Draginja! Dopis z Goriškega. Tako ori dandanes enoten glas, ki je popolnoma opravičen. Ako pogledamo natančno, vidimo, da pri vsakem blagu višajo fabrikanti cene. Torej cene rastejo rapidno; pri nekaterem blagu 50 in še celo po 100%. Zato pa vsakemu stanu povišajo plačo bodisi v obliki doklad, remuneracij, daril ali pa celotne plače, kar je povsem opravičeno. Zakaj ako poviša država davke, je prisiljen tudi kmet povišati cene svojirn produktom, iabrikant svojim \zdelkom in končno mora delavec zahtevati večio mezdo, ker drugače ne more živeti. Tedaj pri vsakem stanu s pristojnih mest upoštevajo draginjo. Pri tem pa je edini učiteljski slan izvzet. Ta naj živl z istirni dohodki kakor, pred 35 leti, ko so bila živila 50—100'/o ceneja! Tako pač hočejo brezsrčni in preobjestni gospodje. In zadolženo ter izstradano učiteljstvo se komai za silo ohranjuj pri življenju! Čakaj na milostni ukaz: Pogini! — Sicer tja pa sem pristransko posipljeio par tisočakov z motivacijo, da so blagajnice prazne. To je pač zrno soli v potok grenkih solz! In ravno v tem stanu je redek kot Halejev kornet tisti, ki bi ne bi bil že podpisan na zadolžnici, menici ter na podobnih lepih papirčkih, o čemer jasno dokazujejo suha dejstva: Brus in dr. žalostnega spomina za scdanjo vlado. Ta madež bo zapisan v zgodovini do vekomai, ki se ne da izbrisati z nobenim sredsivom. Tako daleč smo že prijadrali v prosvetljeni dobi — v 20. stoletju. Sicer poudarjajo na pristojnih mestih, da je treba ljudski šoli nujne odpomoči! Toda ravno tam ostentativno pozabjlaio na — fakt. Mislijo: »Ker je pri nas že vse po starem in nazadnjaško, pa naj bo še šola in učiteljstvo! Zraven pa imamo izdatnejše ribarenje med ljudstvom in bolj polne kase, iz katerih moramo itak že sami jemati lnnogo zase!« Ako bi ti visoki gospodje res tako ne mislili, bi morali vedeti vsaj to: »Stroj brcz masti ne more voziti naprej.« Menda dovolj jasno! Tako vozijo na Goriškem! X.