Ajmo mi Sokoli!...

Sokolska pesem.

Pravilno pojasnjena in razložena.

Ljubljana 1920.

46981

Ljubljani.

Tfiiada kri.

Živa je. Urno se pretaka, živahno polje, bujno
kipi, ne miruje rada.

Vse, kar je mladega, je živahno, veselo in poskočno,
Le poglejte mlade živalice! Kako je to nemirno, kako
skaklja, se igra in sladka! Mačica, psiček, teliček,
žrebiček! Kar prijetno jih je gledati. Mucek in pesek
skačeta, se premetavata in trgata, da ju ni ugnati.
In žrebiček! Stara kobila hodi modro in umerjeno svojo
pot; mlado žrebe pa teka in skače veselo poleg nje.
Kdo bi se pa tako resno držal in tako počasno hodil,
ko je življenje tako veselo, telo pa tako lahko in nožiče
tako vitke, da ga kar samo privzdiguje!. Le poskočimo
malo, dokler smo mladi; starost bo tako prehitro
prišla!.,. Ali če pogledamo celo mlado srnico! Kako.
je to fina živalica, kako polna življenja, kako nežna,,
gibčna in poskočna! Veselje jo je gledati. In podobno
druge živali: ptički in zajčki in jančki in drugi.

Tako živalice. In človek? .. v  Človek je pa v tem
oziru malo drugače ustvarjen. Žival skaklja, kakor
hitro na zemljo stopi. Pišče teka, brž ko prikobaca iz
lupine in se je otrese. Otrok pa — kakšen je, ko pride
na svet! Kremži se in kriči; nezmožen je stopiti na

3

ubge, prav nič si ne more pomagati. Kako revše!
Popolnoma je prepuščeno drugim; ko bi se ga ne
usmilili, bi poginilo.

Dolgo traja, preden si more otrok sam pomagati.
In vendar gre hitro. Kmalu zleze otročiček iz plenic in
začne stopicati, najprej ob roki materini, potem ob
klopi, nazadnje pa koraca brez opore. Telesce se krepi,
udje se razvijajo, moč raste. In ko ima fantič prve
hlačice, kakšen dečko je že, kako že koraka in teka!

Fantič raste vedno bolj, udje se krepe, — kri pa
se ne umiri. Nasprotno! Še bolj začne kipeti in vreti.
Deček v šolskih letih vse obleze, povsod ga je dosti,
nikjer ga ne manjka; po cesti in trati leta, po drevju
pleza, po vodi brede ih se koplje, po snegu in ledu
se drsa, na glavo se postavlja; po potokih lovi ribe
in rake, po drevju tiče, čmrlje ogreba, ose draži; hiše
zida, mline dela, da jih voda goni, konja zajaha in ga
pelje napajat, če ga imajo, če ne, mora pa lesen dober
biti; žogo bije, če jo ima, če ne pa klinec ali kozo,
ali »se gre« kaj drugega, kar že zna, tisto: »če je trden
most — kot skala in kost« ali pa tisto: »če so štruklji
že kuhani« in še veliko drugih. Mati se kregajo: oh,
kakšne bodo pa hlače in koliko boš strgal čevljev, ko so
tako dragi! Kdo ti jih bo pa napravljal! Oh, ti otroci,
kakšni so, nikoli ni miru pred njimi! — Toda pridiga
ne pomaga mnogo; mlada kri se ne da rada ugnati.

Fant doiašča. Telo se razvija vedno bolj, udje se
jačijo, moč raste in z njo pogum; fant čuti, da ga je
nekaj v hlačali; čuti v sebi moč, čuti pogum, čuti
potrebo, da se razmahne. Rad bi se kako udejstvoval,
rad pokazal, rad poskusil, rad se s kom pomeril, rad dal


vedeti, koliko premore in kaj zna. Štiri mernike žita

zadene na ramo in jih nese, voz prime za soro pa ga
vzdigne — so včasih rekli o kakem fantu. To je bila
najvišja pohvala, ki ga je mogla doleteti.

To je fantovska narava. Živ je, močan je, ali vsaj
.želi biti; pogumen je, ali se vsaj dela; nikogar se ne
boji, ali vsaj pravi, da se ga ne.

Pa smo fantje vas’val’,
pa" se nismo nič bal’,
pa po dva, pa po tri,
pa smo šli skoz vasi.

Pri nas je korajža, pri vas je pa ni.

-'Iz kraja smo takega:
zmagamo vsakega!

Tako so peli nekdaj naši fantje. V teh pesmicah se
razodeva, kar smo rekli: pogum, neustrašenost, želja,
da bi se poskusil in pomeril in pokazal, kaj premore.
In narava fantovska se ni spremenila, četudi te pesmice
ne znajo več peti povsod.

Nekateri fantje so pač mirnejše narave. Poskok
in kar je takega jih manj veseli. Modri in resni.so.že
v mladosti. Splošno pa je mladeniška narava živahna,
poskočna, vesela, — tudi bojevita . . .

Pa tudi naša dekleta niso narejena iz lesa. Motili
bi se, če bi mislili, da se drže kakor mile jere, ali kakor
bi jim bila kura kruh snedla! Tudi po njih žilah se
pretaka gorka kri. Rade malo poskočijo. Rade se tudi
postavijo in pokažejo, ker mislijo, da jih vse gleda,
da se vseh oči obračajo in sučejo za njimi . . .

Taka je mlada kri.

5

Telovadba,

Telovadili so mladi ljudje od nekdaj. To skakanje
in igranje* in plezanje in drsanje in plavanje in
jahanje — kaj je drugega kakor telovadba? Vsi naši
otroci so bolj ali manj spretni telovadci.

Seveda pa moramo ločiti telovadbo od telovadbe.
Kako bi rekli? Menda bo prav, če razločujemo naravno
ali navadno in umetno telovadbo. Umetna telovadba
je to, kar navadno imenujemo telovadbo.

Tudi umetno telovadbo so gojili že davno. Stari
Grki so imeli pred več ko dva tisoč leti posebne
vadnice, kjer se je njih mladina urila v telesnih vadbah.
Imenovali so jih gimnazije. In naše gimnazije imajo
svoje ime prav od teh grških. Gimnazija pomeni
torej pravzaprav telovadnica. Le da so naše »telo¬
vadnice*, to je gimnazije, do zadnjega časa telo premalo
vadile; fantje so preveč sključeni čepeli po klopeh; na
telesno zdravje in razvitekse je premalo gledalo.

Novejši čas 'so začeli telovadbo zopet bolj gojiti.
Pri vseh omikanih narodih se telovadba goji. Povsod
so nastala telovadna društva, ki zbirajo odraščajočo in
odraslo mladino, da jo vadijo v umetnosti telesne
spretnosti.

Telovadba se prilega mladi naravi. Mlada kri
se hoče pretakati kakor gorski potok, ki skače čez
skale in šumeč in peneč se drvi v dolino; mladi udje
se hočejo pretegniti, mlado telo polno življenja, se

razgibati.

6

Pa ne le primerna je telovadba mladim ljudem,
mnogim je tudi potrebna. Kmetski fantje se sicer že
z delom stelovadijo. A oni, ki pri svojem opravilu
večinoma sede ali stoje, potrebujejo pregibanja. Pa
tudi kmetskim telovadba ne škoduje. Telo postane
bolj prožno in bolj okretno. Fantje se pripravijo in
usposobijo na vojaško službo. Udje se okrepe, živci
ojačijo, kri se primerno razdeli po telesu, kroži živahneje
in pravilneje. Telovadba, modro gojena,  utrjuje
zdravje in daljša življenje. Iz tega ozira ni priporočljiva
samo mladim ljudem, marveč tudi starejšim in starim.
Ž njo si odganjajo betežnosti starosti in si podaljšajo
tek svojega življenja za marsikatero urico.

S telesom vred pa telovadba nekoliko sveži tudi
duha.  Telesni napor, telesna gibčnost, ojačena moč,
lepo izvršene vaje, skupen nastop, vse to ojači tudi
duha, vliva mu pogum, daje razmah, dviga misli, srce
užiga za visoke vzore. . . .

Telovadba, pametno gojena, je zdravilna, kre¬
pilna in bodrilna.

Sokol.

V naših dneh se vse organizira. To se pravi: Vse,
kar ima eden in isti cilj, se med seboj druži, da je
močneje in da se cilj lažje dosega. Tudi telovadba se
je organizirala. Ko so začeli umetno telovadbo gojiti,
brž so nastala telovadna društva.

7

Slovenci smo sprejeli telovadno organizacijo od
Čehov. Miroslav Tyrš je leta 1862 med Čehi usta¬
novil telovadno organizacijo: Sokol. Namen njegov
je bil, kakor pravi, »doseči telesno, duševno in nravno
zdravje naroda, ki naj se doseže s harmonično vzgojo
telesa in duha.«

»Prva in splošna naloga Sokola je ta, da, pred
drugimi poklicani, ohranjujemo svoj narod pri tisti vse¬
stranski čilosti, ki ne dopušča, da bi narodi izumrli;
pri tisti trajni in čvrsti moči, pri tistem zdravju telesnem,
duševnem in nravnem, ki ne dovoljuje, da bi se po¬
kazalo kako izprijenje in tako kakšen zastanek, kakšno
nazadnjaštvo, ta najgrši, da, morilni zločin, storjen
narodom.« (»Slovenski Sokol« 1. 1. str. 5.) »Sokolstvo je
torej ustanova, v kateri naj bi se človeške kreposti,
narodna zavest in zmožnost samoobrambe med celo¬
kupnim slovanskim plemenom gojile in dosegle višek
popolnosti.« (»Slovenski Sokoi«_ VII. 1. str. 2.)

To so lepe, visokodoneče besede.

Poglejmo si Sokola še nekoliko natančneje! Kako
se je razvijal ta tič dalje?

Kakšen tič je to?

Sokolstvo samo na sebi je res nekaj za mlado
kri kakor nalašč : Rdeča srajca, surka, čepica, za čepico
visoko pero — jej, kako se to fantu prilega, kako se

8

postavi! In če jih mnogo takih fantov naenkrat nastopi,
kako je to lep pogled! V dolgi vrsti korakati, javno
nastopiti, urno in fino se kretati, lepe vaje proizvajati,
krasne figure tvoriti, celo konja zajahati in z njim po¬
leteti — oj, kako imenitno, kako krasno!

Vse bi bilo lepo. Le to je šment, kar pravi stari
rek, da kjer ima Bog svoj hram, hudič gotovo
svoj štant postavi...  Ali razumete, kaj hočemo
reči? Vse bi bilo lepo, ko bi ljudje dobre reči ne
obračali v slabo. Kjerkoli je kaj dobrega, lepega, pri-
kupljivega, se že hudič odkod priplazi in hoče imeti
tudi svoj delež zraven. Ravno lepe reči so mu všeč.
Rdeča srajca, dolgo pero, pokončna hoja, ponosen
nastop — hoj, si misli, tu-le bo pa nekaj zame ! . . .

No, pa se nikar brž ne pokrižajte, če slišite hudiča
imenovati! Ne mislimo tistega z repom, s parklji
in rogovi, ki mu plamen šviga iz gobca, ne — ampak....

Toda kaj bi hodili kakor mačka okoli vrele kaše,
kaj kolovratili po ovinkih in govorili v prilikah!
Povejmo naravnost: Sokol je svobodomiselna,
veri in cerkvi sovražna organizacija. Zato je
za našo mladino in naše ljudstvo pogubna. In
zato moramo vse, ki jim je kaj mar za vero
in večno življenje, svariti pred njo.

Dostaviti pa moramo takoj, da to velja samo o
našem slovenskem in češkem Sokolu. O hrvaškem
se to vsaj doslej ni moglo trditi, ravnotako ne o srbskem.
Poljski Sokol ima pa celo katoliški značaj in v Ameriki
je tudi »katoliški Sokol“. Telovadna organizacija bi

9

sama po sebi ne bila nič napačnega, ko bi je ne zlo¬
rabili v slabe namene.

Naš Sokol bo najbrž ogorčen vsfrfotal in slovesno
protestiral, ko bo bral te-le besede. Češ, kdo si drzne
njega se dotekniti in ga slabega dolžiti! Toda prosimo:
le mirno, le mirno! Nič se nikar razburjati! Nočemo
nobene krivice delati, nikogar zlobno obdolžiti, mu
kaj podtikati in ga brez vzroka črniti. Samo to si
bomo dovolili slovenski javnosti povedati, kar Sokol
sam pove. Po njegovih lastnih besedah ga bomo
sodili. Slovensko občinstvo naj samo presodi tega tiča,
če mu je mladino zaupati ali ne . . . Navedli bomo
njegove besede in našteli tudi nekatera dejanja.

In kdor pregleda te,
spozna mu glavo in srce.

Svobodomislec.

Naš Sokol pravi, da je svobodomislec. Kdo in
kaj in kakšen je svobodomislec, bomo pozneje videli.
Najprej naj govori Sokol Sam. Poslušajmo ga!

»Napredna misel« (II. letnik, 1. zvezek) piše:
»Sokolstvo, zasnovano na temelju nacionalizma, de¬
mokratizma in svobodomiselnosti,  ima svoje po¬
stojanke od Kršne Istre pa tja gori do zelenih goric
štajerskih« (piše dr. Ravnihar).

»V političnem življenju se je držal vedno in zvesto
svobodomiselnih  načel«, piše »Slovenski Sokol«
VII. letnik, str. 9.

10

Dr. Pavel Pestotnik, vodja slov. sokolstva, piše
(..Slovenski Sokol" IV. 1. str. 23): „Že sam Tyrš je
učil, da naj sokolstvo deluje v svobodnem duhu, v
svobodomiselnem  smislu".

Na zborovanju češkega in slovenskega Sokola
28. novembra 1. 1910 v Pragi so napravili sklep: Na
današnjem zborovanju zbrano Sokolstvo proglaša iznova
svoje stališče popolne svobodomiselnosti  v vpra¬
šanju verskega prepričanja slehrnega svojega pristaša".

Ali ste ga slišali Sokola, kaj vam pove? Te vrste
izjav bi lahko navedli še več. Pa to nam zadostuje.

Čehi so izdali celo knjižico z naslovom „Sokol —
volny myslitel“ (svobodomislec), kjer oznanjajo svoj
svobodomiselni evangelij.

Sokol je svobodomislec, to že vemo. Kaj in kakšen
pa torej je svobodomislec? Svobodomislec svobodno
misli. Misli, kar hoče. Da, da, to je res: ^človek lahko
misli, kar hoče. Misli si lahko, da je Šmarna gora
žgane, Sava pa maslo, v katerem se ta žgane namaka.
Misli si lahko tudi tisto deklico, ki stoji z eno nogo
na Šmarni gori, z drugo pa na Svetem Joštu, v jadranskem
morju se umiva, svoje rebro ima pa obešeno v cerkvi
v Crngrobu pod stropom. Misli si lahko, da kovač v
luni sedi, fajfo kadi in se nam doli reži. Take misli
nikomur nič ne škodujejo. Vprašanje je samo, če so
resnične. Take šale si človek lahko dovoljuje po mili
volji. — Drugače pa je z mislimi, ki stoje trdno kakor
Grintavec in Triglav. Take misli se ne dado premikati
in sukati, kakor bi se komu zljubilo. Če Grintavec
in Triglav sta, potem se ne dasta ne za en milimeter

11

premakniti, še manj pa utajiti. Svobodomislec pa pravi,
da lahko o tem misli, kar hoče. Lahko misli, da Triglav
stoji ali pa da ga ni; lahko ga premakne, kamor ga
hoče, doli na Dolenjsko ali tja na Štajersko. To je
njemu igrača. Sme ga tudi poljubno znižati, ali pa ga
za nekaj sto in tisoč metrov povišati. Lahko si misli,
da je Blejsko jezero latvica mleka, ki ga bo za malico
pojedel, in da Sava teče od Belgrada proti Podkorenu.
To se namreč pravi: svobodno misliti. Svobodomislec
lahko namreč misli, kar hoče. Ge je res, ali če ni
res, to ga ne briga. On sme tudi v resnici v obraz
biti, to je njegova pravica. Sicer bi pa ne bil svobodomislec.

Zdaj že malo razumete, kaj je svobodomislec in
svobodomiselnost. Povejmo naravnost: Svobomisel¬
no st je neumnost.  Človek ne sme misliti, kar se
mu zljubi, ampak misliti mora samoto,  kar  j ere  s.
Neresnice nikomur ni dovoljeno misliti. Resnica je sveta
in kdor se nad njo pregreši, se bo nad pjim maščevala.

Trdna bolj kakor Triglav je resnica, da je Bog
stvarnik nebes in zemlje. In še marsikaj drugega, kar
je z Bogom v zvezi: da na zemlji ne bomo ""večno
živeli, ampak da nas čaka po smrti drugo brezkončno
življenje, ki bo tako, kakršno si bomo zaslužili. Svo¬
bodomislec pa pravi, da lahko misli o tem, kar hoče.
Lahko božji prestol premakne, kakor otroci premikajo
in prestavljajo svoje igrače; lahko tudi Boga s prestola
pahne, kakor otroci pomečejo svoje igrače stran, ko
se jih naveličajo.

Ali naj vam šele dokazujemo, da Bog biva in
gospoduje nad nami, da je življenje brez vere prazno

12

kot piškav oreh, da nuna nobenega smisla, ako nimamo
na zemlji drugega namena kakor samo tega, da se
tukaj ubijamo in mučimo, trpimo in jokamo, potem
pa je vsega konec? ... Ali naj vam šele dokazujemo,
da Triglav stoji? . . . Kdor tega ne ve, je nevednež ali
norec. In »norec pravi v svojem srcu, da ni Boga«,
govori sv. pismo. Tak norec je svobodomislec, ki
pravi, da sme misliti tudi to, česar ni; noče pa
tega, kar je.

Zdaj svobodomisleca že malo poznate. Ali ga
želite še bolj natančno? Potem poslušajte dalje, kaj
svobodomisleci uče in trde: »Ali bi bili neumnejši,
če bi zavrgli očeta, sina in sv. duha in častili trojico:
.klobaso, zelje in pivo?« Tako je pisala »Svobodna
misel« 1912, št. 3, 4.

Ste slišali? To je vera svobodomiselcev! Klobase
zelje in pivo, to je njih bog. — Morda vsi, ki se
imenujejo svobodomiselci, tega ne vedo. A njih vodi¬
telji nam pravijo tako in ti vlečejo polagoma druge
za seboj.

Dalje: »Naši predniki so molili boga s tremi
glavami, njih potomci pa molijo danes tri bogove z
eno glavo. Vsemogočnost in vsevednost božja je od
muh.« (»Svobodna misel« 1909, št. 5, 6). »Bogove,
hudiče, nebo in peklo so ustvarili ljudje; stvarnika ni¬
koli ni bilo in ga ne bo« (»Svobodna misel« 1912,
št. 3, 4). »Človeški rod se je razvil iz opicam sorodnih
bitij« (»Sl. Narod« 1907 . . št. 68). »Človek je plezal
kakor opica in je živel na drevju,« (»Narod« 1906,
št. 130). »Stvari, ki bi se ji reklo nesmrtna duša, ni.«
(»Narod« 1907. št. 76). »Nauk, da je Bog ustvaril dušo,

13

je bajka brez podlage in brez razlike med človeško iti
živalsko dušo«. (Narod 1907, št. 68). »Tolar je bog,
pol tolarja je bog sin, četrtinko tolarja je pa sv. duh.«
(»Dan« 1913, 8. maja).

To je vera svobodomislecev. Zdaj jo poznate.

In svobodomiselno vero hočejo učiti,
kakor sami pravijo, Sokoli svojo mladino!  Starši
slovenski, ki imate otroke pri Sokolih, vi si tega
najbrž niste tako mislili. Toda tu imate črno na belem :
tako je svobodomiselstvo! Tega se najbrž ne bodo
učili prvi dan, tudi ne prvo leto; to je že višja učenost,
do katere pridejo šele polagoma . . . Vprašamo vas:
ali ste vi zadovoljni, da bi se vaši otroci učili take
vere?! . . . Čemu se potem v krščanskem nauku uče
drugačne? Katera je prava? Obe ne morete biti, ker
si nasprotujeta kakor noč in dan. Ali tudi vi mislite,
da so vaši otroci potomci opice, da se ločijo od živali
samo v tem, da hodijo samo po dveh ? . . . Kdo je
vaš in vaših otrok bog: Stvarnik vsega vesoljstva ali
klobasa in pivo? . . .

Če ste s takim bogom in tako vero zadovoljni,
potem le izročujte svoje otroke Sokolom v šolo! Ako
pa se s tem ne strinjate, — potem veste, kaj imate storiti!

Da je Sokol — po njegovih lastnih izjavah —
brezverska organizacija, priča tale njegova izpoved:
»Cerkveno klerikalni nazor sloni na temeljih vere,
svetovno uaziranje Sokola pa je utemeljeno na izkušnjah
empiričnih znanosti svobodnega mišljenja in prepričanja«,
(»Sokolski vestnik« IV. str. 23). To je tako učeno po¬
vedano, da priprost človek ne more razumeti. Empirično

14

— kaj pa je to? To se pravi: Sokol nič ne veruje,
ampak priznava za resnico samo to, kar se da z ro¬
kami otipati, z očmi videti, z ušesi slišati, z vatlom
premeriti in s tehtnico pretehtati. Ker se pa Bog, duša
in večnost ne dado ne z rokami prijeti, ne z metrom
premeriti, ne na tehtnici odtehtati, zato vseh teh reči
za Sokola ni.

Svobodomiselstvo sokolsko se zrcali tudi v teh-le
Tyrševih besedah: Smatram za pravico, da, za dolžnost
vsakega posameznika, da pristopi k radikalni ali kon¬
servativni stranki [to prostost je Sokol pozneje,-kakor
bomo videli, zavrgel], da se brezpogojno priznava
h katolicizmu ali protestantizmu; česepaizpolnega
prepričanja ne strinja niti s tem niti z onim,
naj sploh izstopi iz sleherne cerkvene  zveze«:
Te zadnje besede so v »Sokolskem vestniku«. (III. 1.
128. str.) bolj vidno tiskane. Na prvi videz se te besede
zde opravičene. Vsak veren katoličan pa, ki je pre¬
pričan o resničnosti svoje vere, se mora zgražati, da
Sokol tukaj (seveda samo pogojno) naravnost po-
zivije k izstopu iz katoliške cerkve.

Ajmo mi Sokoli!... Kamo ajete?... V brezbožnost!

Kulturobojnik.

Pa boste morda rekli, da Sokoli tega ne mislijo
tako hudo. Saj pravijo, da »spoštujejo vsako versko
prepričanje«. (Glej »Sokolska načela«, str. 6!)

15

Poglejmo, kako ga spoštujejo!

»Kot kulturni in misleči ljudje ne moremo biti
prijatelji nobene dogmatične in hierarhične cerkve;
naravno je tudi, da ne moremo simpatizirati s cerkvami
te vrste.« (»Sokolski vestnik« III. letnik, str. 41, 44, 124).

Ali veste, kaj je dogmatična in hierarhična cerkev?
Ti ljudje govore tako učeno, da jih mi pošteni Slovenci
komaj razumemo. Poskusimo razluščiti to njihovo
učenost! Hierarhija je cerkveno predstojništvo. Hie¬
rarhična  cerkev je tista, ki jo vodijo papež, škofje
in duhovni. Kakšna pa je sploh cerkev, ki nima no¬
benih cerkvenih predstojnikov? Če teh ne sme biti,
stariši, kdo bo pa vaše otroke krstil? Kdo jih učil
veronauka? Kdo jim zakramente delil? Kdo ljudi na
smrt pripravljal? Kdo jih pokopaval?... Sokoli pa
take cerkve ne marajo. Torej ne marajo sploh nobene
cerkve. Dosledno ne marajo tudi ne maše, ne zakra¬
mentov, ne sv. popotnice, ne sv. olja, ne cerkvenega
pogreba.

Kakšna pa je dogmatična  cerkev? Dogma se
pravi verska resnica. Dogmatična cerkev je tista, ki
uči verske resnice: da je en Bog, pravičen sodnik, ki
dobro plačuje in hudo kaznuje. Sokoli pa pravijo, da
ne marajo za cerkev, ki uči verske resnice. Kakšno
cerkev pa potem sploh hočejo imeti, če ne take, ki uči
resnico? Nobene, ali pa tako, ki uči — neresnico.

Čujmo Sokola dalje! ...

»Brez zmagovitega kulturnega boja  nikar ne
pričakujmo trajne zmage sokolskim idejam«. (»Sokolski
vestnik«, III. letnik, str. 27.)

16

Kulturni boj — kaj pa je spet to? 'fo je menda
boj »kulture« zoper vero in cerkev. Pa da ne bomo
zopet dolgo okoli kolobarili, povejmo naravnost in na-
kratko: Kulturni boj so imeli na Nemškem, ko je
nemški »bog« Bismarck izganjal iz države redovnike,
zapiral škofe in duhovne, da so sedeli po ječah leta
in leta. Prepovedano je bilo duhovnikom hoditi bolnike
previdit. Duhovnik, ki si je kaj takega predrznil, je bil
zaprt. »Kulturni boj« so bili pred leti na Francoskem.
Kako so ga pa bili? Pregnali so duhovnike iz župnišč
in ugrabili škofom njih stanovanja ter jih proglasili za
državno last. Redovnike so večinoma izgnali iz države.
Noben duhovnik ne sme stopiti v šolo, iz vseh šol so
vrgli križ, v šoli se nikoli ne sme imenovati Bog, no¬
bena procesija izven cerkve ni dovoljena, vsak križ in
vsako versko znamenje izven cerkve je strogo prepo¬
vedano. Cerkve so spreminjali v gledišča in/skladišča.
Menda je tudi zvoniti prepovedano, ker fo moti —
svobodomislecem spanje.

Na Češkem kulturni boj že imajo: cerkev že pre¬
ganjajo, redovnike že izganjajo, križ iz šol so že od¬
pravili; voz je šel po mestu od šole do šole, nanj so
zmetali križe in odpeljali. Pa s tem še niso zadovoljni,
svoje kulturnobojne rogove stegajo še dalje, radi bi
cerkev kar najbolj ob steno pritisnili, da bi se ganiti
ne mogla. 15. julija, na dan proslave Husove, so v
mestu Slano prišli delavci iz tovarne na trg pred kip
Matere božje, ki stoji ravno nasproti poslopju okrajnega
glavarstva. En delavec je pristavil lestvo; zlezel gori
do Marijine podobe, vanjo pljunil in ji dal zaušnico,
potem jo pahnil na tla in na tleh ležečo so drugi —

17

pred očmi okrajnega glavarstva — brcali, suvali iti
razbijali. Tako so poročali češki in nemški listi. To
je kulturni boj.

Če so Sokoli za kulturni boj, potem so za to,
da se tudi pri nas vpeljejo take reči. Kulturni boj je
Sokolu vzor. Šele ko bo ta boj zmagal, bo zmagal
tudi on.-

Po Slovenskem zdaj povsod zbirajo za nove zvo¬
nove. Če še niso, pa še bodo. Morda si tudi Ti kaj
dal ali pa še boš; lepega zvonenja zelo pogrešaš, —
svojega otroka pa imašjtri Sokolih, ki sami povedo,
da bodo šele takrat dosegli svoj cilj, ko bo vsako
znamenje krščanstva na Slovenskem zatrto. Vprašaj
sam sebe: kako gre to skupaj? Kaj je prav: eno ali
drugo? Oboje ne more biti.

Ako mislite, da Sokola nismo prav razumeli, da
mu podtikamo reči, katerih ne trdi, poslušajmo ga
še dalje!

V vabilu ljubljanskega Sokola k izletu v Kamnik
leta 1911. pravijo: »V Kamniku bijejo že nekaj let . . ,
kulturni  boj  med načelom svobode in načelom
cerkveno duhovske avtoritete, torej med obema
glavnima svetovnima nazoroma.  Proti nasilno
nastopajočemu sovražniku  nastopi Sokolstvo ne¬
ustrašeno za svobodo misli . . .!«'

Kdo sta ta »dva glavna svetovna nazora«, o ka¬
terih Sokol govori ? En nazor je ta, da je Bog ustvaril
svet, da je človek gospodar vsega stvarstva, da pa je
pod oblastjo božjo in da bo dajal Bogu odgovor od
svojega hiševanja. Skratka: To je krščanski nazor.

Drugi pa je ta: Človek ne potrebuje nobenega
Boga. Svet je sam od sebe, in človek je na njem ne¬
omejen gospodar. Misli, govori, dela, kar hoče, nikomur
ni odgovoren in nikogar se nima bati. Duše ni, večnosti
ni, s smrtjo bo vsega konec, torej tudi ni nobenega
plačila in nobene kazni, zato pa tudi nobene čednosti
in nobenega greha. Prav v smislu Luciferjevem, ki je
nekdaj govoril: Kdo bi vama kaj prepovedoval? Jejta,
kar hočeta, in delajta, kar hočeta! Bosta kakor bogova.

Med tema dvema nazoroma se bije boj. In Sokol
pravi, da tisti, ki se bori za krščanski nazor, je njegov
sovražnik,  zato pa tudi on njegov sovražnik, proti
kateremu se hoče boriti neustrašeno.

Tu nam Sokol pove naravnost, da je sovražnik
krščanskega svetovnega nazora, skratka sovražnik
krščanstva.  Ali hočete še kaj več?!

Tako Sokol »spoštuje versko prepričanje«.

Dokler sovražnikom krščanstva kaže, toliko časa
prikrivajo in olepšavajo svoje namene. Ko pa enkrat
mislijo, da je njih misel dozorela, tedaj vržejo raz sebe
plašč hinavščine in stopijo pred svet s popolnim na¬
črtom. Tako smatra češki Sokol, da je sad njegove
vzgoje že dozorel. »Vestnik Sokolsky«, ki ga piše in
izdaja vodstvo češkega Sokola, 6. maja 1920, str. 201,
202, prinaša pod naslovom »Slovo k Sokolstvu« članek
Sokola dr. Kunstovnega, v katerem razlaga razmerje So¬
kola do naše vere, takole: ,

»Gre se za vprašanje o klerikalizmu, Tu pravim:
mi Sokoli hodimo okoli tega vprašanja kakor mačka
okoli vrele kaše. Imamo resolucijo z dne 28. listopada

19

i910 proti klerikalizmu, proti Čriii, ki končava ž be¬
sedami: »V sokolske vrste se ne sprejemajo za člane
pripadniki, klerikalnih društev in teh, ki klerikalcem
zavedno služijo; Toda, kadar se gre za to, da bi uvedli
načelo v življenje, ne vemo ne kod ne kam. Se vedno
Se držimo nesrečne definicije, da je klerikalizem zloraba
vere.... In vendar je vsakemu, ki ne mara delati
ovinkov, jasno, da je vprašanje klerikalizma vpra¬
šanje vere* pri nas predvsem in poglavitno, vprašanje
katoličanstva. Mi nikakor ne moremo vzdržati
načela, da nismo prbti veti, ako nečemo zabresti
do popolne, nas resnično nedostojne brezbrižnosti . . .
Pravi katoličan je in mora biti klerikalec, to je človek,
poslušen kleru (duhovnikom) in delaven za to, da bi
iijihova moč zopet vzcvetela, kakor treba božjim na¬
mestnikom na zemlji. . .. Roko na srce, mi moramo
biti proti . . . veri. Ne zato smo proti njim, ker
hočejo svoje prepričanje, svoje cilje v javnosti uveljaviti,
ker hočejo v ta namen dobiti politično moč, to je njih
pravo in dolžnost, kakor vsakega, ki ima kakšno pre¬
pričanje; ampak zato smo in moramo biti proti njim,
ker za nič na svetu ne moremo soglašati z ob¬
segom njihovega prepričanja, s cilji, ki jih hočejo
uveljaviti, in to so načela vere in nravnosti, s katerimi
hočejo prepojiti naše šole, ali načela politična, socijalna,
po kakeršnih hočejo . urediti javno življenje. Skratka:
smo in moramo biti proti katoličanstvu, če tudi
smo morebiti še mnogi navidezno njegovi pripadniki;
toda treba je, da to enkrat odkrito, glasno izpovemo
in z dejanjem izpričamo. . . . Bratje in sestre,' ne va¬
rajte se! Bliža se končni obračun z Rimom! . . . Bliža

20

se trenutek, ko bo konec nenravne dvoličnosti in hu¬
sitsko-katoliške dvoumnosti.. .. Še verujem, da bo
čirnpreje zagrmelo od vseh strani naravnostno, neiz¬
krivljeno, resnično sokolsko geslo: Sokol ne more
biti Rimljan, Sokol mora vedno naprej . . . tedaj tudi
naprej proč od Rima!!«

Tu imate poziv Sokola k popolnemu odpadu
od krščanstva!

Ne vemo, če se slovenski Sokol že čuti tako
močnega kakor češki. Toda ker ubira vedno stopinje
za češkim, utegnemo kedaj čitati tudi enak slovenski
poziv. Nekaj časa velja boj »klerikalizmu«, nazadnje
pa pride do popolnega odpada od cerkve.  Ves
boj proti »klerikalizmu« končno meri na ta
cilj: odpad od cerkve in od Boga. Dokaz —
Češka!

Starši, ali slišite?! Tu ni nobenega zasukavanja
besed, nobenega ugibanja in sklepanja, to je jasna
beseda, da bolj ne more biti: Proč od krščanstva!
Starši, ali ste zadovoljni, da bi vaši otroci od vere od¬
padli in tako — nespravljeni s cerkvijo in z Bogom
— tudi umrli? . . .

Ajmo mi Sokoli! . . . Kamo ajete? ... V boj
proti krščanstvu!

Kaj ima $okol v želodcu?

Da je vse to res, kar smo dozdaj o Sokolu trdili,
nam potrjuje sarn še bolj trdno. Kdor torej še ne ve

21

in verjame, za kaj se Sokolu gre, se bo lahko še pre¬
pričal, — ako je sloh sposoben in dovzeten za resnico.

Sokol »spoštuje vsako versko prepričanje*, ob¬
enem pa mrzi vsak pojav krščanstva.  Sokol
ima v žd!odcu vsako versko slavnost. Ne verjamete?
Poslušajte!

»Sokolski vestnik«, IV. letnik, stran 103, piše:
»Procesije je treba smatrati po verski strani za idejno
hinavščino in nasilstvo,  glede oblike so lesbiška
svatba med cerkvijo in državo, v dragem lesku in
blesku ... po gmotni strani pa so vir bogatih darov
v obliki sveč in podobnih darov, ki teko neusahljivo,
iz temnih prostorov verske prenapetosti  in po¬
litično klerikalne navdušenosti ....  Sokoli, bodimo si
vsaj mi na jasnem: ne podpirajmo s svojo navzočnostjo
manifestacij onih organizacij, ki so zaklete sovražnice
sokolske misli in naših vzvišenih smotrov. Kar je za
naše nasprotnike procesija, to je za nas sokolski
sprevod z zastavami in trobentaškimi zbori. Zato veljaj
pravilo: Sokolstvo čim dalje proč odcerkveno
političnih manifestacij  — ne glej jih, ne po-
poslušaj jih, nič jim ne veruj, nič jim ne daj!»

Drugič zopet piše takole: »Zvonovi zvonijo, topiči
pokajo, po cesti se premika cerkveni sprevod, tretje-
rednice, prenapoljene verske strasti,  bratovščine,
klerikalna društva, duhovščina v bleščečem, bogatem
ornatu. Ulice in ceste manifestirajo versko-cerkveno
in klerikalno-politično moč z zunanjim leskom in
številno množico z nepreračunljivimi in nejasnimi
instinkti, javno vabijo nove verski in politične privržence

33

v svoj tabor. Da moralno povišajo to manifestacijo,
naši napredni in strogo protiklerikalni gospodarji že
za predvečer olepšajo stavbe z zelenjem, posujejo
ceste z nežnim cvetjem, celo sami se udeležujejo
sprevoda. Zavednost in doslednost pa taka!« (»Sokolski
vestnik«, II, 36.).

Zdaj ste slišali! Tako Sokol »spoštuje versko
prepričanje«. Procesije sv. Rešnjega Telesa o Veliki
noči in o sv. Telesu so Sokolu v želodcu, da bi jih
najrajši ven izbrusil, ali trn v peti, ki bi ga rad izdrl.
Morda Ti prijatelj, ki tole bereš, nisi ravno posebno
pobožen človek, nekaj verskega čuta pa le imaš in o
velikih praznikih se ti srce malo ogreje, procesija te
povzdigne, rad vidiš ljube otročiče, kako v belih
oblekah z venčki na glavi ali s šopki na prsih korakajo
v procesiji in imajo svoje veselje nad tem, da »po-
tresajo«, — Sokola pa bode v oči tudi to. To versko
veselje bi ti rad zabranil in verski čut rad popolnoma
zamoril v Tebi.

Kako Sokoli svete in najsvetejše reči spoštujejo,
se vidi tudi iz njih vedenja pri cerkvenih opravilih,
posebej še pri procesijah. O tem priča kratko pa zanimivo
poročilce v prekmurskih »Novinah» iz Ljutomera: Vsi
verni katoličanci smo zamerili, ka so »Sokoli« pri po-
digavanji božega tela stali kak cveki, kda so »Orli« i
ž njimi vsi vervajoči krščeniki pokleknoli i molili svo¬
jega Boga. Zdaj vidimo, da »Sokoli« ne samo ka se
ne brigajo za vero, nego jo ešče zametavajo.

Posebno priljubljeno reklo Sokolov, ki ga večkrat
ponavljajo, je: »Ne glej jih, ne poslušaj jih,
nič jim ne veruj, nič jim ne daj!«  Jo se pravi:

23

Slovenci in tudi vi otroci, ne poslušajte duhovnov in
ne verujte jim! Ne verujte jim, ko vam pravijo, daje
lagati, krasti, goljufati, nečistovati, ubijati greh. To so
lari-fari. Greha ni! To je samo klerikalno strašilo.
Kako tudi? Če Boga ni, če sodbe in večnosti ni, če
plačila pri Bogu ni in kazni ni, kaj bo potem greh ?
Človek je sam svoj gospod in bog, nobeden mu nima
nič ukazovati, nikdo ga na odgovor klicati. Človek
sme svobodno -misliti, kar hoče; in če sme misliti,
sme tudi delati, kar hoče. Nič ni greh!

To je sokolski »svobodomiselni« nauk. Nič ne
pretiravamo, nič ne zavijamo; to je nujna posledica
njih rekla: Ne poslušaj jih in nič jim ne veruj!

Slovenci, kakšen rod bomo vzgojili po tem so¬
kolskem evangeliju?

Parkelj.

Sovraštvo Sokola do vere in do vsega verskega
gre še dalje — prav do konca. O tem nam priča tale
njegova izpoved:

„Proč s Miklavževimi večeri!  To kome¬
dijo naj čuvajo klerikalna društva; dolžnost naprednih,
posebno sokolskih društev pa je odstraniti  iz svo¬
jega delovanja vse, kar podpira vzgojo  naše
mladine v cerkveno-klerikalnem (op, pis.: to je v ver¬
skem)  smislu. Vprašanja mesto iz katekizma naj se
nanašajo na Sokolstvo, naše slovstvo, zgodovino ali
narodoslovje". (»Sokolski vestnik« III. 1, str. 127).

Sokoli so se po tem svarilu in navodilu ponekod
res ravnali in so vpeljali sempatja mesto Miklavževih
»Parkljeve večere".  Tako se je bralo v debelih
črkah po voglih ljubljanskih ulic.

To je pa višek njih modrosti — hočemo reči:
njih sovraštva do vere. Torej kar le malo spominja
na vero, na kaj svetega in božjega, če je še tako ne¬
dolžno in otroško, mora proč! Nobenega pojava, no¬
benega sledu krščanstva!

»Geslo naprednosti bodi« — pravi «Sokolski vest¬
nik*: «Odcerkvenjenje misli in čuta!*  (letnik
II., stran 36).

Odcerkvenjenje! Nov, duhovit izraz! Kaj hoče s
tem reči ? Ljudstvo z mladino vred moramo odvrniti
popolnoma proč od cerkve! Potem bo srečno.

V cerkev hoditi, celo pa cerkev zidati, je Sokolu
neumnost. Krščanstvo mu je »strup«  (!!).
»V Ljubljani so začeli jezuitje zidati svojo cerkev, da
bodo lažje zastrupljali svojo mladino« (Sokolski vest¬
nik III. 1., str. 144). Leto pozneje pa: v »V Ljubljani so
jezuitje dogradili na Elizabetni cesti svojo cerkev in
stolp. Ljudska neumnost je brez mej«.  (»So¬
kolski vestnik« IV. 1., str. 103).

Jezuitje bodo v cerkvi ljudi zastrupljali?! Mi še
nismo slišali, da bi bili jezuitje koga zastrupili. Pač
pa nam je znano, da je letos v Ljubljani neki študent,
sin učitelja-vzgojitelja, pa ne vzgojen po jezuitskih
ampak po svobodomiselnih načelih, zastrupil svojega
sošolca, da bi ga oropal . . .

Sokoli, skrbni za svoje zdravje, se jezuitskega t. j.
krščanskega strupa seveda skrbno varujejo. Ob ne¬
deljah prirejajo izlete, a vedno in redno brez maše.
Med dopoldansko službo božjo imajo glavno skušnjo
za popoldanski nastop. S tem seveda samo ljudstvo
„ izobražujejo". — Drug „odcerkvenjen“ študent se je
lani v nedeljo na planinah ubil; ga ni bilo treba šele
zastrupljati.

Omeniti moramo, da prejšnje čase Sokol ni bil
tako sovražen vsemu božjemu. Prisoten je bil časih
še pri kaki cerkveni slovesnosti. Pripoveduje se nam,
da je 1. 1895 ob otvoritvi Narodnega doma v Celju
Sokol imel še svojo mašo pod milim nebom, pri kateri
sta stregla dva Sokola.

Že svoj naraščaj (šolarje) navaja Sokol k temu,
da se ne menijo za cerkvene zapovedi. V nedeljo
30. maja 1.1. — poroča „Straža" — je imel ljutomerski
Sokol glavno vajo sokolskega naraščaja ravno ob času,
ko se otroci povečini udeležujejo službe božje. Okoli

25 otrok Sokoličev, ki tisto nedeljo niso bili pri maši,
se je izgovarjalo s to glavno vajo. Na neki šoli blizu
Maribora so učitelji peljali sokolski naraščaj neko
nedeljo ob 6. uri zjutraj na izlet, da šolarji niso mogli
biti pri maši.

Kar pa je poseben znak sokolskega sovraštva do
vsega krščanskega, je pa tole: Pri pogrebih svojih to¬
varišev ne stopijo v cerkev, in pri mrliškem sprevodu
ne gredo za križem, ampak — pred križem.
Kajti za križem hoditi je sramota!

Sv. Pavel je zapisal svoj čas besede: »Križ je
Judom pohujšanje,, poganom sramota, nam pa

26

sl v

božja moč in božja modrost.« Zdaj pa je križ sramota
ne le poganom, ampak tudi kristjanom; takim namreč,
kakor so Sokoli.

Sokol »spoštuje vsako versko prepričanje«, »So¬
kolski vestnik« pa piše skoro v vsaki številki o verskih
zadevah sovražno in zaničljivo, da bolj ni mogoče.
Enkrat se spotika ob zidanje novih cerkva, drugič ob
evharistične shode, tretjič ob «odpravo* praznikov (dasi
sam nobenega ne praznuje), ob papeža, škofe in du¬
hovne pa že celo; očita jim vedno hudobne namene,
goljufijo in sleparjenje ljudstva. Dalje oznanjuje takole
modre in lepe nauke: »Brezverstvo ne obstoji v tem,
da človek veruje ali ne veruje, temveč v tem, da se
priznava k temu, česar ne veruje.« S tako nesmislijo
si dovolijo pitati svoje zveste!

Vi, ki imate otroke pri Sokolih, obhajate vendar
še doma Božič, Sveti večer, morda imate v hiši celo
jaslice ali božično drevesce, greste k polnočnici, obhajate
Veliko noč in druge velike praznike. Sokol pa pravi,
da praznujete same laži. »Sokolski vestnik« (II. 57)
piše: »Ako je laž stara en dan, se še smatra za laž;
ako je stara sto let, nastane iz nje pripovest; če je
stara tisoč let, se spremeni v sveto legendo in služi
kot osnovni temelj za kako veroizpovedovanje«. Da
je bil učlovečeni Bog v Betlehemu rojen in da je od
smrti vstal, to so »Sokolskemu vestniku« laži! In vi
naj bi takim ljudem izročali svoje otroke?! Zakaj
potem še praznujete Božič in Velikonoč? . ..

Ker je krščanske praznike zavrgel, zato pa Sokol
ustanavlja in uvaja svoje praznike.  Dne 1. aprila
1920. je proglasilo starešinstvo Jugoslovanskega Sokol-

27

skega saveza za vse Sokole dva nova zapovedana
praznika: »pomlad svobode« in »poletje bratstva«. Na
ta dva »praznika« morajo vsako leto proslaviti »pre¬
bujenje prirodnih sil« in »pokazati narodu svoje delo
v luči resnice, lepote in plemenite sile«. Obhajata naj
se v aprilu in maju s predpoldanskim zborom in po¬
poldansko slavo, ki naj vsebujeta poleg telovadnih
točk tudi govore, deklamacije, igre, petje, izlet v svo¬
bodno naravo in zakletev naroda na sokolsko idejo«.
Ti prazniki sokolski so do pičice podobni predkrščanskim
poganskim praznikom.

Po vsem tem, kar smo slišali iz njih lastnih ust,
je jasno, da hočejo ti »bratje« vsako krščanstvo
pri nas do cela odpraviti, vsako sled krščan¬
stva zatreti.

Kdor tega iz vsega navedenega ni izprevidel,
njemu ni pomagati. On sam ravno to hoče, kar Sokol:
Proč s križem, smrt krščanstvu! Ne Kristus, ampak
sokolstvo nas bo zveličalo.

Ne, ne, kaj takega pa nismo mislili! Da Sokol
cerkvi ni prijazen, to smo vedeli. A, da je tako strasten
sovražnik verstva, to nam ni bilo znano. O tem smo
se prepričali šele, ko smo pregledali njih spise. Sami
tako govore, torej se ne da utajiti, ne kako drugače
razlagati. Strmeč smo čitali v njihovih listih, s kako
predrznostjo napovedujejo boj krščanstvu na celi črti...

Prepričani smo, da mnogi, ki imajo svoje otroke
pri Sokolih, da celo mnogi Sokoli samb, katerim se

38

fie odkrijejo vsi načrti naenkrat, niso vedeli iti iie
vedo, kaj vse se skriva za lepim imenom »Sokol«.

Zato moramo resnici na ljubo na tem mestu
omeniti, da vsi člani niso taki, kakor bi po teh njegovih
naukih morali biti; marveč, da so mnogi še bolj ali
manj verni, osebno pošteni in dostojni. To zaradi tega,
ker Sokol v prejšnjih letih ni kazal tako svobodomiselnih
in kulturnobojnih rogov, bolj prav: krempljev, ampak
je bil res le bolj to, kar bi moral biti, namreč narodno
telovadno društvo. Zato starejši njegovi člani niso še
tako prevzeti tega cerkvi sovražnega duha. Pa tudi
mlajši ne vsi. To zato, ker vidijo v Sokolu še vedno
le bolj telovadno in narodno društvo in ne, poznajo
še tako njegovih protiverskih nakan. Glavni vzrok, je
pa ta, ker se sadovi domače in šolske verske vzgoje,
vpliv domače družine in krščanske okolice ne dado
tako hitro zatreti.

Zato, jih pa vodstvo Sokola krega: Kaj ste še
zmirom tako neumni, da hodite k procesijam in sode¬
lujete pri drugih cerkvenih ceremonijah! Otresite, se
že enkrat teh neumnosti! —

Zato pa se mi ne borimo proti osebam,  to
je proti članom organizacije, ampak proti organi¬
zaciji sami,  bolj prav rečeno: proti njenemu duhu,
njeni sovražnosti do vsega verskega in božjega. Ta zli
duh pa vedno bolj leze v posamezne člane, kakor
drugače biti ne more. Človek v slabo že sam preveiT
rad sili. Če se mu še nekoliko pomaga, gre hitreje.
Če pa mladega človeka naravnost odvajajo od Boga,
potem je »uspeh« hitro dosežen. Boga ni, greha ni,

29

delaš, kar hočeš, to rrilad človek seveda rad sliši. !ri
zato bo mlajši rod, vzgojen v tem duhu  in
tej  šoli, popolnoma brezbožen.

Pri vsem tem, kar smo slišali, pa velja Sokol za
narodnega junaka, za vzor slovenske mladinske orga¬
nizacije, za rešitelja slovenstva.

Ne rešitelj, ampak — parkelj!

. .. ...

Pogan.

To, kar smo do sedaj slišali o Sokolu, nam za¬
dostuje, da vemo presoditi, kaj ima skritega pod
svojimi peruti. Da bo pa slika o Sokolu popolna,
imamo dodati še marsikaj.

Videli smo že, kako skuša Slovence mesto s
krščanstvom osrečiti s poganstvom.

Sokol kot svobodomislec vidi v človeku samo
telo  — samo meso, samo materijo. Ubija v človeku
duha, in ponižuje človeka do živali. „Človek je samo
del splošne prirode" je pisal že Tyrš. Svobodomislec
ne priznava Boga in ne duše v krščanskem smislu.
Življenje mu je samo visoko razvito delovanje materije.
Duša mu je samb delovanje možganov in živcev. Zato,
ko možgani otrpnejo in živci odpovedo, je tudi duše
konec; kakega življenja po smrti ni.

Kaka zabloda! Kako sleparstvo! (Oprostite, da
rabimo ta debeli izraz! A vsaka stvar se mora imeno-

vati s pravim imenom, tri tega rii mogoče imenovati
drugače.)

To, kar svobodomislec uči o človeku, je naj¬
strašnejše ponižanje človeka.  Sokol govori o
„vzvišenih idejah, smotrih in ciljih". V resnici pa nje¬
gove ideje in njegovi cilji — razen domovinske ljubezni

— niso prav nič vzvišeni, ampak silno nizki.

Pomislite: Kako vzvišene so v resnici ideje krščan¬
stva! Vera pravi človeku: Prijatelj, ti si namenjen za
visoke, neizmerno visoke reči. Tvoj dom ni ta nizka
zemlja; tu se ne boš potikal dolgo, tvoje domovanje
je — nad zvezdami  . . . Živel ne boš samo nekaj let;
smrt boš premagal, ne bo je več, živel boš večno  ...
Ne boš vedno tak revček kot si zdaj, — kralj boš ...,
kraljeval boš z Bogom vekomaj! . . .

Kaj pravite: Ali niso to vzvišene ideje? Nad
zvezde bomo poleteli, večno bomo živeli, kraljevali
bomo ... Ali si morete kaj bolj vzvišenega misliti?
O, kako veličanstvena je vera krščanska! Kake reči
nam obetal Oko ni videlo, uho ni slišalo, človeško
srce ni občutilo, kar je Bog pripravil tem, ki njega
ljubijo — je vskliknil veliki sv. Pavel, zroč s svojim
bistrim in razsvetljenim duhom v nebeške višave. In

— pomnite dobro! — ti obeti, to upanje, ta vera ni
prazna! To niso samo svetle pene, ki se bodo razblinile
v nič. Isti sv. Pavel, veliki mislec — malo večji, kakor
naši svobodomisleci, ki o teh rečeh mislijo malo ali
nič — je rekel zopet samozavestno: „Vem, komu ve¬
rujem! In prepričan sem, da je Bog dovolj mogočen,
da mi bo izpolnil moje upanje tisti dan — pravični
sodnik*.

Zdaj ii pa pride svobodomisiec-matenjaiišt, pa
pravi: Človek, tvoj dom je ta solzna dolina, zemlja;
kaj boljšega nimaš pričakovati. O kakem večnem živ¬
ljenju ni sluha; krožil boš in se potikal nekaj, kveč¬
jemu 80 let po tej dolini; v teh letih boš veliko pre¬
trpel, in potem ko se boš nakašljal in nastokal, te
bodo vrgli v jamo, tam boš segnil in — konec bo
vsega . . ;

Primerjajte to s tem, kar nam obeta vera! . . .
In to se imenuje ^vzvišeno*! In ta «načela» imenujejo
*večno-veljavna»! Ali poznate večjo sleparijo?!

Te neizmerno visoke ideale v človeku poderejo
in mu dado mesto tega nekaj polomljene ropotije.
Solnce na nebu ugasijo in prižgejo leščerbo, pa vpijejo,
kako so prosvetljeni! Njih duševno obzorje sega od
severnega do južnega tečaja zemlje, naše se razteza
do brezkončnih mej večnosti. Pa nas imenujejo »ome¬
jene*! Ali poznate gršo laž?

Ali je mogoče človeka bolj ponižati? Ali ga je
mogoče hujše oropati, kakor oropati ga luči nebeške,
oropati duše, oropati najvišjih idealov, Boga in nebes?!...
Če bi človeku oči iztaknili, bi mu povzročili največje
gorje; ker mu zatrejo duševni pogled, mu povzročijo
večje . . .

S takimi «vzvišenimi» cilji in smotri «osrečujejo»
svobodomisleci svoje učence.

Če človek ni drugega, kakor fino izdelan kos ■
mesa, potem je mnogo živali na boljšem kakor človek.
Če je lepota  človeškega telesa najvišji vzor, so tudi
mnoge druge živali lepe: konj, srna, jelen, lev, pav

32

in mnogi dragi ptiči. Če je telesna moč najvišji vzor,
prekašajo človeka prav mnoge živali. Če je spretnost
telesna najvišji vzor, ravnotako. Nobena telovadba
človeka ne dvigne in ne usposobi tako, da bi se mogel
kosati z živalmi. Vsak ptič je na boljšem. Kateri telo¬
vadec se more povspeti v sinje višave in plavati po
zraku, kakor plava ptiček igraje se in smehljaje? Vsaka
veverica je na boljšem, ker skače z lahkoto in brez
nevarnosti od vejice do vejice, z drevesa na drevo.
Vsak maček je na boljšem, ker zna telovaditi mnogo
boljše, kakor najspretnejši telovadec; če ga vržeš čez
streho, vedno ti prileti na noge in se nikoli ne pobije.
Vsaka riba je na boljšem, ker se brez skrbi lahko spušča
v globočino voda in morja. Vsaka žaba je na boljšem,
kajti poskoči razmeroma mnogo dalje in lažje kakor
najboljši telovadec.

Pa tudi v mnogih drugih ozirih je žival na boljšem
kakor človek. Žival se ne zaveda hudega, ki jo čaka
ali že obdaja. Ne zaveda se, da jo čaka smrt, da ji
bodo mladiče pobrali, ne trepeče zanje, ne prebedi
zavoljo njih cele noči, ne joka in ne pozna solza.
Koliko pa prejoka človek na zemlji, koliko noči prebedi
v strašnih mukah in skrbeh, kako trepeče mati za svoje
otroke, če so v nevarnosti! ... In če žival trpi, kmalu
pozabi, — človek pa nosi bolečino v svojem srcu, ko
je telesno trpljenje že davno minulo. Žival ne misli
ne na preteklost _ ne na prihodnjost, veseli se samo
trenutka. In prav tako hočejo naši svobodomiselni
osrečevalci človeštva: samo trenotka se veseliti, —
kaj pride potem, kdo bo na to mislil!

33

O, kako grdo ponižuje človeško dostojanstvo
materijalist-svobodomislec! Življenje materijalista je
podobno krtu, ki rije po zemlji, ali pa žabi, ki skače
po luži, — življenje krščanskega idealista pa škrjančku,
ki se dviga nad zemljo in se koplje v solncu. . . .

Duše svobodomislec-materijalist ne pozna, telo
mu je vse. Zato pa Sokol goji in uri telo nad vse.
Ker se Sokol s tem veliko ponaša, zato mu to veselje
radi pustimo in te časti nočemo kratiti. V telesni spret¬
nosti in jakosti ima pokazati velike uspehe. To mu
radi priznamo.

Toda pripomniti si dovolimo, da je to gojenje
telesnosti pretirano in taka vzgoja zelo enostranska.
Če se telesnost preveč poudarja in goji, trpi in se za¬
nemarja vsled tega duh. Pretirana gojitev telesnosti
izpodrine duševnost in potlači človekovo notranjost.
Močno in gibčno telo, a notranjost morda prazna. Zato
je spredaj rečeno: telovadba, pametno gojena,  je
krepilna in bodrilna.

Stari Grki, pogani, katerim ni svetila luč nebeške
resnice, so posebno gojili telesnost in bili v tem veliki
mojstri. A že pri njih so modri možje tožili, da se na
telo polaga prevelika važnost, duševnost pa zanemarja.
Evripides je tožil, da je v Atiki (na Grškem) veliko
slabih mladeničev, najslabši med njimi pa so atleti
(telovadci in borci).

Da je Sokolu telesnost vse, da telo  takorekoč
obožava, o tem priča med drugim naslovna slika
»Sokolskega glasnika«  1. 1920. Ta nam predstavlja
popolnoma nago, široko razkoračeno možko telo —

34

v vsej nesramnosti. To je sokolski bog. Ker ima Sokol
svoje praznike, mora imeti seveda tudi svoje svetnike
ali bogove. In to dobivajo v roke tudi — dekleta in
otroci. To morajo imeti veselje nad njim! . . . Delati
naj dado še »podobice« tega boga, da jih dado otrokom
»v spomin pridnosti«! Letos so dali na naslovno stran
nagega možaka, drugo leto lahko dado nago žensko
in jo bodo razkazovali celemu svetu. Zakaj pa ne?
Prostost in enaka pravica za vse! Svobodni smo! Mi¬
slimo, gledamo, delamo, kar hočemo! — To so vzgojna
sredstva in načela za našo mladino, kaj ?! . . . Kdor
nam ne verjame, pa naj si pogleda tega sokolskega
svetnika, ki ga razkazujejo, in če ima še kaj čuta
sramežljivosti, se bo s studom obrnil proč ter rekel:
Takim ljudem ne dam v roke svojega otroka — nikdar!

V francoski revoluciji so odpravili krščanski praznik,
nedeljo, in določili — iz kljubovanja do cerkve — kot
dan počitka vsak deseti dan, na oltar pa postavili ne¬
sramno žensko kot nekako boginjo. Sokol nas bo,
kakor kaže, osrečil z enako vero in enakimi bogovi.
Nekega boga ima človek vedno; če ne pravega, pa
kakega drugega; če ne enega, pa več; če ne drugega,
pa sebe. Boga-stvarnika nočejo moliti, častili bodo —
nagega človeka.

Pa ne samo, da meso obožavajo, obožavajo ne¬
kako tudi sami sebe.  Človek, ki Boga ne priznava,
sam sebe postavlja na njegovo mesto. Boga z oltarja,
pa sebe na tron! Zato tolika ošabnost in domišljavost
pri Sokolih! Vedno govore o svojem »ponosnem na¬
stopu«. A tudi junaku, čeprav je res junak, se poda
nekoliko skromnosti. Ni okusno vedno na prsi trkati,

35

kakor smo nekdaj otroci trkali in govorili: mi smo mi,
vi ste pa naše smeti! Tako ošabni so bili pred vojsko
Nemci, zato so bili vsemu svetu zoprni, nazadnje pa
tako ponižani, da stokajo kakor človek, ki je padel z
višine in se močno pobil.

fljmo mi Sokoli?. . . Kamo ajete? ... V
poganstvo?

Kulturonosec. _

Pri vsem tem pa da svobodomislec ne priznava
duše, Sokol vendar rad govori o morali ali nravnosti.
Govori tudi veliko o izobrazbi in kulturi, ki jo prinaša
narodu. Govori o svobodi, enakosti in bratstvu, ki bo
objelo in osrečilo po njem ves narod. Sokol prav lepo
piše, da je njegova naloga, »da se odstranjujejo sta¬
novske razlike na temelju enakosti in bratstva vseh
članov slov. naroda brez razlike stanu, verstva in po¬
litičnega prepričanja«. Kako bi bilo to lepo, ko bi
bilo — res!

Oglejmo si nekoliko te lepe reči: nravnost, kul¬
turo, svobodo in bratstvo sokolsko!

Svoboda in bratstvo sokolsko se kaže v ne¬
strpnosti  do tistih, ki so drugačnih misli kakor on.
Kako Sokol sovraži n. pr. Orla, ki ni proti Sokolu za¬
grešil drugega, kakor da hoče imeti tudi prostor na
solncu, kakor ga imajo drugi. »Mi Sokoli vodimo ž
njimi boj! Mi ž njimi nismo imeli, ne smemo imeti

36

in nočemo imeti zveze. Naš boj ni dovršen. Vsak
Sokol vrši veliko izdajstvo tako proti sokolstvu kakor
proti narodni stvari, ako ne odbija Orla«. Tako piše
»Riječ Srba, Hrvata i Slovenaca« 12. decembra 1919.

Taki nauki so za fante kakor nalašč. Že sicer
je fant rad pokazal nad kom svojo moč; zdaj mu pa
celo učeni mestni gospodje, doktorji in profesorji, ki
časnike pišejo, korajžo dajejo! Kako ne bo fant takega
rad ubogal! Ali ste slišali, kaj so nam rekli?! Pravijo,
da jih odbijajmo. Le po njih! Dejmo jih, dejmo jih!

To je sokolsko svobodoljubje in bratsvo.

Izobrazba sokolska se pa najpreje in najglasneje
javlja v zmerjanju in psovkah. Psovka »čuk«, ki
odmeva povsem Slovenskem, je priča visoke
kulture Sokolstva. Ta »čuk« na ves glas kriči,
kolika surovost se trpi in goji v sokolskih
vrstah.  Kaj je bolj kulturnega kakor zmerjati? Kdor
neve nič drugega reči, si pomaga z zmerjanjem. To
je jako po ceni orožje. Kaj bi bilo lažje, kakor z istim
orožjem udariti nazaj? Toda ne — za nas je tako
orožje prenizko, presramotno. To je samo za visoko
kulturne Sokole. Gospodje doktorji, profesorji, učitelji
in drugi inteligentje, ali ste zelo ponosni na tako
surovost, ki se pase v vrstah vaših gojencev?!

A kdo je pravzaprav čuk? Tisti, ki »čuka«, ki
ki vpije »čuk«. Kajti čuk ima ravno od tega svoje
ime, ker vpije »čuk«. Psovke lete torej nazaj na
tiste, ki jih mečej  o.

Na dan prihoda regenta Aleksandra v Ljubljano
je šla tropica Orlov mimo II. drž. gimnazije v Ljubljani.

37

Kakor bi bil v sršenovo gnezdo dregnil, pridero dijaki
k oknu in cel vihar »čukov« se vsuje iz hiše kulture
na uboge fante. Niso mogli fantje dopovedati, kako
grdo so jih dijaki opsovali. Ne dijaki ampak — divjaki.

Kako velika je ta surovost in nestrpnost, smo
imeli priliko opazovati celo na dan narodnega ujedi-
njenja, 29. oktobra 1918, pri slavnostnem sprevodu.
Takrat ko je bilo vse enodušno združeno v veselju in
navdušenju, so se slišali, ko so prišli v sprevodu
Orli, iz vrst gledalcev glasovi »čuki!« Na svoja ušesa
smo jih slišali. Torej tudi v takem slovesnem trenotku,
ko vse plava v narodnem navdušenju, ne morejo skriti
svoje surovosti!

K regentovem sprejemu so se vozili Sokoli po
kamniški železnici. Na neki postaji so čakali Orli.
Sokoli so začeli iz vagonov vpiti nad njimi: »farških
hudičev ne noter!« Orli so šli mirno na drug konec
vlaka. To so izpovedale in potrjujejo zanesljive priče.

Pa ne le odrasli in napol odrasli fantalini »čukajo«,
tudi »naraščaj« otroci, že zmerjajo s »čuki« in »farji«.
Seveda kakor stari vpijejo, tako čivkajo mladi. Zares
krasna vzgoja!

To je samo nekaj zgledov sokolske surovosti.
Ko bi hoteli našteti vse, bi ne prišli do konca.

Da se v vodstvu Sokola in vseh sokolskih vrstah,
pa celo v vsem »naprednem« izobraženstvu ne najde
nikdo, ki bi zaklical ali vsaj na uho zašepetal svojim
ljudem: »Pst! To je sramota! Ne sramotite vendar
sami sebe z nizkotnim zmerjanjem!« — to je značilno.
Dokaz je to, kako je vsa kultura brez vere samo

38

vnanja politura. Na zunaj velik blesk, a srce prazno.
Nak — ne prazno, surovost ga napolnjuje , . .

Kaže celo, da vodstvo Sokola to psovanje odobrava,
če že ne pospešuje. »Sokolski glasnik« št. 6 v dopisu
Iz Siska že sam psuje s »čuki«. Kakor se vidi, bo
slovenski Sokol svojo surovost in sovražnost do cerkve
zanesel tudi v hrvatskega in srbskega.

Junak.

»Cukanje« pa še ni višek sokolske kulture. Pri¬
imki so še premalo — treba je tudi dejansko pokazati,
kaki junaki so Sokoli.

Kristus je rekel: »Če te kdo udari na desno lice,
pomoli mu še levega! Sokolski evangelij se pa glasi:
»Sokol je organizacija junakov! Kdor prizadene So¬
kolu en udarec, vrni mu ti tri!  Enaka pravica do
svobode vsem!«  (Sokolski vestnik., IV. 1. str. 59.).

Da se s takimi nauki kakor nalašč pospešuje in
uči pretepaštvo, to jč jasno. Fantu ni treba dvakrat
reči: udari! Od nekdaj smo na življenju naših slovenskih
fantov obžalovali ta grdi madež, da so se radi stepli.
Zdaj se jim taki nauki dajejo črno na belem! Sokolu
sicer nikdo nobenega udarca ne prizadene. Ali ste že
kdaj slišali, da bi bil kdo Sokola udaril zato, ker je
Sokol? Gotovo še nikdar ne. Pač pa imamo vse polno
slučajev, da so bili Orli dejansko napadeni, ne da bi
bili komu le žal-besedico rekli, ampak popolnoma na
lepem 'in celem.

39

Med mnogim drugim priča o tem sledeče poročilo
z Iga: »Na Igu silno rujejo Sokoli nasproti Orlom.
Orli prosijo, če bi mogla Orlovska zveza proti temu
kaj ukreniti. Navesti hočemo glavne slučaje: 1. slučaj:
V nedeljo, 1. VI. 1919 je šel Orel C. P. mirno po cesti,
J. B. in A. G. sta ga napadla in porinila, da je priletel
v zid in klicala: »Pojdite, da bomo ubili ižanskega
čuka!« 2. slučaj: Isti dan takoj po tem dogodku je
vlekel F. B. Ivana M. k tovarišem rekoč : Tukaj je tudi
en čuk, še tega pobit! Tu je M ... a udaril A. G., J. B.
ga je pa tresel in v  vlekel. Sokoli, med njimi posebno
J. V., so vpili: »Čuke pobit! Farje in čuke vse dol,
pobit! »Grdo so tudi preklinjali Marijo. Šele mati Ivana M.
jim je iztrgala sina. 3. slučaj: 2. VI. 1919. A. G. ej
hotel na tla zagnati Orla I. M. in zraven vpil: »Čuki
spat, v kraj, jih bomo pobili!» Ko ga ta ni mogel, ga
je vrgel na tla J. B. 4. slučaj: A. G. je brcnil Jožeta K.
s klicem: »čuki spat!« 5, slučaj: 9. VI. 1919. A. G. je
udaril Janeza M., J. B. ga je porinil čez kolo (bicikelj).
Ta zadnji slučaj je naznanil tudi župan glavarstvu.
Prav mnogo fantov se pri nas ne vpiše k Orlom samo
radi sramote, ki bi jo morali prestajati. Psovka »čuk«
je Sokolom vedno na ustih. Prosimo, če bi Orlovska
zveza mogla nastopiti proti temu pri Sokolski zvezi«.

Orlovska zveza se je nato obrnila na Sokolsko
zvezo s sledečim pismom:

»Iz več krajev so nam naši odseki poročali o
dejanskih napadih na člane Orlovske organizacije.
Molčali smo doslej, ker smo bili mnenja, da gre le
bolj za krajevne spore brez globjega vzroka in ker
smo smatrali te napade za posledice vojne, ki je pri-

40

nesla v našo mladino toliko surovosti in podivjanosti.
A ker ti napadi le ne prenehajo in se nam zdi, da je
vsa ta gonja proti Orlovski organizaciji smotrena z
edinim ciljem oplašiti fante, da ne bi vstopali v Orlovsko
organizacijo, zato smo primorani stopiti s celo zadevo
pred širšo javnost. In ker večina teh napadov, psovanj
prihaja od strani članov Sokolske organizacije, zato
je predsedstvo Orlovske zveze sklenilo, da se obrne
v tej zadevi neposredno na predsedstvo Sokolske zveze
s predlogom, da izvoli pri svojih društvih posredovati,
naj skušajo preprečiti, oziroma vsaj omejiti dejanske
napade in ostudno osebno psovanje članov naše
organizacije. Nihče izmed nas si gotovo ne želi, da
bi se povrnili časi pred vojno, saj je bila ta doba
najžalostnejša v kulturnem .življenju našega naroda.
In sedaj ko smo dosegli svobodo, naj li ta svoboda
velja le za en del naroda? V svobodni domovini naj
bo mesta za vse! In kaj vidimo v zadnjem času po¬
sebno po naših mestih in trgih? Član naše organi¬
zacije ni več varen življenja, izpostavljen večnemu
psovanju. To so razmere, ki ne delajo časti našemu
narodu, a tudi ne kulturnim organizacijam. Vemo, da
organizacija sama ne more preprečiti teh izrodkov in
nositi odgovornosti za vse izjave in dejanja članov,
vendar upamo, da bi se dalo z dobro voljo ublažiti
to medsebojno razmerje obeh telovadnih organizacij.
In to v očigled dejstvu, da zre naš narod v temno
bodočnost in bo moral vse sile posvetiti edinemu —
osvoboditvi svojih bratov v Primorju. Vzgojiti mladino
v tem duhu, to je cilj slov. kulturnih organizacij. Pota
naša so različna, a cilj nam je isti, dvigniti telesno

41

in nravstveno vzgojo naroda in ga usposobiti za živ¬
ljenje, vredno svobodnega naroda.

Prevelike so naloge, ki nas čakajo v bližnji bo¬
dočnosti, da bi sedaj z medsebojnim sovraštvom slabili
naše narodne vrste in zato moramo stremiti za tem,
da bo naše tekmovanje v delu, ne v napadih. In prvi
pogoj je, da varujemo eden drugemu svobodo pre¬
pričanja in organizacije. Prejenjati morajo v prvi vrsti
osebni napadi in psovanje.

V prigibu Vam pošiljamo prepis poročila našega
odseka na Igu o napadih ondotnih Sokolov v dokaz,
kaka surovost in podivjanost vlada po naših krajih.
Za člana naše organizacije obstoja v Vaših vrstah le
eno ime oziroma psovka »čuk«, in to ne samo pri
preprostih ljudeh, še v večji meri pri srednji inteligenci.

Ne obtožujemo za vse to predsedstva Sokolske
Zveze, predlagamo pa, da se v izogib sporov na sestanku
dogovorimo glede medsebojnega razmerja, za kar
prosimo predlogov od strani Sokolske zveze.«

Tako pismo Orlovske zveze.

Ali ni to pismo mirno, dostojno, vredno res
kulturne organizacije? A čujte! Sokolska zveza, ki
vedno ponavlja, da je kulturna organizacija, je na to
pismo odgovorila, »da se ji ne zdi potrebno« sklicevati
sestanka glede dogovora . . .

Vodstvo Sokola s svojim molkom torej potuho
daje temu pretepaštvu!

Sodbo o tem si lahko napravi vsak nepristranski
sodec, na kateri strani je kultura ... Na taka junaštva

42

je Sokol lahko ponosen! Pošten krščanski fant skoro
ni več varen življenja ali si vsaj ne upa prikazati se na
cesti — pred temi junaki-pretepači.

To pa ni edino junaštvo Sokolov. Število njihovih
junaških činov je toliko, da je nemogoče vsa zabeležiti.

Najbolj pa se je Sokol s svojim junaštvom pro¬
slavil o priliki prihoda gostov mariborskega tabora,
Hrvatov, Srbov, Čehov in Francozov, na Bled. O teh
junaštvih so ravnokar poročali časniki. Podžagane in
polomljene mlaje med Dobravo in Bledom smo videli
na svoje oči. Čehi so jih fotografirali, da pokažejo
doma, kakšna kultura je na slovanskem jugu ... Da
niso mlajev podrli tudi na Bledu, so preprečili samo
orožniki, ki so jih celo noč stražili. 14 orožnikov je
bilo menda za ta dan posebe poslanih na Bled. Vršili
so svojo dolžnost prav slabo; a njih število priča o
velikem — junaštvu Sokolov. 14 orožnikov je bilo
treba poleg domačih, da so te ljudi vsaj nekoliko
krotili. Kljub 14 orožnikom so pa Sokoli vendar
električno žico porezali, da bi preprečili razsvetljavo,
zmerjali in psovali goste, domače in tuje, žvižgali in
cvilili med petjem narodnih pesmi, hoteli goste z
gnojnico polivati in jih dejansko napadali. Znano nam
je med drugim, da je eden teh junakov stopil k nekemu
Orliču, ki je korakal v vrsti, in ga z besedami »ti prokleti
čuk!« udaril v obraz, da se je fantič začel jokati. —■

To so junaki, kaj!? In to se menda imenuje
kultura! Divjaštvo je to, neke vrste rokovnjaštvo.
Svoje dni so žandarji rokovnjače ukrotili, zdaj pa
17 žandarjev ne more vzdržati reda in obraniti poštenih

43

ljudi pred napadi. Nas je bilo sram pred tujci; tel
ljudi pa pred vsem svetom ni sram takega divjaštva'

Kje je res olika in svobodoljubje, se jasno
razvidi iz te-le malenkosti: V gostilni, kjer so Orli
obedovali, je viselo na steni vabilo na Sokolsko pri¬
reditev. Nikdo izmed navzočih se vabila niti dotaknil ni!
To je kultura, vi nekulturni kulturniki! Tu se je učite!

Na vsem svetu in pri vseh narodih, menda tudi
pri divjakih, je gostoljubje nekaj častnega, (v nekem
pomenu) svetega, nedotakljivega. In tega, kar naravni
čut pove vsakemu, tudi neolikanemu človeku, tega
veliki kulturonosec, Sokol, ne ve! Brez sramu skruni
čute, vsakemu človeku svete!

Iz tega ravnanja pa vidimo tudi, ne le da ti
ljudje poznajo manj olike kakor nagci v Afriki, ki
imajo pred tujci vendar nekaj rešpekta, marveč da jim je
tudi narodnost, slovenstvo in slovanstvo, samo ogrinjalo
pod katerim skrivajo svoje sovraštvo do krščanstva.
Ne le, da jih ni nič sram sramotiti naš narod pred
tujci, Francozi, — tudi slovanski gostje pred njih su¬
rovostjo niso varni. Nikdo ni našega Bleda tako
ogrdil, nikdo slovenskega imena pred svetom
tako onečastil, nikdo slovanskega gosto¬
ljubja tako nesramno pogazil kakor blejski
Sokol.  Mislimo si, da bi to naredil kdo drug, recimo
Orel. Vsa Slovenija bi odmevala ogorčenja — in po
pravici! — v obraz bi jim pljuvali skrunilcem slovan¬
skega gostoljubja, na cesti bi se ne smeli več prikazati,
nemogoči bi postali. Sokol pa je pri vsem tem naroden

junak! — V resnici pa je in ostane blejski škandal
večen madež  na slovenskem Sokolu.

Jljmo mi Sokoli l ...  Kamo ajetc ? ... V
pretepaštvo in moderno divjaštvo.

Narodnjak.

Sokol je narodno društvo. S slovensko trobojnico
se diči. Pri narodnih slavnostih nastopa. Narodnega
vladarja sprejema in spremlja. — Res je. Tega mu ne
odrekamo. Naroden je Sokol. Čemur pa moramo od¬
ločno oporekati, je to, da si hoče prilaščati monopol
na narodnost. Kakor da bi drugi ne bili narodni!
Kakor da bi tisti, ki jim zemlja ni vse, ne mogli ljubiti
domovine; ne bili zanjo pripravljeni ravno tako delati
in žrtvovati!

Naroden je Sokol. Kaj posebnega je pa storil za
domovino? Morda jih je bilo nekaj med legionarji.
A bili so drugi tudi. Če jih je res 20.000, kakor nam
zagotavljajo, naj bi bili šli lani na Koroško! Tolika
armada junakov bi bila vendar prepodila nemške
tolpe. Pa ni bilo nič kaj posebnega slišati o junaštvih
naših Sokolov na Koroškem. . . . No, če so pa na Ko¬
roškem zamudili pokazati svoje junaštvo in narodnjaštvo,
imajo priliko še vedno na Primorskem. Torej na noge,
Sokoli-junaki! Pokažite, kako znate braniti domovino!
Nedolžne kmečke fante pretepati ni ravno težko. Nad
Italijana se spravite! On nam je dal eno, dajte mu vi

45

— po vaših pravilih — nazaj tri! Dajte mu jih tako,
da bo Benetke videl! 20.000 vas je, Italijani pa že na¬
veličani vojske, ni zlomka, da bi mu ne posvetili domu!
In mi vam bomo hvalo peli. Na same besede pa ne
damo veliko.

Naroden je Sokol. Če pa kaže, pa tudi zameži,
kadar bi narodna čast zahtevala drugačen nastop. Ko
so letos Čehi vabili v Prago naše Sokole in svoje pri¬
jatelje Italijane, bi bil njih narodni ponos zahteval edini
odgovor: Ali Italijanov ne bo, ali pa nas ne! No, saj
rekli so tako, v — samo delali so drugače. Ko se je
izvedelo, da Čehi vabijo tudi Italijane, so primorski
begunci v »Slovencu« stavili sledeče:

Odprto vprašanje Jugoslovanskemu sokol¬
skemu savezu! »Slovenski Narod« z dne 18. junija
1920 poroča: »Italijanska delegacija na vsesokolskem
zletu v Pragi je sestavljena tako-le: za vlado senator
Rutini, zastopnik zunanjega ministrstva, 1 general s
4 častniki za narodno obrambo, državni zakladni tajnik
Angelli, 4 delegatje za senat in lastna delegacija na-
učnega ministrstva. Rim zastopa tajnik oddelka za
umetnost Rossedi, 1 zastopnik časopisja, literarne kroge
Puzzolini in Zanotti, pride tudi bivši minister Barzilai.

— Ta vest bo napravila na Jugoslovanske kroge ne¬
sporno zelo mučen utisk. In tega izleta se po večji
deputaciji udeleži Jugoslovanski Sokol, da skupno z
oficielno  Italijo prisostvuje pobratimstvu med češkim
Sokolom in italijanskim narodom. Kje je svetost načel?
Kje narodna zavest Sokolstva, ki se združi z našim
največjim narodnim nasprotnikom? Na jugoslovansko

46

sokolstvo pade madež narodnega greha, ki se ne da
opravičiti. Itd.

To vprašanje je izvalo v »Narodu« sledeči odgovor:

Sokolski zlet v Pragi in odgovori Z ozirom
na razne vesti, da se udeleže sokolskega zleta v Pragi
tudi Italijani, je starešinstvo Sokolskega Saveza v SHS
zahtevalo že v mesecu marcu 1920 od delegata Češke
Obče Sokolske izjavo, Jraj je resnice na teh vesteh.
Delegat Č. O. S. brat Štepanek je tedaj odločno od¬
govoril, da je pooblaščen od predsedstva Č. O. S. iz¬
javiti, da stori češko Sokolstvo vse to, kar hočejo Jugo-
sloveni. Naš odgovor je bil jasen in smo odločno
zahtevali, da se Italijani ne vabijo, ker drugače jugo-
slovensko Sokolstvo pri zletu ne sodeluje. Ker je do
odhoda v Prago le še dva dni in če v tem kratkem
roku ne pride odgovor Č. O. S., se deputacija Saveza
sicer odpelje v Prago, — mogoče je, da one vesti niso
povsem resnične, saj so na sebi težko verjetne — ima
pa za slučaj, da bi bile te vesti le istinite, stroga na¬
vodila, da takoj zapusti Prago in se ne sme udeležiti
niti najmanjše sokolske prireditve. Izjavljamo, da v tem
oziru niti najmanje ne popustimo in da bi smatrali
vsak nastop v vrstah, kjer so Italijani, za največji na¬
rodni greh! — Starešinstvo Sokolskega Saveza SHS.

Ta izjava se prav lepo sliši. Kljub tej slovesni
izjavi pa so bili naši Sokoli v Pragi skupaj
z našimi najgorjimi in najgrjimi narodnimi
sovražniki, in celo pri — slavno-stni večerji!

Kakšen hrup  bi vzdignili in kako nas obsipali z
izdajicami domovine, ko bi bili mi napravili tak na¬
rodni škandal!

47

Naroden je Sokol. Zraven pa se srdito zaganja
v tiste, ki so dobri narodnjaki, a si dovolijo pokazati
se še kristjane. Svoje peroti pa ponižno povesi pred
tistimi, ki jim je narodnost in domovina zadnja briga,
samo da so svobodomiselci! Poleg Sokolov in Orlov
imajo namreč novejši čas tudi socijalni demokratje
svojo telovadno organizacijo »Svobodo«. Človek bi torej
pričakoval, da kakor jim je Orel trn v peti, tako tudi
socijalnodemokraške konkurenčne organizacije ne bodo
mirno gledali poleg sebe, ampak jim napovedali boj
kakor Orlom: »Mi Sokoli vodimo ž njimi boj! Mi ž
njimi nismo imeli, ne smemo imeti in nočemo imeti
zveze.« Tu bi bilo nasprotstvo iz narodnega ozira res
umljivo. Sokolom je narodna ideja nad vse, socijalisti
pa za Jugoslavijo še enega podpisa niso hoteli dati
in na Koroškem bodo glasovali za nemško Avstrijo —
torej popolni in pravi izdajalci domovine! Človek
bi torej mislil — sodeč po drugih nastopih — da bo
svet srd prešinil Sokol in da bo napovedal neizprosen
boj socijalnodemokraški organizaciji: »Vsak Sokol vrši
veliko izdajstvo tako proti Sokolu kakor proti narodni
stvari, ako ne odbija socijaldemokraških telovadcev!«

Toda če tako mislite, potem teh tičev ne poznate!
Berite in strmite! Najprej: »Sokolska društva ne spre¬
jemajo za svoje člane članov klerikalnih društev in onih,
ki vedoma služijo klerikalnim težnjam«. Potem pa dalje:
»Delavska telovadna (socijalnodemokraška) društva so
v idejnem nasprotstvu s sokolskimi društvi. Pripadniki
politiške socijalno-demokraške stranke so pa seveda
ravno tako iskreno dobrodošli  v naših vrstah
kakor vsakdo, ki soglaša z našimi splošnimi načeli.

48

Priznavamo soglasno nujnost prijateljskega raz¬
merja  med sokolskimi in delavskimi telovadnimi
društvi vkljub neenakim smerem obeh organizacij ter
zaradi tega svojim članom najtopleje priporočamo,
da se v svojem društvenem delovanju vzajemno
spoštujejo  in upoštevajo ter se varujejo vsakršnih
napadov in sovražnih nasprotstev. Pridržujoč si oboje¬
stransko pravico svobodnega propagandnega delovanja,
zavračamo vsakteri poizkus pritiska na posameznika
pri vstopu v naše društvo kakor tudi vsaktero agitacijo,
ki bi mogla omejevati svobodo njegovega mišljenja in
delovanja. Nočemo se vzajemno pobijati, hočemo pa,
ustrajajoč brezpogojno pri svojem idejnem programu,
delovati drug zraven drugega v zavesti,  da
v boju za obstoj republike in v delovanju za te¬
lesno in nravstveno vzgojo zasledujemo enotne
smotre.«  Sokol (Glasilo Slov. Sok. Zveze) I. letnik
stran 125. »Sokolsko stališče do delavskih (socijalno-
demokraških) društev ne bodi niti ofenzivno niti sovražno,
zakaj različne ideje in nasprotna načela in težnje se
ob današnjih razmerah že ne zatro s poleni in nasiljem.«
(»Slovenski Sokol« VI. str. 75).

Kdo ne občuduje tukaj sokolske gorostasne n e-
doslednosti  in brezprimerne hinavščine!  Glejte:
Vsak Sokol vrši veliko izdajstvo proti narodni  stvari,
ako ne odbija narodnega  Orla. Ničesar pa ne za¬
greši proti narodni  stvari, ako se pajdaši z nena-
rodnim in narodno-izdajalskim  socijalistom!
Dalje: Različne. ideje, nasprotna načela in težnje se
nasproti nenarodnim  socijalistom ne zatirajo s poleni
in nasiljem, ampak so ti pristaši drugih (nenarodnih!)

m

načel »iskreno dobrodošli«; pri narodnih Orlih se pa
različne ideje in nasprotna načela pobijajo s poleni
in nasiljem! ...

Ste ga videli — narodnega junaka?! Veste, kaj
se to pravi? S tem je Sokol pokazal in dokazal, da
mu je narodnost deveta briga, kadar se gre
za svobodomiselnost!  Z drugimi besedami:
Sokol brez primere bolj sovraži krščanstvo,
kakor pa ljubi narod.  Krščanski organizaciji, če
tudi je narodna, boj na nož, — z izdajalci domovine
pa v prijateljskem objemu!! . . .

S tem je Sokol pokazal, da je njegova najbolj
»vzvišena« naloga: sovražiti krščanstvo, človeka oropati
duše, vere, nebes, oboževati meso, človeka poniževati
do živali. Vse drugo, tudi narodnost, je daleč zadaj.

Ovrzite to logično posledico, če jo morete!

Toda Sokol je vendar naroden, tega mu nikdo
ne more odrekati. A v čem obstoji njegovo narodno
delo? Kolikor nam znano, v tem, da prireja — narodne
veselice. Teh veselic pa imamo Slovenci toliko, da se
bomo v njih — zadušili. Razen prepira in sovraštva
naša domovina nobene reči nima toliko preveč kakor
veselic. To je sodba vseh resnih domoljubov katerekoli
stranke. — V čem pa obstoji narodno delo na teh
veselicah? Poleg telovadbe v pijači in plesu — vso
noč do zore  ...  18. julija so imeli veselico v Št. Vidu
nad Ljubljano. Ob 6. zjutraj se je še slišala godba in
vpitje v cerkev, 25. julija je bila sokolska veselica na
Kodelovem pri Ljubljani. V jutranjih urah so se gugali
in vpili narodni junaki po ljubljanskih ulicah proti

50

domu. Kdo je torej čuk, če ne tisti, ki prevpije cele
noči?! . . . Skupaj pa spravijo vse: fante, dekleta in
naraščaj — otroke, da jih dosti zgodaj vpeljejo v to
»narodno« življenje. No, narodnega ni na teh veselicah
drugega kakor zastave. Ne narodne — marveč ne¬
rodne veselice  so to! Na taki nerodni veselici
11. julija v R. so se fantje tako stepli, da bi bil eden
skoro umrl. Drugi dan po veselici so žandarji hodili
po vasi in okolici ter iskali pretepačev. Nabrali pa so
se skupaj lahkoživi ljudje iz bližnje in daljne okolice
vsake barve in baže: socialisti in komunisti in drugi,
ki jim je narodnost devetnajsta briga. Samo da je
pijača in dirindaj! Tako so bili zbrani skupaj od vseh
vetrov tiči — pri poliči. Računalo se je, da so ta dan
pognali celih 22.000 kron. Če se bo za narod delalo
tako, bo naroda kmalu — konec. Ostalo bo samo
nekaj bogatih krčmarjev in nekaj godcev, ki bodo
godli mrtvaško pesem — propadlemu narodu. . . .

15. avgusta smo imeli priliko opazovati sokolsko
veselico v T. Godba, vpitje in razgrajanje celo noč.
Parčki, tesno sklenjeni pod pazduho ali okoli pasu,
so se zgubljali na vse strani ....  Zjutraj ob 6. uri so
se vračala dekleta v narodni noši vsa razmršena proti
domu. Na kolodvoru so se vedli udeleženci, kakor se
znajo pijanci: z litrom in kozarcem so hodili po cesti
in pijani se še ponujali s pijačo, gugali se semintja,
godba je sedla tik vlaka na tla in sede igrala.

Kakor kaže, so vse sokolske veselice umerjene
po enem vzorcu: cele noči »za narod delati«. Vpra¬
šanje je, kdo daje tem ljudem pravico cele noči nemir
uganjati. Policijska oblast je začela pijancem sicer ne-

51

koliko na prste stopati. Toda treba si je znati pomagati.
Obleči se v sokolsko uniformo in vsako okrajno gla¬
varstvo ti bo z globokim poklonom dovolilo celo noč
razgrajati, kajti Sokol — dela za narod. In ker se te
veselice ponavljajo nedeljo za nedeljo, se bo »za narod«
naredilo ogromno — nerodnosti namreč.

Za »narodno« pijančevanje si bo torej stekel
Sokol velike zasluge. Toda piti in plesati — tako
narodno delo so znali Slovenci že davno pred Sokoli.
Kakor da ni bilo na Slovenskem pijančevanja že dosti,
se je moralo ustanoviti še posebno društvo, nadeti si
lepo ime in uniformo, da se žehta bolj po programu
in po notah. ... Pri vseh pametnih in resnično rodo¬
ljubnih ljudeh se imenuje tako narodno delo: narod
kvariti in mladino zapeljevati. Fantje in dekleta,
ki se vdado pijači in plesu, niso za nobeno resno
izbraževalno delo več. Za tako »narodno« delo se vam
domovina lepo zahvali. Drugega od tega nima kakor
kvečjemu kaj naraščaja — nerodnega seveda! — kar bi
ne bilo prav nič čudno, kajti priložnost je tako lepa....

Resni ljudje liberalnega mišljenja sami pravijo,
da bo Sokol mladino pokvaril,

Kar se tiče Sokolic, je'treba omeniti, da je ne le
njih obleka nedostojno-kratka, ampak kar je glavno:
Dekle v taki družbi zgublja to, kar jo najbolj krasi:
žensko nežnost in sramežljivost. ... Iz Rajhenburga
se poroča, da so od regentovega sprejema korakali
skozi trg nazaj sparjeni: po en Sokol in Sokolica. To
je seveda strašno luštno!. . .

Da dekleta rade imajo fante in se srečne počutijo
v njih družbi, to je že davno znano. A da jih starši

52

puščajo v tako druščino, temu se je čuditi. Menda
iščejo — rešiteljev. . . .

Neki oče v Ljubljani pa, ki je sam Sokol, a ima
vendar nekaj modrosti in skrbi za otroke, je rekel
hčeri, ki so jo odslovili iz neke družbe, ker je hotela
postati Sokolica: Ne, Sokolica pa ne boš; jaz poznam
to reč!

Pri tej priliki moramo resno opozoriti tudi Orla,
da ne bo hodil po sokolskih potih in delal napak, ki
jih grajamo na Sokolu. Ker če bi Orel v tem grešil,
bi bilo kajpada ravnotako in še bolj graje vredno.
Torej, Orel, pozor! Mlada kri! . . .

Mlada kri se pa, pri Sokolih že'zgodaj uri v na¬
rodnih junaštvih. V Šk. L. je Sokol imel veselico. Da
je bilo dosti pijače, to se razume. Drugi dan je bilo
duševno ozračje teh ljudi tako, da so ga opazovali
meščani z zasmehom. V veseličnih prostorih je ostalo
še precej dobre »kapljice«. Ko so jo Sokoliči zavohali,
so si je tudi privoščili, češ, če starejši pijejo, zakaj bi
pa mi ne! Napili so se vina, žganja in likerjev in silili
7 letne dečke k pijači. Posledice so umljive. Eden izmed
teh fantičev je bil nevarno bolan, več drugih popolnoma
pijanih. To je vedelo celo mesto. Zaradi lepšega so
jih izključili, a takoj zopet sprejeli, češ, če še teh ne
bo, nimamo nič. Da so ti otroci surovi -— pravi po¬
ročilo — da preklinjajo, v cerkev ne hodijo itd., to
se razume, ker so pač Sokoli.

Tiči — pri poliči!

Ples je vedna in redna točka na razporedu so¬
kolskih veselic. Ta vleče. Pri koncertu ljubljanskega
Sokola 'II. lansko leto na programu ni bilo plesa, pa

5,3

ni bilo skoro — nič ljudi. Sam »Sl. Narod« je pisal:
»Naši ljudje nimajo smisla za kulturno delo. Telovadne
akademije so slabo obiskane, toliko bolj pa ples.« S
tem potrjuje to, kar smo prej rekli: Ples ubija vsak
duševni polet, vsak smisel za kaj višjega.

Po mestih je poleg navadnih plesov »narodno
delo« vsako leto še ena velika sokolska maškarada.
V plesu so Sokoli veliki, to se jim mora pustiti. Tudi
v Zagrebu to »narodno delo« pridno vrše. Letošnjo
zimo so dobili za plesne zabave v sokolski dvorani
celih 45.000 kron. In na mali Brezovici so dobili pri
enkratni plesni veselici vstopnine 10.000 kron.

Tako dela Sokol za narod. Pa bodimo mu pra¬
vični! Ne oziraje se na vse drugo, mu moramo pri¬
znati, da dela pri narodnih slavnostih parado.  Na¬
rodne slavnosti poveličava. To mu radi priznavamo.
ToJe pa tudi vse njegovo narodno delo, s katerim
se toliko ponaša.

fljmo mi SokoliI ... Kam pa? Nad Itali¬
jane? ... Na pijačo in ples!

❖ *

❖

Zdaj po vojski je priljubljena navada patentiranih
narodnjakov, da očitajo drugim »avstrijankantstvo«. Tudi
Sokol očita Orlom, da so bili avstrijski sluge. — Na
to bodi najprej povedano, da zaprisežena zvestoba
legitimni državi še ni nobena sramota. Če ne, bi morali
obsojati vse bivše slovenske častnike in uradnike. Vsi
so bili avstrijski sluge, pa nikomur še na misel ne pride,

54

da bi jim to štel v sramoto, — Če pa bi bila to kaka
sramota, bi je bil deležen z Orlom vred tudi Sokol.
Za to nekaj dokazov iz »Slov. Naroda«:

»Narod« 1. 1914, 12 oktobra: Junak Sokol.  Iz Trbovelj
nam poročajo: Načelnik tukajšnjega Sokola Štefan Močnik je
odšel kot korporal štajerskega haubičnega polka na bojišče,
kjer se je opetovano tako odlikoval, da mu je bila podeljena
zlata hrabrostna kolajna. — 3. nov.: Sokoli v vojni.  Pra¬
porščak Ernst Brilej, jurist in znani telovadec ljubljanskega
Sokola, je stal tri dni in tri noči v boju s Srbi  in se tako
odlikoval, da mu je bila podeljena srebrna hrabrostna svetinja. —
12. novembra: 50.000 čeških Sokolov v vojski.  Kakor je
dognala Češka Sokolska zveza, se nahaja od 112.000 članov
čeških Sokolskih društev 50.000 Sokolov v vojni. Češka Sokol¬
ska Zveza je izdala vrhutega dosedaj že nad pol miljona kron
za vojne humanitarne namene. Kakor znano, se nahaja tudi
med odlikovanimi vojaki-Slovenci posebno mnogo
Sokolov.—  21. nov.: Srebrno medaljo za hrabrost  je
dobil rezervni praporščak Friderik Preinfalk, ki se bori na se¬
vernem bojišču. Odlikovanec je član »Sokola« v Litiji. —
Dne 17. aprila 1915. Odlikovan Sokol.  Poveljstvo naše
balkanske armade je izrazilo četovodji Dušanu Cotič pohvalno
priznanje in mu podelilo srebrno hrabrostno medaljo I. razreda
za odlično službovanje in junaško zadržanje pred sovražnikom.
Dušan Cotič je bil član tržaškega Sokola in navdušen telo¬
vadec. — 8. marca 1918 št.56: Tretje odlikovan.  Signum
laudis z meči za hrabrost v bojih pri Piavi je dobil poročnik
Kute Tavčar, sin župana I. Tavčarja. To je že njegovo tretje
odlikovanje. — 3,febr.l917: Štirikrat odlikovan.  Narednik
Ignacij Peterka, doma iz Zagorja, vrl napreden mladenič, je
bil že štirikrat odlikovan. Ima veliko in malo srebrno svetinjo
in dvakrat bronasto. Sokol je lahko nanj ponosen.  —
1. augusta 1918: Trinajsto odlikovanje  je dobil tekom
vojne stotnik Anton Lokar, sin nadučitelja Ivana Lokarja iz
Ljubljane. Bolgarski kralj mu je podelil križ za hrabrost.

55

Politik,

Sokol neprestano zagotavlja, da ni politična orga¬
nizacija. »Sokolska načela« pravijo: »Kot vsenarodna
organizacija ne sme Sokol služiti nobeni politični stranki.
Sokolski vpliv se ne sme izrabljati nikjer in od nikogar
niti v politiške niti v kake druge nesokolske namene«.

Kako pametne besede, a —- samo besede!

Da je Sokol nepolitična organizacija, to je oči-
vidna neresnica.  Na papirju že, a ne v dejanju.
Nadstrankarstvo na zunaj izobeša, da bi vse potegnil
k sebi. Drugič pa zopet pravi: »Daši odločno po¬
udarjamo, da smo nepolitiška organizacija, vendar
mora Sokolstvo o vprašanjih, ko gre za obstoj naroda,
mogočno povzdigniti svoj glas, četudi seže napo-
litiško polje  (Sokol I. str. 22, 23.) To se pravi:
Daši odločno poudarjamo, da nismo politiška organi¬
zacija, vendar smo tudi politiška.

Če je Sokol nepolitična organizacija, zakaj ima
pa »Sokolski vestnik« stalno politično rubriko, v kateri
srdito napada vsako krščansko politiko? Na zborovanju
v v Pragi 28. novembra 1910 so pa sklenili resolucijo:
»Želi se, da Sokolska društva ne sprejemajo za svoje
člane članov klerikalnih društev in onih, ki vedoma
služijo klerikalnim težnjam.« Slovensko sokolstvo pri¬
pominja k tej resoluciji sledeče: »Od vseh sklepov
pa je vsled aktualnosti tudi za nas Slovence zelo važno,
da poznamo načelno stališče češkega sokolstva napram
klerikalnim telovadnim društvom. Ker imamo s Čehi

enakega in skupnega nasprotnika v klerikalnih telo¬
vadnih društvih, služečih svetovnemu klerikalizmu,
bodi načelno stališče češke sokolske organizacije v
tem prašanju obenem tudi naše  načelno stališče. Po
tem se ravnajmo v vseh konkretnih slučajih.« In po
tem se res ravnajo. V Mokronogu so morali podati Sokoli
pismeno izjavo, da izstopijo iz Slovenske ljudske
stranke. In to ni politika?!

Sokol naj pripada tisti stranki, kateri hoče, samo
laže naj nikar,  da ni političen, česar mu nobeden
ne verjame!

O, Sokol nič ne politikuje! Zato pa imenuje
procesije  cerkveno-politične manifestacije. Zmirom
nam pravijo, da ne smemo zamešati vere s politiko.
Tukaj pa sam zamešava politiko s procesijo! Politiko
vidi, kjer je ne vidi nikdo, — pri procesiji. S tem pa
Sokol potrj  u j e ravno to, kar on in njegovi somišljeniki
vedno taje,  namreč, v da vera in politika nimata med
seboj nič opraviti. Če ima procesija, strogo verska
zadeva, kaj opraviti s politiko, potem ima tudi vera
sploh opraviti s politiko, politika pa z vero. To ste —
kljub vsem svojim zmotam — dobro zadeli. Res je:
čim manj  bo krščanske politike, manj bo vere, in čim
manj  bo vere, manj bo krščanske politike. Politika in
vera sta v tesni zvezi, to trdi Sokol sam. In njemu
smejo njegovi somišljeniki že verjeti!

Sokol — nepolitično, nadstrankarsko,
zgolj narodno in kulturno društvo!  Da, to bi
bilo lepo, ko bi bilo res! »Svoboda, enakost in bratstvo«
je geslo Sokola, Ko bi te lepe ideje v dejanju izvrševal,

57

to bi bilo nekaj »vzvišenega«. Imel bi velik delokrog,
zelo potrebno delo, vzvišen poklic. — Sokol, ki praviš,
da ti je bratstvo vzor, povej, ali nismo vsi Slovenci
bratje? Če Slovane imenujemo brate, koliko bolj smo
si bratje vsi Slovenci? Povej nam dalje, ker praviš,
da ti je narod nad vse, ali nismo pristaši vseh strank
in nazorov narod? Zakaj pa torej velik, največji del
tega naroda, svojih bratov, sovražiš? Ko bi ti bilo
res največ za narod, ko bi imel pravo domoljubje, bi
gledal z bridkim okom in srcem, kako se ta mali narod
med seboj kolje, kako se bratje med seboj črtijo in
pobijajo, kako se natri tujec v pest smeja in nam na
račun tega prepira kose domovine trga od telesa. In
ti bi — če bi ti bilo res za narod in bratstvo — skočil
v svetem ogorčenju med razprte brate in zaklical v ta
bojni krik: »Mir! Za božjo voljo, mir! Ali niste bratje
vsi Slovenci? Ne koljite se vendar med seboj! Ali ne
vidite, da nas vsi »sosedje opazujejo, se nam smejajo
in na ta račun škodujejo!« Na svojih perotih bi se
dvignil in letal od kraja do kraja slovenske zemlje,
povsod pomirjeval, poravnaval spore, preganjal surovost
in sovražnost, učil ljudi dostojnosti in medsebojnega
spoštovanja. Na ta način bi narod varoval neizmernega
zla in si pridobil zanj neprecenljive zasluge. To bi
bilo res narodno in kulturno delo, to bi bili vzvišeni
cilji in smotri! In takih vitezov miru in sprave, take
narodne garde bi Slovenci krvavo potrebovali. Tako
narodno delo bi bil ti Sokol res poklican vršiti — po¬
polnoma v smislu Tyrševih besedi: »Naša stvarni
za stranke, ampak za narod.«  Pa tudi «Sokolski
vestnik« sam je pisal v istem smislu: »Sokolstvo ne

služi neposredno nobeni stranki, temveč edino svojemu
narodu. Zato Sokol ne sme biti pahnjen v vrtinec
vsakdanjega politiškega krika. Vzvišenega, čistega, vse¬
narodnega sokolskega ščita ne smejo doseči nelepe
strasti vzajemno se sovražečih in prokljinjajočih raz¬
ličnih pripadnikov političnih strank.«

Tako modro pišeš, Sokol, — in kako delaš? Ali
ne vidiš sam, da si zgrešil svojo nalogo? Kadar boš
tudi delal, kakor govoriš, kadar boš res vršil svojo
narodno in kulturno delo, takrat ti bo hvaležen ves
narod in tudi mi ti bomo ž njim vred hvalo peli.

Dokler pa ti je glavni cilj le svobodomiselnost,
dokler sam podžigaš sovraštvo med brati, toliko časa
ne moreš pričakovati, da te bomo hvalili. Škodljivec
si narodov, ker le večaš njegov razdor!

Po njih sadu jih boste spoznali ...

Sokolsko, svobodomiselno to je brezversko seme,
sejano s tako marljivostjo že toliko časa, kali; setev
raste, gre v klasje in obeta — sad. In po njih sadu
jih bomo spoznali.

Kakšen je sad sokolske vzgoje, nam pove sledeči
d,opis z Bleda v »Mladosti« 1.1. št. 6.:

Blejski Sokol.  Bled, podoba raja, nam je bil
do letos znan-le po svoji naravni krasoti. Letos pa je
začel dobivati žalostni sloves najnesramnejših bogo-
skrunstev in svobodomiselnega nasilja, in to v zvezi z
blejskim Sokolom. Vzlic svobodomiselnemu duhu, ki

§9

vlada v Sokolu in veje povsod iz njega, ne bi verjeli,
da je mogoča taka podivjanost, tako nedemokratična
nasilnost, če ne bi imeli številnih prič, ki izpovedujejo
verostojnost dejstev. V obrtni šoli So količi svo¬
jemu veroučitelju izjavljajo, da ne verujejo
v Boga,  pred in po pouku nečejo moliti;  Sokolič
iz ljudske šole podnevi meče kamenje v kapelico
s klicem: ti prokleto,.hudičevo znamenje! Šolski otroci
izpovedujejo, da jih Sokoli uče:  ni  Boga! Sokoliči
groze součencem s kamnom, palico in nožem,  če
bodo molili v šoli. Iz obrtne šole so prisiljeni nepo¬
kvarjeni dečki izostati, ker jih neprestano zmerjajo,
sujejo in jim groze součenci Sokoliči, dasi na Bledu
Orla niti nimajo ne, in velja ta surovost, to so¬
vraštvo zgolj verskemu prepričanju in življenju
po veri.  Otroke odganjajo z dejansko silo od
cerkve,  med šolsko sv. mašo začne v cerkvi
Sokolič telovaditi,  drugi ta čas telovadi pri Sokolu.
Učenec 5. razreda se javno baha, da že dve" leti ni
bil pri sv. maši!  Dve Sokoliči se oblečeta v re¬
dovnico in meniha,  se na pustni sokolski veselici
za redovniški stan sk/ajno žaljivo obnašata,  se
dasta fotografiratT  taki in sliko javno izobesiti.
V gostilni dva Sokola snameta križ raz stene in
ga vržeta  za  peč, ga zopet pobereta in vlijeta po¬
dobi Odrešenika sveta vino v obraz, govoreč bogokletno.
Za navedena dejstva so na razpolago priče.

Tako poročilo z Bleda.

Kaj hočemo še dodati k temu?  Menda ima vsak
dosti! Človeku se skoro lasje ježe. Taka naj je mladina
vzgojena po «vzvišenih« sokolskih načelih!

Samo to moramo dodati: kakršen sad rodi sokolski
evangelij na enem kraju, takega bo rodil povsod.
Enaki vzroki imajo enake učinke,  pravi modro-
slovski rek. Če vseješ pšenico, bo povsod zrasla pšenica;
če vseješ koprive, bodo povsod zrasle koprive, toliko
bolj, ker že same po sebi dosti rade rastejo,- Po njih
sadu jih boste spoznali, pravi evangelij; ali se berejo
fige s trnja in grozdje z osata? Samo da je ena zemlja
bolj rodovitna in bolj pognojena kakor druga. Na
Bledu je zemlja posebno gnojna in zrahljana za v tako
seme. Drugi kraji pridejo polagoma za njim. Če se
danes sad še ni pokazal, v nekaj letih se bo. Taki
nauki, kakor jih Sokol daje, drugačnih sadov tudi
roditi ne morejo.

Po vsem tem smemo reči iz polnega prepričanja
in brez pomisleka: Sokol je prava pohujševalnica
mladine.  Neki prijatelj mladine je pa nekdaj rekel:
Gorje svetu zaradi pohujšanja! Kdor pohujša katerega
izmed malčkov, bi mu bilo bolje, da bi se mu obesil
mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja!

Dovolj tega!

Na ta način pa naj bi se vzgajala vsa slovenska
mladina po želji mHOgih svobodomiselnih učiteljev, ki
so najbolj goreči pospeševalci sokolstva in ki pojejo
po šolah »Ajmo mi Sokoli . . .«

Če tega ne bo konec, potem imate govoriti vi,

61

krščanski starši! Vi niste dolžni, pa tudi ne smete do¬
voljevati, da bi vam otroke pohujševali.

Vseh zdravo mislečih ljudi sodba je ta: Velikanska
vzgojeslovna nesmisel in takorekoč zločin nad nedolžno
mladino je pripuščati oziroma priganjati otroke v po¬
litično pobarvana društva in na ta način že v nežnih
srcih užigati strankarske strasti. Zastonj boste otrokom
dopovedovali, da se morajo zdrževati vsake medsebojne
sovražnosti. To je ravno tako, kakor če daste konju
ovsa ali psu klobaso, pa mu prav slovesno zabičate:
a to ti rečem, da mi ga ne pokusiš! Otrok vidi na¬
sprotje med ob£ma organizacijama in to nasprotje se
nehote porodi tudi v njem samem. Tega nasprotovanja
in iz njega izvirajoče surovosti ne boste preprečili z
vsemi ukazi. Ta sklep priča o kratkomiselnosti naših
vzgojnikov ali pa o tem, da jim je za kaj drugega več
kakor za dobro vzgojo. To so modroslovci ti vzgoje-
slovci! Kajti to lahko uvidi najpriprostejši razum, da
to nasprotje na vzgojo ne bo dobro vplivalo. Saj se
še učitelji ne morejo zdržati, da bi pristransko ne po¬
stopali, kako se bodo potem otroci!

Otroci se med seboj zmerjajo in že smrtno so¬
vražijo. In če katehet otroka posvari ali kaznuje zato,
ker je surov in hudoben, se mu očita, da ga kaznuje
zato, ker je Sokolič. Na ta način se otrokom daje od
šolske oblasti potuha. Lepe sadove si boste na ta način
vzgojili vi slavni vzgojeslovci! Če je še kaj pameti na
svetu, se ta vzgojeslovna budalost mora odpraviti! —
Samo ob sebi se pa razume, da dokler je dovoljena
ena vrsta organizacije, mora biti tudi druga.

62

Sokol pa — seveda zvest svojemu geslu: svoboda!
— hoče celo šiloma  vpreči vse v svojo službo. Na
sokolskem taboru lansko leto v Novem Sadu so sklenili,
da bodo od države zahtevali to-le:

1. Vsa telesna vzgoja mladine in odraslih naj se
vrši v sokolskem duhu.  Sokolski sistem naj se z
zakonom  odredi za temelj telesni vzgoji v šolah in
vzgojevališčih vseh panog. — 2. Z zakonom naj se
odredi obvezna telovadba za izvenšolsko in odraslo
mladino, in sicer za moške do 24., za ženske do 20.
leta. — 3. Vso telovadbo v državi prevzame
Sokol,  država in občine prevzamejo vse stroške, gra¬
dijo telovadnice itd.

To se pravi: Pod državnim pritiskom ter na
državne in občinske stroške naj se pri nas vsa mladina
šiloma pahne v brezverstvo in nravno pokvari.

Ker se jim te želje doslej še niso izpolnile, sku¬
šajo doseči svoje namene na druge načine. Zdaj agi¬
tirajo s tem, da je Sokol državno priznan in da je naš
regent sam Sokol. — Da je regent Sokol, tega ni ob
svojem bivanju na Slovenskem nikoli izrekel, dasi je
imel za to dovolj prilike, ko so se mu Sokoli toliko
vsiljevali. Da bi bil regent član kakega društva? Zelo
dvomimo. Najbrž ga je Sokol kar kratkomalo za svojega
naredil. Pač pa je nekaj drugega popolnoma gotovo:
Naš modri regent je izjavil in naročil,  da mora biti
Orel pri državni in vojaški oblasti enakopraven  s
Sokolom.

Torej na te limanice nikar loviti tičkov! Ne
drže. Pa če bi regent res bil Sokol, nimamo nič proti
temu. Kajti srbski Sokol doslej ni imel nič opraviti

63

s svobodomiselstvom, kakor ima naš. In mi se ne
borimo proti sokolstvu samemu na sebi, ampak
proti pogubnim načelom, ki jih slovenski Sokol
s češkim vred širi, in ki, kakor smo videli jasno in
dokazali nepobitno, vodijo našo mladino v propast.

Ni se kmalu skrivala v lepi vnanjosti bolj debela
laž, kakor se skriva v sokolski rdeči srajci. Versko
prepričanje »spoštujejo«, vero pa izpodkopuj e jo. O
kulturi govore, uganjajo pa najgršo surovost. Svo¬
bodo oznanjujejo, v resnici pa jo le zatirajo. Ena¬
kost napovedujejo, nobene enakosti pa ne trpe.
Bratstvo naglašajo, brate pa pobijajo. Narodnost
poveličujejo, narod pa kvarijo.

Ajmo mi Sokoli ... pojejo Sokoli. Kamo ajete?...
Kakor smo videli, na pijačo in ples, v surovost in
pretepaštvo, v brezbožnost in poganstvo. — Stojte!
Po tem potu ne dalje! Dovolj je tega! Menda ima
slovensko ljudstvo še toliko verskega čuta, da si ne
bo dalo na ta način kvariti mladine!

Toda kaj bi še govorili?! Vprašamo samo: Ali
je mogoče, da so kaki slovenski starši — po vsem
tem, kar so tukaj brali •— tako brez  vesti, da bi
mogli svoje otroke izročati v varstvo in vzgojo takim
rokam ? . . .

Kvišku srca!

'Ta knjižica ni pisana iz tega namena, da bi delala
propagando za Orla. Ne! Omenjali smo Orla samo
toliko, kolikor je bilo potrebno, da spoznamo Sokola.

m

Pisana je zato, da se ustavi razkristjanjevanju in
kvarjenju ljudstva, ki se hoče potom Sokola vtihotapiti
med naš narod. Pisana je samo resnici na ljubo. Pi¬
sana iz ljubezni do slovenske mladine in celega naroda.
Pisana, četudi odkrito in odločno, a brez sovražnosti.
Če je bila storjena Sokolu kaka krivica, naj jo dokaže,
pa se bo popravila. Naš namen ni brez potrebe črniti,
še manj pa hujskati. Ko bi Sokol res bil, kar bi moral
biti, telovadno društvo z narodno-brambnim namenom,
kdo bi mu mogel kaj reči? Če bi ga že ne hvalili,
bi vsaj molčali. Ko bi pa celo vršil ono lepo nalogo,
kakor je opisana na strani 58, da bi miril razprte brate,
bi mu vsi pravi rodoljubi kateregakoli mišljenja —
tudi mi — peli hvalo. Zdaj pa se je Sokol prelevil
predvsem v kulturnobojno društvo in hoče v ta tok
potegniti vso mladino, ves narod. To pa pod vabljivim
plaščem narodnosti in kulture. Na to pa nismo dolžni,
ne smemo in ne moremo molčati. Predolgo smo. Tega
kratkomalo ne moremo trpeti, da bi se z bliščečimi
frazami naša mladina zavajala v versko in nravno
propast. Če kdaj, se je tukaj spremenil v angela luči
— duh teme. . . . Kdor tega iz pričujoče knjižice ni
razvidel, ta hoče  slep ostati.

Mi, ki nas je obsvetilo žarko solnce božje luči,
nismo zadovoljni z leščerbo svobodomiselnega naziranja.
Kako majhen je svet, kako reven je človek, kako nizki
so njegovi cilji in vzori ob tej leščerbi! Ta brlava. luč
vodi v nižine življenja. . . . Kako ves drug je svet in
človek, kako drugačni njegovi cilji in vzori v luči božje
resnice! Ne, človek ni samo višje vrste žival. Ne.
telo ni vse, duša pa nič, marveč telo je samo posoda

65

veliko plemenitejšega bitja, duše bogopodobne. In vsa
telesna ročnost in spretnost mora končno služiti višjim
namenom. Ne, človek- ni samo zato na svetu, da se-
gnije, ampak ima neizmerno višje in lepše cilje. Večno
hoče živeti in kraljevati hoče! K tem visokim ciljem
naj končno vodi vsa naša vzgoja in vse naše izobra¬
ževalno delo! Vsa poštena slovenska mladina
hiti za temi cilji, dvigaj svoja srca k večnim
vzorom!

V sinje višave duh naš poleti,
višnjih vzorov vabi nas čar!

Naša mladost bo večno cvetela,
naša pomlad ne mine nikdar!

66

VSEBINA

Stran

Mlada  kri  ........  . 3

Telovadba.  . 6

Sokol ...........  7

Kakšen tič je to?.. 8

Svobodomislec .......  10

Kulturnobojnik . ..15

Kaj ima Sokol v želodcu? ... 21

Parkelj..* 24

Pogan ..........  30

Kulturonosec ........  36

Junak ...39

Narodnjak ........  45

Politik ..........  56

Po njih sadu jih boste spoznali . 59
Dovolj tega61
Kvišku srca!. 64

JEHO VELIČENSTVO, ClSAft A KRAL

FRANTIŠEK JOSEF L

zemrel 21. listopadu 1916 v z&mku schonbrunnskčm.

Z rad vladaru Rakco3kych odchazi panov-
ofk ne j vetjih o vyznamu dijumčho, jemnž
dopfano temžr sedm de se tile ti vladcocti HSi
naši — dobč bohate velkymi adalostrai, jež
v dejstvi svčtoveoi nema sobe podobnč.
Plodem doby tč je neobyčejny rozmacb s tat n
a veliky rozvoj naŠeho naroda, jenž navždy
zavezuje nas k vde^pe^amatce zvečnčleho

\\v- 'šJt// ~

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000503624

flPotoareficktf Mtmek z Sasoplen »»Sokol 4 * ročnik 1910»
Stalo 12.)

PTTTTTTTTTVTVVVTTVVTTVVTTTTTTTTTTTVVTTT«

t  Knjižica 1

Zločin m  domoolno

► nam v žarki luči pokaže zadnjega pol stoletja <
t  naše domače zgodovine. Zato jo pridno ku- <
t-  pujte in čitajte! Odkrila vam bo marsikaj, 4

► česar doslej morda nsite razumeli. Naro- <

► čajte jo pri KATOLIŠKI LIGI v Ljubljani. 4

► Cena izvodu 4 K; v večjih množinah po 3

► 3 krone 50 vin. 4

&AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA

■■■aBBBanBnnnBnaaBBBBBnaaBBBHnnnnnBaBnMB

i Ali ste že ter,ali knjižico I

| PRimiTE TOTU! j

■ Splošno umljiv poduk, kako se hudodelci *
j sedanjega časa love in kako naj se ne love. ■

I Knjižice se je razprodalo 30.000 izvodov. S

■  =.=.=

n  Dokaz, da jo je vredno brati. — Dobiva ■
5 se v .Jugoslovanski knjigarni" po 2 kroni. 5

Mrliški list po cesarju Francu Jožefu, ki ga je prinesel
češki „Sokol" 1. 1916, št. 12 v slovenskem prevodu:

NJEGOVO VELIČANSTVO CESAR IN KRALJ

FRANC JOŽEF I.

umrl 21. listopada 1916 na gradu Schonbrunn.

Z vrsto avstrijskih vladarjev je odšel
vladar največjega zgodovinskega
pomena, kateremu je bilo usojeno
vladati našemu kraljestvu skoro
sedem desetletij — v dobi bogati
velikih dogodkov, kakoršnih sve¬
tovna povestnica nima podobnih.
Sad te dobe je neobičajni razmah
države in velik razvoj našega naroda,
kateri nas vedno zavezuje k hvalež¬
nemu spominu nesmrtnega monarha.

Na sprednji strani fotografični posnetek.