225 Pohorje skozi čas Najstarejše znanilke o človekovem posega- nju v pohorski svet in njegov neposredni okoliš predstavljajo številne posamezne najdbe raznih kamnitih orodij iz obdobja pozne mlajše kamene in zgodnje bakrene dobe (od približno poznega 5. do 4. ti- sočletja pred našim štetjem). Sledimo jim skoraj po celotnem Pohorju: Visole, Zgor- nja Ložnica, Turiška vas, Tinje, Tinjska Gora, Hočko Pohorje, Areh, Zreško Po- horje, Ruše, Činžat, Legen pri Slovenj Gradcu, Trbonje in tako dalje. Iz tega ča- sa imamo ob vznožju vzhodnega Pohorja v Zgornjem Radvanju raziskano najzgo- dnejšo naselbino večjega obsega, kjer so bili odkriti vkopi delov lesenih objektov s hišnim inventarjem, predvsem raznim ka- mnitim orodjem in lončenino. Med arheo- loškimi izkopavanji je bilo odkritih skoraj 400 kosov različnega kamnitega orodja in delovni prostor za njihovo izdelovanje in obdelovanje. Raziskave so pokazale, da gre večinoma za kamen krajevnega izvo- ra - serpentinit, tudi kremen in peščenjak. Tradicija izkoriščanja pohorskega kamna se je torej začela. Podobna zgodba je povezana tudi z najz- godnejšim izkoriščanjem kovine. Pridobi- vanje rud in metalurška obrtna dejavnost sta domnevno pripomogli do poselitvene spremembe pohorskega okoliša ob koncu 3. tisočletja pred našim štetjem z nastopom bronaste dobe, ki jo zaznamuje izum zliti- ne bakra in kositra – bron. Južno Pohorje je takratnemu človeku nudilo svinčevo-cinkovo rudo z bakrovimi sulfidi, ki jo je nedvomno uporabljal, čeprav mesta izvora surovine in ležišče rud ne moremo natančno določiti. V tem obdobju posebej omenjamo, poleg po- sameznih depojskih najdb na Pohorju (na primer Hudinja nad Vitanjem ali pa Sliv- niško-Hočko Pohorje) in obpohorskih rav- ninskih poselitev (Radvanje, Hoče, Slivnica, Rogoza, Orehova vas, Pobrežje, Bistrica ob Dravi, Ruše), naselbino na Brinjevi gori nad Zrečami. Prav tukaj je bil najden kamniti kalup, najverjetneje za izdelavo bronastih zapestnic. V starejši železni dobi (od 8. do 4. stole- tja pred našim štetjem) se pojavijo utrjena gradišča z mogočnimi zemljenimi nasipi, ki še danes zaznamujejo pokrajino: Poštela Pohorje skozi čas Andrej Gulič Marmorna nagrobna plošča Otokarja IV., prvega štajerskega vojvode in zadnjega Travngavca, ki jo umetnostni zgodovinarji datirajo v sredino 13. stoletja in je bila iz Žičke kartuzije v letih od 1756 do 1848 preseljena v cerkev svetega Areha, kjer je še danes. Foto: Andrej Gulič. 226 ■ Proteus 83/2, 3, 4, 5 • Oktober, november, december 2020, januar 2021 Pohorje skozi čas nad Razvanjem, Čreta pri Slivnici, Kotni- kovo gradišče v Turiški vasi, Brinjeva gora nad Zrečami, Gradišče na Legnu pri Slo- venj Gradcu. Ponovno ne smemo prezreti, da so na železnodobno poselitev teh krajev pomembno vplivala tudi nahajališča železo- ve rude na pobočjih Hočkega Pohorja, Tinj- skega in Mislinjskega Pohorja in v okolici Ribnice in Vitanja. V času rimske kolonizacije je na rodovitni dravski ravnici pod vzhodnim Pohorjem od Slivnice, Hoč preko Bohove, Betnave, Rad- vanja, Peker do Ruš nastala vrsta velikih posestev (villae rusticae) in zaselkov s sredi- ščem v Hočah ob rimski trgovsko-prometni poti kot hrbtenici naselitvenih teženj. Na območju jugovzhodnega Pohorja so člove- ka privabljala predvsem njegova južna po- bočja z zaledjem v Slovenski Bistrici, kjer je skoraj v celoti raziskan naselitveni pro- stor tik južno ob trasi rimske državne ceste Celeia–Poetovio. Rimski živelj je poseljeval tudi višje ležeče predele: v Kalšah, v Šmar- tnem na Pohorju, v tinjskem in kebeljskem okolišu, na Brinjevi gori in na Dobravi pri Zrečah. V zaledju zahodnega dela Pohorja je imela vlogo osrednje poselitve poštna po- staja Colationa (današnji Stari trg pri Slo- venj Gradcu). Po priključitvi Norika k rim- skemu imperiju (leta 46 po našem štetju), kamor je verjetno sodil večji del Pohorja, je z lego ob zelo pomembni rimski državni cesti Celeia–Virunum bilo središče romani- zacije domačega keltskega prebivalstva. Z začetki rimske kolonizacije so začeli iz- koriščati beli pohorski marmor, po katerem je bilo največje povpraševanje iz bližnjih, pa tudi nekoliko bolj oddaljenih rimskih mest. Marmor so lomili v porečjih Šmartna na Pohorju–Frajhajma–Bojtine–Zgornje Nove vasi ter v soteski Dravinje ter Hudinje nad Vitanjem. Kamnoseki so surove marmorne bloke verjetno že na licu mesta oblikovali v polizdelke, ki so jih nato s težavo pritovorili v officine ali delavnice v dolini, kjer so jih dokončno izklesali. Da so s tem marmorjem trgovali tudi širše, so pokazale nedavne ana- lize antičnih marmornih najdb v panonskih mestih ob Dravi in Donavi, na Lipniškem polju, v Savinjski dolini in drugod ter po- Stavbni temelji na znamenitem Ančnikovem gradišču nad Bistriškim vintgarjem. Foto: Andrej Gulič. 227 Pohorje skozi čas trdile pohorski izvor. Kasneje, od srednjega veka dalje, so marmor uporabljali predvsem za notranjo opremo bližnjih gradov in cer- kev v obliki tlakov, svetniških podob, razpel, oltarnih plošč, pa tudi nagrobnikov, vratnih okvirjev in stopnic, kasneje pa tudi za prido- bivanje apna in za potrebe glažut. V tem času je na Pohorju ob porečjih po- tokov Bistrice, Velike in Male Polska- ve, Brunika, Framskega potoka, Hudinje, Ločnice in Dravinje verjetno nastalo večje število kamnolomov marmorja. Nekatera mesta v Bojtini, v okolici Šmartna, Plani- ci nad Framom, Frajhajmu, Skomarskem in Vitanjskem so nam znana še danes, za ne- katerimi pa se je izgubila vsaka sled. Zadnji kamnolomi so nehali delovati v desetletjih po drugi svetovni vojni (Vitanje, Planica nad Framom, Bojtina). Tudi po metalurški dejavnosti ne smemo prezreti plodnega rim- skega obdobja. Zelo lepe sledi so nam dale na primer arheološke raziskave Ančnikovega gradišča na Bistriškem Pohorju, kjer so med drugim odkrili ostanke kovačije s takratnim orodjem. O naselitvi Slovanov na Pohorju in njegovih obronkih so arheološke sledi zelo skope, še najbolj zgovorni so grobovi na Brinjevi gori in v Radvanju, stavbne in bivanjske ostaline v Spodnjih Hočah in Slivnici ter nekaj slo- vanske keramike na Ančnikovem gradišču. Ohranilo pa se je izpovedno ustno izročilo, ledinska imena (na primer Gradišče, Tinje, Gomilce, Boč, Čadram, Visole, Devina, Bistrica) in značilna imena protipoganskih imen cerkva: sveti Mihael, sveti Miklavž, sveti Martin, sveta Peter in Pavel, sveta Marjeta, sveti Jurij in druga. Zanimivo je, da so začetki fevdalnega sre- dnjega veka na Bistriškem območju prepo- znavni prav na Pohorju, s prvimi plemiški- mi postojankami, kot so Rep, Gromberk, morda Babičevo in Ančnikovo gradišče pri Velikem Tinju ter dolinski Črešnjevec ter Žabljek. Omeniti velja slovensko posebnost, da je imel lastnik bistriškega gradu pod se- boj na 18 žup razdeljeno Pohorsko župani- jo, kar je nedvomno ostanek neke slovanske fevdalne tvorbe in ni naključje, da v neka- terih pohorskih vaseh še danes imenujejo Kmetija v Ribnici na Pohorju. Vir: razglednica, lastnik Andrej Gulič. 228 ■ Proteus 83/2, 3, 4, 5 • Oktober, november, december 2020, januar 2021 Pohorje skozi čas predsednika krajevne skupnosti kar župan. Obdobje visokega srednjega veka (od 13. do 14. stoletja) je na Pohorju sprožilo trajno poselitev (do višine približno 1.000 metrov). K temu je pripomoglo več dejavnikov: ne- mirni časi turških vpadov, intenzivna poli- tika fevdalcev in pomnožitev prebivalstva. Najbrž je spodbujala k poselitvi tudi živi- norejska panoga, ki se je na tem območju namensko kazala v obliki švajg - skupnih ali samostojnih ovčjerej, namenjenih izdelova- nju sirov. Največ švajg je znanih na območju vzhodnega Pohorja, med Falo in Framom, obstajale pa so domala povsod. Takšna obli- ka kmetovanja se je ponekod na Pohorju obdržala še dolgo v 19. stoletje. Švajg ne moremo enačiti s planinami - skupnimi pa- šniki, ki pa jih je bilo na Pohorju, v primer- javi z bližnjim alpskim svetom, razmeroma manj. Skupno pašo so tako imela predvsem različna gospostva nad Ribnico (današnja Planinka), na območju Kop in Rogle, na Bi- striškem Pohorju in nad Framom. Nazadnje so jih uporabljali v 18. in 19. stoletju, nato so jih zamenjali pašniki in travniki, ki so jih povečini opustili v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni in jih šele pred krat- kim ponovno oživljajo. Srednjeveška slika poselitve je bila torej pestrejša, kot se je do nedavnega mislilo. Poleg prevladujočih švajg so obstajale (ali pa so se kasneje razvile iz njih) še samozadostne in osamljene kmetije, tako imenovani celki, ki so se obdržali mar- sikje do danes in kar daje kulturni krajini Pohorja še poseben pomen. V obdobju od 13. stoletje naprej se počasi omenja večina še danes obstoječih vasi in zaselkov. Od 16. stoletja dalje se začnejo omenjati tudi prvi poklici, vezani na raz- lične gospodarske panoge, ki jih je nudilo takratno Pohorje (smolar, kamnosek, tkalec, mlinar, krojač, čevljar, kovač in podobno). Ljudje so prebivali v lesenih in delno iz ka- mna zidanih hišah z značilno porazdelitvijo prostorov, kot ga je narekoval standard alp- skega sveta. Povečini so se ukvarjali s po- Terice lanu. Vir: Steiermark in Wort und Bild. 229 Pohorje skozi čas ljedelstvom in živinorejo, samozadostnost pa so omogočali naravni viri Pohorja - prido- bivanje lesa, kamna ter uporabljanje vodnih virov za namene mlinov in žag. Najstarej- ši zapisi iz urbarjev vuzeniške okolice (17. stoletje) omenjajo naslednje kulture, ki so jih gojili pohorski kmetje: rž, pšenico, aj- do, oves, ječmen, ber, lan, proso, grah, fi- žol, lečo, bob, v 18. stoletju pa še koruzo in krompir. Na prisojnih legah so se že v 12. stoletju pojavili vinogradi, presenetljivo tudi tam, kjer danes velja, da trta ne uspeva (na pri- mer v Mislinjski dolini, v okolici Vitanja, v Lovrencu na Pohorju in v okolici Dravograda). Občasno uporabljanje naravnih virov, ki jih je dajalo Pohorje, je s potrebami dolinske- ga sveta in razvojem različnih gospodar- skih panog spremenilo tudi sliko Pohorja. Začetke industrializacije lahko najdemo v intenzivnem fužinarstvu v 18. in 19. stole- tju, privabila jo je železova ruda, ki so jo pridobivali s preprostim rudarjenjem pod Sedlarjevim vrhom pod Kopami, na Bezja- kovem vrhu nad Lovrencom, ob Oplotnici, na Vitanjskem in Mislinjskem Pohorju. Po- sledično so se v dolini razvile fužine (obra- ti s talilnimi pečmi ali plavži) na Muti, v Mislinji, Oplotnici, Lovrencu na Pohorju, v Svetem Primožu in tako dalje. Ker je bi- la ruda slaba (vsebovala je le približno 25 odstotkov železa), konkurenca pa velika, so plavže kmalu zamenjale kovačije oziroma železarski obrati, ki so se razvili povečini v tovarne poljskega in ostalega orodja. Fužine so med svojim delovanjem dajale zaslužek širši okolici, ki je služila s kopanjem rude, plavžarstvom, kovaštvom, oglarstvom, pre- vozništvom, drvarjenjem, pridobivanjem apna in peska in tako dalje. Danes nas na 180 let pohorskega rudarjenja na Kopah še spominjajo opuščeni »rovi« in nanosi jalovine, ki pa so težko dostopni. Na ta čas nas spominja tudi cerkev svete Bar- bare na Legnu pod Kopami, ki velja za za- ščitnico rudarjev. V 19. in začetku 20. sto- Notranjost drvarskega zavetišča. Vir: Steiermark in Wort und Bild. 230 ■ Proteus 83/2, 3, 4, 5 • Oktober, november, december 2020, januar 2021 Pohorje skozi čas letja so začeli na Pohorju poskusno izkoriščati tudi druge rude, kjer so ponekod še vidni rudniki in posku- sni rovi, na primer pirit v Zgornji Polskavi in na Ogljenščaku, grafit v okolici Lovrenca na Pohorju in Otiškega vrha, različne kovinske rude v Okoški Gori in celo premog v okolici Stranic in Radane vasi pri Zrečah. Gospodarski vzpon in razvoj tr- govine sta v 18. in 19. stoletju po- večala povpraševanje tudi po ste- klenih izdelkih. Pohorje je s svojo gozdnato pokrajino, nahajališči kremenčevega peska in ne nazadnje tudi zaradi dokaj ugodne logistike postalo zanimivo za zelo donosno in pomembno panogo gozdnega steklarstva ali glažutarstva. Prva steklarna, ki je uporabljala les po- horskih gozdov, je že v 17. stoletju Pohorski drvarji pri zimskem spravilu lesa s sanmi. Vir: Janez Koprivnik: Pohorje. Notranjost kovačije pred prvo svetovno vojno. Vir: Steiermark in Wort und Bild. 231 Pohorje skozi čas obratovala v Žičkem samostanu in jo šteje- mo za predhodnico pohorskih steklarn, ki jih je bilo v 18. in 19. stoletju že vsaj pet- najst. Na vrhuncu proizvodnje so nekatere glažute zaposlovale tudi po več sto ljudi. Večinoma so bili domačini, prihajali pa so tudi iz najrazličnejših krajev Italije, Češke, Nemčije, Turčije in Male Azije. Ljudje so živeli v napol zidanih, k steklarnam pripa- dajočih hišah, ponekod so celo imeli orga- nizirani zasilni šolski pouk in svojo cerkev (na primer glažuta pod Arehom). Življenje je bilo zelo težko, delale so cele družine, tu- di otroci, zaslužek je bil majhen. Najpomembnejše steklarne so bile steklar- na Josipdol, Gornji Limbuš, Benediktov dol ter Langersvald. Lastnik zadnjih dveh je razstavljal svoje steklo širom Evrope, s pohorskimi izdelki je sodeloval na različ- nih industrijskih razstavah, med drugim tudi na svetovni razstavi v Londonu (1851) in v Parizu (1855). Njihovo steklo, pa tu- di steklo drugih glažut, je bilo na vrhuncu proizvodnje znano po vsej Evropi. Največ so ga izvažali v Italijo, Nemčijo, na Balkan, celo v vzhodno Sredozemlje, Egipt, Indijo in Ameriko. Izdelki so bili raznovrstni, od pihanega, kalupiranega, brušenega, gravira- nega in poslikanega ter barvanega stekla do navadnih steklenic, kozarcev, vaz, svečnikov ter vrhunskih spominskih in umetniških iz- delkov za različno rabo. Poleg Pokrajinskega muzeja Maribor in zasebnih zbiralcev hrani nekaj vrhunskih izdelkov tudi Tehniški mu- zej na Dunaju. Glažute so se z nastankom krize konec 19. stoletja začele preusmerjati v različne donosnejše panoge - fužinarstvo, lesno industrijo, kamnolome in tako dalje. Z opustitvijo zadnje steklarne v Josipdolu leta 1905 je glažutarstvo na Pohorju popol- noma zamrlo. Stavbe obratov so opustele, edini kraj, ki spominja na glažute, je na no- vo postavljena steklarska peč v Josipdolu, ki je vključena v turistično ponudbo kraja. Pohorska glažuta. Vir: Steiermark in Wort und Bild. 232 ■ Proteus 83/2, 3, 4, 5 • Oktober, november, december 2020, januar 2021 Pohorje skozi čas Konec 19. stoletja sta na Pohorju zaživela kamnoloma, kjer so začeli lomiti granodi- orit ali po domače kar »pohorski granit«. Prvi je pri Cezlaku, v dolini Oplotniščice, drugi v Josipdolu pri Ribnici na Pohorju (bili so tudi drugod, vendar ne tako veli- ki). Intenzivneje so ju začeli izkoriščati v začetku 20. stoletja, saj je močno naraščala potreba po obstojnem materialu v gradbe- ništvu. Oba delujeta v drugačnem obsegu še danes. Iz teh kamnolomov med drugim poznamo značilni proizvod in še danes iz- redno spoštovani tlak - granitno kocko. Do konca 50. let prejšnjega stoletja so jih izde- lovali ročno in prav zanimivo je, kakšen po- stopek je morala prestati posamezna kocka, preden so jo položili na cesto, pločnik ali dvorišče. Kocke so izdelovali v posebnem obratu kamnoloma, imenovanem cepilnica. Lomljeni kamen so moški z večstokilo- gramskim cepilnim vzvodom ali kladivom, ki so ga sprožili z nogo, izoblikovali v koc- ko. Nato so jo ženske (pa tudi starejši otro- ci) z ročnimi kladivi obtolkle in izravnale v pravilne oblike ter shranile v leseni zaboj. S samokolnicami so jih nato prevozili do skla- dišč za kocke ali »bunkerje«. Od tam so jih naložili na vagone in jih odpeljali v Oplo- tnico, naprej pa z vozovi proti Slovenskim Konjicam; iz josipdolskega kamnoloma so jih vozili z gozdno železnico do Podvelke. V josipdolski muzejski zbirki in muzeju na prostem si lahko ogledamo zbirko kamnose- škega orodja in spoznamo težaško življenje »pruharjev« na Pohorju. Tre- tji glavni predstavnik izko- riščanega kamna na Pohorju (poleg granodiorita in belega marmorja) je povsod znani sljudni skrilavec ali »pohor- ski lomljenec - škrilj«, večni spremljevalec kritin cerkva in kapel, v novejšem času pa tudi ograj, napuščev, škarp, mostov, tlakov in podobno. Najdemo ga povsod po juž- nem in zahodnem Pohorju, začeli so ga lomiti konec 19. stoletja, uporabljajo ga še da- nes. Poleg navedenih gospodar- skih panog seveda ne smemo izpustiti še danes najbolj za- stopane na Pohorju - pridobi- Spravilo lesa po vodi. Vir: razglednica, lastnik Andrej Gulič. 233 Pohorje skozi čas vanja hlodovine in lesa. Gozdove so na Po- horju začeli intenzivneje izkoriščati sredi 19. stoletja, ko je začelo naraščati povpraševanje po lesu v vsej Evropi. Ljudem je postal gozd vir velikega zaslužka, razvijati pa so se za- čele še vzporedne panoge, kot so splavlja- nje lesa po drčah (plovnicah) ali rižah (med največje so sodile tisti ob reki Lobnici in Bistrici, pa tudi ob Oplotnici in Radoljni) v dolino, razmah splavarjenja po reki Dravi, žagarstvo (ter tesarstvo) in ne nazadnje tudi trgovanje z lesom, furmanstvo in gostilni- čarstvo. Predvsem splavarjenje in kasneje še izgra- dnja Južne in Koroške železnice (ter odcepa Poljčane-Slovenske Konjice-Zreče ter Dra- vograd-Slovenj Gradec-Mislinja-Velenje-Ce- lje) sta zelo povečali naročila lesa. Zanimiv je podatek, da je v gozdarsko-ža- garski dejavnosti bilo v letih med vojnama zaposlenih ponekod do 33 odstotkov vsega pohorskega prebivalstva, obstajalo pa je kar 300 žag. Gozdarji in žagarji so živeli v namensko postavljenih zaselkih ali pa v posebej nareje- nih gozdnih brunaricah, občasno Lesna industrija na mislinjskem Pohorju pred drugo svetovno vojno. Vir: razglednica, lastnik Andrej Gulič. Drvarsko naselje v Lokanji. Vir: razglednica, lastnik Andrej Gulič. 234 ■ Proteus 83/2, 3, 4, 5 • Oktober, november, december 2020, januar 2021 Pohorje skozi čas so prenočevali tudi v zasilnih iz lesa in lubja narejenih bivališčih - škorjankah. Značilna takšna »žagarska« naselja so bila nekoč Lukanja nad sotesko Oplo- tnice, Bajgot pod Areškim vrhom, Klo- pnovrško zaledje, Hudi Kot pri Ribnici, Mislinjski graben, območje Hudinje in tako dalje. Poudariti je treba, da so takrat po Pohor- ju nastale mnoge cestne povezave (od Ruš preko Bajgota do Klopnega vrha in dalje na Pesek in Roglo, na Rakovec ali v Mi- slinjski jarek do Komisije, od Oplotnice v Lukanjo in tako dalje), ki so jih upora- bljali tako fužinarji, glažutarji, gozdarji, furmani in kasneje tudi prvi izletniki in pohodniki iz bližnjih mest. Prav slednji so uporabljali tudi lesene pohorske riže ter uhojene romarske poti, dostop pa jim je kaj kmalu omogočila tu- di »obpohorska« železnica. Konec 19. sto- letja so se na Pohorju pojavile prve mar- kacije, počasi zrastejo tudi prva letovišča (Bolfenk nad Mariborom, Tommasi-Hube Vodno kolo na Dravi za pogon male elektrarne, okrog leta 1950. Vir: HE Vuzenica. Prva avtomobilska cesta na Pohorje v smeri Hoče- Mariborska koča. Vir: razglednica, lastnik Andrej Gulič. 235 Pohorje skozi čas pri Pisniku nad Ribnico) in gostinski obrati z možnostjo prenočevanja za planince. V za- četku 20. stoletja nastanejo tudi prva prava planinska zavetišča (Klopni vrh in zavetišče Pri Samcu v bližini Kop) ter planinske koče (Ruška koča ter Mariborska koča). Po prvi svetovni vojni doživi turizem na Pohorju ve- lik zagon, priljubljeni postaneta smučanje in preživljanje prostega časa v naravi. Svoj vrh doživi v tridesetih letih z zidavo penzionov, novih koč ter ponudbo za petične goste (na primer Bittnerjev penzion v Lovrencu na Po- horju). Današnjo podobo pohorske planinske turistične ponudbe je izgradilo povojno ob- dobje, nastala so smučarska središča, sindi- kalni domovi in hoteli. Kot zanimivost lahko navedemo še nekaj »pohorskih« poklicev, ki so ljudem omogočali vir zaslužka. Če smo že prej omenili smolar- je, ki so nabirali smolo iglavcev predvsem za medicinske namene, pa je le malo znano, da so na Pohorju vse do konca 19. stoletja »zbi- rali« čreslovino. Ta je bila - tradicija njene uporabe izvira še iz srednjega veka - potreb- na za predelavo usnja in kož, manjši obrati so obstajali skoraj v vseh mestih ob Pohorju. Drugi takšen zanimivi vir prihodka je bilo »mravljinanje«. Značilna žival gozdnih tal na Pohorju je rjava mravlja, ki si predvsem v smrekovih gozdovih gradi ogromna mra- vljišča, ponekod velika do dva metra. Iz teh mravljinjekov, kot jih imenujejo Pohorci, so v preteklosti ljudje, imenovani mravljinarji, na- birali mravljična jajca oziroma bube, ki so jih po visoki ceni prodajali v Maribor kot hrano za ptiče. Mravljične bube so se uporabljale tudi kot kadilo, za zdravilne kopeli in obča- sno tudi za potrebe lekarništva. Letno so ta- ko zbrali od 40 do 50 hektolitrov bub, dokler niso mravljišča skoraj izginila. Kulturna dediščina Pohorja z njegovim vpliv- nim zaledjem velja zaradi dolge nepretrgano- sti bivanja človeka v tem prostoru za pravo zakladnico prepletov tradicij, običajev, navad in znanj. Kljub naglemu razvoju je pohorski svet do neke mere ohranil svojo samobitnost do današnjih dni in šele v zadnjem času jo zares prepoznavamo in cenimo. Literatura: Arheološka najdišča Slovenije. 1975. Ciglenečki, S., Strmčnik – Gulič, M., 2003: Ančnikovo gradišče pri Jurišni vasi. Djurić, B., 2004: V Saksanovem svetu. Rimljani - steklo, glina, kamen. Gams, I., 1959: Pohorsko Podravje. Gulič, A., 2006: Zgodovinska podoba Slovenskobistriškega Pohorja od prazgodovine do 20. stoletja. Gulič, A., 2018: Pohorje in Kozjak. Gulič, A., Črešnar, M., 2012: Arheološka pot po Mariboru. Gričnik, A., 1997: Janez Koprivnik in njegovo »Pohorje«. Juvan, I., 1986: Plavljenje lesa in splavarjenje po Dravi, Savinji in Savi. Melik, A., 1957: Štajerska. Mišič, F., 1934: V žaru in čaru šumovitega Pohorja. Mlinarič, J., Ožinger, A., Podvinski, Z., 1991: Lovrenc na Pohorju skozi stoletja, 1091-1991. Ramšak, M., 2019: Zdravje in bolezen na Pohorju. Varl, V., 2006: Pohorsko steklo – steklo z dušo. Zborniki Občine Slovenska Bistrica (I do III), 1983-2009. Andrej Gulič je zaposlen kot projektni vodja v zasebnem Zavodu za raziskovanje in promocijo naravne in kulturne dediščine Gremo na Pohorje, Maribor. Pri svojem delu se večinoma srečuje z vrednotenjem posameznih krajevnih dediščinskih enot, ki jih preko različne produkcije in pristopov skuša popularizirati in vključiti v širšo zgodbo turizma in osveščanja javnosti. Je avtor več prispevkov, razstav in terenskih del na tematiko Pohorja, med drugim Arheološka pot po obronkih Pohorja in Maribora, Interpretativna gozdna učna pot Črno jezero, muzejska ureditev centra Kope, urednik knjige Schlosserjeve Pohorske pripovedke ter avtor obsežne monografije Pohorje in Kozjak.