912 Marijan Kramberger Polemika O mitih, Prešernu in nekonvencionalnih mislih Aleš Lokar je v 6. številki letošnje Sodobnosti objavil nekaj misli o razvoju slovenskega naroda, ki jih imenuje nekonvencionalne. Poleg tez, brez dvoma zanimivih, (npr. o potenciranem vplivu srednje šole na Slovenskem, kjer so »literarne vrednote maksimum vseh vrednot«, o — sicer sami ob sebi umevni — odvisnosti literarne produkcije od »materialne in družbene podstati« itd.) pa so v prispevku tudi take, ki v ničemer ne načenjajo škodljive konvencionalnosti. Kar se tiče teze o izjemnosti razvoja slovenskega naroda, mu jo je dovolj prepričljivo zavrnil že Janko Kos v predhodnji polemiki. Lokar se je v tokratnem odgovoru bistvu Kosove nasprotne teze preprosto izognil (»Pustimo sedaj ob strani iskanje, če je bilo še pri kakšnem drugem narodu tako kot pri nas ali ne .. .«), čeprav bi se bilo na tem mestu nujno ustaviti prav ob dejstvih iz zgodovine Hrvatov, Slovakov, Ukrajincev ali drugih narodov, ki jih navaja Kos. Toda ne gre mi za poseganje v polemiko med tema dvema avtorjema (čeprav Lokar ni vedno čisto fair in v »zadnji konsekvenci« pripisuje Kosu misli, ki nikakor ne izhajajo iz njegovega članka), pač pa bi se rada ustavila ob novem mitu, na katerem Lokar tokrat gradi. Mitu, ki pa v resnici ni nov, saj samo razlaga in s tem utrjuje neštetokrat slišano konvencionalno jadiko-vanje o naši »nerazumljenosti« v svetu. Ob zanimivih vprašanjih (»Zakaj, recimo, našo literaturo, še posebej tisto klasično, tako težko »plasiramo« na tuja tržišča?«) Lokar namreč odgovarja: »Prepričan sem, da je to predvsem zaradi tega, ker so ta dela, ker je ta literatura. . . izraz in odsev določenega specifičnega stanja naše kulture (in torej, kot smo videli, naše usode) in so kot take, za ljudi, ki podobnih izkustev v svoji kulturi nimajo, 913 O mitih, Prešernu in nekonvencionalnih mislih težko razumljive«. Res je, da je bila naša literatura v preteklosti »specifična« zaradi svoje »narodnobudniške funkcije«, toda Lokar gradi na iluziji, če misli, da bo za svet postala ta literatura kot literatura zanimiva, če bomo tujcem razložili (drugačne) razmere, v katerih je nastala »Ker pa si o tej drugačnosti še sami nismo na jasnem (ker stalno ponavljamo miselne modele, ki smo jih nekritično sprejeli z zahoda), te drugačnosti tudi ne moremo razložiti drugim. In prav zaradi tega smo neinteresantni.«) Vzemimo, recimo, sovjetski socrealizem. Prav gotovo je v določenem obdobju ta literatura »v redu« opravljala svojo družbeno funkcijo. Tudi če ta zgodovinska dejstva natančno poznamo, ali bomo zato taka dela kaj raje brali? Če bi bila za »zanimanje« za kakšno literaturo dovolj družbenozgodovinska razlaga, bi nam moral biti Koseški prav tako zanimiv. Pomešanje pojmov je, če Lokar napiše, da je Koseški »približno ob istem času (kot Prešeren — op.) kot simbol narodnobudništva povsem odpovedal, prav zato, ker so ga tedanji (!) kritiki tako očrnili«, saj je ravno obratno res. Taras Kermavner je nedavno v reviji Slovenija celo napisal, da je Koseški »v sredini prejšnjega stoletja napravil precej več v družbenopolitičnem smislu za narodno prebujenje kot naš veliki bard (tj. Prešeren — op)« ... Enako nepoznavanje slovenske literarne zgodovine izpričuje tudi Lokarjev stavek »Prešeren je bil velik zato, ker je bil prvak tega našega literarno-prosvetnega pokreta, ki je kratkomalo omogočil nastanek slovenskega naroda«, saj vsi vemo, kdo so bili prvaki tistega pokreta in kako so preganjali ubogega Prešerna zaradi njegovih »pohujšljivih« pesmi.) In s tem smo že zadeli ob problem Prešerna, o katerem Lokar v nadaljevanju citiranega stavka pravi: »Zato je, po mojem, zgodovinska vloga Prešerna veliko večja od njegove literarne vloge.« Še prej pa se upira definiciji M. Scammela o Prešernu: »Bil je pesnik evropskega formata. Ustvaril je slovenski literarni jezik.« Poglejmo si malo natančneje obe te trditvi in se vprašajmo, ali jih Lokar upravičeno negira. Začnimo z drugo mislijo, ker je tu nesporazum večji. Lokar jo namreč tako komentira: »Da je Prešeren skoval naš jezik, bi si prav tako drznil podvomiti. . . Znano je, da je nekaj besed za nastajajoči slovenski jezik skoval celo pesnik na tako slabem glasu, kot je bil Koseški. »Nimam pri roki originala, zato ne morem trditi, da bi bilo Scammelovo misel bolje prevesti »Stvoril (formiral) je slovenski pesniški jezik«, vendar pa jo moramo v tem smislu razumeti. Tu ne gre za nikakršno kovanje novih besed, pač pa za imanentne lastnosti razvoja poezije v kakšnem jeziku. V razvoju poezije jezik nikdar ni samo sredstvo, ampak organizem, v katerega okviru pesniški jezik (to je jezik poezije, literature) ne more preskakovati določenih faz, izkušenj pesniškega razvoja. Prešeren je imel v tem razvoju izredno pomembno vlogo, ki se je bomo dotaknili pozneje. Če zdaj takoj navežemo na prvo Scammelovo misel, pa moramo dodati, da je ta razvoj za vse »narodne« poezije enak. Najvažnejši faktor v imanentnih zakonitostih razvoja poezije je namreč vključenost poezije v splošne spremembe zavesti, ki so nadnarodne in skupne vsem pripadnikom družbe na vsaj približno isti civilizacijski stopnji. Pomembnosti vključenosti v svetovni razvoj se zaveda tudi Lokar, saj govori o sinhronosti oziroma asinhronosti zgodovine kakšnega naroda glede na civilizacijsko stopnjo najbolj razvitih narodov, recimo, v Evropi. Poudariti pa je treba, da je pesniško ustvarjanje kakšnega naroda tem bolj sve- 914 Katarina Šalamun-Biedrzvcka tovno in na konici razvoja, čim bolj je zavest pesnikov danega naroda sodobna in sooblikujoča ali pa vsaj aktivno spremljajoča vrhunske dosežke svetovne misli. Tam, kjer je bila misel slovenskih pesnikov sinhrona najrazvitejši evropski misli v določenem obdobju, tam gre za pesništvo evropske ravni ali formata. To pa brez dvoma drži za Prešerna, če že ne v odnosu do celotne Evrope, pa vsaj v odnosu do poljske in ruske poezije v tem času. V tem delu Evrope je v prvi polovici 19. stoletja še popolnoma prevladovala antropocentrična koncepcija sveta, se pravi zavest, da je svet smiselno urejen s človekom kot svojim središčem: človek je mera vsega, kar obstaja, os, okoli katere se svet obrača. Posledica takega svetovnega nazora je bila pozicija pesnika kot Vladarja sveta, se pravi tudi kot Gospodarja nad jezikom, ki mu je le poslušen instrument za izražanje, izpoved. Ko so poljski literarni teoretiki analizirali pesniški jezik svojih romantikov, so prišli do ugotovitve, da gre za »govorni jezik«, tako glede izbire izrazov kot njegove dialoškosti. Prešernova vključitev v evropski tok popolnega zaupanja v besedo je bila na videz otežena zaradi neizoblikovanosti »govornega jezika« v plasteh slovenskega izobraženstva, zares pa je bilo v antropocentrični koncepciji sveta to pomanjkanje tradicije prednost: Prešeren je bil prvi, ki je slovenski »govorni jezik«, kar je tedaj pomenilo »kmečki jezik«, povzdignil v izrazilo pomembne pesniške izpovedi in s tem dosegel zavidljivo svežino novega instrumenta. (Zato ga je tako težko, skorajda nemogoče, adekvatno prevajati, saj ga tuj jezik, ki je popolnoma vpet v literarno tradicijo, bana-lizira.) Prav zato, ker je bil takrat v evropski misli najvažnejši poudarek prav na jeziku kot na instrumentu, orodju, posredniku in ne še kot na samostojni strukturi (čeprav se je na primer Francija že trgala iz antropocen-trizma) za Prešerna pomanjkanje literarne tradicije ni pomenilo blokade, ampak je kljub odsotnosti takšnih členov v pesniški tradiciji, kot jih je imela Evropa pred romantiko, lahko postavil slovenski pesniški jezik na sočasno evropsko raven in tem dejansko »ustvaril slovenski pesniški (literarni) jezik« (isto vlogo je imel na primer Puškin v Rusiji in še marsikateri romantik pri drugih, zgodovinsko zapoznelih narodih, saj je te pesnike podpirala ideja Kreatorja in — v bolj vzhodnem delu Evrope — tudi ideja Voditelja naroda). V tem smislu dejansko velja za Prešerna, da »vse iz njega izvira, bil je začetnik vsega.« Druga stvar je, da je bil to samo start, od katerega dalje je imela tudi slovenska poezija možnost, da se razvija kot avtonomno področje človeške dejavnosti po lastnih zakonitostih, da pa te šanse evropskosti ni izkoristila skorajda do nedavnega časa (zgodovinski in socialni vzroki so znani). In tu je imelo izredno zaviralen vpliv prav tudi dejstvo, da so Prešernovo poezijo posmrtno spremenili v mit, uporabljiv v nacionalnem boju, jo s tem sakralizirali in postavili za zgled, ki ga je treba posnemati. S tem so ustavili razvoj slovenskega pesniškega jezika, ki se ni več spreminjal tako, kot se je spreminjala evropska zavest, ampak je bil stalno pod pritiskom, da mora ostati le sredstvo za izražanje misli in čustev«. V tem je glavna nevarnost vsakršnega mitologiziranja, v njegovi statičnosti: če se uveljavi, duši vsako ustvarjalno spreminjanje, ki se nenehno dogaja. In prav zato se mi zdi nevarna teorija, ki poudarja našo »drugačnost«. Pri Lokarju gre tokrat sicer za zgodovino, marsikdo pa bi jo rad uveljavil tudi v sodobnosti in nas s tem še bolj provincionaliziral. Čim bolj bomo vključeni v svet brez kakršnih koli kompleksov (majhnosti, nesvo- 915 O mitih, Prešernu in nekonvencionainih mislih bodnosti, drugačnosti, manjše »pokvarjenosti« itd.), tem bolj bo tudi slovenska poezija vedno bolj svetovna. Predvsem pa naša suverenost zahteva, da na zanimivo Lokarjevo vprašanje o odnosu do slovenske »klasične literature: »Ali... je. . . iz čisto literarnega vidika slaba in . . . smo jo psihološko precenjevali?« odgovorimo: »Razen izredno redkih izjem — da«. Lokar je temu odgovoru blizu, vendar si ga ne upa izreči. Rad bi, da bi bil odgovor tujcev drugačen, in slepi se, da morda bo, če jim bomo razložili naše specifične razmere v zgodovini. S tem pa objektivno ustvarja možnost, da bi tudi naši današnji ustvarjalci, pa tudi literarni zgodovinarji, zahtevali v ocenjevanju »tarifo s popustom« pod geslom »ne za ves svet, ampak za naš domač(i) okus«, kot razglaša neka konservativna slovenska reklama, in ki bi si ga lahko domačijsko slovenstvo postavilo za moto. Tega pa si gotovo tudi Lokar ne želi. Katarina Šalamun-Biedrzvcka