OMNES UNUM (TODOS UNO) »Opominjamo vse duhovnike, one svetnega klera in one, ki pripadajo redovom in kongregacijam, da se povezani z vezjo bratske ljubezni, s skupnimi močmi in voljami trudijo za isti cilj, ki je dobro Cerkve, lastno posvečenje in posvečenje vernikov" (Pij XII., Menti nostrae.) 19 5 4 GLASILO SLOVENSKIH DUHOVNIKOV V ZAMEJSTVU KAZALO Škof dir. Gregorij Rožman: Dragi slovenski rojaki, pozdravljeni v Gospodu 12» Kakšen naj bi bil duhovnik? ................................................. 130 Dr. Filip Žakelj: Ali bo kdaj škof Baraga svetnik? ........................ 131 Dr. Rudolf Bltim'1: Lik sodobnega duhovnika ............................... 139 Dr. Mirko Gogala: župnik in njegov kaplan ................................. 149 Janez Doišina: Dotik slovenskega duhovnika z ameriškim katolicizmom ------- 154 Fr. Fortutiat Zorman: Skrb za izgubljene ovce ............................. 159 Dr. Friainc Jaklič: Semeniški vodja dr. Jože Lesar ........................ 161 Slovenska mariologija........................................................ 165 Novice od povsod ............................................................ 166 Slovenski duhovniki v zamejstvu ............................................. 171 S to dvojno številko zaključujemo prvi letnik glasila slovenskih duhovnikov v zamejstvu. Hvala lepa vsiem sobratom po svetu, ki ste se v tolikem številu odzvali kot naročniki in ste s tem zagotovili reviji obstoj. Prosimo vas lepo, da ostanete naročniki tudi v naprej in nam pridobite še novih. Posebej sie moramo zahvaliti prevzvišenemu škofu dr. Gregoriju Rožmanu, ki nam je bil ves čas ne samo v moralno oporo, ampak nam je tudi materialno veliko pomagal, da smo si upali z revijo začeti. Revijo morete naročiti naravnost pri upravi: Rev. Stanko Škrbe, Victor Martinez 60, Buenos Aires, Argentina, ali pa pri sledečih sobratih poverjenikih: Kanada: Rev. Tone Vukšinič, 626 Glenhohne Ave, Toronto 10. U. S. A.: Rev. Karel Pečovnik, Sit. Petr’s Church, Dumont, Minnesota, Italija: Rev. Tone Iskra, Chiesa del S. Nome di Maria, Foro Tra-iano 89, Roma. Trst: Rev. Jože Jamnik, Via Naziomale 89, Marianum, Opčine, Trieste. Gorica: Mons. dr, Franc Močnik, Via Don Bosco 8, Gorizia. Celovec: Rev. Vinko Zaletel, Viktringer Ring 26, Rlagenfurt. Avstrija: Mons. dr. Jože Jagodic, Amlach, P. Lienz, Osittirol. Ostala Evropa: Rev. Zdravko Reven, 17, rue Charles Dupret, Charleroi, Belgique. Čile: Rev. Ludvik Ceglar, Capellan, Časa Central, Maipo (Buin), iChile. Naročnina: Za Argentino in Čile 40 argentinskih pesov. Za U. S. A. 2.50 dolarja. Za vse ostale dežele vrednost zamenjave 2.50 dolarja. Vsi v Evropi morejo poravnati .naročnino s štipendiji. Opravili bodo tri sv. maše. Po dogovoru bodo mogli na ta način poravnati naročnino tudi sobratje od drugod. Nihče pa naj maš ne opravi prej, dokler mu ne bo sporočeno, da so zanj intencije že določene. Nato pa naj vsakdo sporoči, da je prevzel dolžnost maševanja. Naročnino v denarju morete poravnati pri upravi ali pa pri gornjih poverjenikih. Uprava OMNES unura. Buenos Aires 19* • -1954, št. 5-6 1966, št.l. D: Raven 3.4.1972 K OMNES (JNUM GLASILO SLOVENSKIH DUHOVNIKOV V ZAMEJSTVU LETO I. MARIJINO LETO 1954 ŠTEV. 5-6 Dragi slovenski rojaki, pozdravljeni v Gospodu! Spominjate se še, kako smo v domovini skupno opravljali pobožnost prvih Petkov in prvih sobot. Zadnjo skupno pobožnost petih prvih sobot smo končali 5. maja 1945 —■ in nato odšli. V maju 1955 bo nam minilo deset let v tujini! V vseh težkih skrbeh, nevarnostih in razočaranjih je bila Marija naše upanje. Nismo se zmotili, ko smo se njenemu brezmadežnemu Srcu posvetili. Istočasno bo desetletnica enega najžalostnejših dogodkov v slovenski zgodovini : množičnega umora blizu deset tisoč fantov in mladih mož, ki so bili koncem maja 1945 pod prevaro vmjieni v roke krvnikov, ki so jih po groznem ttiučenjiui na domačih tleh pobili. Žalost in bolest nad njih strašno smrtjo je kilo morda najtežje, kar smo doslej doživeli, mi v tujini, ki smo jih videli odhajati, in oni doma, ki so zaman, na nje čakali. Spomin na nje nam je svet in nam mora biti svet do konca življenja. Za to dvojno desetletnico prihajam pred vas s predlogom: Zopet se duhovno združimo in skupno, kot nekdaj doma, opravimo pobožnost petih prvih soboti kakor j0 želi brezmadežno Srce Marijino. Začnimo s prvo soboto v februarju februarja 1955), da končamo s prvo soboto v juniju (4. junija). Če kateri zaradi službe ne bi mogel prejeti obhajila v soboto, naj ne neha pobožnosti, ampak naJ ae nam naslednjo nedeljo pridruži s svetim obhajilom. Radi in v velikem številu ste se odzvali, ko sem vas v časiui težke okupacije Povabil k pobožnostim prvih petkov in prvih sobot in k posvetitvi brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Prepričan sem, da se Vam ljubezen do Marije ni ohladila, še bolj se je razvnela v pravkar zaključenem Marijinem letu, zato ne dvomim, (la boste vsi, ki živite sicer v tujini pa vendar v svobodi, radi sprejeli moj predlog. Daljave nas ločijo, a za ljubezen ni daljav! Iz ljubezni do padlih žrtev, lz ljubezni do rodne zemlje in na njej trpečih rojakov se bomo v hvaležni ljubezni n njegova fara med njimi ugled, kar je najmočnejši apostolat. Od duhovnika se zahteva i*" redna previdnost v nastopu, da na eni strani brani intaktnost katoliških principov, na drugi strani pa, da ne žali verskega čuta drugovercev. Mora pa z njimi računati, med njimi živeti, in j’01 predstavljati zastopnika Kristusove Cerkve. č) Resen problem za povprečnega pastirja v USA so razdalje. Ni red' kost, da mora duhovnik oskrbovati svojo ljudi na teritoriju dolgem 100 iti več kilometrov. Pri teh razdaljah je avto ne luksus, ampak noobhodna pastoralna potreba; silno draga, ki poskrbi da povprečni ameriški duhovnik ne obogati. d) Ko je slovenski duhovnik, ki je Prišel iz domovine, 'tu nastavljen za kaplana, kmalu spozna tukajšnjo posebnost: pri nas je bil dan kaplan fari, ki je imela kaplansko mesto sistematizirano, tu je pa dan kaplan župniku. Pri nas je bil kaplanski delokrog določen Po tradiciji ali sinodalnih predpisih, tu vsega tega ni. Župnik razpolaga s kaplanom, kakor se mu zdi. Vse delo mu navadno odkazuje sproti. Če se boji, da Ka bo kaplan s svojim vplivom in delom zasenčil, mu pač ne bo odkazal nobenega dela, oz. bo „vse sam naredil". Nekateri naši duhovniki so oz. še to bridko razliko občutijo. — Vsi župniki s<> tu amovibiles in jih škof prestavlja k°t kaplane. Nobene, fara ni razpisana, nobenih konkurzov. škofje niso vezani na nobene patrone in tradicijo, kadar nastavljajo župnike. 3. Pozitivne strani ameriškega katolicizma Zdi se, da je nekako lastno vsakemu našemu človeku — in duhovniki niso Izjeme —, da v začetku ne vidi na Ameriki ničesar pozitivnega; čez vse zabavlja. Zanimiv psihološki pojav. Kasneje, ko se nauči jezika, ko spozna razmere in se vanje vživi, vidi, da je delal napako. Tudi v Ameriki je veliko Pozitivnega. Nas duhovnike zanima pozitivna stran ameriškega katolicizma. n) Na (.splošno bo držala trditev, da je Oeriuv v Ameriki v velikem razmaku: njena številčna moč in njen ugled Silno rasteta. Samo nekaj številk: leta 1953 jg bilo uradno število katoličanov 30,425.000, leta 1964 pa že 31.,648.000. število župnij: leta 1953: 15.802, leta 1054: 15.914. število konvertitov leta 1953 je bilo 117.000. številke ne pokažejo vsega, so pa vendar dokaz rasti Cerkve, Zanimanje za verska vpraša-nJa med Amerikanci sitno raste, in po-sebn0 katoliška Cerkev je predmet splošnega zanimanja med drugoverci; saj je številčno najmočnejša venska skupina in. najbolj organizirana. b) Požrtvovalnost ameriških katoličanov zbudi pozornost vsakega našega človeka, ki pride sem. Denar ni vse; je pa dokaj veren' toplomer verskega življenja pripravljenost vernikov žrtvovati za Cerkev in njene potrebe nedeljo za nedeljo. V tem oziru bodo ameriški katoličani naj hrže prvi na svetu. Cerkev in vse njiene institucije se vzdržujejo s prostovoljnimi prispevki katoličanov, ki is voj denar prinašajo v posebnih kuvertah vsako nedeljo k maši. Poteg rednega podpiranja Cerkve, so še razne izredne nabirka splošnega značaja (misijoni, NCWC, Katoliška univerza itd.). In velika večina redno daje, daje in se na naveliča. Zdi se, da karitas rešuje Ameriko. c) Skrb za mladino je nadaljna pozitivna oznaka ameriškega katolicizma. Cerkev je od države ločena. Javna šola je izločena iz kakršnega koli verskega vpliva. Cerkev forsira katoliške šole. Nad 60% vseh katoliških otrok jih obiskuje. Katoličani sami jih vzdržujejo, pri tem pa plačujejo še davke za javne šole, katerih njihovi otroci ne obiskujejo. Zdi se, da je glavna moč katoliške Cerkve v Amerik; ravno v njenem šolstvu: 8.600 katoliških ljudskih šol, nad 2.000 višjih šol (High Schood), 250 katoliških zavodov (college) in univerz predstavlja velikansko silo. V teh šolah poučuje nad 90.000 redovnic, okrog 4.000 redovnih bratov, in nad 20.000 laičnih učiteljev. Uspehi katoliških šol so na splošno daleč nad uspehi javnih šol. Iz r.jih prihaja leto za letom kader mladih katoliških inteligentov, ki so na splošno res praktični katoličani, na razpolago duhovniku za apostolsko delo. — Mimogrede naj bo omenjeno, da je na splošno konkurenca z javtnimi šolami silno težka, v kolikor se tiče šolske opreme in udobnnosti, ki jih šola nudi učencem. Saj so šole, katerih letni proračun znaša za vsakega otroka nad 500 dolarjev. — Javna šola skrbi za prevoz otrok z avtobusi, za njihovo prehramo v šolskih prostorih itd., da ne omenjam sijajne športne opreme in raznih laboratorijev. Vse knjige in šol- ske potrebščine nudi javna šola otrokom brezplačno. Katoliške šole tega ne zmorejo;, in je res žrtev za otroke in, starše, če jih hočejo pošiljati v katoliško šolo. č) Katoliške organizacije so druga močna opora Cerkve. Vodilna organizacija so brez dvoma Kolumbovi vitezi. Njih število se bliža enemu milijonu. Njen cilj je povezati vse katoliške može v Ameriki. Druga po vplivu, pa po številu devetkrat večja (9 milijonov) je Council of CathoAic Women (CCW), ki ima za svoj cilj zajeti prav vsako katoliško ženo. Je po zamisli nekaterih škofov .Katoliška akcija za dene. Njen vpliv v ameriškem javnem življenju je silno velik. Samo omenim naj, da je n. pr. president Eisenhower izbral predsednico CCW, da gre kot članica posebne komisije v Evropo inšpicirat Radio Fre-e Europe. Omenim naj še druge organizacije, ki igrajo vidnejšo vlogo: Društvo najsvetejšega Imena,, verska organizacija za može, ki nekako odgovarja našemu apostolstvu mož; Sodnij, naša Marijina kongregacija, Ca-tholic Youth Organization (CYO), ki zajemo mladino med 14. in' 18. letom, Katoliški skavti etc. Poleg tega je še vse polno raznih organizacij, ki so več ali manj lokalnega značaja. — Vsaka župnija ima svoje Oltarno društvo, ki skrbi predvsem za materialno pomoč oerkvi: z raznimi prireditvami zbira prispevke za nabavo cerkvenih potrebščin, skrbi za cerkveno perilo in za čiščenje cerkve. — Mnoge župnije imajo posebno organizacijo, ki skrbi za pouk zakonskih kandidatov in za pouk mladih poročehcev — Gana Clubs. Organizacija dosega zavidljive uspehe. d) Konvertiti so najhvaležnejše področje duhovnikovega dela v Ameriki. Res je delo z njimi: vsaj 30 ur individualnega pouka, v mnogih primerih veliko več. Individualne instrukcije imajo veliko prednost pred skupinskimi. Konvertiti so navadno najboljši katoličani, res prepričani o realnosti verskih resnic, so navadno duhovniku vdani in so mu na razpolago za vsako apostolsko delo. Po njih ima duhovnik dostop do drugovercev in novih konvertitov. 4. Negativne strani ameriškega katolicizma a) Zakonski problemi so najbolj boleča točka med ameriškimi katoličani, in preskusni kamen za duhovnikovo znanje zakonskega prava in njegovo gibčnost apliciran j a tega na konkretne primere. Vpliv protestantizma in zma-terializiranega okolja na katoličane je ogromen; kaže se v njih mentaliteti in življenju. Posledica je strahotno število razporek in neveljavnih porok. Menda bo držalo, da je eden glavnih vzrokov razporek dejstvo, da se poročajo premladi in umsko nedozoreli ljudje. Tok življenja vleče s seboj tudi katoliško mladino: že v nižjih razredih je v šolah navadno vse „sparjeno“. Posledice v moralnem oziru ne izostajajo. Duhovnikova naloga je pač računati z dejanskimi razmerami in skušati mladino držati pod svojim vplivom, jo zaposliti v športu in raznem organizacijskem delu. — Mešani zakoni so v mnogih primerih. drug razlog za zakonske zaplet-ljaje in razporoke. Mešane poroke tu niso smatrane več za izjemo, kot bi po cerkvenih kanonih morale biti. — Razvajenost in zahtevnost zakoncev v materialnem pogledu vodi dostikrat do gospodarskega bankrota in razporoke. Sodišča si me ustvarjajo problemov, kadar gre za razporoko. Ako žena obdolži moža ..moralne krutosti" (moral cruelty) je dovolj tehten razlog za razporoko. b) Jav.tia šola je cfiicielno brezverska. Katoliški otroci, so v manjšini. V njih ni nobene verske in moralne vzgoje, vsaj ne v katoliškem smislu. Učitelji so po večini protestantje ali pa ljudje brez religije. Katoliški otroci se nalezejo nekatoliškega misijon j a. Po državnih zakonih ima mladina eno, dve ali celo tri ure na teden pravico do verskega pouka. Ta pa se ne sme vršiti v šolskih prostorih. Vsaj eno uro imajo katoliški otroci verski pouk v cerkvi, kjer šole niso preveč oddaljene. V oddaljenih šolah med letom ni katoliškega verouka, pač pa med počitnicami župniki za nekaj tednov najamejo redovnice, ki otroke vsaj za silo pouče v najvažnejših verskih resnicah. --------: c) Vpliv kina, televizije in literature povzroča ameriškim pedagogom resen Problem, posebno pa seveda katoliškim dušnim pastirjem. Strahotni zločini se dogajajo po tej deželi, ki so v mnogih primerih posledica slabega filma ali nemoralne literature; strahotna poplava raznih opolskih magazinov je v mnogih primerih edina duševna hrana tudi katoliške mladine. — Liga dostojnosti (Legion of Decency) izdaja dvakrat na mesec svoje buletine, kjer klasificira vse filme. Vsaj delno pomaga ta klasifikacija dušnim pastirjem držati mladino v pravih tirih. č) Razdalje so ena glavnih zaprek dušnega pastirstva na deželi, v mestu Pa število vernikov. Amerika uradno šteje nekaj nad 31 milijonov katoličanov, dejansko pa nihče ne ve, koliko jih je. Velikanske prerije so redko naseljene; po njih so raztresene tudi katoliške družine, kj so oddaljene od cerkve 50 ali več milj. Morda so bili krščeni, morda prejeli prvo obhajilo, potem Pa niso bili več pri zakramentih in v cerkvi. Poročajo se po večini civilno, če se sploh poročajo; njihovi otroci niso krščeni, novi pogani... Zanimivo, da je uradna statistika med ameriškim vojaštvom dognala, da je 40% ameriških vojakov katoličanov. Po tem ramerju je število katolianov veliko višje, kot j-e to uradno znano. d) Ignoranca je za mnoge ameriške katoličane, kot nam je včasih nadškof Ujčič dejal pri moralki, osmi zakra-mer.t. Spet oddaljenost od cerkve in katoliške šole! Ako so imeli srečo, so v mladih letih dobili nekaj verskega pouka, kasneje pa je še to malo izhlapelo v Konji za vsakdanji kruh. Bratovščina krščanskega nauka (Confratemity of Christian Dootrine) se veliko trudi v tem oziru in ima po mekod res lepe uspshe. šola laične učitelje, jim daje v roko primerne priročnike, je stalno z ujimi v stiku in jim daje direktive. Po- njih pa seveda, kot omenjeno, redovnice više v tem oziru ogromno delo. e) pomanjkanje duhovščine bi ne mio tako občutno, če bi na bilo teh ogromnih razdalj. Saj ima USA nad 45.000 katoliških duhovnikov, kar je z ozirom na število katoličanov kar precej. Potreba po novih župnijah stalno narašča; a škofje nimajo duhovnikov za nje. Stalno sprejemajo bogoslovce ali mlade duhovnike iz Irske, ker domačega naraščaja ni dovolj. Računa se, da bo po dosedanjih izkušnjah število katoličainov leta 1975 narastlo na 60 milijonov, in bo potrebnih 100.000 novih cerkva. 50.000 novih duhovnikov in, temu številu odgovarjajočih katoliških šol. 5. Ameriška duhovščima Težko je v nekaj stavkih podati objektivno sliko o ameriškem kleru, tudi ko bi poznal razmere po vsej Ameriki. Pravijo, da je apostolski delegat Cico-gnani podal tako-de oznako ameriške duhovščine: „Nikjer na svetu duhovniki toliko ne delajo, kot v Ameriki, pa nikjer na svetu duhovniki toliko wiskeya ne popijejo, kot v Ameriki..." Morda je ta izjava resnična, morda ni. V kolikor morem presoditi po večletnem opazovanju življenja in delovanja ameriškega klera, morem reči, da smo na splošno duhovniki na Slovenskem delali več, bolj sistematično. Spovedovali smo na splošno neprimerno več, verouka neprimerno več poučevali, v organizacijah več delali. Ne maram trditi, da je bilo vse meobhodno potrebno, kar smo delali in da je bilo najbolj modro, da se je duhovnik sam ubijal s stvarmi, kjer bi mogel in moral laike porabiti. a) življenje ameriških duhovnikov je po veliki večini neoporečno. O izjemah, ki jih je najti povsod, tu ne govorim. Zlasti med mlajšo duhovščino je opaziti velik smisel za lastno posvečenje in goreče apostolsko delo. Morda je malo drugače v tem oziru med starejšo du-hovšč no, ki je sem prišla z Irske. Saj jim direktno ni mogoče ničesar očitati, le njih vzgoja in mišlijenje je drugačno. Vse bodo opravili v cerkvi korektno, potem pa čakali v župnišču, da ljudje pridejo do njih: če pridejo, bodo z njimi prijazni in naredili vse, kar žele, če ne pridejo, bo pa več časa za lov, golf in ribarjenje. — Mlajša duhovščina pa gre ven za ljudmi in ima seveda tudi drugačne uspehe. b) Glede materialnega položaja na splošno vlada v svetu mišljenje, da ameriški duhovnik živi v izobilju. Po večini to ne drži. Tu velja duhovnik kot najslabše plačani sloj. To ima gotovo veliko pozitivno stran: duhovniku olajša delo med industrijskim delavstvom, ki živi v veliko boljšem ali vsaj enakem ekonomskem položaju, kot duhovnik. Strada duhovnik tu ne: cerkev mu oskrbi stanovanje, hrano, kurjavo. Plače so odvisne od škofijskih določb. Povprečna plača župnika bo menda 75 dolarjev in kaplanska okrog 50 dolarjev na mesec. V primeri z delavčevo plačo je to mi-zerno nizka, štolnina navadlno ni določena in je res le dar. štipendiji so nizki in so enaki onim pred 50 leti, ko je bila vrednost dolarja trikrat višja. Knjige in revije so drage; na j več ji izdatek v župnikovem proračunu zavzema avto, ki je neobhodno potreben in je navadno duhovnikovo delo brez njega skoro nemogoče. Velika večina duhovnikov vtakne vanj vse svoje dohodke. c) Izobrazba. Bil bi krivičen, če bi trdil, da ameriška duhovščina ni izobražena. Če latinščina dela težave celo škofom pri oltarju, je pač težko pričakovati, da bi jih ne delala duhovnikom. S tem pa ne mislim reči, da v ostalih panogah duhovniki niso dobili v semenišču dovolj izobrazbe. Zdi se, da večina kasneje v duhovskem življenju ne študira veliko, če izvzamem zakonsko pravo, k čigar študiju jih silijo razni zapleteni zakonski problemi. Velik del svojega zanimanja duhovniki posvete športu; je pač eno izmed pastoralnih sredstev. Poleg tega je pa vsak tukajšnji duhovnik Amerikanec, in Ameri-kancu šport pomeni življenj«. Pravijo, da je kardinal Mundelein kratko pred svojo smrtjo sklical čikaške župnike in' jim dajal razna navodila za pastoralno delo. Med drugim je dejal: Če vaš kaplan zjutraj pri zajutreku v časopisu še kaj drugega prebere, kot športne novice, je dober duhovnik... * Slovenskemu duhovniku odhod v svet gotovo ne bo škodil. Mislili smo včasih, da je pri nas doma bilo vse najboljše in edino pravilno. Danes v svetu vidimo veliko novega, drugačnega, tudi dobrega in morda celo boljšega. Drugačni ljudje, drugačne razmere, drugačne pastoralne metode... Gospod je nekoč govoril o starih mehovih in novem vinu. Nemogoče bi bilo stlačiti ameriškega duha v slovenske mehove, in slovenskega duha v ameriške tudi ne. Kako širokogrudna je Cerkev, kako gibčna je, kako se prilagodi razmeram, pri tem pa ohranja svoj nad-časovni in nad-narodnostni značaj! Toliko je različnih potov, ki vodijo do Boga, toliko raznih metod, ki vodijo duše do Njega. Eno pa drži doma in' v svetu: le svet duhovnik bo dosegal trajne uspehe. Brez osebne svetosti bo zanj veljala tista Pavlova beseda o brnečem bronu in zvenečih cimbalah. „Mi duhovniki smo vzeti „iz ljudi" in imamo vse ljudske slabosti in napake na sebi, tega nam laiki ne morejo zameriti, smo iz istega testa in iz razmer kakor oni, .a upravičeno nam zamerijo, da ob prebogatih zakladih milosti in lahki priložnosti si jih pridobivat, nismo bolj sveti in bolj popolni kot, žal, smo. Tu pa moramo reči: Nostra maxima culpa! Bog bodi nam grešnikom milostljiv." Škcf dr. G. Rožman Skrb za izgubljene ovce Fr. Fortunat Zorman, U. S. A. V drugi številki „Omnes unum“ je bil priobčen članek mons. Matije Škrbca »Slovenski katoličani v Z. D. A.“. Iz nj'ega je razvidno, da nekateri dušni Pastirji smatrajo, da spadajo v njihovo dušnopastirsko skrb le oni, ki so vpisani v faro. H temu bi rad dal nekaj opomb. Zakaj lahko kdo pride do takega zaključka? Peta cerkvena zapoved za Združene države se glasi: To contribube to the support of the Church. Ta zapoved nalaga vernikom dolžnost, da vsak po sv°ji moči finančno podpira Cerkev. Kor je Cerkev v tej deželi popolnoma ločena od države, se mora sama vzdrževati. Z rednimi prispevki katoličanov se vzdržujejo cerkvena poslopja, liturgični predmeti, dušni pastirji, šole (osnovne, srednje in visoke), bolnišnice, zavetišča, druge dobrodelne ustanove, Notranji in zunanji misijoni... Ta zapoved jie gotovo tudi velikega vzgojnega pomena posebno za to deželo, kjer je življenjski standart precej visok. Primerno in vzgojno je, da katoličani redno nekaj žrtvujejo od svojih dohodkov za Cerkev. S svojimi rednimi Prisptevki tudi na zunaj pokažejo svojo Povezanost s Cerkvijo, ki je vidna družba. Na kak način izvršujejo katoličan,' to dolžnost? Ob koncu vsakega leta pošlje župnik vsem vpisanim faranom kuverte za vse nedelje in praznike v prihodnjem Irtu. Vsak faran ima na kuvertah številko, pod katero je v tekočem letu vpi-san v faro. Pod to številko se nedeljo za nedeljo vpisujejo v kartoteko prispevki vsakega posameznega farana. V letnem Poročilu so ti prispevki objavljeni. To je eden izmi:d razlogov, zakaj mora biti vsak katoličan vpisan v faro. Vpis v faro je potreben tudi zato, ®r fare večinoma niso teritorialne, zrok je v preteklosti, ko so nastajale narodne fare. V našo slovensko faro n. pr. spadajo Slovenci iz miesta Chicago in bližnje okolice, ki želijo biti v naši fari. Kdor se želi vpisati v drugo faro, se lahko vpiše. Veliko je takih, ki niso vpisani v nobeno faro. A s tem še ni rečeno, da v nobeno faro ne spadajo ali pa da ne vršijo svojih verskih dolžnosti. V faro ne spadajo samo tisti, ki imajo nedeljske kuverte. Lahko je kdo vpisan v faro pa nima nedeljskih kuvert za svoj tedenski prispevek. So nekateri ki svojo dolžnost izvrše tako da ob gotovih prilikah darujejo gotovo vsoto. So pa tudi taki ki redno ne podpirajo Cerkve in ki dejansko niso vpisani v faro, pa se smatrajo za naše farane. Ako kdo ne spolnjiuje ene dolžnosti, s tem še ni rečeno,, da ni faran. Praktični slučaji pokažejo, da župniki tudi take smatrajo za farane, ki spadajo v njihovo skrb. Ako ni nobenih drugih ovir, tudi ti, ki niso vpisani, prejemajo zakramente in so cerkveno pokopani. Naslednji razlog nujnosti vpisa v faro je izobrazba otrok. Vsak katoličan je dolžan dati svoje otroke v katoliško šolo. Farne katoliške šole so prenapolnjene. Zato je razumljivo, da imajo pri vpisu v farne šole prednost otroci onih staršev, ki so vpisani v faro. So pa seveda tudi primeri, da je sprejet v farno šolo otrok, katerega starši niso vpisani v faro. Amerikanci niso ozkosrčni. V našo skrb spadajo tudi oni Slovenci, ki niso vpisani v faro. Vprašanje je samo, kako priti do njih, kako jih pravočasno pripraviti za prejem zakramentov. Saj v največjih slučajih niti ne vemo, kje so raztreseni. Skrb sorodnikov in prijateljev je navadno edino praktično sredstvo, da pridemo do takih duš. Ti nas obvestijo v mnogih primerih, kadar je kdo, ki nima stika s faro, nevarno bolan. Ako bi se držali mnenja onega župnika, ki ga omenja mons. M. Škrbec, bi dejali, saj ti niso naša skrb. Kako še lahko pridemo do takih duš? V veliko pomoč so katoliške bolnišnice. Nekatere katoliške bolnišnice obvestijo župnika pismeno ali po telefonu takoj, ko pride faran v bolnišnico. Ne le radi zakramentov, ker je skoro v vsaki bolnišnici nastavljen kaplan, ampak tudi zato, da župnik lahko obišče bdlne farane. Slovenci v katoliških bolnišnicah navadno pri slovenskem duhovniku opravijo spoved. Obhajilo pa jim podeli kaplan bolnišnice. iJavne bolnišnice in tudi nekatere bolnišnice drugih veroizpovedi ob sprejemu bolnika tudi registrirajo, h kateri veri spada bolnik. V velikih javnih bolnišnicah je navadno tudi katoliški kaplan. On zve ali pa vsaj lahko zve za vsakega katoličana, ki pride v bolnišnico. V dogovoru z njim lahko najdemo in pomagamo tudi zapuščenim slovenskim bolnikom, ki so se morali zateči v javno bolnišnico ali pa so jih tja odpeljali ob kaki nezgodi. Med temi najdemo marsikaterega versko zanemarjenega bolnika. Prvo srečanja z njim je navadno neprijetno. Ako ni ovire za prejem zakramentov, se z božjo pomočjo že kako prebije led. Kjer je pa vmes civilni zakon in „zakonski drug" še živi je zelo težko kaj doseči. To je samo nekaj kratkih opomb. Iz njih je razvidno, da v prvi vrsti doseže- mo vsaj nekatere zanemarjene Slovence, ki so nevarno bolni. Kaj pa z drugimi? Cerkev ni le zato, da deli zakramente za minirajoče. Skrbeti moramo tudi za telesno zdrave izgubljene ovce. Brez pomoči lajikov duhovnik sam težko kaj opravi. Zelo napačno bi bilo, ako bi dejali, da se Cerkev v tej deželi ne zaveda in vrši te dolžnosti. Pastirska pisma škofov, verski magazini, verski časopisi in druge verske in katoliške publikacije razodevajo gorečo skrb Cerkve za izgubljene ovce. Tako se vzbuja in vzgaja katoliška vest vernikov. V la ji* kih se vzbudi po branju verskega in katoliškega čtiva zavest dolžnosti sodelovanja z dušnimi pastirji v skrbi za kraljestvo božje v dušah. To dokazujejo praktični primeri, ki jih doživlja duhovnik v dušnem pastirstvu. Pravilno je, da se navajajo vsi verniki h sodelovanju z dušnimi pastirji. Kaj naj storimo mi, ki smo se pripravljali za dušno pastirstvo v stanem kraju, pa so nas razmere zanesle sem? Mislim, da je samo ena pot: pozitivno delo. To pa obstoji v tem, da se prilagodimo tukajšnjim oblikam dušnega pastirstva. ,.Božji Ddrešenik je na križu prelil svojoi kri, ki očiščuje [človeškja srca, je zadoščenje za grehe in ljudem deli zaklade zveličanja. Sadove zveličanja opravljajo duhovniki', Ti1 ne (posredujejo le življenja Kristusovega udom njegovega skrivnostnega telesa, temveč pospešujejo tudi ifpst tegai telesa. Ker so delilei božjih skrivnosti, morajo |vse svoje sile zastaviti 'za blagor bratov; ker so apostoli luči, morajo razširjati luč evangelija, morajo oznanjati veselo blagovest din. sami morajo bit |v veri ta trdni, da druge za vero pridobijo. Duhovniki naj skrbijo, da bodo verniki razumeli nauk o občestvu svetnikov. Pospešujejo naj vsako obliko im način apostolata, ki je danes zaradi posebne stiske krščanskega 'ljudstva tako pomemben. Pobrigajo naj se, da bodo šolani laiki storili vse tisto* kar jipada k pravemu družabnemu redu. Duhovnik naj misli na to, da bo njegova nadvse pomembna služba imela temveč uspeha, čimbolj ho povezan š Kristusom in ga bo pri delu vodil Njegov duh. Le tako se njegovo delo ne bo jlzgubilo v zgolj naravnem poslovanju, ki telo in dušo utruja in utegne služabnica božjega spraviti s prave poti... „Nič ni, 'kateri sadi, in nič), ^alteri zaliva, ampak, kateri daje rast, Bog" (1 Kor 3, 7). Kdor apostolat pojmuje tako, bo [ljudi pritegnil mase. Kdor stremi po svetosti in svojo službo 'popolno opravlja, mora tako iskreno igrati vlogo in osebo Kristusa, da more spoštljivo ponoviti besede apostola narodov: „Posnemovalei moji bodite, kakor sem 'jaz Kristusov" (1 Kor 4, 16)." (Pij XII.: Menti nostrae) Semeniski vodja dr. Jožef Lesar Dr. Franc Jaklič, Buenos Aires Iz uredništva so me naprosili, naj kaj napišem o prelatu Lesarju. Rad to storim, saj je bil rajni eden izmed mož, do katerih mi gtrtedo sami lepi in hvaležni spomini. Najprej zunanji okvir njegovega življenja. Ribniška župnija in njene vasi so se zmerom odlikovale po svoji visoki vernosti in nravnosti. Zato so škofiji dale mnogo duhovnikov. Na severnjem koncu ravnine, pod Novo .Štifto, leži vas Sušje. Tukaj se je rajni dr. Lesar rodil v trdni kmetski hiši 13. septembra leta 1858. Bil je torej 8 let mlajši kakor nadškof Jeglič. Kot študenta ga je v Ljubljano in iz Ljubljane vozil dobri in šega vi Bernard Pucelj, oče župnika in pisatelja Janeza; pozneje je ipripovedoval, kako „so bili rajni prelat postaven fant. Veseli so bili in so radi peli. To se je pa precej videlo, da bodo duhoven." Res je dr. Lesar lepo preživel mladost; prepričan sem, da je v krstni nedolžnosti stopil pred večnega Sodnika. Že kot študent je bil zelo vesten in priden; s svojo nadpovprečno nadarjenostjo je zdeloval z odliko. Od tretjia 'šole je bil v Alojzijevi šm, potem v ljubljanskem bogoslovju. Pri novo-urašnem obedu mu je ribniški dekan naredil posebno veselje: izročil mu je škofov odlok, da bo šel v Avguštinej na, Dunaj naprej, študirat. Po doktoratu je šel za eno leto za kaplana v Višnjo goro, potem k iškofu za tajnika. V bogoslovju je prevzel novo zavezo. Od leta 1893 do 1902 je bil tudi vodja Alojzijevišča, nato Pa — za dr. Kulovcem — vodja bogoslovnega semenišča. Učil in vzgajal je vsaj 400 duhovnikov. Leta 1919 se je dal upokojiti; živel je v tani kanoniških hiš, kjer je 29. januarja leta 1931 tumrl za pljučnico. Kakšen, je bil rajni prelat in kako je vodil svoje bogoslovce? Po razgovoru s tremi sobrati, ki je tudi njim bil bogoslovni vodja in profesor, podajam tukaj nekaj dlejstev in označb; naj bodo kakor kamenčki, iz kate-r'h si naj tovariši duhovniki sestavijo mozaik njegove duhovne podobe. Nam bogoslovcem je bil lep zgfed pobožnega, krepostnega, delavnega duhovnika. Videli in, vedi d i smo, da mnogo moli. Podnevi in zlasti ponoči smo ga videli, kako kleči v klopci ob prižnici in moli. Brevir jie opravljal zelo počasi. Maševal je v stolnici, pobožno in dostojanstveno. Bil je eden izmed treh ,,počasnih uiasevalcev"; ta naziv sta poleg njlsiga imela tudi dr. Janez Svetina in kanonik Kajdiž. Kadar je bil špiritual zadržan, mas je v kapeli on pripravil za premišlje-vanjg naslednjega jutra; govoril je, kakor sploh vselej, dobro pripravljen, stvarno in jz srca. Profesor dr. Franc Trdan, ki je bil doma iz sosednji? hiše v Sušjem in s Prelatom zlasti zadnja leta domač, je pravil, kako se mu je tudi v zadnji bolezni J*delo, kako je otroško veren in kako ves živi lin tudi trpi iz vere. Vera je bila r' hjesarjm, vodilo mišljenja, življenja in dela. Živel je v božji pričujočnosti in je tudi sredi pogovora za nekaj hipov vanj zbral. Stolni župnik dr. Tomaž ‘nar, ki mu je v bolezni nosil sv. obhajilo, je dejal, da je že od daleč glasno rekal svojo vero in ljubezen do božjega Gosta. Bil je zrel, trdno zgrajlen značaj. Vsak stavek, vsaka kretnja, vsak korak so pričali, da so Lesarjevi. Vedno s£ je bil enak, vedno umirjen. Zares razburjenega ga nismo videli. Mislil je bolj počasi; zato je pa vse dobro premislil. Dušno prožen ni bil in je bil zato včasi nekoliko neokreten. Vselej se je pa znal znajti v položaju in ga je zmerom obvladal. Pogled je imel miren; iz oči mu je odsevala blagohotna dobrota, pa tudi stalno mrtvenje samega sebe. Včasi se je tudi posmejal; takrat je bilo, kakor pravijo o nadškofu dr. Sedieju, ki je tudi bil1 zmerom zelo resen: kadar se je zasmejal, se je tako prisrčno, kakor bi sonce posijalo izza oblaka. Govoril je Lesar malo. V družbi je znal kako pametno reči, še rajši je pa molčal in poslušali; v znak odobravanja je včasi prikimal. Ljubil je samoto. Ni pa bil pust samotar. Ko smo bogoslovci malo pred eno odšli iz obed-nice, je s špiritualam, s podvodjo in s študijskim prefektom posedel do pol dveh. Nastop je imel Lep in dostojanstven. Že njegova postava je bila visoka in častitljiva. Ko smo ga ob največjih praznikih videli s kanoniškim plaščkom in križcem v koru stolnice, smo bili kar ponosni nanj. — Do vojske smo bogoslovci nosili plašč s širokim vijoličastim obšivom in visoki cilinder. Nosili so cilinder tudi vsi profesorji. Dr. Lesar ga je na sprehodu vselej imel; celo k predavanjem je iz 2. v 1. nadstropje prišel z njim. Bil je v vsem mož forme; to je bilo neločljivo združeno z njiegovo osebnostjo. V vsem je ljubil red: v* obleki, na stanovanju, v delu. Red nam je priporočal z zgledom in z besedo in nam dopovedoval njegovo potrebnost in korist. Da bi red in duhovno življenje v hiši prevleč ne trpela, ni puščal domov na svatbe in tudi ne v boleznih sorodnikov, če ni bilo nujno treba. — Bil nam je tudi živ zgled dela. Videli :smo ga, kako se je pri mizi v sobi, ki je imela okno na dvorišče, pripravljal na predavanja ali govorie. Najnovejšega slovstva ni dosti uporabljal. Novo zavezo nam je razlagal po cerkvenih očetih in klasičnih biblicistih, —• znanstveno, kolikor se mu je zdelo potrebno, pa tudi asketično, za življenje. Podobno nas je uvajal v staro zavtezo ‘profesor dr. Dolenec, zelo učen mož, ki je dobro znal tudi orientalske jezike in je še na stara leta študiral klinopise. Od obeh smo sveto pismo precej dobro poznali in dobili ljubezen do njega. Pri izpitih je bil dr. Lesar precej natančen. — Sestavil je v slovenščini dobro knjigo o judovskih starožitnostih, kot uvod v svoja predavanja. Z nami je znal mnogo potrpeti. Osebno je malokdaj pokaral. Morda samo z očmi, če je kdo prelomil silencij. Naše prestopke in napake je skupno obdeloval ob torkih v Jožefovi dvorani, pod Langusovima slikama Barage in Knobtaharja. Iz notesa nam je našteval točko za točko in blagohotno opozarjal in utemeljeval. Pri tem so nekateri gnali hrup; pa je mimo počakal, da se je poleglo, in je nadaljeval. Bogoslovce je imel rad. Vsakega je imel rad. Tiste, ki so mui s pobožnostjo, pokorščino in pridnim učenjem delali posebno veselje, je seveda imel še rajši. —■ Kot penzionist je včasi koga na cesti za roke prijel in ga peljal, kakor oče slina. — Iz semenišča ni skoraj nikogar odslovil. Morda je bil v tem preveč optimist. Če je pa kdo sam izstopil, ga potem ni več sprejel; taki so šli v druga slemenišča. Izjemo je naredil1 samo z Jernejem Hafnerjem, poznejšim moravškim dekanom in zdaj beguncem, ki je hotel ob jusu na Dunaju preskusiti, ali ima duhovniški poklic ali ne; že po nekaj tednih je prišel na jasno in ga je vodja Lesar potem skoraj slovesno sprejel v ohcdnici. — če je zvedel, da je kakšnega bogoslovca doma zadela večja nesreča, mu je tiho dal izdatno pomoč. — Z nobenim pa ni bil kaj bolj domač. — Nikoli ni kaj storil proti objektivni pravičnosti. Tudi bogoslovci so ga spoštovali in radi imeli, — razen nekaj vojnega blaga, kakor smo brali. Če smo mu rekli „ata“ ali čle smo oponašali njegov „tako kaj", je bila to nedolžna mladostna prešernosit, ne pa zaničljivost. Lesar je bil tako odličen mož, da so ga cenili in spoštovali tudi taki bogoslovci, ki so imeli 'bistro glavico in so pripravo na duhovništvo zelo resno jemali. — Spoštoval ga je škof Jeglič, kar je pokazal pri vsieh svojih obiskih v semenišču: Kako bi mu drugače bil toliko let zaupal eno najvažnejših duhovniških opravil: vzgojo pri-hodnih duhovnikov? In Lesarju se je lepo podalo, da je bil do škofa spoštljiv, a brez vsakega klečeplazenja. — Spoštovali so ga drugi bogoslovni profesorji. Bogoslovja imajo malo takih mož, kakor sta bia dr. Franc in dr. Aleš Ušeničnik. In oba sta vodjo Lesarja iskreno cenila in rada imela. Dolga leta so redno hodili skupaj na sprehod. Aleš Ušeničnik mu je napisal zelo lep nekrolog; škoda, da ga nimam pri roki; marsikaj bi iz njega citiral, kar mi zdaj me pride na misel; marsikaj bi rajši povedal z njegovimi besedami. — Tudi drugi bogoslovni profesorji so Lesarja spoštovali. To smo videli pri naših izpitih. iPr,i njih je Lesar rad pomagal. Včasi se je kot vodja vtaknil vmes, a vedno pametno, vedno z dobrim poznanjem predmetov; nikoli se ni blamiral. In profesorji so njegove Pripombe jemali prijateljsko, kot pripombe moža, ki nekaj predstavlja in nekaj ve. Da so ga na škofijstvu in vodilni katoliški možje imeli v čislih, so pokazali tudi s tem, da so ga izbrali za deželni šblafki svet. Tam je rajni prelat odločal o važnih zadevah pouka in vzgoje, o nastavitvi in službovanja učiteljev, upraviteljev in nadzornikov ljudskih in meščanskih šol, pa tudi o profesorjih in ravnateljih gimnazij in realk. Direktne pobude za leposlovne ali znanstvene vaje nam ni dajal. To je hila naloga predmetnih profesorjev, študijskega prefekta in pokroviteljev krožkov, Dal pa je vsemu temu delu popolno svobodo in, možnost razvoja. Mienda je ni bilo potrebne in koristne revije, da bi bogoslovje ne bilo naročeno nanjo; med Študijem so tiho šle od sobe do sobe. Nadzoroval nas je maloJPnemalo. Zelo nam je zaupal, da bomo sami od sebe pametni, obzirni, vestni in pokorni. Ko je prišel s sprehoda, je potrkal na vrata kakšne sobe le, če so imeli prevelik semenj. Včasi jie prišel s svojega stanovanja na hodnik pod m jim, če so vrata le preveč tolkla; spet in spet nas je Poučil, kako kulturni človek vrata zapre. — Sam jie po jedi pokadil cigaro. Tudi bogoslovci so smeli po kosilu in po večerji kaditi na hodnikih. Lesar je preganjal samo izrodke kajenja. Nekoč je taka grešna skupina zbežala pred njim na podstrešje. Eden sie je prevrnili preko škafov, ki so bili tam razpostavljeni. Ko se je pobiral z njih, ga je Lesar pokaral, pa ne ker je ob prepovedanem času kadil, amPak ker je bežal pred njim in ker se jie tako nerodno spotaknil. Res da je tudi druga bogoslovna semenišča vzdrževala država. Vendar dvomim, ali so v vsieh imeli tako dobro hrano kakor mi. Lesar je bil dober gospodar. Včasi je upravičeno dejal, da bomo kot duhovniki malokje tako dobro Postreženi, kakor smo v semenišču. Ko je goreči, široko razgledani Janez Kalan casi prišel priporočat popolno abstinenco, je potem vodja Lesar rekel: pri tako močni hrani je dobro spiti kozarec vina. Šampanjca nam pa niso dajali, ampak kiselkasto župnikovo in kaplanovo bero od Sv. Križa pri Kostanjevici, ki jo je hlapec ,,točaj" naredili še bolj nedolžno, preden je šla na mizo. Za bolnike je bila vedno pripravljena soba blizu obednice. Dosti ni rabila, ker smo bili mladi, čili in zdravi, če bi se bil kdo rad skrival in valjal v njej, za to dr. Lesar ni imel razumevanja. Zares bolnim je pa rad odkazal posteljo in jim oskrbel zdravila in primerno hrano. Tudi sam jih je vsak dan obiskal. Hišni zdravnik je hodil opravljat le bolj formalne posle; preiskal nas je, kolikorkrat je zahtevala oblast. — če je kakšen bogoslovec potreboval posebno hrano, mu jo jia vodja rad dovolil. Dr. Lesar je kot profesor in vodja prejemal lepo plačo. Razdajal jo je za dobre namene, navadno neopaženo. Božjepotno cerkev pri Novi Štifti je dal prenoviti in olepšati. K njiej je poklical oo. frančiškane in je zanje založil veliko vsoto, da so bili gospodarsko preskrbljeni. V Sušju je dal postaviti veliko in lepo kapelo Jezusovega Srca. Tudi sicer je rad dajal za cerkvene potrebe in za verske in dobrodelne ustanove. In mislim, da je priložil znaten del svoje plače tudi za našo oskrbo. Ko so se po prvi svetovni vojski razmere tudi v semenišču zelo spremenile, je dobri Lesar videl, da jim na svoje stare dni ne bo kos; treba bo močne roke in več strahu. Zato je odšel. Za starost ni nikoli hranil. Tudi če bi bil, bi si ne bil dosti pomagal, ker je stari avstrijsk,; denar izgubil večino veljave. Kvečjemu če bi si bil kupil kakšno nepremičnino. A si jo ni. Kot kronski iupokojenec se je vzdrževal zlasti s tem, da je imel druge na hrani. Kuharica je imela kakor majhno kuharsko šolo za dlekleta. Na hrano je hodilo več duhovnikov in tudi bivši gimnazijski ravnatelj rWiestha'ler, znani pisec latinske slovnice in slovarja. — Ker je prelat Lesar na starost sam živel v skromnnih razmerah, je imel še tem več umevanja za potreba duhovnikov. Postal je predsednik Duhovniškega podpornega društva. Pozneje sem v Conisianumu v Innsbrucku imel za regensa p. Hofmanna, jezuita, ki je po vsej srednji Evropi slovel1 kot odličen vzgojitelj duhovnikov. Njegova naloga je bila mnogo bolj hvaležna kakor Lesarjeva, ker so bile razmere gori zelo drugačne. Ko sem z občudovanjem gledal njegovo delovanje, sem pa z nezmanjšanim spoštovanjem in z nezmanjšano hvaležnostjo mislil na dobrega ljubljanskega Lesarja. Za krstnega patrona je imel sv. Jožefa, ki bo kmalu, 19. marca, imel svoj praznik. Mislimo nanj na ta dan in morda tudi sicer kdaj pri sv. maši, naj mui Bog obilno vrača vse, kar je dobrega storil' svojim bogoslovcem in po njih vsej škofiji in vsemu narodu. Morda se bo prijetno presenečen mislil: „Pa la niso popolnoma pozabili name, kaj." Tudi on gotovo prosi Boga za naše duhovnike, saj jim je bil s srcem m z dejanjem prijatelj. „0 tej resnici moramo biti popolnoma prepričani: če hoče duhovnik odgovarjati svojemu dostojanstvu in nalogi, se mora intenzivno posvečati duhovnemu življenju. Na žalost kaže izkušnja, da molijo duhovnikji pogosto bolj jz navade kot iz notranje pobožnosti." Pij X. SLOVENSKA MARIJOLOGIJA Ob koncu Marijinega leta je izšla knjiga „Mati našega Odršenika", prva slovenska marijologija. Napisal nam jo je rektor in profesor slovenskega bogoslovja v Argentini, dr. Franc Gnidovec; izdalo in založilo pa Slovensko dušno pastirstvo. Knjiga o Mariji nam bo ohranjala sadovte Marijinega leta, poglabljala naše znanje o božji Materi in množila našo ljubezen do Brezmadežne. Pisatelj v prvem delu svoje knjige, ki ima naslliov »Marija v zgodovini", najprej razgrne pred nami sliko Marijinega življenja. V drugem tilelu, ki mu je dal naslov ,M,arija — božja Mati", pa nam odkriva nedoumljivo veličino božje Matere, njeno devištlvo, vzvišenost in sorodstvo s prcsv. Trojico, poltem pa preide ,na odlike, ki izvirajo jz njenega božjega materinstva: od vekomaj izvoljena, Brezmadežna, Ibrez greha, brez skušnjave, miklsti polna, vsa lepa, nam opiše še njeno rast v svet ca ti, njeno smrt in vnebovzetje. »Marija — naša duhovna Mati" je naslov tretjega dela. Marija je postala socdtiešenica in duhovna mati tako, da je v božji načrt odrešenja najprej privolila, potem pa s svojim Sinom pod križem pri odrešilnem delu sodelovala, 2 njim za nas trpela, mam pridobivala zasluženje, za nas zadoščevala in darovala, Sina v spravno žrtev za vse človeštvo. S Sinom je darovala tudi sebe iza nas. Tako je postala šrednica in delivka Vseh milosti in kraljica veBciljstva. Čcrti tdel pa ima naslov: „Mi — njeni otroci". V tem delu govori o Marijinem češčenju, o češčenju Marijinega brez-medežnegia. Srca, o sadolvih in potreb-ncisti Marijinega češčenja, ki je tudi zagotovilo našega zveličanja. Seznam slovstva priča, da je knjiga sad resnega, dolgotrajnega študija. Opombe, ki jih je kar 54 strani, pa, dajejo knjigi znanstven značaj, Pisatelj prve slovenske marijologije n,; imel lahkega dela. Sam si ie moral utirati pot do višin Marijinega življenja, sam iskati pravih izrazov in primer, s kaitermi pojasnjuje in razlaga verske resnice in skrivnosti. Zato naj nas ne moti kak nenavaden izraz ali trd stavek, ki ga pomo morda našli v knjigi. Splošno je knjiga pisana v takem slogu, da je bodo tudi preprosti ljudje z duhovnim užitkom brali in jo razumeli. Posebna odlika prve slovenske miaai-jologije je tudi ta, da je kratka in jedrnata. S slovstvom in pripctnibami obsega 288 strani. Vendar nam peve vse, kar moramo o Mariji vddieti. Knjiga o Mariji je za Slovence v tujini velika pridobitev. Duhovniki ibedo v njej dobili snov za, govore 0 Mariji; bogoslovce bo vodila in podpirala pri študiju marijologije; nlaši izseljenci, izobraženi in preprosti, pa bodo z njeno pomočjo vedno bolj spoznavali veličino in odlike Marije, božje in naše Matere, Kra:ljice nebes in zemlje. Zato sezi po tej knjigi in jo beri! Tolle, lege! Mgr. »Nekoč je Mozrs ,s povzdignjenimi rokami govoril z Bogom in za svoje ljudstvo, ki se je v dolini borilo, dosegel usmiljenje. Danes to duhovnikj ina nek način vsak dan /vršijo. • Molitev brevirja ini le recitiranje obrazcev, izvrševanje predpisov, 'temveč molitev, povzdigovanje duha k Bogu. Zato moramo duhovniki to molitev opravljati v tistem duhu, kakor je molil božji Odrešenik. Pravzaprav je ta molitev Odrešenikov glas, ki veže angele in pvdtnike v nebesih z množico vernikov v eno, da izkažejo Bogu primerno čast; je glas Jezusa Kriktusa, po katerem dosežemo neizmerne zaklade njegovega zaslužen ja... Res je, da dolžno/st brevirja, izpolnimo, čePrav smo raztreseni, vendar nam ta molitev ne bodi samo dolžnost, ampak priložnost za češčenje božje, ko se zamislimo v božjo ljubezen, ki nam. je jbila izkazana z odrešenjem, se utrdimo v veri In svoje življenje naravnavamo R ,Bogu.“ (Pij XII.: Menti ncbtrae) Novice od povsod JUGOSLAVIJA 150 let mestne župnije v Škofji Loki so proslavili z duhovno obnovo, ki s0 jo vodili prof. dr. Vilko Fajdiga, Franc Mihelčič SDB in p. dr. Roman Tominec OFM. 8. decembra je minulo 50 let, kia.r je pokojni škof Jeglič vpeljal v ljubljanski 'škofiji pobožnost celodnevnega čaščenja po župnijah. V Lokavcu pri Ajdovščini je 7. ok-tofara obhajal 80 letnico zlatomašnik Henrik černegoj. Je že 46 let župnik v tem kraju. Od 28. do 30. novembra so v Mcšnjih praznovali 800 letnico svoje župne cerkve. Po odloku konzistorialne kongregacije z dne 13. oktobra tio bile 26. oktobra izrečene v upravo ljubljanske škofije vse slovenske župnije v bivši coni B tržaškega ozemlja: Kaper, Lazaret, Dekani, Sečovlje, Krhavce, Koštabona, Šmarje, Marezige, Truške, Pomjan, Korte, Sv. Anton, Osp, Tinjan; jz cone A pa: kaplani ja Plavlje, škcfije in Sv. Brigida. Škof je imenovali za te župnije posebne /delegata s pravicami gen, vikarja mons. dr. Karla Musizza, kanonika stolnega kapitlja v Kopru. G. Mirko Ga.tide, župni upravitelj na Kamnu, Kobarid, je dobil 0d ljubljanskega pomožnega škofa poziv, da se vrne v svojo škofija. G. Ivan Veider bo moral ostati še eno leto v zaporu. Kje je kdo? V Planici je župni upravitelj Anton Torkar; v Starem trgu pri Slov. Gradcu je župnik Matija, Zadravec; v Artičah pri Krškem je župnik Josip Šketa; v Starem trgu ob Kolpi je župni upravfiibellj Martin Gorše; v Mariboru (šmairjcita) je župnik Anton Rantaša; v Kobaridu je dekan Ludvik Likar. Intencijska knjiga, po vzoru starih, stane 180 din. Ciril metodo vsko društvo je preteklo let0 v eni izmed predavalnic teološke fakultete na Poljanski cesti priredilo umetniško razstavo. Razstavljene so bile slike Toneta Ronka, župnijskega upravitelja na Robu nia, Dolenjskem (pokrajine), prof. Ladcita Lampiča iz Ljubljane (cvetje), frančiškana p. Ladislava Pintarja n kartuzijana p. Hugona Rožnika. Pod slikami so bile razstavljene knjige Iduhovn ikov-članov: Sekovanič, Jelen, dr. Cajnkar, Finžgar, Meško. Anton Boštele, Jože Vovk, dr. Edgar Leopold, p. Angelik Tominec. Duhovniška zadruga je pokazala,, katero blago ima v zalegi. Zanimiv je bil seznam vseh jugoslovanskih duhovnikov, ki so trpeli v Dachau. Ta edinstven dokument o trpljenju nekaterih sobratov v času okupacije je rešil g. p rtast Munda iz Dravograda,. St znamu je delal družbo s cimam duhovnikov, ki so padli k cit talci ali umrli kot borci za narodno svobodo ali umrli kot žirtve ustašev v Jesenovcu na Hrvaškem. O razstavi poroča Organizacijski vestnik CMD. Pravi, da je bilo nia, njej razstavljen tudi organizacijsko1 gradivo društva, opis akcije za enotno primorsko škofijo, razstavljenih je bilo tudi nekaj časopisov slovenske sovražne emigracije, ki z neprestanim klevetanjem in lažmi rtaizširja po svetu sovražno razpoloženje proti društvu in domovini. Dežurni na razstavi je bil Maks Stanovnik, profesor v pokoju. Tehnično stran razstave sta izvedla gg. katehet Matkovič in vikar namestnik Ivan Pavlin iz Besnice pri Kranju. „Tu se je rodil 10. oktobra 1854 — metropolit in nadškof goriški — dir. Frančišek B. Sedej — neustrašen borec za pravice slovenskega nairoda, žrtev fašizma. V imenu slovenske duhovščine, pokraj. odbor CMD, Štev. Primorje- 1954.“ — Tako piše na spominski plošči v Cerknem, ki so jo odkrili lansko leto. G. Martin Tavčar je bil prestavljen za župnika v Gorje pri Bledu. Nia Vrhniko je prišel g. Ivan Pečnik iz Zaplane. 27. junija preteklega leta je umrl v Škofji Doki Franc Juvan, župnik v pok. Imel je veličasten pogreb, ki ga je vodil prodekan Matej Tavčar. Ob grobu je govoril mestni župnik Miha Golob. ITALIJA Gorica: Že v izadnji številki OU smo omenili, klako se trudim0 za slovenski duhovniški naraščaj. G. nalilškof je na pobudo Duhovniške zveze v škofijskem malem semenišču ustanovil ..slovensko skupino", kateri pripadajo naši fantje, ki kažejo znake za duhovniški poklic. Imajo svojega duhovnega vodjo in obiskujejo državno slovensko srednjo šolo. Za gmotno vzdrževanje teh fantov pa je nadškof poskrbel tako, da so zanje namenjene vs? denarne zbirke za semenišče po slovenskih župnijah in dohodki vseh ustanov in zapuščin, ki so jih naši ljudje namenili semenišču. Letos bomo cfbbajalli 10 letnico ustanovitve svojega katoliškega tednika »Krtoliški glas". Z velikimi žrtvami in s še večjim pogumom smo ga začeti izdajati slovenski duhovniki leta 1945. Na-jnm lista jc toi.1 vedno, naše ljudi prav informirati o vseh dogodkih doma in po svetu. Vedrih nam je bil močno dušno-Pastirsko sredstvo ča širjenje katoliških idej. Hvaležni bomo Bogu, kar nas ie tako podpid.nl v teh desetih letih. Duhovniki sm0 ponosni nanj, saj je sad naših žrtev in našega brezplačnega dela. Pred kratkim so začeli ti,tovci izdajat; na Primorskem „Novi list". ,.Katoliškem glasu" ni nič škodoval. V trstu sa zlačeli izdajati tudi mladi n,-ki "St „Gakb“. Se šušlja, da ni pravega nspeha z njim. Trst: G. Stanko Zorko, kaplan, je v samozaložbi izdal Šmarnice, osnovane na lytjenj: piših spreobrnjencev, pri kate- rih se opazi očividno Marijin vpliv. Knjiga, stane 350 Mr. Rim: Koncem oktobra preteklega leta je bil v Rimu marijanski in mario-1'0'ški kongres. Udelležili so se ga tudi Slovenci, ki ,so imeli svoj odsek pod predsedstvom p. Antona Prešerna. Kot govorniki so nastopili: mans. Jakob Ukmar, ki je govoril o temeljih in značilnostih Marijinega brezmadežnega spočetja in kraljevanja; p. Anton Koren D. J. je govoril o pobožnosti do Brezmadežne na Vzhodu; referait dr. Alojzija Šuštarja o Mariji in /duhovniku je prebrali g. Janez Zdešar; p. Karel Truhlar D. J. je govoril o novejših Marijinih prikazovanjih; p. Roman Timinec OFM io Brezmadežni v slovenski Mkovni umetnosti ; p. Fdance A oko o Marija in glasbi; p. Bruno Korošak OFM o odnosu sholastike do Marije in dr. Janez Vodopivec o Brezmadežni in papeški nezmotljivosti. Na večer pred zaključkom kongresa je bil lep sprevod po rimskih ulicah. Nosili so Marijine prapore iz vseh delov sveta. Posebno mesto -so imeli 'zastopniki preganjanih narodov. Slovenci so nosili štiri zastave: Marijo Pomagaj z Brezij, svetogorsko Mater božjo, mariborsko Mater milosti in Marijo iz Cerkelj. BELGIJA G. Matjaž šaruga, salezijanec, je prišel iz Rima v Touirnai (Belgija) za spirituala v begunski zavod zia, vajence. Njegov naslov je: 63, Bil Leopold, Tour-nai, Balgique. KANADA V šolskem letu 1954/55 imamo vsak mesec študijski večer v St. Michael Gollege. Te večere smo organizirali slovenski duhovniki v Kanadi. Vodi jih g. Friderik Rener. Namenjeni so slovenskim izobražencem. Obdelavamo filozofijo, literaturo, apologetiko in. podobno. G. Ivan Tkalec SC, je iz Kalifornije, U. S. A., prišel v Kanado in bo ostal v Edmonton, Alberta. AVSTRIJA Na kvatr.no nedeljo, 19. decembra, je peil: t»,vo mašo v romarski cerkvi pri Mariji v Trnju, železna Kapla, Slovenska Koroška, g. Miroslav Ositravski. — Goeprl! je po rodu Čeh. Študiral je v svoji domovini, dokler :ni bilo semenišče izaprto. Nat0 je delal nekaj časa v rudniku. Končno se mu je posrečilo priti preko Nemčije v Rim, kjer je dokončal študije. 18. dccenrbrla, ga je posvetil v mašnika celovški iSkcdJ. To je Ibilo v celovški škofiji v preteklem letu edino mašniško posvečenje. To najbolj živo pokaže, kako veliko pomanjkanje duhovnikov je na Koroškem. Novomašnik bo ostal v škofiji in je njegova želja delovati med slovenskimi verniki, ZDRUŽENE DRŽAVE 14. januarja smo pokopali v San Francisco, Califc-rnia, sobrata Jožeta Luiskarja iz lavantinske škofije. Pogrebne obrede jo opravil prevzvišeni g. •škof :dr. Gregorij Rožman, ki se je ravno tiste dni mudil na slovenski župniji v San Francisco, kjer župnikuje g. Vitall Vodušek. Pcklojni Jože se je ponesrečil pri vožnji z avtomobilom. Trčili je vanj veilik tovorni nvto in je zmečkal njega in fanta, ki ga je opremljali. Naj počiva v miru! ARGENTINA 18. decembra sta prejela zakrament mašniiškega posvečenja gg. Franc Buh in. Leopold Zajec, oba lazarista. Končala sta svoje študije v semenlišču v Esco-barju. Posvetil ju je buenosaireški pomožni škof dr. Manuel Tato. G. Buh je opravil prvo sveto daritev v nedeljo 26. decembra v oetrkvi salezijanskega zavoda „Don Bosco“ v Ramos Mejia, g. Zajec pa 2. januarja v župni cerkvi v San Justo. Prvemu je pridigal g. dr. Filip Žakelj, drugemu pa lazarist g. Andrej Jerman. Prestavitve: G. Jože Puš, ki se je po daljši bolezni in težki operaciji zopet dobro pozdravil, je dobil mesto ka- plana na župniji San Isidro, prov. Buenos Aires. — G. Tone Dejak, do sedaj kaplan v San Martinu, je postal kaplan v San Fernando, kjer je bil do sedaj g. Vinko Flek. G. Vinko Flek se je odločil zapustiti Argentino in bo koncem meseca februarja odpotoval proti Holandiji, da se tam posveti dušnemu pastirstvu med slovenskimi izseljenci. ZAPADNA EVROPA Iz pisma: „V letošnjih poletnih mesecih (1954)' sem obiskal slovenske izseljence na Westfalskem v Nemčiji, v Limburgu na Holandskem in v Belgiji. Povsod sem bil zelo lepo sprejet. Govoril sem tudi z izseljeniškimi duhovniki čč. gg. Babnikom, Žakljem, Revnom in tud; s Čretnikom v Parizu. Kot posledica teh razgovorov z našimi izseljenci-rudarji, njihovimi družinami En omenjenimi duhovniki ki delujejo med njimi, je tole pismo in b; rad, da bi ga prečital vsak slovenski duhovnik v Argentini in se zanimal za usodo naših izseljencev po zapadni Evropi. V velik|; večini so to stari izseljenci, ki so kot rudarji šli s trebuhom za kruhom ter so že nad dvajset let v tujini. Mnogo pa je tudi takih, ki so se naselili po drugi svetovni vojni. V Južni Belg ji okoli Charleroi so predvsem Beneški Slovenci. Ti Slovenci počasi umirajo, sinovi in hčere pa tonejo v morju tujine. Po vseh razgovorih z njimi sem mogel opaziti edinost mišljenja, kar so mi potrdili tudi omenjeni duhovniki, ki jis v tem: Krvavo primanjkuje slovenskih duhovnikov med našimi izseljenci po zapadni Evropi. Kjer imajo slovenskega duhovnika, tam se dobro držijo v verskem in narodnem oziru. Naj slabše je v tem oziru v Nemčiji, kjer je veliko štev, lo slovenskih rudarjev v Porurju in Wieistfaliji, a so v verskem oziru prepuščeni popolnoma samim sebi. Niti enega duhovnika ni med njimi in zato tud’ ni čudno, da so ravno ti naši izseljenci narodnostno najbolj izgubljeni. Niti enega društva ne premorejo več, četudi so poprej lieipo delovali r.a verskem in društvenem polju ter imel; lepa društva sv. Barbare, Sedaj vsega tega ni več. Stari so pomrli, mladi so brez vodstva in ker so prepuščeni samemu sebi, so postali versko in narodnostno popolnoma brezbrižni. Že dolgo časa so brez vsakega slovenskega duhovnika. Ne smemo pozabiti, da je med izseljenci duhovnik navadno tudi edini inteligent (v zadnjem času je sicer v tem nekaj spremembe, ki pa radi svojstvenih pogojev stvari prav nič ne spre-minja) in zato tisti, ki daje pobude za vsa društvena dela, zlasti med mladino in tako nehote postane tudi pobornik narodne zavesti. Res je tam č. g. T. Tensundern, kateri zna dobro slovensko in se čuti po srcu Slovenca, vendar ne smemo prezreti, da je omenjeni gospod že zelo star in tudi bolan, ter da ima svojo lastno nemško faro v Recklinghausenu, k' je eno uro vožnje s tramvajem od Glad-becka, kjer je naj večje središče Slovencev. Radi omenjenih treh vzrokov je dejansko njegovo delo med Slovenci zelo "majhno ter obstoja praktično v tem, da zbere vsako leto enkrat Slovence in jih Pelje na Marijino božjo pot v Kevelaer, kjer imajo službo božjo s slovensko pridigo ter skupen pomenek. V Holand ji je sicer veliko boljše, aii z odhodom č. g. Babnika se že zbirajo črni oblaki, ki grozijo, da bo sedanja odsotnost slovenskega duhovnika imela za posledico, da bo zamrlo vse, kar jo tako lepo spravil na nog,;: neutrudljivi g, Nande, k/ je znal prebuditi Slovence v Holandiji, kot malokateri ter jim organiziral društveno življenje na izredno lepo višino. Govoril sem z njimi 'n vsi so mi tarnali in nekolikokrat sem moral slišati tudi pikro opombo, češ, Slovenci imamo svoje lastno semenišče v Argentini, a zakaj? Zato, da gredo 'z njega sloven-ski duhovniki na argentinske fare, Prcdtem ko morajo Slovenci v Holandiji ostati brez vsakega domačega „gospo-da“. In res, v vsej Holandski ni niti enega slovenskega duhovnika! Slovien-crv pa je okrog 800 v lepo strnjenih na-SGljih L mburga, potem pa še ostali, ki So raztepeni in ne tvorijo večjih skup-n‘h edinic. V Belgiji imamo dva izseljeniška duhovnika: č. g. Revna v CarLsroi ,in č. g. Žaklja v Liegeu. Vendar s tem še ni rečeno, da je stvar v redu! Še daleč ne. Ljudje so tako raztepeni po različnih krajih, da je delo izredno naporno in težavno. G. Žakelj je obenem tudi izseljeniški duhovnik za Hrvate. Samo okrog Llegea je menda kakih 400 Slovencev, ki so v glavnem rudarji, potem ima kakih 50 ali še več kilometrov daleč rudarsko naselje Eisden, kjer je veliko -Slovencev (imajo lastno društvo sv. Barbare) in zopet naprej Watershei z drugo kolonijo in društvom (tudi pevski zbor Slavček) in še na več drugih krajih, tako da ima preračunano, da, če vsak dan obišče tri slovenske družine,, ima dela dovolj za dve leti. In to samo enkrat. Ravno tako se godi g. Revnu. V Francij.; ni nič boljše! Vsi naši izseljeniški duhovniki s katerimi sem prišel skupaj, so si edini v tem, da je za prvo silo nujno potrebno imet,; na razpolago vsaj pet slovenskih duhovnikov več. Eden za Westfalsko, leden za Nizozemsko, eden za Belgijo in dva za Francijo (g. Čretnik pravi, da so potrebni trije). Na W,estfalskem še ni vse izgubljeno in če dobijo ob pravem času slovenskega duhovnika, j h bo še mogel veliko spraviti nazaj v cerkev in v društvo sv. Barbare, ki je zaspalo, če pa bomo odlašali, bo seveda vse zaman, ker bo res prepozno. Trenotno bi se vsa stvar glede Nemčije dala izvesti, kot je predlagal sam gospod Nande Babnik, da bi mogel slovenski duhovnik b ti prve mesece pri č. g. Tiansundernu ter bi ga ta uvedel počasi lepo med Slovence. Zaenkrat misli menda iti tja sam g. Babnik, vsaj tako mi je dejal. Vendar bi bil on tam kvečjemu kakšno leto, da b! pripravil tla in uredil ter dvignil Slovence iz zaspanosti, potem bi seveda moral priti drugi na njegovo mesti, ker b on zopet odšel. A če se bo ponovil isti njegov elan, kot ga je pokazal na Holandskem, ni dvoma, da bo poživil versko in zlasti narodnostno udejstvovanje med Slovenci na Westfalskem. Je ta človek namreč zelo dinamičen. Po njegovi zaslugi je na Holandskem veliko boljše, kot pa v Nemčiji. A tudi ne smemo pozabiti, da je bil do pred kratkim med Slovenci tukaj znani pater Teotim. V Belgiji se med slovenskimi družinami pojavljajo pogost; primeri odpada od katoliške vere in sprejem drugih verstev. Zlasti veliko uspeha imajo razne protestantske ločine, pred vsemi tako-imenovar.i Testigos de Jehova, med katere se je menda samo v “VVatersheiu že vpisalo pet slovenskih rodbn, in ti skušajo za sabo dobiti tudi ostale Slovence. Že sem omenil, da gospodu Žaklju ni mogoče vsake rodbine obiskati več kot enkrat na vsaki dve leti ali pa še to ne. G. Reven ima Slovence po 54 vaseh al pa še celo več. Nujno rabijo vsaj še enega duhovnika. V Franciji je gospod Čretnik v Parizu ter je preko glave zaposlen po eni strani z dušebrižništvom, po drugi strani pa ima na glavi še vse polit čno zastopstvo, da predstavlja splošne slovenske koristi pri raznih mednarodnih shodih in organizacijah. Bi rab 1 v pomoč vsaj dva duhovnika: enega za okolico Pariza in enega za Francijo ter poleg tega tudi enega laika, da bi prevzel nase vse delo, ki ga zahteva izvajanje ,,politike navzočnosti", kar je tudi nujno potrebno, a do sedaj še razen Čretnika ni nobenega, ki bi to delo mogel prevzeti. Za slovenske ilntenese je še vedno neprimerno bolj važen, forum v Evropi (čitaj Pariz) kot pa kje v ZDA. Je to postojanka, k- je Slovenci ne smemo izgubiti z vidika, ker so pač v Parizu vedno seje in zastopstva, kjer razpravljajo o naših narodnih manjšinah in kjer je vedno prilika, da as more ob raznih 'mednarodnih sestank h mimogrede braniti naše korist' pred vplivnimi osebnostmi. A za to je treba imeti človeka, po možnosti laika ker duhov-n k dostikrat ne more storiti tega, kar 'bi laik mogel nemoteno storiti in dostikrat lažje izvedel. Tukaj sem hotel v velikih obrisih opisati potrebe slovenskih izseljencev, ki pa so mimogrede tudi potrebe vsega naroda. Ljudje tukaj gledajo na Slovence v Argentini, kot na matično skupnost v tujini, od katere upajo, da bodo našli razumevanje in podporo. Ne morejo razumeti, zakaj je v Argentini okoli 60 slovenskih duhovnikov, v zap. Evropi pa, kjer jie ravno toliko Slovencev, če ne več, pa jih je komaj pet ali šest. Slovenski izseljenci v zapadni Evropi so precej bliže Jugoslaviji, imajo večinoma še vedno jugoslovanske potne liste in zelo pogosto potujejo v Slovenjo na obisk rodnega kraja. Zato je še tembolj važno, da imajo tu svojega duhovnika! Niso komunisti (nekateri med njimi so sicer nekoliko naklonjeni, a na svoj način, ker gledajo v Jugoslaviji svojo državo in zaradi narodnega ponosa držijo z režimom), so dobri ljudje, gostoljubni, ki sicer dostikrat o stvari nimajo istega mnenja, kot jih ima duhovnik, a so ljudjis, ki so navajen- trdega dela in se znajo pogovoriti. Občudoval sem te ljudi, ki že po več kot 20 let kopljejo pod zemljo po 8 ur na dan in potem, ko so vsi utrujeni, še najdejo časa, da gredo na sestanek društva sv. Barbare ,ali na pevlske vaji |. Tu se vidi, da njihova narodna zavest n- nekaj umetnega ali v kakšni šoli pridobljena, temveč pridejo res iz notranjega prepričanja. Prepričan sem, da bodo našli razumevanje pri slovenskih duhovn kih v Argentini, Vsaj nekaj se jih bo odločilo in jim bodo prihiteli na pomoč, za katero tako prosijo. Odkrito Vam povem, da so me ljudje povsod prosili, naj ob povratku v Buenos Airesu kaj napravim, da jim pošljejo duhovnika. Prosili so me zlasti na Holandskem, ko ostajajo brez njega. Dejali so mi moški in ženske: ..Odkar smo tukaj — in smo že nad dvajset let — smo imeli vedno slovenskega duhovnika, a sedaj smo brez njega." In na Wiestfalskem so mi rekli: .,Ha, v Belgiji, tam ja, tam je dobro, ko imajo tako pridnega „gaspuda“, kot so ga-spud Žakel. Mi pa tu nimamo nobenega.' Samo v glavnih potezah sem poskusil opisati položaj naših ljudi in potrebo po slovenskem duhovniku med njimi r.a Westfalskem, v Belgiji, na Nizozemskem in v Franciji." SLOVENSKI DUHOVNIKI V ZAMEJSTVU Najprej zopet nekaj popravkov o že objavljanih imenih in naslovih: Izpuščena sta bila: Ceglar Stanko, Salesians School,, Hope Haven, Marrero, La., USA in ;Chemazar Blase OFM, 9546 Ewing A ve,, Chicago 17, UL, USA. — Patra frančiškana Ferenz Alfonz in Ferlin John, oba Demont, USA, sta že umrla. — Po-(praviti ali spremeniti naslovie je treba sledečim sobratom: P. Alfonso, O. Cap., i.Convento Cappucini, Villafranca, Verona, Italia; Breznikar Victor, N. 320 Mayle !Colville, Washington, USA; Čebulj Daniel, SDB, salesianos, Porto natales, Chile; ;Goršek Anton, Pfarrhaus, St. Stefan a. d. Gail, Kaernten,, Austria; Grebenc Maver, O. Cist., Stift, Stams, Nordtirol, Austria. Opozoriti moramo na dve stvari: Verjetno je ne tem seznamu, ki ga objavljamo, toudi nekaj sobratov, ki niso Slovenci, ampak le veliki prijatelji Slovencev in so haši poverjeniki poslali njih imena in naslove, da jim pošiljamo revijo, ne da bi Posebej pripomnili, katere narodnosti so. Glede tega prosimo že vnaprej razumevanja in opravičila! Drugo, kar bo morda marsikoga motilo, je način pisanja imen in priimkov. Objavljamo jih v taki obliki, kakor so nam jih poslali poverjeniki. $*onovno prosimo, da nam javite vsako pomoto, spremembo naslova, ali če bi katero ime izpadlo. Grilc Janez, Časa parroquial, Bragado PCNDFS, prov. Buenos Aires, Argentina. Grims Stanko, mons., 24 rue, Nicclas 'Colson, Meerlebarh-Moselle, Franeia. Gl~mfk Albin žup. upravitelj, Ricmanje, p rrieste, Italia. Grmič, dr. Franc, Via Appia Antiča 126, Roma, Italia Grniovnik Franc, 247 Felisa St, San Antonio. Texas, USA. Gruden John. 548 Lafomd St., St. Paul, Min.., USA. uJcn Pasqual, Moatemagiore, Sa-vogna., Udine, Italia. u-stin Jože, Arzobispado, Rivadavia 437, Buenos Aires, Argentina. abjan Janez, Vigario, Uriao de Gaete-Minas, Brasil. yIner Janez, Garmerigasse 34, G raz, Steiermark, Austria. afner Jernej, D. P. Čamp., Spittal a. d. Drau, Kaernten, Austria. anisch Josef, Mochling, Kaernten, Austria. nanjek Odilo OFM, St. Mary’s Semina-'Remont, m-. USA. azelič dr. Rudolf, Časa San Sebastian, an Esteban, Sierras de Cordoba. Argentina. easel Theophil, Pf., Sternberg, P. velde: " ni Kaernten, Austria. Heric Gracijan OFM, St. Mary’s Semi-nary, Lemont, 111., USA. Hiti M. J., 520 W. lOth St., Waukegan, I’.l„ USA. Hladnik Janez, Juramento 1780, Lanus Oeste FCNGR, prov. Buenos Aires, Argentina. Hlebš Milan, 450 Pine St., Bridgeport 5, Conn., USA. Hodnik Emil, Custer, Wis., USA. Hoge Benedict OFM, 386 Geneva A ve., Detroit 3, Mich., USA. Holmar Thomas, Pf., Ebriach, P. Eisien-kappel, Kaernten, Austria. Homar Roman OSB, M. H. Rede cmer Church, Ogema, Minn., USA. Horn Jože, Mont’ Caseros 1647, Men-doza FCNGSM. Argentina. Hornboeck dr. Janez, Pf., Maria Elend, Kaernten, Austria. Horvat Alejandro SDB, Bidlavista 0550, Sartiago, Chile. Horvath Francis, 210 IW. 7th St., Im-perial, Calif., USA. Horvat Stefan, 124 Maple St., Ross-ford, Ohio, USA. Hren Innocenc OP, Fenwick Hich School, Chicago, 111., USA. Hribar Vitus, 18119 Neff Rd., Cleveland 19, Ohio, USA. Hrib!ek Louis SC, Don Bosco Juniorate, West Haverstravv, N. Y., USA. Humar dr. Mirko, C o rte S. Iiario 7, Gorizia, Italia. Husu Franc CM F, Via di Sacro Cuore die Maria 5, Roma, Italia. Hutter Alojzij, Pf., Griffen, Kaemten, Austria. Hvalica Pietro, Vernaso, S. P. al Nati-sone, Udine, Italia. Igerc Matheus,, Pf., Neuhaus, P. Lava-muend, Kaernten, Austria. Ilc Luis, Nova Bonfin, Goias, Brasil. Ilc Tone, Rue de 1’eclise 25, Chateli-meau, Belgique. Iskra Tone, Chiesa del S. Nome di Maria, Foro Traiano 89, Roma, Italia. Jakulin Giuseppe, Gravero, p. S. Leonardo C iv., Udine, Italia. Jager Matija, 15519 Holmes Ave., Cleveland 10, Ohio, USA. Jagodic mons. dr. Jožef, Amlach, P. Lienz, Osttirol, Austria. Jaklič dr. Franc, Policlinico Salaberry, Juan B. Alberdi 6350, Buenos Aires. Jakop Franc, Časa parroquial, San Ni-colas de Arroyos FCNGBM, p rov. Buenos Aires, Argentina. Jakomin Dušan, kaplan, Skedenj, Via Servola 40, Trieste, Italia. Jambrovič Marjan, iParroquia de Jesti s Obrero, Justo Daract FCNGSM, p rov. San Luis, Argentina. Jamnik Jože, Via Nazionale 89, Maria-num, Opčine, Triiaste, Italia. Jan Ivan CM, Seminario Metropolitano, Asuncion Paraguay. Jančar Franc, Pf., Windisch Bleiburg, P. Unterbergen, Kaernten, Austria. Janežič Stanko, Mačkovlje 7, p. Dolina, TrLste, Italia. Jank Ludvik, Pf., Radsberg, Kaernten, Austria. Jenko A’oysius, 53 St. Patrick’s PL, Staten Island 6, N. Y„ USA. Jenko Valerijan OFM, St. Mary’s Seminar, Lcmont, III., USA. Jeraša Francis, St. John’s Church, Kio-wa, Kansas, USA. Jereb France CM, 95 Rue de Sevres, Pariš (6), France. Jeretina Janez CM, Basilica Nacional, Lujan FCNDFS, prov. Buenos Aires, Argentina. Jericijo Stanko, Romans dTsonzo, Gorizia, Italia. Jerman Andres CM, EscueJa Apostolica “S. Vicente”, Escobar FCNGBM, prov. Buenos Aires, Argentina. Jerman Anton, St. Paul bei Božen, Bolzano, Italia. Jershe John, St. Martin’s Church, To-wer, Min., USA. Jevnik F. A., 741 Delaware St., Forest City, Pa., USA. Jezernik dr. Maks, Propaganda F ide, Urbano VIII — 16, Roma, Italia. Jošt K. OSM, 22 Carteret St., Garbe -ret, N. Y., USA. Judnich John, 4672 Pearl St., Denver, Colo., USA. Judnich Joseph, 5040 70th St., San Diego, Calif., USA. Jurak Jože, San Eduardo 678, Buenos Aires, Argentina. Juranovich Al., 277 No. 8th St., Broo-klyn 11, N. Y., USA. Kahne dr. Stanko, Calle S. Bosco, Ca-stellnuovo (Asti), Italia. Kalan Janez, Časa parroquial, Ramos Mejia FCNDFS, prov. Buienos Aires, Argentina. Kamin John, Wellsburg, N. Y., USA. Kanaiuf Pavel, Pf., St. Egiden a. d. Drau, P. Velden, Kaernten, Austria. Kapus Joseph, Sacred Heart Church, Can?y, Kansas, USA. Karicelj Andreas, Pf., St. Jakob i. Ro-sentale, Kaernben, Austria. Kašelj Lorenz, Pf., Keutschach, Kaernten, Austria. Kassovec Stephen, Sacred Heard Church, Warsaw, 111., USA. Katnik Bertrand OFM,St. Mary’s Se-minary, Lemont, 111., USA. Katnik Franc, Pf., Hamburg, Kaernten, Austria. Kausek John, 1035 1/2 8th Avte., Virginia, Minn., USA. Kavalar Stanko, Časa parroquial, Meric FCNGSM, prov. San Luis, Arg. Kavčiš Polde SDB.Colegio Salesiano, Casilla 999, Lima, Peni. Kebe Matija, 223 57th St., Pittsburgh 1, Pa., USA. Kenda Ivan, Časa del Clero, Cordigna-mo (Treviso), Italia. Kerec mons. Joseph, Oratorio St. Leon, 78, Rue Stanislas Torrenbes, Marseille (6), France. Kirn Toman, St. Joseph’s Hospital, Marshfield, Wis., USA. Kis&iliak Koloman, Colegio Apostolico “San Jose”, Claypole FCNGR, prov. Buenos Aires, Argentina. Kjačič mons. Božo, Cur'a Arciv., Gori-zia, Italia. Kladnik Albin, Catholic presbitery, 35 Langestraat, Carolina, South Africa. Kladnik dr. Francis, St. George’s Rec-tory, 120 West Fifth St., Stockton 6, Calif., USA. Klemenčič Janez, Policlinico Ramos Me-jia, Gral. Urquiza 609, Buenos Aires, Argentina. Klinar dr. Tomaž, Pfarrhaus, Vorder-berg im Gaital1, Kaernten, Austria. Klinec dr. Rudolf, Curia Arciv., Gori-zia, Italia. Klopčič Joseph, St. Joseph’s Home, Le-mont, 111., USA, Knafelj Janez, Condarco 551, Buenos Aires, Argentina. Knific dr. Franc SC, Box 299, Pino Alto, Aptos, Calif., USA. Koglek Josef, Pf., St. Kanzian, Kaernten,, Austria. Kokel Franc, Weywerz 138, Liege, Bel-gique. Kolarič dr. Jakob CM, St. Mary’s Mis-sion House, Toronto 13, Canada. Kolenc Franc, Victor Martinez 50, Bue-nns Aires, Argentina. Kolman M., Sacred Heart Church, Warsay„ 111., USA. Komac Vladko, Devin — Duino, Trieste, Italia. Koman Boris, Parroquia San Pedro, Mar del Plata FCNGR Argentina. Komjanc Marijan, Via Brig. Pavia 38, Gorizia, Italia. Končnik Inocent OFM Conv., Our Lady of Consolation, Carey, Ohio, USA. Kopach Janez CM, St. Mary’s Mission Hause, Toronto 13, Canada. Kopusar dr. Milan, St. Josephat Church, Loup City, Nebr., USA. Korbic Beno OFM. USA. Koren J„ 820 New Persy St., Sheboy-gan, Wis„, USA. Koren Tone, Collegio Russicum, Via Carlo Cattaneo 2, Roma, Italia. Koretic Franc, Sacred Hieart Church, Staples, Minn., USA. Korošak Bruno OFM, Via Merulana 124, Roma, Italia. Kos Vladimir SJ, Enno. Portalington, Leix, Nordirland. Koschier Christian, Dech., Maria Rain, Kaernten, Austria. Kosič OFM, Convento dei Franc., Via Rossetti, Trieste, Italia. Kosmač Angel, kaplan, Občine, Trieste, Italia. Kovačiš Anton, 1621 Dillworth Rd. E., Charlotte 3, N. C., USA. Košiček Jožef, Policlinico Fernandez Cervifio 3356, Buenos Aires, Arg. Košmerlj Alojzij, Hipolito Irigoyen 2599, Florida FCNGBM, prov. Buenos Aires, Argentina. Kozina Karel, Collegio Rimsicum, Via Carlo Cattaneo 2, Roma, Italia. Kozina Vladimir, 117 S. Church Street, Lodi, Calif., USA. Kracina Anton, 12 Claire Street, Largs Bay, S. A., Australia. Krajnik Pavel, Collegio Russicum, Via Carlo Cattaneo 2, Roma, Italia. Kraljič dr. Janez, Providence Hospital, 378 13th Street, Oakland, Calif., USA. Kraljic Stephan, St. Ann’s Church, Berthold, No, Dakota, USA. Kramarič mons. Ivan, Časa parroch., Barcola, Trieste, Italia. Kranner p. Fidelis O. Cap., Convento Cappuccini, Gorizia, Italia. Kranjc Marko, Via della Consulta 60/H, Roma, Italia. Kretič Ivan, Doberdo del Lago, Gorizia, Italia. Kristanc Leo, 0’Connor Hospital, Race — St. Carlos, San Jose, Calif., USA. Krištof Franc, Kaplan, Eberndorf, Kaernten, Austina. Križek John SJ., R. I. Box 303, Tri-nidad, Colo., USA. Križman Andres, Casilla 541, Guaya-quil, Ecuador. Križman, Prosecco, Trieste, Italia. Kržišnik p. Štefan O. Cist., Stift Meh-rerau, P. Bregenz, Vorarlberg, Austria. Kuchler Martin, Pf., Koestenberg, P. Vielden, Kaernten, Austria. Kuchling Anton, Pf., Feistritz a. d. Gail, Kaernten, Austria. Kuhar dr. Alojzij, 330 W. 23th St., New York 11, N. Y., USA. Ku‘lmiež Janez, Pf., Poggersdorf, Kaern-ten, Austria. Kukoviča dr. Alojzij, Rivadavia 234, Adrogue PCNGR, p rov. Buenos Aires, Argentina. Kunčič Jože, Casilla 90, Cura-Cautin, Chile. Kunstelj Ignacij, Marillac Hoiuisie, iWar-ley-Essex, England. Kunstelj Jože, Maria Elend i. Rosen-tale, Kaemten, Austria. Kupljenik Franc, Casilla 152, Angol, Chile. Kurent dr. p. Tomaž O. Cist., Stift Mehrerau, P. Bregenz, Vorarlberg, Austria. Kustec Ignacij, Catholic Mission, Maw-lai-Shillong, Assam, India, Asia. Kuzma K., St. Patrick’s Rectory, Wil-ton Center, 111., USA. Lamovšek Matija, Sarmiento 2040, Cas-telar FCNDFS, p rov. Buenos Aires, Argentina. Lampichler Johann, Pf., St. Margare-then i. Rdsentale, Kaernten, Austria. Langerholz Kalist OPM, St. Mary’s Seminary, Lemont 111., USA. Clemieint Lattyak OFM, St. Mary’s Seminarja, Lemont, 111., USA. Laura Mihael, Greutschach, P. Griffen, Kaemten, Austria. Lavrenčič dr. Ignacij, Jochberg bei Kitztajiechl, Osttirol, Austria. Lavrenčič Mario, S. Volfgang, Clodig, Udina, Italia. Lavrič Ciril, Viale Vaticano 50, Roma, Italia. Lavrih Ivan, St. Lawrence Church, Jet-more, Kansas, USA. Legan Alojzij, Victor Martinic-z 50, Buenos Aires, Argentina. Legiša p. Anton, Via di Sacro Cuore de Maria 5, Roma, Italia. Lekan M. SM, 2605 NVoodburn, Cincinnati, Ohio, USA. Lenček dr. Ignacij, Rivadavia 234, Adrogue FCNGR, p rov. Buenos Aires, Argentina. Lenček Ladislav CM, Cochabamba 1467, Buenos Aires, Argentina. Leskovec Ivan SJ, Piazza ded Gesu, Roma, Italia. Levstek Franc, Scminario Menor, Casilla 3, Cordoba, Argentina. Ličen Alojzij, Albaro, p. Vescova, Tri-este, Italia. Ločnikar Florijan OSB, St. Theodore’s Church, Ponsdorf, Minn., USA. Ločnikar Julius OSB, Assumption Ab-bey, Richard ton, No. Dakota, USA. Lomšek Janko, Keimbach bei G raz, Steiermark, Austria. Lovrenčič Atanazij OPM, 536 Decker A ve., Johnstovvn, Pa., USA. Lovri ha Marijan, G. San Martin 20, San Martin FCNDFS, p rov. Buenos Aires, Argentina. Lovše Ivan, Časa parroquial, Catedral, San Luis, Argentina. Lozar Jože, Casilla 9532, Santiago, Chile. Lučovnik dr. Johann, Pf., St. Johann, P. Weizelsdorf, Kaernten, Austria. Luskar Alojzij SDB, Stein, P. Tainach, Kaemten, Austria. Maček Rudolf, 72 Maujer St., Brooklyn 6, N. Y., USA. Madic Aloysius OFM, St. Mary’s Se-minarp, Lemont, 111. USA. Majcen Andrej SDB, Cite du Christ Roi, Boite Postal 173 B., Hanoi, Vietnam. Majhenič Pelagij OFM, 536 Decker Ave., Johnstown, Pa., USA. Makovec Bogdan, Brandsen 4970, Villa Dominico FCNGR, p rov. Buenos Aires, Argentina. Malalan Franc, župnik, Boršt, Trieste, Italia. Malalan p. Frančišek, Villa Mientuccia, Antrodoco (Rieti), Udine, Italia. Malavašič Roman, 416 No. Chicago St., Joliet, Idi., USA. Malenšek Janez, Časa parrocjuial1, San Pedro FCNGBM, p rov. Buenos Aires, Argentina. Mali Gregor, Virrey Liniers 428, Buenos Aires, Argentina. Mali p. Stan/slav O. Cist., Stift Stams, Tirol, Austria. Malič Giuseppe, Salesiam, Chioggia* Vienezia, Italia. Malovrh France, Asilo do Ancianos, Sueca (Valencia), Espana. Marašek Karel, Pf., Rechberg, Kaernten, Austria. Marinšek dr. Jakob, Marianum, Opčine, Trieste, Italia. Markič Janez, Časa parroquial, Ponte-vedra FCNDFS, prov. Buenos Aires, Argentina. Marktl Nikolaj, Rosegg, Kaemten, Austria. Maroša Mart n SDB, Casilla 237, Punta Arenas, Chile. Martinčič Albin, Via Aviano 18, Gori-zia, Italia. Martinčič Andrej, Abazzia Muguzzano, Lonato, Brescia, Italia. Matko Ivan SDB, Zell-Pfare, P. Fer-lach, Kaernten, Austria. Mausar Joseph, Sacred Heart Church, Butte, Mont., USA. Mazir Francis, RR 2, Siegel, UL, USA. Mazora Marko, Via Carduci 25, Gori-zia, Italia. Mazovcc Robert OFM, St. Mary’s Seminar, Lemont, UL, USA. Mejač Jože CM, Hospital Miraflores, Punta Arenas, USA. Mejak Heliodor, 247 Orchard St., Kansas City, Kansas, USA. Mekinda p. Odilo O. Cap., Via Piemon-te 70, Roma, Italia. Mernik Janko SDB, Avda. de Mayo 2000, Ramos Mejia FCNDFS, prov. Buenos Aires, Argentina. Messner Štefan, Pf., Eisenkappel, Kaernten, Austria. Metlika Bogdan SDB, Casilla 4147, Val-paraiso, Chile. Milavec Ciril, Časa parroquial, Moron FCNDFS, prov. Buenos Aires, Argentina. Millonig Filip, Pf., St. Stefan bei Ma-llestig, Kaernten, Austria. Mihelčič dr. Franc, Institute de edafo-log'a, Serrano 113, Madrid (6), Es-paiia. Mihelič Francis, St. Antony’s Church, Ely, Minn., USA. Mihelič Frank, Church of the Sacred Heart, Romaine Street, Peterborough, Ontario, Canada. Mihelič Jožle, Kaplan, Forst, P. St. Mar-garethen im Lavanttal, Kaernten, Austria. Mihelič Leopold, St. Mary’s Church, Matarhon, Wis., USA. Mihelič Silvo SDB, Seelsorger in Blei-burg, Kaernten, Austria. Mihelich Edward, St. John’s Church, Marquette, Mich., USA. Miklavčič Albin, Villa Cerreto, Nizza Monf., (Asti), Italia. Miklavčič Anton, D. P. Čamp., Spittal a. d. Drau, Kaemten, Austria. Miklavec Albert, kaplan, Bazovica, Trieste, Italia. Miklavič Josef, St. Peter b. Grafen-stein, Kaernten, Austria. Miklič dr. Jože SDB, Via Maršala 48, Convento Salesiano, Roma, Italia. Mikula dr. Janez, 45 Meran Street, ' Boulder (Kalgorlie), W. A., Au-straLa. Mikulich Joseph OFM, 137 Wharf Rd„ Capitola, Calif., USA. Missia Francis, 2200 Grandie Ave., St. Paul, Minn., USA. Mitsche Franc, Prov., ArnOldstein, Kaernten, Austria. Močnik mons. dr. Franc, Via Don Bos-co 3, Gorizia, Italia. Moertl Franc, Pf., Augusdorf, P. Vel-den, Kaernten, Austria. Mohar Janez, Casilla 90, Cura-Cautin, Chile. Mosch tz Jakob, Pf., Egg bei Hermagor, Kaernten, Austria. Mrkun Anton, 15519 Holmes Ave., Cle- . veland 10, Ohio, USA. Mrvar Janez, 19840 Anita Aw?., Castro Valley, Calif., USA. Muri Ignacij, Pf., Diex, Kaernten, Au- 1 stria. Musizza Pavel, Piccolo seminario delle Missioni, Via Facino Cane 7, Casa-le (Monteferrato), Italia. Nadrach Adolph, 92 Capital N. E., Battle Croek, Mlch., USA. Nagele Mateuž, Pf., Maria Gali, P. Villach, Kaernten, Austria. Nagelschmied Alojzij, Schiefling am See, Kaernten, Austria. Nemec Alojzij, St. Michael ob Bleiburg, Kaernten, Austria. Novak Alojzij, Corte S. Uario 7, Gorizia, Italia. Novak Franc, 3 de Febrero 1081, Ra-Mos Mejia FCNDFS, prov. Buenos Aires, Argentina. Novak France, Hospital, Falucho 815, San Lius, FCNGSM, Argentina, Novak John, Ju neti on Cityt Wis., USA. Novak Štefan, Časa parroquial, Dolores FCNGR, p rov. Buenos Aires, Argentina. Novitt Leo OFM, Holy Mamily Recto-ry, 'VVillard, Wis., USA. Ocepek Martin CM, Maison St. Charles, Sidi Driff, La Marsa, (Tuni-sia), Nord Africa. Ogrin Janez, Časa parroquial, Lujan de San Luis FCNGSM, prov. San Luis, Argentina. Ogrin Tone, Časa parroquial, Lujan de San Luis FCNGSM, prov. San Luis, Argentina. Ogris dr. Jože, Pf., Latschach, Kaernten, Austria. . Oizinger Lukas, Prof., Kaning, P. Ra-denthein, Kaemten, Austria. Okorn Claude OFM, USA. Okorn Dušan, St. Poul’s Church, Ana-conda, Mont., USA. Okoren Franc, Casilla 90, Cura-Cautm, Chile. Oman Edwin, R. 1, St. Joseph’s, Minn., U. S. A. Oman Rt. Rev. John, 3547 E. 80th St., Cleveland 5, Ohio, USA. Omerza mons. Ivan, Via deli’ Istria 1, Trieste, Italia. Orehar Anton, San Eduardo 678, Buenos Aires, Argentina. Orel Georg, Katechet, Hauptschulie, Voelkermarkt, Kaernten, Austria. Orendac Cyril OFM, Conv., 148 Clinton St., Binghamton, N. ¥., USA. Osana Janez, Legmoos, Collabo, Bolzano, Italia. Osgnach Eugenio, Strassoldo, Udine, Italia. Ozimik J., 13824 Euclid A ve., Cleveland 12, Ohio, USA. Pakiž Rudolph, St. James Church, W. Duluth, Minn., USA. Palčič Milan, Montecristi, Manabi, Ecuador. Papesh Francis, 26 Montezuma A ve., Cortez, Colo., USA. Papež Michael, 610-99th Ave., Duluth 8, Minn., USA. Paulin Stanley, Orfanato Salesiano da Imaculada C., Macau, Chine, Asia. Pavel Alfonz SC., St. John Bosco School, Bellfk>wer, Calif., USA. Pavlič dr. Jože, St. Michael, Eppan bei Bolzano, Italia. Pavlič Pavel O. Cist., Stift Stams, Ti-rol, Austria. Pavlin Alojzij, Via Aviano 18, Gorizia, Italia. Fečovnk Karel, St. Peter’s Church, Dumont, Minn., USA. Pečnik Teodor, Čampo Tures-Taufers, Val Pusteria, Bolzano, Italia. Pelan Jože, Bergstrasse 27, Graz, Au- ’ stria. Pelamr Anton, Pf., St. Stefan in Gai-tale, Kaernten, Austria, Perčič Jože, Church of St. Rita, Hill-man, Minn., USA. Perčič Mihael, Sanatorio San Vicente, Ciudad-Lirueal, Madrid, Espana. Petek Franc SDB, Schuette 223, Porve-nir — Punta Arenas, Chile. Petek Janez CM, Cochabamba 1467, Buenos Aires, Argentina. Petelin Ciril O. Cist., Cossio 6084, Buenos Aires, Argentina. Peterlin Jože SDB, Colegio San Miguel, Stefanelli FCNGSM, Rio Negro, Argentina. Peternel Warren OFM Brasi! (?) Petrasič Martin, Box 117, Bloomfield, Nebr., USA. Petricig Giovani, Ci vi dale, Udine, Italia. Petricig Lorenz, Eisenkappel, Kaernten, Austria. Petrič Pius OFM, St. Mary’s Seminary, Lemont, III., USA. Petrič Janez, Wemberg, P. Kloster, Kaernten, Austria. Pevec Edward, 3547 E. 80th St., Cleveland 5, Ohio, USA. Pibernik Avguštin, Nussdorf bei Linz, Osttirol, Austria. Picej Jože, Pf., St. Michael ob Bleiburg, Kaernten, Austria. Pierce Justin SDB. Pintar Janez, Schloss Moos, Sterzing-Vip'teno, Bolzano, Italia. Pipp Vilko, Gorentschach, P. Ruden, Kaernten, Austria. Pirc Joseph, 1100 Estudillo St., Marti-nez, Calif., USA. Pirnat Rt. Rev. Alojzij, 307 Adams St., Evelsth, Mimi., USA. Pirnat Rt. Rev. John, 405 Adler St., Anaconada, Mon„ USA. Pirnat Michael, 1,901 Leathervvood Ave., Butte, Mont., USA. Piščanec Anton, Katinara, Trieste, Ita-Oia. Pivko Rudolf, Friary, Waverlep, Au-stralia. Plaznik John, Box 297, Morris, I1L, USA. Plemenitaš dr. Ivan, Sor. Franciscano, Gortina de Ampezo, Italia. Podržaj p. Stanley SJ, Catholic Church, P^ O. Khari-Kharapara, Via Ma-thupatur, 24-Parganas — Bengal, India. Podgorc mons. dr. Valentin, Piernhart-gasse 6, Klagenfurt, Kaernten, Austria. Podgornik Jože SJ, Collegio Russicum, Via Carlo Cattaneo 2, Roma, Italia. Podgonšek Hyac'nt OFM, 386 Geneve Ave., Detroit 3, Mich., USA. Pogačar Andres, Parroquia catedral, San Luis, Argentina. Pogačar Jože, Muehlen-Molini, Taufers, Bolzano, Italia. Pogačnik Anton, Porto S. Pancrazio 68, Verona, Italia. Pokorn Drago CM, Casilla 2166, Santia-go, Chile. Polanc Janez, Viktringer Ring 26, Klagenfurt, Kaernten, Austria. Pontar Stanko, Poggio Terz-Armata, Gorizia, Italia. Popesh B., Catholic University, Wa-shington, D. C., USA. Posch Franc, Pf., Globasnitz, Kaernten, Austria. Potočnik Alojzij OSB, Box 315, Canon City, Colo., USA. Povše Milan, Parroquia Sta. Rosa, Ca-lle 122, esq 81, Eva Peron, Argentina. Požeg F., St. George Church, W7'Sew-ton, Minn., USA. Prah John OCD, 2131 Lincoln Rd., N. E., Washington 2, DC., USA. Praznik Rudolph, 320 Middle Ave., Ely-ria, Ohio, USA. Prebil Andres CM, Casilla 5051, Playa Ancha, Valpairaso,, Chile. Premrl Rafko, S. Mauro, Gorizia, Italia. Premrl Stanko, S. Mauro, Gorizia, Ita- Prešern Anton SJ, Borgo S. Špiritu 5, Roma, Italia. Prešeren dr. Jože, Via del Ronco 14, Trieste, Italia. Prinčič Anton, Grado, Gorizia, Italia. Pristov Viktor, Av. Argentina 370, Pe-lotas — Rio Grande do Sul, Brasil. Pucko Janez SC, Don Bosco Agricultu-ral School, Box 91, Huttonsville, lWest Virginia, USA. Puhar Leopold, Rudigierstrasse 11, Linz a. d. Donau, Ober-Oesterreich, Austria. Puš Jože, Časa parroquial, San Isidro GCNGBM, prov. Buenos Aires, Argentina. Radanovič Anton, Kapuzinerkloster, Lana bei Merano, Bolzano, Italia. Radoš Martin, Colegio San Jose, Bal-carce FCNGR, prov. Buenos Aires, Argentina. Ramišak p. Florijan SJ, Herrenstrasse 33, Linz a. d. Donau, Ober-Oesterreich, Austria. Ravnikar Anton, Parroquia Manuel Ocampo vCNGBM, prov. Buenos Aires, Argentina. Reberšak Franc CM, Curapaligue 1185, Buenos Aires, Argentina. Rebol Francis MM, Catholic Mission, Sin Miao Li No. 80, Miaoli, Formosa, Chine, Asia. Recek Ciril, Via Merulana 124, Roma, Italia. Reja Karel1, Sovodnje, Gorizia, Italia. Rejc Srečko Aurisina, Trieste, Italia. Remškar Peter, St. Nicholas Church, New Market, Minn., USA. Rener Frederic, St. MichaeVs College, Toronto, Ont., Canada. Repnik Franc, Pf., Koetmannsdorf, Kaernten, Austria. Izdaja: Konzorcij (Gregorij Mali). — Urejuje: Uredniški odbor (dr. Ignacij Lenček, Rivadavia 234, Adrogue FCNGR, prov. Buenos Aires, Argentina) — Uprava: Stanko Škrbe, Victor Martinez 60, Buenos Aires, Argentina — Tiska tiskarna Federico Grote, Montes de Oca 320, Buenos Aires, Argentina