Zanimivosti. Najbogatejše in najrevnejše dežele na svetn. Prebivalec Severne Amerike ima letno povprečno 120.000 Din dohodkov, Anglež ima 93.600 Din, Belgijec 64.000 Din, Francoz 54.000 Din, Švicar 48.000 Din, Kitajec 4800 Din, Indijec 3600 Din. Kitajoi in Indijci so torej najrevnejši ljudje na svetu. Potapljaži se potope navadno 60 metrov glolx>ko. Ako gredo globlje, je vodni pritisk fako silen, da se ne počutijo več dobro. To globooino so dosegli tudi že s stariini apa- rati. Najnovejši aparati pa dajejo možnost priti celo do 200 metrov gloiboko. Največja knjiga na svetu je zemljepisni aflas, katerega so leta 1660 amsterdamski trgovci darovali angleškemu kraju Karlu II. Knjiga je visoka 1.45 m, široka 68 om, debela 1.5 m. Shranjena je v loodoai&kem muzeju. Največje umetnik v prenašanju žeje. V avstralskih stepah, kako tudi v puščavah Afrike, so neizmerna ozemlja, kamor leta in leta ne pade kapljica dežja. Tu potem ne odpove samo moč človeka, temveč se tudi žival umakne iz kraja smrti, kajti kjer ni vode, ni življenja. Samo eno in edino živo bitje se še nahaja tu pa tam, in sicer polž puščave. Ko polžu tekoče hrane zmanjka, se umakne v svojo lastno hišico ter zaspi v dolgotrajno spanje, iz katerega se prebudi šele takrat, kadar postane hišica vlažna ter naznani, da je zopet enlcrat nastopil deževni čas. Na ta praktičen način polži leta in leta krotijo svojo žejo. Kot dokaz temu, da se ne bi mislilo, da je to kaka pravljica, je neki zoolog v Londonu kazal takega polža. Vsi so smatrali polža za mrtvega in šiti leta so naravoslovci občudovali to čudo. Slučaj pa je nanesel, da je neki dan na polževo hišico padlo par kapljic vode, in glej, žival je oživela. Po štirih letih je pri prvi kapljici vode zopet prilezel na dan. Onstran smrti. Poljski listi pišejo, da je imel grobar v znanem romarskem kraju čenstohovi večkrat iste sanje: Neki vojak mu je pravil, da ne sme ležati na katoliškem pokopališcu, iker je žid. Grobar je šel končno na židovsko občino, ikjer je povedal to zgodbo. Občina je obvestila rabinca in ta je sklenil moliti za dušo neznanega vojaka. Toda v istem času je prišla k rabincu (židovski duhovnik) neka priletna židinja iz Odese. Sporocila je, da išče grob svojega sina, katerega ni videla od mobilizacije leta 1914. Pred kratkim se ji je pa prikazal v sanjah' in je rekel, da leži v Čenstohovi na katoliškem pokopališcu. Rabinec je prioel poizvedovati in je koučno dognal, da je bil resnično pokopan pred leti vojak, ki ni imel nobeniih izkaznic razen prepustnice z imenom Mauricij Kapusta. Po imenu so ga imela za Poljaka in &o ga pokopali med katoliki. V resmioi pa je bil žid in so tudi mašM njegov grob. Ostanke so prenesli na židovsko pokopališče in so pokopali z vsemi obredi. Stara židinja je ostala v Čenstohovi. Od tega časa ni vec imela sanj o zamenjanein grobu iin tudi grobar je imel mir.