J. E. Bogomil
Men Tupan in Balavs
Slišal je, ko so se njegovf" bratci in sestrfce učili Cf slavnein Martinu Krpanu, slovenskern jiljpaku, ki je slavno premagal Brdavsa.                             *              j
Zvečer so se otroci še dolgo pogovarjali o junakuf Krpanu, v duhu so gledali dogodek za dogodkom, in celo mali Jožko je hotel biti deležen pogovorov o možu, ki ga je bn po STOje imeiioval Men Tupan.
Men Tupan!
Jožko je dobil od Miklavža konja. Tako napol živega, Premikal je glavo in vrat, prestavljal je pred-nji in zadnji nogi, gledal je lahko naprej ali nazaj. Seveda, če mu je Jožko pomagal. Takrat je torej za-živel v Jožku Men Tupan. Pa je svetoval bratu: »Ti bodi Balavs, jaz pa Men Tupan. Veš, pa se moraš pustiti, da te bom vrgel na tla, pa glavo. ti bom odsekal. Vstv bom naredil kar nalašč. Nič se ne boš udaril, ko boš padel. In kri tudi ne bo nič tekla; glaro bom. samo nalašč odrezal.«                                               ¦ -.'a-i-
87
Pa je šlo. Domača hiša je morala gledati, kako se bosta Men Tupan in Balavs ...
Ubogi Men Tupan! Prignal je svojega konjiča na bojišče, sedel je nanj, toda malo prejunaško. Za-škripalo je pod njim, in nesrečni konjiček se je se-sedel, preden se je začel boj.
\^_.____________________________________________    JZ>.3«g.,V*   /
Gledalci so bušnili v smeh, Men Tupan v jok, Balavs je pa gledal. Čez pet minut se je pa vršil že nov boj. B?ez konj, kar je tako bolj varno. In je šlo dobro, brez joka in krvi. Men Tupan je vsak dan zmagal, in Balavs je bil vsak dan na tleh.
Drugi dan pa narobe. Hooemo rečii Bratec je bii Mea Tupan, Jožko pa Balavs. Smejala sta se pa vselej oba: tisii, ki je osial živ, in tisti, ki je moral biti mrtev.
88