O C E N E , Z A P I S K I , P O R O Č I L A , G R A D I V O UDK 808.2:92 Vinogradov VIKTOR VLADIMIROVIC VINOGRADOV (12. 1. 1895—4. 10. 1969) V zgodovini lingvistike bi težko našli osebnost, ki bi tako po obsega znan- stvenih objav kakor po širini in živosti raziskovalne tematike presegla živ- ljenjsko delo Viktorja Vinogradova. V polstoletnem znanstvenem in pedago- škem delovanju je zajel več kot dvajset jezikoslovnih vej, od narečne fonetike do knjižne sintakse, stilistike in kulture sodobnega ruskega knjižnega jezika, in objavil nad tristo znanstvenih spisov, med njimi blizu dvajset samostojnih knjig. Če k tej izjemni ustvarjalnosti prištejemo še glavno redakcijsko delo- vanje pri številnih zbornikih in slovarjih, pri akademski slovnici in lingvistič- nem časopisu Voprosy jazykoznanija, še zdaleč nismo zajeli celotne dejavnosti in pomena pokojnega akademika Vinogradova za današnjo lingvistiko sploh in za rusistiko posebej. Čeprav najdemo v nekaterih njegovih delih tudi sledove »kul'ta ličnosti«, je vendar jedro njegovih razprav in knjig tako pomembno za teorijo knjižnega jezika in za spoznavanje strukture ruskega knjižnega jezika in njegove zgodovine, da mu brez pridržka lahko pripisujemo pionirske zasluge na teh raziskovalnih področjih. Obenem je pripomogla znanstvena avtoriteta V. Vinogradova, da so postali tudi drugi slovanski knjižni jeziki predmet inten- zivnejših obravnav (prim, tematiko na zadnjih mednarodnih slavističnih kon- gresih). S svojo edinstveno intuitivno ustvarjalno močjo je utrl lingvistiki pot na subtilna področja umetniške literature in začrtal vlogo individualnih stilov pisateljev v razvoju umetnostnega jezika in knjižnega jezika kot celote. Zaradi tolikšne kompleksnosti udejstvovanja tega znanstvenika je kaj težko na kratko označiti najizrazitejše poteze njegovega prispevka. Na slavistično znanstveno prizorišče je stopil V. Vinogradov pred dobrimi petdesetimi leti kot učenec A. A. Sahmatova in L. V. Ščerbe v Petrogradu. Njegovo magistrsko delo (IssledoDanija v oblasti fonetiki senernorusskogo narečija. Očerki iz istorii zouka »e« v severnorusskom narečii, 1919)1 še kaže precejšen vpliv Sahmatova; toda v nekaj letih je ob združitvi baudouinovsko-ščerbovske in šahmatovske 1 Podrobnejših bibliografskih podatkov ob naslovih knjig in razprav ne navajam, ker so dosegljivi v teh delih: Akademiku Viktoru Vladimirooiču Vinogradoou k ego sestidesjatiletijw. Moskva, AN SSSR, 1956, str. 299—303 (od 1917 do 1955). Problemij sovremennoj filologii. Sbornik statej k semidesjatiletiju akade- mika V. V. Vinogradova. Moskva 1965, str. 469—472 (od 1955 do 1965). Trudy ucenyh filologičeskogo fakul'teta moskooskogo universiteta po slao- janskomu jazykoznaniju (Bibliografičeskij ukazatel'). Moskva 1960, str. 60—90 (od 1917 do 1958). Slaojanskoe jazykoznanie. Bibliografičeskij ukazatel'. I, II. ANSSSR, Mo- skva 1963, (I. knjiga od 1918 do 1955, druga od 1956 do 1960). tradicije Vinogradov dozorel v samosvojega lingvista, ki išče in odkriva svoja raziskovalna področja. Ko je začel leta 1920 (po smrti Sahmatova) predava- teljsko pot na visokih šolah v Petrogradu, se je za célo desetletje posvetil pro- učevanju ruskega knjižnega jezika in njegove zgodovine; objavljal je pretežno študije o vprašanjih stila v nekaterih delih Gogolja in Dostojevskega (Sjužet i kompozicija pooesti Gogolja »Vos«, 1921; Stil' peterburgskoj poèmy >Dooj- nikt, 1922; Sjužet i arhitektonika romana Dostoeoskogo iBednye ljudi« D sojazi s voprosom o poetike natural'noj školy, 1924; Gogol' i natural'naja škola, 1925; Ètjudy o stile Gogolja, 1926; Èooljucija russkogo naturalizma. Gogol' i Dosto- jeoskij, 1929). V okviru svojih stilističnih raziskav je posegel tudi v 17. stoletje (O zadačah stilistiki. Nabljudenija nad stilem Zitija protopopa Avoakuma, 1923) in med svoje sodobnike (O poèzii Anny Ahmatovoj. Stilističeskie nabrosk. 1925; Jaz у k Zoščenki, 1928). V leningrajskih zbornikih Poetika se Vinogradov ukvarja z vprašanjem avtorjeve pripovedi (Problema skaza v stilistike, 1926) in s teorijo umetniškega jezika (K postroeniju teorii poèticeskogo jazyka. Učenie o sistemah reči lite- raturnyh proizvedenij, 1927). V teh letih je bil tudi eden od glavnih sodelavcev znamenitih zbornikov L. V. Ščerbe Russkaja reč' (1923, 1927, 1928). Tu najdemo med avtorji še druga znana imena, kot so npr. Ušakov, Larin, Jakubinskij in Vinokur. K tematiki dvajsetih let se je Vinogradov vrnil po skoraj treh desetletjih. Oborožen s temeljitimi lingvističnimi izkušnjami je v nekaj letih ob bogatem ruskem leposlovnem gradivu strnil svoje poglede na umetniški jezik (O jazyke hudožestoennoj literatury, 1959; Problema aotorstoa i teorija stilej, 1961; Stilistika — Teorija poetičeskoj reči — Poetika, 1963; Sjužet i stil', 1963). Naj- bolj priljubljeni avtorji v raziskavah Vinogradova so Karamzin, Puškin, Gogolj in Dostojevski, čeprav intenzivno raziskuje npr. tudi jezik Krylova, Lermon- tova in dr. Da se je prav v teh letih (okoli 1960) ponovno z vso vnemo po- glabljal v jezikovne prijeme Dostojevskega, kažejo nekatere objave in preda- vanja npr. na Institut d'Études slaves v Parizu (Critique du style de Leskoo par Dostoieoski; Deux contes inconnus de Dostoieoski). V tridesetih letih, ko je Vinogradov postal profesor v Moskvi in Vjatki (1934—37), je svojo raziskovalno moč osredotočil na štiri razmeroma jasno raz- mejena tematska področja (zgodovina ruskega knjižnega jezika, Puškin, leksi- kografija. gramatika). Najprej je pripravil knjigo: Očerki po istorii russkogo literaturnogo jazyka XVII—XIX OD., 1934, o kateri sam pravi, da je le siste- matizirano gradivo za zgodovino knjižnega jezika. Druga izdaja (1938) je močno razširjena in predelana, in za položaj vede o knjižnem jeziku je zna- čilen odstavek v predgovoru: »Istorija russkogo literaturnogo jazyka — obla- sf počti neissledovannaja. Očen' malo izučen jazyk velikih russkih pisatelej как XVIII, tak i XIX v. Osnovnye ètapy èvoljucii literuturno-jazykovyh jav- lenij ne ustanovleny. Net ni istoričeskoj fonetiki, ni istoričeskoj gramatiki, ni istoričeskoj leksikologii russkogo literaturnogo jazyka. Prepjatstviem k postroe- niju istorii literaturnogo jazyka javljaetsja takže i nedostatočnaja ra?rabotan- nosf istorii litaraturnyh stilej.« Leta 1935 je izšla knjiga o Puškinovem jeziku (Jazyk Puškina, Puškin i istorija russkogo literaturnogo jazyka) in tik pred začetkom vojne še Stil' Puškina. 7. jezikovno-stilno platjo Puškinovega dela se je Vinogradov ukvarjal tudi kot sourednik zbranih del Puškina in ob pripravljalnih delih za slovar Puškinovega jezika v petdesetih letih (izhajal je — štiri knjige — v redakciji Vinogradova, Barhudarova, Blagoja in Tonmševskega od 1956 do 1961). V. V. Vinogradov si je že v tridesetih letih pridobil pomembno mesto tudi v ruski leksikografiji in leksikologiji. Kot najvidnejši specialist za stilno vred- notenje jezikovnega gradiva je z D. N. Ušakovom in drugimi (Larin, Ožegov, Tomaševski, Vinokur) sodeloval pri sestavljanju prvega razlagalnega slovarja sodobnega ruskega knjižnega jezika (Tolkovyj slovar' russkogo jazyka, 1—IV, 1935—1940). Posebna odlika tega slovarja je prav v tem, da so sestavljalci spoznali, da obstoji knjižni jezik iz več stilnih plasti, zato so s tega gledišča ocenili leksiko in besede označili s kvalifikatorji. Leksikološko delo je Vino- gradov s posebno ljubeznijo nadaljeval tudi po vojni. Bil je eden od glavnih redaktorjev novega akademskega slovarja v 17 knjigah (Slovar' sovremennogo russkogo literaturnogo jazyka, I—XVII, 1948—1965); vzporedno je objavljal številne kratke študije o življenju in zgodovini besed v ruskem knjižnem jeziku, v glavnem pod naslovom Iz istorii russkoj literaturnoj leksiki. V tridesetih letih (deloma tudi že prej) se je Vinogradov ukvarjal tudi s proučevanjem slovnične strukture sodobnega ruskega jezika in pri tem dosegel rezultate, ki so se v naslednjih desetletjih trdno uveljavili v sovjetski grama- tični misli. Značilno za to njegovo delovno področje je, da se je prikopal do izvirnih rešitev ob kritičnem študiju in pretresu zahodnoevropske in ameriške teoretične lingvistične in slovnične literature, še z večjo doslednostjo pa si je ustvaril suveren pregled nad celotnim izredno bogatim ruskim slovničnim izro- čilom (Sovremennyj russkij jazyk, I. Vveclenie v grarnmatičeskoe učenie o slove; II. Grarnmatičeskoe učenie o slove), ki pomenita osnovo za kapitalno slovnično delo Vinogradova Russkij jazyk, 1947. Grarnmatičeskoe učenie o slove, 784 str. Rokopis je dobival dokončno obliko v težkih dneh druge svetovne vojne, in maja leta 1945 je Vinogradov prejel za knjigo najvišje priznanje moskovske univerze — nagrado Loinonosova. Leta 1946 je postal redni član sovjetske aka- demije znanosti. Toda po izidu Ruskega jezika 1947 se je na akademika Vino- gradova sesul plaz najostrejše in denunciantske »kritike«, ki so jo najbrž spod- budili marristi. Po nestrokovnosti pač prednjači ocena B. Agapova in K. Zelinskega z naslovom Net, èto — ne russkij jazyk (Lit. gazeta, 1947, 29. nov.)2 2 Za ponazoritev ozračja naj navedem le nekaj izvlečkov. Knjigi očitajo, da je napisana v »tarabarščini«, da daje Vinogradov »pervenstvo inostrannym učenym pered russkimi«, da citira »fašistvujuščih idealistov i formalistov vseh mastej«, da klečeplazi pred Zahodom (»Čto èto za pojasnye poklony, kotorye otvešivaet na Zapad russkij akademik Vinogradov?«) in da ustvarja posebno nadnacionalno vedo, posebno državo filologov tkiin. »vinogradovskoe gosudar- stvo«. Zvrstijo se še drugi očitki do »globoke idealističnosti«, itd. V zvezi z novimi predlogi in publicističnim stilom »kritika« nadalje ugotavljata: » . . . èto pustoporožnjaja, vrednaja čepuha, èto apolitičnost i bezydejnosf,« in zaključu- jeta: »Knigu že prof. Vinogradova s ее prekloneniem pered inostranščinoj i Ižeakademičeskoj tarabarščinoj my ne možem sčitaf russkoj knigoj o russkom jazyke!« Novinarji so napadli tudi znanstveni svèt moskovske filološke fakul- Leto 1950 pomeni za Vinogradova popolno lingvistično in tudi splošno reha- bilitacijo; vendar je moral prevzeti vlogo prvega uradnega lingvista in rusista, kar je seveda povezano s številnimi znanstveno-organizaeijskimi in redakcijski- mi funkcijami. Boj z marristi po letu petdeset ni bil težak, kajti večina lin- gvistov je uvidela, da so se rešili iz slepe ulice; veliko teže je bilo ustvariti stik s klasičnim ruskim lingvističnim izročilom in utrditi novo objektivno znan- stveno ozračje. Veliko časa in moči so Vinogradovu v teh letih (1950—54) po- brali tudi manj pomembni popularni spisi o lingvistiki in literarni vedi. Toda lingvistična trdnost in neomajna delavnost sta mu pomagali, da je v vsakršnih zunanjih okoliščinah še naprej uresničeval svoje znanstvene načrte. Za prvo knjigo akademske gramatike (1952) je prispeval besedotvorje samostalnika in pridevnika; za drugo (1954) obširen uvod (str. 5—111) o teoretičnih vprašanjih sintakse. Posebej je objavil še razprave o besednih zvezah (Voprosy izučenija slovosočetanij, 1954) in o sintaksi stavka (Osnovnye voprosy sintaksisa pred- loženi ja, 1955; temeljna načela akademske sintakse pa je razložil v glasilu Izoestija AN SSSR OLJa, 1954 (Osnovnye principi/ russkogo sintaksisa v »Grammatike russkogo juzykat Akademii nauk SSSR). Na obravnavo sintaktičnih vprašanj se vežejo tudi temeljne razprave Vino- gradova o frazeologiji (Ob osnovnyh tipali frazeologičeskih edinic v russkom jazyke, 194?) in o modalnosti (O kategorii modalnosti i modal'nyh slooah o russkom jazyke, 1950). Kot že v knjigi Russkij jazyk za splošni slovnični histo- riat se je Vinogradov tudi v sintaksi pokazal kot neprekosljiv poznavalec ruske- ga sintaktičnega izročila. Svoja spoznanja je združil v knjigo Iz istorii izuče- nija russkogo sintaksisa. Ot Lomonosova do Potebni i Fortunatova. 1958. Kako je Vinogradov obvladal celotno zgodovino ruske in sovjetske lingvistike, kažejo npr. izčrpni portreti Sahmatova, Potebnje, Sčerbe, Peškovskega, Seliščeva, Jaku- binskega in Obnorskega, pa tudi pregledi in ocene celih obdobij, npr. Russkaja nauka o russkom jazyke, 1946 in Izučenie russkogo literaturnogo jazyka za poslednee desjatiletie, 1955. Najstarejše obdobje (11.—16. stol.) knjižnega jezika in pismenstva pri vzhod- nih Slovanih, ki še danes ni znanstveno podrobno in zanesljivo osvetljeno, v delih Vinogradova dolgo ni bilo močneje zastopano. V drugi izdaji njegovih orisov zgodovine ruskega knjižnega jezika (Očerki, 1938, 5) beremo le nekoliko modificirano tradicionalno trditev (Sreznjevski, Sahmatov): »Russkim litera- turnym jazykom serdnjevekov'ja byl jazyk cerkovnoslavjanskij. Vo vtoroj polovine XVII v. rezko projavilsja vnutrennij raspad sistcmy cerkovnoslavjan- tete, kjer sprva niso dobili podpore niti pri profesorjih niti pri zastopnikih študentov (10. dec. se v Lit. gaz. npr. pritožujejo nad izjavo nekega študenta: »Ilorošo že vospityvajut èti žrecy — mišljeni so profesorji, F. J. — svoih pitom- cev!«). Videti pa je, da so se pozneje nekateri le vdali »splošni psihozi« in napisali odklonilne ocene (prim. Slaojanskoe jazykoznanie. Bibliografičeskij ukazatel', I, 1963, str. 169). Del teh kritikov (npr. Galkina-Fedoruk in N. S. Pospelov) je po prelomnem letu 1950 večkrat skušal popraviti svojo zmoto (prav tam, 169); o marrizmu in razpoloženju po Stalinovem posegu v lingvistiko je pri nas objavil zanimiv prispevek Rajko Nalitigal (Trenja v ruski lingvistiki, SR IV, 1951, str. 554—261). skogo jazyka, oboznačivšijsja ešče v XVI v. Izmenenija v strukture eerkovno- knižnoj reči byli svjazany s rostom literaturnogo značenija »svetskilit — de- lo vy h, publicističeskih, povestvovaternyli — stile j russkogo pis'mennogo ja- zyka i s rasšireniem literaturnyh prav bytovoj reči.« Okvirno se je te ugoto- vitve Vinogradov držal tudi v svojih poznih spisih o staroruskem knjižnem jeziku, le da je tedaj razgrnil vso kompleksnost vprašanja literarnosti in neli- terarnosti staroruskih spomenikov in skušal določiti zapleteno razmerje med cerkvenoslovanskimi in ruskimi plastmi v jeziku. Izločil pa je vsa tista ob- močja te sfere, ki še čakajo na podrobno znanstveno analizo (prim. OsnoDnye problemy izučenija obrazooanija i razviti ja dreonerusskogo literaturnogo ja- zyka, 1958; Osnoonye ooprosy i zadači izučenija istorii russkogo jazyka do XVIII Deka, izšlo že po avtorjevi smrti v VJa, 1969, 6, str. 3—34). Manj jasno je stališče Vinogradova do teh vprašanj v vmesni fazi, ko je po drugi sve- tovni vojni v rusistiki na široko prodrla teza Obnorskega (Očerki po istorii russkogo literaturnogo jazyka staršego perioda, 1946), da je bil knjižni jezik pri vzhodnih Slovanih v prvih stoletjih po izvoru staroruski in da se je južno- slovanska cerkvenoslovanščina uveljavila šele po tkim. drugem južnoslovan- skem vplivu (14. in 15. stol.). Nekateri rusisti so to mnenje še razvijali in pomikali začetke ruskega knjižnega jezika globlje v zgodovino (Cernyh, Filin in dr.). Zlasti v uvodni študiji o Jakubinskem (L. P. Jakubinskij, Istorija dreo- nerusskogo jazyka, 1953, str. 3—40) najde Vinogradov dovolj simpatije za zamisli Obnorskega in drugih, čeprav se izraža raje bolj posredno, z navedki iz Obnorskega, Cernylia in dr. (o nasprotnem se lahko prepričamo v že omenjenem delu Osnoonye ooprosy, 3—10). Razumljivo je, da se je V. Vinogradov kot poznavalec ruske zgodovinske stilistike lahko tudi uspešno vključeval v obravnavo vprašanj jezikovne kul- ture (Problemy kul'tury reči i nekotorye zadači russkogo jazykoznanija, 1964). Samo on je s svojo preudarnostjo kot predsednik komisije lahko brzdal tudi pravopisne strasti, ki so se v zadnjih dveh desetletjih večkrat razvnele v naj- različnejših inačicah (prim. F. Jakopin, Ruski pravopis na razpotju, JiS X, 1964-5, 135—144). V zadnjem času se ni mogel odtegniti niti vprašanjem v zvezi s proučevanjem ruskega jezika pri Nerusih (V. V. Vinogradov, V. G. Kosto- marov, Teorija sooetskogo jazykoznanija i praktika obučenija russkomu jazyku inostrancev, VJa, 1967, 2). V zadnjih dvajsetih letih je Vinogradov preko ruskega jezika večkrat po- segel tudi v aktualna vprašanja drugih slovanskih jezikov (Osnoonye ooprosy izučenija sooremennyh slaojanskih literaturnyh jazykoo, 1949). Posebno rad se je loteval širših slavističnih vprašanj ob mednarodnih slavističnih kongresih (Različija meždu zakonomernostjami razviti ja slavjanskih literaturnyh jazy- koo o donacional'nuju i nacional'nuju èpohi, 1963; Problemy morfematičeskoj struktury slova i jaolenija omonimii о slaojanskih jazykah. V zborniku Slav- janskoe jazykoznanie, 1968, 53—119); kar tu naj še omenim, da je imel Vino- gradov kot predsednik ali član Mednarodnega slavističnega komiteja levji delež v vsebinski pripravi vseh treh zadnjih kongresov (1958, 1963, 1968). Kot večletni vodja lingvističnega in rusističnega inštituta sovjetske akade- mije znanosti je bil Vinogradov eden glavnih pobudnikov, organizatorjev in usmerjevalcev znanstvenega dela na teh ustanovah; kot profesor in vodja ka- 10 — Slavistična revija tedre za ruski jezik na filološki fakulteti v Moskvi je vzgojil številne rodove rusistov, med katerimi jih je bilo veliko tudi iz inozemstva. Prof. Vinogradov je bil znan kot bleščeč predavatelj; vedno je znal sprožiti nov problem in dati ideje za njegovo rešitev. Kot gosta so ga vabila skoraj vsa evropska slavistična središča. Neprecenljive zasluge za razvoj lingvistične znanosti si je pokojni akademik Vinogradov pridobil kot glavni urednik osemnajstih letnikov dvomesečnika Voprosy jazykoznanija (1952—1969). S svojimi prispevki in s spodbudo znan- stvenih razprav o ključnih vprašanjih lingvistike je časopisu pripomogel do popolne uveljavitve v svetovni lingvistiki. Morda pa je še pomembnejše dejstvo, da je Vinogradov s svojim tenkim posluhom za nova, šele nastajajoča gibanja v lingvistiki v reviji in ob njej pomagal oblikovati nov rod razgledanih in samostojno mislečih sovjetskih lingvistov. Franc Jakopin Filozofska fakulteta, Ljubljana UDK 82.0(048.1) POETIKA D. S. L1HAČOVA* IN PREVREDNOTENJE RUSKEGA SREDNJEVEŠKEGA SLOVSTVA V prvi polovici leta 1968, ko se je sicer že dalo slutili, da je doba, ki se je v sodobni sovjetski književnosti začela s toliko obetajočo »odjugo«, oficialno odpisana, je znani češki prcučevalec sovjetske književnosti Miroslav Drozda za- pisal naslednjo pomembno ugotovitev: »Sodobna ruska književnost išče izgub- ljene tradicije. Njena iskanja so sestavni del procesa destalinizacije, ki med njene naloge sodi tudi vzpostavljanje drugačnih oblik slovstvenega življenja pa tudi svobodnih vezi z vsemi živimi umetniškimi tradicijami.«1 S temi bese- dami je M. Drozda opozoril na tisto odkrivanje v preteklosti ustvarjenih vred- not (od dediščine posameznih pisateljev in slovstvenih struj pa do umetniških postopkov in slovstvenih vrst), ki je pomenilo za napredni del sovjetske knji- ževnosti polemiko z normami dogmatične ozkosti in okostenelosti v imenu prevrednotenega pojmovanja narave in funkcije besedne umetnosti. In čc je Andrej Voznesenski, eden od najdrznejših iskalcev novega pesniškega izraza, prištel med svoje učitelje Rubljova, Borisa Pastemaka in Le Corbusiera ter tako izpovedal potrebo, da se premaga izolacionizem ne samo v odnosu do slovstvenih tradicij, ampak tudi v odnosu do tradicij drugih vrst umetnosti — v razširjenem časovnem (zveza celo s srednjim vekom) in prostorskem območju * D. S. Lihačev, Poetika drevnerusskoj literatury, Izd. »Nauka«, Lenin- grad, 1967. 1 Miroslav Drozda, U traženju izgubljenih tradicija, Mogučnosti, 1968, str. 1126.