íOHK - Geografija III B 21
GEOGR. OBZORNIK
/1957 2
49094900549,4
Jläto IV. Staoiika U-
J¿fubl.jana 1957
49094900549,4
Prosimo, da vplačujete naročnino za GO na tek. račun revije (60-KB-1-Z-147), ne pa na tek. račun Geografskega društva. Na račun društva vplačujte le članarino.
VSEBINA
Stran
Dr. Miroslav Zei, Morsko ribištvo v Slovenskem Primorju...............84
Lojze Gosar, Erozija prsti — problem našega
časa..............85
Vera Marchisetti, Možnosti za razvoj kmetijstva v Latinski Ameriki......87
Zdenka Zupančič, Film pri pouku geografije . 88
Mavricij Zgonik, Geograf in kartografsko delo 89
Književnost. M. Zgonik, Marginalije h Kranj-čevemu-Savnikovemu učbeniku Zemljepis Jugoslavije za IV. r. gimnazij.....92
Anketa .....'.........93
Drobne novice. St. Košnik, Malaja, dežela Com-
monwealtha t..........96
Društvene vesti. III. kongres slovenskih geografov .............97
Slika na naslovni strani: Ribiško ladjevje ob slovenski obali
Geografski obzornik, časopis za geografsko vzgojo in izobrazbo, izhaja štirikrat letno. Izdaja Geografsko društvo Slovenije, Odsek za geografsko pouk. Uredniški odbor: dr. Svetczar Ilcšič, dr. Ivan Gams, dr. Vladimir Kokole, dr. Vladimir Klemenčič. Uredniik Darko Radinja, Ljubljana, šublčeva 1. Dopise pošiljajte na urednikov naslov. Za
vsebino člankov so odgovorni avtorji sami.
Letna naročnina 240 din. Posamezna številka 60 din. — Naročajte in vplačujte na naslov: »Geografski obzornik«'. Uprava, Zemljepisni muzej Slovenije, Ljubljana, Trg francoske revolucije 7. štev. tek. računa: 60-KB-1-2-147.
Tiska tiskarna ¿Kočevski tisk ;, Kočevje
Qeaycafeki a&zomik leto IV
št. 4
iPaiopii eti tjecgra fiho ozgojc in itLobinabo 1957

dr. Miroslav Zei
Morsko ribištvo v Slovenskem Primorju
Specifičnost našega morskega ribištva se kaže predvsem v razvojnem in ekonomskem pogledu. Ni-, kjer ob jugoslovanski jadranski obali ni doživelo morsko ribištvo od svojega začetka do danes toliko peripetij in sprememb, kot sta ga bila deležna naša ribiška centra Izola in Piran. Od najstarejših časov do danes se je kosala Izola za prvo mesto na Jadranu tako glede morskega lova kot ribje industrije. Kako težavno — zato pa nič manj pomembno nalogo so imeli našr povojni napori pri dvigu morskega ribištva na Slovenskem Primorju se da razbrati iz dejstva, da je nekdaj mogočno ribiško ladjevje v Kopi u, Izoli in Piranu po vojni malone skopnelo. Tik pred zadnjo vojno je štelo ribištvo Kopra, Izole in Pirana poleg mnogih ribiških čolnov na vesla in jadra še nad sto dobrih motornih ladij. Mnogo tega je pokončala vojna vihra, velik del ribičev italijanske narodnosti pa se je izselil v Italijo z vsem svojim ladjevjem in lovnimi napravami. Kljub tej suhi dediščini pa lahko danes znova štejemo Izolo za naš glavni ribiški center na Jadranu, ki ima največje število poklicnih ribičev, največ dobro opremljenih ribiških motornih ladij, ima najbogatejši letni ribolov in največjo ribjo industrijo. Izola je hkrati danes tudi pionir našega modernega morskega ribolova. Tu smo prvič in z velikim uspehom uvedli električno luč pri nočnem lovu na sardele, brglune in skuše (t. i. male sinje ribe), prvi smo tu masovno uvedli radio-telefonsko službo med ribiškim ladjevjem (doslej 23 radiotelefonskih aparatov na ribiških ladjah), prvi smo v večjem obsegu pričeli uvajati ribiške velike krožne mreže, t. i. plavarice iz vinilnih snovi, v zadnjih tednih pa skušamo odkrivati ribje jate z najnovejšimi pripomočki, t. i. ultrazvočnimi detektorji. Izolani in deloma tudi Pirančani ne love danes samo v Tržaškem zalivu, marveč gredo tudi daleč na jug ob vsej obali Istre, v Kvarner in celo v dalmatinske vode. Vse to tako odlikuje ribolov Slovenskega Primorja, da se bistveno razlikuje od ribištva vseh drugih južneje ležečih področij.
Ribolov na zahodni obali Istre, predvsem na Slovenskem Primorju, se je še pred zadnjo vojno precej razlikoval od dalmatinskega. Na zahodni istrski obali so lovili sardele predvsem s posebnimi, t. i. stoječimi mrežami ali stajalkami, s podobnimi mrežami so lovili tudi mnogo morskih listov in hrustančnice. V Dalmaciji so lovili sardele predvsem z mrežami na vlek, to je z raznimi t. i. mrežami migavicami, ša-
bakuni in mrežami vojgami za lov pod lučjo. Sele sodobni lov z velikimi krožnimi mrežami ali plava-ricami je izenačil ribolov na jadranskih obalah.
Na zahodni istrski obali se je lov na sardele, brglune in skuše spremenil šele v zadnjih desetletjih. Manj efikasne stare stoječe mreže so izginile, uvedli pa so nove učinkovite plavarice. Izola in Piran imata danes približno 25 velikih plavaric (vsaka je 300 do 400 m dolga in vsaj 50 m visoka), nad 60 mrež vlač-nic (trawl) in 4 velike tunolovke — poleg mnogih manjših drugih mrež. Ribiško ladjevje obsega 30 ribiških motornih ladij s povprečno 100 konjskimi silami vsaka in preko 70 pomožnih ribiških čolnov. Čeprav je danes na tem ozemlju manj ribolovnih plovnih objektov, mrež in ribičev kot pred vojno, je vendar ribolovna učinkovitost večja predvsem zaradi vsesplošne boljše opreme, na primer hitrejše in večje ladje, radiotelefonska služba med ribolovnimi enotami na morju, za lov bolj učinkovite električne luči od stare na petrolejski plin, večje in trpežnejše mreže, boljša ribolovna tehnika in drugo.
Upadanje ribiškega ladjevja po vojni kaže nekoliko naslednjih številk:
Število ladij z motorji (vsaj 10 BRT) 1945 1957 Koper	11	— (ena za prenos rib)
Izola	48	18
Piran	3	12
V Hrvaški Istri (do Rabca) je v istem časovnem razdobju število ribiških motork padlo od 78 na 35. Kako močan ribiški center je Izola, kaže dejstvo, da je v vsej Istri danes praktično na lovu na drobne sinje ribe le 48 motork; Izoli pripada ena tretjina tega.
Glavni ribiški centri na Slovenskem Primorju so Izola, Piran in Koper. Prednjači Izola, ki jo tudi štejemo za najstarejše ribiško središče. Omenja se že ob koncu prvega tisočletja, medtem ko imamo dosti podatkov in odredb o reguliranju ribolova že iz 14. stoletja. Sardele in brglune so začeli loviti verjetno v 16. stoletju. Vse do našega stoletja je Izola tekmovala za ribolovno prvenstvo z Rovinjem, dokler ga ni dokončno prekosila. Leta 1911 je bilo v Izoli 900 ribičev in 14.000 stoječih mrež, medtem ko je imel Ro-
81
vinj le 600 ribičev in 10.400 mrež. V tem času je bil na Jadranu najmočnejši ribiški center Komiža s 1500 ribiči, vendar mnogi med njimi so bili le sezonski, ki so ribarili od pomladi do jeseni, sicer pa le obdelovali polja in vinograde. Po vsem tem lahko imamo Izolo z njenimi čisto profesionalnimi ribiči že v začetku tega stoletja za najmočnejše ribiško središče na naši obali Jadrana.
Znatno manjši ribolovni pomen sta imela Koper in Piran. Kot ribiška centra sta se razvila nekoliko kasneje in v splošnem nista nikoli dosegla tiste ravni kot Izola. Leta 1911 je imel Koper približno 400 stoječih mrež za lov na sardele, Piran pa še manj. Po vojni je Koper v ribolovnem pogledu samo nazadoval, znatno pa se je dvignil Piran zlasti z reorganizacijo ribiškega podjetja Ribič.
Razmerje in razvoj ribolovnega ladjevja (samo aktivne velike ribiške motorke) naših treh ribiških centrov kaže naslednja razpredelnica:
Število ribiških velikih motork
1954 1955 1956	1957
Koper	— — —	—
Izola	— — 16 18
Piran	4 7 10 12
Teža ribolovnih motork se vrti med 13 in 20 BRT. Največji ribiški motorki sta Val in Iglica s 17 m dolžine in 20 BRT. Vsaka motorka ima približno 12 članov posadke, dve tretjini tega so italijanske narodnosti.
Dejansko število ribiških mrež, ki so v stalni rabi, je nemogoče {Kidati zaradi manjšega ali večjega števila, ki je v popravilu. Prav tako je težko računati s stalnim številom ribičev. Za Jugoslavijo velja za leto 1954 — 12.365 ribičev od tega 3562 profesionalnih; velik del tega odpade na zahodno istrsko obalo, kjer je med ribiči razvit predvsem profesionalizem, medtem ko je drugod na naši obali doma predvsem sezonski ribič.
★
Moč ribolovnega področja oziroma ribolovnih središč se kaže najbolj neposredno v samem lovu, pri tem pa moramo upoštevati tudi kvaliteto in ceno rib, režijske stroške lova, transportne možnosti, možnost industrijske predelave rib, število zaposlenih ljudi pri ribolovu v najširšem smislu in še mnogo drugega. Po vsem tem vidimo, da je letni ribolov naših dveh ribiških podjetij Ribe iz Izole in Ribiča iz Pirana zelo visok, zlasti če ga primerjamo z drugimi našimi ribolovnimi področji. V zadnjem desetletju sta povprečno nalovili slovenski ribiški podjetji 8,5 odst. celotnega jugoslovanskega ribolova, v zadnjih dveh letih pa celo 11 odst. (leto 1955) in 14 odst. (leto 1956). Od tega gre na Izolo v zadnjih petih letih 75 odst., na Piran 20 odst. in 5 odst. na Koper.
Po podatkih, izračunanih iz naših razmeroma netočnih ribiških statistik, se je spreminjal naš letni morski lov tako:
Leto	Lov v tonah Leto Lov v tonah
LRS FLRJ	LRS FLRJ
(današnje ozemlje)
1937	758	11.024	1950	2.236	24.668
1938	588	12.873	1951	930	16.728
1939	897	10.528	1952	522	15.895
1940	890	12.044	1953	1.053	17.299
1947	1.400	13.514	1954	1.247	14.940
1948	1.500	16.492	1955	1.530	13.600
1949	2.049	24.254	1956	2.461	18.269
Dejanski		ribolovni vzpon je		pokazalo	Slovensko
Primorje šele v zadnjih štirih letih. Močan lov v letih 1949 in 1950 gre le na račun bogatih ribolovnih let, kar se odraža prav tako v celotnem jugoslovanskem ribolovu. 2e v zadnjih štirih letih, zlasti pa lani, in tako kaže tudi letos, prednjači ribolov podjetij Ribe in Ribiča daleč pred drugimi ribolovnimi podjetji FLRJ. Razloge za tolikšno ribolovno zmogljivost naših domačih ribolovnih podjetij moramo iskati predvsem v dobro opremljenih ladjah z radio-telefonsko službo in v močnih električnih svetilkah, ki jih ti dve podjetji uporabljata pri lovu na sardele. Stari način lova z lučjo na petroplin so tu zamenjali z električnimi štirikilovatnimi žarnicami. Iz prakse se zdi, da učinkuje bela električna luč ugodneje na lov drobnih sinjih rib kot doslej uporabljane petro-plinske rumene luči. Zdi se pa, da love na Slovenskem Primorju prav zaradi bele električne luči razmeroma več brglunov, kot jih love s petroplinskimi lučmi, medtem ko je ostal lov sardel približno isti. To vidimo, če primerjamo sestavo lovi iz predvojnega in povojnega obdobja (ko so pričeli pri lovu uporabljati električne luči). Pred vojno je prišlo na sardele 63 odstotkov, na brglune 10 in na skuše 27. Povojno povprečje pa daje (če ne upoštevamo papa-lin in tunov) 60 odstotkov za sardele, 29 za brglune in 11 za skuše.
Lov belih rib z vlačnico, lov tunov, papalin in drobni obalni ribolov ter lov in gojitev školjk dajejo razmeroma majhen težinski prispevek. Na drobne sinje ribe s papalinami vred pride 74 odstotkov, na tunolov in na lov z vlačnico komaj 3 odstotke, a na obalni mešani ribolov in na produkcijo školjk (zaradi velike teže) pa 23 odstotkov.
Gojitev ostrig in užitnih klapavic se je v zadnjih letih nekoliko dvignila, vendar je še vedno znatno prenizka. Zlasti majhen je lov školjk barčic (imenovanih tudi mušuli). Nekoč so bila naselja teh školjk zelo bogata in so dajala povprečno do dve toni na dan. Huda epidemija med temi školjkami, ki je izbruhnila po vojni, pa je uničila malodane vsa naselja, tako da je prenehal vsakršen lov; danes se ta naselja le počasi obnavljajo.
Celoten naš ribolov je torej razmeroma velik in rentabilen, kar vidimo zlasti, če ga primerjamo s tistim na hrvaškem in črnogorskem lovnem področju. Po podatkih iz Pomorske enciklopedije je bilo leta 1956 v NRH 1180 motornih ribolovnih edinic z 19.792 konjskimi silami, v LRS le 45 z 2930 ks in v NRCG
82
/
40 motornih ribolovnih edinic s 1736 ks. Po teh podatkih bi torej prišlo na eno konjsko silo v Črni gori 148 kg rib, v Hrvaški 781 kg in v Sloveniji 1034 kg rib.
★
Neposredno z ribolovom se razvija ribja industrija, predelava rib na najrazličnejše načine (sterilizirane in nesterilizirane konserve, antipaste, ribja moka, ribje olje). Slovensko Primorje se tudi v tem pogledu odlikuje in zavzema vodilno mesto na našem Jadranu. Prvovrsten industrijski center za predelavo rib je postala Izola že v prejšnjem stoletju. Tu je bila ustanovljena prva tovarna za ribje konserve. Vendar so bile izolanske ribje tovarne že od prvega osnutka vezane na uvoz rib, sprva jegulj iz italijanskih lagun, kasneje na uvoz svežih in slanih sardel
Leto Steril. kons. Nester. kons.
LRS FLRJ LRS FLRJ
1951	496	1878	409	1026
1952	683	3051	310	820
1953	895	3773	401	981
1954	812	3865	502	1168
1955	831	3180	506	1103
1956	1502	5858	452	948
iz Dalmacije in celo iz drugih mediteranskih ribolovnih področij. Za vojne sta ostali le dve, ki sta se danes razvili v naši največji tovarni na Jadranu (poleg rovinjske Mirne), to sta Iris in Arigoni. Leta predelava obeh tovarn presega dva tisoč ton. Leta 1956 je predelala Iris 1190 ton rib, Arigoni pa 1085 ton. Razen rovinjske tovarne Mirne, ki je enaka izo-lanskim tovarnam, je povprečje drugih ribjih tovarn na jugoslovanski obali pod 500 ton. Kako močna je naša ribja industrija, se kaže v dejstvu, da je bilo leta 1956 predelanih na Slovenskem Primorju 2484 ton rib, medtem ko je dala vsa hrvaška obala z 22 tovarnami 5091 ton. Koprska ribja tovarna Delan-glade daje letno komaj petino tega, kar predela ena izolanska tovarna.
Razvoj ribje industrije v zadnjem desetletju na Slovenskem Primorju v odnosu do celotne produkcije v naši državi vidimo iz naslednje razpredelnice:
antipaste		ribja	moka	ribj	e olje
LRS	FLRJ	LRS	FLRJ	LRS	FLRJ
70	—	6	62	4	19
88	—	16	108	8	33
32	—	24	215	12	61
430	— .	92	319	14	62
291	—	135	576	39	117
530	9	139	770	61	209
Ribiško ladjevje ob slovenski obali 83
«
Izvoz svežih rib v inozemstvo je narastel pri nas šele v zadnjih dveh letih. Ugodna lega in zlasti hitra zveza s Trstom dajeta Izoli in Piranu znatne prednosti pred južneje ležečimi ribiškimi področji. Tako je leta 1954 LRS imela le 4,24 odst. v skupnem jugoslovanskem izvozu, leta 1955 že 10,6 in lani 28 odst. našega celotnega izvoza rib v inozemstvo. Izvoz kon-serviranih rib je seveda znatno večji, saj je tudi pro-centualno ribja industrija v LRS visoka. Leta 1955 smo izvozili približno 1300 ton predelanih rib (NRH 2772 ton).
Od celotnega ribolova je prišlo v LRS na industrijsko predelavo	2180 ton
izvoz v inozemstvo	370 ton
izvoz v notranjost	12 ton
prodano na obalnih trgih	371 ton
lastna poraba ribičev	15 ton
Kot posebnost našega domačega ribolova bi morali omeniti še ribiško šolo v Piranu, ki obstaja že osmo leto in je danes edina te vrste v naši državi. Sola je doslej dala približno 70 dobro izvežbanih ribičev z vsem potrebnim teoretičnim in praktičnim znanjem; preko 40 jih je vkrcanih na domačih ribiških ladjah. Tako se dviga strokovnost domačega ribiškega kadra, kar prav gotovo znatno pripomore k večji učinkovitosti našega ribolova.
Naš domači morski ribolov se odlikuje z veliko učinkovitostjo, ki se kaže v velikem letnem lovu, dobro razviti ribji industriji in v razmeroma velikem izvozu v inozemstvo. Razmeroma majhno ladjevje je opremljeno z najsodobnejšimi ribolovnimi napravami in ima strokovno dobro izvežban kader mladih ribičev. Ribiški podjetji v Izoli in Piranu imata svoje lastne velike mehanične delavnice in razpolagajo z visokimi lastnimi denarnimi sredstvi, s katerimi obnavljajo in pospešujejo svoj ribolov na vse višjo raven. Kljub temu pa je še vedno nekoliko perečih problemov, ki bi jih naše morsko ribištvo moralo rešiti čim prej, da še bolj poveča svojo storilnost.
Še vedno je premalo razvit lov na velike sinje ribe, tune in palamide. Lov se bo zlasti hitro dvignil, ko bodo imele tunolovke sodobne podvodne detektorje ribjih jat. V to službo bi bilo potrebno vpeljati tudi hidroavione in seveda nekoliko hitrih tunolovk. Medtem ko je v zadnjih tednih podjetje Riba iz Izole pričelo raziskovanja (skupaj z Zoološkim inštitutom ljubljaske univerze) z novo nabavljenimi ultrazvočnimi detektorji (echosounder) na odkrivanju podmorskih ribjih jat, je vprašanje s hi-droavionsko službo še vedno odprto. Morda bi se dala tu zainteresirati vojna mornarica, saj bi bili poleti za odkrivanje ribjih jat verjetno tudi koristni samemu vežbanju pilotov, bih bi pa hkrati nadvse koristni pri napredku našega morskega gospodarstva. S takimi poleti bi tudi odkrivali tiste površine morja, kjer se zadržujejo sardele. Tako bi postal lov bolj racionalen, ribiči bi ne lovili le na slu-
čajno izbranem področju, marveč bi šli naravnost na plodno območje, kjer se zadržujejo sardele.
Se večji uspeh si lahko obetamo od podmorskih ultrazvočnih detektorjev ribjih jat. Uspehi našega prvega eksperimentiranja se bodo lahko prav kmalu obnesli v praksi. Lahko mirno trdimo, da bo prav ta način lova zrevolucioniral naše, za danes še zelo zastarelo ribištvo na Jadranu in bo dvignil letni lov vsaj za polovico. Potrebno pa bo nabaviti ultrazvočne detektorje vsaj za vsako drugo ribiško *no-torko.
Drugi problem je predvsem zimski lov, ki je danes omejen bolj na lov z globinskimi mrežami vlačni-cami (t. i. lov na bele ribe). Lov z vlačnico je pri nas na Jadranu še vedno le postranskega pomena, medtem ko daje našemu jadranskemu sosedu veliko dobička. Verjetno se bodo s povečanjem tega lova odprli novi bolj biološki in gospodarski problemi, kot je vprašanje t. i. prelova ali neracionalnega uničevanja ribjih naselij, kar pa danes še ne kaže, da bi se mu približevali. Ta problem pa je danes bolj splošnega pomena in zadeva celotno ribištvo predvsem odprtega Jadrana.
Potrebno bo misliti na zimski lov sardel. Ta trdi oreh so že večkrat poskušali rešiti, pa je bilo vse zaman. Z ultrazvočnimi detektorji ribjih jat se bo morda tudi to vprašanje rešilo, kar bi bilo izredno velikega gospodarskega pomena za ves naš ribolov.
Današnje stanje vzgoje ostrig in lova školjk na Slovenskem Primorju ne zadostuje. Misliti bo treba na povečanje ostrižišč pri izlivu Dragonje in ob Strunjanu. Prav tako bi bilo potrebno pričeti z vzre-jo užitnih klapavic, ki bi se jih dalo uporabiti tudi v industrijske svrhe.
Svojevrsten problem daje t. i. mali priobalni ribolov, ki naj bi zadostil potrebam obalnega prebivalstva in bi postal glavni vir v času tujskega prometa. Tudi izvoz svežih rib v notranjost je še vedno prenizek. Ta potreba je pripeljala Svet za pomorstvo in ribištvo do sklepa, da se ustanovi posebno ribiško podjetje za lov priobalnih rib.
Pri koncu naj omenim še možnost, da bi naša ribiška flotilja izkoriščala tuja morja, predvsem Mediteran. Ta misel sicer ni nova, saj se je že večkrat poskušalo z lovom v tujih vodah; uspeha doslej ni bilo veliko. Prej ali slej bo le potrebno preiti na veliki ribolov na tune, palamide, sardele in morda na mečarice v Mediteranu. Ribe bi nam pomenile ne samo bogate devize, zaposlile bi hkrati tudi naš ribiški kvalitetni kader, ki narašča pri nas iz leta v leto. Naši ribiški podjetji Riba in Izola sta že pričeli s prvimi pripravami za takšen lov v Mediteranu.
Liter at ura: Poleg neposrednih statističnih podatkov iz naših ribiških podjetij Riba (Izola), Ribič (Piran) in Remig.o Descovi (Rovinj) in osebnega sodelovanja pri raziskovanjih s podjetjem Riba so podatki vzeti iz raznih člankov naslednjih časopisov: Morsko ribarstvo (1950—1957), Statistika mor-skog ribarstva za 1936—1940 (Split), Ribarski Go-dišnjak za 1948—1952, Zbornik razprava o proble-mima pomorske privrede, 1954 (Zagreb).
84
Lojze Gosar
Erozija prsti - problem našega časa
Voda, vegetacija in prst morajo biti v stalnem ravnovesju. To ravnovesje pa je človek z nepravilnim ravnanjem porušil. Zato se je pričela v začetku neopaženo pojavljati erozija s svojimi usodnimi posledicami, katerih so se začeli resno zavedati šele v najnovejšem času. Zemlja, na kateri je človek skušal postaviti nova središča civilizacije, izginja, ker jo odplavlja voda in odpihava veter. Tenka vrhnja plast prsti izginja sedaj v tako hitrem tempu, da temu v zgodovini ne najdemo primere. Ko pa ta tenka plast izgine, postanejo prej rodovitne pokrajine puščave, kjer se ne da živeti. Tako je nastalo verjetno že skoraj 2,6 milijona kvadratnih kilometrov novih puščav. Se veliko večje površine pa dobivajo postopno vedno bolj značilnosti puščave. V vseh deželah Novega sveta uničuje erozija prst z neverjetno brzino, ki vrh tega še stalno raste.
Tehnika pomaga poljedelstvu z novimi stroji, ki opravljajo delo, za katero je bilo prej potreba velikega števila delovnih moči, biologija omogoča vzrejo novih rastlinskih zvrsti, ki uspevajo tudi v deželah, kjer se prej zaradi neugodnega podnebja poljedelstvo sploh ni moglo razviti, kemija daje nova umetna gnojila, ki podvojijo ali celo potrojijo hektarski donos. Kljub temu pa povprečni hektarski donos ne raste, ampak celo pada. To sicer še ne pomeni, da pada tudi celotna množina pridelkov. Tega ni, ker se površina obdelane zemlje stalno veča. Pač pa se iz povedanega vidi, da se da z uporabo znanstvenih izsledkov rodovitnost prsti povečati samo do neke meje. Erozija pa lahko rodovitnost prsti popolnoma uniči. V puščavi se od lastnih pridelkov ne da živeti. Narod pa, ki uničevalno iz-
rablja prst svoje dežele, ne bo potreboval dolgo, da jo bo spremenil v puščavo. Prav to pa se je dogajalo zadnjih sto let v mnogo obetajočih novih deželah. Na tem se nič ne izpremeni, tudi če se še danes mnogi ne zavedajo dovolj, kako usodne so posledice preteklega načina gospodarjenja z zemljo v teh deželah.
Ne smemo namreč pozabiti, da erozija prsti bolj radikalno spreminja potek zgodovine kot pa vojna ali revolucija. Nobena človeška iznajdba ne more v taki meri pospešiti proces nastajanja prsti iz kame-nite osnove, da bi ga sploh smeli primerjati z vedno hitrejšo denudacijo. Po človeku pospešeno denu-dacijo ali erozijo prsti opažamo dandanes skoraj v vseh civiliziranih deželah, razen v severozahodni Evropi. Podnebje ali okolje malokatere pokrajine je odporno proti eroziji. Najhujša pa je erozija v se-miaridnih kontinentalnih stepah, prerijah in veldih Severne in Južne Amerike, Avstralije, Južne Afrike in Rusije, to je v deželah, ki naj bi postale središče bodočih civilizacij. Tudi v tropskih in subtropskih deželah Afrike in Indije predstavlja erozija največjo nevarnost za obstoj prebivalstva.
Do nedavnega so mislili, da je erozija le pojav lokalnega pomena, ki uniči tu in tam nekaj polj ter tako onemogoči posamezne farme in prisili naseljence, da zapuste svoje domove ter gredo iskat nove obdelovalne zemlje. Sedaj pa smatrajo erozijo za nalezljivo bolezen, ki pustoši na široko, ne meneč se za meje posesti posameznika, naroda ali države. Uporabna površina zemlje se vsevprek krči. Tudi gradnja velikih hidroelektričnih pregrad je otežkočena, ker erozija hitro zasipa zbiralne jezove z materialom.
Značilni primer po eroziji razjedenega zemljišča v državi Illinois, ZDA
85
Erozija se da najlepše preprečiti takoj, ko se prične. Ko pa je že tako napredovala, da ogroža cele pokrajine, jo je zelo težko ustaviti. V ZDA in tudi v Južni Afriki je erozija postala splošen problem, ki se tiče vseh in ne samo poljedelcev.
V tropskih pokrajinah se zaradi uničevanja gozdov širi lateritizacija prsti. Kjer so bili prej gozdovi, so samo še savane, prerije in stepe, skratka samo še velike nerodovitne pokrajine. S požiganjem
gozdov in savan se ta proces samo še pospešuje.
★
Skrajna posledica neoviranega napredovanja erozije je, da propadajo celi narodi. Četudi ima narod v deželi velika rudna bogastva, ne more trajno obstajati brez rodovitne zemlje. Erozija je bila eden najpomembnejših činiteljev, ki so povzročili, da so propadle prejšnje civilizacije in imperiji. Stara mesta, katerih razvaline ležijo sedaj sredi puščav, so bila nekoč sredi najrodovitnejših dežel. Puščave Severne Kitajske, Perzije, Mezopotamije in Severne Afrike pričajo prav tako o postopnem izčrpavanju prsti, ki se ni mogla upirati vedno večjim zahtevam. Pretirano izčrpavanje zemlje je bilo in je predhodnik erozije.
Kitajci obdelujejo že od nekdaj vso zemljo, ki se jim zdi primerna za to; tako obdelujejo na primer puhlico v pokrajini Shansi že preko 4000 let. Obdelujejo pa le doline, ker je erozija planote tako razkosala, da niso nič več primerne za poljedelstvo. Rumena reka in Rumeno morje imata svoje ime po rumeni barvi spodnje plasti prsti, ki jo voda stalno prinaša v reko iz sedaj nerodovitnih planot puhlice. Rumena reka v gornjem toku erodira, v spodnjem toku pa je zaradi stalnega odlaganja erodirane prsti njena struga dvignjena nad okolico. Na leto pre-
nese Rumena reka okrog 2500 milijonov ton prsti. Tudi drugod na Kitajskem je erozija dosegla skrajno nevarno mero, toda SZ, Kitajska in področje Rumene reke so neminljivi simboli propadanja nekdanje civilizacije.
Reka Tigris v Mezopotamiji, ki je nekoč namakala in bogatila Babilon in Asirijo, ima sedaj strugo dvignjeno na velikih količinah erodirane prsti. Prebivalci ravnine so namreč potrebovali v zameno za izčrpano prst novo obdelovalno zemljo. Zato so izse-kali gozdove po hribih. Posledica tega pa so bile velike povodnji, ki so preplavile njihova polja v ravnini in porušile namakalne naprave, ki so tedaj predstavljale velikanska gradbena dela. Na meji nekdanje Perzije in kartaškega imperija je puščava brezobzirno napredovala zaradi izčrpanosti prsti, slabih letin in opuščanja obdelovalne površine. Tudi rimski imperij je propadel deloma zaradi uničevanja gozdov, izčrpane prsti in erozije. Na Mediteranski obali, od Španije do Palestine, ni nič več gozdov. Zato je tu podnebje tako suho, večina rodovitne prsti iz mediteranskih dežel pa leži na dnu morja. Mediteranske dežele le zato niso tako popolnoma propadle kot prejšnje države ob robu puščav, ker nastaja tu sorazmerno hitro nova prst iz skale. Vendar pa nastajanje nove prsti tudi tukaj ni moglo nadomestiti erozije.
Nekateri menijo, da je severozahodna Evropa, kjer ni hudih viharjev ali suš, posebno odporna proti eroziji. V resnici pa je to le zato tako, ker se je tu poljedelstvo prilagodilo podnebju. Dežele Novega sveta pa so odkrili in kolonizirali v čisto drugačnih razmerah. Skoraj povsod se je naseljencem obetal največji dobiček pri tem, če so izkoriščali in izčrpavali še nedotaknjeno zemljo. Posebno stepe je bilo s čisto površno obdelavo lahko spremeniti v orno zemljo, ki je imela dosti rastlinske hrane, in jo je bilo lahko obdelovati, ne da bi morali pri tem misli-
Int o zemljišče — že pogozdeno
86
ti na kakršno koli izboljšanje zemlje. Brez vsakršne obdelave je bilo lahko spremeniti stepe v obširne in bogate pašnike.
Ko začne erozija groziti deželi, da jo bo dokončno uničila, se da le na ta način zaustaviti, če popolnoma spremenimo ureditev dežele in način življenja. Ko postane erozija narodni problem zadene vse ljudi in vse interese. Zaradi nje se postopno niža življenjski standard, kar povzroči v družbi občutek negotovosti. Kdor gleda samo na zunanje znake trenutnega blagostanja, tega seveda ne more razumeti, ker ne ve, da je neizčrpana prst edini zanesljivi temelj, na katerega se lahko civilizacija opira. Erozija je namreč znak, da se človeška družba slabo prilagaja okolju, je opozorilo, da se je narava odločno uprla nenadnemu vpadu eksotične civilizacije, ki je podrla njeno uravnovešenost.
Človek sme upravljati zemljo na enak način kot drevje in rastline. Predvsem pa mora skrbeti, da prst izboljšuje in da zapusti svojim naslednikom vsaj malo boljšo zemljo, kot jo je prejel v obdelavo.
Evropsko poljedelstvo si je kljub svojim pomanjkljivostim prizadevalo in si morda še prizadeva, da bi se rodovitnost prsti izboljšala. Naseljenci
v prekomorskih deželah so sicer dobro poznali načela in metode obdelovanja, ki so se v Evropi izkazale za najboljše. Toda gsopodarske razmere v nanovo naseljenih deželah so zlasti še pod vplivom vedno večjih možnosti za svetovno trgovino navajale ljudi, da so tudi obdelovanje zemlje uravnali predvsem po pridobitnih, trgovskih vidikih. Zaradi tega se poljedelstvo v novih deželah ni razvijalo postopoma, ozirajoč se na lokalne prirodne pogoje, ampak je bilo le izraz nenadnega, silnega in neurejenega vdora človeka v nepripravljena področja.
Ce pomislimo, da pokrivajo puščave % površine (kopne) zemlje, nam postane jasno, da bi morali zemljo skrbno varovati pred vsakršnim poslabšanjem. Prenehati je treba s popolnim iztrebljanjem gozdov, da bi na njihovem mestu gojili kulture, ki ne dajejo zadovoljivih pridelkov. Požiganje gozdov in afriških savan je prav tako zgrešeno in škodljivo. Povsod je treba uvesti oranje pobočij v smeri izo-hips in organizirati gojenje kulturnih rastlin v terasah. Prav tako je treba preprečiti preintenzivno pašo, ki povzroča propadanje prerijske zemlje in do skrajnosti omejiti škodo, ki jo povzroča drobnica in zlasti koze.
Vera Marchisetti
Možnosti za razvoj kmetijstva v Latinski Ameriki
Eden izmed najbolj perečih problemov današnje Južne Amerike je vprašanje, če razvoj kmetijstva ne bo zaostajal za precej velikim in v zadnjih letih hitro naraščajočim številom prebivalstva v celoti in zlasti za rastočim povpraševanjem po hrani in surovinah v področjih, kjer se razvija industrija. Osnovna proizvodnja Latinske Amerike bi se morala po mnenju mnogih strokovnjakov razvijati na oni stopnji, ki bi zadostovala za zadovoljitev domačih potreb po hrani in ki bi proizvajala za izvoz, sicer je nevarno, da pade standard prebivalstva. Poročilo z gornjim naslovom, ki ga je pred kratkim izdala FAO pri Združenih narodih, obravnava le kmetijski prispevek ter se tega vprašanja dotika nemara preozko. Vsekakor pa so ugotovitve tudi s tega področja zelo zanimive.
Na splošno se je v Latinski Ameriki povečalo prebivalstvo v letih od 1934 za več kakor 50 odst. Pridelek riža, kasave (manijoke), krompirja, užitnih oljnih semen, sočivja, sladkorja, banan in raznih vlaken je to razmerje presegel. Nasprotno pa je pridelek žita, koruze, pšenice, sladkega krompirja, mesa, kakava, kave, volne in neužitnih oljnih semen začel zaostajati za tem razmerjem. Nekatera področja pogosto trpe za neobičajnim primanjkljajem hrane. Obdobne suše povzročajo lakoto v severovzhodni Braziliji. Suša je bila tudi vzrok, da je morala celo Argentina leta 1952 uvoziti pšenico in močno omejiti izvoz mesa.
Cenijo, da predstavlja orno, obdelovalno zemljo le 5 odst. od celotne površine Južne Amerike. Eden izmed strokovnjakov, dr. Alberto Beorgier, je opozoril na omejeno proizvodno zmogljivost večjega dela še preostalega ozemlja: na nizko proizvodno zmogljivost travnatih področjih v južni Argentini, revščino na pol nerodovitnih tal ob zahodnem vznožju Andov, nezanesljivost pridelkov v severovzhodni Braziliji in zelo kratko plodno dobo tal v Amazo-niji, potem ko se uniči gozd. Faktor, ki močno omejuje proizvodnjo v večini Andov, je višina, v južnih Andih stalno deževje in na Perujski obali hude suše. Proizvodnost so skušali dvigniti do zdaj z melioracijami (zlasti namakanjem) in naseljevanjem. Pokrajine |Z največjim ideležem namakane obdelane zemlje so Peru (75 odst.), Britanska Guayana (50 odst.), Mehika (22 osdt.) in Cile (22 odst.). Namakanje služi v glavnem za pridelovanje subtropskih in tropskih sadežev, razen v Čilu. Najbolj obsežna področja, kjer so po načrtih že v teku dela na namakalnih napravah, so v Mehiki, Čilu, Peruju in v Venezueli. Področje semiaridnega pasu vzdolž Andov, ki ga je Argentina meliorirala z namakanjem v povojnih letih, daje večje donose od katerega koli drugega dela Latinske Amerike, kjer so v teku podobna dela.
Poročilo FAO domneva, da bo v vsej Latinski Ameriki v štirih letih dodano obstoječi površini orne zemlje le 100.000 ha, kar bi zadovoljilo le 10 odst.
87
predvidenih potreb. Znaten del namakalnih naprav, ki že obstojajo, so v slabem stanju in zahtevajo velikih stroškov za vzdrževanje. Gradnja novih naprav pa je otežkočena zaradi finančnih težav.
Latinska Amerika je dosegla tako stopnjo razvoja, da se razširjenje kmetijskih površin najbrž ne bo izvršilo ob robu že obstoječih izkoriščenih površin, temveč v obliki osamljenih jeder obdelanega sveta na izbranih točkah, često precej oddaljenih od dosedanjih meja kompaktne poselitve. Poročilo FAO misli, da je najbolj viden primer take vrste kolonija Tingo Maria v Peruju. Tam se je naselilo leta 1936 20.000 ljudi. Povečanje prodaje kmetijskih proizvodov z novoosvojenih površin od 3700 ton na 22.000
ton v letu 1950 kaže, kaj je mogoče doseči v razmeroma kratkem času. Drugi način povečanja obdelane površine, z razdelitvijo večjih posestev in bolj intenzivno izrabo tal, je omenjen v poročilu le bežno. Na teh površinah doslej še niso maksimalno izkoristili rodovitnosti tal, ki pa mnogokje res ni posebno velika. Misli se celo, da se kvaliteta prsti na teh površinah stalno zmanjšuje. V Braziliji so odkrili, da se zgubi do 75 odst. raznih organskih snovi iz nekaterih vrst tropskih prsti že po dveh letih kultivacije. Poročilo FAO ugotavlja tudi širjenje mehanizacije z velikih posestev na manjša, delno pod vplivom preusmeritve agrarnega prebivalstva v industrijska področja.
Zdenka Zupančič
Film pri pouku geografije
S tem naslovom je izšel v švicarski goegrafski reviji članek, ki naj bd prispeval k diskusiji o vlogi filma pri pouku geografije.
Poučni film danes ni več neznan, pravi avtor, saj predstavlja pripomoček modernega pouka že nad 30 let. Če še vedno diskutirajo o pomenu filma pri pouku, je to manj načelnega, kot metodično-didaktičnega značaja (n. pr.: vprašanje oblikovanja filma za različne stroke).
Avtor članka ugotavlja, da je bila produkcija poučnih filmov zlasti v inozemstvu zelo nagla. Spričo tega so bili tudi pogledi na film različni in zdaj je potrebno rešiti vsa vprašanja s posebnim ozorom na geografske filme.
Nadalje našteva avtor zahteve, ki veljajo uporabi filma:
1.	Film prikazuje zlasti pojave, kjer je gibanje bistvenega pomena (n. pr. film o vulkanu Paricutin).
2.	Poučni film spada kakor fotografija k pouku.
3.	Vsebina filma naj ustreza stopnji dijakov.
4.	Poučni film naj se uporablja tam, kjer je ustreznejši, boljši od drugih učnih pripomočkov.
Precej pozornosti posveča avtor možnosti in tipom filma. Pravi, da zmore film kot nobeno drugo ponazorilo poljubno spremeniti prostor in čas. Kamera je lahko na poljubnem mestu, lahko obseže neki prostor v vseh dimenzijah; faktor časa pa je povečan ali zmanjšan. Risanemu filmu se nudi možnost kombinacije z naravnimi posnetki, kar bistveno pripomore k razumevanju. Ponekod je barva važen element slike, vedno pa ne zadovolji in tudi podraži film. Na splošno imajo največji pomen oblikovni elementi, zato se lahko zadovoljimo tudi s črno-belim filmom. Zvok (v kolikor ima v poučnih filmih kaj. pomena) naj bi se časovno ujemal z dogajanjem (sinhronizacija); za geografski pouk zadošča tudi nemi film s komentarjem.
Poučni film naj bo zelo objektiven; je torej v bistvu dokumentaren. Glede na vsebino razlikujemo kratke, ki prikazujejo neki določen pojav in pregledne, ki nas popeljejo čez širna področja. Nujno je, da so vsi taki filmi, resnični, brez kakršnih koli potvorb vsebine; takšno naj bo tudi človekovo sodelovanje v filmu. Od dokumentarnega se poučni film razlikuje v tem, da se omejuje le na bistvo, na to, kar se dijakom lahko ponazori le s filmom.
Avtor nas seznanja tudi z zahtevami, ki jih postavlja film geografiji. Veljajo že zgoraj naštete, s posebnim ozirom na stroko. Kratki filmi naj bodo izdelani z najboljšimi tehničnimi pripomočki; pri tem zelo dvigne vrednost filma kombinacija naravnih posnetkov in trikov. Kratek film naj bo poenostavljen in omejen le na eno dogajanje. Vendar naj ne posreduje kot učbenik različnih pogledov na prikazano; saj tudi pri pouku tega ne delamo. Ob tem primeru avtor zahteva diskusijo, ki naj privede do rešitve tega vprašanja. Večina geografskih filmov pripada skupini preglednih. Najbolj so iskani filmi za regionalno in gospodarsko geografijo. Kakšne zahteve lahko stavimo takemu filmu, vprašuje avtor in pravi, da je odgovor zelo težak in da inozemstvo ni enotno odgovorilo. Nato načenja diskusijo o teh odgovorih.
Najprej omenja negativni primer filma, ki prikazuje pokrajino v istem vrstnem redu kakor učbenik. Začenja z lego, nadaljuje s prirodno, nato s kulturno pokrajino. S triki prikazuje nekatera težko ponazor-ljiva mesta.
Drug, prav tako negativen primer, predstavljajo posnetki brez organske zveze, kar seveda ni več poučno, tak film prikaže lahko preveč snovi naenkrat ali pa preskakuje in je nepregleden.
Drugače je s potopisnim filmom, ki ga smer poti povezuje v celoto. Taki filmi so lahko dragoceni, če so metodično dobri.
Nekateri producenti postavijo v poučnih filmih človeka v ospredje in na primeru ene družine prikažejo način življenja v neki deželi.
88
V Nemčiji, nadaljuje avtor, so mnenja, da je za pouk velikega pomena film, ki prikazuje neko-dogajanje v naravi kot celoto. Pri tem je zelo važno, da so vsi momenti močno povezani in da je dogajanje napeto ter dogodek prikazan realno. Čim manj naučenega in čim manj trikov naj moti tak film. Tu ni poudarek !na sistematičnem prikazovanju dežele, temveč se skuša z enim primerom ponazoriti zveze med raznimi činitelji v pokrajini. Avtor na tem mestu na-glaša, da je izdelovanje te vrste filmov zelo zahtevno in je bilo do danes nepopolno.
Učinek filma je seveda neprimerno večji s pomočjo dobrega komentarja, ki ga ne sme pogrešati niti najboljši film.
K temu pripominja švicarski avtor naslednje: najboljši je komentar, prilagojen stopnji in tipu šole. Toda film, ki bi imel več komentarjev (za različne stopnje), bi postal predrago učilo. Danes marsikje lahko posnamejo učiteljev komentar na magnetofonski trak; kar se sliši pri pouku več ali manj mehanično. Ob predvajanju nemega filma pa učitelj lahko komentira šolski stopnji primerno.
K geografskim filmom uvršča avtor tudi potek pridobivanja ali predelovanja kake surovine; vendar ima take filme bolj primerne za pouk blagoznanstva na strokovnih šolah. Tudi gospodarsko geografski filmi bodo morali imeti za vsebino predvsem odnose med prirodo in človekom, ne pa surovine.
O uporabi filma pri pouku pravi avtor, da se vrši po istih metodičnih vidikih kot uporaba fotografije. Učitelj mora temeljito pripraviti komentar, ki naj bo jedrnat, stvaren in ki naj opozarja dijaka na naj-
važnejše točke dogajanja, širši pogovor lahko sledi po predvajanju filma. Ponavljanje kratkega filma je samo pozitivno in pritegne dijake, da se poglobijo v dogajanje.
Napačno bi bilo prikazovati film brez komentarja ali s slabo pripravljenim komentarjem. Dijaki naj se s filmom seznanijo še pred predvajanjem. Kajti v slučaju, da si dijak sam skuša odgovoriti na vprašanje med predvajanjem filma, so mu scene prekratke (čeprav jih imajo navadno za dolge, film sam pa za dolgočasen). Le prečesto torej nastopi slučaj, da dolžina scen ne zadošča za odgovore na vprašanje <— zato naj se film še enkrat predvaja.
Ob koncu članka nam avtor nakaže nekatere možnosti za nabavo filmov. Idealna se mu zdi šola z lastno filmoteko — zlasti za kratke filme; pregledne filme si šola izposoja pri podjetju za razdeljevanje filmov. V Švici se vrši izposojanje filmov podobno kot pri nas za določeno dobo. Kantorske poslovalnice za poučni film posojajo določenim šolam filme — gratis. Priložen seznam prinaša zelo bogat izbor geografskih filmov (splošno geografski, regionalno-geografski za vse kontinente).
V članku švicarskega avtorja je tudi za nas marsikaj koristnega, saj stojimo večkrat pred takimi problemi. Ravno zato bi bili v našem listu še zaželeni članki z isto temo ali pa kakršno koli drugo, ki bi pripomogla k izboljšanju metodike geografskega pouka.
(Po članku Georga Poola, Der Film im Geographieunterricht, Geographica Helvetia, Bern, VH, 1953.)
Mavricij Zgonik
GEOGRAF IN KARTOGRAFSKO DELO
Geograf je v svojem delu pogosto pred nalogo, da mora poseči v kartografijo, tako na šolsko-pe-dagoškem poročju, kakor na knjižnem in terenskem raziskovalnem delu. Četudi je kartografija po svojem bistvu, to je po svojem tehničnem delu, precej oddaljena od pravega delovnega področja geografije, je za geografa in njegovo delovno aktivnost izredno važna in v določenem smislu celo nepogrešljiva.
1. Kot vemo, je za geografijo bistveno lociranje in tolmačenje pojavov na določeni zemeljski površini v medsebojnem prepletanju in vzročni zavisnosti prirodnih in družbenih elementov. Tako je za geografski pojav in geografsko aplikacijo bistvene važnosti površinska navezanost (arealna ali celo prostorna). V tem se loči geografija od drugih predmetov. Brez površinske ali prostorne predstave ni nobenega geografskega pojava ali procesa.
Kartografija je nauk o upodabljanju zemeljske površine ali posameznih njenih delov in objektov na kartah. Tako ima tudi kartografija kakor geo-
grafija opravka s površinskim predstavljanjem. Naravno je, da sta si torej geografija v ožjem smislu in kartografija po svojem delovnem področju zelo blizu! Geograf in kartograf se bosta zato uspešno podpirala in izpopolnjevala.
Kaj sili geografa, da mora poznati kartografski način upodabljanja zemlje, posameznih njenih delov in različnih geografskih pojmov, objektov in pojavov? Vsekakor osnovni didaktični načeli nazornosti in življenjske povezanosti! Tudi metoda geografskega proučevanja sama ne more brez kartografskih pripomočkov, pa naj bo to pri delu v naravi, kjer je še prav posebej navezana na uporabo karte ali v kabinetu in inštitutu, kjer je še to dvakrat bolj potrebno. Poleg tega je tu še geografski način prikaza in tolmačenja, geografski način mišljenja s svojo specifično zahtevo. Tudi do mnogih geografskih objektov ali pojmov, ki so vsi površinsko povezani, pogosto ne moremo do njih v sami naravi. Kam bi prišli? Ali so predaleč in zato nedosegljivi (n. pr. kako naj prikažemo in tolmačimo površinske
89
oblike iz oddaljenih Kordiljer, Centralne Azije ali Avstralije!) ali pa so sicer blizu in dosegljivi, pa jih vendar ne moremo prenašati, ker so sestavni del prirode (n. pr. gora, gorski greben, značilna dolina, terasa, kraško površje itd.). Sicer si pomagamo pri tem tudi z ekskurzijami v narave, ki jo obravnavamo, vendar tudi teh ni mogoče vedno izvesti. In zopet poznamo mnogo težjih in abstraktnih pojmov, ki jih je zopet nemogoče drugače posredovati, kot da jih konkretiziramo. Tako smo tudi s tem zopet v nazornosti.
2.	Pri tem nastane vprašanje, do katere meje je geograf dolžan teoretično dobro poznati in praktično potem tudi uporabljati kartografski način upodabljanja različnih geografskih elementov. Ali mora geograf v celoti poznati kartografsko tehniko? In če ne, kaj in koliko?
Gotovo ni stvar geografa, da mora znati napraviti zemljevid v vsej popolnosti od prvih terenskih meritev do končne redakcije tiska. Za to delo so tu strokovnjaki (geodeti, geometri, kartografi, risarji, grafiki). Razumjivo je, da ni stvar geografa baviti se z natančno izdelavo različnih reliefov, zemljevidov, projekcij in drugih specifičnih kartografskih izdelkov. Se manj bo dolžnost geografov merjenje različnih razdalj, višin ter nagibov, pravo kartiranje ali topografsko snemanje s triangulacijo in niveli-ranjem, zato je tu geodezija.
3.	Kljub temu pa zahteva geografsko proučevanje in posredovanje v šoli, da se geograf vsaj v osnovah spozna s kartografsko tehniko. Vsakdanja praksa zahteva, da se je mora posluževati.
Tudi kartograf-strokovnjak dobiva od geografa mnogo dragocenih pobud. Zlasti mu je v oporo geografsko tolmačenje različnih objektov na površini in proučevanje površinskih oblik. Pri topografskem delu na terenu in kartiranju v zavodu bo moral večkrat posegati po izsledkih geografije. Po geografiji ugotovljena dokumentacija in evidentiranje različnih geografskih objektov je za kartografa dragocen material, zlasti tolmačenje ledinskih imen in ugotovitve značilnosti površja.
Poglejmo en sam primer, kako nastane topografski zemljevid, ki je osnova za vse ostale zemljevide!
Strokovnjaki vojno-geografskih, kartografskih in podobnih zavodov opravijo najprej vse potrebne meritve na terenu (krokiranje, triangulacija, nivelira-nje). Pri tem zapisujejo ledinska in druga geografska imena. Po njihovih meritvah, zapiskih in načrtih rišejo nato kartografi osnovo kartografske karte tako, da vnašajo v določeno geografsko mrežo primerne projekcijske znake za različne predmete v naravi, skladno z določenim merilom. Po njihovih risbah izdela nato tiskarna za vsako barvo svojo cinkasto ploščo in jo nato oblikuje v valj. V tiskarskem stroju teče papir med valji in se nanj odtiskuje barva za barvo. Iz skupka vseh odtisov na isti papir nastane končno topografska karta. Kako zamuden in kompliciran je postopek, preden dobimo od prvih
meritev na terenu končno topografsko karto. Zdi se, kakor da tu ni potrebna pomoč geografov. Pa vendar!
Vemo, da ima ljudstvo za vsak kos ozemlja, za posamezne dele polja, za posamezne gozdove, trate, vrhove, pobočja, pašnike, skalovje, potoke in reke, brezna in druge površinske oblike svoja značilna imena. To so ledinska imena. V njih je veliko bogastvo našega jezika in naše kulturne tvornosti. Strokovnjaki, geodeti in častniki, ki kartirajo teren, mnogokrat napačno napišejo ta imena ali pa jih sploh ne zabeležijo. Starejši ljudje, ki ta imena poznajo (n. pr. kmetje, drvarji, pastirji, gozdarji, lovci) odmirajo, mlajši ljudje pa jih pogosto ne poznajo več. Tako se nam izgublja pomebmni pojmovni in jezikovni zaklad, često z bogatim geografskim inventarjem!
Naloga geografov je, da v svojih okoliših proučujejo ledinska imena in jih kritično razmotrivajo. Premnogokrat bo že izj ledinskega imena razbral tipičnost površja, voda, vegetacije ali naselij. Treba jih je pravilno zapisati, lokalizirati, nato pa jih sporoči kartografskemu zavodu, geografskemu ali voj-no-geografskemu inštitutu, ali pa jih kje objavi s skico ozemlja vred.
Vedeti moramo, da je vsako geografsko ime nekaj živega, produkt določenega ekonomskega in kulturnega razvoja naroda. Ugotavljanje pravilnih imen je prav tako eminentno geografovo delo kot morfološko proučevanje terena. Mnogokrat tiči v ljudskem imenu boljše poznavanje bistva in tipičnosti določenega geografskega objekta, kot ga more dobiti geograf s teoretičnim študijem.
S takim delom bo nudil geograf kartografu-stro-kovnjaku dragocene podatke. Le tako bo nastala solidna topografska karta.
Spominjam se, kako dragocene podatke je dal ljubljanski Geografski inštitut Vojno-geografskemu zavodu v Beogradu za predaprilske Jugoslavije, ko je bil ta izdal prvo sekcijo nove jugoslovanske topografske karte (merilo 1:100 000). Samo na tej sekciji, ki je bila v glavnem le izboljšana in predelana izdaja precejšnje avstrijske specialke v novem merilu, je bilo več kot 100 težjih napak, na katere so ga geografi pravočasno opozorili.
4. Tudi geograf ne more shajati pri svojem delu brez kartografskih pripomočkov in kartografske tehnike. Ta zahteva izhaja iz več geografskih aspek-tov. Na nekatere bi rad opozoril.
Naloga in namen geografskega pouka je med drugim tudi usposobiti mladino, da zna uspešno uporabljati karto. Ce hočemo to doseči, mora tudi učitelj biti dobro seznanjen z osnovami kartografije. Kaj se pravi praktično uporabljati zemljevide? Za potrebe splošno izobrazbene obvezne in srednje oz. strokovne šole poznamo več načinov uporabe zemljevidov. Vsekakor prihaja v poštev: čitanje in praktična uporaba zemljevidov, merjenje na zemljevidih (kartometrija) in risanje profilov.
90
Citati zemljevide se pravi razumeti njihovo vsebino in si čim nazorneje in popolneje predstavljati pokrajino, ki jo zemljevid prikazuje. Pri kartome-triji je najpogostejši primer merjenje razdalj, višine, določevanje nagibov, zemljepisne širine in dolžine. Risanje profilov ali prerezov, ki služi predočevanju morfologije površja oziroma zemeljskih skladov in njegovih karakterističnih oblik, bo možno le na osnovi primerne karte. Profili (višinski, globinski, geološki in rečni) imajo povrh vsega še velik didaktični pomen.
Geograf mora biti sposoben, da zna tudi sam napraviti preproste krokije in skice ter situacije, oziroma, da nauči tega svoje učence in jih na ekskurzijah, poučnih terenskih ogledih ali potovanjih sami napravijo. Tudi razgledne skice pokrajine z najbistvenejšimi morfološkimi potezami in vegetacijskimi oblikami so za geografovo delo neizbežne. Ne gre tu za natančnost, temveč le za bistvenosti, tipičnosti in značilnosti, gre le za glavne poteze!
5. Zlasti je po mojem mnenju za geografa nujno, da ve in po možnosti tudi praktično zna, kako se delajo trodimenzionalne predstave, plastične kakor risbe. Kvalitetno delo na šoli, zlasti na osemletni obvezni šoli to nujno terja.
Res, da se kartografija — kot že ime samo pove — bavi prvenstveno z dvodimenzionalnim upodabljanjem, torej z izdelavo vseh vrst načrtov, kart, zemljevidov in atlasov, vendar pa didaktična zahteva geografskega pouka usmerja kartografijo tudi v izdelavo trodimenzionalnih nazoril. To' so različna geografska učila. Poleg kart prihajajo za naše delo v poštev različni reliefi, peskovniki, globusi, učila za matematično geografijo in različni modeli. Ker so vsa ta učila velikega didaktičnega pomena, mora učitelj-geograf vsaj v elementarnih potezah vedeti, kako se izdelujejo.
Poleg modelov določenih konkretnih površinskih oblik (n. pr. rečna terasasta dolina, tektonski jarek, vulkan, prodorna dolina kraško polje, konkretna vzpetina, klif, fjord) so potrebni za uspešno geografski pouk tudi razni tipični modeli, ki nam zelo dobro služijo pri metodi eksperimentiranja, da laže razumevamo težje pojme in pojave iz obče geografije. Vzemimo le primer učno-metodične enote, kako upodabljamo površje na karti s pomočjo plastnic! Ali moremo učencem uspešno posredovati te težke pojme brez primernega modela vzpetine, razrezane v več plastnic, ki predstavljajo izohipse?
Na osnovi karte z izohipsami in kotami nastajajo blokovni diagrami, tako shematični, kakor perspektivni. To je razmeroma mlada moderna tehnika ponazarjanja delov zemlje, oziroma različnih zemljepisnih in geoloških objektov. Četudi je tehnika izgo-tavljanja težka, so zelo priporočljivi pri posredovanju zemljepisnih spoznanj, saj je tu nazornost popolna (poleg dolžine in širine tudi globina). Razvojni ciklus posameznih zemljepisnih pojavov (n. pr. fjorda, abra-zije obale, rečne doline, kraške površine) bo najlaže prikazati s primernimi blokovnimi diagrami.
Mnenja sem, da bi moral vsak učitelj geografije vedeti, kako se izdelujejo reliefi, modeli, peskovniki, makete iz različnih plastičnih mas (gline, peska, plastelina, mavca, krompirjeve moke) in lesa, lepenke, vezanih plošč ali papirja. V domoznanstvu bo imelo modeliranje celo prednost pred čitanjem in uporabo karte. Pri obravnavanju regionalne geografije oddaljenejših delov pa bodo imeli prednost karta, slika in film.
Da mora učitelj geograf vse to poznati in potem tudi praktično uporabljati, ga ne sili k temu samo princip nazornosti, ki mu poleg drugih didaktičnih principov kar najbolj garantira kvaliteten pouk, temveč tudi dejstvo, da je treba učence zaposliti tudi ročno in izvenšolsko! S kartografskim delom dajemo tudi pouku ročnih spretnosti mnogo prilike, tako po vsebini, kakor tehnično, za bogat roko-tvorni pouk. Ne pričakujmo vedno, da se bodo naši geografski kabineti izpopolnjevali od zgoraj le s kupljenimi učili in predmeti! Marsikaj moremo tudi sami izgotoviti ob aktivni pomoči mladine. Tudi za skupinski pouk bo kartografska aktivnost v zvezi s poukom zemljepisa nudila mnogo prilike za udej-stvovanje.
6. Omenim naj ob koncu še to, da terja uspešen geografski pouk ponazarjanje različnih geografskih pojmov, pojavov in predmetov v najširšem smislu. Poleg karte — zemljevida, ki predstavlja določen del zemeljske površine in ki je kartografski izdelek ka-teksohen, prihajajo pri našem delu v poštev še najrazličnejše oblike geografskih risb. Res, da te ne vsebujejo toliko pravih kartografskih elementov, vendar pa marsikatera teh risb nastaja na osnovi karte. Didaktični princip nazornosti zahteva, da se jih pri vsakodnevnem delu v šoli stalno poslužujemo. Glede na metodo, tehniko, vsebino in namen, ki ga hočemo s ponazarjanjem doseči, razločujemo mnogovrstne risbe, tako razgledne risbe, krokije, črteže, skice, sheme, realistične in stilizirane risbe. Pogoste so tudi risbe, ki predstavljajo in grafično ponazarjajo statistične podatke in srednje vrednosti določenega dela zemlje in njenih različnih panog, tako tabelarično predstavljanje: grafikoni, diagrami, klimogrami in kartogrami. Končno so tukaj ilustrirane risbe in aplikacije, ki so zlasti priporočljive na nižji stopnji.
Pogosto mora geograf pri svojem pedagoškem ali tudi raziskovalnem delu reproducirati, reducirati ali povečati določeno geografsko risbo in karto. Preri-sovanje kart v didaktične in študijske namene zahteva posebno pozornost ter dobro poznavanje kartografskih elementov in tehnike. V didaktične svrhe naj prerisovanje karte ne bo šablonsko in mehanično! Ni potrebno izgotavljati karte v kartografski popolnosti, omejimo se le na njene bistvenosti in tipičnosti. Četudi ne bodo učenci natanko reproduci-rali dotiskane karte do zadnjih detajlov, se bodo vendarle morali seznaniti z vsebino karte. Ta pa bodi v glavnih črtah podana s shematičnim ali enostavnim obrisom.
91
Iz dosedaj označenega je razvidno, kako nujno potrebno je za geografa, da se razume na preprosto kartografsko tehniko. Geografsko mišljenje in metoda dela, geografska predstava in didaktični princip nazornosti — vse to zahteva čim pogostejšo uporabo pestrega, a uspešnega ponazarjanja. Se prav posebej pa je dandanes potrebna slikovna kakor grafična ali plastična ponazoritev. Statistika je izredno napredovala in uporablja grafično in kartogramsko
ponazarjanje v vseh mogočih panogah, posebno v ekonomiki in demografiji. Skica, slika, model, film so postali v šoli na vseh stopnjah bistveni in sestavni del živega pouka. Tudi reforma našega obveznega šolstva se po svojih zahtevah naslanja na to.
Pouk, ki sloni na uspešnem ponazarjanju, ni dolgočasen, temveč vzbuja pri poslušalcih ne samo pravilne predstave, temveč tudi njihovo aktivnost, je zato uspešen in pomaga do trajnejše zapomnljivosti.
KNJIŽEVNOST
Marginalije h Kranjčcvemu-Savnlkovemu učbeniku, »Zemljepis Jugoslavije za IV. razr. gimnazij«, Ljubljana 1956.
Novi zemljepisni učbenik Jugoslavije za IV. raz. gimn. je med našimi zemljepisnimi učbeniki važna pridobitev. Izšel je skoraj istočasno kot zgodovinski učbenik za isti razred. Učiteljstvo in mladina sta oba sprejela z veseljem. Danes, po enem letu uporabljanja obeh učbenikov, moremo reči, da Kranjčev-Savnikov Zemljepis Jugoslavije ni razočaral, v primerjavi z zgodovinskim učbenikom ustreza zmogljivosti učencev na tej stopnji razvoja bolj, ne da bi zato trpela njegova strokovno znanstvena koncepcija. Medtem ko je o učbeniku za zgodovino dokaj prigovorov, zlasti z metodične strani, Kranjčev-Savnikov učbenik na splošno ustreza zahtevam sodobnega geografskega pouka in ciljem naše vzgoje.
Učbenik temelji na novem učnem načrtu za nižje gimnazije in upošteva nekatere novosti in navodila, ki jih ima v razliko od prejšnjega sedanji učni načrt. V primerjavi s prejšnjim upošteva nov učbenik imnogo bolj zahteve modernega geografskega pouka in geografske vzgoje. Četudi je še čutiti tradicianalnost in premočno navezanost na učni načrt, zlasti v splošnem delu, kar mimogrede povedano velja za mnoge druge, tudi moje zemljepisne učbenike, vendar marsikje zgovorno izstopajo oni momenti, ki naj silijo učenca k razmišljanju. Tega moramo biti veseli! Polagoma le prodirajo v naš geografski pouk moderna gledanja. Pa poglejmo učbenik nekoliko podrobneje!
1. S strokovne strani se mi zdi, da je knjiga najboljša v drugem delu, to je pri podrobnejšem obravnavanju ljudskih republik oziroma njihovih regij. Tu je nevarnost, zaiti v deskriptivnost večja, zato je verjetno to avtorja prisililo, da sta skrbno in pretehtano prikazala v zaokroženi kompleksni sliki geografsko podobo pokrajin. Priznati moramo, da je to laže doseči v pokrajinskih karakteristikah, kakor pri občem delu.
Skoraj polovica knjige (stran 99—169) je posvečena podrobnejšemu opisu ljudskih republik, od tega razmeroma največ odpade na Slovenijo. Ta veliki obseg je razumljiv, ker avtorja obdelujeta posamezne republike po prirodnih enotah oziroma regiah. Tako je tudi prav! Naši učenci, ki dokončajo obvezno splošno izobraževalno šolo, marajo podrobno poznati svojo ožjo domovino, pregledno, pa vendar solidno in dovolj trdno znanstveno fundirano pa celo državo. Učbenik nas dokaj podrobno in zaokroženo seznanja ipo ,pokrajinah in celo mikroregiah z našo ožjo in širšo domovino.
Kar se tiče regionalne razčlenitve Slovenije, se zdi, da se je Ilešičeva toponamastična regionalna razčlenitev v praksi že dokaj ustalila. Nova so imena regij Pomurje, Zgornje, Spodnje Podravje, Sotelsko. Kazalo bi ta imena obdržati tudi v bodoče, saj se dokaj posrečeno skladajo tudi z gospodarsko-geografskimi značilnostmi. Pri tem regionalnem opisu se mi zdi, da ne bi bilo odveč, če bi na koncu vsake regije prikazali, kam in h kakšnemu
večjemu gravitacijskemu centru težijo (n. pr. Zgornje Podravje, Spodnje Podravje, Pomurje k Mariboru, Savinjsko, Sotelsko, Posavje k Celju Itd.); s tem bi se videla njihova obojestranska naravna povezanost.
Tudi splošni del v knjigi zadovoljuje. Pozitivno se ml zdi v njej, zlasti pri pregledu površja, da ni prenatrpa-nosti v imenih in stroge sistematike. Tudi tu je čutiti, kako skušata avtorja premagati sledove tradicionalne zemljepisne deskripcije; pri fizičnem delu se jima je to bolje posrečilo kot pri gospodarskem. Posrečena so pri poglavju o reliefu kratka razmišljanja o delovanju endogenih in eksogenih sil, tektonike, erozije, glaciacije itd. na naš makrorelief. Taki kratki, obče geografski vpleti bi naj po mojem ostali tudi dalje. To se sklada tudi z bodočim učnim načrtom za osemletno šolo. Pri regionalnem delu se ob konkretnih primerih zaustavimo pri posameznih obče zemljepisnih pojavih in jih tu tolmačimo! Tega pogrešamo v naših regionalnih zemljepisnih pregledih, tudi v mojih!
Dobra stran splošnega dela je tudi ta, da ne ostaja le pri fizično geografskih pojavih in podatkih, temveč jih skuša prikazati tudi v aplikaciji na gospodarsko izkorist-ljivost. Tako sledijo občezemljepisnim perglavjem o reliefu še poglafvja o pogojih za gospodarski razvoj oziroma o gospodarskih osnovah v dotičnih prirodnih enotah. Tako čitamo že pri fizično geografskem obravnavanju alpskega, dinarskega, rodopskega, panonskega sveta o podnebju, rastlinstvu, gospodarstvu itd.
Opis regij je sočen in dokaj plastičen. Stil je razumljiv in jasen, kar je odlika učbenika, tako ni preveč lapidaren in težak. Avtorja uporabljata bogat besedni zaklad tako p«ri. obravnavanju različnih občih dejstev in pojavov, kakor pri regionalnem delu. Dikcija je lahka in tekoča.
2. Metodično je novi Zemljepis Jugoslavije boljši od prejšnjega. Zlasti mi ugajajo ob koncu večjih poglavij pregledna vprašanja in vaje. Teh je mnogo. Nimajo le namena pomagati učencem k pomnenju, niso samo za lažjo ponovitev, temveč so tudi zato, da uvajajo učence k razmišljanju. Ce bi se bila avtorja odločila še za kratke jedrnate povzetke, bi metodična vrednost knjige še bolj pridobila.
Učbenik je dokaj bogato ilustriran zlasti s fotografskimi posnetki različnih naših mest in tipičnih pokrajin ter pejsažev. Prav veseli smo, da smo končno prodrli z zahtevo, naj hi bili naši geografski učbeniki čim bolje opremljeni. To je naš prvi geografski učbenik po osvoboditvi, ki je j» naših razmerah bogaleje opremljen. Tako so novost knjige priloge v 'bakrotisku in dvobarvne priloge, kakor za letne množine padavin, tekoče vode in kraške pojave na Slovenskem. Obe zadnji prilogi sta zelo uspešni za komparacijo in vzročnost pojavov. Skoda, da takih ni še več!
Pod ilustrativnim dokumentarnim materialom pa pogrešam več grafikonov, diagramov, profilov in preprostih skic. Tudi prejšnja knjiga je imela teh premalo. Grafi-
92
koni, diagrami in skice bi bili zlasti koristni pri antropo-geografskem in gospodarskem delu. Take podobe so metodično koristnejše in poučnejše od običajnih slik in fotokopij. Mislim, naj bi imeli čim več takega materiala zlasti geografski učbeniki za nižjo stopnjo. V tem pogledu bi se mogli zgledovati po nekaterih tujih, predvsem francoskih geografskih učbenikih, ki jih odlikuje izredna nazornost in otroška bližina. Bogata dekorativnost in dokumentarnost, psihološko dobro fundirana, neverjetno dviga vrednost knjige. Od take dokumentarne geografije smo žal še daleč (glej francoski učbenik Géographie documentaire, Cours moyen par L. Abensour et L. Planel).
če bi prostor dopuščal, menim, da bi bilo zelo koristno, če bi imela knjiga tudi nekaj sočnih in plastičnih opisov prirodno lepih in zanimivih tipičnih krajev in pej-sažev. Tega v knjigi pogrešam.
3.	V pedagoškem smislu je treba gledati na dvoje, da knjiga vpliva na geografsko vzgojo in posreduje učencem ostale pozitivne vzgojne vrednote. Četudi je knjiga namenjena nižješolcem, mora vplivati nanje preko geografskih dejstev in pojavov, da si osvojijo geografsko vzgojo mišljenja, komparacije, vzročnosti in kompleksnosti vsaj v skromni meri. Tega sta se avtorja zavedala in kot rečeno je to marsikje videti v knjigi.
V gospodarskem delu knjiga vedno ne ustreza temu pogoju. Geografske asociacije bi morale biti močneje upoštevane. Evo nekaj primerov.
Na str. 80 govori avtor pri industriji gradbenega materiala, da polovico proizvodnje dajejo cementarne v okolici Splita, ne pove pa zakaj (bližina fliša, tupine, elektrika s Krke, ugodna možnost čezmorskega izvoza). Take asociacije in vzročnosti pogrešam tudi drugod, zlasti pri »geografsko vezanih« industrijah, n. pr. pri lesni industriji. Dobro se je to posrečilo prikaaati pri tekstilni industriji v Sloveniji; lep primer taksnega kompleksnega asociativnega podanjanja ima knjiga pri kemični industriji umetnih gnojil (str. 80). škoda, da ta način tolmačenja učbenik opušča v nadaljnjih odstavkih, n. pr. pri industriji stekla. Zelo dobro je v tem smislu prikazana gostota železniškega omrežja. Mogoče ne bi bilo odveč, zbrati na koncu poglavja glavne probleme našega prometa, zlasti kopnega. Sploh bi naj bila posvečena v geografskih učbenikih dokajšnja pažnja problemom. To vodi k uspešnemu razmišljanju!
še eno pripombo glede vzgojne vrednosti učbenika. Avtorja sicer omenjata tu in tam vlogo posameznih krajev in regij v NOB, vendar v obliki vprašanj na koncu po-glarvij. Mislim, da je treba o tem govoriti tudi med tekstom, n. pr. o vlogi Roga., Pohorja, Bosenske Krajine, šumadije, Bihača, Jajca, Drvarja, Romanije itd. Moje mnenje je, da geograf ne sme mimo tega, pa v petitu, če drugače ne, mogoče tako kot piše knjiga o Beogradu in njegovi vlogi v zgodovini. Tudi družbeno politični in historični momenti so za razvoj pokrajine, zlasti gospodarstva pomembni! Geografska poanta v knjigi s tem nikakor ne trpi.
Pisci zemljepisnih učbenikov naše ožje in širše domovine bi morali posvetiti dokajšnjo pažnjo tudi plastičnim opisom naših naravnih lepot in zanimivosti, tako geografskih kakor zgodovinskih in etnografskih, ne samo v poglavju o turizmu, kar običajno delamo, temveč tudi drugod. Naši učenci se večkrat neopravičeno in po nepotrebnem navdušujejo in »obožujejo« tuj svet, ko imamo sami toliko lepega in zanimivega, toliko bogastva in poučnih zgledov. Vzgajajmo našo mladino zlasti v ljubezni dO naše zemlje, do naše socialistične domovine in pravilnega gledanja ter razumevanja na ostali svet!
4.	Opozoriti hočem še na nekaj drobnih pripomb.
Za lapornato osrednjo Istro uporabljamo navadno ime Rumena Istra; avtorja jo imenujeta Sivo Istro (str. 13), verjetno po hrvatski rabi. Ali ne bi ostali pri starejši in že udomačeni označbi, saj rumenkasta barva pokrajine (po laporju in peščencih) ji precej odgovarja. Na str. 14 bi kazalo omeniti pri prvotvornih gorovjih še obmejno
Strojno. Razliko med krasom in Krasom bi omenili že pri poglavju o kraških pojavih (str. 17). Pri zgodovinskem pregledu prebivalstva avtorja pravilno omenjata drugo svetovno vojno kot važno ločnico. Pri tem pa pogrešam prikaz važnih demografskih posledic kot posledico te vojne, n. pr. odhod Nemcev iz Vojvodine in Slovenije, deloma Italijanov iz Primorja, sprememba narodnostne strukture Vojvodine. Kidričevo bi postavil še na Dravsko polje in ne na Ptujsko (str. 79), četudi .točne razmejitve med obema poljema še nimamo. Glavna naša železniška proga ni v običajnem pomenu besede dvotirna, kakor čitamo na str. 86; od Zagreba do Novske je enotirna, pač pa je dvosmerna. Pri poglavju o težki industriji se omenja tudi lahka kovinska industrija in fina mehanika, n. pr. kolesa, pisalni stroji, oba pojma bi bilo treba ločiti in opredeliti. Pri regionalnem delu je pokrajina Kozjaka premalo obravnavana. To je potrebno, ker knjiga dobro razčlenja obe sosednji regiji, Pohorje in Dravsko dolino (str. 122). Strinjam se pa s piscema, da uporabljata že dokaj udomačeno ime Kozjak in ne gresta za »Kobanskim«.
Te podrobne pripombe in one, ki sem jih omenil prej, nikakor ne zmanjšujejo vrednosti in kvalitete Kranjčeve-ga-Savnikovega Zemljepisa Jugoslavije. Deloma so načelnega značaja in sugestije za vse pisce zemljepisnih učbenikov. Knjiga je dobra, boljša od prejšnje, tako s snovne kakor pedagoško-metodične strani. Kot geografe in vzgojitelje nas pa zlasti veseli to, da se že vidno odmika od stare tradicionalne deskriptivne poti in že močno upošteva principe geografske vzgoje. Razume se, da jo bo treba pozneje prilagoditi novemu učnemu načrtu naše reformirane obvezne šole, zlasti glede obsega; njenim splošnim zahtevam pa že danes odgovarja.
M. Zgonik
ANKETA
IZMENJAVA PEDAGOŠKIH IZKUŠENJ
Uredništvo Geografskega obzornika se je odločilo za anketo, ki naj pospeši izmenjavo pedagoških izkušenj. Posredujemo Vam nekaj anketnih vprašanj in Vas vljudno prosimo za sodelovanje. Vprašanja so okvirnega značaja in se jih pri odgovorih ni treba strogo držati ne po vsebini in ne po vrstnem redu. Nakažete lahko probleme, ki so tem vprašanjem oddaljeni, a so po Vašem mnenju važni za geografski pouk pri nas. Morda boste lahko povezali svoje misli na vsa vprašanja v celoto. Verjetno bo treba pri številnih sodbah točneje določiti, za kateri razred, oziroma za kakšno razvojno stopnjo učenca so primerna. Ni nujno, da bi odgovorili na vsa vprašanja, posebno ne na tista, glede katerih imate malo izkušenj.
Odgovori naj bi obsegali predvidoma okrog 1—2 tipkani strani. V tej številki objavljamo tudi že prve odgovore. Na nekatere ljubljanske geografe smo se namreč obrnili z anketo kar osebno.
VPRAŠANJA
1.	Sodobna pedagogika razglaša geografsko mišljenje za enega glavnih ciljev geografskega pouka. Ce motrimo s tega gledišča sedanji učni načrt, na čem je v njem pa Vašem mnenju premalo poudarka ali kaj je prezrl? Kaj se Vam zdi nepotrebno? S čim oziroma s kakšno metodo ste posebno uspeli pri vzgoji geografskega mišljenja?
2.	Po pedagoških zahtevah naj gradimo geografsko znanje s pomočjo predstaiv. S katerimi ponazorili ste imeli pri pouku poseben uspeh?
3.	Kakšne izkušnje imate z dosedanjimi krajšimi (nekaj urnimi, petdnevnimi ali celodnevnimi) ekskurzijami v bližnjo okolico?
4. Kakšne izkušnje imate pri dosedanjem predvajanju diafilmov in filmov?
Uredništvo
93
ODGOVORI AN
PAVEL Kl)N A VER:
1.	Učni načrt se ml ne zdi niti preobsežen niti preozek. Mislim, da nismo tako strogo vezani na učni načrt, da ne bi mogli saini nekje, kjer mislimo, da manjka, dodati, m tam, kjer se nam zdi, da je nekaj preveč, izpustiti. To moremo delati tudi, če se nam zde dijaki dojemljivi za več ali za manj. Vedno sem bil prepričan, da smo tudi mi lahko veliki umetniki, ker oblikujemo človekovega duha po svoji volji. Tega se mora vsakdo vedno zavedati ta se po toni ravnati. Ogromna je naša pravica in temu primerna tudi dolžnost. Zato sem svoj poklic vedno ljubil ta učiti mi je bilo užitek. Poizkušal sem suvereno obvladati vsaj tisto snov, ki sem jo učil. Zato sem poizkušal neprestano poglabljati svoje znanje. To sem delal z nabavljanjem strokovne literature, pa tudi najrazličnejšimi ponazorili. Prav gotovo pa mi je pomagala vzgajati geografsko mišljenje v drugih najtesnejša povezava z naravo. Od zgodnjih dijaških let sem vedno hodil na gore, od 20. leta dalje v podzemske jame. še pczneje pa sem se začel zanimati za astronomijo ta se z njo tudi praktično bavil. Tako sem bil z vso naravo, bi lahko rekel, podnevi ta ponoči v neprestani zvezi. Goro-hodstvo me je samo po sebi uvedlo v proučevanje neštetih morfoloških oblik ta z njimi povezanih življenjskih vprašanj. Morda sem mislil, da geografska vprašanja ta predmeti vsakogar tako zanimajo kot mene. Zato sem tudi vedno z navdušenjem predaval ta večino polagoma pritegnil ter z živim opisovanjem vzbudil vsaj slične predstave o predmetu, ki sem ga opisoval. Ce le mogoče, sem v knjigi obdelani predmet povezal z resničnim življenjem; saj v geografiji ni ničesar, kar ne bi bilo najtesnejše povezano s človekovim življenjem, njegovo srečo ta trpljenjem. Toplo sočustvovanje z vsem, kaj- se godi na Zemlji je treba prav pri geografiji zanesti tudi v pouk, ki postane tako živ ta ne ločen od resničnega življenja izven šolske sobe. Vedno sem poizkušal v dijakih »podreti šolske stene« ta jih prestaviti pred predmet oziroma v pokrajine, ki smo jo olbravnavali. Mladina ima izvrstno domišljijo ta to ni težko storiti.
Ni pa zadosti, da se poglobiš v predmet. Mladina misli po svoje. Zato je nujno treba, da si proti samemu sebi nezaupljiv. Ni mogoče, da bi vsem zadosti jasno ta dcibro razložil. Zato sem od vsega začetka vsako leto najprej vzbudil v dijakih zaupanje ta odkritosrčnost, da so brez pridržka ta brez strahu priznali, da nečesa niso razumeli. Nisem nehal pojasnjevati, dokler je kdo molel roko in prosil ponovne ali drugačne, bolj jasne razlage. Že dolgo je, da pred pričetkom pouka vedno vprašam, če kdo česa, kar sem dal iz knjige učiti, ni razumel. Vedno se oglasi kdo, ki mu to ali ono ni jasno. Za pojasnila se nudi prilika tudi, ko dijaki po pouku obstopijo predavatelja ta mu pripovedujejoi, kar sami vedo ali pa žele še kakšnega pojasnila. V zvezi s poukom navadno opozarjam dijake na zanje primerno literaturo. Posebno v potopisih ta slAčnem, kakor tudi v nekaterih povestih bodo našli to ali ono mnogo bolj jasno opisano, kakor je bilo mogoče 'to storiti v teku ene ure.
Mogoče mi je bilo laže raziumeti mlado dušo, ker sem cd vsega začetka hodil na izlete in taborjenje z dijaki ta učenci. Tako se jim je bilo megoče bolj približati ta spoznati njihove želje, njihovo znanje ta notranje življenje, česar v kratkem času pouka ni bilo mogoče.
2.	Pri nabavljanju knjig sem vedno mislil, koliko mi bodo mogle služiti tudi pri pouku. Tako mi je uspelo tekom desetletij nabaviti marsikaj, česar šolske zbirke niso premogle. Pomagal sem si s Številnimi i slikami v raznih knjigah ta tujih revijah, med njimi mi je posebno služil Geographical Journal ta Geographical Maga-ztae, iz obče geografije pa je na razpolago premnogo knjig. Narava sama pa je najboljše učilo. Zato sem vedno prirejal mnogo izletov, če so bile dnevnice na razpolago ali ne. Saj se. uspol izlet že v tem izplača, da pridobiš učence zase in so pri pouku tem bolj pozorni ta udani! Neskončno mnogo pa je vredna kreda! Ce znaš
z nekaterimi črtami hitro narisati ta izpopolniti avoje besede, je to zlata vredno. Zato s kredo nikoli ne Sledim. Globus, sveča, žarnica, pa tudi glave učencev, svetilke na stropu, vse to s pomočjo dijaške domišljije in svojim navdušenjem izprememiš v dragocena sredstva, ki ti izvrstno služijo za pojasnjevanje ta povezavo z učenci. Kar sem imel aparatov, daljnogledov ta »ličnega, so jih bili vedno deležni tudi dijaki. Ničesar ni škoda za pouk' Najboljše je komaj dovolj dobro.
Diafilmov se nisem mnogo posluževal, ker sem imel dolgo let na razpolago dober episkop ta svojo bogato zalogo slik. Še vedno pa ostane prvo učilo: učitelj sam, njegovo znanje, po]>oImi predanost poklicu in ljubezen do mladine, ki rodi vse ostalo.
MIKKO AVSENAK:
V zadnjem času nisem imel posla s splošnim zemljepisom v petem razredu, mislim pa, da se mora tam dobro obnesti Oblakovo učilo za ponazoritev projekcij. Pač pa sem v tretjem razredu s pridom uporabil njegovo sliki Ekliptika. Dobra se mi zdi zaradi tega, ker kaže mar-kantne zemeljske položaje tako, da omogoča pogled preko tečaja, obenem pa nakazuje smer sončnega zenita. Eno ta drugo, povrh pa še stranska skica s pogledam na tečaj, vse to v znatni meri omogoča dijaku razumevanje, kako nastanejo letni časi. Najprepričevataejši uspeh pa sem v tem dosegel z lastnim učilom »Menjava sončne višine, letni časi ta toplotni pasovi«, ki ga Mladinska knjiga še vedno ni izdala, bi pa ta način verjetno prav tako uspešno služil tudi drugim. Poleg tega sem koristno uporabil kopico drobnih, ad hoc napravljenih ali angažiranih učil ta ponazoril, ki jih pa nima smisla tukaj naštevati, ker so splošna znana ali splošno neznana, in bi bil v tem primeru potreben poseben članek kakega dobrega metodika.
* * *
Že nekaj let je, kaj- sem imel zadnjo daljšo ekskurzijo na Dravsko in Ptujsko polje, čeprav vsega skupaj samo en cel dan. Takrat sem močno občutil, ta se je to tudi v kasnejšem razgovoru z učnimi kolegi potrdilo, da mora biti ekskurzija geografska v najširšem smislu ali, kar je namreč isto, kombinirana z raznimi drugimi strokami. Ožji geografski vidiki se morajo dopolniti s pogledi ta značilnoi^mi, ki jih prispeva zgodovinar, slavist, biolog ipd. Seveda bi bilo idealno, če bi vse to mogel podati en sam človek ta tako podati zares harmonično sliko pokrajine, toda to je težko. S kolektivno pripravo ta kolektivnim vodstvom bi pa napravili eminenten izobraževalni podvig tudi v službi geografije same, ker bi jo obvarovalo nepotrebne Izolacije, še prav posebno pa bi to pripomoglo dijakovemu zaokroženemu znanju ta doživetju prirodne ta kulturne pokrajine ta sploh povezavi raznih predmetov, torej različnih panog znanosti. Po drugi strani pa zopet vem, da bo težko doseči večje število čistih geografskih ekskurzij, bodisi iz finančnih razlogov, predvsem pa zaradi objektivnega pomanjkanja časa, oziroma ur za gradiovo drugih predmetov, ki so s tem prizadeti. Postavlja se pa vprašanje, ah je sploh smiselno vztrajati na takih čistih ekskurzijah. — Vsaj za Ljubljano sodim, da z nekajurnimi pohodi na teren ne bo veliko, ker je čas prekratek; v tem času si lako cgledaš Geografski muzej, drugega že ne, razen razgleda z Gradu.
Filmov nisem predvajal, pač pa smo na šoli že precej delali z diafilmi ter jih imamo nekaj desetin v zbirki. Ta način odpira nova metodološka vprašanja. Izkušnja kaže, da ni pametno v skoku preiti na čisto delo z aparatom oziroma ob njem. Sicer se namreč lahko zgodi, da bo dijak imel čas, prebit ob diafilmu, za »gremo slikce gledat«. Torej precej izgubljena zadeva. Tej nevarnosti se ognem tako, da najprej (gre za nižjo gimnazijo!) v histvenih podatkih označim nameravano enoto, karakteristiko ta barvitost pa prepustim diafilmu, ki sledi. Morda bi bilo še bolje, da bi čim več govorii vmes, toda takrat bi maral aparat izključiti (vsaj naš se namreč moč-
94
no ogreje), prižgati luč, da bi si dijaki morda kaj zapisali. Ostanem raje pri. predhodni razlagi. V višji gimnaziji je verjetno drugače, ker vglavnem ne gre več za pridobivanje pojmov, temveč za razumevanje. Na vsak način pa držita dve stvari: že diafilm je imenitno, zanimivo, ilustrativno in res (koristno učno sredstvo; res pa je tudi, da njegova poraba glede metodske strani še zdavnaj ni preizkušena, še okretnejši bi bil za mnoge stvari kakršenkoli episkop, posebno pri današnjih premalo ilustriranih učbenikih, še malenkost: slabega predavatelja tudi diafillm ne bo rešil.
FRANCE PLANINA:
Anketa Geografskega obzornika skuša osvetliti vprašanje, koliko sedanji učni načrt ustreza zahtevi, da se pri pouku zemljepisa vzgaja geografsko mišljenje dijakov. Geografski obzornik je že nekajkrat omenil, da je namen geografskega ¡pouka pridobitev geografskega duha, geografskega čuta, geografske kulture ali — kakor sedaj pravimo — geografskega mišljenja. Najprej bi morali natančno razčistiti vprašanje, kaj je geografsko mišljenje. Vsi se zavedamo, da je to nasprotje deskriptivni ali nomenklaturni geografiji. Pouk torej ne sme biti golo memoriranje, naštevanje imen in pojavov, navajanje podatkov, ampak mara dijaku omogočiti, da razume vzročno povezanost med naravnim okoljem In človekom. Dijak naj se navadi gleda'ti, kako se vplivi naravnih elementov prepletajo in kako učinkujejo na človeka. Geografsko znanje naj bo razumsko povezana celota vzročnih zvez, ne pa v ločene predalčke spravljeno .poznavanje posameznih pojavov.
Potemtakem je učni načrt sodoben, če vodi učitelja k temu, da prikaže pokrajino v medsebojni povezanosti položaja, geološke sestave, reliefa in klime in na osnovi te povezanosti razvije sliko gospodarskega, kulturnega in političnega razvoja človeka v pokrajini. Seveda učni načrt sam ne more odločaitl o kvaliteti učiteljevega in učenčevega dela, ampak daje le možnosti za njihovo bolj ali manj kvalitetno delo. Poglejmo, kje so v sedanjem učnem načrtu možnosti, da zdrkne zemljepisni pouk na nezaželeni nivo deskriptivnosti!
Takšna nevarnost je predvsem pri splošnih uvodnih opisih kontinetov v nižjih razredih, kjer je treba ogledati sestavine pokrajin, ki jih bomo itak pri podrobnejših opisih posameznih pokrajin obravnavali z vidika medsebojne povezanosti narave in človeka. Prav zato lahko tu zagrešimo napako, da se splošni pregled spremeni v naštevanje morij, gorovij, planot, nižin, rek, podnebnih in vegetacijskih pasov, razprostranjenosti ljudstev in kultur. Ali ne bi kazalo ta kamen spotike odbiti in njegov večji del prestaviti na nasprotni konec, t. j. kot zaključek dn pregled regionalnega obravnavanja vseh pokrajin na kontinentu ?
Druga takšna nevarnost je pri splošnem zemljepisu, kjer sicer obravnavamo snov po razporedu medsebojne odvisnosti, toda tako ločeno po predalčkih, da dijak večkrat ne dojame medsebojne vzročne povezanosti. Posebej proučujemo relief, posebej vodovje, posebej podnebje, posebej kmetijstvo itd. Pri vsakem pojavu sicer poudarjamo faktorje, ki vplivajo na pojav, vendar je snov tako razkosana, da dijak kljub temu morda le ne vidi tistega, kar te pojave združuje v celoto. Treba bi bilo manj ločiti in več združevati.
Splošna nevarnost za nesodobni pouk pa je v tem, da se pri obravnavanju vsake pokrajine, tudi Jugoslavije v 4. in 8. raizreud, lahko ponižujemo k deskriptiivnosti, ker je učni načrt zelo obsežen in nam primanjkuje časa za prikazovanje kompleksne slike pokrajine. Morda bi se tej nevarnosti izognili, če bi ne obravnavali vseh pokrajin po istem vzorcu, ampak bi razvijali podrobno sliko pokrajinskih tipov in bi druge takšne pokrajine le z njimi primerjali, ne da bi znova prikazovali vse že tam obravnavane vzroke in učinke. Pil obdelovanju Jugoslavije je največja nevarnost za deskriptivnost pri splošnem pregledu gospodarstva, če se učitelj ne omejuje na proučevanje pogojev, ampak skuša prikazati podrobno stanje in zato našteva rudnike, tovarne, železnice itd.
Sicer pa, kakor že rečeno, učni načrt sam ne more uvesti vzgoje geografskega mišljenja. To je stvar vsakega posameznika, ki poučuje geografijo. Tudi če učni načrt tu in tam ne sili direktno' k vzgoji geografskega mišljenja, jo lahko sami dosegamo. In nasprotno! Najboljši in najjasnejši dal učnega načrta se mora zmaličiti v deskriptivnost, če v učitelju ni žive zavesti o nujnosti za vzgojo geografskega mišljenja.
Izkušnje z ekskurzijami. Krajše geografske ekskurzije pridejo v poštev predvsem za nižje razrede, ■ torej za bodočo osemletko. Za višje razrede je eno- ali dvourna ekskurzija premalo. Ekskurziji z višjim razredom mora biti cilj sistematična proučitev določenih pokrajinskih zna-člnosti in antropogeografsklh problemov v okviru medsebojne povezanosti, za kar je treba ves dan ali vsaj celo popoldne, da si je mogoče vse potrebno ogledati in na kraju samem pojasniti. Ce je takšna ekskurzija dobro organizirana, je zelo koristna za razvoj geografskega mišljenja. Na njej pridobijo dijaki prave pojme o raznih pojavih in njihovi medsebojni odvisnost. Za spoznanje krasa n.pr. ljubljanskim šolam ni treba dolge poti. V enem dnevu lahko vidijo dijaki vse bistvene poteze krasa in se seznanijo z njegovimi gospodarskimi problemi, če obiščejo Račensko polje in Taborsko jamo. Tam spoznajo značilnosti kraškega polja, ponikalnico, bruhalnike in ponikve, posledice periodičnih poplav, vrtače, uvale, škraplje na površju in celo pod zemljo, osamelec, učinke erozije in korozije, odvisnost kmetijskih kultur od naravnih pojavov, s pomočjo topografske karte načno vprašanje o porečju Krke, seznanijo se s teorijami o nastanku kraških polj in o podzemeljskih tokovih rek ter z gospodarskimi problemi krasa. Obenem se spomnijo Prešerna, ki je hodil na Kopanj na počitnice, in partizanskih borcev, ki so se na dobro vidni Ilovi gori bojevali za našo osvoboditev.
V naslednji uri je treba z razredom vse vtise in ugotovitve obnoviti, za kar ena sama ura večkrat niti ne zadostuje. Na pridobitve z ekskurzije lahko profesor še pozneje pogosto opira svojo razlago in ob njihovem zgledu pojasnjuje s primerjavo še razne druge pojave. Dobro pripravljena in pravilno izvedena ekskurzija nalaga torej precej dela, prinaša pa tudi velike koristi, pri čemer ne smemo pozabiti, da z njo zraste zanimanje za geografijo in se okrepi navezanost dijakov na profesorja.
Zal je število ekskurzij precej omejeno. Zaradi celodnevnih ekskurzij izgubljajo drugi predmeti svoje učne ure, dijaki morajo opuščati razne obveznosti, ki bi jih sicer opravljali v prostem času, staršem se povečujejo stroški, šoli se izčrpavajo krediti, ki so že tako premajhni in jih včasih za ekskurzije niti nima zadosti. Čeprav pomenijo takšne ekskurzije za profesorja in za dijake prav resno delo, jih vendar nekateri tovariši drugih strok imajo za zabavni Izlet. V reformirani šoli bodo morale tudi poučne ekskurzije dobiti pravo mesto. Ce je telesna vzgoja mogla dobiti svoje športne dneve, bo treba omogočiti tudi več poučnih ekskurzij, ki so vsaj toliko resne in pomembne kot športni dnevi.
Uspešna ponazorila. Kartografski del splošne geografije, posebno projekcije, delajo nekaterim dijakom precejšnje težave, čeprav jiim načine projiciranja razložimo s prikazovanjem ob globusu, s skiciranjem na taibjl in z analizami kart v atlamtu. Nekateri si pač težko predstavljajo pojave v prostoru in ne dcumejo prenosa geografske mreže z globusa na neko drugo ploskev. Vsako leto sem imel slabo vest, da kljub mojim prizadevanjem le niso vsi petošolci popolnoma dojeli histva projekcij. Ko pa sem v letošnjem šolskem letu prikazal projekcije s pomočjo Oblakovega žičnega globusa, Imam prijetno zavest, da sedaj bistvo projekcij vsi razumejo. Da se ne motim, so ml pokazali tudi odgovori dijakov pri ponavljanju (kartografskega dela. Ko so videli resnično projiciranje, so razumeli tudi to, da se dajo projekcije tudi zamisliti in narisati, ne da bi zares z lučjo projicirali, torej konstruirati. Na resničnih projekcijah so tudi z lahkoto ugotavljali njihove pomanjkljivosti, kar jim je omogočilo, da so doumeli bistvo konvencionalnih projekcij.
95
V ta namen bi bilo prav, če bi bil valj pri Oblakovem učalu nekoliko višji.
Pri pouku o črtanju kart so si dijaki ogledali in primerjali topografske karte iste sekcije v merilih 1:25.000, 1:50.000, 1:100.000 in 1:200.000, (karte srednjih in malih meril, karte z različno predstavljenim reliefom in karte z različno vsebino od fizičnih do upravnih, prometnih, gospodarskih iifcd. Risali smo topografske znake po prilogi v brošuri Črtanje karaita, ki jo je 1. 1947 izdal Geografski inštitut JA v Beogradu in jo uporabljajo pri predvojaški vzgoji. Po vsem tem je vsak dijak dobil v roke svojo sekcijo topografsikh kart in čital z nje določen del, to je določil je relief, nadmorske višine, rečno omrežje, prometne zveze, kulture zemljišča in razne objekte v pokrajini. Tuidi to preskušnjo so vsi zadovoljivo prestali. Še bolje ibi bilo, če hi imeli za vsako klop v razredu isto sekcijo topografske karte in bi ves razred kontroliral čitanje posameznikov. Vsaka šola bi res morala imeti zadostno število sekcij svojega domačega okoliša 'in serijo te sekcije v vseh izdanih merilih.
Letos me je neki sedmošolec vprašal, ali je res, da pridela Indija samo 450.000 q iriža na leto, kakor piše Gospodarska geografija sveta na str. 124. V Statisti«;-kom kalendaru FNRJ za leto' 1947 sem našel, da je pridelala Indija 1.1955 38,820.000 ton riža. Narisal sem diagram, ki s stolpci kaže medsebojno razmerje pride-
lanega riža pri glavnih pridelovalkah na svetu v absolutnih količinah in na posameznega prebivlca. Gole številke teh velikih količin ne pomenijo nič, kar dokazuje dejstvo, da v vseh letih do letos ni nihče opazil omenjene napake v knjigi. Le primerjave vzbude nekoliko jasnejše predstave. Za geografski pouk bi moralo veljati načelo: Nobenega številčnega podatka brez primerjave!
Ko govorimo o kameninah, rudah, prsti ali taudstrij-skih rastlinah, dijaki večkrat nimaja prave predstave o teh snoveh. Peščenjak, skrilavec, puhlico, podzolasto prst, ■boksit Sitd. morajo videti. Vedo, kje se dobiva kositer, ne vedo pa, čemu se uporablja, če jih na to ne opozorimo. Zakaj jim ne bi geograf pokazal cinastega krožnika ali figurice za igračo, jih opozoril na lastnosti kositra, na mešanje s svincem in bakrom, na staniol itd., napravil s tem pouk zanimivejši in poleg tega podprl še kemika pri njegovem delu? Koliko vedo dijaki n.pr. o juti? Pokažimo* jim sliko in povejmo, da je juta sorodnica naše lipe, da ima zelo razvita ličnata vlakna, da zelo hitro raste in v enem letu doseže višino do 5 m in debelino do četrt m. Vsaka šola bi ¡morala imeti med geografskimi učili (ne samo v prirodopisni zbirki) zbirko glavnih vrst usedlin, magmatskih in metamorfnih kamenin, najbolj značilnih tipov prati in prsti bližnje okolice, glavne rude in kovine ter serijo velikih in jasnih slik najvažnejših tujih kulturnih rastlin.
DROBNE
MALAJA, DEflTETA DEŽELA COMMONVVEALTHA
Polagoma, toda vztrajno se množijo člani Britanske skupnosti narodov. Pred kratkim v Afriki rojstvo Ghane, sedaj pa še Malajska federacija na drugem delu sveta.
Boj malajskega ljudstva za neodvisnost je bil dolgotrajen. že po končani vojni 1945 so hoteli domačini spremeniti notranjo strukturo dežele zato, da bi jo hitreje usposobili za neodvisnost, kasneje so hoteli ustanoviti Malajsko unijo z vsemi sultanati (devet) in kronskima kolonijama Malako in Penangom. Probivalstvo se je pri vsem item nekoliko zbudilo in začelo s politično dejavnostjo, ki je dbsogala vedno večji obseg. Vendar jim Britanci niso hoteli dati samouprave. Začelo se je gverilsko bojevanje in kolonisti so morali začeti popuščati. Kasneje so pripravili novo ustavo in določili datum, ko bo federacija postala samostojna država v okviru Commcnvvealtha. To se je tudi zgodilo in država obsega danes devet sultana-tov in naselbini Penang in Malako, kjer sta postavljena guvernerja.
Malaja, ki je šla skozi burno zgodovino za samoupravo, je polotoška država, ki se zajeda globoko med dva oceana in se neposredno približa ekvatorju. Gore, ki se vlečejo pretrgano po ozemlju od severa na jug, so iz mezozojskih granitov, ponekod obrobljenih z apnenci. Teren se polagoma v terasah spušča proti morju, kjer se ponekod tvorijo morske kose z lagunami. Ker se ta pol-citoški jezik 'tako približa ekvatorju, je razumljivo, da je dosti vlage (2000—2500 mm padavin letno in še več). Posledica tega je bujni pragozd, 'ki pokriva 75 odst. površine. Bujnejši je na zahodni strani, kjer je tudi več dežja. Temperature so tropske in dosežejo 25—27° C.
Ti prirodni pogoji so dali osnovo kolonialnemu gospodarstvu. Iz južne Amerike so prenesli v prejšnjem stoletju kavčukovec, ki izredno dobro uspeva in je dajal velike koristi angleškemu gospodarstvu. Delovna sila, ki je prihajala iz Indije in Kitajske, je bila poceni in je tako še omogočala širjenje plantaž, ki obsegajo danes dve tretjini obdelanega ozemlja. Najboljše in najobsežnejše so last evropskih družb, manjše pa domačinov. Malaja da blizu 40 cidst. vse svetovne proizvodnje kavčuka (400 000 ton na lato), "številke so zelo nestalne zato, ker je velik konkurent ameriški in evropski sintetični kavčuk, ki osvaja svet.
NOVICE
Drugi gospodarski vir, ki je Angliji prinesel velike koristi, je kositer, ki ga dobijo preko 60.000 ton na leto (1/3 svetovne proizvodnje). Omeniti moramo še premog (do 500.000 ton) in železo. Lov za vsem tem je prinesel državi prometna sredstva, tako ceste in železnice, ki jih imajo okoli 1500 km in povezujejo plantaže ter ¡rudnike.
Kolonialno gospodarstvo je posvečalo glavno pozornost eksploaitaciji, manj pa proizvodnji prehranbenih artiklov, ki so jih raje kupovali drugod. Dames je nova država v težkem položaju in mora uvažati okoli dve tretjini živeža, zlasti riž, zelenjavo itd. Povečati bodo morali obdelovalno površino na škodo plantaž ali gozdov.
Malajcev je že blizu šest milijonov in prebivajo na površini 131.000 km2. Gostota je na zahodu večja (Penang 868, Malaka 144 na km2) kot na vzhodu (Treng-ganu 19, Pahang 7 na km2). Prvotno je hila Malaja redko naseljena s primitivnimi Negriti m podobnimi ljudstvi. Malr.jci pa so se naselili šele pozno. Prebivalstvo ni enotno in je blizu 49 odst. Malajcev, preko 38 odst. Kitajcev in 11 odst. Indijcev. Ih ravno to je eden izmed vzrokov, da se tako dolgo ni mogla osamosvojiti. Med temi tremi narodi so boli stalni spori, če pa vemo, da so tudi vensko ločeni, nam to dejstvo še jasneje stopi pred oči. Ker so Kitajci trgovci in gospodarsko močnejši kot Maiajci ,so se zadnji v ustavi zavarovali pred njimi. Kitajci težko dobijo državljanstvo, njihov jezik so črtali, uvedli so islam, ki je samo vera Malajcev. Nova država vodi neke vrste diskriminacijo, ki pa bo prav gotovo močna ovira v nadaljnjem razvoju države. Stane Košnik
Naročajte in širite Geografski obzornik!
96
Društvene vesti
IU. KONGRES SLOVENSKIH GEOGRAFOV
Za prvim ¡kongresom slovenskih geografov v Kamniku 1.1952 in drugim, ki je bil 1.1954 v Mariboru, je Geografsko društvo Slovenije priredilo letos v dneh od 12. do 15. oktobra tretji kongres ▼ Portorožu.
Skoraj vsi udeleženci kongresa so prišli v Portorož že v petek, 11. okt. zvečer s tremi posebnimi aivtobusi iz Ljubljane. Tehnična organizatorja prof. Malis in asistent šifrer, ki sta svojo nalogo res dobro opravila, sta poskrbela, da so vsem takoj dodelili sobe in bone za hrano.
Kongres se je začel natanko po programu 12. oktobra ob 8.30. Predsednik društva prof. dr. Svetozar Hešič je pozdravil prisotne goste, med njimi zastopnika okraja Koper .delegate sorodnih strokovnih društev in bratskih gergrafskih društev, nadalje dva zastopnika Pedagoškega društva iz stare Gorice, kakor tudi vse ostale zbrane udeležence. Preden je kongres začel z delom po določene n T.ačrtu, je predsednik društ/r prebral sklepe mariborskega kongresa in istočasno poročal o njihovi izvedbi.
Po izvolitvi delovnega predsedstva, raznih komisij in zapisnikarjev so številni povabljeni gostje pozdravili kongres in mu zaželeli uspešno delo. Predsedujoči prof. dr. Anton Melik je nato kot prvi referent spregovoril o »Geo-grrfskih problemih Slovenskega Prtmorja-s.1 V daljšam referatu, ki smo mu sledili z največjim zanimanjem, nam je prof. Melik — kot zna le on — predočil aktualne geografske probleme celotnega Slovenskega Primorja s širšega nacionalnega in tudi jugoslovanskega gledišča. Posebej se je zadržal ob pomenu novo nastajajočega koprskega pristanišča, ob prednosti, ki jo ima pred ostalimi pristanišči na obaili Koprskega Primorja2 in železniški povezavi Kopra s celinskim zaledjem. Dotaknil se je tudi žive geografske problematike osrednjega urbanskega in gospodarskega središča v tem delu slovenske zemlje, saj je nemogoča meja odtrgala našemu Slovenskemu Primor-Ju dve naravni središči, Trst in Gorico. To dejstvo je povzročilo hude anomalije v vsej pokrajini. Ena takih je preusmeritev gravitacije prebivalstva, ki je še vedno v teku.
Po predavanju so se udeleženci kongresa sporaizumeli za predlog, da bodo razgovor o posameznih referatih prenesli na zaključek predavanj s sorodno tematiko. Zato so takoj za predavanjem prof. Melika prišli na vrsto krajši referati o Koprskem Primorju. Podajali so jih dobri poznavalci tamkajšnjih razmer, med njimi tudi dr. Vladimir Kckole in Andrej Briški, ki sta pred leti proučevala na terenu geografsko problematiko Koprskega Primorja, prvi gcomorfologijo, drugi pa gospodarsko geografijo.3
V. Kokole je v kraitkih potezah prikazal glavne geo-morfološke značilnosti Kopmskega Primorja. Za njim je nastopil Franc Bemot z referatom: Klimatski pregled Koprskega Primorja, v katerem nam je skušal prikazati podnebje te pokrajine na osnovi meteoroloških podatkov postaje Koper in deloma tudi Kubeda, za razdobje cd 1947. do 1956. leta. Referent je upošteval veliko meteoroloških elementov, toda, žal, je razdobje prekratko — podatkov za daljše ni imel — in v (klimatskem oziru tudi zelo anonialičaio; zato imajo izračunani podatki le omejeno vrednost. Navedem naj na tem mestu le najznačil-
> Referat bo objavljen v Geografskem vestniku XIX, 1957. V zvezi z objavo važnejših referatov s kongresa pripominjamo, da zaradi 'težav, predvsem tehničnih, ni mogoče izdati vseh referatov s kongresa v skupni publikaciji in bodo zati objavljeni na različnih mestih. Nekateri od teh so napovedani že v tem poročilu.
2	A. Melik imenuje obmorski flišni del slovenske zemlje tudi šavrimsko Primorje.
3	Obe razpravi sta objavljeni v Geografskem zborniku
IV iz 1.1956.
nejši primer. Srednje mesečne temperature za Koper kažejo, da jo februar hladnejši od januarja (januar 4,9" C, feburar 4,7 stop. Celzija), kar je nedvomno anomalija, saj kažejo bližnje postaje kot Trst, Oltra, San Nazario pri Kopru in Strunjan za starejša razdobja v januarju nižjo temperaturo (povprečno za 1° C) cd februarja. Omenjena posebnost gre na račun nekaj nadpovprečno toplih januarjev v obravnavanem razdobju (1. 19+8, 1949, 1951, 1955 in 1956) in pa ekstremno mrzlega februarja 1956, saj je bil kar za 5,5 stop. Cel. nižji od povprefika. Upoštevajoč ta dejstva, bi bila realnejša povprečna januarska temperatur a v omenjenem razdobju 4,3 st:p. Cel., februarska j>a 4,9 stop. Cel.; bližnji Strunjan je imel v razdebju od 1902 do 1916 temperaturo v januarju 4 stop. Cel., v februarju pa 5 stop. Cel., Oltra od 1902 do 1913 januar' 3,5, feburar 4,7 stop. Cel. in San Nazario pri Kopru 1. 1902—1910 januar 3,3, februar 4,6 stop. Cel. — Svetnik za pomorstvo in mersko ribištvo OLO Koper, France Potočnik, se je ljubeznivo odzval vabilu kongresnega pripravljalnega odbora in nam poročal o Pomorstvu v Slovenskem Primorju.4 Za kratko, a zelo zanimivo predavanje, je bil deležen splošnega priznanja. Tudi referat prof. dr. Miroslava Zeia o Ribolovu v pri .nor ju Zahodne Istre«,5 ki ga je v odsotnesti referenta prebral S. Ilešič, je dal geografom izvrsten pregled čez razvoj ribištva (tod in pokazal uis(pehe in težave, s kateri,mi se bori mlada, a važna gospodarska panoga na naši obali. S pridom preizkušajo v praksi dognanja modeme tehnike, ki naj slovensko kot jugoslovansko ribištvo iztrgajo iz zaostalosti, saj se te panoge gospodarstva pri nas še zelo trdovratno drži. Dopoldansko zasedanje je po 13. uri zaključili A. Briški z referatom: Splošni gospodarsko-geografski pregled Koprskega Primorja, v katerem je zgoščeno in pregledno podai rezultate svojih proučč-vanj pred loti na ozemlju šavrinov.
Zaradi pomanjkanja časa je moral biti zadnji referat iz zgoraj omenjene skupine, ki ga je bil pripravil profesor Srečko Vilhar, z naslovom: Zgodovinski razvoj Koprskega Primorja, preložen na popoldne ob 15.30. Ker je omenjeni referent zbolel, je njegovo predavanje prebral prof. dr. Roman Savnik, nakar- je predsedujoči A. Melik povabil zbrane k diskusiji o dotedanjih referatih. Razvila se je živahna debata, v katero je intenzivno posegel ta stalni in aktivni gost na naših kongresih, prof. dr. Ivo Rubič iz Zagreba, in je s tem nadaljeval tudi v naslednjih dneh. Po končani diskusiji smo prešli k drugemu delu programa za prvi dan, t. j. k aktualnim problemom šolske geografije. Prof. Mavricij Zgonik je imel dolg referat z naslovom »Nekaj pobud k pravilnemu geografskemu ocenjevanju«,« v katerem se je dotaknil zanimive, široke in obenem težavne naloge, ki se postavlja šolniku ob tehtanju dijakovega znanja. Nakazal je nekatere napotke, po katerih bi se dalo priti do objektivnega ocenjevanja. Drugi referent, inšpektor prof. Dušan Kocnpare, je govoril o osnutku novega učnega načrta reformirane splošno izobraževalne šole v zvezi s poukom zemljepisa oziroma domoznanstva. Zaradi pomanjkanja časa se je moral omejiti le na najvažnejše, podrobnosti pa je prepustil diskusiji. Na predlog delovnega predsedstva smo razgovor o obeh referatih iz istega razloga preložili na zadnji dan zborovanja.
V nedeljo, 13. okt., smo začeli ob osmi uri z referatom V. Kokoleta: Geografija v regionalnem planiranju.' Referent se je načelno dotaknil zanimivih vidikov v zvezi s še zelo mlado smerjo geografske znanosti, ki skuša po svojih močeh prispevali pokrajinskim planerjem pri poskusih združevanja raznih silnic, Ki se stikajo na določenem zemeljskem prostoru. Referent je pravilno prikazal le delne možnosti, ki jih morejo nuditi
■* Referat bo objavljen. 5 Referat je v celoti objavljen v tej številki.
97
planerju izsledki .geografske .znanosti, še posebej, če jiih gleda 3 stališča takojšnje praktične porabnosti. Vem-dar so planerju trdna osnova, na katera se mara cpreti, če hoče gledati pokrajino s kompleksnega zornega kota. Predavatelj je upravičeno svaril pred prevelikim zanosom, ki bi geografa lahko zavedel do pretiranega mišljenja, češ da sam zmore pri regionalnem planiranju velik del.
Docent dr. Cene Malovrh je načel za nas geografe ¡izredno aktualno problematiko, s katero se srečujemo pri svojem vsakodnevnem delu že desetletja: geografsko rajonizacijo. Ustavil se je pri pojmu gospodarsko-geo-grafske rajonizacije nasploh v zvezi z obravnavanjem teme Problematika gospodarsko-geografske rajonizacije Jugoslavije. Ob ugotovitvi, da je težko govoriti o go-spodarsko-geografskiih rajonih kot celoti, je nakazal nekaj prav zanimivih primerov posameznih gospodarskih področij ali več združitev teh v celoto ob upoštevanju več nasprotujočih si momentov, ki sliko lahko bistveno pokvarijo, kot p. pr. neraaločevanjei med kvaliteto in kvantiteto in podobno. Zelo zanimiva tema, ki bi bila vredna čimprejšnje objave!«
Vrhunec v zvezi z zgornjo tematiko pa je bil referat S. Ilešiča z naslovom: Problematika geografske rajonizacije ob primeru Slovenije, ki je vzbudil živo zanimanje pri vseh kangresnikih. Kot prejšnji referent je tudi on govoril o problematiki gospodarsko-geografske rajonizacije Slovenije; preden pa je prešel k obravnavanju njene konkretizacije, nam je v kratkem predočU svoje trezne poglede na načelno Stran geografske rajonizacije sploh, še posebej zanimiva pa je njegova gospodarsko-geografska rajonizacija Slovenije, ki jo je prikazal na kancu svojega referata ob nenehnem poudarjanju, da je to le poizskus, ki je kot vsak drug podvržen kritiki in ki naj služi de kot podlaga za razgovor. Njegovo prirod-no — imenuje jo tudi fizianomično — rajonizacijo Slovenije, ki je bila objavljena v Geografskem obzorniku III, št. 2, že poznamo, zato se bomo še toliko bolj razveselili objave njegovega, zgoraj omenjenega referata v Geografskem vestniku IX, 1957.
Ob vseh treh referatih je bila živahna in plodna diskusija, ki je marsikaj še podčrtala in tudi dopolnila.
V	nedeljo popoldne ob 16. uri se je začelo delo kongresa ločeno v dveh sekcijah: v fizično-geografski in an-tropogeografski. Tčme so bile v obeh zanimive, le škoda, da so bile, kot je pri sekdjskem načinu dela neizbežno, posamezniku dosegljive le v eni ali drugi sekciji. Ker bi razčlenitev in kratek prikaz posameznih referatov obeh sckcij zahteval preveč prostora, ki pa je omejen, bom kljub pomembnosti vseh navedel le referente in njihove teme z željo in v upanju, da bodo tudi te čimprej objavljene. V fizično-geografski sekciji so bili tile trije referati: dr. Danilo Furlan: Upravičenost termina mon-sum v Evropi; prof. Franc Habe: Ponikalnice in jame na Predjamski prelomnici in asistent Milan Sifrer: Nekateri problemi delitve vvurmske ledene dobe. V antrop»geografski sekciji pa sta referirala S. Ilešič Ln V. Kokole, prvi s temo: O problemih agrarne geografije na mednarodni konferenci v Nancyju in drugi: Nekaj o praktičnih aspektih geografskega dela za regionalno planiranje.
V	ponedeljek smo imeli ekskurzijo. Na pot smo šli ob sedmih zjutraj v štirih avtobusih in prevozili tole pot: Portorož, Izola, Koper, Ankaran, Oltra, Ankaran, Šmarje nad Koprom in od tod nazaj v Portorož, kamor smo prišli okrog 19. ure. Za bežen ogled Izole smo se zadovoljili s počasno vožnjo skozi mesto, s Koprom pa smo se pod strokovnim vodstvom Igorja Vrišerja temeljiteje spoznali. S pobočja pri Semedell, od koder je lep razgled na mesto z južne strani, nam je tov. Vrišar v kratkih, a nazornih potezah prikazal razvoj mesta od antike dalje. Posebej pa se je ustavil pri tolmačenju lz-
r' Referat bo objavljen v reviji »Sodobna pedagogika«. i Referat bo objavljen v Geografskem vestniku XXIX, 1957.
* Referat bo objavljen v Ekonomskem zborniku.
delanega urbanističnega načrta za mesto Koper — pri njegovem sestavljanju je tudi sam sodeloval — ki naj v bližnji bodočnosti prevzame, vlogo ene večjih luk cn jugoslovanski obali in s tem temeljito preobrazi dosedanje staro lice. Skozi mesto smo pod istim vodstvom naredili poučen prerez, od koder smo si nad severno obilo ogledali pozicije nastajajočega modernega pristanišča, ki že sedaj kaže prve obrise. V Olltri smo na kratko postali in si ogledali bolnišnico za kostno tuberkulozo in bolezni sklepov. To priliko je izrabil R. Savnik. da nam je na kratko prikazal zdravstvene razmere in organizacijo zdravstvene službe v Koprskem Primorju, nato pa nas je ljubeznivi šef-zdravnik bolnišnice dr. Grobednik popeljal v bolnišnico, cd koder nam je s preglednega mesta povedal nekaj besed o poslanstvu te zdravstvene ustanove — ene največjih in najmoderneje opremljenih v naši državi — in o načinu zdravljenja obolelih ter o ' uvajanju okrcvancev v rehabilitacijo. Iz Oltrc sano se zapeljali po isti pciti nazaj proti Ankaranu, pred njim, na vznožju pod Hrvatini, pa smo se odpravili poš skozi Hrvatine do glavne ceste, s katere se nam je odprl pogled na Tržaški zaliv s Trstom, ki je ležal neposredno pod nami. Od tu nami je prof. France Planina tolmačil bližnjo in daljnjo okolico in nam predočil absurdnost nenaravne meje z Italijo, ki že na prvi pogled trga to veliko mesto od najbližjega slovenskega zaledja. Po isti poti smo se vrnili do avtobusov, ki so nas nato popeljali mimo Kopra in po dolini levega pritoka Badavščica (Kor-nalunge) v 260 m visoko Šmarje, vas, ki je bila med vojno hudo prizadeta, saj se posledice vidijo še danes na vsakem koraku. V Šmarju smo imeli daljši odmor. Hvala zanj gre okrajnemu ljudskemu cidboru Koper, ki nam je v dvorani zadružnega doma priredil prijetno zakusko. Domačnost «n dobra kapljica sta priklicali v veliko dvorano prešerno razpoloženje. Pred odhodom iz šmarij, ki nam bodo ostale v lepem spominu, smo se pod vodstvom V. Kokoleta oi A. Briškega povzpeli na nekaj čez sto metrov višjo razgledno točko med Pamjanam in šmarjavni, od koder sta omenjena tovariša opisovala pokrajino okrog nas. Ker se je ob odhodu s šmarij že mračilo, smo opustili prvotno nameravani ogled sečoveljakih solin in se skozi Korte zapeljali naravnost v Portorož.
Zadnji dan kongresa, v torek 15. akt., je bilo dopoldne rezervirano za razgovor o srednješolski problematiki, ki pa je bil proti pričakovanju kaj boren. D. Kompare je v debati preciziral nekatere točke pred dvema dnevoma prikazanega osnutka novega učnega načrta za osemletne šole. Nato smo prešli k zaključnemu delu programa — k branju resolucije, ki je bila kratka in stvarna ter zato z nekaterimi tehtnimi dopolnili, ki so jih predlagali nekateri kongresniki, z odobravanjem sprejeta.
S tam je bil kongres formalno končan. Prof. Ilešič je še sporočil predlog, po katerem naj bi bil prihodnji kongres v letu 1960 — morda kot zborovanje — nekje na Dolenjskem. Združeval naj bi kongres in seminar, ki bi bil takoj za kongresom v Beli krajini. Odloča pa naj o tem odbor GDS.
V načrtu srno imeli tudi ogled Pirana in tamkaj prirejene geografske razstaive, ki jo je pripravil Ljubljanski zemljepisni muzej, a je oboje zaradi tehničnih težav odpadlo. Velik del kangresnikov pa je čas do kosila le porabil za to, da si je razstavo ogledal na svojo reko.
Ob 14. uri smo se odpeljali iz Portoroža proti Ljubljani. Spotoma smo naredili kratek ovinek na Sacerb, od koder je edinstven razgled na Trat in severovzhodni del Tržaškega zaliva, kakor tudi na širše tržaško zaledje. Anti cikionatna atmosfera nam je nudila le omejen razgled.
Po lepi, novi avtomobilski cesti smo se okrog 18. ure . pripeljali v Ljubljano.
Kongres je v celoti uspel, tako v organizacijskem kot v strokovnem oziru. Posebej je treba pohvaliti les vzorno izpeljano tehnično organizacijo in seveda tiste, ki so zanjo skrbeli. Strokovnemu delu bi morda očitali le pre-natipanost, ki je udeležence, ki so hoteli vseskozi slediti, po malem le utrujala. Vreme je bilo vse dni več kot lepo, kar je tudi vdiko prispevalo k dobremu razpoloženju.
D. Meze
98
SKLEPI III. KONGRESA SLOVENSKIH GEOGRAFOV
Geografi Slovenije, zbrani na svojem III. kongresu od
do 15. oktobra 1967 v Portorožu, so pri&li na temelju kongresnih referatov ter diskusij do teh-4e sklepov:
I.
1.	Geografi Slovenije ter vse njihove organizacije in institucije naj pri svojem znanstvenem delu še nadalje posvečajo glavno pozornost Hstim ivprašanjem, ki »o povezana s potrebami razvoja naše socialistične družbe in njenega gospodarstva. V smislu konkretnih pobud, izrečenih na kongresu, naj poiščejo najprimernejše in najuspešnejše poti za svoje sodelovanje pri regionalnem planiranju in drugih oblikah načrtnega razvoja prostora. Nadaljujejo naj z obravnavanjem problemov geografske rajonizacije Slovenije in Jugoslavije, izhajajoč s stališča, da je poleg prirodnogeografske ali flzionomično-pokrajin-ske rajomizacije treba posebej najti pot do skonomsko-geografske rajonizacije, ustrezajoče današnjemu stajnju našega razvoja. Teoretske in načelne osnove regionalnega planiranja in rajonizacije naj skušajo praktično preizkusiti s konkretnim proučevmjem nekaterih tipičnih regij naše domovine. Za proučevanje te problematike naj ustanovi Geografsko društvo Slovenije posebno komisijo, na V. kongresu geografov FLRJ 1.1958 v LR Črni gori pa naj sproži čim več pobud za podobna proučevanja v drugih republikah.
2.	Ker smo Slovenci s priključitvijo Koprskega Pri>-morja končno dobili svoja skromna vrata na morje, imajo geografi Slovenije za eno izmed svojih glavnih in najnujnejših dolžnosti, da pri svojem delu posvetijo čim več pozornosti vprašanjem slovenskega morja in primarja ter da požive in organizirajo proučevanje njegovih najaktualnejših vprašanj, zilasti vprašanj njegove gospodarske zaostalosti in neurejenosti ter njegove ekonomskogeograf-ske povezave z zaledjem. V tem smislu kongres toplo pozdravlja pobudo Slovenske akademije znanosti in umetnosti, da se v Piranu ustanovi poseben inStituit za znanstveno proučevanje našega morja in primerja.
n.
1. Geografi Slovenije so na svojem III. kongresu posvetili zelo veliko pozornosti geografskemu pouku in so razpravljali o njegovih vsebinskih in oblikovnih spremembah, ki jih prinaša reforma splošno izobraževalnega Šolstva. Po vsestranski proučitvi teh vprašanj so sprejeli tele sklepe:
1.	Geografsko društvo Sloveinje, ki je že dalj časa opozarjalo na potrebo spremembe geografskega pouka ■v skladu z načeli moderne metodike in pedagogike ter ustrezno izobrazbenim in vzgojnim potrebam naše družbe, želi sodelovati pri določanju vsebine in oblike geografskega pouka kakor tudi pri izvajanju šolske reforme. Kongres je zilasti podčrtal zahtevo, da odgovorni Sinltclii konzultirajo Geografsko društvo pri reševanju ključnih vprašanj šolske reforme, zlasti kar se tiče preobrazbe geografskega pouka.
2.	Geografsko društivo Slvenije je dolžno skrbeti, da bo geografski pouk v reformirani šoli temeljil na dognanjih geografske znanosti.
3.	Geografsko društvo Slovenije naj aktivno sodeluje pri izvedbi šolske reforme. Pri procesu preobrazbe geografskega pouka na naših šolah naj nudi vso pomoč učiteljem geografije s tem, da jim neprestano daje pobudo za moderne oblike geografskega pouka, da sodeluje pri sestavi ustreznih učbenikov in priročnikov in da sodeluje pri strokovnem ter pedagoškem izpopolnjevanju učiteljev geografije.
4.	Kongres slovenskih geografov pozdravlja osnovna načela projekta novega učnega načrta za obvezno šolo in sprejema osnovni koncept novega programa, ki je geografijo približal mladini in potrebam njene vzgoje in Izobrazbe. Pripominja pa, da je naloga Geografskega društva Slovenije, da se bori proti pretirani redukciji ob-
če geografije, ki bo imela za posledico verbalizem in da-^kriptivni geografski pouk, proti kateremu se bori tako nova Sola kot tudi sodobna geografija.
5. Geografsko društvo Slovenije naj da pobudo, da Komisija za geografski pouk pri Svetu geografskih društev FLRJ čim prej vsestransko premotri vprašanje vloge geografije v reformirani Soli.
m.
1.	Kongres je ugotovil, da je bilo na področju popularizacije geografije še vedno premalo storjenega. Naše novo glasilo »Geografsiki obzornik« je sicer prevzelo vodilno vlogo na tem področju in jo uspešn:i opravi-a. žal pa je še vedno omejeno zgolj na geografske kroge. Popularizacijo geografije bi bilo treba usmeriti budi v časopise z množično naklado. Nadaljevati in razširiti je treba naše sodelovanje v radiu, na ljudskih univerzah, v delovnih kolektivih, v PočiitmiSki zvezi in družbenih organizacijah. Strokovne geografske prispevke bi bilo treba objavljati tudi v drugih strokovnih glasilih.
2.	V zvezi s povečanim sodelovanjem geografske znanosti s prakso, predvsem pri regionalnem planiranju, naj se popularizira zlasti tudi prispevek geografije k razčiščevanju regionalne prohlemajtike posameznih sloven-' skih pokrajin. Pomembnost geografske znanosti se kaže med drugim tudi v vedno večjem sodelovanju geografov v družbenih organih, zato je treba tudi to stran zainteresirati.
3.	Treba je okrepiti sodelovanje geografov v turistični propagandi, pri vodstvu ekskurzij, predavanjih in izdajanju prospektov, vodičev in turističnih filmov. Pospeševati je treba potopisno literaturo.
4.	Ker se je na kongresu podčrtalo, kako malo so problemi Slovenskega Primorja poznani širšemu krogu ljudi med Slovenci, posebno pa še med ostalimi narodi Jugoslavije, naj Geografsko društvo Slovenije razmišlja o izdaji posebne popularne publikacije o tem našem področju.
5.	Ker je »Geografski horizont« skupno glasilo vseh odsekov za geografski pouk v okviru Sveta geografskih druStev FLRJ, je nujno treba poživiti sodelovanje slovenskih geografov z njim.
IV.
Kongres apelira na Glavno geodetsko upravo v Beogradu, naj v zvezi z odlokom o izdajanju topografskih kart iz 1.1955 v najkrajšem času izda jasna navodila glede dovoljene vsebine In načina prikazovanja podrobnejših kart v večjih merilih in naj v okviru teh navodil omogoča izdajo potrebnih kart.
V.
Kongres nalaga Geografskemu društvu in njegovim odsekom, da skrbijo za čim uspešnejše uresničenje njegovih sklepov v duhu dosedanjih prizadevanj.
Portorož, 15. oktobra 1957.
OPOZORILO
Kot se je kasneje izkazalo nekateri geografi niso prejeli vabila za III. kongres slovenskih geografov. Glede na to sporoča tajništvo GD naslednje: Vabila so bala poslana vsem rednim in izrednim članom društva. Vzrok, da nekateri geografi niso bili obveščeni o kongresu je v tem, da sploh niso člani društva oziroma da niso obnovili članstva s pristopnicami, katere je društvo razposlalo pred tremi leti. Da se v bodoče izognemo takim in podobnim nevšečnostim, objavljamo na tem mestu seznam rednih in izrednih članov GDS, z namenom, da vsi tisti, ki jih v tem seznamu ni, pa bi želeli postati člani društva ter imajo za to pogoje, naj to željo sporoče na naslov: Geografsko društvo Slovenije, Ljubljana, Univerza, Trg revolucije 11, da jim pošljemo pristopnice.
Redni člani lahko postanejo vsi tisti, ki so v geogrct-fiji strokovno izobraženi ali pa v strokah, ki so z geografijo tesno povezane. V Izjemnih primerih lahko po-
99
slane redni član tudi, kdor nima formalne strokovne izobrazbe. če se aktivno in z uspehom udejstvuje v geografiji. Izredni člani lahko postanejo Študentje geografije na univerzi ali na VPš m drugi, ki se zanimajo za geografsko znanost ter žele v njej sodelovati ali jo pod-p :ati. Redne in izredne člane sprejema na predlog dveh
rednh članov društveni odbor. Posebno aktivne izredne člane lahko odbor sprejme med redne člane.
Obenem prosimo, da nam člani sproti sporočajo o morebitnih spremembah svojega stalnega bivališča al^ kraja službovanja.
Tajništvo GDS
Aha£ič Milan, Kranj Ambrož I vi ca, Kranj Anderšek Silva, Šmarje pri Jelšah Arh Marija, Slov. Konjice Arlič Fran jo, Velenje Arlič Silva, Ljubljana Auemik Leonida, štore Avsenak Mirko, Ljubljana Ažman Anka, Maribor Badjura Rudolf, Ljubljana Belčič Franc, Ljubljana Belec Borut, Maribor Borden Pavla, Ljubljana Bemot-škrk Štefka, Ljubljana Bitenc Majda, Sodražica Bogovlč Marija, Laško Bohinec Marija, Ljubljana B:hinec dr. Valter, Ljubljana Bohm Ferdo, Žirovnica Bole Mira, Ljubljana Božič Marija, Videm-Krško Božnar Srečko, Kamnik Bračič Vladimir, Ptuj BraMna Radovan, Postojna Bratok Rudolf, Litija Breznik Josip, Ljubljana Briški Andrej, Ljubljana Cijaik Miljeva, Koper Cesta Anton, Tržič Cehovtn Stojan, Sežana čomig:j Joža, Ljubljana Cemy Dragica, Marilbor Cirič Jovan, Niš Dobnik Vera, šoštanj Dobovišek Marjan, Novo mesto Dmcvšek Joža, Polzela Drnovšek Stane, Laško Drnovšek Janez, Beltinci Ekart Viktor, Poljčane Fatur Dušan, Ljubljana Finžgar Vilko. Ljubljana Flisek Nada, Trbovlje Furlan dr. Danilo, Ljubljana Furlan Vitomir, Postojna Gaber Breda, Radovljica Gams dr. Ivan, Ljubljana Gams Vera, Ljubljana Gašperšič Valentina, Ljubljana Gclcb Marija, Tržič Gornik Slavka, Cerknica Gosar Lojze, Ljubljana Gosa.r Marija, Logatec Gradnik Rajko, Bled Gruntar Viktor, Maribor Gušič Branimir. Zagreb Habe France, Postojna Habič Peter, Postojna Hadži dr. Jovan, Ljubljana Hafner Anica, Smlednik Hafner Frančiška, Poljane Helmich Ciril, Nova Gorica Henigman Anica, Sevnica Hočevar Zvone, Maribor Hrovat dr. Alojzij, Ljubljana Hubad Ciril, Maribor Humek Zorža, Kočevje Hvaatja Franc, Kočevje
REDNI ČLANI
Ilešič dr. Svetozar, Ljubljana Istendč Janez, Idrija Janežač Majda, Ljubljana Jankovič Vlada, Novo mesto Josek Vojmil, Ljubljana Juivan Justina, škofja Loka Kalmeta Ratimir, Zagreb Kastelic Anton, Ljubljana Kert Božidar, Murska Sobota Klemenčič dr. Vladimir, Ljubljana Klemenčič-Rajh Zorka, Ljutomer Knoz-šterbenc Zvezdana, Celje Kokole dr. Vladimir, Ljubljana Kolenik Emil, Celje Kolman Ljudmila, Litija Komac Slavke, Ptuj Kompare Dušan, Ljubljana Kompare Zorita, Ljubljana Kos dr. Milko, Ljubljana Kosi Ema, Maribor Kotnik Franc, Maribor Kovač Bogomir, Novo mesto Kovačič Nada, Šentvid pri Stični Kremžar Zora, Dobi-avlje Kranjec Silvo, Ljubljana Krivec Marija, Krško Križnar Stana, škofja Loka Kuljiš Helena, Ljubljana Kumar Željko, Koper Kunaver Jurij, Ljubljana Kunaver Pavel, Ljubljana Kunstler Pavel, Ljubljana Lah Avguštin, Kamnik Lavrič Dušan, Ribnica Le ban Katarina. Ljubljana Leban Vladimir, Ljubljana Lejko Ježe, Smlednik Lenarčič Simon, Postojna Leskovec Irma, Kočevje Levačič Milena, Ljubljana Leveč Ana, Ljubljana Lipužič Boris, Ljubljana Lukan Emilijan, Mirna peč Macarol Stane, Sežana Majes Stanislav, Zagorje MalemSek Vera, Vipava Malis Tegodrag, Ljubljana Malovrh Vera, Ljubljana Malovrh dr. Vincenc, Ljubljana Manohin dr. Vital, Ljubljana Marjetič Cita, Kočevje Marohisetti Vera, Ljubljana Marčič Adolf, Dobrna Marič Franc, Maribor Markočič-Ncč Ivanka, Ljubljana Marolt Slavko, Rog. Slatina Matičič-Šitefanac Polonca, Maribor Mavčec Jože, Ptuj Mavčec Matija, Ptuj Mauer Dušan, Ljubljana Maver Elica, Maribor Mazi France, Boh. Bistrica Medved Jakob, črna Mehak Miroslava, Maribor Meliik dr. Anton, Ljubljana Menih Martin, Kozina Merhar Ida, Ljubljana
Meze Drago, Ljubljana Mihelčič Zdenka, Kamnik Modrič Julijana, Ljutomer Močan Vladimir', Murska Sobota Moravec Marica, Črnomelj Mulej Stanko, Radovljica Müller Nada, Zagorje Murko Lizika, Brežice Murko dr. Vladimir, Ljubljana Muzlovič Janez, Maribor Nardin Marija, Piran Nedoh Danica, Prebolt Novak Jože, Slov. Konjice Nuk Peter, Bled Oblak Majda, Pivka Oblaik Tone, Ljubljana Oblak Leopold, Ljubljana Olas Ludvik, SebeboTCi Ostrožnik Mirko, Hrastnik Perič Veselin, Dol pri Hrastniku Pevec Ljudmila,Piran Piletič Rudolf, Novo mesto Pire Alfonz, Ljubljana Pišlar Zlata, Limbuš pri Mariboru Planina Dragica, Ljubljana Planina France, Ljubljana Planina Janez, Ljubljana Plavčak Mihael, Vransko Polajnar Stanko, Ljubljana Poženel Jelka, Grosuplje Praprotnik Stane, Žalec Predan Drago, Žalec Prermw Vili, Ljubljana Prijatelj Karel, Ljubljana Prudič Lidija, Ljubljana Pungartnik Oton, Šentjur pri Cel. Radinja Darko, Ljubljana Rakovec Slava, Tržič Rakovec dr. Ivan, Ljubljana Raktelj Franc, Ilirska Bistrica Ramovš dr. Anton, Ljubljana Rauban Nada, Izola Rebernik Drago, Vojnik Reberniik Minka, Velenje Regvat Janko, Tržič Robida Valentin, Novo mesto Roje Zlata, Maribor Rojlko Majda, Ljubljana Ropnik Ivica, Prebolt Rott Gotard, Ljubljana Rozman-Ljuibič Albina, Krka na
Dolenjskem Samobor Silva, Murska Sobota Savnilk dr. Roman, Postojna Sbrizaj Danilo, Ljubljana Simonič Ivan, Ljubljana Silvester Mirjam, Trbovlje Slejko Roman, Gorica Sodnik Josip, Ljubljana Sore Anten, Celje SotoSeik Janko, Ljubljana Stiplavšek Franc, Ptuj Strnad Rudolf, Ljubljana Stropnik Jože, Ptuj Stupan Milica, Maribor Sunčič Ljubimka, Brežice šantič Vera, Ljubljana
100
šertel Franc, Ljubljana šiirer Milan, Ljubljana Šifrer Tatjana, Ljubljana šijanec Stanko, Maribor šilih Ferdo, Svečina škerlj da-. Božo, Ljubljana Škertj dr. France, Ljubljana šlebinger Ciril, Ljubljana Štefanac Mire, Maribor šuklje Svetoeara, Ljubljana Štravs Suzana, Dvor pri žužemb. Sušteršič Julija, Dol pri Hrastniku Tavčar Janko, Ljubljana Tavčar Helena, Črnomelj Tejkal Davorina, Sevnica Torkar Branko, Ljubljana Trebše Lidija, Sežana
Trifunovski dj. Jovan, Skopje Trobec Marta, Šmarje pri Kopi-u Tiošt Stojan, Tolmin Tušar-Rovan Mir a, Planina pri R. Tuirk dr. Ernest, Ljubljana Tvrtkovič Anda, Maribor Udovič Grozdana, Ljubljana Ungaa- Marjan, Rog. Slatina Urankar Pavle, Ljubljana Uršič Hinko, Tolmin Vajs Kamilo, Vinica Varšek Ivan, Raka pri KiSkem Vazzaz Ludovik, Ljubljana Vengart Franc, Jesenice Veselk» Franjo, Ljubljana Veselič Martina, Vinica pri Cr. Vidujevič Amalija, Metlika
Vreča Milan, Ljubljana Vrišer Igor, Ljubljana Vršeč Vinko, Idrija Vute Marko, žužembeik Vreča-Zabrič Željka, Kamnik Završnik Marija, Bled Zgonik Mavricij, Maribor Zor-Sluga Hilda, Trbovlje Zupan David, Ajdovščina Zupančič Ivan, Maribor Zupančič Zdenka, Kranj Zwiter dr. Fran, Ljubljana Žalik Janko, Slivnica pri Mar. železnikar Cveta, Slov. Gradec žele Ivan, Metlika žižek Albin, Slovenj Gradec
Avsec Viktorija, šmihel pri Nciv. mestu
Barbarič Marija, Murska Sobota Bezeljak Janez, Pivka Bratina Drago, Ajdovščina Ookl Dušan, Gorišnica Cop Dušan, Jesenice Feldin Boris, Lenart v SI. goricah Ferber Mira, Slovenj Gradec Gomik Tomo, Črnomelj Gostiša Janez, Ljubno ob Savinji Grabnar Vera, Ljubljana Grilanc Jožica, Šempeter pri G. Hajdinjak Mirjam, Cerkvenjak Hočevar Brigita, Šentilj v SI. gor. Hribar France, Postojna Hribar Tatjana, Ljubljana Humek Miloš, Kočevje ligo Ferdo, Maribor Janša France, Kranj Javornik Danica, Rogaševci
IZREDNI CLAN1
Ješovnik Tanja, Šentilj Karlin Janez, Kamnlca Keser Sergij, Idrija Klančnik Miro, Kozje Klemenčič Metka, Črni vrh nad
Idrijo Košnik Ivan, Kranj Korče Darinka, Mozirje Kraškcivic Jelka, Ljubljana Kreč Milenka, Ljubljana Lazar Franjo, Maribor Likar Metka, Ljubljana Logar Dušan, Prvačina Maležič Marta, Žiri Miklavčič Marija, Ljubljana Miklič Janez, Ljubljana Mikuluš Jože, Koroška Bela Mokorel Marija, Jesenice Nakrsit Miroslav, črni vrh nad Idr. Noč Marija, Kranjska gora Obal Ana-Juljana, Ljubljana
Oštir Marija, Puconci
Pajek Edvard, Središče ob Dravi
Potočnik Adalbert, Ljubljana
Požanko Ivan, Lovrenc na P. horju
Pšunder Erika, Maribor
Pucko Janez, Lovrenc na Dr. polju
Repovš Martina, Trebnje
Sande-Kamenik Martina, Malečnik.
Selan Ivan, Suhadole
Silvester Vladimir, Miina na Dol.
Strmčnik Miljana, Ruše pri Mar.
štiglic Milka, Velenje
Teiičon Jože, Kranj
Verdi Danilo, Jarenina
Vošnjak Darja, Ljubljana
Vrhovec Jože, Horjul
Zaje Josipina, Luče na Dclenjskem
Zalar Draga, Ljubljana
Zelko Ivan, špitalič
žirovnik dr. Janko, Ljubljana
101
GROSISTIČNO TRGOVSKO PODJETJE
»MERKUR«
LJUBLJANA - TRUBARJEVA CESTA 29
Nudi vsem cenjenim strankam — trgovskim podjetjem, trgovinam, kmetijskim zadrugam, obrtnim podjetjem in obratom razno galanterijsko, modno in konfekcijsko blago, razne gospodinjske stroje, obrtništvu pa dopolnilni pribor za dokončno izdelavo izdelkov
POTROŠNIKI!
Šivalne in ostale gospodinjske stroje lahko kupite v vseh trgovinah in blagovnicah; ki jih prodajajo na obroke! Šivalni stroji znamke »Veritas« so uvoženi iz Nemčije, znamke »Lada« pa iz Češkoslovaške, obe vrsti strojev so v ličnih kabinetih in vam bodo istočasno okras v vašem stanovanju Celotni kolektiv se trudi, da cenjene odjemalce čim bolje in čim hitreje postreže za ustvaritev dobrih in trajnih trgovskih odnosov
Podjetje ima poslovne stike z raznimi podjetji na področju cele Jugoslavije. — Poleg bogate izbire domačega blaga ima na zalogi tudi večjo izbiro uvoženega blaga, med katerim so trenutno na razpolago: Britvice, termos steklenice, zadrge, stiskači, drukar-ji, ure budilke, potovalne ure (budilke), razna bižu-terija, strojčki za striženje las, ročna italijanska in holandska volna, nylon vrvica za ribolov in še več drugih artiklov
Naročila sprejemamo vsak dan pismeno, telefonsko, usimeno Zahvaljujemo se cenjenim odjemalcem za dosedanje sode-
lovanje in se loplo priporočamo
-

V VELEBLAGOVNICI
STE POSTREŽEM HITRO, SOLIDNO IN POCENI
r . i c_J
I (PRED POSTO)
VSAK NAKUP V VELEBLAGOVNICI
POMENI PRIHRANEK NA ČASU IN DENARJU

umi
(PRED POŠTO)
ČE SE NE MORETE ODLOČITI ZA NAKUP, PRIDITE V VELEBLAGOVNICO
KJER SO VAM NA VPOGLED IN RAZPOLAGO VSI PREDMETI ZA VAŠE POTREBE
ČE ŽELITE VNOVČITI POTROŠNIŠKI ČEK ALI KUPITI NA KREDIT, PRIDITE V VELEBLAGOVNICO
r i
(PRED POŠTO)
Ljubljana, Cankarjeva 1 (uprava - Volfova 1)
C_J
(PRED POŠTO)