r \ - / ~ DROFENIK VESTNIK LETO DNEVNO SVEŽA KAVA O IMOTO H B. LJUBLJANA, Vodnikov rumeni kolut. Navidezno 6 m v premeru je bila položena ogromna krogla na Col Nudo (2442 m), konec skupine Monte Cavallo (2250 m). Premer ščipa po perspektivi je bil skoraj tolik, kakor navpična črta od vrha Alp do ravnine. V prvem trenutku se nisem mogel zavedati, da je to luna. Bilo je prevelikansko! Svetli, nesorazmerno veliki ščip je v jutrnjem mraku prevladal vse druge vtise. Zadnji vzhodi Alp so se jeli polagoma razločevati v sinji, snežni belini. Ravnina je še kakor dremala v nočnem snu pod njimi. Lunin ščip je pričel bledeti, na vzhodu je zabrezelo za gorami jutrnje solnce, istočasno so se vneli vršički Civetta (3218 m), Monte Pelmo (3168 m) in Antelao (3263 m), približno v enaki razdalji med seboj, kakor žarno-rdeče lučke, prižgane na nebu. Počasi se je pomikal lunin ščip pod vrh Col Nudo, bolj in bolj je obledeval. Tresoč se je širil žarno-rdeč plamen, odsev prvega jutrnjega solnca po alpskih snežnih velikanih. Civetta, Pelmo in Antelao so bleščali v rumeni jutrnji luči. Daleč zadaj proti jugu se je prižgal plamenček Fraduste (2930 m) in Cimone della Palla (3186 m). Luna je zatonila. Snežno gorovje nad gorenjo Furlansko-Benečansko ravnino je bilo še vedno temno-modro, gozdnati dolgi hrbet od Col Visintin (1765 m) daleč proti jugu do Monte Česen (1569 m) nad izhodom Plave docela temen. Zadnji alpski vrhovi so postajali rožnato svetli, pod njimi pa sta se zasvetila vrhova Cima dei Preti (2703 m) in Monte Durano (2668 m) ter je za-žarela dolga vrsta od Monte Cavallo proti severu: Vacalizza 2245 m, Pregoiane 2322 m, Premaggiore 2479 m do dvojčka Clapsavon 2462 m in Biviera 2465 m. Kakor široka vrata v Benečanske Alpe, skoraj ravno v sredi, se je odprla dolina Celline. Niže in niže se je pomikal zlati pas po pobočjih, dokler ni v solnčnem svitu oživela Vsa širna Furlansko-Benečanska ravnina. Za-blisnil je morski rob. Alpe so v veličastnem loku, solnčno bele, objemale ravnino in morje. Dobre pol ure se je razvijala neznansko lepa slika. Stal sem, kakor vkovan na svojem mestu. Kako krasna si Adrija! 3 Kadar je vidišče v senci, solnce pa sije za teboj na nasprotni strani, takrat je najugodnejša kombinacija za pogled v daljavo. Foto Gr. Paskoo Musala (2925 m) Dr. A. Brilej: V gorah zapadne Bolgarije (Konec.) V. Musala. Slavo od Pirina nam je bilo težko. Ves čas smo se ozirali nazaj v blede vrhove, ki so se bliščali v solnčnem svitu, ko smo naslednji dan korakali čez rosne livade navzdol proti Banskemu. Kmalu nas je objel gozd, v katerem je rasla črna mura (Pinus peuce), znameniti borovec z gladko, svetlo skorjo in s petimi iglami v vsakem šopu; spremljala nas je ob šumeči reki Banderiei navzdol malone tja do širokega groblja, ki so ga nanesle vode pred to mično mesto. Vstop v Bansko so nam zaprle ogromne črede ovac, ki so jih domačinke v rdeče-belih oblekah s prejo v rokah gnale na pašo. Na ograji mostu čez šumečo Glazno sedeč, smo spustili mimo ta veletok ovac, ki so ga v rednih presledkih čuvali renčeči ovčarski psi. V kavarni Makedonija, kjer smo kot Jugoslovani zbudili nenavadno pozornost — neki gospod je bil tako prijazen, da je raznašal novico o naši narodnosti od mize do mize — smo ob črni kavi pretresali nadaljnje načrte. V daljavi nas je pozdravljal in vabil Musala, najvišji vrh Rile in Balkana. Do njega vznožja je bilo skoraj 50 km zračne črte, pot do tja vodi deloma po dolini, deloma po gorski cesti, ki jo letos dokončujejo in ki bo vezala Bansko in Razlog, preko vse Rile, doline Demir Kapije (»železnih vrat«) s Čamkorijo, Samokovom in Sofijo. V tujskoprometnem in turističnem pogledu bo to silno važna prometna žila. Več nabito polnih avtobusov se nam je pred nosom odpeljalo. Končno smo se naveličali čakati in smo sprejeli ponudbo predsednika Banske podružnice Bolgarskega planinskega društva, g. Ikonomova, ki nam je preskrbel navaden kmetski voz in nekaj s senom nagačenih vreč za sedeže. In tako smo veselo odropotali na trdem vozu po valovitem svetu skozi Banjo in dalje v opoldanski vročini ob rečici Golubenki. Voznik je zavil na bližnjico in nas je cijazil po vratolomnih, poševnih, glinastih kolovozih, kjer smo često viseli z dvema kolesoma v zraku in pričakovali, da kmalu z vsemi štirimi zgrmimo v globoko zajedeni jarek. V največji vročini smo se pripeljali v vas Bjelico, zaspano naselje, kjer nas je sprejel zgovoren možak, ki se je predstavil za arhitekta in ki je v hipu našega prihoda opravljal mnogo ponižnejši posel: pleskal je namreč z belo barvo neko hišo. Smatral nas je za Nemce in je skušal pokazati svoje znanje tevtonščine; mi pa smo se požurili v gostilno, a tu nas je obsul roj muh in nas prav muhasto nadlegoval pri kosilu. — Po dolgih pogajanjih, v katere je posegel tudi kmet, t. j. župan bjelski, smo dobili novega voznika, ki nam je na slabem vozu odkazal sedeže iz vreč, v katerih je bilo še manj sena nego v prvih. In tako smo presloneli, preležali in pretrpeli kakih 30 km vožnje po razmeroma dobri cesti, ki nas je v mnogih zavojih zmerno napeto vodila čez nizke holme, odkoder smo uživali krasne poglede po Pirinu in na Razloško dolino, dokler se ni končno pogreznila v stoletne Rilske gozdove. Več ur smo v polževem tempu rinili skozi te pragozde; končno smo se že v temi, ko nas je jel prav neprijetno močiti hladen dež, ustavili v tako zvanem Hančetu, malem zavetišču sredi Rilskih gozdov. Hiša je bila zapuščena, ljudje niso imeli ničesar, na gola tla so nam vrgli drobno plast sena in nam prinesli neke cunjaste odeje. Skuhali smo si grahovo juho in konservno meso in s slabim upanjiem gledali v dež, ki je enakomerno curljal in zavijal temne smreke vse-naokrog v vlažno meglo. Prvič tekom naše poti smo se čutili osamljene in turoba pokrajine nam je mrzlo segla v srce. Kmalu smo se spravili na skromno ležišče, kjer nas je vse brez izjeme nekaj, kar je prihajalo najbrž iz sumljivih odej, grizlo in vznemirjalo vso dolgo noč. Komaj se je dobro zdanilo, smo že cijazili naprej. Gozd se je čez kakšno uro razredčil in cesta je vodila dalje ob golih podankih Rilskih vrhov. Tik ob cesti je rasla Bruckentalia, ona drobnocvetna resa, ki v Rili nadomestuje Eriko in Rhododendron, po katerem mi je bilo včasih kar dolgčas. Vedno bolj so se množili znaki, da se bližamo' koncu ceste. Oddelki takozvanih Trudovacih, t. j. vojaških obvezancev, ki odslužijo svoje vojaško leto z delom na cestah, so razstreljevali skale, ter za silo ravnali komaj izsekano cesto. Mimo vojaškega taborišča smo zavili v dolgi vijugi k takozvanemu Graničarskemu jezeru, kjer smo dosegli že približno višino 2000 m. Jezero spi temnozeleno in pokojno pod razbrazdanimi stenami Suhe Vape. Tu smo se poslovili od voznika in ga poslali nazaj. Bolgarski inženirski kapetan, ki vodi dela na cesti, je dal našemu bolgarskemu sopotniku* rezervnemu častniku, rade volje pojasnila glede naše nadaljnje poti. Svetoval je, da se dvignemo na višino nad vojaškimi stanovi in sledimo vseskozi grebenu, ki nas bo pripeljal po triurni hoji do vrha Musala. Po strmem pobočju smo se povzpeli na greben, kjer so nas pa takoj začele zagrinjati megle, ki so le od časa do časa dovoljevale nekaj razgleda. Ko smo po enourni hoji stopili na vrh Juruškičala, ki doseza po višini našo Škrlatico (2774 m), smo videli le belo, mlečno gmoto vsenaokrog. Med nadaljnjo hojo pa smo kmalu začeli sumiti, da naša pot ni prava. Nekaj časa smo ugibali in študirali slabo avstrijsko generalko, ki nam je bila za te kraje edina slabotna vodnica in ki se sama označuje za nezanesljivo, nato pa smo pohiteli po pobočju nizdol k dvema čobanoma, ki sta se izkazala kot dva Turka iz Jakorude. Stala sta kakor dve postavi iz biblije med svojimi ovcami. Visoke zakrivljene palice sta držala v rokah, rame sta jima krila debela kožuha iz ovčje kože. — Nedaleč od nas je bila preprosta staja, kjer prenočujejo črede in pastirji. To ni koča, kakor jih poznamo iz naših planin, temveč ograja, ki za silo ščiti živali pred zvermi, zlasti pred medvedom. Strehe ne poznajo, v dežju in v jasnem so vedno pod milim nebom. Povedala sta nam, da smo že precej krepko zašli in le nerad se je eden od njiju odločil, da nas pospremi in nam pokaže smer. Po-vedel nas je navzgor okrog vrha Manču in na drugi strani strmo po skaloviti drči proti dolini. Dečko, ki je znal bolj malo bolgarski, je ves čas z velikim nezaupanjem ogledoval moj cepin in bil očividno prestrašen, dasi smo mu obljubili denarno nagrado za njegovo spremstvo. In res je v neopaženem hipu izginil med grmičevjem in nismo ga več videli. V dolini, kamor smo se spustili, so na vseh straneh strujili stu-denčki in potoki, visoke gore so se dvigale na treh straneh obzorja. Bili smo pri enem izmed izvirov reke Marice, ki izhajajo iz zelenih jezer ob vznožju Musala. Na močvirnih tleh sem kmalu zagledal temnomodri jeglič z mesnatimi listi: mislim, da je bila to ona slovita Primula deorum (božanska primula), ki raste v alpinskem pasu Musalenskih vrhov. Tu smo srečali prijaznega pastirja, starejšega očanca; med pogovorom nam je označil široko gorsko gmoto, ki je lezla iz megle in bila na mnogih mestih pokrita z belimi snežišči, kot najvišji vrh Rile. Dočim so tovariši sedli v travo in modrovali naprej v družbi čobana, je zgrabila mene nervozna nestrpnost, znana vsakemu planincu, ki je po dolgih pripravah stal tik pred izpolnitvijo svojih želja. Malone tekel sem po grapi, ki je bila polna snega, navzgor na greben in po njem strmo čez travnate ruše, kjer so zadnje »dekliške solze« zdele med resnato travo, proti vrhu. Pri metereološki opazovalnici sem se ustavil. Skozi megleno ko-preno, ki je valovila preko vrhov, so se od časa do časa pojavile divje postave Rilskih orjakov — ostri vrh Aleko, imenovan po idejnem utemeljitelju bolgarskega turizma, Aleko Konstantinovu, čokati Manču in globoko zarezana dolina Demir Kapija. Včasih se je zabliskalo svetlo zeleno, večno v sneg in led vkovano jezero Buzligjol, ki leži 2779 m visoko v vznožju Musalenske piramide. Iz opazovalnice je stopil »nabljudatelj«, t. j. opazovalec, mlad, črn lepotec iz Ruse1 in mi je pričel razkazovati svoje barometre, hidro-metre, barografe in heliografe. Zlasti slednji instrument, ki s porabo leče in solnca pokaže na razpredelnici natančno dnevni čas, sem opazoval z zanimanjem. Opazovalnico je postavilo in jo vzdržuje Bolgarsko planinsko društvo, ki je lani slovesno praznovalo otvoritev te znanstvene postojanke. »Musallah« je visok 2925 m. 1 R u s e je bolgarsko ime za Ruščuk n-. tt Foto Gr. Paskov Rila: Kupemte Kmalu so prišli za menoj tovariši. Ker nas je megla stalno zavijala v svoje vlažne koprene, smo kmalu v družbi nabljudatelja odrinili po lepi stezi nizdol mimo ledenega jezera in še dveh ali treh zelenih jezer, ki leže v krnicah Musalenskega okrešlja, in se ustavili v lepi hiši Musala, enonadstropni stavbi, ki predstavlja v višini 2420 m podobno zavetišče ko naša Kredarica. Hiša je zelo obiskana in tudi oskrbovana. Na razpolago so postelje in topla hrana, le alkoholnih pijač ni, ker je točenje prepovedano. Koča leži v krasnem položaju ob jezeru in pogled nazaj proti mogočnim stenam Musala in njegovih temnogledih sosedov je veličasten. Za večerjo sem naročil juho in ko je pazač prinesel neko mlečno tekočino, me je obšla temna slutnja, da bo to zopet kakšen — tarator. No, pa ni bilo tako hudo, bila je le kurja juha, ki jo Bolgari delajo z mlekom. Tudi polnjena paprika, ki sem si jo nato privoščil, je bila polita s kislim mlekom — sploh dobiš v Bolgariji povsod to koristno jed... Drugo jutro smo po lepem kolovozu ob šumeči Carski Bistrici, ki se meče v slapovih čez granitne skale, hodili skozi gozdove, ki so negovani kakor park, proti Čamkoriji (kar pomeni smrekov gozd). Bela mura (Pinus leucodermis), svetloskorjasta sestra črne mure, ki smo jo srečali v Pirinu, in vitki macesni so stali ob potu, rumene in krvavordeče sretene so kimale v grmičevju in rožnate geranije, ki so nam segale do pasu, so ob vsakem dotiku otresale jutranjo roso. Carska Bistrica je šumela, da sem se le kričaje mogel sporazumeti z Bolgarom, ki mi je hodil ob strani in, pijan zmage nad kraljem Velike Rilske Pustinje, neprestano govoril francoski o lepoti gora in domovine. Pritrjeval sem mu in dejal, da je bilo povsod, v Vitoši, v Pirinu in Rili »mnogo hubavo i krasivo«. Na jasi, ki je bila okrog in okrog obdana od vitkih smrek in plemenitih, ravnih likov »bele mure«, sva se za hip ustavila: Jutranje solnce je prijetno grelo, duh po smoli in svežem zelenju je polnil zrak, onstran temne gozdne pregrade je bučala Carska Bistrica svojo prešerno pesem. Velike modre mačehe so kimale v travi. Ozrli smo se nazaj. Pomaknjena v ozadje, se je izvijala iz meglenih tančic pravilna piramida bolgarskega Triglava. Bela snežišča so bleščala po pobočjih, temna, resna in visoka je strmela gora v modro ozračje. Tisti hip sem razumel, zakaj so ji dali Muslimani spoštljivo ime: Musala — Alahov vrh. Še pred poldnevom smo bili že v Čamkoriji. Čamkorija je nastajajoče bolgarsko letovišče. Po razsežnih smrekovih gozdih so razsejane vile in hoteli. Razgled je v modro nebo in temno zelenje; poleg tega nudi Čamkorija imeniten zrak, odlično vodo in daljne sprehode po gostih šumah. Tik pred Čamkorijo leži sredi gozda ob krasni avtomobilski cesti carski dvorec Carska Bistrica. Ogledali smo si kar čez ograjo v bolgarskem slogu zgrajeno, prijazno poslopje, ker nas gardist ni pustil bližje. Mene bi bil mnogo bolj zanimal nedaleč ležeči gradič Sitniakovo, ki ima baje prav lep botaničen vrt. Car ima v bližini še en grad, ki se imenuje Saragjol. Opoldne smo odšteli šoferju vsak 100 levov in potegnil nas je po lepi cesti nizdol do Samokova, kjer se nahaja centrala sofijskega vodovoda, ki črpa svojo glavno vodo iz Rile, in dalje ob motnih vodah Iskra in skozi zanimive soteske ob njegovi strugi. Premerili smo še Sofijsko ravnino, kjer so stale pod drevjem nepremične črede ovac in stikale glave, da bi ujele nekaj sence. Inženir je popoldne smehljaje prinesel tri vozovnice, ki mu jih je preskrbel znanec v ministrstvu: dovoljevale so nam prosto vožnjo iz Sofije v Varno in nazaj. Seveda se nismo dali preveč siliti. Isti večer smo že, skopani in preoblečeni, spali v vlaku, ki nas je nosil preko vse Bolgarije, Črnemu morju nasproti. — Ko smo si naslednje jutro, temeljito prespani in spočiti, pomeli oči, je brzovlak že hitel pod zadnjimi nizkimi podanki Stare Planine. Na postajah so črnolasi paglavci prodajali rdečelične breskve in vroče »kajsije«, neko močnato jed, ki ne tekne napačno. Zdrknili smo mimo dolgega jezera Gebedje, ki leži tik pred Varno, in zagledali temno-modro ravan Črnega morja, ki je mirno valovilo v brezkončnost. Varna je kopališko mesto, ki ima okrog 30.000 prebivalcev in krasno, nad kilometer dolgo plažo, kjer mrgoli kopalcev. Med temi je poleg domačinov mnogo tujcev, zlasti Nemcev in Čehov, ki žive s svojo valuto tam doli precej ceneje ko doma. — Ves dan smo preležali v pesku in morju; ozirali smo se tja proti kraljevemu gradu- Evksinogradu, kjer sta se nedavno sestala oba jugoslovanska kralja in iskala poti do prijateljstva med svojima narodoma. Gledali smo tudi proti rtiču Svetega Konstantina, ki se s svojim samostanom in s svojimi vilami skriva v bujnem zelenju. Največ pa smo Foto dr. A. Brilej Skupina Škrlatice plavali in brodili po prijetni vodi Črnega morja — koncem julija je imela voda 24 stopinj — in uživali, kakor pač uživa človek, ki se je 14 dni pošteno znojil čez hribe in doline. Pod noč pa smo že zopet sedeli v brzovlaku, ki nas je potegnil nazaj proti Sofiji. Topot smo že v dnevni luči prihodnjega dne prevozili romantične soteske Belega Iskra, ki preseka v silnih defilejih Staro Planino in se obrne nato proti severu, kjer ga sprejme Donava v svoje naročje. * * * Mnogo želja smo pustili še tam doli v bolgarski zemlji. V Rili nas čakajo še razsekane skale Rupite in Kopinite in široko obokani dom Maljovice, v Pirinu Papazgjol, mogočna Kamenica nad Tevnim jezerom in vsa marmorna veriga vrhov od E1 Tepe preko Kutele in Suhodola, Bajuve Dupke tja do Davtovega Vrha. Kliče nas širna Ro-dopa, na čelu ji Belmeken in cvetni vrt Ali Botuša, Stara Planina z Jumrukčalom in druge nepregledne planine in gore. Bilo je na večer, ko smo zapuščali Sofijo. Vse jasne so se poslavljale od nas Bolgarske planine. Mirne črte Vitoše so tonile v jarki luči poznega solnca. Za njo je širila Rila svoje nazobčane, razmetane kope in stožce. Misli so uhajale v njene temne gozde in k zelenim jezerom pod bledimi Pirinskimi vrhovi. Tisti hip smo si na tihem obljubili, da to ni slovo za vedno; zato nam srce ni bilo preveč težko, ko smo jim zamahnili z roko v pozdrav kakor dragim znancem, ki smo jih vzljubili in ki jih hočemo kmalu, kmalu zopet posetiti. Rila, Pirin in Rodopa — do viždane! Dr. H. T uma: Beneška Slovenija (Dalje.) Jalovec 1615 m. Italijanski se zove Monte Maggiore. Razlikujem Jalovec nad Planico na Kranjskem in Breški Jalovec v Italiji. Stoji skoraj sredi dolge gorske rajde, ki tvori severno mejo Beneške Slovenije. Iz Furlanske ravnine se vidi celo pogorje1 od Velikega Karmana (1716 m) nad Huminom pa do Kobaridskega Stola (1668 m) kot ena sama vrsta skoraj enako visokega slemena. Kakor zid tvori ozadje, ki je posebno lepo konec spomladi, ko so vrhovi še pobeljeni, Beneška Slovenija pa je že vsa odeta v zelenje. Dne 21. avgusta 1932 sva šla z vodnikom zarana iz Brezja. Egidio Giussino je bil še mlad gospodar, komaj 25 let star, prožen in visok, kakor večina Beneških Slovencev, izboren hodeč in dober znalec domačega kraja. Kakor vsi Slovenci pod Italijo, jako vljuden in postrežljiv. Pot vede čez senožeti napošev gori v vijugah, mimo lepo oblikovanega skalnatega stožca »Babica«, potem čez veliko gorsko senožet, na lahko upognjeno, imenovano »Lopata«, ki se pričenja pod vrhom ter se zniža v strugo Lomanje. Stopila sva na Breški Vrh (1499 m) ob 7 uri 15 min. Razgled se odpre daleč na sever in jug. Zaviješ na levo po robu, ki se ti zdi tik nad vasjo, pot vede po drnu na Vrh Jalovca (1615 m), dočim nima nekoliko višji vrh proti zahodu (1626 m) pravega imena in se opisuje kot »Orenakrajnem rob«2. Na sever pod Jalovškim slemenom leži Breška planina »Tu v Doline« (1380 m). Je kakor v kotlu, katerega obrobljata dva stropa, ki segata od glavnega razu:i proti severu, in sicer na zahodu v Rupah, na vzhodu pa karakteristična Šija. Besedo Šija prevajajo Nemci z Sattelhals, t. j. poševni breg, ki gre iz sedla proti vrhu, liki šija na vratu proti glavi. Beseda je važna, ker jo dobimo tudi še v Engadinu med Ladinci. Vrhovi v dolgi Jalovski rajdi imajo vsak svoje ime, dasi so neznatne razlike po obliki in višini, da jih je iz doline težko ločiti enega od drugega. Čudno zveni ime Žobert ob Jalovcu. Vrhovi proti zahodu so: Bik, Karnijski Vrh, dolga Lanževica 1625 m, »Vene na Vršiču« 1586 m, Špik, pod njim prelaz 1536 m, Brinica 1608 m, Veliki ali Viskorški Vrh 1621 m, Mali Vrh 1558 m, potem se sleme niža in odpade z Lipnikom 1463 m proti debru Tera do okoli 400 m. Od Jalovškega vrha proti jugu se vleče rebro, imenovano Te-panjski Rob, v poluloku do Zavlake 964 m tako, da zapira dolino Karnahte na zahod, dolino Nadiže na vzhod in se izgubi v Predolino 832 m. Odtod zavije gorska postat na jug čez Vršič 817 m, Jazbino 819 m, Čufine do 1096 m, Javor 1094 m, Na Grad' 984 m do Vrha Krnice 991 m, od koder se zavije na zahod med Ivancem in Kragu-venco. Ta visoki gozdnati lok deli Trsko krajino od Nadiške. Raz Jalovec je obsežen razgled na sever in jug. Nisem pa imel posebno ugodnega vremena. Zjutraj je bilo megleno, pozneje se je megla dvigala in trgala, tako da nisem mogel proti jugu nikdar videti celega obzorja, pač pa je visela zdaj nad enim zdaj nad drugim krajem ter odpirala sliko za sliko, da so bile toliko bolj vidne in vedno se preminjajoči prizori dokaj mikavni. Pogled na Benečansko nižino in morje je ostal večinoma zastrt. Z Jalovca imaš dober pregled čez vso srednjo Beneško Slovenijo; posebno lepo se nizajo gore, ki dele Karnahto ter segajo na jug do središča Beneške Slovenije. Izpod Jalovca strmo odpadajo tri grape: Lomanja, Beli Potok in Črna Voda, ki se končno združijo v Nadižo. Lomanja se izteka v Beli Potok, ki sprejme tudi dotok Bončiča; Črna Voda je gorenja struga Nadiže, Beli Potok pa se izliva v Nadižo. Med Nadižo in Belim Potokom je lepo obdelana gredina Srednje Brdo 683 m z majhnim seliščem. Nad njo je Zelena Dolina, ki prehaja iz Črne Vode proti gorenji strugi Belega Potoka. Za izvir Nadiže tudi Giussino ni vedel, čeprav je razlagal precej vešče imena Beneške Slovenije. 2 dialektično mesto: »gori na...«. 3 raz, -u, Kante. Razgled na sever kaže Poliške Špike, Bovški Sovinjak, Bavški Grintavec, Mangrt, Razor, Triglav, Kanin, Veliki Vrh, v ozadju dol Bavšice, Žrd, Strmo Peč in Beli Vrh (Zuc de Boor) nad Chiusaforte. Na zahod proti severu: Monte Cavallo 2250 m, Klautske Alpe s Cima dei Prati 2703 m in M. Duranno 2666 m, Civetta 3218 m, Pelmo 3168 m, Antelao 3263 m ter Coglians 2781 m na koroško-italijanski meji in snežnike na koroško-štajerski meji. Dolgo, do 11. ure, sem ležal na vrhu in čakal polnega solnčnega razgleda; pri tem sva se razgovarjala z Giussinom o ekonomičnih in političnih prilikah. Giussino se je izkazal kakor vsi Beneški Slovenci kot dobrega italijanskega državljana, ki ni hotel ničesar vedeti o Avstriji, pa tudi ne o Jugoslaviji. Bil je preprost kmečki človek, ki pozna le kos svoje domače zemlje in svoj jezik, izven ožjega plemena pa ne objema več. Pravil mi je tudi o zadnjih vojnih dogodkih, kako so nemške divizije prihrumele preko Kobariškega Kota tudi na Brezje in odtod v Karnaško dolino. Prebivalstvo Brezja je, kakor drugod, ob prvem kriku, da se bliža tuja vojska, zapustilo svoje domove ter zbežalo v gozdove in na planine. Nemški vojaki so po vasi pobrali vse do zadnje krave, kolikor ni bilo mogoče odgnati živine v zavetje; sploh so bili skrajno nečloveški, spomin nanje je povsod oduren. Pravil mi je o težkem življenju v gorah, da je edini vir paša, vse je znositi na ramenih. Radi tega ves mlajši zarod stremi, da se izseli v milejše kraje. Iz slovenskih Predalp vsako leto odhaja več slovenskih družin v gorenjo Furlanijo. Marsikateri gospodar že od mladega hrani denar, išče kupca in, ko proda posestvo, se preseli z vso družino pod Neme, Ahten, Fojbo in še nižje doli. Marsikje v Furlaniji bi še dobili ljudi, ki govore slovenski; to so priseljenci iz gor ali pa primožene gorjanke. Na starem domu pa se posestva širijo, tako da je odtok gospodarstvu celo koristen. Ko mi je Giussino dopovedal, kar je znal o vrhovih, dolinah in domačem življenju, sva se prav srčno poslovila. On je krenil domov, jaz pa najprej po slemenu dalje, potem po severnem pobočju proti prvi planini, ki je v zemljevidu kotirana s 1421 m Stavoli Cecchin, dočim se mi je slovenski imenovala Karniška Planina. Značilno je imenovanje Karniški Vrh in Karniška Planina. Očitno se beseda nanaša na Krnico, izgovarja se pa čisti a. (Zame je to nov dokaz, kako je latinsko ime Carnia nastalo iz slovenskega karnica). — Po severnem pobočju je še nekaj planin, od katerih je le ena zaznamovana v zemljevidu vojno-geografskega zavoda v Bologni 1:25.000, t. j. 1359 m »V Kuntih«. Ime je očitno od besede konta (Felswinkel), ki se često nahaja tudi po Bohinjskem. Ker so planine jako solnčne, gredo čez poletje navadno cele družine, otroci, ženske in delavni možje, na planino, da pasejo drobnico, sečejo seno, napravijo kurivo ter vse znosijo v koših po silni strmini pobočja Velikega Vrha do glavnih vasi Karnahta in Viskorša. Nameraval sem od Karniške Planine naravnost dol mimo Strmca 1335 m v planino istega imena ter odtod v Beli Potok, ki se izteka v Učejo. Sprva je bila pot precej hodna. Jela pa se je izgubljati po Dolina »Dol po Meji« ovčjih stegnah4; zašel sem preveč na zahod, ne da bi pogledal na zemljevid. Končno sem zalezel v ozko pečnasto debro nad planino »Planja na Meji« 847 m v dolini Muzcev »Dol po Mej i«. Bil sem brez prave gorske oprave, imel sem le navadno stekljačo, ki me je bolj ovirala kakor spešila. Pri tem sem nosil precej težak oprtnik, tako da mi je v steni prav huda predla. Niti za roke niti za noge ni bilo prave opore ob 50" naklonine in trenutno sem se komaj obdržal v ravnotežju. Pleza je postala silno težavna in nevarna. Naenkrat je stena jela odpadati in bil sem skoraj v skrbeh, kako nazaj. No, strmejša ko je postajala stena, lepše stopnje in pokline je nudila skala in kmalu sem stopil v strugo hudournika ter, četudi po precej visokih skokih, na planino. Iz Karniške Planine sem odšel ob 11 in pol ter priplezal v dolino v dobri uri. Dolina »Dol po Meji« je široka dolina s prodnatim podankom (Talsohle). Od obeh bregov doline nanašajo hudourniki ogromne gromade produ, največ z desnega brega raz pobočje Muzcev. Ne vem, kje na svetu bi se dobila še dolina, kjer so hudourniki tako razdejali rodna tla ter nanesli tako količino produ. Le tu in tam, kakor otoki, so ohranjeni zadnji ostanki nekdaj zelene ruše. Kljub temu je precej staj po dolini. Stoje nekoliko v breg pod Muzci. Gotovo nekoč ni bilo tako; saj beseda Muzci — to so gore, po katerih se molze — sama pove, da so bili nekdaj ronki porasli. Dolina »Dol po Meji« je približno 8 km dolga; niža se polagoma od prelaza »Tam za Mejo« 'stegne, po živini izhojene vzporedne ozke steze v strmem bregu. 853 m do izvira Tera 529 m na zahod. Na vzhod pa veže Soško in Tersko dolino, tvori torej zvezo med Žago in Tarčentom. Vendar pa je pot do vojne služila le tihotapcem. Staje so zidane in prirejene za bivanje cele družine čez poletje. Okoli staj je navadno ograda, ki daje družini nekaj krompirja in fižola. Tudi količkaj dobra ruša se ogradi, da se nakosi nekoliko mrve za čase sile. Drobnica večinoma išče svojo pašo na pobočju Velikega Vrha levega brega, pa tudi po razritem in razdejanem bregu Muzcev najdejo koze še sem in tja kak zelen obronek. Globoko raz-jedeni bregovi Muzcev so večinoma nepristopni ljudem in živalim. Le redkokje v pobočju je kaka drnata gredina ali čop borovja. Prva staja je »Planja na Meji« 847 m, potem slede »Tam na Palude« enake višine v »Srednjem Bošku« 767 m in »Tam pod Lipo« 771 m; obe imeni kažeta, da je nekoč v dolini bil gozd in so rastle celo lipe; dalje: »Tam pod Tamar« 738 m in »Tam na Codah« 707 m. Predloga »tam« in »pod« služita pravzaprav kot členek kakor tudi »vene na«, »dol po«. V nižjem pobočju pod Velikim Vrhom pa so lepe zelene planine, kakor Kripica 871 m, Kiselica 812 m, »Tam za Lesom« 575 m. Za Beneške Slovence nimajo planine velikega gospodarskega pomena, kakor na Goriškem in Bohinjskem, ker so presuhe in imajo premalo pašne trave. Za govedo so sploh prestrme; koze pa italijanska gozdna uprava še bolj brezobzirno preganja nego pri nas. Fašistična uprava hoče koze docela spraviti z gor; na vsako kozo je naložila 20 Lir davka. Vendar pa Muzcev in doline »Dol po Meji« niso ogolile koze, marveč večno glodajoči zob časa. Skale vrhov se razkrajajo, veter in voda odnašata prst, drugod pa se izgublja v raz-pokana tla, tako da drevje nima več ne hrane ne opore. Videl sem mnogo planinskih krajev, ki so bili gosto zarasli z lepim drevjem, dasi se je paslo po gozdovih na tisoče koza; gozdovi so propadli šele potem, ko je bila kozja paša odpravljena. Stvarna je pač sodba preprostih ljudi, češ, »gozdove uničuje človeška sekira in ne živalski zob«. »Planja na Meji« je last velike vasi Brda, enako »Srednji Bošk« in »Strmec«. »Tam pod Lipo«, »Tam za Lesom«, »Kiselica« in »Kripica« spadajo pod vas »Na Teru«; »Tam pod Tamarjem«, »Tazaoro« — že onkraj Pustovčiča — pa pod selo Šimcev. Pridelek po stajah ni bogsigavedi bogat. Precej mleka popije družina, izdeluje se kolikor mogoče masla; sir pa, ki se napravija v majhnih hlebčkih, je skoraj izključno polumasten ali pa čuč, t. j. brezmasten. Posebnih sirarjev navadno nimajo; tudi ne poznajo več starih slovenskih izrazov sirarjenja, večinoma rabijo za orodje že laške besede. Mleko prav izžmejo. Navadno posnamejo mleko enkrat na dan, potem ga zasirijo in iz sirotke s centrifugo maslo docela izločijo iz skute; kar ostane, se ne porabi za jedilno skuto, marveč kot piča za živino. (Dalje prih.) Dr. Raj ko Ložar: Več alpinizma' Dandanašnji je razširjeno mnenje, da zadostuje nekaj let turi-ranja, vrsta težkih alpinskih uspehov in ta ali oni spis in morda celo fotografija, da se nekdo proglasi za ideologa alpinizma. To naziranje je pa v temelju zgrešeno in je vzrok, da dosegamo tu kaj klavrne rezultate. Poglavitna zadeva v alpinizmu niso gore, nego človek in tako je neobhodni pogoj uspešnega razmotrivanja v teh smereh ravno razmotritev vloge in nalog človeka v okviru udejstvovanja, ki ga nazivljemo alpinizem. To pa se z drugimi besedami nič drugega ne pravi, nego da je tudi na tem področju eno izmed osnovnih vprašanj pravilnega razvoja pravilno pojmovanje alpinske izobrazbe. Posebej v kaosu modernega izobrazbenega in vzgojstvenega početja, ki je črte kulturnih dogajanj privedlo na neko ničišče, se moramo na vsakem poprišču ravnati po nujnem zahtevku: proč s polizobrazbo in z lažnim filozofiranjem o stvareh! Tudi v alpinizmu stoj na prvem mestu ideja visoke in celotne kulturnosti. Izmed sil, ki ga danes kar najbistveneje preobražajo, moramo imenovati vsaj nekatere, med prvimi pač zakon mase. Moderni alpinizem je zamoril vse individualnostne in osebnostne poteze, v njem je vse izravnano. Pač smo dan za dnem priča izrednih dejanj in dogodkov, ali to je večinoma posledica mehaničnih komponent in ostaja v mejah fizičnega. Dejanski smo danes v stanju, ki opravičuje trditev: »Kar zna danes le odličen sportnik-umetnik, je bodoči cilj razvoja za maso« (Tuma v knjigi »Naš alpinizem«, str. 51). V alpin-skem spisu se to stanje zelo dobro javlja v zatonu one psihološke resničnosti, ki je za prisotnost osebnostno poudarjenega pomena zelo značilna, namreč doživetja, na čigar mesto je stopil opis tehnike in pota v stilu »nove stvarnosti«. Moderni alpinist sploh ničesar več ne doživlja, nego samo še referira in faktična njegova umetnost je fotografija. Vendar, če bi to stanje dolgo trajalo, bi alpinizem nujno utrpel bistvene škode; zato bi bilo dobro, ko bi se dalo drugo mesto iste knjige tolmačiti vsaj v smislu neobhodnega zahtevka po individualnem alpinistu: »Končni namen in cilj alpinizma je vzgojiti ljudi v alpiniste« (str. 3, M. Kajzelj). Ker pa se je ta pojem sam med tem časom močno spremenil, bi bilo najprej treba obrazložiti smisel njegove vsebine. Iz notranje nuje tega razvoja ter iz logičnega značaja, nikakor pa v prvi vrsti iz reakcije zoper številne nesreče, si moramo razlagati tudi napredek tehnizacije alpinizma. Medtem ko je 19. stoletje treba presojati z ozirom na objekt ture, na objektivno težavnost (saj je bila alpinska tehnika kar najbolj nerazvita), je sedaj možno presojati alpinsko dejanje samo po njegovi tehnični strani in je tehnični 1 Osnovne misli o predmetu je g. pisatelj podal v prvi spominski številki lanskega leta (1933, str. 228). V sedanjem članku prikazuje, kako naj se te misli udejstvujejo; članek je bil spisan in izročen že za navedeno številko, a se je zaradi pretesnega, njej odmerjenega proatora moral odložiti na poznejši čas. — Uredn. moment glavno. To smo omenili že o priliki govora o doživetju; z udorom tehničnega momenta v alpinizem pa imamo pred seboj še druge važne spremembe. V alpinizmu starejšega datuma ima tehnika, to so cepin, vrv itd., le vlogo neobhodnih pomagal pri varovanju, s čimer je označen njen pomen. Naš povojni turizem se je sprva držal starih sledi; kakor povsod pa pomeni Jugov alpinizem tudi tu razvodnico. Osnovna ideja njegovih poslednjih tur ni več spopolnitev tehnike varovanja, nego uvedba stroja v opremo alpinista, kar mora poslej v presojanju alpinskih podjetij stati v prvi vrsti. Moderni alpinizem je tedaj, v nasprotju s starim, pionirsko-romantičnim, tehnično-racionalističen; saj njegova varovalna sredstva že daleko presega dejanski horizont, ki je odločilen za tehniko, dokler je le varovalna, a ona so utemeljena v na-ziranju, da je s strojem mogoče zmagati tudi največjo težavnost in tako razširiti alpinski prostor. Ta alpinizem tedaj temelji na ideji stroja. Sila značilno pričo za pravilnost naših trditev nahajamo v malenkostnem številu nesreč v okviru najtežjih tur. Ravno nesreče v Alpah so pa radi tehnizacije tudi nekaj zgubile, namreč svoj tragično-osebnostni značaj, Moderna alpinska nesreča, za katero naj bo klasični zgled padec Elementa Juga, je oropana dramatično-osebnostne tragike starejših katastrof, nego se nam predstavlja kot defekt v stroju, odnosno kot izraz njegove logične in bitne nespravljivosti s človekom. Vzporedno spreminja čuvstveno noto nesreč naziranje, da je alpinska nevarnost samo »subjektivna«. Že značilni Jugov primer pa teži k neki novi čuvstveni oznaki planinske nesreče sploh, in to iz osnov te racionalizacije, ki pa bi se popolnoma izvršila šele, če in ko bi se izvedlo med človekom in strojem osnovno izenačenje. Poleg civilizacije mas in tehnizacije deluje na alpinizem danes tretja sila, šport, in ta-le Jugova trditev označuje stvari, ki so se medtem razvile: »Po mojem mnenju je osnovni motiv... stremljenje po prvenstvu.« Brezuspešno bi bilo navajati razloge, zaradi katerih alpinizem ne more biti šport, in to iz preprostega razmisleka, ker se je položaj človeka spremenil v obeh področjih. Ako utrdimo svojo predstavo teh pojavov v njih historični obliki, moramo reči, da je človek subjekt vseh gibanj, odnosno naj bi to vsaj bil. Danes ta trditev nikakor ne drži, zakaj nad njim so dobile oblast stvari. Kar je bilo nekoč popolnoma podrejeno in sredstveno, oddih in odmor, hoče imeti danes prvo besedo in biti cilj, delo, kakor smo že dejali. Zato je v prvi vrsti potrebno, da najde človek osrednjo duhovno utemeljitev celotnega življenja, preden bo nanovo utemeljil posamezna okrožja svojega delovanja. Udor športa v alpinizem vidimo zlasti v njegovi razširjenosti glede na maso ter številčnost, dalje glede na višino turističnega izkustva ter glede na psihološke prvine. Mase, ki plavajo, prisostvujejo nogometnim tekmam itd., srečujemo tudi v planinah in nosi jih kolektivna plast športnega mišljenja. Prepad med staro in novo generacijo se izraža zlasti v povprečnem sposobnostnem indeksu posameznika in celote z ozirom na zmožnost obiskavanja Alp. Ta indeks je visoko zrastel, prejšnje izkustvo poedinca se je naložilo v apriorno, kolek- tivno izkustvo velikih množic (prim. gornji Tumov citat). Vendar — današnja razširjenost je požrla nekdanjo intenziteto ter individualnost planinskega dejanja in doživetja: poset Triglava ni v ničemer različen od julijskega popoldneva na Savi. Ta sportska moda pa je posebno izrazita v zimski turistiki, ki se je na široko odprla množicam. Še pred dvajsetimi leti kraljestvo maloštevilnih izbrancev, ki so zimsko turo pojmovali zgolj alpinistično in ne zimsko-sportno, je zimski obisk planin dandanašnji navadna stvar, vendar na občutno škodo zimske alpinistike, za katero moderni človek kratko in malo nima niti smisla niti časa. Substanca alpinizma zaradi teh pojavov, ki jih zahtevajo diktati moderne higijenike, športa itd., le trpi. Kljub tem spremembam v smislu masnega pojava ali morda ravno zaradi njih pa opažamo v alpinizmu postopno naraščanje specializacije, kar se izraža že v smislu nove uporabe terminov. Današnji izraz »alpinist« pomeni — v nasprotju s hribolazcem ali planincem preteklega stoletja — že skoraj strokovno izšolanega pro-fesionalca-plezalca, vsekakor pa turista, ki je po svojem zanimanju specialist. Stara vsebina izraza, ki je obsegala predstavo neke žive in konkretne celotnosti ter organične polnosti (to predstavo vsebuje naš naslov), se je umaknila novemu abstraktnemu pojmu. S tem je v ozki zvezi tudi specializacija alpinskega delokroga, na primer kar pri nas. Izza Jugovega nastopa prednjačijo v slovenskem alpinizmu Julijske Alpe na škodo Karavank in Kamniških Planin, ki mlademu rodu ne nudijo onih »problemov« ko Julijci. V teh je mlada generacija v nekakšnem delovnem planu izvršila množino preciznega dela in rešila nepregledno vrsto splošnih in specialnih problemov. Obrat na boljše pa bomo začutili, ko bodo Kamniške zopet stopile v območje alpinističnega zanimanja, in sicer mimo navadnega turističnega in tehničnega ozira. * * * Naš alpinski prostor je danes domala izrabljen in osvojen; zato je lahko delo pojavom, ki smo jih pravkar našteli. Cilj planinskega delovanja se zato obrača k vedno jačjj in popolnejši racionalizaciji, k izpopolnitvi sredstev ter otvarjanju novih vidikov. Na kratko lahko rečemo, da je v njem in z njim sredstvo postalo samostojen smoter in popolnoma nujno se njegov razvoj bliža ničišču, odkoder se bo njegov pomen moral nanovo fundirati. To dejanje pa se ne bo moglo zgoditi mimo in preko današnjega stanja; nikaki romantiki nismo, da bi to zahtevali in bilo bi škoda, ko bi se dosedanje izkustvo, ki ga je ustvaril in zbral, uničilo. Saj vse to tvori objektivno vsebino alpinizma. Vendar spremembe bodo nujno potrebne in točka, kjer mora vsak bodoči poizkus utemeljitve zastaviti svoj trud in napor, je edinole točka človeškega življenja v okviru alpinizma. »Z izbodritvijo telesa, s poletom v vitalnem pogumu in z obvladano obliko se človek še ne more izogniti nevarnosti, da izgubi samega sebe,« pravi filozof K. Jaspers in odgovor na vprašanje, kaj je alpinizem in ali je še možen, je istoveten z našo nalogo, da rekreiramo tudi v alpinizmu duhovno podstat človeške osebnosti. Popolnoma istočasno s povojnim mladinskim gibanjem, je skušal Klement Jug utemeljiti oblike nove osebnosti in človeka iz duha alpinizma, kar je bilo toliko izredno kot brezuspešno početje. Osebnost — to vidimo danes, ko so se linije človeških kultur jele iztekati druga za drugo v pesek, v nič — se bo morala najprej obnoviti zunaj alpinizma v svetu čistih duhovnih odločitev in problemov, neodvisno od prvega. In šele odtod se bodo njeni elementi obnovili tudi v alpinizmu, to se pravi posredno. Kajti alpinizem more načelno več prejeti nego dati, v čemer je dan načelni smisel in način njegove vzgoje; če pa ponovimo gornjo antitezo, bomo rekli: oddih se utemeljuje preko dela in ne narobe. V okviru tega spoznanja leži možnost izhoda iz marsikaterega položaja, pa tudi iz alpinističnega. Zavili smo v malo selo. Na južnem koncu stoji leseno pritlično poslopje — šola, obdano s trato in z nizkim kamenitim zidom. Raz-tovorimo konjiča in poležemo pod senčnato lipo. Zala petnajstletna Črnogorka nam prinese veliko skledo ljutega mleka in črnega kruha. Visok, simpatičen možak pristopi k nam in koj se zapletemo v pogovor. Izvemo, da je učitelj tu na samoti. Kmalu za nami primahajo na nizkih konjičih poleg tovornih živali neki starejši gospodje iz Zagreba. Namenjeni so v Žabljak. Daleč vodi danes še njihova pot, skoro dalje ko naša. Častitljiv turist s sivo brado in z dežnikom v roki — obramba mu je bil proti solncu — nam je kar imponiral. Pravili so nam, da mu je 70 let. Mleko smo kmalu pospravili — še nahrbtnikov smo se lotili in vneto pregledovali vsebino. Ibro, preprost možakar, je ravnal pametneje. Kar za pas v usnjeno torbo je vtaknil čebulo, kos kruha in kajmak ter zadovoljno žvečil preprosto hrano. Počitek pod lipo se nam je prilegel. Soparica je sumljivo rasla, za visokim Maglicem so se nakopičili temni oblaki. V največji vročini, okrog dveh popoldne, smo odrinili dalje. Kakih sto metrov visok gozdnat hrbet, ki sega povprek čez planoto, nam je zapiral pogled na Durmitor. Čez malo sedelce na zapadu smo hrbet prekoračili, nadaljnja pot pa je bila kakor šetnja med lepimi pašniki. Za smer so nam služili veliki drogovi, o katerih nismo prav vedeli ali so res samo za smer ali pa nameravajo tod napeljati brzojav. Po valovitih gričih smo hodili vedno dalje, vedno bližje Dur-mitorju. Toda kralj Črnih Gora je bil zavit v moker in neprodoren deževni plašč. Opazovali smo zanimivo igro prirode, ko je ploha v obliki velikanskega lijaka pogledu zastrla visoke gore. Na zapadu je bil Maglič že v nevihti; ni čuda, da je prihrumela tudi na nas in nas pošteno zmočila. Mokri smo veselo korakali naprej mimo samotnih hiš naselja Kneževičev. Daleč od poti so stale lesene hiše in nismo mislili na zavetje. Obleka se je kmalu posušila na koži. Še pred solnčnim zatonom se je zjasnilo. Na levo se je temnila črna črta: globoka dolina Sušice. Nad njo v daljavi valovita planota, Lipoošek Marijan: Durmitor na morje (Dalje.) Foto dr. Br. Gušič Kapelica pri Nedajnu posestrima naše, in pred nami na jugu — Durmitor: dolgi skalnati grebeni z divjimi roglji nad temnimi, na videz kratkimi stenami. Naš trieder je romal iz roke v roko in radovedni smo kar med hojo opazovali kraj naše skorajšnje preizkušnje. Blizu, preblizu so nam bile gore. Vlažen zrak, očiščen prahu, nam je pričaral sliko v varljivo bližino. Nismo v tem slutili slabega vremena. Izza oblakov je solnce rdeče posvetilo na mogočni, široki Prutaš in na Grudo, ko smo čez planinske pašnike zložno romali do male vasice Nedajno, kamor smo mimo ljubke pravoslavne kapelice dospeli, ko je nastopala noč. Končno smo bili tik pred vstopom v Durmitorjevo kraljestvo. Vasica Nedajno nas je nemalo spomnila na našo Veliko Planino. Valovit svet, porasel s planinsko travo, nedaleč nad vasjo na vzhodu rob planote, kjer se je prevalila strmo v dolino Sušice, temen pas smrekovega gozda na jugu, na sever pa travnate poljane, na katerih se je paslo govedo, in v zraku planinski krokarji. Okrog 1400 m visoko leži prijazna planinska vasica. Ibro nas je vodil do najimenitnejše hiše v vasi, kjer živi in prebiva krepki Črnogorec Matija, visok mož z dolgimi črnimi brki. Čez vaško gnojišče smo po brvi balansirali na dvorišče pred hišo. Kobilica pa je mahnila kar čez sredo tega zlatega kmetovalčevega zaklada. Nedajnčani so nas kajpa precej ob-suli, gazda Matija sam nas je, čeprav neznance, vodil v sobo. Čedna je bila kamrica, tri pravcate postelje smo videli v njej, lepo mizo in stole krog nje, na stenah vse mogoče pisane podobe in ikono v kotu. Gazda Matija je zaposlen pri nekem podjetju, ki doli v Sušici izsekava gozd in splavlja les po rekah proti severu. Dobri možakar nam je z rohnečim glasom razlagal, kaj premore njegova kašča. »Ima kajmaka, ima sira, ima varenike, ima i ljutog mleka!« Zraven si mislite dvoje mogočnih rok, ki spremljata vsako besedo s široko kretnjo. Na tihem srno se mu od srca smejali in Marij nam ga je pozneje, ko ga je še obogatil s svojo živahno domišljijo, imenitno posnemal. Ko smo razložili, kdo smo in kam gremo, nam je gazda Matija povedal, da v gorskem okrešlju, kjer smo se hoteli naseliti, letos ni — nikogar. Kar obnemeli smo — kaj bo vendar z nami? Brž smo se odločili in sklenili nakupiti si tu v Nedajnu kruha, kolikor nam bo mogoče, za ostalo pa bomo že potrpeli; saj sosedna planina ni daleč od našega okrešlja. Seveda v takile vasici, kakor je Nedajno, ni nikake posebne pekarne; preproste hlebe si pečejo sami, kakor pri nas v manjših vaseh. Matijo smo pobarali, če si lahko kar pri njem naročimo kruha, in zarohnel je: »Mooože! Može za pet kila, može i za dva kila!« Pa smo rekli, rajši za pet! Med večerjo je Ibro dejal, da ne gre več dalje, češ, pota več ne pozna in da mora domov. Sedli smo torej k posvetovanju. Dvoje potov je bilo pred nami. Na vzhodu, kakor sem že omenil, je ležala globoka Sušica, ki je vodila naravnost do planinske doline, katero smo že od vsega početka določili za naše bivališče v Durmitorju. Ta dolina, oziroma kotanja se zove Škrke. Matija je pravil, da pot po Sušici do Škrk ni vsa prehodna za konja. Škrke zapira visok skok: Skakala mu pravijo; peš se da prav lahko priti po skalah navzgor, konjiču pa je nemogoče. Druga pot je pomenila za nas velikanski ovinek. Od Nedajna bi morali namreč daleč na jug, po planoti okrog globeli Sušice in okrog Prutaša v Todorov Do, planino na zapadu Prutaša; od tam spet v velikem loku v Škrke. Matija nam je odločno svetoval, naj si izberemo prvo pot; kajti, dejal je, kljub temu, da bomo hodili zadnji del peš, imamo mnogo bližje. Dogovorili smo se torej z nekim domačinom Nedajnčanom, da nam ponese s konjičem nahrbtnike po Sušici do Skakal; od tam, so rekli, smo v pol ure v Škrkah. Spat so nas hoteli spraviti v postelje; pa smo se uprli. Ej, to smo bili ves čas previdni! Ni nam bilo do rjavih živalic, ki te ponoči prijazno grizejo. Zaprosili smo rajši za prazno sobo, razgrnili po tleh plahte, vsak se je zavil v svojo deko in kaj sladko smo spali — kosti se trdega ležišča hitro privadijo, če so potrebne spanca. Skozi Sušico v Škrke. Drugo jutro se je navsezgodaj poslovil Ibro od nas. Prijatelji smo postali v kratkem času. Za slovo smo mu stisnili v roke še škatlo cigaret, ki jo je ves vesel zataknil za svoj pas, podal vsakemu žuljavo desnico in odjezdil na kobilici proti svojemu daljnemu domu. Nas je čakal pred hišo nov konj, krepkejši od Ibrove mrhe. Po zajtrku smo kmalu krepko stopali v klanec proti robu travnikov. Na kraju planote smo presenečeni obstali. Pod nami se je nenadoma odprla globoka Sušica. Strma, z mogočnimi smrekami po- rasla pobočja so padala v globel, kjer se je na dnu vila ozka poseka. Nasproti nam, na sosednem robu, so valovite griče pokrivali gosti gozdovi, med njimi so ležale odprte jase, kjer so se tiščale druga ob drugi hišice Male Črne Gore. Sive megle so zavijale gore, solnce je tupatam prodrlo skozi oblake in obsevalo s toplimi jutranjimi žarki gorski svet okrog nas. Samotne smreke so stale na parobkih, pomaknjene daleč nad prepade; visoko nad njimi sta mirno krožila dva orla. Vzpetine nad Nedajnom so bile zavite v meglo, nič dobrega ni obetalo vreme tisto jutro. Vendar nismo mislili na to; kajti pred nami se je odpiral svet, kakor smo ga vajeni komaj iz naših gora. Deloma v zložnih ovinkih, deloma strmo navzdol nas je vodila pot. V dnu doline smo se obrnili navzgor. Kmalu smo prispeli do velike ravnice, porasle z ostro vodno travo. Koj smo vedeli, da je to dno presihajočega Sušičkega jezera. Ilovnata tla so bila še mokra in do gležnjev se nam je mestoma udiralo v blatno dno. Sprejel nas je v okrilje čudovit gozd: ogromne smreke med košatimi javorji in vitke hoje med krivenčastimi gabri. Gozd, kakor ga more ustvariti le bujna domišljija. Med drevjem travnate jase, pokrite z rumenimi cvetkami, da kar zablešči očem, ko stopimo na piano izpod temnega vejevja. Dno doline je tesno in bister potoček žubori proti Tari navzdol. Na pobočjih so se obešale megle in so segale z mokrimi krili prav do vrhov dreves. Nemiren zrak jih je razganjal in vlačil vedno nove po dolini. Naša stezica se je začela kmalu strmo dvigati. Drevje v gozdu je postajalo nižje, klanec strmejši. Natovorjeni konjiček je delal s svojim ogromnim tovorom prave čudeže; saj je bila steza mestoma že prav planinska. Pred hudimi strminami je počakala bistroumna žival, se zagnala in v skoku premagala klanec, da so naši nahrbtniki prav živahno odletavali od smrek. Dolina Sušice se vzpne v visoka pobočja, zapira pa jo strma stena Grude. Drevje se zniža v grmovje, grmovje v borovje, iz tal pogledajo skale in grušč. Na levo smo se držali, tja nas je vodila komaj vidna steza in kmalu smo dospeli do strmega skoka Skakala, koder pada slap v tenkem curku čez skalnato steno. Raztovorili smo živalco, kar se ji je gotovo dobro zdelo. Nedajnčan se je kmalu poslovil, mi pa smo se oddahnili pred naskokom Skakal. Radovedni smo ogledavali visoke gore krog nas, prve strme stene in drnasta pobočja. Za skokom je bilo nebo temno, tam pa je bil tudi naš cilj. Oprtal si je torej vsak svoje breme in počasi smo odrinili navzgor proti skoku. Prav nič ni težavno plezanje, le nahrbtnik hoče nazaj v dolino. Seveda se ne vdamo njegovi volji in kmalu premagamo tiste desetine metrov skrotja. Odpre se široka kotanja, borni borovci silijo iz gruščastih tal. Čez velike naložene skale stopamo, pod njimi šumi voda. Konto obidemo na levi strani, koder se dvigajo melišča v visok travnat greben. Na drugi strani se položno spustimo v nekaj korakih do velikega, temnega jezera. (Dalje prih.) Naš kotiček CEROVEC POD BOČEM »Kdftr malega ne časti, velikega vreden ni.« Slomšek. Veličina visokih gora nas navadno tako prevzame, da prezremo krasote in razglede nižjih gričev in gora. Človekov pogled je pogostokrat tako prešeren in njegov spomin tako nehvaležen! Kar nas je včasih s prijetnim občutkom razvnelo in razvedrilo, nas zdaj ne miče in ne vabi več. Naši predniki so mislili in ravnali drugače. Trdne poti in izhojene steze so jih vodile na lepe griče in razglede; ^zdaj pa raste grmovje in zelene trave«. Tako je danes tudi s Cerovcem pri Rogaški Slatini. Cerovec se imenuje vinorodno pobočje med Bočem in Rogaško (Donačko) goro. S kakšno pozornostjo in podrobnostjo omenja še dr. Matija Macher, zdravnik iz Gradca, lepe poti in iz-prehode po zelenem Cerovcu! V svojih zdravniških navodilih (1823) vodi svoje slatinske goste v prosto naravo pod zelini Boč. Pripoveduje jim, kako se dopolnjujejo zdravilna voda in cerovški zrak in sok (vino!) drug drugega; obeta jim okrepljenje in ozdravljenje, če se bodo, kolikor mogoče vsak dan, zatekli v okrilje solnčnega Cerovca. V Cerovec drže še danes tri poti, katerih pa nobena ne zasluži več tega imena. Pot iz Rogaške Slatine do Potočnikove posesti je še »pot«, kakor se spodobi, od ondod naprej pa se prične prestavljanje korakov in premetavanje voz, da se Bog usmili. Še slabša je pot, ki pelje mimo Baumanovega zemljišča skozi Cerooec pod Bočem Ločni dol v Cerovec. Pot preko Ristove restavracije do Luisenhofa se ti pa večkrat izgubi pred očmi in izgine pod nogami da ne veš, kje in kam bi jo nadaljeval. Hoteli smo podati en sam zgled, kakšni smo, da drug drugemu ne privoščimo lepe poti do lepega cilja. Zakaj so oblasti in cestni odbori v tem pogledu, kako naj rečemo, tako pozabljivi ali prizanesljivi, odnosno nepostrežljivi? In to v kraju, ki naj slovi v širnem svetu? Okvir daje podobi primeren okrasek in okolica svojemu kraju prijetno privlačnost. Dokler se merodajni činitelji ne bodo spomnili na dolžnosti, ki jih imajo do potov in prehodov, toliko časa planinstvo na Boču in Rogaški gori ne bo moglo prav uspevati. Kaj lepote ostane domačinom in tujcem prikrite zavoljo naše pomanjkljive gostoljubnosti, ki naj se kaže tudi v dobrih potih. Kar smo zapisali pod Cerovcem, seveda ni zapisano samo za Cerovec. Vendar — ne glede na nevabljiv dohod — je vinorodni Cerovec privabil k sebi že mnogokaj obiskovalcev; privabil jih je s svojo prikupljivo solnčno lego in s svojo veličastno planinsko fasado. Morebiti ne najdete tako lahko holma, na katerem so zadivljeni stali tako imenitni možje, kakor bi jih mogel zapisati Cerovec v svojo spominsko knjigo, če bi jo imel. V Ogrizkovi gorici se sicer nahaja mnogoletna spominska knjiga; ta pa je le bolj zasebnega značaja. Škof Stross-mayer se je v prvih letih svojega obiska v Rogaški Slatini rad pomudil v cerov-škem pobočju. Nadškof dr. Bauer se še vedno z veseljem spominja krasnega izleta v Cerovec pred 20timi leti. Oblikovalec naših mestnih ulic in trgov in drugih javnih prostorov, Jože Plečnik, se ni mogel dovolj načuditi prelepemu solnčnemu zapadu, ki ga je videl jeseni v cerovških vinogradih. »To je bil zaton,« je dejal, ;>da se bo človeku še jutri in pojutrišnjem tožilo po njem.« Ta vzklik pove več ko vsak opis. Kako dobro dene naši duši, če srečamo spet enkrat moža, ki je ves dovzeten in zaverovan v lepoto božje narave! Flamski pesnik Hendrik Conscience toži: »Edino človek ostane neobčutljiv za lepoto, s katero je okrašen njegov zemeljski stan. Živali in rastline, čuteče in brezčutne stvari, se vesele vpliva jasnega solnca, človek pa leži brez zavesti v lenem spanju, iz katerega se ne bo prebudil prej, preden premine veličastni prizor v naravi.« Toliko gostov pride vsako leto v Rogaško Slatino; skrbno gledajo, da ne mine brez njih noben pomembnejši večerni koncert, nobena posebnost v Ton-kinu; a najlepšega, kar bi mogli doživeti, solnčnega vzhoda ali zatona v bližnjem Ce-rovcu, niso videli. Rajši se s temnim občutkom in plašnim pogledom vračajo iz kino-gledališča, ko z oživljenim srcem in z lepim spominom s Cerovškega ohribja. Pa niso vsi taki! Nekateri so se že uverili, da vsa letovišča in zdravilišča brez svetlega in toplega stika z božjo naravo ne pomenijo za dušo potrebnega poleta in ne za telo pravega zdravja. Uvideli so tudi, kako kratkoviden je človek, ki čita iz drugotnega vira namesto iz prvotnega; ki bere tiskano knjigo v naravi namesto pisane knjige — žive narave. Razgled, ki se nam po kratkem, polurnem pešpotu nudi s Cerovca, je presenetljiv. Med potjo skozi Ločni Dol nisi videl nikamor in zdaj si se povzpel le nekaj deset metrov nad ozkim dolom, pa stojiš na sijajni razgledni planiti. Pred teboj se razteza obširna pokrajina od hrvatskega Zagorja na levi do Pohorja na desni strani; izza ozadja pa se dvigajo dolenjski vrhovi nad Zidanim Mostom. Ob tebi zelene vinogradi in pod njimi šumi v zlatem letu rumena pšenica. Nikjer v okraju trta in pšenica ne dozori tako stoterno kakor v Cerovcu. Škoda, da je ta rodovitni del solnčne zemlje pretesen in preobljuden. Ce-rovčani so pri teh utesnjenih okoliščinah, kar zadeva življenje, sicer veseli, vendar skromni seljaki. To skromnost je morala ob suhih letih občutiti tudi živina. Zgodilo se je pred mnogimi leti, da je Kružnarjevemu Francku na dolgem mučnem potu, tik pred Celjem, poginila sestradana kobila. Pa Franček se je znal potolažiti: »To je bila nenavadna žival! Od samega veselja, da je zagledala lepo Celje, je kobilica skoprnela na tleh.« Ko tako poslušaš zgovorne seljake, spoznaš, da je človek na vsakem koščku zemlje lahko veder in vesel, če je zadovoljen z malim in pri vseh nezgodah ravnodušen. Seveda je treba precej nesebičnosti, da narave ne gledamo samo s stališča koristnosti. To, kar nam narava razodeva, je večje in višje ko to, kar nam daje. V svoji lepoti in vzvišenosti nam odkriva božjo moč in dobroto. Le samo v sebi mirno in skromno srce se more poglobiti v skrivnosti božjega razodetja v naravi. V naravi so skrivnostne sile, ki morejo mislečega človeka prenoviti dušno in telesno. Ali zgolj tekmovanja, kdo bo prehodil več vrhov in kdo bo stopil na najvišji vrh, še ne prineso pravega prerojenja. Na človeku, ki ga je res prenovila narava, se pozna, kakor na Mozesu, ki se je molčeč in z ožarjenim obrazom vrnil z gore k ljudstvu, ki ga je spodaj čakalo. Kadar greš v naravo, se zberi kakor bi šel v svetišče; kajti tudi tam je Bog, ki hoče govoriti s teboj. Prav od naših pristnih planincev pričakujemo, da nam bodo, prevzeti in navdihnjeniod božje narave, zapisati tisti »veliki tekst«, ki že tako dolgo govorimo in pišemo o njem, pa ga še od nikoder ni. Dr. A. M. Jos. Wester: »PLANINSKE TURE« NA RABU Mnogo naših rojakov prihaja na Rab, da tamkaj v udobno urejenem kopališču, v mestu Rabu, prebijejo svoj poletni odmor. Toda udobnost primorskega letovišča in v njem bujno utripajoče družabno življenje prične človeku, vajenemu, da se kreta v prosti nepotvorjeni prirodi, kmalu presedati, tako da si rajši poišče še neznanih poti po otoku, ki so mu nadeli kraseči naziv: »biser Adrije«. Med letoviškimi gosti je gotovo vselej neko število takih, ki se jim zahoče planinske turistike, a je tu pogrešajo. Nadomestek za njo jim nudi kraški Rab sicer v skromni obliki, vendar se more v neki meri vsak po mili volji turistično udejstvovati. Tri ravninske usede: dolina Kamporska, draga Supetarska in dolina Loparska dele hriboviti otok v štiri planinske predele, izmed teh najdaljši in najvišji je Kamenjak (Tinjaroša), ki se vleče od severnega rta Sorinja do južnega, do Gavranice, nad 20 km v dolžini, ter dosega najvišjo točko v Straži nad mestom Rabom, nekako v sredini tega gorskega hrbta. Geološko zanimivejši pa je petero-prsto razčlenjeni polotok Loparski z mikavnimi dragami in dražicami, med katerimi sloveta nad 1 km dolga plaža Crnica, ki utegne postati v sezoni najživahnejše kopališče, in »Sahara«, v kateri se kopičijo skladi peska v taki izmeri, da je neka filmska družba v njej snemala puščavske prizore. Dasi je Rab v glavnem kraškega značaja, vendar nudi spričo obilice izvirkov žive vode ter lepo obdelanih planih dolin in položnih vinorodnih brd dokaj izmenit obraz svoje naseljenosti in talne kulture. Višinski predeli so sicer kameniti in goli, a ponekod jih porašča bujna »šikara«, kjer imajo ovce in koze dovolj paše. Kako bi se dalo to sicer pusto lice kraškega sveta preobraziti!, kažejo parcele, v katerih je javna uprava poskrbela, da vanje nima dostopa ne objestna drobnica ne brezobzirna sekira. Tako v zapadnem predelu krasno uspevata zaščitena državna šuma Dundo (čul sem tudi naziv Dundovo) in obsežno gozdovje na Kali-frontu; to grško-latinsko ime menda spominja na davne prve naselnike tega otoka. Čemu navajamo vse to? Da bi opozorili naše letoviščarje na lepe prilike, kako lahko peš prehodijo ves otok ter združijo prijetno, a prelagodno kopališko življenje s koristnimi in krepčilnimii izleti po kopnem. Kdo bi se venomer meh-kužil v mondenskem ozračju moderno urejenega primorskega letovišča! Bolj si okrepiš telo in osvežiš duha, če kreneš navsezgodaj iz mesta ven na piano. Tam na razpotju za hotelom Imperial, kjer razkladajo seljaki in seljakinje tovore z magar-cev ter si jih sami oprtujejo, da poneso butare drv in košare z zelenjavo na mestno »pijačo« — zakaj po letoviškem predpisu ne sme stopiti nobeno živinče na vzorno čiščeni mestni tlak — tam zavije izprehodnik (ne morem ga nazivati turista) na desno v breg do cerkvice sv. Ilije, odkoder se mu razgrne prvii lepi pogled na štiristolpo mesto, zgrajeno na ozkem zemeljskem pomolu, ki ga od treh strani obliva sinje morje. Pot nadaljuje med skrbno obdelanimi njivami in vinogradi sela Mundanije, na kar krene strmo vkreber po novo nadelani stezi, označeni z belo-rdečimi krogi (a la Knafelc), da prestopi pri zadnji hiši, že na rebri Ka-menjaka, v skalovit svet. Lepo je nadelala to »planinsko« pot mlada podružnica HPD »Kamenjak«, tako da se po njej kaj zložno šetaš tja do z betonskim zidom zajetega izvirka »Žive vode« (265 m). Po dveh ovinkih dospeš na »Vidililco dr. M. Tomašiča« (315 m), kjer moraš postati, da uživaš obsežni razgled na mesto in luko Foto dr. Br. Gušič Sušieko jezero Pogled s pobočja Kamenjaka na luko in mesto Rab in vso zapadno stran otoka. Prav, da so to sijajno razgledišče — nizka kolobarna stavba je, s premerom kakih 5 m — poimenovali v priznanje možu, ki mu gre zasluga, da je pobudi! v Rabljanih smisel tudi za planinsko panogo turistike. — Nerad se ločiš od te točke, da se še malo povzpneš na Stražo (408 m), na najvišji vrhunec vsega otoka. Ta absolutna in hkrati relativna višina je za ok. 50 m višja ko relativna višina naše Šmarne Gore ali Poštele nad Mariborom, nudi pa impo-zanten pogled proti vzhodu: na vsaj 100 km dolgo falango srednjega Velebita, tega mrkega gorskega zaslona Hrvatskega Primorja in Like. Diven prospekt je to, ki se z robatimi grebeni Rožanskih Kukov, Plješevice in Šatorine ostro odraža od sinjega neba, dočim se njega skromno razčlenjeno podnožje zrcali v gladini tesnega Podgorskega preliva. Kdor napravi tak jutranji ali večerni izlet na Kamenjak — vsa hoja navzgor traja le poldrugo uro — se vrača v mesto v prijetni ubranosti. Saj je doživ>al na njem nesluten estetski užitek, ki mu ne najde sličnega v puhlem kopališkem vrvežu. Enako zadovolji izletnika izprehod k franjevskemu samostanu sv. Evfemije, kjer si ogleda zanimive starine v obeh cerkvicah, na dvoru in v knjižnici. Od tu nadaljuje pot preko močvirne ravnice v nasprotni breg, da dospe v slovečo »Šumo Dundo«. Kar ne verjel bi očem, ko opaziš v skrbno negovanem prirodnem parku močna debla hrasta, cera, bora, ciprese, lavora in mrtvike (pistacije), vmes pa zeleniko, laško mirto in grmovje visokega resja (erica arborea). Kako skromna pritličina v primeri s to košato sorodnico je naša gozdna resa! Sredi gozda pa te preseneti obširna zelena jasa z belim logarjevim domom. Ni čuda, da so tu v po-setniški knjigi zabeležena imena tujcev iz vseh krajev Evrope, zlasti Nemcev; tudi kljukaste križce sem že našel njih imenom pritaknjene ... Kamen jak, z oidilico dr. Tomašiča (levo zgoraj), p ozadju mesto Rab Ne more reči, da pozna Rab, kdor si ne privošči izleta v Lopar, seveda ne zložno s parniikom ali jadrnico, temveč peš. Od že omenjene cerkvice sv. Ilije, okrašene s spominsko ploščo o tisočletnici kralja Toniislava, nadaljuje pot ves čas po hrbtu vrhovja med Kamporsko in Supetarsko dolino, v višini Supetra se spusti z brega in preprečka rodovitno poljano ter mimogrede poseti starodavno opatijo sv. Petra. Zdaj stoji tam poleg cerkve le še borno župnišče, ki ima v njem tudi narodna šola svoje zavetje. Nato krene potnik zopet vkreber ter hodi, ves čas držeč se poti ob brzojavnih drogovih, po valovitem svetu, da se mu naposled po dveurni hoji odpre diven pogled na lepo obdelano Loparsko ravnico in zeleni polotok. Tam vrh klanca sede, da nemoteno strmi na ta znameniti, najbolj razčlenjeni severni pomol otoka Raba. Tu je pokrajina ohranila še dokaj nepotvorjeno lice, tu še ni velikih hotelov ne šopirnih vil ne udobno opremljenih kopališč. Že prihajajo semkaj gostje, ki se jim hoče samote in skromne domačnosti in cenenega bivanja ob morju. Najugodnejše prirodno kopališče imajo — brez vstopnine — v peskoviti dragi Crnici. V glavni sezoni pa se baje navali tujcev nič-koliko, ki si postavijo šatore, da uživajo tu po več tednov trajajoč »weekend«. So še drugi rabski izleti, ki se. dajo v eni smeri opraviti z jadrnim vozilom po morju, nazaj pa lepo peš ali narobe, n. pr. v idilično samujočo drago Matovico ali k Sv. Kristoforu ali v vinorodni Barbat, odkoder se izletnik lahko povzpne na brdo k slikovitim ruševinam Sv. Damjana. Nekakova »piece de resistance« za rabske letoviščnike pa je pomorski izlet v primorsko mestece Jablanac in v tesen ZavTatnico, ki jo v reklamno svrho kar »fjord« nazivljejo. Kdor pa je posebno podjeten in odporen, si izbere Jablanac za izhodišče veleplaninske ture v višavje kršnega Velebita. Planinci — na Koroško! Slovenski turisti preveč zanemarjajo slovensko Koroško, dasi je Koroška eminentno planinska dežela. Kdo izmed njih je že bil na Dobraču, ki ga zaradi njegovega veličastnega razgleda zovejo »Koroški Rigi«. Ali na Svinji Planini, ki je severni mejnik sedanje slovenske zemlje? Ali na južnih vrhovih slovenske Ziiljske doline: na Poludniku in na Ojstrniku? Koliko jih je že bilo na Golci (ki jo vse slovensko Podjunsko ljudstvo tako naziva, a po naših knjigah so do najnovejšega časa rabili posnetko »Korioa« iz »Koralpe«). Koliko jih je že bilo na Magdalenski gori ali pravilneje: na Gori sv. Helene ali na Šentaleni (= Sveti Heleni), kakor pravijo Slovenci domačini? Tudi ta gora je severni mejnik slovenske zemlje na Koroškem in se nudi z nje izletniku prelep razgled po slovenskem (na jug) Korotanu, pa tudi po nemškem (na sever). Ziljska dolina je tako blizu Gorenjske! Slovenski Ziljani, so i po značaju i po govorici mnogo bolj podobni sosednim Gorenjcem nego slovenskim Podjunča-nom. In vendar: kako malo je slovenskih turistov, ki poznajo Ziljsko dolino, Ziljske »planine« (ki so bistveno različne od n. pr. Velike Planine) in slovenske Ziljane! Ziljani so pristno planinsko ljudstvo, kakor n. pr. Bohinjci. Toda prav malo so še preiskane značilne sličnosti, ki jih najdemo med ljudstvom slovenske krvi in jezika severno in južno od Korenskega sedla. Skupna jim je n. pr. beseda »tamar«. Med slovenskimi Ziljani pomeni »tamar« hlev za živino na planini. Po več vasi skupaj ima namreč svojo planino, a posamezne hiše imajo na planini svojo »fačo«. »Fača« je spodaj zidan hlev, zgoraj pa lesena bivališča za ljudi: kuhinja, velika soba in kake tri »kamre«. Poleg nekaterih »fač« se nahaja še poseben hlev za živino in ta hlev se imenuje »tamar«. Ziljani so sosedi Italijanov. Izvor besed »tamar« in »fača« mi ni znan. Koroški Slovenec. Obzor in društvene vesti Zveza planinskih društev Kraljevine Jugoslavije, ki ima svoj sedež v Ljubljani in v kateri je včlanjenih zdaj 11 društev, se bo letos na svojem kongresu sestala dne 8. in 9. septembra 1934 v Skopi ju. Zveza hoče to priliko porabiti za stvarno propagando v prid spoznavanja planinskih in sploh prirodnih krasot ter izrednih zanimivosti v južnih krajih naše države.. Za tiste dni je dovoljena četrtinska vožnja po železnici (brzi vlak v Skoplje in nazaj v drugem razredu okrog 450 Din, v tretjem razredu nekaj manj ko 300 Din) in bi se v Skoplju, ako se oglasi dovolj udeležencev, oskrbeli avtobusi za krožno vožnjo (v smeri Bitolj, Ohrid, Debar, Tetovo) ter izvršujočim planincem za vzpone na važnejše vršace ondotnih nad vse zanimivih planin, ki nam doslej veljajo še kot skoraj eksotične. V primeru dovoljne udeležbe bi se sestavil celo posebni vlak za vožnjo od nas v Skoplje; priglasiti se je treba prve dni julija pri Zvezi v Ljubljani; ona tudi daje podrobna pojasnila. Posebno živahno in glede znižane vožnje uspešno akcijo v prid kongresa in številnega poseta južnih krajev je počel osobito s spretno in duhovito pisanimi članki podjetni pionir planinstva v vseh onih krajih, g. Mih. Jovanovič v Skoplju. On je o teh krajih tudi izdal zelo pomembno knjigo »I z m e d j u Sar Planine i Osogoja«, o kateri bomo izpregovorili v prihodnji številki. Pavel Breznik. Klic Gorjancev. Roman. Izdala Kmetijska Matica. Ljubljana 1933. Gorjanci kličejo domačina rojaka, ki se je v mladih letih preselil v Ameriko in tam s pridnostjo in srečo postal bogat veleindustrijec, kot vdovca z doraslo hčerko Gaby zopet v staro domovino, ne zato, da bi brez posla užival svoje milijone, ampak da bi v okrilju Gorjancev ustanovil industrijsko velepodjetje. Stari Janez Dornik »se je sicer poameričaniil, a je navzlic temu vedno čutil v sebi mehko slovensko srce« (59). Prav tako je njegova hčerka po zunanji vzgoji in nastopu dovršena »Američanka«; pri povratku v Evropo privozi s svojim avtomobilom sama od pomorskega pristanišča na mejo Jugoslavije in dalje v Ljubljano ter na kupljeno posestvo Prežek pod Gorjanci; Ljubljano si ogleda z letala, jaše kakor moški in na moški način, radio in telefon sta ji vedno pri roki. Pa vsa ta moderna oprema ji ne zabriše ženskosti; sama pravi, da se. čuti žensko kakor vsaka povprečna ženska; saj zna poleg angleščine tudi slovenščino in pozna slovensko slovstvo, ki jo je pač naučilo slovenske domačnosti; prava domačica je v kuhinji in shrambi, celo v hlevu — saj namerava urediti na Prežeku vzorno gospodinjstvo, mlekarno in ne vemo kaj še. Gaby je sploh junak »romana«; moški okrog nje so vsi v drugi vrsti. V Ameriki je bila sicer že zaljubljena v pristnega Američana, a valovi radija ljubezni niso bili prave dolžine, en zasuk — in mir besedi in srca! Z vzornim in res moškim zdravnikom dr. Bevcem pod Gorjanci, ki se je zaradi prve nesrečne ljubezni vdal načelnemu samčevstvu, se Gaby prične nekaj približevati duševnemu soglasju, a to ostane takoj v mejah simpatije. Kaj hitro pa pritegne k sebi vzornega, pravkar diplomiranega inženirja Ivana, domačina siromašnega rodu, ki poučuje njenega mladega brata; prizna mu ljubezen in oče takoj privoli v zvezo; zet bo kot strokovnjak lahko vodil tovarno, ki nastaja pri Prežeku. — Pred zaroko je Gaby sicer za kratko dobo zapadla želji po svetovnjaškem amerikanizmu — v tej želji bi mogel biti opasen konflikt — a ona kaj hitro odoli izkušnjavi, ko spozna, da se za bleskom skriva gniloba ... Tako se nad vse dostojno dejanje razvija; sediš v naslanjaču in smehljaje gledaš in poslušaš vse te vrle ljudi; edina razburljiva prizora sta, ko dobi v Dor-nikovi hiši deček — ošpice in kap zadene starčka hišnika... Ta »roman« smete dati vsaki punčki v roke. Naši popularni pisci o Ameriki nam rišejo to deželo svarilno kot strašilo (Alešovec, »Ne v Ameriko«; Andrejčkov Jože, »Amerika«). :■Kliic Gorjancev« pa odkrito, morda nalašč, priznava takisto prednosti amerikanizma in pokaže v praksi, da nam tudi on more koristiti. Toda vcepljen naj bo na našo domačo, slovensko poštenost, skromnost, idiličnost, prisrčnost, zlasti pa na svojstveno lepoto naše domovine, v tem »romanu« utelešene v Gorjancih; taka nameravana duševna zveza z našo pokrajino je razlog, da smo spregovorili o tem literarnem delu na tem mestu. Dr. J. T. BzjirapcbH Typhctz, slasilo Bolgarske Turistične Zveze, ki izhaia 26. leto v Sofiji, se v 4. letošnji številki na str. 52/53 s toplimi besedami spominja v članku »Bolgarija v inozemstvu« g. dr. A. Brileja, češ, on je s skupino Slovencev posetil Vitošo, Rilo in Pirin izmed Bolgarskih planin ter najprej z živimii predavanji, potem pa s točnimi opisi in z lepiimi slikami poslušalcem in bralcem pred-očil lepoto Bolgarije in njenih gora, pa tudi simpatično orisal prebivalstvo. — Odstavek se končuje z zahvalo Bolg. Tur. Zveze dr. Briileju ter z željo, da bi se čez leto dni vrnil kot dragi gost med bolgarske brate in obhodil še nadaljnje ta-mošnje planinske kraje. Stanje SPD leta 1933. — Effectif de la S. P. D. en 1933. ai o g-i NZ Imena in sedež enot Noms des unites et des lieux i I Pl.Vestnik Čl. naročn. Abonnees > = £ o ►Cfl co o-g n c > (U « s Koče (v oskrbi) — Cabanes S E -G O naziv in kraj nom et lieu Osrednje društvo v Ljubljani . (La Centrale a Ljubljana) Podružnice — sections: 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. Notranjska Savinjska Belokrajinska Triglavska Gorjanska Jeseniška Kamniška Dravinjska Kozjanska Kranjska Kranjskogorska Litijska Mariborska Borovnica Celje . . . - Črnomelj..... - Dovje-Mojstrana - Gorje pri Bledu . - Jesenice ..... - Kamnik...... - Konjice...... - Kozje....... - Kranj....... - Kranjska Gora . - Litija....... - Maribor..... 14. »Peca« 15. Novomeška 16. Poljčanska 17. Prevaljska 18. Radovljiška 19. Rateška 20. Rogaška 21. Ruška 22. Mislinjska 23. Slovenjebistriška 24. Bohinjska 25. škofjeloška 26. šaleška 27. Tržiška 28. Trboveljska 29. Posavska Mežica-Črna . . . Novo Mesto. . . Poljčane..... Prevalje..... Radovljica . . . . Rateče-Planica. . Rogaška Slatina . - Ruše ..... Slovenjgradec Slov. Bistrica Srednja vas Škofja Loka Šoštanj . . . Tržič .... Trbovlje . . Zidani Most 3080 890 28-9 * Naročniki izven članstva niso všteti. 14 616 40 66 52 213 67 114 52 298 53 73 1073 145 146 50 77 135 53 45 197 102 100 62 106 145 157 243 153 2 65 7 4 21 42 17 5 6 86 11 108 •9 12 4 7 19 2 10 19 4 7 12 28 14 14 17 15 7727 1455 18-7 53 14-3 10-5 17-5 6-1 40-4 19-7 25-5 4-4 11-5 28-2 15-1 15-1 10-0 6-3 8-3 8'0 91 141 3-4 22-2 4-6 3-9 7-0 19-4 26-4 9-7 8-9 7-0 9-8 Aleksandrov Dom pod Malim Triglavom. — Aljažev Dom v Vratih. — Cojzova koča na Kokrskem sedlu. — Češka koča na Stolu. — Dom v Kamniški Bistrici. — Dom na Krvavcu. — Erjavčeva koča na Vršiču. — Hotel »Sv. Janez« ob Boh. jezeru. — Hotel Zlatorog« ob Boh. jezeru. — Koča na Kamniškem Sedlu, — Koča pri Triglavskih jezerih. — Koča na Veliki Planini. — Krekova koča na Ratitovcu. — Mainerjeva koča pod Črno Prstjo — Orožnova koča na Črni Prsti. — Spodnja koča na Golici. — Stani-čeva koča nad Peklom (ob Trigl. ledeniku). — Triglavsk Dom na Kredarici. — Vodnikova koča nad Velim Poljem. Celjska koča nad Celjem. — Frischauiov Dom na Okrešlju. — Kocbekov Dom na Korošici. — Mozirska koča na Golteh. — Piskernikovo zavetišče v Logarski dolini. — Planinski Dom v Logarski dolini. Dom na Mirni Gori. Koča na Zasipski planini v Spodnji Krmi. Kadilnikova koča na Golici. Kcča na Pesku. Prešernova koča na Stolu. — Valvazorjeva koča pod Stolom. Koča na Gozdu. — Koča v Krnici. Tomazinova koča na Sv. Gori. — Koča na Sv. Planini. Mariborska koča na Pohorju. — Koča na Klopnem vrhu. — Senjorjev Dom na Pohorju. — Zavetišče pri Sv. Pankracu. Uletova koča na Peci, Vilfanova koča na Begunjščici. kov Dom na Begunjščici. Roble- Koča na Boču. — Koča na Rogaški (Do-načkij gori. Ruška koča pri Sv, Arehu.— Hlebov Dom na Smolniku. Dom na Uršlji Gori. Koča pod Bogatinom. Koča na Ljubniku. Korytzkega koča n:. Smrekovcu. Dom na Mrzlici. Dom na Lisci. — Koča pri Smohoru nad Laškim. Josip Klovar je več kakor eno človeško dobo z vso dušo pravi planinec tiste tihe, a neomajno vztrajne in zveste vrste, ki brez hlastanja in razkazovanja ure, dneve, tedne prehodi, t. j. samo peš, hrib in dol, vršace in grebene ob uprav srčni združenosti z intimnimi čari planinstva in prirode, kakršni se odkrivajo samo samotnemu, v sebe poglobljenemu pešcu. — Naši bralci se pač še spominjajo njegovih originalnih peš-tur, n. pr. v lanskem letniku »Iz Kranja na Veliki Obir, Stol, Triglav in nazaj v Kranj«. — Rojen je leta 1869, pred štirimi leti je obhajal 60 letnico rojstva, zdaj praznuje 40 letnico svojega delovanja v Jugoslovanski tiskarni, pred dvema letoma mu je poteklo 50 let, odkar služi tiskarski umetnosti — želimo mu, da v vsej svoji planinski svežosti doživi prihodnjo obletnico, izraženo v desetletjih. Nova jugoslovenska specialna karta in planinci. — G. dr. V. Bohinec u 11. br. »P 1 a n i n s k o g Vestnika« iz 1933 godine prikazujuči novu jugoslo-vensku sekciju 1:100.000 koju izdaje Vojni geografski inštitut u Beogradu za celu Jugoslaviju, sa čisto planinarskog glediišta ocenjujuči listove koji obuhvataju najlepše krajeve Slovenije, na 366 strani veli: »Nadejamo se, da bo Vojni geografski institut, ko konča glavno delo, izdal ta ali oni odsek v še večjem merilu in ga prilagodil tudi posebnim željam planincev.« Na radost nas planinara, mogu reči, da je naš Vojni geografski institut to i učinio tako, da krajevi koji su obuhvačeni listovima: Bled, Vrhnika, Tolmin, Ljubljana i Cerknica u merilu 1:100.000, izdati su i u merilu 1:50.000. Svaka sekcija u 4 liste i staje svaki list za opštu prodaju 40 Din a za g. g. aktivne oficire (ne i rezervne) 20 Din. Sekcije pak razmere 1:100.000 u opštoj prodaji staju 15 Din a za g. g. aktivne oficire 7.50 dinara. U razmeru 1:50.000 u četiri lista izišli su još (u 2 lista): Beograd, Zagreb, Zaječar, Sušak, Niš; a Kraljevo, Cačak, Sarajevo, Novi Sad i Subotica u po 1 listu po 10, odnosno 5 Din; ostali su po 40, odnosno 20 Din. Mogu se dobiti i listovi sekcije 1:75.000 i 1:25.000 izdanja bivšeg avustrijskog Vojnog geografskog zavoda po ceni za razmer 1:75.000 u opštoj prodaji po 10, za g. g. oficire po 5 Din; a u razmeru 1:25.000 u opštoj prodaji 20 Din, za g. g. oficire 10 Din. Bez novaca se nikome karte ne šalju. Najbolje je uzeti na pošti praznu poštansku čekovnu uplatnicu i na njoj upisati vlasnika čekovnog računa: Vojni geografski institut — Administrativni otsek Beograd — Gornji grad br. 50.081 a na poledini napisati za koje se listove i u kom merilu novac šalje. Pojedinci kad šalju novac, neka dodadu i iznos za poštarinu. Inače svakome, ko se obrati Vojnom geografskom institutu — Adm. otsek, ovaj besplatno šalje: Pregledni list za karte merila 1:75.000 (bečke) i 1:100.000 jugoslovenske sa oznakama cene. Dušan M. Jelkič — Stari Bečej. Ribniški klub SPD Ako poiščemo na karti Slovenije sedeže vseh 29 podružnic SPD, bomo opazili, da so te najbolj redko sejane na vzhodu in jugu. Vzhodnim, panonskim predelom tega ne smemo zameriti; saj nimajo v svoji sredi skoraj nikakih nenaseljenih pogorskih krajev. Pač pa so v južnem delu okrnjene nam domovine kraji, ki imajo na sebi mnogo pogorskega lica in so zato v polni meri vredni, da postanejo-predmet turistovskega zanimanja. Ta pogorski svet se razprostira v kraških povodjih Krke, obmejne Kolpe in notranjskih kosov Ljubljanice, njegov obseg je označen s temi-le točkami: Barje, Rakek, Čabar, Vinica ob Kolpi, Dolenjske Toplice, Grosuplje. V teh mejah ležeči svet je po večini kraški, poln kapniških, vodnih in ledenih jam, ki so še tako malo znane. Z robov tamkajšnjih visokih gorskih planot pa se odpira na mnogo-mestih razgled, ki obsega dobesedno vso Slovenijo; saj se tu dvigajo dolenjski hribi najviše proti nebu (Goteniški Snežnik 1289 m). Redek užitek ti nudijo ti kraji s svojimi ogromnimi plohami gozda, ki je na nekaj mestih v Borovški gori in Rogu ostal kot pragozd od sekire nedotaknjen. Svojevrsten doživljaj je, srečati se z medvedom, divjimi prašiči ali z volkom. Imaš tudi točke, kjer lahko opazuješ rododendron in narcise v nadmorskih višinah 600—800 m (Kadice pri Sodražici, Krempa pri Borovcu); z dolino Čabranke in Kolpe, »Kočevsko Švico«, pa se glede romantičnosti skoraj ne more meriti nobena naseljena dolina naših Alp. Te lepotne točke bo treba turistovskemu svetu šele odpreti tej ustaviti turistu korak, da se pomudi malo dlje po teh krajih in ne sili samo skozi nje — k morju. Vsako poletje srečavaš namreč tod turiste, ki so namenjeni čez hriibe in doline k našemu morju na Sušaku in v Bakru, srečavaš pa jih po večini na prašnih cestah, ker jim prijetne steze skozi gozdovje niso znane. Na potrebe teh turistov je treba zaenkrat misliti v prvi vrsti. Delati tod kakšne planinske koče, bi bilo potratno in odveč. Ne samo da so človeška naselja vsepovsod dosti visoko, tudi sredi samih gozdnih planot so popotniku skoraj na vsako dobro uro hoda na razpolago samotne logarske hiše (Medvejek) ali živahne parne žage s kopico hiš (Jelenov Žleb, Glažuta, Milanov Vrh, Rog) ali pa celo dobro urejene gorske gostilne (Travna Gora, Vagovka). Najredkeje obljudena gorska proga, ki leži med čabran-skimi Bajtami in Grobniškim poljem, pa ima že svoje planinske koče na Risnjaku (1528 m) in drugje. Tembolj pa je potrebno, da dobijo številne steze, in bližnjice svoje markacije ali rise. To delo bi bilo koristno nele turistu-tujcu, temveč tudi domačinom; saj vemo, da je n. pr. na bližnjici iz Ribniškega trga preko Travne Gore v Loški Potok že marsikdo zašel, da je taval v noči po Veliki Gori ali pa celo zmrznil v njej. Vrsta glavnih izhodiščnih točk v ta pogorski svet je nanizana ob železniški progi Grosuplje—Kočevje. In v Ribnici, starem slovenskem središču teh pokrajin, se je med maloštevilnimi člani SPD porodila misel, da se to potrebno delo organizira v obliki preprostega kluba. Prva naloga, ki si jo je nadel ta klub, bo ta, da se označijo po turistovsko vse bližnjice, ki vežejo postaje. Kočevske železnice preko Ribniških in Kočevskih gozdov in gorskih planot ter v soglasju s sosednimi podružnicami HPD tudi preko Cabranskih tja do Grobniškega polja, oziroma do morja. Tu gre sicer za črte, ki jih drugje v Sloveniji že ni več; saj zahtevajo dolgo hojo do 12 ur. Da pa jih bo vendar mogoče izkultivirati z neprevelikiim trudom, z zmagljivimi stroški in v primeroma kratkem času, je odvisno od tega, koliko bodo klubu pomagale uprave tamkajšnjih velikih gozdnih posesti. Brez podpore Osrednjega društva SPD pa seveda tudi ne bo šlo. Ko se pojavlja s tem novi »Ribniški klub SPD« v planinsko javnost, porablja priliko, da povabi v svojo sredo vse na ozemlju Dolenjskega in Notranjskega Krasa stanujoče prijatelje planinstva k delu za nadaljnji razmah 40 letnega jubilanta SPD. J. R. Petnajstletnica Mislinjske podružnice (v Slovenjgradcu) se bo obhajala na Ciril-Metodov praznik (5. julija). Na predvečer, 4. julija, bo pred Domom na Uršlji Gori slavnostno zborovanje, ob noči bo zagorel mogočen kres, ponoči bodo veseli planinci skrbeli za zabavo. Resno pa se bo tudi uvaževalo požrtvovalno delovanje podružnice, ki je pod predsedstvom g. Gabrona pred 15 leti prevzela malone iizropani Dom na Uršlji Gori in ga v nekaj letih popravila ter udobno uredila, a pod predsedstvom g. Druškoviča zdaj stoji pred uresničenjem nadaljnjega velikega načrta, pred gradbo koče na Kopi (Pohorje) in pred poživitvijo notranjega delovanja. Občni zbor Mislinjske podružnice SPD se> je vršil dne 10. marca 1934 v Slovenjgradcu ob izredno veliki udeležbi. Po čitanju poročil funkcionarjev iin po predlagani razrešnici odboru — blagajniku s posebno zahvalo — se je vršila volitev novega odbora, ker je triletna doba starega odbora to leto potekla. Pri volitvah je bil z vzklikom izvoljen za predsednika dosedanji dolgoletni predsednik g. Druškovič Josip, za odbornike pa gg.: dr. Pohar Maks, E i 1 e t z Franjo, Tomo Miroš, F e 11 i c h Friderik, M u š i č Alojzij, Kavs Ivan ter Grmovšek Miloš. V nadzorstvo so bili izvoljeni gg.: dr. Zeleznikar Vinko in Rozman Vinko; za namestnike odbornikov pa gg. France Miroslav in Š m i d Milan. Pri podružnici se je letos ustanovil tudi zimskosportni odsek, ki ima najboljše izglede za uspešno delovanje. Načeilnik odseka je odv. pripravnik g. Č e r n e Ferdo. Podružnica ima svojo kočo na Uršini Gori-Plešivcu. ki prav dobro uspeva po zaslugi gospodarja g. Kvaca in oskrbnica g. Lahovnika ter neumornega blagajnika g. Eiletza. Premoženje podružnice znaša okrog 42.000 Din, od česar odpade na inventar okrog 37.000 Din. Občni zbor se je bavil tudi z reorganizacijo dela v odboru, z zbiranjem novih naročnikov na »Planinski Vestnik« ter z gradnjo nove koče za zimski šport na jugozahodnem pobočju Pohorja. Občni zbor škofjeloške podružnice se je vršil dne 29. marca 1934. Predsednik se spominja pokojnega g. Boguša Burdycha, ki je v lanski pomladi na poti z Ljubnika tragično končal. Društvo mu je na kraju nesreče vzidalo marmornato spominsko ploščo. Ljubnik je zahteval v poznejšem razdobju še dve manjši nesreči, ki pa nista imelii zlih posledic. Med letom je bil premeščen iz Škofje Loke g. Oto Nekrep, ki je izvršil skoraj vse markacije v našem okolišu. Iz zdravstvenih razlogov je v tem času odstopil tudi načelnik markacijskega odseka g. Primožič. Da razširimo svoje delovanje na obe dolini, se nam je posrečilo osnovati za Poljansko dolino pododbor naše podružnice v Gorenji vasi; vodstvo je prevzel g. dr. Gregorič. Med letom so bile izvršene markacije na Sv. Katarino in Grmado in iz Škofje Loke na Črni Vrh ter se bo ta proga postopoma nadaljevala v smeri do Vrhnike. Na Ljubniku smo izpeljali novo pot od sedla do koče. Urejeno je tudi posestno stanje (817 m2) vrh Ljubnika ter vknjiženo v kata-stralni mapi. Zaradi geografske karte, ki jo nameravamo izdati, se nam je nujno svetovalo, da ji raztegnemo področje do Podnarta in Polhovega Gradca. Izšle so nove odredbe glede markacij. Osnutek novih pravil predvideva večjo samostojnost podružnic. Načelnik priporoča Planinski Vestnik in izpregovori tople spominske besede odhajajočemu komandantu mesta, polkovniku Miloradu Radoviču, na novo službeno mesto kraljevega adjutanta. Tajniško poročilo. Naše delovanje je šlo v glavnem za tem, da pridemo prii svoji posestvi oz. koči na Ljubniku na čisto v finančnem in pravnem oziru. Parcelacija in uradni prepis zemljišča, kjer stoji naša koča, je letos izvršeno dejstvo. Udeleženi smo bili pri reorganizaciji SPD ter spremembi pravil; obeta se podružnicam večja samostojnost. Planinsko idejo smo skušali širiti tudi z raznimi planinskimi predavanji. Znani amater g. Š v i g e 1 j je predvajal ob rekordnem posetu svoj film »Klic narave«. Glede števila članstva moramo ugotoviti rahlo nazadovanje. Lansko leto 112, letos 106. Končno se tajnik dotakne planinske discipline na osnovi odredbe Banske uprave. Poročilo načelnika gospodarskega odseka. Prva naloga mu je bilo plačilo dolga na Ljubniški koči. Spričo vzornega gospodarstva nam je ta cilj domala uspel. Žal, da sezona ni bila taka, kakor smo jc pričakovali. Izvršili smo razna popravila (drvarnica, vrata, okna, strelovod); prihodnje leto jih bomo nadaljevali. Podrobno poročilo blagajnika je pokazalo zadovoljivo gmotno stanje podružnice; koča z današnjim občnim zborom ne beleži nikakega dolga več! Premoženjsko stanje podružnice predstavlja danes vrednost 129.818.50 Din. V imenu revizorjev predlaga g. mag. phar. Oto Burdych absolutorij blagajniku in celokupnemu odboru, kar se soglasno odobri. Male vesti o bližnjem inozemstvu. Podružnica Club Alpino Italiano v Trstu, navadno imenovana Club Alpino delle Giulie, je letos z izletom v Škocijansko jamo praznovala 50 letnico svojega obstanka; obenem je o jami izdala spomenico, ki kaže, da je ta podružnica posvetila velik del svojega truda za pristopnost jame. Mi se, žal, za to jamo nismo dosti brigali, ko je bil čas za to. V članku »Le Alpe Giulie.« se priporoča obisk Julijskih Alp. Člankar graja, da Italijani v kraljevini zanemarjajo Julijske Alpe, češ, da je eno najpristopnejših zavetišč, prejšnja Man-grtska koča (sedaj Rifugio Silani), imela lansko leto le 1252 obiskovalcev, od teh 611 Nemcev, 593 Italijanov-domačinov in le 48 iz vse Italije; zavetišče pod Višnjo Goro je imelo le 800 obiskovalcev, od teh 300 tujcev in skoraj nobenega iz kraljevine. (Ko bi nam Julijske Alpe ne bile zaprte — koliko bi nas bilo!) Tržaška podružnica bo v kratkem izdala vodiča po Krasu iz peresa prof. Cu-mina, v treh zvezkih za 15 Lit naročnine. Zanimiv je oglas centralnega italijanskega društva, ki pozivlje vse podružnice in zalagatelje zemljevidov, da morajo nameravana dela, preden se tiskajo, predložiti centralnemu vodstvu v odobritev imenoslovja. Smejo se priporočati in prodajati pod imenom društva le, ako jih centralni odbor Club Alpino Italiano odobri. Zanimivo je poročilo Mitteilungen des deutsch- und osterr. Alpenverei-nes glede društvenega letopisa. Svojčas je bila naročnina za letopis obvezna; po vojni pa so jo odpravili, nakar je število naročnikov letos padlo na 30.000; ker društvo šteje preko 200.000 članov, je naročba letopisa nesorazmerno nizka. Zaradi tega bo v vzgojne namene treba zopet uvesti obvezno naročbo. Dr. Jos. C. Oblak: Naše Haloze in Ravna Gora i. V Halozah. Svet vinskih goric, valujoč na vzhodni strani našega Boča, naslonjen na Rogaško-Donačko goro, vezan in ločen od temnega Maclja po vzdolžni dolini potoka Rogatnice, Žetalski dolini, tih, neznan, sam vase zasanjan svet je to. Ne bode v oči popotnika, preko Ptujskega polja cestujočega. Morda obrača oko na temno, ogromno kupolo »vzhodnega našega Triglava« — Boča, morda rad motri na to stran nekako splahnele, a še vedno ostre konture rogaškega Matterhorna, kojega varljiva podoba smelo drznega roga skuša na slatinski strani bahavo slatinskim gostom prikazati nekaj, kar ni... Vse drugo, kar je na tej strani širnega Dravsko-Ptujskega polja, izginja v nejasni daljavi in v pozabi potovalca, ki nima očesa za pokrajinske posebnosti. Kdor ga ima, ta vidi v nizu prostranih poljan v tem valovju še mnogo, kar ga vabi, kliče in miče. Ko mi je v božjemirnem pomladnem jutru obviselo oko in srce ob tem svetu v dalji, sem gledal v njem nekaj posebnega: podobo našega tako božjega, tako pristno slovenskega vinorodnega sveta, ki se mi zasveti s svojskim bleskom: kakor demant je med biseri, s katerimi je tako bogato obdarovana naša mala Slovenska zemlja ... Ta vinorodni svet je naslonjen na drug gorski svet, katerega sence rahlo padajo nanj in ki se druži z njim v divno celoto brez primere izven slovenske domovine; to je svet naših temnih, svetih gozdov, ki pojejo ono značilno tiho, otožno slovensko pesem od vekov. In ta mu riše ono resno potezo v obraz. Le en svet mu je še soroden, tisti, ki ga je gledal s Klanca na hrvatski strani stari Mihanovič in zapel pesem o »lepi naši domovini...« Ta svet so naše Haloze, naše, pristno naše Haloze, ne Bartscheve ... Dravinja spremlja zapadni del naših Haloz ob Rogaški-Donački gori in Maclju na severni strani v svoji spodnji, mirno lepi, bohotno zeleni, vijugasti dolini. Loči jo od širnega Dravskega polja prijazno, nizko v dolžino potegnjeno valovito gričevje; Sv. Marija na Ptujski Gori počiva na enem teh valov. Ta zapadni del Haloz je položen v Občni zbor škofjeloške podružnice se je vršil dne 29. marca 1934. Predsednik se spominja pokojnega g. Boguša Burdycha, ki je v lanski pomladi na poti z Ljubnika tragično končal. Društvo mu je na kraju nesreče vzidalo marmornato spominsko ploščo. Ljubnik je zahteval v poznejšem razdobju še dve manjši nesreči, ki pa nista imeli zlih posledic. Med letom je bil premeščen iz Škofje Loke g. Oto Nekrep, ki je izvršil skoraj vse markacije v našem okolišu. Iz zdravstvenih razlogov je v tem času odstopil tudi načelnik markacijskega odseka g. Primožič. Da razširimo svoje delovanje na obe dolini, se nam je posrečilo osnovati za Poljansko dolino pododbor naše podružnice v Gorenji vasi; vodstvo je prevzel g. dr. Gregorič. Med letom so bile izvršene markacije na Sv. Katarino in Grmado in iz Škofje Loke na Črni Vrh ter se bo ta proga postopoma nadaljevala v smeri do Vrhnike. Na Ljubniku smo izpeljali novo pot od sedla do koče. Urejeno je tudi posestno stanje (817 m2) vrh Ljubnika ter vknjiženo v kata-stralni mapi. Zaradi geografske karte, ki jo nameravamo izdati, se nam je nujno svetovalo, da ji raztegnemo področje do Podnarta in Polhovega Gradea. Izšle so nove odredbe glede markacij. Osnutek novih pravil predvideva večjo samostojnost podružnic. Načelnik priporoča Planinski Vestnik in izpregovori tople spominske besede odhajajočemu komandantu mesta, polkovniku Miloradu Radoviču, na novo službeno mesto kraljevega adjutanta. Tajniško poročilo. Naše delovanje je šlo v glavnem za tem, da pridemo pri svoji posestvi oz. koči na Ljubniku na čisto v finančnem in pravnem oziru. Parcelacija in uradni prepis zemljišča, kjer stoji naša koča, je letos izvršeno dejstvo. Udeleženi smo bili pri reorganizaciji SPD ter spremembi pravil; obeta se podružnicam večja samostojnost. Planinsko idejo smo skušali širiti tudi z raznimi planinskimi predavanji. Znani amater g. Švigelj je predvajal ob rekordnem posetu svoj film »Klic narave«. Glede števila članstva moramo ugotoviti rahlo nazadovanje. Lansko leto 112, letos 106. Končno se tajnik dotakne planinske discipline na osnovi odredbe Banske uprave. Poročilo načelnika gospodarskega odseka. Prva naloga mu je bilo plačilo dolga na Ljubniški koči. Spričo vzornega gospodarstva nam je ta cilj domala uspel. Žal, da sezona ni bila taka, kakor smo jo pričakovali. Izvršili smo razna popravila (drvarnica, vrata, okna, strelovod); prihodnje leto jih bomo nadaljevali. Podrobno poročilo blagajnika je pokazalo zadovoljivo gmotno stanje podružnice; koča z današnjim občnim zborom ne beleži nikakega dolga več! Premoženjsko stanje podružnice predstavlja danes vrednost 129.818.50 Din. V imenu revizorjev predlaga g. mag. phar. Oto Burdych absolutorij blagajniku in celokupnemu odboru, kar se soglasno odobri. Male vesti o bližnjem inozemstvu. Podružnica Club Alpino Italiano v Trstu, navadno imenovana Club Alpino delle Giulie, je letos z izletom v Škocijansko jamo praznovala 50letnico svojega obstanka; obenem je o jami izdala spomenico, ki kaže, da je ta podružnica posvetila velik del svojega truda za pristopnost jame. Mi se, žal, za to jamo nismo dosti brigali, ko je bil čas za to. V članku »Le Alpe Giulie« se priporoča obisk Julijskih Alp. Clankar graja, da Italijani v kraljevini zanemarjajo Julijske Alpe, češ, da je eno najpristopnejših zavetišč, prejšnja Man-grtska koča (sedaj Rifugio Silani), imela lansko leto le 1252 obiskovalcev, od teh 611 Nemcev, 593 Italijanov-domačinov in le 48 iz vse Italije; zavetišče pod Višnjo Goro je imelo le 800 obiskovalcev, od teh 300 tujcev im skoraj nobenega iz kraljevine. (Ko bi nam Julijske Alpe ne bile zaprte — koliko bi nas bilo!) Tržaška podružnica bo v kratkem izdala vodiča po Krasu iz peresa prof. Cu-mina, v treh zvezkiih za 15 Lit naročnine. Zanimiv je oglas centralnega italijanskega društva, ki pozivlje vse podružnice in zalagatelje zemljevidov, da morajo nameravana dela, preden se tiskajo, predložiti centralnemu vodstvu v odobritev imenoslovja. Smejo se priporočati in prodajati pod imenom društva le, ako jih centralni odbor Club Alpino Italiano odobri. Zanimivo je poročilo Mitteilungen des deutsch- und osterr. Alpenverei-n e s glede društvenega letopisa. Svojčas je bila naročnina za letopis obvezna; po vojni pa so jo odpravili, nakar je število naročnikov letos padlo na 30.000; ker društvo šteje preko 200.000 članov, je naročba letopisa nesorazmerno niizka. Zaradi tega bo v vzgojne namene treba zopet uvesti obvezno naročbo. Obmejna straža in člani SPD: Graničarji, ki vestno vršijo službo ob naših mejah, morajo paziti, da se ne pojavijo v naših planinah nepovabljenci. Razumljivo je, da se mora vsak planinec izkazati, kdo in od kod je. Planinci naj tore| na poziv graničarjev pokažejo člansko izkaznico in prijazno odgovarjajo na vsa vprašanja. Pomisliti je treba, da so graničarji odgovorni za nerednosti. Čl. 15. in 17. določb Zakona o obmejni čeli predpisujeta, da imajo graničarji pravico ustavljati osebe, najsi prihajajo odkoderkoli. Ustavljanje se vrši s pozivom »stoj«, na katerega je vsak brezpogojno dolžan ustaviti se ter se pokoriti graničarjevemu povelju. Kdor napade ali zaprečuje graničarja pri vršenju predpisanih dolžnosti, se kaznuje po odredbah vojaškega zakonika. Izlet planincev v Južno Srbijo: Dne 8. in 9. septembra t. 1. se bo vršil v Skoplju kongres Saveza planinskih društev kraljevine Jugoslavije. Pri tej priliki namerava prirediti v Skoplje izlet tudi veliko število planincev iz vse države. V programu je obisk najlepših predelov Srbije, Prespanskega in Ohridskega jezera. Poedine skupine izletnikov bi se porazdelile in po izbiri lahko napravile turo tudi na Šar planino ali Korab ali Perister. Odhod iz Ljubljane bi bil v soboto dne 7. septembra, prihod v nedeljo zvečer v Skoplje, na to pa po izbiri v skupinah obisk imenovanih krajev. Doma bi bili zopet v nedeljo dne 16. septembra. Stroški celokupnega potovanja s prehrano in vso voznino po železnicah in avtobusih bi stalo okrog 1300 Din II. razred brzovlak, ali 1120 Din III. razred brzovlak, vse s prehrano. Prijavite se čim prej v pisarni SPD v Ljubljani. Vsak trgovec ki želi zadovoljiti svoje odjemalce, mora prodajati samo kvalitetno blago! Izmed pralnih sredstev so to terpentinovo in navadno milo in „PERION" pralni prašek. Res so dobri in Vaši odjemalci bodo zadovoljni. Hubertus milo in »Perion« so domači izdelki in se naročajo pri Celjski milarni d. z o. z. v Celju ki Vas bo postregla v Vašo popolno zadovoljnost! TURISTI, POZOR! Najbolj trpežne in tople nogavice, pletenine, športno perilo, nahrbtnike in sploh vse potrebščine za turistiko dobite najceneje v veliki izberi pri staroznani tvrdki F. M. Schmitt, Ljubljana Pred Škofijo 2 Lingerjeva ul. 4 Postrežba točna! Cene nizke! Hotel-Pension »TRIGLAV« v Bohinjski Bistrici 5 minut od kolodvora. — 29 komfortno opremljenih sob. — Vodovod. — Kopališče. — Električna razsvetljava. — Pension (soba, zajutrk, obed in večerja) 45—50 Din Hlll^H llllli!!! ■■iiiHiiij IBIIIIH imuni IlliP ■iiiisii Platno za rjuhe, brisače in ostalo perilo, kakor tudi volnene in bombažaste odeje po najnižjih cenah, pripravno za opremo planinskih koč in zavetišč nudi TRGOVSKI DOM TOVARNA PERILA IN OBLEK Celje i i. 6 ŽITNIK PETER splošno kleparstvo, specijalna instalacija strelovodov in »C O N C O« izolacije za Dravsko banovino LJUBLJANA AMBROŽEV TRG 9 Telefon 31-46 KRUH /A »TURIST« Glavna zaloga FEIERTAG Betnavska 43 Telefon štev. 28-24 Podružnice: NOVA VAS. Glavni trg v trgovini Skaza. Ulica 10. X. št. 5. Črni kruh iz rži je zelo tečen, ostane 8-10 dni v največji vročini popolnoma svež|in zdrav. Pla ninci Sončne pege morete odstraniti s speci-jalno francosko kremo ter je garantiran uči nek. Poskusite še danes ter jo kupite v drogeriji R.Hafner Sp. Šiška, Celovška cesta 61 Velika zaloga drugih krem, kolinskih vod in vseh kozmetičnih preparatov. Vse postelje in skupna ležišča v kočah S. P. D. zalaga z izbornimi odejami in koci raznih kakovosti Industrija volnenih izdelkov Peter Majdie, Celje Po planinskih potili v Al pa 11 iu po hribovju hodi turist varno brez vodnika le tedaj, če so kaži pot ne naprave izvršene s trpežnimi, izbornimi barvami tovarne bati? Čuk Tram, Celje JUGOSLOVANSKA ZAVAROVALNA BANKA SLAVIJA posluje v vseh strokah elementarnega in življen-skega zavarovanja GLAVNO RAVNATELJSTVO V LJUBLJANI Telefon št. 21-76, 22-76 Pcduuiikn tiskarna iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii^ Lepi izdelki! — Točna postrežba! — Zmerne cene! Maribet VSE TISKOVINE Gregorčičeva 6 za šole, urade, društva, Telefon 20-38 trgovino, obrt, industrijo D. Z O. Z. SOLIDUO KLISftMlA ST.DETJ L 3 U B L 3 O U O - D O L M A T I M O V O UL.13 Vsak turist potrebuje prvo iii drugo knjigo iz Planinske knjižnice m i. Dr. Bogdana Breclja Prva pomoč in reševanje Din i2'— V gorah ii. M. M. Debelakove Plezalna rfehnilta Din 15 — Naroča se v pisarni Slovenskega Planinskega Društva v Ljubljani, dobi se pa tudi po vseh večjih knjigarnah