo obnemagali.

Kdo nas sosebno skuša?

Skuša nas sosebno svet,  naše meso,
to je naše hudo nagnenje in poželenje, pa
h u d i č ali hudobni duh.

Ali Bog tudi pobožne in pravične skuša?

27

Tudi pobožne in pravične Bog- skuša,
kadar Bog- njih čednost skuša:

1. z boleznijo; 2. s siromaštvom in dru¬
gimi nadlogami.

Ktera je sedma prošnja?

Sedma prošnja je: Te moč reši  nas
hudega.

Kaj prosimo v sedmi prošnji ?

V sedmi prošnji prosimo:

1. Da naj nas Bog sosebno reši hudega
na duši, kar je greh, in nas obvaruje večnih
in časnih kazni za greh.

2. Da naj nas Bog reši tudi časnih
nadlog, če niso k našemu zveličanju.

3. ' Da naj nam Bog dodeli milost, vse
nadloge in težave, ki nam jih pošlje, poterp-
Ijivo in stanovitno prenesti.

Kaj pomeni beseda „Amen*‘ ?

Amen, hebrejska (židovska) beseda, po¬
meni: zgodi se! ali pa: zgodilo se bode.

§. 3. Od angelskega cešcenja.

Ktero molitvo katoliški kristiani veči del
očenašu dostavljajo ?

Katoliški kristiani dostavljajo veči del
očenašu angelsko  češ  če  nje.

Kaj je angelsko češčenje?

Angelsko češčenje  je molitva, s ktero

sveto Devico Mario, mater božjo, pred vsemi
angeli in svetniki posebno častimo in na po¬
moč kličemo.

Kako se moli angelsko češčenje?

Angelsko češčenje se tako moli: Češ če n a
si Maria, gnade *) polna, Gospod je
s tebo.  Z e g n a n a (blagoslovljena) si med
ženami,  in  ž e g n a n (blagoslovjen) j e sad
tvojega telesa, Jezus. Sveta Maria,
mati božja! prosi za nas grešnike
zdaj in o naši smertni  uri. Amen.

Zakaj pravimo: Sveta Maria, mati božja?

Pravimo: Sveta Maria, mati božja, ker
je sveta Devica Maria rodila Jezusa Kristusa,
kteri je pravi Bog.

Kdaj katoliška cerkva mater božjo posebno
Časti z angelskim češčenjem?

Katoliška cerkva časti mater božjo z
angelskim češčenjem posebno, kedar zjutraj,
opoldne in zvečer  k molitvi zvoni.

Česa se je pri tem zvonjenju sosebno
treba spomniti?

Pri tem zvonjenju se je sosebno včlove-
čenja Sina božjega hvaležno in pobožno treba
spomniti.

*) milosti.

29

III. Poglavje.

I. Razdelek.

\ '

Kaj je kerščanska ljubezen.

Kaj se pravi: kerščansko ljubiti?

Kerščansko ljubiti se pravi: Boga, naj

vekšo dobroto, zavolj njega samega in bližnega
zavolj Boga ljubiti, zavolj Boga voljno storiti
vse, kar nam je zapovedal.

Zakaj moramo Boga še ljubiti?

Boga moramo ljubiti tudi za to, ker je
nam neskončno dobrotljiv.

Kako moramo Boga ljubiti?

Boga moramo ljubiti čez vse, iz celega
svojega serca, iz vse svoje duše, iz vse svoje
pameti in iz vse svoje moči.

Kaj se pravi: Boga čez vse ljubiti?

Boga čez vse ljubiti se pravi: Boga bolj
ljubiti kakor vse stvari, in ga raje imeti
(bolj čislati), kakor vse, kar nam more pri¬
jetno in dopadljivo biti.

Kdo se razume z besedo: bližni?

Z besedo: bližni  se razume vsak človek,
prijatel in sovražnik.

— 30

Kaj se pravi: bližnjega ljubiti?

Bližnjega ljubiti se pravi: bližnemu dobro
hoteti, storiti mu to, kar mu je prijetno in k
pridu; in opustiti vse, kar mu je neprijetno
in škodljivo.

Je li kerščanska ljubezen potrebna?

Kerščanska ljubezen je tako potrebna, da
človek, ki se svoje pameti zave, brez ljubezni
ne more večnega življenja doseči.

Kako se pokaže ljubezen <lo Boga in do
bližnjega?

Ljubezen do Boga in do bližnega se po¬
kaže, če spolnujemo deset zapoved božjih.

II. Razdelek.

Od deset božjih zapoved sploh.

Ktere so desetčre zapovedi božje ?

Po poglavitnem zapopadku so desetere
zapovedi božje te le:

1. Vervaj v enega samega Boga.

2. Ne imenuj po nepridnem božjega imena.

3. Posvečuj praznik.

4. Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo
živel, in da ti bo dobro na zemlji.

5. Ne ubijaj.

t>. Ne prešestvaj.

7. Ne kradi.

31

8. Ne pričaj pro krivem zoper svojega
bližnega.

9. Ne želi svojega bližnega žene.

10. Ne želi svojega bližnega blaga.

Komu je Bog dal deset božjih zapoved?

Bog je dal deset božjih zapoved Moj¬
zesu  na gori Sinaj za izraelsko ljudstvo, ko
je bilo po izhodu iz Egipta v puščavi.

Je li mogoče deset božjih zapoved spolnovati ?

Deset božjih zapoved spolnovati je mogoče,
ker Bog vsakemu k temu potrebno milost daje.

Kaj zapopadajo v sebi desčtere zapovedi
božje?

Perve tri zapovedi božje zapopadajo dolž¬
nosti do Boga, drugih sedem pa dolžnosti do
bližnega?

Kde se najde zapopadek deset zapoved
božjih od kratkem?

Zapopadek deset zapoved božjih se najde
ob kratkem v dveh zapovedih ljubezni.

Ktera je perva zapoved ljubezni?

Perva zapoved ljubezni je: Ljubi Gospoda,
svojega Boga, iz celega svojega serca, iz vse
svoje duše, iz vse svoje pameti in iz vse svoje
moči.

Ktera je druga zapoved ljubezni?

Druga zapoved ljubezni je: Ljubi svojega
bližnega, kakor sam sebe.

3*2

Kako razlaga Kristus zapoved ljubezni do
bližnega?

Kristus razlaga zapoved ljubezni do bliž¬
nega s temi besedami: Vse, kar koli hočete,
da bi vam ljudje storili, tudi vi njim
storite.  V tem je postava in preroki.

Kaj se mora pri vsakej zapovedi pomniti?

Pomniti se mora, da je v vsaki zapovedi
nekaj zapovedanega, nekaj pa prepovedanega.

III. Razdelek.

Od deset božjih zapovedi posebej.

§.  7. Od pervih treh zapovedi, ktere zapopadajo
dolžnosti do Boga.

Kaj je v pervej zapovedi zapovedanega?

V pervej zapovedi je zapovedano, v enega
Boga verovati, moliti  ga, v njega upati,
njega ljubiti.

Kaj je v pervej zapovedi prepovedanega?

V pervej zapovedi je prepovedano: N e-
vera, malikovanje, krivoverstvo,  vede¬
ževanje, prazna vere, vraže  (copernija);
prepovedano je tudi: sovražiti  Boga, o b ti¬
pati, ne zaupati, ali pa prederzno zaupati
v božjo milost.

Ali ni zoper pervo zapoved, angele in
svetnike častiti in na pomoč klicati?

33

Ni zoper pervo zapoved, marveč dobro
in koristno  je, angele in svetnike častiti
in na pomoč klicati.

Zakaj kličejo katoliški kristiani angele na
pomoč?

Katoliški kristiani kličejo angele na po¬
moč, ker so ljudem za varhe dani; ker ljudi
ljubijo, za njih zveličanje skerbe, in za nje
prosijo; ker vedno Boga gledajo in mu tudi
molitvo ljudi darujejo.

Zakaj kličejo katoliški kristiani tudi svet¬
nike na pomoč ?

Katoliški kristiani kličejo tudi svetnike na
pomoč, ne kakor da bi iz lastne moči pomagati
mogli, ampak zato, ker so prijatli božji, in tudi
za ljudi pri Bogu prosijo.

Ali je zoper pervo zapoved, podobe imeti
in častiti?

Podobe imeti in častiti ni zoper pervo
zapoved božjo; zakaj ta le prepoveduje podobe
delati za to, da bi jih molili.

Zakaj katoliški kristiani podobe časte ?

Katoliški kristiani časte podobe, ker nam
kaj častitljivega, postavimo: božjo osebo, ali
mater božjo ali angela ali kakega svetnika
pred oči stavijo. Češčenje ni namenjeno podobi,
ampak temu, kogar podoba pomeni.

Kaj je v drugej zapovedi prepovedanega ?

KerŠčanski nauk. S

34

V drugej zapovedi je prepovedano, b o ž-
jeinu imenu nečast delati.

Kako se božjemu imenu nečast dela?

Božjemu imenu se nečast dela :

1. Z vsakim grehom.

2. Posebno z bogokletstvom (preklinjeva-
njem): kedar se od prave vere in od svetnikov
zaničljivo govori.

3. Kedar kdo brez potrebe ali celo po
krivem priseže.

4. Kedar se Bogu storjena obljuba prelomi.

5. Kedar se božje ime brez potrebe in
brez časti izreče.

6. Kedar kdo božjo besedo ali pači, ali
pa napačno (na zlo) obrača.

Kaj je v drugej zapovedi zapovedanega?

V drugej zapovedi je zapovedano božje
ime posvečevati  in s častjo izrekovati.

Kako se božje ime posvečuje?

Božje ime se posvečuje:

1. Ako Boga naravnost pred vsem svetom
spoznamo.

2. Ako Boga v dušnih in telesnih potre¬
bah na pomoč kličemo.

3. Ako s pravično prisego Boga na pričo
pokličemo, da bi kako reč verjetno storili.

4. Ako Bogu storjene obljube zvesto spol¬
nimo.

35

5. Ako božjo besedo pridno in s pobož¬
nostjo poslušamo.

6. Ako vse, kar počnemo, k časti in
slavi božjega imena storimo in Bogu darujemo
(izročamo).

Kaj je v tretjej zapovedi zapovedanega?

V tretjej zapovedi je zapovedano, v ne¬
deljo, ktera je že od apostolskih časov k
spominu Kristusovega vstajenja v naš praznik
odločena, od dela prenehati in p o č i-
v a t, i i n p o b o ž n a dela  opravljati.

Kaj je v tretjej zapovedi prepovedanega?

V tretjej zapovedi je prepovedano:

1. Vse hlapčevsko delo  brez
potrebe in brez pravega dovoljenja.

2. Vsa druga opravila,  ktera temu
dnevu ali nečast delajo, ali pa njegovo po¬
svečevanje odvračajo ali zaderžujejo.

2. Od sedem poslednih zapovedi, ktere imajo
v seli dolžnosti do bližnega.

Kaj je v četertej zapovedi zapovedanega ?

V četertej zapovedi je posebno zapo¬
vedano, da naj otroci svoje stariše ljubijo,
s p 'o š t u j e j o in jim strežejo;  da naj
jim bodo v vsem, kar ni zoper božjo zapo¬
ved, pokorni, naj jim v dušnih in telesnih
potrebah pomagajo in za nje molijo.

Kaj je v četertej zapovedi prepovedanega?

V četertej zapovedi je prepovedano, svojim
starišem nepokornim  biti, jih sovražiti,
zaničevati, zasramovati, zmerjati  ali
preklinjati, jih v potrebah zapustiti ali jim
škodovati.

Kaj je obljubljeno otrokom, kteri (koji)
to zapoved spolnijo?

Otrokom, kteri to zapoved spolnijo, je
dolgo življenje in sreča  obljubljena.

Česa se je bati otrokom, kteri te zapo¬
vedi ne spolnijo?

Otokrom, kteri te zapovedi ne spolnijo,
bati se je prav hudih časnih in večnih kazni.

Ali četerta zapoved samo otroke in sta-
riše zadeva?

Oeterta zapoved ne zadeva samo otrok in
pa starišev, temoč tudi vse podložnem  vse
njihove duhovske in deželske gosposke
(oblasti), kakor tudi učitelje  in vse tiste
ljudi, ki so zavolj svoje starosti in ve¬
ljave  vredni časti.

Ktere dolžnosti imajo podložni?

Podložni so dolžni proti svojim vikšim
in predpostavljenim, naj si bodo dobri ali
hudi, tako zaderžati se, kakor otroci proti
svojim starišem. Veči del vse, kar je otrokom
do njih starišev zapovedano in prepovedano,

je tudi podložnim do njih vikših zapovedano
in prepovedano.

Kaj je v petej zapovedi prepovedanega?

V petej zapovedi je prepovedano umoriti
ali pa poškodovati  koga drugega ali pa
samega sebe.

Kaj še večje v petej zapovedi prepovedanega ?

V petej zapovedi je tudi prepovedano:
jeza, sovraštvo, pohujšanje  in vsako
razžaljen j e bližnega.

Kaj je v petej zapovedi zapovedanega?

V petej zapovedi je zapovedano:

1. Mir in edinost  (zlogo) imeti z vsakim,
tudi s tistimi, ki so nas razžalili.

2. Vsakemu dobre zglede  davati.

3. Bližnemu dušne in telesne dobrote
skazovati.

Kaj je v šestej zapovedi prepovedanega?

V šestej zapovedi je prepovedano vse n e-
čisto djanje, nečisto obnašanje in
nečiste besede, radovoljno dopadanje
in privoljenje pri nečistih mislih in
željah;  in vse, kar v nečistost napeljuje.

Kaj pa napeljuje v nečistost?

V nečistost napeljuje: Nečimerna in
nesramna noša  (obleka), lenoba, ne¬
zmernost v jedi in pijači, prepri-

38

jaz n o p e Čanje  (pajdaštvo)  z osebami
drugega spola, nespodobni pogledi
in branje nečistih knjig ali pisov.

Kaj je v šestej zapovedi zapovedanega?

V šestej zapovedi je zapovedano,  na duši
in na telesu čisto zaderžati se, in
sicer celo v mislih, besedah in v obna¬
šanju, tudi je zapovedano,  vseh grešnih
priložnosti skerbno ogibati se.

Kaj je v sedinej zapovedi prepovedanega?

V sedmej zapovedi je prepovedano:  Tat¬
vina, goljfija pri meri in vagi (teht¬
nici)  , prideržanje tujega (ljudskega)
blaga in zasluženega plačila, oderti-
ja pri posojevanju in vse poškodo¬
vanje bližnega na njegovem premo¬
ženju in na njegovih pravicah.

Kaj je v sedmej zapovedi zapovedanega?

V sedmej zapovedi je zapovedano,  vsa¬
kemu svoje pustiti, dati in opraviti,
ukradeno blago pove miti in stor¬
jeno škodo popraviti.

Kaj je v osmej zapovedi prepovedanega?

V osmej zapovedi je prepovedano:  kriva
pričba, kriva tožba, vse laži, tudi  laži
iz šale (norčije) in v sili,  obrekovanje;
opravljanje, krivo n a t o 1 c o v a n j e (sum),
prederzna sodba, podpihovanje.

39

Kaj je t osmej zapovedi zapovedanega?

V osmej zapovedi je zapovedano: resnica
(istina), odkritoserčnost v govoru in v
d j a n j u , poganjanje za dobro ime
b 1 i ž n e g a, preklic obrekovanja in
opravlja n j a-

Kaj prepovedujete posledne dve zapovedi?

Posledne dve zapovedi prepovedujete  vse
poželenje tega, kar je drugih.

Kaj je v poslednih dveh zapovedih zapo¬
vedanega ?

V poslednih dveh zapovedih je zapovedano:
čistost serca, krotenje hudega pože¬
lenja,  in posebno  ne imeti nobenih želj
do tega, kar ni naše.

Zakaj je Bog tudi naše poželenje in hotenje
postavi podvergel?

Bog je tudi naše poželenje in hotenje
postavi podvergel, da bi nam pokazal:

1. Da je Grospod naših sere.

2. Da mu ni nič skritega od vsega tega,
kar se v našem sercu godi.

3. Da je njegova postava veliko boljša,
kakor vse človeške postave, ktere nam le vu-
nanja dela zapovedati morejo, ne pa tudi naših
notranjih misli.

4. Da, ako hočemo greh zatreti, nam je
treba zadušiti ga preč pri njegovem viru
(izviru), ki je hudo poželenje.

40

Kaj se učimo iz poslednih dveh zapovedi?

Iz poslednih dveh zapovedi se učimo, da
kristianu ni zadosti zapovedane dolžnosti le
zvunanje spolno vati, ampak da mora tudi
znotraj voljo imeti, to je, da bodi iz celega
serca pripravljen, vse storiti, kar je zapo¬
vedano, in vse opustiti, kar je prepovedano.

Kaj je Bog obljubil tistim, kteri (koji)
njegove zapovedi spolnujejo?

Bog je tistim, kteri njegove zapovedi spol¬
nujejo, večno življenje in tudi na tem svetu
mnogo srečo in žegen (blagoslov) obljubil.

IV. Razdelek.

Od cerkvenih zapovedi sploh.

Ali smo dolžni, cerkvene zapovedi spolnovati?

Dolžni smo, cerkvene zapovedi spolnovati:

1. Ker nam četerta božja zapoved dolž¬
nost nalaga, duhovsko in deželsko vlado (go¬
sposko) ubogati.

2. Ker je Kristus, naš božji postavodajavec,
v evangelju naravnost zapovedal, cerkvo slušati.

Ktere so cerkvene zapovedi, ki nam jih
je posebno treba vedeti in spolnovati?

Cerkvene zapovedi, ki nam jih je posebno
treba vedeti in spolnovati, so petere:

1. Posvečuj zapovedane praznike.

2. B o d i ob nedeljah in zapove¬
danih praznikih s spodobno pobož¬
nostjo pri svetej  mesi.

41

3. Posti se zapovedane postne dni,
namreč štiridesetdenski post, kvaterne
in druge zapovedane postne dni; zderžuj
se tudi ob petkih in sobotah mesnih jedi.

4. Spovej se svojih grehov po¬
stavljenemu spovedniku k manjšemu
(vsaj) enkrat v letu, in o velikonočnem
(vuzeniškem) času prejmi sveto resno
telo.

5. Ne obhajaj ženitbe  (svatov-
ščine) o prepovedanih  časih.

V. Bazdelek.

Od cerkvenih zapovedi posebej.

§. 1. Od pervih dveh cerkvenih zapovedi.

Kako se glasi perva cerkvena zapoved?
Perva cerkvena zapoved se tako glasi:
Posvečuj zapovedane praznike (svetke).
Kaj zapoveduje cerkva v pervej zapovedi?
Cerkva zapoveduje v pervej zapovedi,
praznike ravno tako praznovati ali posvečevati
kakor nedelje, torej tudi o praznikih (svetkih)
počivati, ne delati, marveč pobožna dela
opravljati.

Kaj prepoveduje cerkva v pervej zapovedi?
Cerkva prepoveduje v pervej zapovedi vse
tisto, kar je v nedeljo prepovedano, namreč:

1. Vsa hlapčevska dela brez potrebe
in pravega dovoljenja, in ta dela so, kakor
v nedeljo, celi den prepovedana.

2. Taka opravila in veselice,  ktere
temu dnevu ali nečast delajo, ali njegovo po¬
svečevanje zaverajo.

Kako se glasi druga cerkvena zapoved?

Druga cerkvena zapoved se tako glasi:
Bodi ob nedeljah in zapovedanih
praznikih s spodobno pobožnostjo
pri s v e t e j mesi.

Kaj je v drugi cerkveni zapovedi zapo¬
vedanega?

V drugi cerkveni zapovedi je zapovedano,
ob nedeljah in zapovedanih praznikih pri celej
svetej mesi s pobožnostjo biti.

Kaj moramo storiti, da nedelje in praz¬
nike po namenu cčrkve posvečujemo?

Da nedelje in praznike po namenu cerkve
posvečujemo, moramo ne le pri svetej mesi
biti, ampak tudi pridigo  pazno (zamerklivo)
poslušati, zakrament svete pokore in presve¬
tega resnega telesa prejemati, duhovne knjige
brati, pri popoldenskej službi božjej biti in
druga dobra dela opravljati.

Kaj je v drugi cerkveni zapovedi prepo¬
vedanega?

V drugi cerkveni zapovedi je sosebno pre-

4 .'!

povedana lenoba v službi božji ob ne¬
deljah in praznikih, kakor je na primer:

1. Ce kdo ni pri celej svetej mesi, ali ne
s pobožnostjo, ali pa če je malo kdaj pri pridigi.

2. Ce se čas zapovedane službe božje po¬
trati z jedjo, pijačo, igro in drugim razveselje¬
vanjem, ktero od božje službe odvrača.

I. Od svete meše.

a. Kaj je sveta meša in kaj se pri njej godi.

Kaj je sveta meša?

Sveta meša je nekervava daritva novega
zakona (zaveza), vedni spomin kervave daritve,
ktero je Jezus Kristus na križu opravil.

Kdo je sveto meso postavil?

Jezus Kristus je pri zadnjej večerji sveto
meso postavil.

Kako je Jčzus Kristus sveto meso postavil?

1. Jezus Kristus je vzel kruh in kelih
(čašo) z vinom 2. Je oboje požegnal (bla¬
goslovil) in rekel nad kruhom: To (ovo) je
moje telo;  in nad kelihom: To (ovo) je
kelih moje  ker  vi. 3. Je dal oboje priču¬
jočim apostolom zaužiti. 4. Je zapovedal: To
storite k mojemu s pomenu.

Kdo opravlja daritvo svete meše?

Pri svetej mesi se nevidno Jezus
Kristus  sam daruje za nas svojemu nebe-

44

škemu očetu; vidno pa mešnik  to  d a-
r i t v o oprovlja.

Zakaj-opravlja mešnik daritvo svete meše?

Mešnik opravlja daritvo svete meše:

1. Da spoznamo naj vekše gospodstvo
božje, naj večo oblast, ktero ima Bog čez
vse stvari.

2. Da zahvalimo Boga za vse njegove
dobrote.

3. Da bi zadobili od Boga odpuščenje
grehov.

4. Da bi izprosili od Boga vse tiste mi¬
losti, kterih potrebujemo.

Komu se daritva svete meše daruje?

Daritva svete meše se daruje in se sme
darovati le samemu Bogu.

Za koga daruje mešnik daritvo svete meše?

Mešnik daruje daritvo svete meše za žive
in m er  t ve.

b. Kako se mora pri svetej mesi biti.

Kako moramo biti pri svetej meši?

Pri celej svetej meši moramo biti, nobenega
njenih imenitniših delov ne smemo po nemarnem
zamuditi; ni pa zadosti, da smo le pričujoči,
kedar se bere, ampak moramo tudi 1. pazljivo,
2. spodobno in 3. pobožno  pri njej biti.

Kteri so naj imenitniši deli svete meše?

45

Naj imenitniši deli svete meše so e v a n-
gelj, darovanje, povzdigovanje, ob¬
hajil o.

Kaj se mora pri evangelju storiti ?

Pri evangelju se moramo spomniti, da je
dolžnost, evangeljske nauke poznati, jih pred
vsem svetom terditi, za nje ponašati se in po
njih živeti.

Kaj se mora pri darovanju storiti ?

Pri darovanju moramo svojo misel z meš-
nikovo mislijo skleniti in se Bogu darovati.

Kaj se mora pri povzdigovanju storiti ?

Pri povzdigovanju moramo Jezusa Kristusa
pod podobama kruha in vina moliti in spoznati,
na persi terkaje se, da so naši grehi Jezusove
smerti krivi. Moramo svoje grehe obžalovati
in vero, upanje in ljubezen obuditi.

Kaj se mora pri obhajilu storiti ?

Pri mešnikovem obhajilu, ako k obhajilu
ne gremo, moramo to v duhu storiti, to je,
moramo imeti želje, telo Jezusa Kristusa vredno
prejeti.

2. Od pridig.

Kaj še gre k službi božji ?

Pridiga, poslušanje božje besede, gre tudi
k službi božji.

Zakaj moramo pridige poslušati ?

Pridige moramo poslušati:

1. Ker se v pridigati božja beseda ozna-
nuje in razlaga.

2. Ker prav malo kristianov resnice svete
vere raz lož no in do čistega ve; ker jih veliko
v mladosti ne posluša zadosti dolgo in zadosti
pazno kerščanskega nauka, v kterem se verske
in djanske resnice do čistega razkladajo.

Kaj mora storiti, kdor hoče iz pridig
dušen prid ali dobiček imeti?

Kdor hoče iz pridig dušen prid imeti,
mora: 1. brez razmišljenosti, z veliko pazlji¬
vostjo (zamerkljivostjo) poslušati. 2. Kar je
rečenega, mora na se obračati, ne na druge.

3. Poslednič mora resno voljo imeti in si pri¬
zadevati, da nauke pridigarjeve spolnuje.

§. 2. Od poslednih treh cerkvenih zapovedi.

Kako se glasi tretja cerkvena zapoved ?

Tretja cerkvena zapoved se tako glasi
Posti se zapovedane postne dni,
namreč štiridesetde n ski post, k v a-
terne in druge zapovedane postne
dni; z d e r ž u j se tudi o petkih  in
sobotah mesnih jedi.

Kaj zapovčduje tretja cerkvena zapoved?

Tretja cerkvena zapoved zapoveduje,
zderžati se o petkih in sobotah mesnih jedi,
druge (ostale) zapovedane postne dni pa tudi
vseh mlečnih in jajčnih jedi, ako jih ne pri-

47

pušča uživati sploh veljavna navada, kakoršna
je pri nas in po nemških deželah.

Kaj se mora še storiti, da se tretja cer¬
kvena zapoved popolnoma dopolni ?

Da se tretja cerkvena zapoved popolnoma
dopolni, mora si človek o zapovedanih postnih
dneh tudi kaj pritergati, kar se zgodi, če se
taki den le enkrat do sitega naje.

Kako se glasi četerta cerkvena zapoved?

Ceterta cerkvena zapoved se tako glasi:
Spovej se svojih grehov postavlje¬
nemu spovedniku k manjšemu (v s a j,
harem) enkrat v letu, in o velikonoč¬
nem času prejmi sveto rešno telo.

Kaj zapoveduje četerta cerkvena zapoved ?

Ceterta cerkvena zapoved zapoveduje spo¬
ved vsako leto naj manj enkrat in tudi sveto
obhajilo o velikonočnem (vuzemskem) času.

Kako se glasi peta cerkvena zapoved?

Peta cerkvena zapoved se tako glasi: N e
obhajaj ženitbe o prepovedanih  časih.

Kaj prepoveduje peta cerkvena zapoved?

Peta cerkvena zapoved prepoveduje, od
perve adventne nedelje do praznika (svetka)
svetih treh kraljev ali Kristusovega razgiašenja
in od pepelnične srede do perve nedelje po
veliki noči (do bele nedelje) ženitbo obhajati.

48

IV. Poglavje,

©d smetili

I. Razdelek.

Od svetih zakramentov sploh.

Ka je zakrament?

Zakrament je vidno znamenje
nevidne milosti, po Kristusu Gospodu
k našemu posvečenju postavljeno.

Kako nas sveti zakramenti posvečujejo?

Sveti zakramenti nas posvečujejo, ker
nam eni z novega ali navadno posvečujočo
milost in opravičenje dodele, eni pa to milost
v nas pomnožijo.

Po kterih zakramentih se nam navadno
posvečujoča milost in opravičenje podeljuje?

Posvečujoča milost in oprevičenje se nam
navadno podeljuje po zakramentih kersta  in
pokore.

Od koga imajo zakramenti svojo moč ?

Zakramenti imajo svojo moč od svojega
začetnika Jezusa Kristusa.

49 -

Koliko je zakramentov in kteri so?

Sedem zakramentov je, in so le ti (ovi):

1. Sveti k e r s t.

2. Sveta birma.

3. Sveto resno telo.

4. Sveta pokora.

5. Sveto p osle dno olje.

6. Sveto mešnikovo posvečevanje.

7. Sveti zakon.

II. Razdelek.

Od svetih zakramentov posebej.

§. 1. Od zakramenta sv. kersta.

Kaj je sveti kerst?

Sveti k e r s t je pervi in naj potrebniši
zakrament, v k t ere m je človek z vodo
in božjo besedo  od izvirnega (poerbanega)
greha in od vseh drugih storjenih
grehov, če jih je kaj pred kerstom storil,
očiščen in v Kristusu kakor nova
stvar prerojen, in posvečen.

Zakaj se veli svetemu kerstu pervi za¬
krament ?

Svetemu kerstu se veli pervi zakrament,
ker mora človek popred kerščen biti, predno
more kak drug zakrament prejeti.

Kerščanski nauk.

4

50

Zakaj se sveti kerst imenuje naj potreb¬
ni ši zakrament?

Sveti kerst se imenuje naj potrebniši za¬
krament, ker ne more nihče-tudi noben otrok
ne-brez kersta zveličan biti.

Kaj deli zakrament svetega kersta?

Zakrament svetega kersta deli:

1. Odpuščenje izvirnega greha in drugih
pred kerstom storjenih grehov, tudi vseh
večnih in časnih kazni.

2. Pri njem zadobi naša duša milost
božjo, po kterej smo opravičeni, otroci božji
in dediči (erbi) večnega zveličanja.

3. Tisti, kteri sveti kerst prejmejo, gredo
v cerkvo božjo in postanejo njeni udi.

4. Duši se vtisne neizbrisljivo znamenje,
torej se tudi sveti kerst ne more več ko
enkrat (enpot) veljavno in brez smertnega
greha prejeti.

Kdo sme kerstiti?

V sili sme vsak kerstiti;  zvun sile
pa imajo le škofi in fajmoštri  pravico
kerstiti; z njih pripuščenjem pa smejo tudi
drugi mešniki  in diakoni kerstiti.

Kaj mora storiti, kdor kerščuje?

Kdor kerščuje, mora:

1. Misel imeti, tako kerstiti, kakor je
Jezus Kristus zapovedal.

51

2. Mora človeka, kterega kerščuje, s pravo
(naturno) vodo obliti.

3. Mora med oblivanjem te (ove) besede
izreči: Jaz te ker s tim v imenu Očeta
in Sina in svetega ‘Duha.

čemu so kerstni botri?

Botri in botre (goteji in gotice, kumi in
kume) so dolžni tiste, ktere so pri svetem
kerstu deržali, ako jim stariši umerjejo, ali
pa svojo dolžnost zanemarijo, v kerščanskej
veri dobro podučiti.

§. 2. Od zakramenta svete birme.

Kaj je sveta birma?

Sveta birma je zakrament, v kte-
rem je kerščen človek  s‘sveto krizmo
in b o ž j o besedo od svetega Duha v
milosti p o ter j en, da svojo vero sta¬
novitno spozna in po njej  živ  i.

Kaj dela sveta birma?

Sveta birma množi posvečujočo milost
božjo in deli posebno milost, da kerščen
človek svojo vero stanovitno spozna in terdi,
in po njej živi. Vtisne tudi duši neizbrisljivo
znamenje; zatorej človek ne srne več ko
enkrat birman biti.

Kakšen mora biti,  kdor sveto birmo
vredno prejeti hoče ?

4 *

52

Da kdo sveto birmo vredno prejme, mora
biti v milosti božji; odraseni pa morajo še
vrh tega v veri in posebno v tem, kar ta
zakrament zadene, dobro podučeni biti, morajo
se tudi z molitvijo in z drugimi dobrimi deli
k temu pripravljati.

Ali se tudi k birmi botri jemljejo?

Tudi k birmi se botri jemljejo.

§. 3. Od zakramenta presvetega resnega telesa.

Kaj je zakrament svetega resnega telesa?

Zakrament svetega resnega telesa
je naj svetejši zakrament; je pravo
telo in prava kerv našega Gospoda
J e zus a Kristus a pod podobo kruha
in vina.

Kako je pričujoče telo in kerv Jezusa
Kristusa v presvetem resnem telesu?

1. Pod podobo kruha  je živo telo Je¬
zusa Kristusa pričujoče, torej je tudi njegova
kerv in njegova duša pričujoča. 2. Pod po¬
doba vina  ni le kerv, nego (temoč) tudi
telo Jezusa Kristusa; pod vsako podobo, tudi
v naj manjšej drobtinici ali kapljici je celi
Kristus pričujoč kakor Bog in človek.

Kaj sledi iz tega?

Iz tega sledi:

1. Da moramo Jezusa Kristusa v presve¬
tem resnem telesu moliti.

2. Da tisti, kteri zakrament oltarja tudi
le pod eno podobo, ali tudi le jeden košček
svete hostije zavžije, celega Kristusa prejme,
to je, ne le njegovo telo, nego tud njegovo
kerv.

3. Da Jezus Kristus dotle, dokler podobe
niso povžite, pod njimi zmirom pričujoč
ostane.

Kdaj in zakaj je Jezus Kristus sveto resno
telo postavil?

Jezus Kristus je sveto resno telo pri zad-
njej večerji postavil, ko je s svojimi učenci
velikonočno jagnje jedel:

1. V spomin svojega terpljenja in svoje
smerti.

2. Da daje dušam vernih kristianov hrano
za večno življenje.

Ali smo dolžni zakrament svetega resnega
telesa prejemati?

Dolžni smo zakrament svetega rešnega
telesa prejemati, ker ga je Jezus Kristus pre¬
jemati terdo zapovedal in ga zato postavil, da
nam v njem hrano za večno življenje daje.

Kdaj smo dolžni, sveto resno telo prejeti?

54

Po cetertej cerkvenej zapovedi smo dolžni
pod smertnim grehom vsaj enkrat v letu in
scer o velikonočnem času sveto resno telo
prejeti.

Je li treba tudi ob drugih časih ta sveti
zakrament prejeti?

Treba je prejeti ta sveti zakrament tudi
v smertnej nevarnosti, ker je popotnica v
večno zveličanje; cerkva tudi želi, ga bi ga
verni večkrat v letu prejeli, ker je duhovna
jed in živež dušni.

a. Od priprave k vrednemu užitju tega
zakramenta.

Kaj mora storiti (učiniti), kdor hoče za¬
krament svetega resnega telesa vredno prejeti?

Kdor hoče zakrament svetega resnega
telesa vredno prejeti, mora se k temu prav
in skerbno pripraviti.

Kolikšna je priprava, ktera je potrebna
k vrednemu užitju tega zakramenta?

Priprava, ktera je potrebna k vrednemu
užitju svetega resnega telesa, je dvojna;
ena zadeva (dotiče) dušo, ena pa telo.

V čem obstoji priprava na duši?

00

Priprava na duši obstoji' v čistosti
vesti in v pobožnosti serca.

Kaj se veli: Čisto vest imeti?

v #

Cisto vest imeti se veli: vsaj brez smert-
nega greha biti, to je, biti v posvečujoči mi¬
losti božji.

V čem obstoji pobožnost serca?

Pobožnost serca obstoji' v tem:

1. Da obudimo vero, upanje in ljubezen.

2. Da molimo in počastimo presveto
resno telo.

3. Da se hvaležno spomnimo smerti Je¬
zusa Kristusa, kteremu v spomin je ta zakra¬
ment postavljen, in nam zapovedano, da ga
uživamo.

4. Da se vadimo pohlevnosti in drugih
kerščanskih čednosti, posebno pa. ljubezni do
bližnega.

Kako se mora kristian na telesu pripra¬
viti, da sveto resno telo vredno prejme?

Da sveto resno telo vredno prejme, mora
kristian, ako ni nevarno bolen:

!. Od dvanajste ure pretekle noči tešč biti.

2. Mora spodobno oblečen biti in z vso
mogočo častjo k mizi Gospodovi pristopiti.

56

b. Od tega, kar je treba storiti pri užitjn pre¬
svetega resnega telesa.

Kaj je storiti, kedar se pred obhajilom
konfiteor ali očitna spoved moli?

Kedar se pred obhajilom konfiteor, to
je očitna spoved moli, moramo še enkrat
greveng’0 (kes) in žalost nad svojimi grehi
obuditi.

Kaj je storiti, kedar mešnik ljudem sveto
hostijo pokažejo?

Kadar mešnik ljudem sveto hostijo poka¬
žejo, moramo ponižno moliti jo, na persi
terkati se in reči: Gospod! nesem vre¬
den, da greš pod mojo streho, am¬
pak reci le besedo, in ozdravljena
bo moja  duš  a,

Kaj je storiti pri prejemanju svete
hostije?

Pri prejemanju svete hostije se usta spo¬
dobno odpro, jezik se na spodno ustnico
(žnabel) položi, bel pert, ako je pripravljen,
se pred se vzame, in tačas se prejme in zau¬
žije sveta hostija; pa se ne sme ne žvekati
(žvečiti), ne dolgo v ustih imeti.

57

c. Od tega, kar je po svetem obhajilu storiti.

Kaj je po svetem obhajilu storiti?

Po svetem obhajilu moramo:

1. Jezusa Kristusa zahvaliti za neskončno
milost, ktero nam je skazal, da se je ponižal
k nam priti.

2. V ponižnosti moliti ga.

3. Njemu darovati se.

4. Prositi ga, da naj s svojo milostjo
vedno pri nas ostane.

5. Vero, upanje in ljubezen obuditi, in
vse storjene dobre sklepe (naprejvzetja) ponoviti.

6. Vse svoje dušne in telesne potrebe in
težave potožiti mu.

§. 4. Od zakramenta svete pokore.

Od tega, kar je od tega zakramenta sosebno
vedeti treba.

Kaj je zakrament svete pokore?

Zakrament svete pokore je
zakrament, v kterem  za to postavljen
m e š n i k na božjem mestu grešniku p o
kerstu storjene grehe odpusti,
ako se jih zgrevano in do čistega spove, in
tudi resno voljo ima, poboljšati se in pravo
pokoro delati.

58

Je li zakrament svete pokore vsem potreben?

Ta (ovi) zakrament je potreben vsem, kteri
(koji) so po svetem kerstu smertno grešili.

Kaj zadobimo v zakramentu svete pokore?
V zakramentu svete pokore zadobimo:

1. odpuščenje grehov, 2. odpuščenje večnih
kazni, 3. milost božjo, 4. mir vesti.

Kaj se veli pravo pokoro delati?

Pravo pokoro delati se veli, verniti se k
Bogu, od kterega smo se z grehom odver-
nili, svoje grehe merziti, se jih resnično ke¬
sati, se jih spovedati in za nje zadostiti (za¬
dosti storiti).

Kaj je k zakramentu pokore potrebno?

K zakramentu pokore je teh p e t reči'
potrebnih: 1. Izpraševanje vesti,

2. grevenga  ali k e s, 3. t e r d e n s k 1 e p
ali naprejvzetje, 4. spoved, 5. zadostilo
ali naložena pokora.

a. Od izpraševanja vesti.

Kaj se veli: vest izpraševati?

Vest izpraševati se veli pomisliti, kaj smo
grešili od zadnje spovedi, ali pa od tistega
časa, ko smo začeli greh spoznavati.

59

Kaj se mora pri izpraševanju vesti naj
poprej storiti?

Pri izpraševanju vesti se mora naj poprej
sveti Duh na pomoč poklicati, da naj nas
razsveti in nam da spoznati, kaj in v čem
smo grešili.

Kaj je po tem storiti?

Po tem je treba pomisliti:

Sploh:

Ali nesmo grešili z mislimi, z željami, z
besedami, ali pa celo v djanju. Zravno se mora
tudi misliti na sorto (pleme) in število velikih
grehov, in tudi na okolščine, ktere (koje) greh
nekoliko povekšujejo, ali ga pa spreminjajo.

Po sameznem.

j. Ali se nesmo pregrešili zoper deset
božjih ali pet cerkvenih zapovedi.

2. Ali nesmo krivi enega ali več lastnih,
ali pa tudi tujih grehov.

3. Ali nesmo opustili, bližnemu dela usmi¬
ljenosti skazovati, ali drugih dobrih del, ktera
(koja) smo bili storiti dolžni.

4. Ali smo dolžnosti svojega stana spolnili,
ali jih nesmo spolnili.

60

Kaj se mora pri izpraševanju hudih (zlih)
misli in želj pomisliti?

Pri izpraševanju hudih (zlih) misli je treba
pomisliti, ali smo imeli nad njimi radovoljno
dopadanje ali ne, in pri željah, ali smo v nje
dovolili ali ne, dasiravno se djanje ni zgodilo.

Kako se pri izpraševanju vesti števila
smertnih grehov spomnimo?

Pri izpraševanju vesti se števila smertnih
grehov spomnimo, če pomislimo, ali smo greh
vsak den, teden ali mesec storili, in koliko krat
na den, v tednu, v mescu.

b. Od grevenge.

Kaj je grčvenga ali kes?

Grevenga ali kes je stud (ali gnus) nad
grehom, ki je naj vekše zlo (hudo), in znotra-
nja žalost zavolj žaljenja božjega, sklenena s
terdnim sklepom, Boga ne več (ne više) žaliti.

Kakova mora grčvenga biti?

Grevenga mora biti: 1. znotranja,

2. čez natur  n a, 3. čez  vse, in 4. splošna.

Kdaj je grčvenga znotranja?

Grevenga je znotranja, kadar ni le v
ustih, ampak tudi v sercu, to je, ako grešnik
ne veli samo z besedo, da se kesa, marveč
je tudi v sercu ganjen.

— til —

Kdaj je grevenga čeznaturna?

Grevenga je čeznaturna, ako grešnika
milost svetega duha in čeznaturni nagibi k
grevengi obude.

Kdaj pa je samo naturna?

Samo naturna je, ako grešnik iz zgoli
naturnih nagibov greh obžaluje in studi, posta¬
vimo zato, ker je v časno nesrečo, sramoto
ali škodo (kvar) prišel.

Ali more zgoli naturna grevenga odpu-
ščenje pri Bogu zadobiti?

Zgoli naturna grevenga ne more odpu-
ščenja pri Bogu zadobiti.

Kdaj je grčvenga čez vse?

Grevenga je čez vse, ako grešnika več
(više) greva, da je Boga žalil, kakor da bi
bil vse na svetu zgubil.

Kdaj je grčvenga splošna?

Grevenga je splošna, ako obseže vse
grehe brez izjemka.

Kolikerna je čeznaturna grčvenga?

Čeznaturna grevenga je dvojna, popol¬
noma  in n e p o p o 1 n o m a.

Kaj je popolnoma grevenga?

Popolnoma grevenga je čeznaturna žalost
in čeznaturen stud nad grehom, ker je greš¬
nik žalil Boga, naj vekšo dobroto, ki jo čez

vse ljubi: zravno tega se mora pa tudi resen
(resničen) sklep storiti, Boga ne več žaliti.

Kako se popolnoma grevenga obudi?

Popolnoma grevenga se tako (ovako)
obudi:

Moj Bog! vsi moji storjeni grehi
so mi iz serca žal, ker sem tebe,
svojega preljubeznjivega Boga,
tebe, vso svetost in n e k o n č n o
dobroto, ktero iz celega serca
ljubim, ž njimi žalil. Ter dno s k 1 e-
ti e m, s tvojo milostjo svoje živ¬
ljenje poboljšati, in vse,  tudi smert
raji preterpeti, kakor tebe, svo¬
jega Boga, tebe, neskončno svetost
in d o b r o t o, še kdaj s kakim grehom
žaliti. Daj mi milost, spolniti ta
(o vi) moj sklep. To (o v o) te prosim
po neskončnem z a služenju tvojega
božjega Sina, našega Gospoda in
Zveličarja Jezusa Kristusa.

Kaj moramo storiti, da popolnoma grčvengo
obudimo?

Da popolnoma grevengo obudimo, mora¬
mo: I. Boga njegove milosti prositi. 2. K

sercu gnati si in premisliti, kdo je tisti, kte-
rega smo žalili. 3. Moramo se v obudi gre-
venge večkrat vaditi.

63

Kdaj je človek dolžen popolnoma grevengo
obuditi ?

Človek je dolžen popolnoma grevengo
obuditi: 1. Kedar ima kak sveti zakrament

prejeti, pa ni v milosti božji, in nima prilož¬
nosti se spovedati. 2. Kolikorkrat je v kaki
smertni nevarnosti.

Kdaj je še dobro, popolnoma grčvengo
obuditi ?

Prav dobro je popolnoma grevengo vsak
den obuditi, sosebno pa, predno se spat gre.

Kaj dodeljuje popolnoma grčvenga?

Popolnoma grevenga dodeljuje odpuščenje
vseh grehov tistim, kteri (koji) nimajo prilož¬
nosti se spovedati, pa imajo resno voljo, ka¬
kor hitro bo mogoče, k spovedi iti.

Kaj je nepopolnoma grčvenga?

Nepopolnoma grevenga je čeznaturna ža¬
lost in gnus nad grehom, ali za to, ker je
greh sam na sebi ostuden, ali pa za to, ker
zgubo nebes in večno peklensko kazen s sebo
prinaša; zravno tega se mora terdno skleniti,
Boga nič več ne žaliti.

Kaj mora grešnik, kteri nepopolnoma gre¬
vengo obudi, še več (više) storiti?

Grešnik, kteri nepopolnoma grevengo
obudi, mora po zasluzenju Jezusa Kristusa
odpuščenje svojih grehov upati, in Boga, za-

64

četnika vse pravice in svojega lastnega opra¬
vičenja, ljubiti začeti.

Kako se nepopolnoma grevenga obudi?

Nepopolnoma grevenga (kes) se tako (ova-
ko) obudi: Moj Bog! žal mi je iz celega serca,
da sem te žalil. Resnično (istinito) studim in
iz serca sovražim svoje grehe, nekaj zavolj
njih gnusobe, nekaj pa tudi za to, ker sem z
njimi nebesa zgubil in pekel zaslužil. In kakor
zlo greh sovražim in čertim, tako zlo ljubim
od zdaj (sada) za naprej pravico, in tebe, o
moj Bog! ki si vir in začetnik vse pravice.
Upam od tvojega neskončnega usmiljenja po
zasluženju Jezusa Kristusa, mojega Zveličarja,
odpuščenje vseh svojih storjenih grehov, in
terdno sklenem s tvojo milostjo v prihodno
ne več grešiti.

c. Od terdnega sklepa ali predvzetja.

Kaj je terden sklep ali predvzetje?

Terden sklep je resnična volja, svoje
življenje poboljšati in ne več grešiti.

Kaj mora storiti, kdor ima resnično voljo
se poboljšati?

Kdor ima resnično voljo se poboljšati,
mora:

1. Varovati se vseh grehov, kakor tudi
bližnih priložnosti in nevarnosti, ktere v greh
napeljujejo.

65

2. Ustavljati se vsemu nagnenju (nagonu)
k grehu, in se poslužiti vseh pripomočkov
(sredstev), ki so k ohranjenju milosti potrebni.

3. Ptuje blago poverniti in popraviti po¬
hujšanje, ktero je z grehom napravil, in škodo
(kvar), ktera se je bližnemu na njegovem
poštenju, na njegovem premoženju ali kako
drugače zgodila.

4. Vsem sovražnikom in razžalnikom (žali-
teljem) iz serca odpustiti.

o. Vse dolžnosti svojega stana na tenko
dopolniti.

b. Od spovedi.

Kaj je spoved ?

Spoved je zgrevano spoznanje, v kterem
se grešnik pred mešnikom, ki je za to po¬
stavljen in pooblaščen, svojih storjenih grehov
obtoži, da bi od njega odvezo dobil.

Kaka mora spoved biti?

Spoved mora popolnoma  biti.

Kedaj je spoved popolnoma?

Spoved je popolnoma, ako se grešnik
vseh svojih še ne izpovedanih grehov pred
spovednikom na tenko, odkritoserčno in brez
hinavščine obtoži, kakor se po skerbnem iz¬
praševanju svoje vesti krivega spozna.

KerŠČanski nauk.

O

Ali spoved velja, če grešnik iz straha ali
sraniožljivosti kak velik greh zamolči?

Ce grešnik iz straha ali sraniožljivosti
kak velik gre pri spovedi zamolči', njegova
spoved nič ne velja; razen tega pa še stori
nov in velik grelp s kterim zakrament svete
pokore oskruni (oskverni).

Kaj je storiti grešniku, kteri je pri spo¬
vedi velik greh s premislikom ali pa iz pre¬
grešne zanikernosti zamolčal?

Grešnik, kteri je pri spovedi velik greh
ali s premislikom ali iz pregrešne zanikernosti
zamolčal, ni le dolžen zamolčanega greha se
spovedati, nego se mora tudi obtožiti:

1. Pri koliko spovedih je ta greh za¬
molčal.

' 1 .  Mora vse spovedi, ktere je po zamol¬
čanem grehu opravil, ako se je pri njih velikih
grehov obtožil, popolnoma ponoviti, kakor tudi
tisto spoved, pri kterej je greh zamolčal, če
se je bil pri njej še kakih drugih velikih
grehov obtožil.

3. Mora se spovedati, ali je, in kolikokrat,
je v takem pregrešnem stanu sveto resno telo
prejel, in če se je to tudi o velikonočnem
času zgodilo.

4. Mora povedati, če je v tem pregrešnem
stanu tudi kake druge svete zakramente prejel

— 67 —

Ali se je treba pri spovedi sramovati ali
pa bati?

Ni treba pri spovedi se sramovati ali
pa bati:

1. Ker se nesmo sramovali grešiti pred
Bogom, kteri vse vidi, in ker se nesmo bali
od njega vekomaj zaverženi biti.

2. Ker je bolje, svoje grehe skrivoma
spovedniku razodeti, kakor v grehu nepokojno
živeti, nesrečno umreti, in sodni den zavolj
tega pred vsem svetom osramotenemu biti.

3. Ker se tudi spovednik svojih slabosti
zaveda, in zavolj tega z grešnikom lahko
usmiljenje ima.

T. Ker je spovednik pod smertnim grehom
in pod sila ojstrimi časnimi in večnimi kaznimi
molčati dolžen.

Kako naj grešnik pri spovedi govori?

Grešnik naj pri spovedi:

1. Vselej razločno in kolikor je mogoče,
s poštenimi besedami govori.

2. Tako naj govori, da ga le spovednik
sliši, ne pa tudi okoli stoječi.

Smo li dolžni, tudi malih grehov spove¬
dati se?

Malih grehov se nesmo dolžni spovedati;
vendar prav dobro in koristno in svetovati je,
tudi teh (ovili) se spovedati.

68

Kaj naj stori kristian, predno se svojih
grehov spovedovati začne?

Predno se kristian svojih grehov spovedo¬
vati začne, naj poklekne, sveti križ stori in reče
spovedniku: Prosim, duhov ni oče! za
sveti žegen (blagoslov), da se svojih
grehov prav in čisto spovem.

Kaj se potem stori, ko je kristian blago¬
slov od spovednika prejčl?

Po tem, ko je kristian blagoslov od spoved¬
nika prejel, moli, ako čas in okolščine pripuste,
očitno spoved ali konfiteor, ki se tako glasi:

Jaz, ubogi grešnik, se spovem
Bogu vsemogočnemu, Marii, materi
Božji, vsem ljubim svetnikom in vam,
častitljivi mešnik in namestnik božji!
da sem po svoji zadnji spovedi, ktera
je bila — tukaj se pove čas zadnje spovedi
— velikokrat in obilno grešil v mislih,
z besedami in z djanjem; posebno se
pa obtožim, da sem itd. . . . Zdaj se začne
grešnik tako, kakor je bilo poprej rečeno in
kakor se pred Bogom krivega spozna, svojih
grehov spovedovati.

Kako se spoved sklene?

Spoved se sklene s temi besedami: Ti
(ovi) in vsi moji ris t a 1 i z n a n N n ne¬
znani grehi, k ter e s^rin, ali sam storil,

• M^Š-t-fš/vr tf*-' -7'1  e ■t///--rf/  aW 2 _

- 69' —

ali pa kriv bil, da so jih drugi storili,
so mi iz serca žal, ker sem Boga, naj-
vekšo in preljubez njivo dobroto,
ž njimi žalil. Terdno sklenem, nič
več ne grešiti, in vseh priložnosti
v greh se varovati. Prosim vas,
duhovni oče! za sveto odvezo in
zveličavno pokoro.

c. Od zadostila ali naložene pokore.

Kaj je zadostilo (zadoščenje), ki je k za¬
kramentu svete pokore potrebno?

Zadostilo, ki je k zakramentu svete
pokore potrebno, so tista (ona) dela, ktera
mešnik grešniku naloži za pokoro zavolj
spovedanih grehov.

Zakaj je grešnik dolžen, Bogu zadostovati,
ko je že Kristus za grehe zadosti storil?

Dasiravno je Kristus za grehe zadosti
storil, vendar je tudi grešnik dolžen Bogu
zadostovati: 1. Ker morajo oni, kteri hočejo
Kristusovega zadoščenja deležni biti, ž njim
delati (zadostovati) in sami storiti, kolikor je
mogoče, da popravijo nečast, ki so jo Bogu
storili. 2. Ker Bog grešnike, kterim zadolženje
(krivdo) greha in večno kazen odpusti, še
tudi dostikrat časno kaznuje.

70

Je li zadostilo potreben del pri zakramentu
svete pokore?

Zadostilo je tako potreben del pri zakra¬
mentu svete pokore, da bi bil drugače
zakrament pokore nepopolnoma, razen ko bi
bilo nemogoče zadostovati (naloženo pokoro
opraviti).

Ktera dela se grešniku za pokoro nakladajo?

Molitva, post, miloščina (almožna) in
druga pokorivna dela, ktera so velikosti in
posebnosti grehov primerjena, nakladajo se
grešniku za pokoro.

Kako se mora naložena pokora opraviti?

Naložena pokora se mora opraviti:

1. S ponižnim sercem.

2. Zvesto, kakor je bila naložena.

3. Brez odloga, berž ko je mogoče.

Ktere pripomočke še imamo, za časne
kazni zadostiti?

Odpustki so tudi pripomočki za časne
kazni zadostiti.

Pristavek od odpustka.

Kaj je odpustek?

Odpustek je odpuščenje časnih kazni,
ktere bi po odpuščenem dolgu greha, ali
v sedanjem življenju ali pa po smerti v vicah
terpeti imeli.

71

Kaj imajo katoliški kristiani od odpustka
verovati?

Katoliški kristiani imajo od odpustka ve¬
rovati :

1. Da je prava cerkva od Jezusa
Kristusa oblast prejela odpustke deliti.

2. Da je za nas dobro in koristno, dobi¬
vati odpustke, ki jih cerkev deli.

Kolikeri so odpustki?

Odpustki so dvojni: popolnoma in

nepopolnoma.

Kaj je popolnoma odpustek?

Popolnoma  odpustek je odpuščenje
vseh časnih kazni, ktere je grešnik zaslužil.

Kaj je pa nepopolnoma odpustek?

Nepopolnoma  odpustek je pa tisti,
po kterem neso vse časne kazni odpuščene,
ampak le nekoliko njih. Taki so odpustki na
štirideset dni, eno ali več let.

Ali nam cerkva z odpustkom dolžnost
odjemlje, za grehe zadostovati (pokoro delati)?

Cerkva nam ne odjemlje z odpustkom
popolnoma dolžnosti za grehe zadostovati;
ona le hoče:

1. V nas duha pokore obuditi in nas
plačati in dariti za gorečnost, s ktero spo¬
korna dela opravljamo.

72

2. Hoče našej slabosti in nezmožnosti
na pomoč priti, ker nam včasi ni mogoče,
Bogu tako zadostiti, kakor smo dolžni.

Česa je treba, da se odpustek zadobi?

Kdor hoče odpustek zadobiti, mora:

1. V milosti božjej biti.

2. Zapovedana dobra dela opraviti.

§. 5. Od zakramenta svetega poslednega olja.

Kaj je sveto posledno olje?

Sveto posledno olje je zakra¬
ment, v kterem bolnik po mazi¬
ljenju s svetim oljem, in po zapo¬
vedani mešnikovi molitvi milost
božjo prejme za o zdravo duše  in
večkrat tudi telesa.

Zakaj se veli temu zakramentu posledno

olje?

Temu zakramentu se veli posledno olje,
ker se med vsemi svetimi maziljenji, ktera je
Gospod naš Zveličar svojej cerkvi zapovedal,
poslednič deli.

Kaj dodeljuje posledno olje?

Posledno olje dodeljuje:

1. Pomnoženje posvečujoče milosti božje.

73

2. Odpuščenje malih, in tndih tistih smert-
nih grehov, kterih se bolnik ali z nedolžne
pozabljivosti, ali pa iz nemoči ni spovedal.

3. Reši nas hudih nastopkov greha in
njegovih ostankov.

4. Deli moč, zapeljevanju in skušnjavam
hudiča ustavljati se.

5. Deli pomoč zoper prevelik strah in
trepet zavolj bližne smerti in sodbe.

6. Deli tudi velikokrat telesno zdravje,
ako je duši k zveličanju.

Kako naj se bolnik k poslednenm olju
pripravi ?

Bolnik naj se k poslednemu olju pripravi
z živo vero in terdnim zaupanjem v Boga, in
naj se popolnoma v božjo voljo izroči; naj¬
prej pa naj se očisti pri svetej spovedi, da
bo v milosti božji, ali pa, če mu ni mogoče
se spovedati, naj obudi pravo grevengo in
žalost nad svojimi grehi.

Je li posledno olje k zveličanju potrebno?

Posledno olje ni tako potrebno, da bi
brez njega ne bilo zveličanja; vendar pa naj
bolnik ne opušča ga prejeti zavolj mnogih
milosti, ktere po njim prejme.

74

§. 6. Od zakramenta mešnikovega posvečevanja.

Kaj je zakrament posvečevanja sploh?

Zakrament posvečevanja sploh
je zakrament, po kterem tisti, ki
se v cerkveno službo podajo, du¬
hovno oblast in posebno milost
prejmejo, nektera cerkvena opra¬
vila (službe)  k božjej časti in k zveli¬
čanju duš prav in sveto opravljati.

Kaj je zakrament mešnikovega posvečevanja
posebej ?

Zakrament mešnikovega posvečevanja po¬
sebej je zakrament, po kterem se tistim, ki
se za mešnike posvetijo, dodeljuje oblast do
pravega telesa Jezusa Kristusa, kakor tudi do
njegovega duhovnega telesa, (kar so verni
kristiani.)

Kako oblast deli mešnikovo posvečenje?

Mešnikovo posvečenje deli to le (ovo)
oblast:

1. Da morejo mešniki kruh in vino v
pravo telo in v pravo kerv našega Gospoda
Jezusa Kristusa spreoberniti, in nebeškemu
Očetu darovati.

2. Da morejo vernim kristianom grehe
odpustiti ali pa prideržati.

75

§. 7. Od zakramenta svetega zakona.

Kaj je zakrament svetega zakona ?

Zakrament svetega zakona je
nerazvezljiva zveza, s ktero se
dvoje n e za vezanih, nezakonskih
kerščanskih ljudi, en (jeden) m o ž k i
i n e n a (jedna)  ženska, po postavi
božjej vzameta in zaročita, da bi
jima Bog po tem zakramentu mi¬
lost dal v svojem zakonskem stanu
do sme rti pobožno živeti, in svoje
otroke po kerščansko iz g oj iti (izrediti).

Kako imenuje sveti Pavel ta (ovi) zakra¬
ment ?

Sveti Pavel imenuje ta zakrament velik
zakrament v Kristusu in cerkvi, ker pomeni
duhovno zvezo Kristusa z svojo cerkvo.

Čemu je zakonski stan postavljen ?

Zakonski stan je postavljen :

1. Da se človeški rod ohrani in množi.

2. Da zakonska v ljubezni združena jeden
drugemu pomagata.

3. V sredstvo soper napačno poželenje
mesa.

Je li zakonski stan potreben ?

Zakonski stan je sploh potreben, da se
človeški rod ohrani in množi, ni pa potreben

76

za vsakega človeka posebej; zakaj nezakonski
(samski) stan je za vsakega posamezno bolj
popolnoma.

Kaj deli zakrament svetega zakona ?

Zakrament svetega zakona deli razen
pomnoženja posvečujoče milosti še te (ove)
posebne milosti:

1. Da zakonska (mož in žena) pobožno

do smerti skupaj živita.

2. Da svoje otroke v strahu božjem iz-

gojita.

Kaj zapoveduje cčrkva tistima, ki v za¬
konski stan stopita ?

Cerkva zapoveduje tistima, ki v zakonski
stan stopita:

1. Da ne sme med njima nobenega za-
deržka biti.

2. Da stopita v ta stan iz takega namena,
iz kterega je postavljen.

3. Da se tudi v strahu božjem in s čisto

vestjo v ta stan podasta, in zatorej proprej k

spovedi in svetemu obhajilu gresta.

Kaj morata storiti tista, ktera hočeta v
zakon stopiti ?

Tista, ktera hočeta v zakon stopiti, mo¬
rata, po trojnem oklicu, pred dvema pričama
in pred svojim lastnim fajmoštrom jeden dru-

77

gemu zakonsko zvestobo obljubiti in se dati
potočiti in blagosloviti.

Ktere (koje) so vzajemne dolžnosti za¬
konskih ?

Vzajeme dolžnosti zakonskih so:

1. Da v miru in po kerščansko skup živita.

2. Da mož svojo ženo, kakor svojo lastno
telo ljubi, redi in varuje, in da je žena v vseh
pripuščenih rečeh možu pokorna.

3. Da jeden drugega v težavah ne zapu¬
stita, temoč (nego) zvesto do smerti skup
ostaneta.

Ktere so dolžnosti zakonskih do svojih
otrok ?

Dolžnosti zakonskih do otrok so, da jih
kerščansko izgojita in za njih časno in večno
srečo skerbita.

78

Y. Poglavje.

Kaj je kerščanska pravica?

Kerščanska pravica je, hudega se va¬
rovati in dobro storiti.

Pervi del keršcanske pravice:

Varuj se hudega.

Kteri je pervi del keršcanske pravice?

Pervi del keršcanske pravice je: Varuj

se hudega.

Kaj je hudo ali zlo?

Pravo in jedino hudo ali zlo je greh.

Kaj je greh sploh?

Greh sploh je radovoljni prelom božje
postave.

Kolikeri je greh?

Greh je dvojen: 1. izvirni greh; 2. djan-
ski greh.

Kaj je poerbani*) ali izvirni greh?

Poerbani ali izvirni greh je tisti greh,
kterega je storil Adam v raju (v paradižu)
mi pa po Adamu, in kterega smo mi po njem
podedovali ali poerbali.

') podedovani.

79

Kaj je djanski greh?

Djanski greh je prelom božje postave,
ki ga človek sam radovoljno stori. Zato se
tudi osebni greh imenuje.

Kako se djanski ali osebni greh stori?

Djanski ali osebni greh se stori z mi¬
slimi, z besedami, z d j a n j e m ali pa
z dpuščenjem  tega, kar je kdo dolžen storiti.

Kakov razloček je med djanskimi grehi?

Razloček (razlika) med djanskim grehi
je ta: nekteri so veliki  ali sme  rt  ni  grehi,
nekteri pa mali ali odpustljivi  grehi.

Kaj je smerten greh?

Smerten greh je velik prelom božje postave.

Kaj škoduje smerten greh?

Smerten greh odjemlje duši duhovno živ¬
ljenje, to je, posvečujočo milost božjo, in člo¬
veka stori sovražnika božjega in večne smerti
vrednega.

Kaj je odpustljivi greh?

Odpustljivi greh je majhen prelom božje
postave.

Jeli več plemen djanskih greho?

Razna so plemena djanskih grehov, namreč:

1. Sedem poglavitnih grehov.

2. Šest grehov v svetega Duha.

3. Štirje v nebo vpijoči gre h i.

4. Devet tujih grehov.

80

Koji (kteri) so sedmeri poglavitni grehi?
Sedmeri poglavitni grehi so:

1. Napuh.

2. Lakomnost.

3. Nečistost.

4. Zavist.

5. Požrešnost.

6. Jeza (serd).

7.  Lenoba.

Koji so šestčri grehi v svetega Duha?
Sesteri grehi v svetega Duha so:

1. Prederzno v božjo milost
grešiti.

2. Nad božjo milostjo obupati.

3. Spoznan e j kerščanskej resnici
se ustavlj ati.

4. Svojemu bližnemu z a volj božje
milosti zaviden biti.

5. Do lepega opomina oterpno
serce imeti.

6. V nespokori terdovratno ostati.
Ali se ti grehi lahko odpustč?

Ti grehi se težko odpuste, ali pa celo ne,
ne v tem, ne v prihodnem življenju.

Kteri so čveteri v nebo vpijoči grehi?
Cveteri v nebo vpijoči grehi  so:

1.  R ad o v o lj n i uboj.

2. Mutasti ali S o d o m s k i greh.

81

3. Zatiranje ubožcev, vdov in
sirot.

4. Delavcem in najemnikom za¬
služek zaderžavati ali u t e r g o v a t i.

Kteri so devetčri tuji grehi ?

Deveteri tuji grehi  so:

1.  V greh svetovati.

2. Grešiti velevati.

3. V drugih greh privoliti.

4. Druge v greh napeljevati.

5. D r u g i h greh hvaliti.

6. K grehu molčati.

7. Greh spregledati.

8. Greha se vdeležiti.

9. Greh z a g o v a r j a t i.

Drugi del kerščanske pravice:

Stori dobro.

Kteri je drugi del kerščanske pravice?
Drugi del kerščanske pravice  je:  Stori
dobro.

Kaj je dobro ?

Dobro je, kar je po božjej postavi.

Kaj je po božjej postavi ?

Po božjej postavi  so  čednosti (kreposti)
in  dobra dela.

Je li več plemčn čednosti, ktere mora
kristian izpolnovati ?

Kerščanski nauk.

6

- 82  —

Čednosti, ktere mora kristian izpolnovati,
je več plemen; so božje in djanske
čednosti.

Kaj so božje čednosti ?

Božje čednosti so tiste (one), ktere imamo
na ravnost do Boga.

Koliko je božjih čednosti ?

Tri božje čednosti so: vera, upanje
in ljubezen.

Je li kristian dolžen, v treh božjih čed¬
nostih vaditi se ?

Kristian je dolžen, v treh božjih čed¬
nostih vaditi se.

Kdaj je kristian posebno dolžen, v treh
božjih čednostih vaditi se ?

Kristian je dolžen vaditi se v treh božjih
čednostih:

1. Kakor hitro k pameti pride.

2. Večkrat v svojem življenju.

3. Ob času hudih skušnjav zoper ove
(te) čednosti.

4. V smertnej nevarnosti in na smertnej
postelji.

Kako se da vera obuditi ?

Vera se da tako obuditi:

Verujem v tebe, pravi troj edini
B o g, O č e, Sin in sveti Duh! k t e r i si

vse stvari 1, k t e r i vse o h r a n u j e š in
vladaš (vižaš),  k t e r i dobro p 1 a e u j e š
(polonaš)  in hudo kaznuješ. Veruje ni,
da se je Sin božji včlovecil, da bi
nas s svojo smertjo na križu odrešil,
in da nas sveti Duh s svojo milostjo
posvečuje. Verujem in t e r d i m vse,
kar si ti, o Bog - ! razodel, kar je
J e z u s K r i s t u s učil, k a r s o apostoli
p r i d i g -  o v a 1 i, in kar nam s v e t a R i m-
ska katoliška cerkva zapoveduje
verovati. Vse to verujem, ker si ti,
o Bog 1 !  večna in neskončna resnica
(istina)  in modrost, ki ne moreš ne
goljfati ne goljfan biti. O Bog! stori
m o č n e j š o m oj o ve r o.

Kako se (la upanje obuditi ?

Upanje se da tako obuditi  :

Upam in se zanašam na tvojo
neskončno dobroto in milost, o
Bog! da mi boš po neskončnem
z a služenju svojega edin or oj enega
Sina .Jezusa Kristusa v tem živ¬
ljenju spoznanje, pravo obžalo¬
vanje in odpuščen je grehov, po
smer ti pa večno zveličanje dal in
dodelil, tebe od obličja do obličja
gledati, ljubiti in brez konca u ž i-

84

vati. Upam tudi od tebe potrebne
pomoči, vse to doseči. Upam to
(ovo)  od tebe, ker si to obljubil ti,
kteri si vsemogočen, zvest, ne¬
skončno dobrotljiv in usmiljen.
O Bog! poterdi moje upanje.

Kako se da ljubezen obuditi ?

Ljubezen se da tako (ovako) obuditi:

O moj Bog! ljubim te iz celega
svojega serca čez vse, ker si naj
v e k š a dobrota, neskončno popol¬
noma in vse ljubezni vreden; lju¬
bim te tudi zato, ker si do mene in
do vseh stvari neskončno dobrotljiv.
Voščim si iz celega serca, da bi te
jaz ravno tako ljubil, kakor so te
tvoji naj zvestejši služabniki lju¬
bili in te še ljubijo. Z njih ljubez¬
nijo sklenem svojo nepolnoma
ljubezen; povikšuj jo v meni, o do¬
brotljivi Gospod! bolj in bolj. —
Ker te tedaj resnično (istinito)  in iz
serca ljubiti želim, in si to terdno
prizadevam, žal mi je iz serca, da
sem tebe, svojo neskončno dobroto,
ktero čez vse ljubim, tebe svojega
stvarnika, odrešenika in posveČe-
vavca razserdil.

85

Zal mije, da sem g-rešil, da sem
tebe, svojega vsemogočnega Go¬
spoda, svojega naj boljšega Očeta,
razžalil. Ter dno sklenem, vse grehe
in vse hude priložnosti zapustiti,
storjene grehe če dalje bolj obžalo¬
vati, in nikdar več zoper tvojo sveto
voljo ne ravnati. Vzemi me spet za
svojega otroka in dodeli mi milost
ta svoj sklep dopolniti. Prosim te
po neskončnem zasluženju tvojega
božjega Sina, našega Gospoda in
Zveličarja, Jezusa Kristusa.

Kaj so djanske čednosti ?

Djanjske čednosti so tiste, po kterih se
djanje in opuščanje kristiana tako ravna, da
je Bogu dopadljivo.

Ktere so med djauskimi čednostmi, ki jih
mora kristian imeti, poglavitne?

Med djanskimi čednostmi, ki jih mora kri¬
stian imeti, so te (ove) štiri poglavitne čednosti:

1. Modrost.

2.  Zmernost.

3 Pravičnost.

4. S e r č n o s t (močnost).

Ktere čednosti so sedmerim poglavitnim
grehom nasproti ?

Ponižnost je nasproti napuhu.

\

86

Dobrotljivost (radodarnost) lakomnosti.

Čistost  nečistosti.

Ljubezen  zavisti.

Zmernost  požrešnosti.

P o t e r p 1 j i v o s t jezi.

Gorečnost  (do dobrega) lenobi.

Kaj se še šteje li kerščanskej pravici?

H kerščanskej pravici se štejejo tudi dolž¬
nosti, ktere je Jezus Kristus posebno priporočil.

Ktere so dolžnosti, ki jih je Jezus Kristus
posebno priporočil ?

Dolžnosti, ktere je Jezus Kristus posebno
priporočil, so:

1.  Najprej božjega kraljestva
in njegove pravice iskati.

2. Sam sebe zatajevati.

3. Svoj križ nositi.

4. Za Kristusom hoditi.

5. Krotek in ponižen biti.

6. Sovražnike ljubiti,  dobro storiti
jim, kteri nas sovražijo, moliti za tiste, kteri
nas žalijo in preganjajo.

Kaj še dalje gre h kerščanskej pravici?

H kerščanskej pravici še tudi gre tistih
osem posebno lepih čednosti, ktere je Kristus
Gospod na gori učil, in zavolj kterili je ljudem
blagor rekel (jih izveličane imenoval).

87

Ktere (koje) so tiste osmere zveličanske
čednosti ?

Osmere zveličanske čednosti so:

1. Blagor ubogim v duhu;  ker
njih je nebeško kraljestvo.

2. Blagor krotkim;  ker bodo zemljo
posedli.

3. Blagor žalostnim;  ker potolaženi

bodo.

4. Blagor jim. kteri so lačni
in žejni pravice;  ker nasičeni bodo.

5. Blagor usmiljenim;  ker usmi¬
ljenje bodo dosegli.

6. Blagor jim, kteri so čistega
serca;  ker Boga bodo gledali.

7. Blagor mirnim;  ker otroci božji
bodo imenovani.

8. Blagor jim, kteri z a volj
pravice preganjanje terpe;  ker
njih je nebeško kraljestvo.

Kaj so dobra dela kristjana ?

Dobra dela kristiana so taka dela, ktera
so Bogu dopadljiva in kristianu, kteri jih
opravlja, k zasluženju.

Ktera so naj imenituiša dobra dela 'i

Naj imenitniša dobra dela so: 1. moliti,
2. postiti se, 3. v b o g a i m e dajati.

88

Ktera so telesna dela usmiljenja ?

Telesna dela usmisljenja so ta sedmera:

1. Lačne nasititi.

v

2. Žejne napojiti.

3. Popotnike sprejeti.

4-. Nage obleči.

5. Bolnike obiskati.

6. Jetnike rešiti.

7. M e r 1 i č e pokopati.

Ktera so duhovna dela usmiljenja ?
Duhovna dela usmiljenja so ta sedmera:

1.  Grešnike svariti.

2. Nevedne učiti.

3. Tem, k t e r i dvomijo, prav
svetovati.

. V

4. Žalostne tolažiti.

5. Krivico voljno t e r p e t i.

6. Tem, k t e r i nas žalijo, iz
serca odpuščati.

7. Za žive in mertve Boga prositi.
Kteri so trije evangeljski sveti ?

Trije evangeljski sveti  so  :

1.  Radovoljno ubožtvo.

2. Vedno devištvo.

3. V e d n a pokorščina pod du¬
hovnim poglavarjem.

89

Pristavek.

Od štirih poslednih reči.

Ktere so štiri posledne reci?

Štiri posledne reči so: s m e r t, sodba,
pekel in nebesa.

Kaj je sinert?

Smert je loeitva duše od telesa.

Ali morajo vsi ljudje umreti?

Vsi ljudje morajo umreti.

Zakaj morajo vsi ljudje umreti?

Da morajo vsi ljudje umreti, temu je
kriv greh,  kterega je Adam v paradižu
(v raju) storil. Ko bi Adam ne bil grešil, bili
bi tudi po telesu neumerjoči ostali. Smert je
kazen za greh.

Kaj je od sodbe treba vedeti?

Od sodbe je treba vedeti, da bo Jezus
dušo vsakega človeka precej (koj) po smerti
posebej, v konec  sveta pa vse ljudi
vkup z dušoj in telesom sodil.

90

Kam je duša pri posebnej sodbi obsojena?

Duša je pri posebnej sodbi ali v vice ali
v pekel  obsojena, ali pa v nebesa  vzeta.

Kaj so vice?

Vice so kraj, kder duše časne kazni
terpe za grehe, za ktere v življenju neso
zadostile (se spokorile).

Kdo pride v vice?

V vice pridejo duše tistih, kteri so scer
v milosti božji umerli, vendar za svoje v živ¬
ljenju storjene grehe božji pravici neso za¬
dostili.

Kaj je pekel?

Pekel je kraj, kder pogubljeni vekomaj
terpe.

Kdo pride v pekel?

V pekel pride, kdor v smertnem grehu
um er je.

Kaj so nebesa?

Nebesa so srečno prebivališče svetnikov,
kder se Bog svojim zvestim služabnikom od
obličja do obličja razodeva in je on sam njih
najvekše plačilo.

Kdo pride v nebesa?

V nebesa pride tisti, kteri je v milosti
božjej umeri, in tisti, ki se je svojih grehov
ali na tem ali na unem svetu spokoril.

91

Perva doba.

Dogodivščina starih časov.

Od zadetka sveta do Kristusa (od 1. 4000
pred Kr. do njegovega rojstva).

1. Stvaritva sveta,

V  začetku je stvaril Bog nebo in zemljo.
Rekel je: bodi,  in že je bilo vse. V šestih
dneh je stvaril vse, kar živi in ne živi; solnce,
mesec, zvezde, zeli, drevje in živali, posledniČ
pa človeka, kterega je po svoji podobi iz

zemlje izobrazil in mu dušo vdihnil. — Perva
človeka sta bila Adam in Eva.  Bog ju je
pravična in nedolžna stvaril, ter srečno in

veselo sta v lepem vertu, v raju, živela in po
duši in telesu neumerljiva bila. — Kako sreč¬
ni pač so nedolžni ljudje! Bogu in ljudem

so sosebno ljubi, in jih čaka veselje, kakoršno
se popisati ne da.

2 .  Pervi greh in obljuba odrešenika.

V sredi verta je stalo drevo spoznanja
dobrega in hudega, kterega sadu po božjej

92

zapovedi nista smela okusiti. Nikar ne
jejta,  jima je rekel, sicer bodeta
uraerla.  Ali Adam in Eva sta se dala kači
preslepiti, sta božjo zapoved prelomila in
storila greh; kteremu se izvirni (poerbani)
greh pravi. Za grehom pa je prišla kazen
(štrafenga) nad nju in ves njun zarod. Iz
raja sta bila izgnana, morala sta umreti,
mnogo nadlog na duši in telesu terpeti, in
zaslužila sta vekomaj od Boga zaveržena biti.
Vendar Bog se ju je vsmilil in jima obljubil
odrešenika,  kteri bode kači glavo
s t e r 1, človeka dolga in večne kazni za
greh oprostil, in spet k večnemu življenju
pripravnega storil. (1. Mojz. 3, 15.) Po tej
obljubi je bila med Bogom in človekom stor¬
jena zaveza, ktera se stara zaveza  imenuje,
in je terpela do prihoda odrešenikovega, od
kdar se je nova zaveza  pričela.

3. Bratomor.

Adam in Eva sta dobila dva sina. Sta¬
rejši, kteremu je bilo ime Kajn,  je bil hu¬
doben; mlajši pa, Abel, je bil nedolžen in
resnično pobožen. Zatorej je Bog Abelna za
ljubo imel, in se je na njega dar z dopa-
danjem ozerl; za Kajna pa in njegov dar ni
maral, ter ga je prav po očetovo svaril. Ali

93

Kajn ne posluša božjega svara, ampak od
zavida in jeze mu lica vpadajo. Zgrabi svo¬
jega brata in ga ubije. Zavolj tega hudodel¬
stva preklet, je pobegnil, po svetu se klatil
in ni pokoja imel ne po noči, ne po dnevi.
— Bog je Adamu in Evi namesto Abelna
dal sina Seta.  •— Kako strašna reč je ven¬
dar greh, ki vzame človeku mirno vest in
veselo življenje! Oj da bi se ga varovali vse¬
lej bolj kakor strupenega gada!

4. Potop sveta.

K a k o r š n i s t a r i š i, takšni otroci.
Otroci brezbožnega Kajna so tudi brezbožni
bili in s časom še pobožne popačili. Popol¬
noma so se od Boga odvernili, in če dalje
globeje v grehe in hudobije pogrezovali.
Milo kakor oče se je Bog črez nje potožil,

jim še sto in dvajset let odloga dal, potem

pa, ker ni nobenega poboljšanja bilo, je za¬
čel dež liti štirideset dni in štirideset noči'

strašno, kakor da bi iz vedra vlival. Voda je
rastla in rastla, da je petnajst komolcev nad
naj vekšimi gorami stala. Vse, kar je pod

nebom živelo, človek in živina, ptica in červ,
potonilo  je (1. 2348 pr. Kr.); samo pravični
Noe je bil ohranjen, in kar jih je bilo pri
njem v ladji, ktero je po božjem povelju na-

94

pravil. V zahvalo Gospodu oltar postavi, ter
mu na njem žgaven dar zažge. In prijetni
duh je bil všeč Gospodu, lepa mavrica

(božji stolec) se na nebu prikaže, in Bog je
blagoslovil (požegnal) Noeta in njegove sine,
je novo zavezo ž njimi storil, ter obljubil jim,
da nikoli več ne bode potop zemlje razdjal,
nikoli več prejenjala ne setva ne žetva, ne
poletje ne zima, ne noč ne dan. 1. Mojž. 9, 15.

5. Noetova rodbina.

Noe, ki je bil drugi oče človeškega rodu,
je imel tri sine, kterim je bilo ime: Sem,

Kam in Jafet.  Imeli so mnogo otrok, tako
da se je iž njegove rodbine s časom velik
narod zaredil. Samo da so se kmalo spet po-
hujšali, v nevero in malikovanje zašli in moč¬
no se prevzeli. Da bi svoje ime poslavili in
Bogu ukljubovali, začeli so staviti velikanski

Babilonski stolp,  kterega verh bi se neba
dotikal. Ali Bog je uničil njih nespametno

početje in jim besedo ali jezik zmetel, da jeden
drugega niso razumeli; torej so morali nehati
od zidanja in na vse kraje sveta so se razkro¬
pili. Dalje pa, ko so razkrapali se, huje so se
zanemarjali, in pozabivši svojega Stvarnika in
svoje duše, še vedli niso, zakaj jih je Bog
stvaril. Solnce in zvezde, mertve ljudi in razno

95

žival, celo podobe iz lesa in kamna so molili
in po božje častili; zravno pa tudi gerdo ži¬
veli in vganjali nespodobnosti, ktere se še ziniti
ne smejo. — Joj da bi ne! bila je terda
dušna tmina.

6. Abraham in njegov zarod.

Malikovanje se je med narodi zmirom
bolj raširjalo in bati se je bilo, da ne bi
vera v pravega Boga in upanje pribodnega
odrešenika zmed ljudi popolnoma zginilo. Da
bi temu v okom prišel, je Bog moža izvolil
vsega pobožnega in vernega, kteremu je bilo
Abraham  ime (1. 1925. pr. Kr.). Njega je
očeta storil velikemu narodu, kteri se je
Izraelsko ali Judovsko  ljudstvo imenoval.
Z njim je posebno zavezo naredil, in v zna¬
menje te zaveze je imelo vsako možko dete
njegovega zaroda obrezano biti; — njemu je
izverstno  obljubo storil, da po njem in
njegovem zarodu bodo blagoslov¬
ljeni vsi narodi na zemlji.  In Abraham
je ostal zvest Bogu vse svoje žive dni.

Pobožno in verno kakor Abraham je ži¬
vel tudi njegov sin I z a k, on je hodil po po¬
tih Gospodovih, in bil ves vdan v božje roke ;
zato je Bog njemu vse njegovemu očetu stor¬
jene obljube ponovil, in ga z vsem obilno ob-

96

daroval. Izak je nesel derva na goro Morio,
se je pustil voljno zvezati in verh derv na
oltar položiti, Bogu v žgavni dar: on je bil
podoba zveličarja.

Njegov sin Jakop,  kteremu se je tudi
Izrael reklo, je imel dvanajst sinov, od kterih
izvira dvanajst Izraelskih rodov. Jeden izmed
njegovih sinov, Jožef,  je bil podoba Jezusa
Kristusa. Po svojih bratih oblačil obro-
p a n, za dvajset srebemikov v Egipt prodan,
tam po krivem obdolžen in v ječo med dva
hudodelnika veržen, potem pa po kralju p o-
vekšan,  postal je rešitelj  celega naroda ob
času strašne dragine in hude lakote. Na nje¬
govo povabilo je prišel tudi njegov oče Jakop
s celo svojo družino v Egipt in se je v naj
lepšem kraju dežele naselil. Na smertnej po¬
stelji je po božjem duhu navdihnjen svojim
sinovom prerokoval, da kraljevska palica
od njegovega sina Judata ne bode
odvzeta, dokler ne pride On, kteri
ima poslan  bi'ti. 1. Mojz. 49, 10.

Ti trije so naj imenitnejši očaki, s kterimi
se je Bog prav po prijateljsko pomenkoval; on
se je pogosto Bog Abrahamov, Izakov
in Jakopov imenoval.  Njih vera in služ¬
ba božja je bila jako prosta.  Odločenih
Svetkov še niso imeli, vendar se kaže, da

97

so soboto praznovali; od njihove molitve lepe
zglede beremo, in od njihovih darov, ktere
so Bogu v čast opravljali, sv. pismo dostikrat
govori. Večidel so žito, sadje, moko, domače
in divje živali darovali, samo od Melkize-
d e k a se bere, da je bil duhoven Najvekšega
in da je kruh in vino daroval. Nadepolno v
božje roke vdani so živeli in živo zaupali v
resničnost obljub, ktere so od Boga prejeli.

Kar pa druge narode, Egipčane, Babi¬
lonce, Asirce i. t. d. zadeva, so zmirom dalje
od Boga zgubljali se in bolj v zmote zahajali.
Verjetno je, da se je v Babilonu malikovanje
pričelo in nedodelan grad je bil menda perva
malikovavska veža; od tod pa se je izlilo
kakor silovita povodenj na vse kraje sveta.
Kako slepi in brezumni so postali, kako z
nesramnim djanjem malikom stregli, in koliko
jezer nedolžnih ljudi lažnjivim bogovom po¬
klali, ne da se popisati, ker je pregerdo!
Pač živ dokaz, kam človek brez Boga zajde!

1 .  Izhod iz Egipta. Mojzes.

Kakor je Bog Abrahamu napovedal, se
je tudi zgodilo; iz njegovih mlajših se je po
Jožefovi snaerti zarodil  velik narod, ki je bil,
kakor je že bilo rečeno, izraelski narod imeno¬
van. V Egiptu se jim je slabo godilo, hudo

Kerščanski nauk 7

98

so bili zatirani, milo so zdihovali in glasno
vpili k Bogu. In Bog je njih zdih in klic usli¬
šal, in se prikazal Mojzesu  v gorečem germu
na gori H o r e b, ter mu dal ukaz Izraelski
ljud iz Egipta peljati. Egiptovski kralj F ar a o
se je sicer branil in ljudstva ni hotel izpu¬
stiti ; ali Bog je z neznanimi kaznimi  njega
in deželo udaril, in poslednič je vse pervence
Egipčanov in njih živino v enej noči pomoril.
Izraelom pa je ukazal, naj zakoljejo pri vsakej
hiši leta staro jagnje, naj z njegovo kervjo
pomažejo oba podboja  in naddurje hišnih
vrat, in nič žalega se jim ne bo nakretilo,
kar pes čehnil  ne  bo. In storivši to so
bili ohranjeni. — To jagnje je bilo predpo-
doba velikonočnega jagnjeta Jezusa Kristusa,
ki je s svojo kervjo ves človeški rod odrešil.

8. Potop Egipčanov.

Po teh znamenjih in čudežih je (1. 1491
pr. Kr.). Mojzes Izraelce iz Egipta peljal. G u-
d e n oblak, po dnevu temen, po noči ognjen,
je pred njimi šel in pot jim kazal.  Ali kmalo
se je kralj skesal, da jih je izpustil; nagloma
zbere svoje bojne trume, za njimi udari, ter
jih dojde ob rude  čem  morju. Strah iii trepet
Izraelce o p a d e in velik krik vstane. Zda
Mojzes v božjem imenu svojo palico nad mor-

99

jem stegne; in glej! kar razdvoji' se morje.
Na desnej in levej valovi stoje ko stena; mo¬
čen vihar je dno posušil, in so šli po suhem
skoz. Kralj in njegova vojska vsi serditi za
njimi planejo vsred morja, kar Mojzes svojo
palico spet nad morjem stegne, s strašnim
hrupom valovi na nje lopijo in vse poveznejo.
Ne jeden ni ušel. — Tako čudno Bog
za svoje s k er bi, tako ojstro greš¬
nike kaznuje!

9. Božje zapovedi.

Od rudečega  morja, kjer so bili tako
očevidno rešeni, šli so Izraelci po velikej pu¬
ščavi, in so pod goro Sinaj svoje šotore po¬
stavili. Na tej gori med strašnim bliskom in
gromom jim je Bog svojo postavo  oznanil,
deset zapovedi  dal in v dve kamniti tabli
s svojim perstom jih zapisal. Se mnogo dru¬
gih zapovedi jim je dal, in naznanil, kako
imajo službo božjo opravljati, kako soboto in
druge Svetke praznovati, za greh zadostovati,
očiščevati se i. t. d.; obljubil jim je vse dobro,
ako ga bodo vbogali, in žugal vse hudo, ako
mu bodo nepokorni. Ali le prehitro so poza¬
bili zapovedi in dobrote božje, vedno goder-
njali nad Bogom in Mojzesom in tako zlo se
zmotili, da so zlato tele vlili in po božje častili.

7 *

100

10. Vhod v obljubljeno deželo.

Za kazen svojih mnogih grehov so se
morali štirideset let po puščavi potikati; vsi,
kteri so iz Egipta prišli, so pomerli (le Jozua
in Kaleh ne), in nov boljši zarod je podrasteh
V puščavi, kjer ni bilo ne njive ne koče, ne
sadja ne žita, jih je Bog prav čudno preživih
Kruh, ki so mu mana  rekli, jim je ves čas, kar
so bili v puščavi, iz nebes pošiljal, z mesom
prepelic dvakrat na dan jih nasitil, z vodo iz
skale jih napajal in po Mojzesovi smerti peljal
v obljubljeno deželo Kanaan,  od ktere
se je reklo, da se mleko in med po njej cedi.

Junak Jozua  jih je s suho nogo skoz
reko Jordan peljal, neverske narode pokon¬
čal, ter deželo med dvanajst rodov razdelil.

Sv. Pavel veli, da vse te zgodbe imajo svoj
posebni spomin. Rešitva iz Egiptovske sužnosti
pomeni našo rešitvo iz hudičeve oblasti po Je¬
zusu Kristusu. Hoja po puščavi pomeni naše
potovanje po zemlji, kjer nam Bog svoje po¬
stave daje, nas z nebeškim kruhom (mano)
redi in z živimi studenci svoje milosti krepča.
Obljubljena dežela nas spominja nebes, da jih
moramo s sveto vojsko pridobiti.

11. Izraelski sodniki.

Srečno in mirno so Izraelci živeli v lepej
Kanaanskej deželi, živine, žita, vina in vsega

— 101

obilno imeli, dokler so Bogu zvesti in pokorni
ostali. Ko so pa Boga zapustili, tuje bogove
moliti jeli in zoper njegovo izrečno prepoved
zakonske zaveze z ognušenimi narodi delali,
je Bog zemlji rodovitost vzel in njih v roke dal
sovražnikom, kteri so jih silno terli. Kakor pa
so spet svoj greh spoznali, jokali in se k Bogu
obernili, spet se jih je vsmilil in obudil hrabre
može, sodnike imenovane, kteri so jih iz rok
sovražnikov oteli in oslobodili. Naj bolj sloveči
med njimi so bili: Gedeon,  J e f t e, zlasti pa
Samson,  kteremu ni bilo enacega korenjaka.

12. Izraelski kralji.

Več ko štiri sto let je Izraelsko ljudstvo
pod sodniki živelo, dostikrat v malikovanje
zašlo, kaznovano  pa spet k Bogu se vernilo.
Ker pa je po izgledu drugih narodov kralja
imeti hotelo, zato mu je prerok Samuel po božjem
povelju Saula za kralja mazilil  (1095 pr. Kr.).
Saul je bil iz pervega ves dober, ali kraljevska
čast in bojna sreča ga je prevzetnega storila,
zato ga je Bog zavergel in Davida  izvolil. —
David je bil čverst in pogumen, še celo mlad
je velikana Goljata premogel, in ko je kralj
postal, je sovražnike v velikih zmagah natolkel
in meje kraljestva razprostranil. Serce je imel
polno pobožnosti, v čast božjo zložil mnogo

102

lepih svetih pesem, kterim psalmi pravimo, in
božjo službo v lep red spravil. Tudi prerok
je bil, in od prihodnega zveličarja prerokoval,
da ima iz njegove hiše priti, zato se Kristus
tudi sin Davidov  veli. Davidov sin in na¬
slednik je bil Salomon,  bogaboječ in moder
kralj. V mestu Jeruzalemu je postavil na hribi
Moria lep in veličasten tempel, kakoršnega še
ni bilo na zemlji. Bil je po podobi snidnice
sezidan in na dva dela razdeljen. V sprednjem
delu, v svetišču, je bila skrinja zaveze, in v
njej zlat verč z nekoliko zerni mane, Aronova.
palica, ktera je bila enkrat ozelenela in sad
rodila, in kamnene table Mojzesove. V svetišče
nihče drug ni smel, kakor samo veliki duhoven
enkrat v letu. Ali Salomon ni ostal na božjih
potih, še starega je neversko ženstvo spridilo,
v mnogotere pregrehe in celo v malikovanje
speljalo. Milost božja ga je zapustila in nje¬
govo veličastvo je zatemnelo.

13. Asirska in Babilonska sužnost.

Po Salomonovi smerti se je njegovo kralje¬
stvo v dvoje razderlo, v kraljestvo Juda
iz dveh rodov: Juda pa Benjamin, in v kra¬
ljestvo Izrael  iz ostalih (drugih) deset
rodov. Poglavitno mesto ovega (tega) je bila
Samari  a, unega pa J er u zal e m. Že Jeroboam,

103

pervi Izraelski kralj, je malikovavsko službo
vpeljal, v Danu in Betelu zlati teleti naredil
in po vseh visočinah malike postavil. Po nje¬
govih stopinjah so skorej vsi ostali kralji ho¬
dili, in tudi ljudstvo je svojih kraljev zgled
posnemalo, ter gerdo in slabo živelo, dokler
jih ni šiba božja zadela.

Salmanasar,  Asirski kralj, je s strašno
vojsko pred Samario privihral, mesto užugal in
vse Izraelce v sužnost na Asirsko  gnal (1. 722
pr. Kr.). Med vjetimi je bil tudi pobožni T o-
bija,  kterega dobrodelnost se ne da prehvaliti.

Sto in štiri in štirideset let potem se je
s kraljestvom Juda ravno taka zgodila. N a b u-
kadnezar,  Babilonski kralj, je s svojimi tru¬
mami Jeruzalem dve leti oblegal, na posled
ga premogel ter požgal mesto in tempel,
kralja in podložne v sužnost na Babilonska
peljal. Med vjetimi zavolj pobožnega življenja
naj bolj znameniti so bili: čista Suzana,
trije mladenči  v ognjenej peči, in Daniel
v levnjaku.

14. Preroki.

Te hude kazni niso Izraelov iz jasnega
ali nanagloma zadele, ampak Bog je od časa
do časa pošiljal bogaboječe, svete može, pre¬
roke  imenovane, kteri so jih zavolj njih gre

104

hov ojstro svarili, k pokori opominjali, in njim
milost obetali, ako se poboljšajo, pa tudi hudo
žugali, ako terdovratni ostanejo. Verh tega so
prihodnega Odrešenika naznanovali, in kolikor
bolj se je bližal njegov prihod, toliko glasneje
in svitleje so od njega govorili, napovedavaje
čas in kraj njegovega rojstva, njegove čudeže,
njegovo terpljenje, smert in vstajenje, spre-
obernjenje nevernikov in veličastno zmago
prave vere. Včasi so še hajde budili in k po¬
kori klicali, kakor prerok Jona,  ki je bil v
mesto Ninive poslan, in prerok Daniel,  ki
je na Babilonskem dvoru spoznanje pravega
Boga razširil. Naj imenitnejši preroki so bili:
Eli a, Elizej, Izaia, Jeremia, Ecehiel
in Daniel.

15. Zidanje norega tempelna.

Potem ko je sedemdeset let Babilonske
sužnosti minulo in ljudstvo dovolj spokorjeno
bilo, smelo se je po božjej obljubi spet v
svojo domačijo verniti. Perzijanski kralj C ir,
ki je Babilon užugal, je Judom dovoljenje dal,
v svojo deželo nazaj iti, ter mesto in tempel
zopet sezidati. S pridom in veseljem se dela
lotijo; ali Samaritani, kteri so se po zgornih
krajih obljubljene dežele naselili, jim silno
overajo tako, da so se morali delavci z me-

105

čem opasati, ter z jedno roko delati, z drugo
pa orožje deržati. Ker je pa sezidani tempel
se veliko slabeji kazal memo poprejšnjega
Salomonovega, sta preroka Hagej  in Ca¬
ha  r i a žalostno in maloserčno ljudstvo tola¬
žila, prerokujoč, da bo novi tempel veličast-
neji od pervega, ker bode v njega prišel On,
kterega vsa ljudstva žele.

16 . Makabeji.

Šesto leto Perzijanskega kralja Daria
(1. 515 pr. Kr.) je bil tempel dodelan in z
neizrečenim veseljem posvečen. E z d r a in
N e h e m i a sta postavo Mojzesovo zopet Vpel¬
jala, službo božjo uverstila in ljudstvo vnela,
da so knjige svetega pisma pridno brali in
njih razlago zvesto slušali.

Ker so pa pozneje spet v grehe zagazili,
jih je Bog spet sovražnikom v roke dal. Naj
huje jih je terl Sirski kralj A n t i o h in šiloma
od postave božje odverniti hotel. Vendar veči
del ljudstva je svojemu Bogu zvest ostal; serec
E 1 e a c a r in Makabejska mati s sedmimi si¬
novi vred rajši umerjejo, kakor da bi postavo
prelomili. Ker je pa stiska zmirom veča pri¬
hajala, vstali so Makabejski bratje  Juda,
Jonatan in Simon, jamejo se bojevati, in ne
henjajo pred, dokler ni gnusoba malikovavska

106

od svetega mesta očiščena in božjemu ljud¬
stvu sloboda spet pridobljena.

17. Čas je dotekel.

Preteklo je štiri jezer let ad perve ob¬
ljube odrešenika, in nastopili so časi, ko je
imel poslan biti On, v kojega so narodi upali:
Odrešenik sveta:  bila je, kakor sv. Pavel
veli, polnost časov.  Vsi pobožni Zidovi so
po njem zdihovali, vsi modri hajdje ga željno
čakali; bil je jeden klic po zemlji: »Rosite
nebesa od zgoraj dol — dežite
oblaki  p r a v i č n e g a. “

Bila je pa tudi potreba že velika, da
veče misliti ni mogoče, zakaj spaka sveta je
do verha prirasla. Judi so sicer Mojzesove
postave terdo deržali se in k malikovanju
niso bili više nagnjeni, ali žalibože, kako so
bili med seboj razklani! Farizeji, S a d li¬
ceji in Eseji  so jednomerno vjedali se in
pipali, le z ustmi in na videz Boga častili, v
sercu pa hudobni bili, in gerdo in slabo ži¬
veli. Se hujša je bila spačenost in zmotnjava
nevernikov. Vsi od kraja, tudi naj bolj omi¬
kani med njimi, Gerki in Rimljani,  so '
malikom stregli in v nebrojnih zmotah in na¬
pakah zapopadeni bili. Tudi stari Nemci in
Slovenci so bili malikovavci. Nemci  skoraj
v sredi Evrope stanujoči, so imeli jedno vekše

107

bitje, kteremu, so rekli AI f a d u r, in raznih
ostalih bogov in boginj, kterim so naj raje v
logih, pod hrasti in na gričih zelišča in živali,
pogostokrat pa tudi ljudi darovali.

Nič boljša ni bila vera Slovencev,  ki
so nekdaj celo izhodno stran Evrope do Bal¬
tiškega in Jadranskega morja v lasti imeli.
Njih vikši bog je bil Perun, Živa ali Lada
njih boginja. Cern emu bogu  so mladenče
in device klali, in mnogo dobrih in zlih bogov
in mnogo škratov častili. Pri njih daritvah so
rade gostarije bile, tudi iger in plesov ni smelo
mankati. Lipa  je bila Slovencem sveto drevo.

Žalostno tedaj je bilo na svetu, kakor po
zimi, kadar je gosta megla in dolgo solnca ni.
Narodi vsi ognjušeni so v sužnosti greha tičali
in niso si pomagati vedli, ne mogli. Obupat
bi jim bilo, ako bi Bog pomagal ne bil. In
Bog je resnično pomagal; poslal je odrešenika,
kterega je v raju pervima človekoma obljubil,
kterega so preroki vseskoz naznanovali, svo¬
jega jedinega Sina Jezusa Kristusa,  da
se nobeden v njega verujoč ne pogubi, ampak
večno življenje doseže. —

Z njegovim rojstvom so se začeli novi
časi za človeški rod, zato se tudi od tod leta
človeških zgodeb štejejo in pišejo.

108

Druga doba.

Dogodivščina Jezusa Kristusa in pervih
zlatih časov njegove včre (od leta 1. do
312. po Kr.).

18. Rojstvo in mladost Jezusova.

Ko se je po budih vojskah svet umiril
in August Rimski cesar bil, Herodež Idumejec
pa kralj na Judovskem, poslal je Bog svojega
Sina, odrešenika toliko zaželjenega. V hlevu
pri Betlehemu  ga je rodila njegova mati
Maria,  naj svetejša Devica iz Davidove hiše,
ter v plenice povitega v jasli položila. To je
bilo 25. grudna (decembra) okoli polnoči,
kakor staro cerkveno izročilo pravi. In glej!
komaj je bil rojen, že angeli v velikej svet¬
lobi iz nebes pridejo in pastirjem,  kteri so
po Jeruzalemskih tratah črede pasli, napovejo,
kaj se je veselega zgodilo; v daljnem Jutru
pa se nova zvezda  zasveti in Modrim
(trem kraljem) ravno to veselico oznani. — In
so prišli brez odloga pastirji in Modri v za-
znamvani hlev molit svojega Kralja in Boga.

109

Kedar je bil osem dni star, je bil po po¬
stavi obrezan, ter prejel je presveto ime Jezus,
kar se toliko pravi ko Zveličar. Štirideseti dan
po svojem rojstvu je bil v tempel pred Go¬
spoda postavljen, in svojemu nebeškemu Očetu
v dar prinesen, kder sta bogaboječi serec
Simeon  in pobožna Ana od sv. Duha razsvit-
ljena ga spoznala in pripovedovala od njega
vsem, kteri so odrešenja čakali.

Hudobneži pa, slišaje od njegovega rojstva,
so se vstrašili, posebno Herodež, ki se je za
svoje kraljestvo bal, ter ga hotel vsmertiti :
zatorej je Jožef,  njegov rednik, po božjem
povelju po noči vstal, in vzemši dete in Mario
v Egipt  pobegnil; po smerti Herodeževi pa
se v Nazaret povernil. — In tukaj v Naza¬
retu  je Jezus svoje detinstvo in svojo mla¬
dost preživel, in rastel — v izgled vsem mladim
ljudem — v starosti in modrosti pred Bogom in
ljudmi. V svojem dvanajstem letu je šel s svo¬
jimi stariši po postavi v tempel na Velikonočni
praznik, se ondi pomudil in tako modro prašal
in odgovaijal, da so se celo pismouki čudili.
Od tod pa se je na revni, tihi dom do svojih
starišev vernil, jim v vsem po otroško vdan in
pokoren bil, in je sosebno Jožefu pri tesarii
pridno pomagal in potnega obraza svoj kruh
jedel.

110

19. Jezusov kerst, post in uk. Zvolitva
apostolov.

Ko je bil Jezus svoje trideseto leto izpolnil,
je prišel do Janeza k reki Jordan, ter se mu
dal kerstiti. — Med kerstom seje nebo odperlo,
s. Duh se prikazal v podobi goloba nad njim,
in Bog Oče seje  oglasil: „Ta je moj preljubi
Sin, nad kterim imam dopadanje." Potem je šel
v puščavo, in ko se je štirideset dni postil in
molil, in tripotno skušnjavo satanovo stanoviten
premogel, začelje e v ang e lj (veselo oznanilo)
od kraljestva božjega oznanovati. Hodil je tri
leta po vsej deželi, po mestih in vaseh, uče
tako lepo, da je bilo vse osupnjeno, in so cele
kope ljudi za njim vrele; in kakor je učil,
tako je tudi živel, tako sveto, da mu nihče
naj manjšega greha očitati ni mogel.

Izmed svojih učencev, kterili je zmirom več
dobival, jih je od bral dvanajst, ktere je apo¬
stole ali poslance imenoval, namreč: Petra.
Andreja, Joana, Jakopa starejšega
in Jakopa m 1 a j š e g a, Filipa, Jerneja,
Tomaže, Matevža, Tadeja Simona in
Judeža Iška  rjo  ta.  Te je za namestnike
svoje na zemlji, za pastirje svoje črede po¬
stavil in jim ravno tako popolno oblast dal,
kakoršno je On od svojega nebeškega Očeta

111

prejel. Izvolil je še dva in sedemdeset učen¬
cev,  kteri so imeli biti pomagavci apostolom,
ter jih pošiljal po dva in dva skupaj pred
seboj po mestih in tergih, — Glejte! toti dva¬
najsteri apostoli, toti dva in sedemdeseteri
učenci in ostali, kteri so v njega verovaii, bili
so začetek ali temelj svete cerkve  Kristu¬
sove, ktera je čedalje bolj rastla in bode ostala
po njegovi obljubi do konca sveta. Za njenega
poglavarja  je odmenil sv. Petra, rekoč:
„Ti si Peter (skala) in na to skalo bom svojo
cerkvo zidal, in peklenska vrata je ne bodo
premagala." Njemu je izročil ključe svojega
kraljestva, to je, naj vekšo oblast v svojej cerkvi.

Po svojih blagonosnih potih je Jezus lju¬
dem neizrečeno veliko dobrega storil, slepim
je dal pogled, gluhim sluh, mutastim govor;
je vsaktere bolnike ozdravil, iz obsedenih hu¬
diče izgnal in celo mertve obudil. Gotovo je,
da ni bilo rane, ktere bi zacelil, ne siromaka,
kteremu bi pomagal ne bil. Čudna moč je
šla iz njega in vse j e ozdravil.  Tudi
prihodnega je mnogo naznanil. — Pri vsem
tem pa je vendar veliko sovražnikov imel, zla¬
sti med farizeji in pismouki, kteri so ga grozno
kar viditi ne mogli, zato ker jih je

20. Jezusovi čudeži.

112

zavolj njih hudobije in grehote javno (očitno
svaril in jim mnogokrat gorje žugal zavolj njil
hinavščine. Že nekokrat so ga prijeti hotli, pa
se jim je vselej umaknil.

V tretjem letu svojega uka, malo preč
Velikonočjo je svojega prijatla Lazara, kter;
je že štiri dni v grobu bil, obudil, s tem pa
vekše duhovne in farizeje tako razkačil, da
so zbor sklicali in sklenili, njega in Lazara
umoriti; Jezus pa se jim je umaknil. Kmalc
vendar je spet prišel v Betanio, Iktei' je Lazai
živel, se na osliča vsedel in častito in kakor
kralj v Jerusalem jezdil. Množice s palmami in
oljkami mu naprot grede so razgrinjale svoja
oblačila po poti in vesel vrišč je bil: Hosana
sinu Davidovemu!  Toda ravno to poslav-
ljenje je vse njegove nasprotnike živo peklo.
V Kajfeževi hiši so se sešli, ter svet imeli, kako
bi ga z zvijačo v roko dobili in vsmertili. Tedaj
pride Judež, jeden izmed dvanajsterih, k njim
in se ponudi izdati ga za trideset srebernikov.

21. Zadnja večerja.

Jezus je dobro vedel in svojim učencem
sosebno zadnji teden mogokrat povedal, kaj
ga čaka, in kako bi se smerti odtegnil, ako
bi bil hotel; ali ljubezen ga je gnala umreti in

113

človeški rod odrešiti. Preden pa je terpel, je
iz serca želel velikonočno jagnje jesti s svojimi
apostoli, in pri večerji vzenie kruh v svoje
svete in častite roke, oči oberne proti nebesom
k svojemu Očetu in zahvali, posveti kruh,
ga razlomi in poda svojim apostolom rekoč:
Vzemite in jejte: ker to je moje
telo, k t e r o bo za vas v smert dano.
Potem vzeme čašo (kelh) z vinom, spet zahvali
svojega Očeta, posveti ter poda apostolom
rekoč: Vzemite in pijte iž nje vsi; ker
to je moja ker v, ker v nove zaveze,
ktera bo za vas in za njih veliko
prelita v odpuščenje grehov. To
storite v moj spomin.  S tem je Jezus
postavil skrivnost (zakrament) svetega res¬
ne  g a t e 1 e s a, v kterem se našim dušam pod
podobami kruha in vina v hrano daje. — Po
večeri je apostolom še veliko govoril od svo¬
jega odhoda, jih tolažil in jim obljubil svetega
Duha, kteri jih bode vse resnice učil in pri
njih vekovito ostal. Po tem je vstal in so šli
vsi skupej proti oljskej gori.

22. Jezusovo terpeljenje in smert.

Na oljskej gori, na vertu Gecemani stopi
Jezusu vse njegovo terpljenje pred oči, smertna
žalost ga opada, groza ga obletuje, težave ga

Kerščanski nauk. S

114

sprehajajo in pot kakor srage kervi mu po čeli
stopa in na zemljo kaplje. Na kolena pade
in moli: „Oče! če je mogoče, odvzemi mi čašo
terpljenja; vendar ne moja, ampak tvoja volja
se zgodi!“ In glej! angel iz nebes ga je pota-
žil in pokrepčal. — Med tem se je približal
Judež izdajavec in ž njim velika derhal voja¬
kov in bričev s svetili, kolmi in mečmi, kteri
so Jezusa zgrabili, zvezali ter peljali k Anazu
in Kajfežu,  vekšima duhovnoma.

Na dvorišču, kder ga je Peter trikrat za¬
tajil, so ga vojaki in hlapci celo noč zasramo¬
vali in mu v obraz pljuvali, za uho in v obraz
bili: zarano pa, ko je dan napočil, so ga iz¬
dali Ponciu Pilatužu, oblastniku Rimskega čara
(cesaija) Tiberija. Dasiravno od Pilatuža in
Herodeža nedolžen spoznan, je bil vendar le
nevredno oponašan, do nagega slečen, k ste¬
bru privezan, bičan ali šiban, s ternjem ven-
čan, s škerlatastim plajščem ogernjen, s ter-
stom po glavi tolčen, manj čislan od tolovaja
Baraba, in — na smert obsojen.

Naj vekšemu hudodelniku jednak je moral
Jezus svoj križ, ki je bil iz težkih berven
zbit, na goro Kalvario zvun Jeruzalemskega
mesta vleči, slab in truden od prestanega terp¬
ljenja se je pod njegovo težo opotekal in pe¬
šati jel, tako da mu je Simon Cirenčan moral

115

pomagati križ nositi. Okoli devete ure pred
poldnem po našem številu pride pred morišče,
kder so ga nagega znak na križ pribili in s
križem vred od tal vzdignili. Opoldne je
solnce otemnelo, strašna tmina nastopi, ter
vso deželo pokrije, in cele tri ure je zemlja
in nebo v noči in tmini. Vse se prestraši in
omolkne, in Sternu' in gleda, kaj bo. Tudi
Jezus je molčal, in grozne bolečine in neskončne
težave ga sprehajajo, okoli treh popoldne pa,
ko je njegovo terpljenje do verha prikipelo,
je z velikim terdnim glasom zavpil: Dopol¬
njeno je. Oče! v tvoje roke izročam
svojo dušo.  Ko je to izustil, je glavo
nagnil in umeri. In glej! zemlja se je stresla,
skale so pokale, zemlja je dala svoje mertve
nazaj in zagrinjalo v tempelnu se raztergalo
od verha do tal. Stotnik in vojaki, kteri so
poleg križa na straži bili, in vidili potres in
kar se je zgodilo, so se silno bali in djali:
„Zares, ta je Idi Sin Božji!“ Ljudstvo je tre¬
petaje na persi terkalo in molče se razide.
Še mu jeden vojščakov s sulico stran prebode,
in kri in voda se mu je iz serca ulila, na
pričo, da je gotovo mertev.

Tako se je dopolnilo vse, kar so preroki
v starej zavezi prerokovali; Jezus Kristus, Sin
živega Boga in Odrešenik celega sveta, je bil

8 *

116

v resnici med hudodelnike štet, je bil na križu
umorjen, in visi mertev med dvema razbojni¬
koma na sramotnem lesu križa,

23. Jezusovo vstajenje in njegov vne¬
bohod.

Jožef Arimatijec in Nikodem sta Jezusa
s križa snela, sta ga z dišavami v belo tenčico
zavitega v nov, iz skale izsekan grob pokopala,
ter velik kamen pred grob zavalila. Sovražniki
celo kamen zapečatijo in z varili obstavijo. Ali
glejte! tretje jutro pred svitom se zemlja potrese,
kamen se odvali, in Jezus premagavec pekla in
smerti veličastno vstane,  in razveseli učence
in vse prijatle svoje. Njegovo vstajenje tudi našo
vero in naše upanje najmočneje podpira.

Se štirideset dni je na zemlji mudil se in
svojim apostolom posledne nauke zastran
božjega kraljestva in svoje cerkve dal, potem
jih skoz Betanio proti oljskej gori peljal. „Ne
hodite od Jeruzalema/ jim veli, „dokler ne
prejmete moči od zgoraj, kar se bode ob
kratkem zgodilo. Potem pa pojdite po vsem
svetu; učite vse narode in kerščujte jih v imenu
Očeta, Sina in sv. Duha. Glejte! jaz ostanem
pri vas vse dni do konca sveta/ Ko verh
oljske gore pride, razprostre svoje roke in
blagoslovivši jih, povzdigne se izpred njih oči

117

k nebesom. Svetel oblak mu naproti priplava,
in ga nese v sveto  nebo, kder sedi na
desnici božjej. Apostoli pa so se bili vernili
v Jeruzalem in čakali tamkaj obljubljenega
sv. Duha. — Tako je Jezus dokončal delo,
ki mu ga je Oče izročil.

24. Prihod sv. Duha.

Napočil je deseti dan po Jezusovem vne¬
bohodu, bila je sveta nedelja b i n k o š t n a,
imeniten svetek Judovski (1. 33 po Kr.). Apo¬
stoli in učenci Jezusovi, med njimi tudi novo
izvoljeni Matia, so bili iz strahu pred Judi
v jednej hiši zaperti, ter molijo. Kar naglo
zjutraj ob devetih vstane velik šum, kakor piš
hudega viharja, razdeljeni ognjeni jeziki so se
prikazali nad vsakterega glavo, in so bili na¬
polnjeni s svetim Duhom,  in so jeli govoriti
v mnogoterih jezikih, ter so hvalili Boga in
njegova dela. Kmalo se je krog hiše velika
množica zbrala, gledat in slišat, kaj se čud¬
nega godi. Peter od sv. Duha ves vnet, izide
(izadje), ter jim jame razkladati, kako je Bog
Jezusa, kterega so oni na križu umorili, zopet
obudil in postavil sodnika živih in mertvih,
ter jih k pokori in k veri v Jezusa opominja.
Globoko je njegova beseda poslušavcem segla
v serce, tako da se je dalo še tisti dan tri

118

jezer  ljudi' kerstiti. — Ne dolgo po tem gresta
Peter in Janez v Jeruzalemski tempel k večer¬
nicam. Na „lepih“ vratih hrom ubožec sedi in
vbogaime prosi. Sv. Peter mu reče: „V imenu
Jezusa Nazarenskega vstani in hodi. “ In kakor
bi trenil, hromeč po koncu skoči, ter zdrav in
vesel v tempel gre Boga hvalit. Po tem čudežu
se je število vernikov zopet pomnožilo, ter na
pet jezer  narastlo. In iz teh in še mnogo
drugih, ki so v Jeruzalemu in krog mesta
Jezusovo vero sprejeli in se kerstiti dali, je
vstala perva družba vernih — cerkva
Kristusova  se je prav vidno pokazala,
ter bila vterjena za vse čase.

25. Razširjava in preganjanje vere med
Judi.

Goreče in pogumno so apostoli Jezusov
sveti nauk oznanovali, in veliki čudeži in
znamenja so se po njih rokah godili, tako
da so bolnike na ulice nosili, in če je le
senca sv. Petra na nje padla, ozdraveli so.
Vekši duhovni na farizeji in saduceji, vide,
da se množica vernih više in više narašča, so
se od serda in zavida vneli; po divje na
apostole planejo, jih v ječo veržejo, bičati
dajo, ter jim ostro zaterdijo, da ne smejo več
od Jezusa govoriti in učiti. Zadnič celo
ljudstvo podšuntajo, da so sv. Stefana, ki

119

je z obilno milostjo in močjo od Jezusa in
njegove vere pričal, iz mesta pahnili in kam-
njali (1. 36. po Kr.).

Po smerti sv. Stefana se začne veliko
preganjanje cerkve Jezusove v Jeruzalemu,
tako da so zvun apostolov skoro vsi verniki
iz mesta pobegnili, in na vse kraje po Judeji
in Samarii se razšli. Ali ravno to je razšir¬
janju cerkve zelo hasnilo, zakaj razšli verni
se okrog grede po mnogih krajih sv. evangelj
oznanovali. Tako je učenec Filip  prišel v
mesto Sam ari a, Kristusa oznanujoč, in mnogo
mož in žen je verovalo in kerščenih bilo. Drugi
učenci so šli po F e n i c i i in S ir i i, in osno¬
vale so se nove družbe vernih, med kterimi naj
imenitniša. je bila v krasnem mestu Antiohii,
kder so se Jezusovi verniki najpoprej kristiani
imenovati jeli. Tudi Saul, ki se zove potem
Paul  *), poseben zopernik Jezusove vere, se
je po milosti božjej spreobernil, m med vsemi
apostoli naj bolj goreče trudil za razprostiranje
kraljevstva božjega med neznabogi (hajdi).

Vendar se mora opomniti, da pervi ver¬
niki so bili vsi Judovskega rodu, ali pa vsaj
taki, kteri so se iz obreze Mojzesovi postavi
podvergli; nevernikom ni od začetka nihče
izmed apostolov od prave vere govoril.

*) Pavel.

120

26. Razdjanje Jeruzalema. Razširjava in
preganjanje vere med neverniki.

Mnogo Judovskega ljudstva se je Jezusovi
veri vdalo, celo zmed duhovnov in farizejev jih
je veliko k njej pristopilo: večina vendar je
terdovratna ostala, sovražila in kervavo zatirala
vse, kar je bilo kerščanskega imena. Ali njih
hudobija je dozorela, in šiba božja je bila sple¬
tena. Privihrali ho hrabri Rimljani, ki so glavno
mesto Jeruzalem oblegli, z zasipom oklenili in
s tempeljnom vred tako razdjali, da ni ostal
kamen na kamenu. Blizu poldrugega miliona
Judov je v tej vojski smert storilo, in kar jih
je ostalo, so se po vsem svetu razkropili, ter
so še dan današnji žive priče, kako strašno Bog
kaznuje narod, kteri je pred Pilatužem kerv
sina božjega klical nad sebe in svoje otroke.

Ker so pa Judi sv. evangelj hudobno za-
vergli, zato so se apostoli k nevernikom ober-
nili, ter šli na vse strani sveta; pod jugom in
pod severom, po izhodnih in zahodnih deželah
so Kristusovo vero oznanovali, mnogo truda
in terpljenja prenesli, pa tudi nebrojno veliko
ljudi spreobernili in kerstili. Gerki in Rim¬
ljani, možki in ženske, mladi in stari, bogati
in revni popuščali so svoje zmote in malike,
in koma.j je trideset let preteklo, bile so že

121

skoro po vseh imenitnejih mestih kerščanske
družbe ali srenje vtemeljene; — tudi naši kraji
niso bili pozabljeni. V Oglej  (Akvilejo), tačas
glasovito mesto za Teržaškim morjem, je prišel
sv. Marka.  Jezusovo vero oznanujoč, je
družbo vernikov ustanovil, in svojemu učencu
sv. Mohorju v skerb izročil. Po Beneškem,
Istrijanskem, Primorskem in Panonii je pa
sv. Klemen,  učenec sv. Petra, učil in pridi-
goval. — Sleherna teh družeb je imela svojega
predstojnika, ali škofa ali drugega mešnika,
ktere so apostoli z molitvijo in pokladanjem
rok v duhovno službo posvetili, in za svoje
namestnike in nastopnike postavili. Vse skupe
pa so imele občnega poglavarja sv. apostola
Petra; bile so ž njim, pa tudi med sebo (vza¬
jemno) vedno v ozkej zavezi, in tota njih družba
je bila — kerščanska katoliška cerkva,
In kedar je sv. Peter, kteri je bil pet in dvaj¬
set let naj viši vidni pastir ali škof rimske
cerkve, na križu smert storil, šla je naj vekša
oblast v cerkvi na njegove nastopnike, rimske
škofe ali papeže.

Lepo žetvo je tedaj Jezusova sveta vera
med malikovavskimi narodi imela in daleč
okrog se razširila; zdaj pa se černi oblaki nad
njo zavlečejo, rimski še neverski cesarji so jo
z mečem in ognjem preganjati jeli, ter bi jo bili

radi popolnoma zateptali. Neznano je slišati,
kako nevsmiljeno je cesar Neron  s kristiani
delal. V zverinje kože jih je dajal všivati, po¬
tem pa pse nad nje lmskati, da so jih razter-
gali. S smolo jih je ukazal obliti in na kole
privezati, zvečer pa, ko se je stemnelo, — so
jih zažgali, da so živi goreli in namesto bakel
svetili. Tudi sv. P e t r a in P a v 1 a je ta gro-
zovitnež umoril, oba v jedem dnevu, 29. rož¬
nika, 1. 67 po Kr. — Cesar D o m i c i a n je
ukazal, vse kerščanske cerkve do tal podreti
in svojo naj bližo žlahto je za vere del pre¬
ganjal in moril. Svetega apostola J o a n n a je
v Rim poklical in kakor pravijo, mu naj pred
strupa piti dal, ko mu pa strup nic škodval
ni, ga je v posodo vrelega olja vreči ukazal.
Naj huje pa je razsajal cesar Di o k 1 e c i a n,
ter je htel po celej deržavi vse kristiane do
zadnega pokončati. Po petnajst jezer so jih
v jednem mesecu pomorili, tako da so rabelni
mnogokrat od morije omagali, in se jim je
orodje skerhalo. Z raztopljenim svincem so jih
zalivali, z žerečimi kleščami ščipali, na križe
razpenjali, žive žgali ali iz kože devali, pri
počasnem ognju pekli, divjej zverini za jed
davali i. t. d. In ne posamezno, marveč v celih
trumah so jih morili, in kakor potoki je tekla
kerv kerščanska po vsej carevini. V Terstu so

123

sv. C e 1 i a n a, v Ogleju sv. M o h o r j a, v
Celju  sv. M a k s i m i 1 i a n a, na Ptujem
sv. V i k t o r i n a, v Sambotilu sv. K v i r i n a,
škofa iz Siska, ob glavo djali. Ali više ko so jih
pomorili, više se jih je kerstiti dalo; iz vsake
kaplje prelite kervi je nov kristian izrastek

27. Življenje tedajnili kristjanov.

Kakor med ternjem rade naj lepše violice
rastejo, tako tudi kerščanska vera nikoli tako
lepo cvetela, nikoli tako obilnega sada obro¬
dila ni, kakor ravno une perve čase, ko je
bila kervavo preganjana. Bili so zlati časi ker-
ščanske vere; kolikor vernikov, skoro bi rekel,
toliko svetnikov. Vsi so bili jednega serca in
jednega duha, in kar je kdo imel, ni imel za
se, temveč vseh skupaj je bilo, in po potrebi
so apostoli vsakemu podelili. Prav po ker-
ščansko, kakor brati in sestre, so se med seboj
ljubili; od nečiste ljubezni, od zapeljevanja,
gerdega znanja, ponočnega vesovanja in kar
je drugega takega, ni bilo nikdar slišati. —
Med vsemi kristiani korinčanske cerkve samo
jednega nečistnika najdemo. — V lepem miru
in jedinosti jeden z drugim so živeli, prepira
in sovražtva, pravd in tožeb so se skerbno
ogibali. Polni svete gorečnosti so marsikako
noč v molitvi in premišljevanju božjih naukov

124

prebdeli; polni svete ljubezni božje so z nevar¬
nostjo svojega življenja službo božjo obiskovali,
in pri vsakej sv. mesi s sv. resnim telesom svoje
duše poživljali; polni poterpljivosti, niso nikdar
godernjali, zakaj jim Bog toliko terpljenja da,
nego veselili se, da so vredni zavolj Jezusa
terpeti. Kakor Jezus krivičnemu Pilatužu, tako
so bili tudi oni neverskemu cesarju pokorni :
pa tudi rajši umerli, kakor zoper zapoved božjo
kaj storili. Za male grehe so dolgo in ojstro
pokoro delali, pogosto in terdo se postili, in
vsi vneti, vsi goreči zmirom k večej svetosti
hiteli. — Bili so zgled čednosti vsem prihodnim
časom, in dokler blago serce in pogumen duh
na svetu ob veljavo ne pride, tudi sv. Lovrenc,
sv. Florian, sv. Agata, sv. Neža in ostali svetniki
in svetnice svoje slave zgubili ne bodo.

28. Zmaga kerščanstva.

Blizu tri sto let so ti strašni pregoni hru¬
meli, zemlja se je napila blage kervi nebrojnih
mučencev, in ko bi bila naša sveta vera le
zmišljava ljudi, ne pa od Boga, gotovo bi bila
že zdavnej zateptana, in ne bilo bi več sleda
od nje. Ker je pa od Boga, ker je od Jezusa
samega na terdno skalo vtemeljena, zato je ni
mogla nobena burja, nobena nevihta omajati;
marveč čedalje globejše korenine je gnala, in

125

od leta do leta više se razprostranjala, dokler
ni leta 312 po Kr. popolnoma zmagala, —
Rimski cesar Konstantin, v veri malikvavcev
rojen in izgojen, sicer pa dobrega in milega
serca, je imel hud boj s svojim nasprotnikom
Maksencijem, kteri se mu je s hrabro in silovito
vojsko ustavil. V tej velikej stiski se je k pra¬
vemu Bogu obernil, ter ga serčno prosil, naj
mu pomaga, in ga reši iz rok sovražnika svo¬
jega. In glej! O belem dnevi se prikaže njemu
in vsej njegovej vojski veličasten križ na nebu,
in na križu s svetlimi čerkami zapisano: V
tem znamenju bodeš zmagal.  Ko vidi
Konstantin to čudovito prikazen, zavzame se,
da po podobi križa krasno bandero narediti
in v bitvi pred svojimi vojaki razviti. Navdušen
napade sovražnike, jih premaga in pokonča
ter javno spozna, da mu je Bog kristianski po
križu zmago podelil. Od tistih mal kerščansko
vero čislati jame in prepove, kristiane dalje
preganjati, ter jim dovoli, prosto po svojej
veri Bogu služiti. Ukazal je vzeto premoženje
cerkvam nazaj dati, zapovedal, da naj se ne¬
delja brez vse ovire obhaja, da naj kervave
igre v glediščih nehajo, in je sploh kerščanstvo
zmirom bolj podperal, neverstvo pa zateral.

126

Tretja doba,

Dogodivščina srednjih časov kerščanstva.

Od cesarja Konstantina do velike ločitve
v zahodni cerkvi (1. 312—1517 po Kr.).

29. Mirni časi keršeanske vere.

S Konstantinom velikim, ki je pervi
kerščanski cesar, se je vse spremenilo. Pregon
kristianov je potihnil, in kerščanska vera je
jela mir in pokoj vživati. Križ, poprej zna¬
menje naj veče zaničljivosti, je postal zna¬
menje časti in zmage, ter se je lesketal na
cesarski kroni in na rimskem gradu (kapitolu).
Službo božjo so poprej v podzemeljskih jamah,
kletih in rakah opravljali; zdaj pa so začeli
veličastne cerkve staviti, javno in slovesno
Boga častiti. — Cesar sam je nekaj krasnih
cerkev, posebno v Rimu in Carigradu zidati
dal, nekaj pa tudi z darmi pomagal; du¬
hovne, sosebno pa škofe in papeža je jako
poštoval. Njegov izgled je nevernike močno
ganil, v celih trumah so se Jezusovi veri

127

vdajali in ob kratkem so malikovavske veže
prazne stale — malikovanje po vsem rimskem
cesarstvu je onemagalo.

Mnogoverstne zasluge za pokvekšanje
božje časti si je pridobila tudi njegova mati,
sveta Helena.  V osemdesetem letu svoje sta¬
rosti je potovala še v Judovsko deželo, na
tiste svete kraje, kder je Gospod Jezus živel
in terpel, vse skerbno pregledala in preiskala,
ter bila tako srečna, da je našla sv. križ, na
kterem je izvelicar umeri, in grob, v kterem
je mertev ležal, in tudi ona je dala mnogo
krasnih cerkev sezidati. — Poglavar sv. cerkve
je bil v tem času sv. papež Silvester  I.,
kteri si je veliko prizadeval za uterjenje svete
vere in za krasnost božjih tempeljnov.

30. Krive vere in razkolnosti v veri.

Komaj so pregoni potihnili in je cerkva
od težkega terpljenja nekoliko oddahnila se, so
že druge baže sovražniki vstali, razni krivoverci
namreč, kteri so svoje zmote kakor ljuliko
med pšenico sejali in mnogo hudega činili.
„Ker ni hudič z mečem premagal."
veli sv. Oiprian, „p o s k u s i 1 je z jez ikom.“
Naj imenitneji starih krivovercev je bil Arij,
učen in zgovoren, pa tudi svojoglaven in napuh-
njen duhovnik, kteri se je prederznil terditi, da

128

Jezus ni imel božje natore in mu torej ne gre
božja čast. Mnogo ljudi, skoraj bi rekel, pol
sveta je s svojimi lažmi preslepil, mnogo ker-
vavih vojsk podkuril in veliko svetih škofov
in mašnikov preganjal: pa tudi strašno smert
je storil. Čreva so se mu izsule in naglo in
neprevidno je umeri. — Sto let po tem se
drugi krivoverec N e s t o r i vzdigne, in časti
Marije matere božje loti, rekoč, da ona ni
božja porodnica. Tudi on jih je veliko premotil
in mnogo žalostnih zdražeb in prepirov načinil.

— Kmalo za njim Eutih  krivovero izkljuje,
da Jezus ni imel dveh, nego (ampak) samo
jedno natoro, in da bi ne bil najdel toliko
dostopnikov, ne bilo bi toliko zmešnjav sledilo!

— V osmem stoletju najdemo spet druge krivo¬
verce, kteri se hotli vse svete podobe Kristusa,
Marije in svetnikov pokončati in vse cerkvene
stene pobeliti, naj bi ne bilo nobedne podobe
več, ktera bi nas kaj božjega spominjala. Celih
sto in petnajst let je ta joka vredna razkolnost
terpela in izhodno cerkvo na dvoje razdelila.

— Imena ostalih krivovercev, kakor D o n a-
tistov, Macedonianov, Pelagianov,
Manihajcev  in več drugih, kteri so sv.
katoliško vero zatreti hotli, ne bomo na dan
vlačili; naj počivajo v brezdnu pezabljivosti,
kamor jih je luč resnice zapodila.

129

31. TesToljni cerkveni zbori.

Ko je leta 51 po Kr. prašanje vstalo,
ali kristijane izmed nevernikov tudi Mojzesova
postava veže, je bil v Jeruzalemu deržan
zbor apostolov, kojega (kterega) sklep je bil,
nobenega takega bremena vernim več ne nakla¬
dati. Toto djanje apostolov je bilo izg'ed, po
kterem so se predstojniki cerkve zmirom rav¬
nali, kolikorkrat so se v prihodnih časih kri-
vovere prikazale. Zbrali so se pod predsed-
ništvom rimskega papeža ali njegovih poslan¬
cev, so krivovero nepristrano presojevali, ter
jo obsodili in prekleli. Taksi zbor se veli v e s-
voljni cerkveni zbor,  in kar on v ver¬
skih resnicah sklene in rimski papež poterdi,
imamo tako za res imeti, kakor božje raz¬
odetje ; — sv. Duh ga namreč nevidoma vlada
in ga zmote varuje. — Posebno glasovit je
pervi vesvoljni cerkveni zbor, v mestu N i c e i
na Jutrovem 1. 325 po Kr. deržan, kder se je tri
sto in osemnajst škofov in nad jezer ostalih
(drugih) duhovnikov sešlo, in so krivovero Arijevo
overgli in prekleli. Drugi vesvoljni cerkveni zbor
je bil v Carigradu,  tretji v mestu Efezu,  šterti
v mestu Kalcedonu,  kder so bili Macedoniani,
Nestoriani in Eutihiani ednoglasno za krivover-
nike spoznani in njih zmote overžene in preklete
— in so zginele kakor temna noč pred solnčno

KeršČanski nauk. 9

130

lučjo. Vseh vesvoljnih cerkvenih zborov do zdaj
imamo osemnajst; naj imenitneji med vsemi je
tridentinski zbor, od kterega se sliši tolikokrat
zlasti v pridigah in kerščanskem nauku govoriti.

Veliko je katoliška cerkva od krivovercev
terpela in še terpi; ali ne bojmo se za njo;
Kristus je na skalo zidal jo, in hudobni svet
in peklenska vrata je ne bodo zmagala.

32. Cerkveni učitelji in sveti očetje.

Zraven cerkvenih zborov je bilo mnogo
svetih in učenih mož, kteri so se krivovercem
krepko ustavljati, njih zmote ustno in pis¬
meno pretresali in overgli; nasprot pa tudi ker-
ščanske resnice od vseh strani bistroumno pre¬
udarili in razvedrili in njih verjetnost dokazali.
Velimo jim cerkveni učitelji ali cerkveni
očetje;  njih imena se svetijo, kakor svetle
zvezde na cerkvenem nebu, oni so močni stebri,
na ktere se katoliška cerkva in njeni nauk
naslanja. — Pred vsemi slavnega spomina
vredni so sledeči: sv. A t a n a z i, patriarh
(vikši škof) v Aleksandrii na Egiptovskem,
kteri je celih petdeset let za sveto vero se
bojeval, veliko pregona in terpljenja od strani
Arianov prebavil in mnogokrat v smertni ne¬
varnosti bil; sv. Ambrož,  nadškof v Mi¬
lanu, kteri je mnogo svetih knjig spisal in

131

pobožnih pesem zložil; sv. Krizostom, patriarh
v Carigradu in glasovit pridigar, je sosebno
grehe bogatinov in velikašev čertil in napadal,
in zato izgnan iz svojega sedeža v siromaštvu
umeri; sv. B a z i 1 i, škof v Cezarei, je sosebno
samotno življenje v puščavah in samostanih
podperal in je zlasti v juternih deželah visoko
češčen; sv. Hieronim,  v Stridovi na slovenski
zemlji rojen, umen razglagavec in prestavljavec
svetega pisma, je svoja posledna leta v Betlehemu
preživel; sv. Auguštin,  škof v mestu Hipu v
Afriki, vsestrano učen, je v svoji mladosti slabo
živel, potem pak velik spokornik in kinč kato¬
liške cerkve postal; sveti papež Leo veliki  je
z močjo svojega govora mesto Rim dvakrat
razdjanja otel, in tudi krivoverce zasekoval;
sveti papež Gregor veliki,  ki si je za
slavo službe božje in povzdigo cerkvenega
petja veliko prizadel in bode na vse čase slovel.

33. Puščavniki in menihi.

Kakor so bili cerkveni očetje imeniti bra¬
nitelji in naj močneji podporniki katoliške vere,
tako so bili puščavniki  najlepši izgled spo-
kornosti, zatajevanja in premage vsaktere- po-
željivosti. Puščavniki se velijo pobožni kristjani,
kteri so iz ljubezni do Boga vsemu blagu,
vsej oblasti in časti', prijatlom in žlaliti se

132

odpovedali, ter šli v samotne, tihe kraje ali pu¬
ščave, ondi se ložeje greha varvat, Bogu služit
in svojo dušo zveličat. — Kak berlog v zemlji ali
v skali, kaka bajta iz drevesnega lubja je bilo
njih stanovališče, njih obleka iz ličja ali bičevja,
njih postelja terda tla ali malo listja, njih hrana
korenike in divja zel, njih pijača studenčnica.
Vsemu veseljevanju, vsej sladnosti življenja so
slovo dali, vsemu svetu popolnoma odmerli in
zmiraj k vekši svetosti hiteli. Pervi puščavnik,
od kterega nam zgodovina poroča, je bil sv.
Pavel;  glasoviteji pa je bil njegov verstnik, sv.
Anton,  ki  se oče puščavnikov imenuje. Pervi
puščavniki so jeden od druzega ločeni, vsak za
se živeli; s časom pa so se zjedinili, vkup prebi¬
vali in delali, vkup jedli in molili — in tako so
se pričeli samostani ali k 1 oštri,  in njih prebi-
vavcem se je reklo m n i h i ali redovniki.  Ce
dalje bolj so se širili, naj prej v juternih, potem
pa tudi v zahodnih deželah, dokler jim ni sv.
Benedikt  o začetku šestega stoletja gotovih,
prav modro osnovanih vodil (regelj) dal, ktera
so temelj in vir vseh poznejih klošterskih vodil.

34. Selitvji narodov.

V petem in šestem stoletju po Kr. se je
skoro vse po svetu spremenilo, bila je velika
selitva narodov. Mnoga ljudstva sirova in divja

133

so iz Azie prihrumela, na bližne narode ev¬
ropejske pritisnila, in toti na svoje sosede. Vse
je vrelo po svetu, in križem se metlo, derlo
je ljudstvo za ljudstvom: Alani, Ge pidi,
Huni, Goti, Lo n goba rdi, Slovenci  itd.
Kraljestva, ki so več sto let slovela, so se

prekucnila in namesto njih so druga stopila;

sela in mesta glasovita so bila razdjana in so

ali popolnoma znad zemlje zginila, ali v raz¬

valinah hirala: celo rimsko cesarstvo, ki je
tisoč (tavžent) let stalo in vse narode in dežele
pohlastalo, se je razkosalo.

Med vsemi naj hujšimi divjaki so bili Huni,
kterih kralj Atila,  imenovan šiba božja, je cele
potoke kervi prelil, mesta Oglej, Ljubljano,
Celje in drugih  mnogo razrušil, in kamor¬
koli je stopila njegova derhal, vse požgal in
pokončal. Bila je huda stiska, bila je neznana
siroščina po svetu; kamor so oči nesle, ni bilo
druzega, kakor morije, požig in posip. In ker
so vsi toti narodi ali malikovavci ali krivoverci
bili, so tudi katoliško vero hudo zaterali, mašnike
in redovnike preganjali, cerkve in samostane
ropali, ali poderali; zdelo se je, da bodo
katoliško vero spet v zemljo zateptali. Ali Bog
je vse v dobro obernil; kmalo je cerkva svoje
veje bolj po širokem razprostranila in mnogo
novih udov pridobila.

134

35. Začetek in razširjava kerščanske
vere med Nemci in Slovenci.

Že poprej je bilo omenjeno, da pervo zernje
kerščanske vere na slovensko zemljo je padlo iz
Ogleja, jednega v tedajnem času naj vekših mest
rimskega cesarstva. Ondi je že sv. evangelist
Marka, po sv. Petru poslan, Jezusov nauk ozna-
noval, je družbo vernih vtemelil, ter njo pri
svojem odhodu 1. 50. po Kr. svojemu učencu,
sv. škofu Mohorju, izročil. Sv. Mohor  pa je
sveto vero dalje razširil, po sedanjem Bene-
čanskem, Teržaškem in Kranjskem; je poslal
dva kerščanska oznanovavca, Lucia in Siruza,
celo na Gorotansko  (Norikum), kamor je
spadalo Koroško in del Stajarja, in se sploh
z zlatimi čerkami Slovencem v serce zapisal.
Da je sv. Klemen  učenec sv. Petra po
Istrianskem, Primorskem in po Panonii vero
pridgoval, je tudi že rečeno bilo; in da so
vojaki in drugi Rimci, ki so se v naše kraje
preselili, v svoji novi domovini tudi od ker¬
ščanske vere mnogo pripovedovali, si lehko
mislimo. Po tem takem je drevo sv. vere
čedalje bolj obširno rastlo in v mnogih mestih
so se škofijski sedeži ustanovili, kakor v
Terstu, P tuji, Celji,  E m o n i (Ljubljani)
in Tiburnii  na Koroškem.

Ali v petem stoletju po Kr. ob času ve¬
like selitve narodov, so se strašne prekucije in

pregoni po svetu pričeli, in neizrečeno veliko je
sveta cerkva Jezusova prebaviti imela. Mesto
Oglej  je bilo razdjano, tudi celjska, emonska,
ptujska in tiburnijska  škofija je razpadla,
in skor po celi Evropi je sv. vere luč vgasovala,
razun britanskih ali angležkih otokov, kder je
veselo berlela. Iz totih otokov je izhajalo zdaj
mnogo svetih mož, ki so berž ko ne pol Evrope
prehodili božjo besedo oznanujoč, in kamor so
prišli, ajdovske so zmote pregnali in pravi apo¬
stoli tistih dežel postali. Tako je sv. Severin
po avstrianski vojvodini, sv. Ropert  po Salc-
burškem, sv. Em er a n po Barskem kerščanstvo
širil; med vsemi pa slave vreden je sv. B o n i f a c i,
ki se apostol Nemcev ^zove, neutruden učitelj
bil in je častito krono mučenikov dosegi 1. 755
po Kr. Ravno tako prijazno je luč, sv. vere raz-
svetila slovenske dežele. Sv. škof. A m and je
prišel na Gorotansko, in nekaj časa za njim
sv. Ropert, ki je Slovencem sv. evangelj ozna-
noval, salcburško škofijo utemelil, in kakor
nekteri velijo, celo do Celja prišel in cerkvo
sv. Maksimiliana posvetil. Njegov naslednik v
salcburški škofiji sv. Virgili  je poslal med Slo¬
vence sv. škofa Mo de sta,  ki je bil poln goreč¬
nosti za božjo čast, je v Gospej sveti  blizu
Celovca svoj sedež postavil, veliko novih cerkev
sezidal in veliko starih popravil in posvetil,

136

in je po vsej pravici zaslužil, apostol Goro-
tanski  imenovan biti. Še vekši pospeh je vera
imela, ko je cesar Karl (Dragotin) Veliki Avare
in Slovence ukrotil in pomiril. Dva gerška brata,
sv. Ciril in Metod,  sta si tudi za Slovence
neprecenljive zasluge pridobila. Okoli lete 863
po Kr. je sv. Ciril na Moravsko prišel, Jezusov
nauk oznanujoč, je sv. pismo v slovenski jezik
prestavil in osnoval pisarijo, kterej se še zdaj
Cirilica  veli, in ktero Rusi in Serbi rabijo.
V V e 1 e g r a d u je škofijo utemelil, in ker je
leta 871 v Rim šel in ondi umeri, nasledval ga
je njegov brat Metod, kteri je češkega vojvoda
Borivoja in mnogo drugih Cehov kerstil.

O g r i ali Madžari so se po prizadetju
svojega kralja, sv. Štefana, spreobernili okolo
1. 1000 po Kr.

36. Korist in velika sreča kerščanstva.

Kakor po dolgi zimi ljuba spomlad ali
vigred vse ogreje, vse oživi, tako je tudi ker-
ščanstvo vse naše dežele prerodilo. Kder poprej
ni bilo druzega kakor hosta in divja zverina,
ondi je rodovitno polje vstalo, seno sušilo se in
vinska terta solzila. Divjačno življenje so opustili,
kmetijstva se prijeli in po vesih, tergih in mestih
se naselili. Pohištva so stavili, cerkve zidali in
zvonov prijazni glas se je razlegal po dolih in

137

planinah. Malike iz lesa ali kamna izrezane so
potrupali in pravega živega Boga častiti jeli.

Kerščanska vera je ljudem pamet razjas¬
nila in jih v naj potrebnejših rečeh tako podu-
čevala, da majhino dete in prosti kmetič od
Boga in njegovih lastnosti zdaj više vesta,
kakor naj bolj čislani modrijani starodavnih
časov. Ona je overgla malikovanje, vraže in
čare ali copernije, je prepovedala sužnoteržtvo,
dvoboj in samomor in nam tudi sovražnika
ljubiti veleva. Ona je ljudi omikala in umetnosti
in znanosti v svojo skerb vzela, je napravila
šole za mladost, bolešnice za bolnike in samo¬
stane za pobožnost, za nedolžnost in pokoro;
in koliko svetih možev in žen, koliko čistih
devic in mladenčey je izgojila, ne da se dopo¬
vedati ne popisati. Lepo, da lepše ne more,
govori sv. Avguštin, rekoč: „N a j ve če bo¬
gastvo, naj draži zaklad in naj vekša
svetlost, ki se najde, je katoliška vera.
Ona prinese zveličanje grešnikom,
razsvetli na duši slepe, sprejema po
jezero zgubljenih, opraviči krivične,
očisti spokornike, pote rdi v dobrem
pravične, venča mučenike, ohrani  de¬
vice, ovaruje vdove in zakonske v sveti
sramožljivosti; posveti mašnike, nas za
nebesa pripravlja in z angeli večnega
veselja deležne stori. V resnici boga¬
stvo, kojega (kterega) svet nima dati.“

138

37. Odpad izhodne ali gerške cerkve od
rimsko-katoliške. — Muhamed.

Kakor lepo in veselo je v zahodnih krajih
kerščanstvo poganjalo in se razcvetalo, tako
žalostno je na Jutrovem omedlevalo. Gerški
čari, ki so v Bizancu ali Carigradu svoj sedež
imeli, so tudi cerkvo vladati hotli, v njene
notrajne zadeve vtikali se, in terjali, da bi se
to, kar se je v njih glavi izkovalo, ravno tako
za res deržalo, kakor to, kar je Bog razodel.
Ljudstvo je bilo lehkih misel in preveč na po¬
svetne sladnosti navezano, duhovščina je svoje
dolžnosti pogosto zanemarjala, in kar napuh
še ni popačil, so razpertije pripomogle. Zmirom
bolj in bolj se je motalo in metlo, dokler ni
vdarila tista nesrečna ura (1. 1064 po Kr.), v
kteri se je izhodna ali gerška cerkva od rimsko¬
katoliške ločila in je med obema nastal tužen
prepad, ki noter do današnega dne še ni po¬
ravnan. — Ali kakor je Bog Izraelce pre¬
tepal, kolikorkrat so od njega odstopili, tako
tudi je spridenim Gerkom kazen za petami
sledila. Že ob začetku sedmega stoletja je v
Arabii neki slepar vstal, pod imenu Muhamed,
rekoč, da je od Boga poslan, popačeno vero
očistit, ter je iz ajdovskih, judovskih in kri-
stijanskih šeg in obredov (ceremonij) novo
vero skoval. S pomočjo neke roparske derhali
je od začetka posamezne popotnike zalezoval,

139

potem karavan se lotil in zadnič mesta in celo
dežele napadal in posilil in njih prebivavce z
mečem v roki k novi veri nagnal. Njegovi nasle¬
dniki so po njegovih stopinjah napredovali, so v
svojem početju skoraj neprenehoma srečo imeli,
jedno deželo za drugo si osvojili in v Azii in
Afriki podolgem in širokem muhamedansko, ali
kakor se sploh veli, tursko vero razširili. Kar
se ni vdalo, je bilo ali posekano ali v sužnost
peljano. Kerščanstvo v tistih krajih scer ni
popolnoma ugasnilo, ali kakor veja, ki se od
debla odseka, s časom usahne, tako tudi je
ono oterpnilo in do zdaj oterpnjeno žaluje.

38. Križarske vojske.

Muhamedami so Palestino, to je, sveto
deželo, v kteri je naš Gospod Jezus Kristus
živel in umeri, v svojo oblast dobili in ondi
s kristjani gerdo ravnali. Hude davke so jim
nakladali, cerkve obropali, svete posode oskru¬
nili, in kdor je hotel v Jeruzalemu svete kraje
obiskati, moral je zlat odrajtati. Ko so krist¬
jani v zahodni Evropi zvedeli, kako slabo se
njihovim bratom na Jutrovem godi, so močno
žalostni postali; pravična jeza jih vname in
vojsko zoper nevernike sklenejo. Peter  iz
A m i e n a, zgovoren in bogaboječ duhoven in
puščavnik, ki je ravno iz Palestine priromal, je

140

Laško in Francosko prehodil, povsod prav
živo velike stiske in neznane tuge ondotnih
kristjanov popisoval in ljudi tako nadušil, da
je vsak hotel pomagati. V mestu Klermon na
Francoskem, kder se je velika množica duhov¬
nov in posvetnih zbrala, je papež Verban II.
za pripomoč soper nevernike prosil in tako
ganljivo govoril, da je vse kakor iz jednega
gerla glas zagnalo: Bog hoče! Bog hoče!
Po celem zapadu je zašumelo, in ob kratkem
je čudno velika vojaška truma na nogah stala.
Križarje  so jih imenovali, zato ker je vsak
vojak znamenje križa na persih nosil v spomin,
da se za Kristusa vojskuje. Vsi vneti za sveto
vero so po raznih potih proti Palestini se po¬
dali, po terdih bitvah, po velikih nevarnostih
in po neizrečenem trudu sveto mesto Jeruzalem
spet sovražnikom oteli, 1. 1099 po Kr., in po¬
gumni B og u m i r B ui lj o n sk i je bil pervi
jeruzalemski kralj postavljen. Pobožni junak
pa je zlato krono na oltar položil, železno
krono si na glavo del, ter rekel: K d e r j e
moj Izveličar Jezus Kristus ternovo
krono nosil, se ne spodobi, da bi jaz
zlato krono nosil;  in ves čas svojega živ¬
ljenja si je v  ni na glavo del.

Ali jeruzalemsko kraljestvo ni dolgo ter-
pelo, in ako ravno je od evropejskih krist¬
janov neprenehoma veliko podpore dobivalo,
vendar ni obstanka imelo. Vzrok tega od jedne

141

strani so bili Gerki, polni zvijač in nezvestobe,
od druge strani pa križarji sami med seboj ne¬
složni in pogosto le preveč kervi in plena željni;
torej še ni celo sto let preteklo, ko je razpadlo
in prišlo Turkom v pest, kteri so od leta do
leta silnejši prihajali, zmirom več mest in pokrajin
podjarmovali, in 1. 1453 tudi Bizanc ali Carigrad,
glavno mesto gerškega cesarstva, ki se je pred
Bogom veliko zadolžilo, z naskokom v svoje
posestvo spravili. Iz Carigrada so Turki zmirom
dalje segali, in ropali po bližnih ogerskih, slo¬
venskih in nemških deželah, in le hrabrost in
pogumnost Maltežkih in drugih kristijanskih vite¬
zov, kakor tudi neporekljiva pripomoč Matere
božje Marie je imenovane dežele in narode na
menjene pogube obvarovala, je obvarovala sploh
vse kerščanstvo, da ni Turkom sužno postalo in
da jih niso podkove njih berzih konj zateptale.

39. Lepi časi katoliške cerkve.

Slabo so se izšle križarske vojske, veliko
kervi se prelilo, mnogo ljudi' pod mečem smert
storilo in sveta dežela je pri vsem tem le Tur¬
kom v lasti ostala: ali če njih nasledke neko¬
liko bolj na tanko prevdarimo, bomo našli, da
so bile tudi zlo zlo koristne, da so ljudi zbistrile
in novo dušno življenje obudilo. Znanstva, kte a
so proptej pri selitvi narodov povsod pregnana

142

v samostane bežati morala, so se zdaj med
množino razlila in ljudstvo omikala, osnovale
so se šole in vseučilišča, ki še zdaj slovijo,
kakor v Pr algi, na Dunaj  i (Beči), v Pa¬
dovi,  in vstali so možje čudovite učenosti,
kakor sv. T o m a š A k v i n, kteremu so a n-
g e 1 s k i rekli, in sv. Kardinal Bonaventura,
ki sta oba v letu 1274 umerla. Pobožni Tomaž
K e m p č a n,  ki je lepo živel in lepo pisal,
je 200 let pozneje v visoki starosti umeri.

Se lepše pa slovijo tisti časi zavolj njih
nehinavske pobožnosti, zavolj terdno žive Ivere
v Boga, svete gorečnosti za božjo čast in delavne
ljubezni do bližnjega. Koliko so sezidali krasnih
cerkev, koliko visokih zvonikov, ktere še dan
današni osupnjeni ogledujemo! Koliko so ustano¬
vili naprav, ktere so še našim časom v prid in
srečo! Tako postavimo je sv. H e m a, rojena
pilstanska grofinja, v Kerki na Koroškem veli¬
častno eerkvo z dvema samostanoma, možkim in
ženskim, zidati dala, in iz tote njene zaloge je pri-
rastla sedanja kerška škofija,  1073 po Kr.
— Eberhard,  salcburški nadškof, je utemelil
lavantinsko  škofijo 1. 1228, cesar Friderik IV.
pa ljubljansko 1. 1462. — Samostansko življenje
je bilo v naj lepšem cvetju, in možje kakor
sv. Bruno, N o r b e r t, B e r n h a r d, Domi¬
nik,  F i'a n č i š e k, so s svojimi zgledi celemu

143

svetu kakor luč svetili, so raznih plemen redove
osnovali, in mnogo samostanov postavili. Pa ne
le sami so sveto živeli, temuč tudi med ljud¬
stvom pobožnost redili, revežem in siromakom
pomagali, bolnikom stregli, nevedne učili, jetnike
in sužne odkupovali. Na vse kraje sveta so
učitelje pošiljali sveto vero razširjat, in so vsem
deželam, v ktere so prišli, in med vse narode
časno srečo in večni blagor prinesli. In sploh,
karkoli so delali, •— ali so malali, ali podobe
rezali, ali pesme zlagali, ali knjige pisali, —
vse so k božji časti obračali, in vsaktero njih
delo nam kaže le bogoljubnost in svete občutke.

40. Mnoge razpertije.

Med žlahtno pšenico, ki je tiste čase tako
veselo poganjala in stoteren sad obetala, je pa
tudi ljulika zaplodila se in grenek sad prinesla.
Bile so tu in tam nesrečne vojske, žalostni pre¬
piri in pravde; tudi raznih krivic in marsika-
kega pohujšanja se ni mankalo. — Cesarji in
rimski papeži se niso mogli nič prav dobro
zastopiti. Že cesar Arh IV. (Henrik) je hotel v
cerkvi gospodariti, je škofije, opatije in ostale
(druge) duhovske službe dostokrat naj nevred-
nišim podeljeval, včasih pa celo za denar prodajal,
zato je med njim in papežem Gregorjem  VII.
velika razpertija vstala; in da so take razpertije,

— 144 -

ker so se pogosto ponovile, veliko tuge in škode
na vseh straneh napravile, vsak lehko ve.

Tudi razni krivoverci so vstajali, zoper
duhovsko in deželsko gosposko učili, sami
ustavljali se ji in druge podpihovali, ter veliko
bojev krivi bili.

Tako je po Češkem Jovan  Hus  krivo-
vero trosil, jih veliko premotil in strašne
zmešnjave napletal. Zlo tako se je tudi po dru¬
gih deželah godilo, po Francozkem, Angležkem
in Laškem. In ako ravno so jih sčasoma umi¬
rili in ukrotili, vendar je neki protiven in ver-
toglaven duh ljudem obvisel, po vseh žilah se
kuhalo in vrelo in mankalo le sape, ktera bi
iskro pod pepelom tlečo razpihala in v živi
plamen spravila. In tota sapa, ti vihar se je na
Nemškem vzdignil o začetku šestnajstega sto¬
letja, je čedalje bolj široko in z večo silo vlekel
in neizrečeno veliko zlega (hudega) načinil-
Jezero in jezero ljudi je od katoliške vere
odpadlo, ljudstvo zoper ljudstvo vstalo in sosed
na soseda planil; kervave vojske so se vnele,
strašne bitve in morije se storile in cele vesi in
mesta so z zemlje zginile. Znanosti in umetnosti
so bile zateptane, in narodi, ki so v omiki in
izobraženosti tako veselo napredovali, spet so
surovi in divji postali; posebno pa jela je vera.
od tiste dobe vedno bolj pešati.

145

v

Sterta doba.

Dogodivščina novih časov kerščanstva.

Od velike ločitve v zahodni cerkvi do naših
dni (od 1. 1. 1517 po Kr.).

41. Luter in drugi krivoverci.

Mož, ki je nebrojno zmešnjav na svetu
načinil, in na milione ljudi v časno in večno
nesrečo pripravil, bil je Martin Luter,  učitelj
modroznanstva v Vitenbergu na Nemškem. Bil je
učen in prebrisane glave, pa še više napulinjen
in vrele kervi. Leta 1517 se je s Dominikanci
zavolj krive rabe cerkvenih odpustkov prepi¬
rati jel; zraven pa je on sam še huje zabre¬
del, in od dne do dne v veče zmote zahajal
tako, da je polagoma vse krivovere starih ča¬
sov pograbil in zmašil v novo vero, ki se po
njem Lutranska  veli. Daritvo sv. meše,
post, spoved, molitve za mertve in še mar-
sikako pobožno navado je zavergel; učil je,
da vera sama človeka opraviči in zveliča, in
dobrim delom vso veljavo odrekel. Rimskega
papeža je Antikrista imenoval in njegovo cer-

Kerščanski nauk. 10

146

kveno višo oblast popolnoma overgel, redov¬
nikom in redovnicam (nunam) ženitve in
možitve privolil, deželskim gospodom pa in
grajščakom pravico priznal, vse, kar samostani
gleštajo, v posest vzeti in v svojo rabo oberniti.
S tem se je mnogim prikupil in ob kratkem
veliko derhal si pridobil; spačeni množici
namreč so njegovi mehki nauki zlo sprejetni
se zdeli in lakomnim knezom je samostansko
blago močno dišalo. Poslednič je obljubo
devištva prelomil, in, ako ravno duhoven in
redovnik, v zakon stopil, in se oženil z neko
redovnico, ki je iz samostana ušla, in kteri se
je reklo Katra Bor. Luter se je ustil, da svoj
nauk iz svetega pisma zajema; ali ker je sveto
pismo le po svoji termasti glavi izlagal, se je
strašno zamotal in v svojih besedah ves navzkriž
bil! Kar je jeden dan zagovarjal, je drugi dan
že oporekal. Tako je terdil, da človek nima
proste volje, torej tudi božjih zapoved ne more
dopolniti, in se hudega ne varvati; da greh
človeka ne pogubi, ako le terdno vero ima;
in še več druzega takega je kvasil.

Kakor je od jedne strani Luter, tako so
od druge drugi, in skorej še huje nad ka¬
toliško cerkvo segali in ji veliko zalih vej od-
klestili. Na Švajcarskem je Urh Cvingli
vpričnost Jezusa Kristusa v svetem rešnem

147

telesu tajil, ter jih veliko premotil; še več
pa jih je za seboj potegnil Jovan Kalvin,
ki je učil, da Bog- nekoliko ljudi v večno po¬
gubljenje odmeni in za tega del njih serce
okamenl, da se poboljšati ne morejo, in še
mnogo drugih zmot je zatrosil. Prekerstniki
so terdili, da otroke kerstiti ni po svetem
pismu, in se torej odraščeni drugič kerstiti
morajo; tudi so hotli, naj bi ne bilo lastnega
premoženja ne gosposke na svetu, marveč vse
občno in jednako. Vsi ti krivoverci, Cvingliani.
Kalvinci in prekerstniki, so zlo gerdo in divje
ravnali; kar je Luter prizanesel, so toti ali
oskvernili ali razdjali. Podobe Jezusa Kristusa
in njegovih svetnikov so razsekali in potolkli,
oltarje polomili, celo grobe in rake so razbili in
kosti in ostanke svetnikov z nogami poteptali ali
zažgali. In ako ravno so jeden čez drugega bili in
se strašno preklinjali, katoliško cerkvo pa so ven¬
dar vsi jednako sovražili in bi jo bili radi z
zemlje pregnali. In kakor ljubka večidel rajši
raste kakor pšenica, tako so tudi vse te krivo-
vere čudovito poganjale. Bili so pa tudi krivo¬
verci zviti in prekanjeni in niso zanemarili nobe¬
nega sredstva, ktero je v razširjavo njih zmot
kaj pripomoglo. Ustno in pismeno so se poga¬
njali za pospeh svojega, lažnjivega nauka, in
kder zlepa niso opravili, so pa shuda nagnali.

10 *

— 148 —

42. Tridentinski cerkveni zbor.

Katoličani so si veliko prizadevali in se
trudili, da bi teh žalostnih razdertij enkrat
konec bil, da bi se ljud umiril in spet le je-
dna vera v zahodni Evropi bila. V raznih
mestih so z razkolniki verske pogovore imeli,
ter jim prijenjali, kolikor je le mogoče bilo;
ali vse zastonj. Luter v svojem sovražtvu do
rimskega papeža ni nobene mere vedel in se
ni dal pogovoriti; marveč je le huje razsajal
in vedno vekše homatije narejal. Za tega del
so se leta 1545 na povabilo papeža Pavla  III.
katoliški škofi in učitelji v mestu T r i d e n t
na Tirolskem zbrali, so od jedne strani
pravo katoliško vero poterdili, od druge pa
vse te nove krivovere v pretres vzeli ter jih
obsodili in terdovratne krivoverce iz svoje
občine odločili kakor suhe veje z zelenega
drevesa. Ta je tisti toliko sloveči tridentin¬
ski zbor,  kteri se tolikokrat v pridgah in
kerščanskih naukih v pričbo katoliške vere
imenuje; ta zbor je katoliški cerkvi novo le¬
poto dal in njeno moč čudovito povekšal; vsi
dobromisleči verniki so se spet terdneje svoje
matere katoliške cerkve poprijeli in veliko
zašlih se je k njej povernilo. Tudi Luterane
so povabili k tridentinskemu zboru, da bi se
bili prijazno pomenili in ako mogoče, v veri
ziedinili, ker so ravno oni naj glasneje po

149

cerkvenem zboru vpili; ali kadar se je potem
sešel, so bili polni izgovorov, in niso hotli
dojti. Tako je ta nesrečna ločitva še dalje
terpela: in če je kraljestvo samo zoper sebe
razdeljeno, govori Jezus, bode razdjano, in
hiša bo na hišo padla; tako se je tudi zlasti
na Nemškem žalostno godilo.

43. Žalostili nastopki novih krivover.

Luter je zmirom in povsod veliko od slo-
bode trobil, cesarja pa, škofe in deželske oblast¬
nike jako jako psoval ali gerdil; njegov malo¬
pridni nauk je pa tudi malopriden sad obrodil.
Kmeti, toliko lepega od slobode slišavši, so se
kmalo na noge postavili in strašen punt, ali
černo vojsko začeli; v velikih trumah so se po
deželah razlili, ropali in požigali grajščine in
samostane, in grozovito mučili in morili izmed
duhovščine in žlahtnikov vse, kteri so jim v
roke prišli: ali tudi njim je povračivna ura
udarila. Veliko jih je bilo v vojski pobitih, ve¬
liko jih je v železju po ječah pomerlo, veliko
v rabeljnovih rokah življenje zgubilo in kakor
zgodovina pravi, više od sto jezer jih je bilo
vseh vkupaj pokončanih. Komaj pa so bile
tote prekucije končane, so že druge nasto¬
pile, — vnela se je žalostna tridesetletna
vojska,  ktera je zlasti nemške deržave od

150

jednega kraja do drugega strašno poteptala,
ljutost in razuzdanost podredila in kerščansko
občut v mnogih sercih popolnoma zadušila.

Ali ne samo po nemških, marveč tudi v
ostalih evropejskih deržavah so hude vojske
zavolj vere zahrule. Na Š vaj carske  m je
Urh Cvingli kervavo bitvo zoper svoje lastne
rojake podkuril in z mečem v roki svojo dušo
izdihnil; tudi Kalvin in njegova stranka so se
velikih krivic, grozovitosti in razpertij okrivili.
Na F r a n c o z k e m so Kalvarji ali Hugenoti
kakor pravi divjaki razsajali in blizu dvajset
jezer katoliških cerkev razderli in raznesli:
v jedni sami pokrajni (Dofine) so po spričbi
jednega njihovih pisateljev 256 duhovnikov in
112 rodovnic umorili in devet sto vesi in mest
požgali. Ravno tako je moralo a n gl e ž ko
kraljestvo veliko prebaviti zavolj svojega od¬
stopa od katoliške vere. Kralj Arh VIII., začet¬
nik tega odpada, je veliko blagih mož, sosebno
duhovnih ob glavo djal, vse samostane poderl
in njih blago in imetje v svoj žep vteknil. Še
grozoviteje je ravnala kraljica Elizabeta, pod
ktere vladarstvom je nesreča katoličanov do
verha prikipela; homatije so se po njeni
smerti še namnožile in kralj Dragotin  I.
(Karl) je moral celo na kervavem odru svojo
glavo zgubiti.

151

44. Razširjava katoliške vere v prej
neznanih krajih.

Kar je sveta mati katoliška cerkva po
krajih naše Evrope slabovernih otrok po krivo-
verah zgubila, jih je po drugih delih sveta z
verhano mero dobila, in kar so Luter, Kalvin
in njih pajdaši vernih ji odvzeli, so iskreni
duhovni, kojim (kterim) se miši  o nar  ji  veli,
v Azii, Afriki in Ameriki ji obilno pridobili.
Kakor nekdaj apostoli so šli na vse kraje sveta
sv. evangeli oznanujoč in stoteren sad je bil pla¬
čilo njih dela in truda. Popisati vse, koliko so
terpeli in koliko prehodili, ni prostora ne časa:
samo od jednega izmed njih, sv. Frančiška
Ksavera,  naj se kaj malega pove. Ves vnet
za spreobernitvo nevernikov in pogumen, kakor
nekdaj sv. Pavel, je široko morje preveslal in
srečno v izhodno Indijo došel. Po ulicah mesta
Goa je vsako jutro z zvončkom žvenkljal in
s tem otroke k sebi privabil. Otroci so kmalo
veselje dobili do prijaznega moža in ga pazno
poslušali, ko jim je toliko lepo od ljubega
Jezusa pripovedovati znal in domu prispevši
in povedavši, kaj so slišali, so odraščenim
serca vneli, da so tudi oni hodili paslušat
svetega moža. In Bog je blagoslovil vidoma
vse njegove stopinje. Neutrujen je hodil od
sela do sela, od otoka do otoka, je Indio in

152

Japan in mnogo drugih kraljestev prehodil,
je štirdeset jezer maliških podob z lastno roko
razdrobil in nad jeden milion ljudi s kerstno
vodo oblil, -— kaj, on sam pravi, da je samo
jeden dan deset jezer nevernikov kerstil; zato
se po vsej pravici apostol Indije  zove.

Po njegovi smerti so pa drugi nastopili
in zmirom več polja s semenom božje besede
obsejali; celo po velikej Kitajski deržavi,
kamor do tistih mal še nihče iz naših krajev
došel ni, je katoliška vera zlo lepe mladike
gnati jela. In da malikovavci niso samo na
videz, kakor sovražniki kerščanstva zabavljajo,
temveč resnično spreobračali se, to nam priča
njih stanovitnost v veri ob času kadar je po
japanskih otokih hudo preganjanje kristianov
vstalo, ter jih veliko sto jezer za svojo vero
umerlo in neznane, neizrečne muke terpelo.
Kadi kakor na svate so hodili na kervavi oder;
mladi fanti in dekleta, rahli serci in žlahtne
gospe voljno in veselo polagali svoje glave
pod rabeljnovo sekiro. In žalibože, da. noter
do zdaj v tistih krajih niso henjali kristianov
preganjati!

Ravno tako prijazno se je po Amerik  i,
ktero je Krištof Kolumb  1. 1492 najdel,
luč kerščanske vere zasvetila, in gnusobi in ne¬
sramnosti malikovanja konec storila. Amerikam,
posebno pa M e h i k a n i so bili hudi maliko¬
vavci. Po dvajset jezer mladenčev in dekličev

153

se poklali vsako leto svojemu gerdemu maliku,
ki so mu rekli Biclibucli,  in ako niso na
vojski sovražnikov dovolj nalovili, so svoje lastne
otroke v žertvovanje dali, ter meso darovanih
ljudi povžili. Jezik ne dopove, koliko so ubogi
misionarji pri njih terpeli, koliko nevarščin, glada
in žeje prebavili, in vendar so vse zapreke srečno
premagali, divja ljudstva omikali in luč svete
vere v njih temnem sercu prižgali. Čudno dobrega
in lepega pa so storili v neki pokrajini južne
Amerike, Paragvaj  imenovani, kder so iz ža¬
lostne goščave blagonosni raj, in iz ljutih pes-
janov krotke in poštene kristjane naredili. Vem, da
bi radi vedeli imena vsaj nekterih izmed njih in da
vam ustrežem, ako vam nekoličko od njih povem.

45. Naj imenitnejši možje v tej dobi.

Blagi možje, kteri so se neutrudno za raz-
širjavo katoliške vere poganjali in dostikrat
s svojo lastno kervjo malikovavsko zemljo polili,
bili so večidel redovniki ali innihi. Frančišek
Ksaver in ostali, ki so po Kitajskem in Japan-
skem pravo vero razširjali, so bili Jezuiti,  in ni
še bilo cerkvenega reda na svetu, kateri bi si bil
tolike zasluge za katoliško vero pridobil, ter jo bi
bil močneje napadom krivovercev branil, kakor
Jezuitski red, kojega utemelitelj je bil sv.
Ignaci Lojola,  1. 1491 na Španskem rojen.

154

Nasproti pa tudi ne morem zamolčati, da nobeden
red ni toliko protivnikov imel, kakor ravno red
Jezuitov. Sovražili, čertili, preganjali in celo
morili so njegove tovarše, ter jih sovražijo, čerte,
preganjajo in more do današnjega dne.

Pa še drugi redi so v tej dobi vstali in
zacelili rane, katere so Luter in ostali (drugi)
krivoverci katoliški veri vsekali. Frančiškani
in kapucinarji,  kterih duhovni oče je bil sv.
Frančišek iz Asisia, so bili dobri duhovni pa¬
stirji in pri ljudeh jako čislani zavolj svoje
svete pobožnosti in ojstre spokornosti. P i a-
r i s t i so se po šolah in učiliščih z otroci in
mladenči pečali; miloserčni bratje so bili bol¬
nikom (betežnim) v postrežbo: drugi spet so
druga opravila imeli. — Tudi ženski spol ni
zaostal, temoč si mnoge in razne samostane
napravil. Uršulinarce,  ktere se s podukom
dekličev trudijo, še zdaj po naših krajih naj
več samostanov imajo, kakor v Ljubljani,
Loki, Gradcu, Gorici i t. d. Elizabetinarce
strežejo bolnim, K a r m e 1 i t a r c e so v pre-
mišljevavnem življenju svoj poklic imele in
milost božjo prosile za deželo in ljudi.

Posebnega omena vredna pa je množica
mož in žen, ki se je, kar vero in krepost za¬
deva, za igled postavila vsem bodočim časom.
Sv. Karl Borom  e j, kardinal in nadškof

155

v Milanu (um. 1. 1584), je v ljubezni do bližnjega
naj višo stopinjo dosegel. Ob času kužne bolezni
je kakor angel pomoč in tolažbo po mestu
nosil, po bolnišnicah, kder je smert nemilo ko¬
sila, bolnikom stregel, in vse, kar je svojega
imel, denar in blago, celo svojo posteljo in
življenje svojim siromakom v žertvo dal.

Sv. Franz  S a 1 e z i, škof Genevski na Švaj-
carskem (um. 1. 1622.), je po svoji ljubeznjivi
krotkosti okoli 72.000 krivovercev zopet katoliški
cerkvi pridružil. — Sv. Vincenci Pavlan
(um. 1. 1760) je vse svoje žive dni ubogim in
betežnim v postrežbo bil, in si veliko veliko
prizadel, da bi njih žalostni stan polajšal.

Vpeljal je družbo mašnikov, ki so nevedne
kmetovavce podučevali, in družbo za popravo
galijotov (galernih služnih), utemeljil posebne hiše,
v kterih so se sirote in najdeni otroci odgajali,
in kar je črez vse važno, po njem so osnovane
miloserčne sestre,  kterih slava še zmirom
raste po mestih in deželah. Na Nemškem si
je naj veče zasluge za katoliško vero sv. mož
Jezuit Kanizij  pridobil. Kakor močen zid se
je napadom krivovercev ustavil in z besedo in
s spisi se z njimi boril; zložil je katekizem, ki
se še zdaj po šolah rabi, in vpeljal mnogo
učilišč in drugih občno koristnih naprav. Na
Kranjskem so bili ljubljanski škof, Tomaž Kren,

156

na Koroškem labudski škof, Juri Stobev,  na
Štajerskem pa sekovški škof, Martin Brener,
naj pogumnejši zavetniki katoliške vere, in so
uspehe Luteranov s krepko roko zajezili.

Naj se zapomnijo tu še nektera možka in
ženska imena šestnajstega in sedemnajstega
stoletja, ktera so katoliški cerkvi na vse veke
v kine in lepoto; kakor sv. J o a n od Boga,
Joan od križa, Filip N eri, Peter iz
Alka n tar e, Jožef Kalazanc, Jožef
Kupertin, Franc Borgia, Pij V., Fidel
iz Sigmaringa, Alojz Goncaga, Stani¬
slav  K o s t k a in še mnogo drugih. Izmed
ženskega spola pa: sv. Terezia, Roza Li-
manska, Angela iz Brešje, Magda¬
lena od Pači s, Frančiška iz San¬
ta  1 a i. t. d. V osemnajstem stoletju sosebno
imenit je bil sveti škof Alfonz Liguori
(um. 1. 1787), ki je mnogo lepih knjig spisal,
in utemeljil družbo mašnikov, kterim se Li-
guorjanari ali Redemp  toristi  pravi. —
Vsi toti svetniki in svetnice božje so bili člo¬
veškega rodu naj boljši prijatli, naj vekši do¬
brotniki. Otroke so v božjem strahu in božjem
nauku lepo učili, mladenče in dekleta k po¬
božnosti vnemali in jim skerb za nedolžnost
in čistobo serca goreče priporočali, serce pa
k srečni smerti pripravljali. Bolnike po bol-

157

nišnicah, jetnike po ječali so pridno obisko¬
vali in njih žalostne duše s tolažbo podperali.
Mirni in krotki niso nobenemu krivice storili,
nobenega raznašali, tenaoč od vsakega dobro
mislili in mu vse dobro želeli. Sami za se pa
so silno ojstro živeli, malo jedli, malo spali,
veliko molili, in žive priče bili, da duh lju¬
bezni, duh ponižnosti in lastnega zatajevanja
ni še zginil iz katoliške cerkve, kakor veliko
nasprotnikov na vsa usta trobi.

46. Razširjava nove nevere in zatiranje
katoliške cerkve. Razne prekucije v
deželskih zadevah.

Luteranska krivo vera ni bila od Boga, in
kar od človeka pride, obstanka nima; zato je tudi
ona razpadati jela in mnogostrano se razklala.
Tako so prekerstniki, prešbiterani, kve-
keri, metodisti, moravski bratje  in drugi
krivoverci scer vsi na njenem deblu izrastli,
vendar so bili med seboj razcepljeni in v svojem
nauku jeden drugemu dostikrat ravno nasproti,
ter so če dalje v vekše zmote zahajali.

Nekteri izmed njih, zlasti na Angležkem
in Francozkem, so sčasoma celo vso vero
zgubili in v hudobi svojega serca tako globoko
se pogreznili, da so strašno zarotbo storili in
prav peklenski sklep naredili, kerščansko vero
popolnoma zrušiti in zatreti. Iz tega namena

158

so spisali mnogo zapeljivih knjig, v kterih so
norce brili iz vsega, kar je človeku svetega in
kar k sramožlivosti gre; so oponašali in zasme¬
hovali rimskega papeža, duhovščino in cerkvene
obrede, ter očevidno priporočali nesramnost in
razujzdanost. In kar je res, to se ne sme tajiti,
znali so pisati kaj lepo, mično in bistroumno,
zato pa je vse, visoko in nizko, po njih bukvah
in pismih hrepenelo, jih z velikim poželenjem
čitalo in se ponevedoma njih strupenega duha
— duha brezbožnosti naserkalo. — Potem pa,
ko jim je njih početje tako dobro zvedlo, so še
bolj čversto na noge stopili, in jeli brez plahote
svoje černo delo izpolnovati. Dobro vede, da
kdor hoče čredo razkropiti, mora poprej pastirja
mahniti, so tudi oni naj prej duhovščine se
lotili. Proti koncu osemnajstega stoletja so na
Francozkem strašne prekucije vstale, so du¬
hovnom vsa njih zemljišča s silo vzeli in popro-
dali, redovnike in redovnice iž njih mirnih izbic
izgnali, njih svete obljube razrušili, in njih
samostane in cerkve obropali in razdali. Koliko
duhovnov so pobili, koliko v vodi potopili in
koliko iz dežele zapodili, to ve Bog sam! Le v
mestu Nantes  so jih sedem sto in šestdeset
ugonobili. Naj se je duhovnik le prikazal v
mašnem oblačilu, gotova smert je bila njegov
del, in za glavo je šlo vsakemu, kteri bi ga bil pod

159

streho vzel. Nedelje in svetke praznovati je bilo
ojstro prepovedano, sv. meso služiti ali slišati
s smertjo kaznovano; z jedno besedo, vse kar
je kerščanskega bilo ali k službi božjej spadalo,
bilo je zaterto in vničeno. Celo Boga, pravega,
živega Boga, ki je vse stvaril, vse hrani in
vlada, so prederzno zavergli, in namesto Njega
pamet  za boginjo postavili, so neko nesram¬
nico prav gizdavo okinceno z veliko slovest-
nostjo v prešnjo stolno cerkvo Matere božje v
Parizu na ramah nesli in jo na veliki oltar na
mesto britke podobe križanega Jezusa posta¬
vili, nji v čast pesme peli in kadilo žgali.

Kder pa enkrat luč prave vere ugasne,
ondi tudi prava sreča, blagostan in veselje mine,
kakor se je na Francozkem zgodilo. Ni bilo več
miru ne varnosti, ne prijatelstva ne zvestobe;
brat se je bal brata, oče svojemu lastnemu
otroku ni zaupal, celo kraljevi sedež so pre¬
kucnili in raztrupali. Bili so strašni časi, kakor-
šnih ni zapisanih v zgodovinskih bukvah, ter so
kakor smertna senca nad dve leti zalo francozko
zemljo temnili in divjačili. Pobožni in dobrohotni
pa le premehki kralj Ljudevit  XVI. je pod
rabelnjovo sekiro glavo zgubil (1. 1793) in za
njim tudi njegova žena in sestra. Kakor voda po
potokih je tekla kerv po mestih in veseh, in niso
prizanesli ne starosti ne spolu. V Bretanji so pet

160

sto otrok, kojih (kterih) naj starejši je štirnajst
let imel, postrelili, zato 'ker so njih očetje Bogu
in kralju zvesti ostali, in nekteri so zračunali,
da vseh v tej strahoviti dobi pomorjenih skupaj
je bilo blizu dva miliona. In kaj mislite, zakaj
so ti kervoloki (med kterimi naj divjiši je bil
Robespier) vso to nesrečo, grozo in žalost na¬
pravili! — Kakor oni sami pravijo, zato, da bi
ljudi osrečili in njih korist povekšali! Ko so
duhovne preganjali in vero zaterali, so rekli:
ljudstvo se mora omikati in očistiti svojih vraž
in praznih ver. Ko so morili in nedolžno kerv
prelivali, so djali: vse ima prosto in jednako
biti. Znali so lepo govoriti, res je, pa pod njih
jezikom je bil nevaren strup, in joj in goije
vsakemu, kteri takim sleparjem v pest pride!
— Zadnič pa, ko so vidili, da njih hudičeva setva
tako močno plodi, so se hudobneži sami zbali
in za svoje življenje tresti jeli, in da bi brez-
postavnost vsaj nekoliko zajezili, so dali slovesno
oznaniti, da mora ljudstvo spet v Boga in ne-
umerljivost človeške duše verovati. Leta 1799
je Napoleon  višjo oblast prevzel; bil je
mož orjaškega uma in nenavadne zmožnosti,
vendar ljudstva brez vere vladati se ni upal:
zatega del je cerkve zopet odperl, je očitno
službo božjo zopet vpeljal in z rimskim pa¬
pežem zastran cerkvenih zadev slovesno se

161

pogodil. Ali ta lepa zastopnost med njima ni
dolgo terpela. Napoleon, prevelike sreče pijan-,
je na svoje obljube pozabil, je zmirom dalej
segal in terjal marsikaj, kar mu poglavar cerkve
nikakor dovoliti ni mogel. Konec razpertije je
bil, da je francozka armada mesto Rim obsedla
in so papeža Pij a YII. kakor razbojnika vjeli,
ter odpeljali (1. 1809). Ali Jezus Kristus, kateri
je svojo cerkvo na skalo zidal in ji obljubil, da
je nobena sovražna moč premogla ne bode, je
tudi v tej stiski ni pozabil. Kakor visoko se je
vzdignil Napoleon v svoji moči in ponositosti,
tako globoko je padel. Njegova hrabra vojska
je na Rusovskem zmerznila in slednič on sam
vjet in na dalni otok sv. Helene odpeljan bil:
papež Pij VII. pa je z veliko slavo v svoje mesto
Rim nazaj prišel (1. 1814). Njegovi nasledniki
na stolu sv. Petra so bili: Leo XII., Pij VIII.,
Gregor  XVI., Pij IX. in Leo XIII., ki zdaj
kerščansko katoliško cerkvo vlada, in je v versti
papežev od sv. Petra sem dve sto šestdeseti.

47. Oton (litra boljšega duha med kato¬
ličani in nada boljših časov katoliške
cerkve.

Po francozki prekuciji, ki je cerkvo,
deržave in narode ubožala in na milione ljudi
podavila, je hotla previdnost božja ljudstvo

Kerščanski nauk. 11

162

posvariti in prepričati, kara pride, kdor Boga
zapusti in od prave vere odstopi. Veliko sicer
se jih je spametvalo, ko so vidili strašno
globino, v ktero odstop od Boga in vere pelja;
ali joj! veliko pa tudi je slepih ostalo in

svarjenja božjega ni porajtati hotlo; zatega-
voljo so se krivi in zapeljivi nauki francozkih
brezbožnikov tudi po ostalih (drugih) deželah
razlili. Tudi po ostalih deželah so mnogo
lepih in občno koristnih naprav razrušili,
mnogo opatij in samostanov odpravili, bra¬
tovščine in vsa pobožna družtva odpravili, in

kderkoli so mogli, cerkvo in njeno oblast in

njene pravice podkopali: nevero pa in njen
kačji nauk so razširjali, živo priporočali in

sosebno med šolsko mladost z obema rokama
trosili. Pri vsem tem pa vendar Bog svoje
vsemogočne roke cerkvi ni odtegnil, nego
(ampak) varoval jo je kakor svojo ljubljeno
nevesto, krepko podperal v raznih nevarnostih
in zravno še visoko poveličal z mnogimi čudeži.
Postavimo — kako čudna je bila spreobernitva
Juda Ratisbona!  Koliko bolnikov je čudo¬
vito ozdravelo 1. 1844 v mestu T r i e r, kder
je sveta suknja našega Zveličarja v počeščenje
izpostavljena bila! In v naših dneh kako čudo
se je godilo v laškem mestu Rimini!

Brez vse dvombe pa naj Yeči čudež,

163

kterega nobeden tajiti ne more, je vedno in
zmirom nagliše razširjanje svete katolišce vere
po vseh delih sveta, dasiravno je povsod
nanogobrojnih zaver. Posebno veselo v severni
Ameriki  vera napreduje. V Združenih
deržavah  samo so v manj kot petdesetih letih
nad šest in dvajset škofij utemeljili, in zravno
še veliko množino cerkev, duhovšnic, samosta¬
nov in drugih naredeb pobožnosti naredili.
Na Kit a j s k e m se spreobernitve od dne do
dne množijo, in akoravno ondot kristiane pogo¬
sto še preganjajo in morijo, njih število ven¬
dar zmirom raste. Tudi v Afriki  se kaže, da
boljši časi nastopajo; kajti v sredino Afrike se
je 1. 1851 več duhovnov, rojenih Slovencev,
podalo, černim zamorcem sv. evangelj oznanovat.
Na Angležkem  katoliške cerkve stavijo, samo¬
stane zidajo, in ljudje prestopajo v katoliško vero
tako obilo, da se jih veliko nadja, da ne bode
dolgo, ko bo celo angležko kraljestvo katoliško.
Ali kaj! saj seje  tudi pri nas v avstrianskem
cesarstvu od nekoliko let sem marsikaka reč na
boljše obernila. Postavili so mnogo samostanov,
v kterih nedolžnost zavetje, spokornost mir
svoje vesti, bolnik postrežbo in starost oskerb-
ljenje najde. Začele so se bratovščine sv. Leo¬
polda,  presladkega serca Jezusovega,
živega roženkranca in serca Marijinega

11  *

164

za spreobernitvo grešnikov. Fare so skoro
povsod za božjo čast oživele, svoje cerkve
olepšale, in tu in tam si glasne in prijetno
vbrane zvonove omislile. Nove šole so se osno¬
vale, sveti zakramenti se prejemajo bolj pogosto
in čedalje bolj na dan stopa spoznatva, da le
v katoliški cerkvi se najde pravi mir, zloga in
večno življenje. — Posebnega spomina vredna
sta cesarska ukaza  od 18. in 23. mal. travna
leta 1850, ktera oproščenje katoliške cerkve
slovesno izrekujeta in katoličane po vesvoljnem
svetu z veselim upanjem navdajata.

Res je scer, da se je vmes tudi marsikaj
žalostnega prigodilo, sosebno leta 1848, ker
so duhovščino in pobožnost preganjali; res je,
da je veliko kristianov, ki so zlo nemarni in
brez skerbi za izveličanje svoje duše, in le
svet in posvetno veselje ljubijo, celo nove kri-
vovere, kakor Rongeansko, so izkovali. Ali
vse to nas ne sme motiti, temveč v veri še
bolj poterditi, zakaj v sv. pismu čitamo: d a
vsi, kteri hočejo pobožno živeti v
Kristusu Jezusu,  m o r a j o p r e g a n j a n j e
t e r p e ti;  in čitamo, da bode  enkrat velik
odpad od Boga in Kristusa.  Vsak tedaj
naj gleda in čuje, da se zapeljati ne da, temoč
da zvest ostane in venec življenja prejme.
(Skrivno razod. 2, 10.)

165

48. Zagovor.

Zgodovina naše svete vere nam kaže na
vsakem listu, kako dober in vsmiljen, pa tudi
kako svet in pravičen je Bog. Razjasnuje nam,
kako čudno in modro je Bog človeški rod vodil
že v stari zavezi, od našega prededa Adama
noter do prihoda našega Gospoda in izveličaija
Jezusa Kristusa: še lepše pa nam pripoveduje
od nove zaveze, kako je Jezus Kristus cerkvo
utemeljil, kako so jo apostoli in njih nastopniki
po vesvoljnem svetu razširili in kako zalo raste
skoz vse veke noter do sedajnega papeža
Leona XIII. Kdor ima zdrave oči, lehko vidi, da
veličastna in polna blagosti je naša sveta vera;
in sledna verstica nam veli, da ne človek, ne
angel, ampak Bog sam more ljudem tako
vero dati.

1) Vera, ktero mi spoznamo, ni od ljudi
zmišljena, marveč od Boga  izvira. V stari
zavezi jo je Bog po prerokih razglasil, v novi
pa njegov edini Sin Jezus Kristus oznanoval in
poterdil z nebrojnimi čudeži, naj več pa s svojim
vstajenjem od mertvih. Od Boga so njeni nauki,
in kdor jih zaničuje ali zaverže, sam sebe veko-
komaj zaverže.

2) Naše vera ni od danes ali včeraj, nima
kakih sto let, kakor krivovera Luteranov, Kal-
vincev in drugih, ampak prav za prav sega do

166

začetka sveta. Njeno pervo zerno je bilo
v paradižu vsajeno, kder je Bog človeku, po¬
tem ko je greh storil, Odrešenika obljubil; in
cela stara zaveza z vsemi svojimi darmi, opravili
in šegami je bila le predpodoba nove zaveze in
kar v stari pomankuje, to nova dopolnuje.

3) Dasiravno pa zgodovina naše svete

vere blizu šest jezer let obseguje, ima vendar
toliko neoporekljivih spričeb in imenitnih
dogodeb, da nihče, ako nima skaljenega uma,
nad njeno istino ali resnico dvomiti ne more;
in kar bukve sv. pisma važnejšega kaj povejo,
kakor od greha pervega človeka, od
obljube odrešenika, od vesvoljnega
potopa  i. t. d., to vse tudi gerški in rimski
zgodopisci poterjujejo. Nobeden narod nima
zgodovine tako globoko utemeljene, kakor jo
ima kerščanska vera. Vse rodovine od Adama

do Kristusa so nam na tanko znane in vse

cerkvene poglavarje od sv. Petra do sedajnega
papeža lehko po imenu povemo. Kako čudno
lepo se vse versti! kako premodro je vse

vpeljano!

4) Celo Judje, ki so kristianom naj ter-

doglavnejši nasprotniki, pričajo, akoravno
nehotoma, resnico in božji izvir naše svete
vere. V svojih svetih bukvah namreč zlo
skerbljivo ohranujejo celo zgodovino in vse

167

prerokbe stare zaveze, na ktere se mi nasla¬
njamo, tako da nihče oponesti ne mora, kakor
bi kristiani bili kaj popačili ali vrinili.

5) Tudi tega nihče tajiti ne more, da le
s posebno pomočjo in milostjo božjo
je kerščanska vera črez celi svet se razširiti
mogla, Apostoli namreč, ki so jo oznanovali,
so bili nizkega rodu, — ubogi in nepoznani, si
niso nikoli po šolah glave belili in nikjer prid-
govati vadili. Vera, ktero so učili, in ktera le
pokoro, ponižnost in lastno zatajevanje hvali in
priporoča, vse sovražtvo pa, poželjivost mesa
in lakomnost časti in blaga čerti in preprove-
duje, samoopašnim hajdom dopasti ni mogla:
zatorej so se bogatini in veljaki na uboge
ribiče zaničljivo ozerali, modrijani in učeni
zasmehovali jih; in vladarji in oblastniki z
mečem in ognjem preganjali. Pri vsem tem so
pa ubogi ribiči vendar le zmagali in Jezusov
nauk po celem svetu razširili, in scer tako
naglo razširili, da je smel sv. Justin kmalo po
smerti apostolov vpričo vseh ljudi pisati: „Ni
znanega naroda, ne med divjaki ne Gerki,
kder bi se v imenu križanega Jezusa molitve
in zahvale Bogu Očetu in Stvarniku vesvolj-
nega sveta ne opravljale." — Kdo drugi,
kakor vsemogočni Bog je mogel to čudo
storiti? Ako ne verjamemo, da so se

168

čudeži godili, veli sv. Augustin,  je toraj
veči čudež, da je vesvoljni svet
brez čudežev veroval.

6) Ali ne samo utemeljena na čudeže je
kerščanska katoliška cerkva, nego (ampak) tudi
to je veliko čudo vsemogočnosti- božje, da se
v toliko stiskah vedno ohrani  in ne zatre.
Kraljestva in cesarstva se razsipljejo; Kristusovo
kraljestvo samo vse prebije in vedno raste. Ako
v jednem delu sveta omahuje, se pa zato v dru¬
gem še bolj razširja. — Z nebrojnimi sovražniki
je bilo od zibele svoje obdano, strašno so nad
njim razsajali in mu pretili: kerščanska cerkva
nima nobene vojske, da bi se branila napadov,
nobenega meča, da bi se hudej sili ustavila; —
ko bi jo božja roka ne podperala in Njegova moč
ne deržala, že zdavnej bi bila zaterta in vničena.

7) Se krasnejša se nam vidi kerščanska
cerkva, ako se ozremo na r a d o s t n i sad in
neizrečeni blagoslov,  kterega vun in vun
po zemlji deli in ljudem daruje. Kderkoli se
njena prijazna luč posveti, ondi divjost beži'
in omika sledi. Ona je povzdignila kmetijstvo
in tergovino, je obudila umetnost in znanost, ter
prepovedala sužnost in žertve ljudi. Ona nam
v žalosti, bolezni in siromaštvu solze otera
in je naša posledna palica v neznano večnost.
Ob kratkem: kerščanska vera je v resnici drevo

169

življenja, ktero je Bog v paradižu vsadil,
da bi vsi ljudje v njegovi senci mirno počivali
in se poživili od njegovega žlahtnega sada.

Kam, v kako nesrečen prepad pride narod,
ki kerščansko katoliško vero ■ zapusti, zgodo¬
vina vseh časov veliko žalostnega zaznamva-
nega ima. Tam v Afriki, kder so nekdaj
sloveče cerkve v Kartagini in Alesandrii bile;
tam v Azii — v Antiohii, v Efezu, kder sta
sv. Jovan in Ignaci učila, in je kerščanska
vera v najlepšem cvetju bila, zdaj hajdi, Turki,
gospodarijo, in namesto sv. križa nad cčrk-
vami se le polmesec lesketa. In kako grenki
sad zori zlasti po nemških deželah, ktere so
od prave vere odpadle, vsi dobro vemo. Ako
se pa drevo po sadu pozna, kakor Jezus veli,
mora vsak, kdor nima predsodkov, spoznati,
da kerščanska vera, ki je toliko blagonosna,
od Boga izvira; nevera in krivovera pa, ki
tako gorjup sad rodi, od hudega, ki ljuliko
med pšenico seje.

8) Na vse zadnje pa, ako se povzame in
prevdari, kar je bilo do zdaj rečenega, jasno
se vidi, da cerkva, ktera toliko neizrekljivega
dobrega za časnost in večnost rodi in ljudem
daje, ktero je Bog sam na čudeže utemeljil in
vun in vun s čudeži poveličuje, ne more nobena
druga biti, kakor rimsko-katoliška  cerkva.

Keršcanski nauk. 12

170

Ona in nobena druga je tisto žlahtno
nebeško drevo,  gorčičnemu zernu podobno,
ktero je Jezus v naše izveličanje vsadil; ona
je tisti zali vinograd,  kterega je Jezus za¬
sadil in ga škofi in ostali mašniki pod vladar-
stvom rimskega papeža obdelujejo. Sam s v e t i
Duh ga poliva s svojimi milostmi in ogreva
s svojo nebeško lučjo. — Vse druge vere pa,
kolikor jih je na svetu, naj že bodo lutranske,
kalvinske, novokatoličanske ali kake druge, so
napčne vere, v kterih ni izveličanja; so suhe
veje, ki ne rode dobrega sadu; so votli vod¬
njaki, v kterih v naj veči sili vode ni. Vsak
sadež,  veli Jezus, kterega ni moj ne¬
beški Oče vsadil, bo izruvan;  tako
tudi krivovere nobenega obstanka nimajo —
zrastejo, se razšopirijo in — usahnejo. Sama
kerščanska katoliška cerkva vekomaj  ostane;
ona se ne postara, ne obledi, marveč je zmi-
rom lepa, neomadeževana in polna veličastva;
zakaj ona ima obljubo Gospodovo: Nato
skalo bom sezidal svojo cerkvo, in
vrata peklenska je ne bodo zmagala.
— Glejte! jaz sem pri vas vse dni
do konca sveta.  (Mat. 16, 18.)

- ogo®<J-©C€.'Coo -

Zapopadek.

Uvod.

I. Poglavje.

Strana

Od vere.4

I. Razdelek. Kaj je ka¬
toliška vera ....—■

II. R a z d e 1 e k. Od dvanaj¬
stih členov vere ... 7

II. Poglavje.

Od upanja.21

I. Razdelek. Kaj je ker-

ščansko upanje ... —

II. Razdelek. Od molitve 22

III. Poglavje.

Od ljubezni.29

I. Razdelek. Kaj je ker-

ščanska ljubezen ... —

II. Razdelek. Od deset —

božjih zapovedi sploh . 30

Strana

III. Razdelek. Od deset
božjih zapovedi posebej 32

IV. Razdelek. Od cer¬
kvenih zapovedi sploh 40

V. Razdelek. Od cerkve¬
nih zapovedi posebej . 41

IV. Poglavje.

Od svetih zakramentov 48

I. Razdelek. Od svetih

zakramentov sploh . . —

II. Razdelek. Od svetih

zakramentov posebej . 49

V. Poglavje.

Od kerščanske pravice . 78

Pervi del  kerščanske pra¬
vice: Varvaj se hudega —

Drugi del  kerščanske pra¬
vice : Stori dobro . . 81

Pristavek.

Od štirih poslednih reči . 89

Perva doba.

Dogodivščina starih časov.

Od začetka sveta do Kristusa (od 1. 4000 pr. Kr. do
njegovega rojstva.)

10.  Vhod v obljubljeno de¬
želo .100

11. Izraelski sodniki . . —

12. Izraelski kralji . . 101

13.  Asirska in Babilonska

sužnost.102

14. Preroki.103

15. Stava novega tempeljna 104

16. Makabeji .105

17.  Čas je dotekel . . . 106

12  *

Druga doba.

Dogodivščina Jezusa Kristusa in pervik zlatih časov njegove
vere (od 1. 1. do 312 po Kr.).

Strana

18. Rojstvo in mladost Je¬

zusa .108

19. Jezusa kerst, post in

uk. Zvolitva apostolov 110

20. Jezusovi čudeži. . .111

21. Zadnja večerja . . .112

22. Jezusovo terpljenje in

smert.113

23. Jezusovo vstajenje in

njegov vnebohod . . 116

Strana

24. Prihod sv. Duha . .117
25- Razširjava in prega¬
njanje vere med Judi 118
26. Razdjanje Jeruzalema.
Razširjava in prega¬
njanje vere med never¬

niki .120

27. Življenje tedajnih kri-

stianov.123

28. Zmaga kerščanstva . 124

Tretja doba.

Dogodivščina srednih časov kerščanstva.

Od cesarja Konstantina do velike ločitve v zahodni

cerkvi (l. 312-

29. Mirni časi kerščanske

vere.126

30. Krive vere in razkol-

nosti v veri ... 127

31. Vesvoljnicerkvenizbori 129

32. Cerkveni učitelji in
sveti očetje . . . .130

33. Puščavniki in menihi 131

34. Selitva narodov . .132

35. Začetek in razširjava

Šterta

1517 po Kr.).

kerščanske vere med
Nemci in Slovenci . 134

36. Korist in velika sreča

kerščanstva . . . .136

37. Odpad izhodne ali ger-
ške cerkve od rimsko¬
katoliške. — Muhamed 138

38. Križarske vojske . 139

39. Lepi časi kat. cerkve 141

40. Mnoge razpertije . .143

doba.

Dogodivščina novih časov kerščanstva.

Od velike ločitve v zahodni cerkvi do naših dni
(od 1. 1517 po Kr.).

41. Luter in drugi krivoverci 145

42. Tridentinski cerkveni

zbor.148

43. Žalostni nastopkinovih

krivo ver.149

44. Razširjava katoliške vere

v prej neznanih krajih 151

45. Naj imenitnejši možje
v tej dobi ...

46. Razširjava nove nevere,
in zatiranje katoliške
cerkve. Razne prekucije

v deželskih zadevah . 157

47. Obuditva boljšega duha
med katoličani in nada
boljših časov katoliške

cerkve.161

Zagovor.165

a Dunaju.