Bistriška Na planino! Zjasumeli so bori, zatrepetale bele kraljične gozda — breze, zadišala mlada trava, zakipela polja. Nebo se je užgalo v božji luči, zemlja je zagorela v bogati skrivnosti mladega jutra. To je bilo na po-mlad. V tej čudežno lepi pomladi je odšel Janez pastir s svojo številno čredo na planino. Vse dolge zimske mesece mu je gorelo v mladem nepokvarjenem srcu hrepenenje. V duši ga je božalo neznano čudo, kadar je v solnčnih urah pozdravljal gore, vse zlate in srebrne, vse mehke in sraejoce se. 153 0 gora, ti planina, moj lepi, lepi dom! Kdaj te spet objamem in zavriskam sredi tvojih skal? Čudovit otrok je bil. Ko je bil dve leti star, sta mu umrla oče in mati. Ostal je sam, sirotek. Vzel ga je k sebi sosed Korun, pošten in dober mož. Priden je bil fantek, in radi so ga imeli. Ni mu bilo mar družbe, živel je sam zase, igral se je sam. Najljubša tovarišija mu je bila živinica v hlevu. Po cele ure je prečepel pri njej ali pa na vrtu pod mogočno lipo, odkoder se je tako lepo videlo na gore. Same so prišle vanj lepe sanje in s sanjami čudovito hrepenenje. Prišel je čas, ko je stopil v šolo. Nič se ga ni dotaknila sirovost in razposajenost vaških paglavcev. Ostal je miren in tih, iz njegovih oči je lila nepo-pisna miloba, iz njegovih besed sladka mehkoba. Tako je živel in dopolnil štirinajsto leto. Iz pastirčka je postal pastir, in edina družba mu je bila živinica v hlevu in lepa knjiga, ki mu jo je posojeval njegov dobri učitelj. Pozimi je hodil na hišni prag, zrl v belo daljavo, stopil do svojih prijateljev v hlevu in jim v tihem šepetanju govoril o daljnih rožnatih planinah, o svojem hrepenenju po njih in o pomladi. Zamukala je Beča, spreletelo je Živo, potresla mahedravi podbradek Dobra, kakor da odgovarjajo svojemu varuhu. Oj Beča, ti Živa, ti Dobra, vsi pisani junčki in volički, še malo tednov, in prišel bo naš čas. V dolini so odzvonili beli zvončki, pesem tro-bentic je izzvenela; zašumeli so bori, zatrepetale bele devičice — breze, zaklicala je kukavica v mehkem bukovju: ,,Janez — pridi, kuku, kuku, ku-ku!" — Mlada trava je zablestela v solncu, sočno 154 telenje je oblilo gore: ^Oj, Janez — pridi, kuku, kuku, kuku, čakamo te mehke, sočne, zdravja in življenja polne." In pastir je zaslišal tajni klic. Privezal je Beči zvonec in je odvriskal s svojo čredo na jasno pla-nino. Mlada bukev ga je pozdravljala, košati hrast zamajal svoje rogovilaste veje, vitka jelka je sladko vztrepetala, mehka lipa je opojno zadišala. Gledal je pastir Janez in odzdravljal ves srečen s srcem, z očmi, z ustnicami. Planina je zažarela pred njim, skale so gorele v mehki svetlobi. ,,Moja planina, moj tihi rožnati dom — pozdravljena!" — V mladi travi se smeje srebrna rosa, vmes rajajo cvetovi v mladem zivljenju, v komaj prebujenih sanjah. Solnce sije in pije rosne bisere, planina cvete. Janezu, pastirju zveni v srcu tiha radostna pesem. Srečni pastireek moj, sredi lepote sam — naj-lepši! — Betka (prinese obroč od škafa): 0 visoka vladarica! To zapestnico sem našla. Marica: Hu, hu! Omedlela bom! Znorela bom! Proe, proč! Tajnik, piši! (Tajnik piše.) Vojaka, uklenita jo ter jo odvedita v temno ječo! (Vojaka jo odvedeta.) Pepček: Ali ti je hudo, kraljica? Ali naj pokličem zdrav-nika? Mariea: Nekoliko mi je že odleglo. Toda te shižkinje morajo biti strašno kaznovane. Pepček: Pride ura sodbe in. obsodbe. Tedaj gorje vsem zgagam! Marica: In zgagicam! Pepček: Tako je! Gorje vsem! (Pozvoni.) Potrebujem paliee. Pavlek (se klanja): Klical si me, o mogočni kralj! Kakšna je tvoja želja? Pepeek: Prinesi mi popotno palico! Ampak uren bodi! Pavlek: Odkar nosim ime Pavlek, sem vedno uren. (Od-ide.) Marica: Ta je pa samozavesten! Pepček: Predrzen je. Čakaj, ga bom poaižal, če jo bo zavozil. Marica: Na svoj klobuk bi bila skoro pozabila. (Pozvoni.) Lojzika (se priklanja): Zvonček me je klical. Kaj želi mogočna gospa? Marica: Kje imam shranjene klobuke, vea? Prinesi mi tistega z zeleno pentljo! Lojzika: Najvdanejša služabnica sem. (Odide.) Pepček: Potovanje v tujo deželo bi bilo nekaj krasnega. ko bi ne bilo teh neumnih priprav. Marica: In takih služabnikov! Veš, to so res zgage in zgagice! Pepček: So še pač kakor neumne žabiee, ki bj rade pre-skočile mlako, pa čofnejo vanjo. Pavlck (prinese dolgo preklo): Jasni in prevzvišeni go-spod! Palica je tu za dolgo pot. Pepček (razburjen); Gromska strela, tristo grč — od jeze me že zvija krč! — Znosil bom se nad teboj — tisožkrat bo tebi joj! Hej, pisače, piši, piši, in nikar nosu ne briši! (Tajnik piše. Vojaka Pavleka ukleneta in ga odpeljeta.) Viš, Marica! Kako težka je služba vladarjeva! Niti Iastni služab-niki ga ne ubogajo. Iz kože bi skočil! Marica: Nikar! Škoda kože. Ata so rekli, da je koža za čevlje draga. Pepcek: Kaj govoriš! Ali ai pozabila, da si kraljica? Marica: Čemu pa govorifiš o koži? Lojzika (prinese veliko rešeto): Kraljica jasna, tu je vaš klobuk. Hitela sem na vso moč. 168 Marica (razburjena): Poberi se mi izpred oči. neroda nagajiva ti! Sem mar zato najela te, da, zgaga, boš jezila me? Odvedite jo v temno klet, naj pokori se sedem Iet! (Vojaki jo odvedejo. Tajnik piše.) Dragi kralj, kaj bo z najinim potovanjem ob takih pripravah? Nepopisno sem se veselila, da pojdem v tuji svet, toda ti služabniki mi zagre-nijo vse. Pepček: Kaznovala jih bova neusmiljeno. Tajnik, ali imaš zapisane vse hudobije in norčije teh služabnikov in služabnic? (Vojaka se vrneta.) Tajnik: Veličanstvo! Vse imam natanko zabeleženo. Pepžek: Zadovoljen sem s teboj. Plačilo ti ne izostane. Treba mi je še kovčega. (Pozvoni.) Razne malenkosti shranim v njem. Matjašek (se globoko priklanja): Klanjam se v prahu, o mogočna vladar in vladariea! Pepček: Poišči mi kovoeg! Ne pozabi na ključ! Matjašek: Zvestejšega in pridnejšega služabaika od mene nimate, o kralj. Zato si dovoMm še en ponižen poklon. (Prikla-njaje se odide.) Marica: Ta pa ve, kaj je olika. Oh, ko bi imela tudi jaz kako tako služabnico! Pokličem jo. (Pozvoni.) Barica (se globoko priklanja): 0 jasna, prejasna, o lepa, prelepa kraljica! Kako naj služim kraljici vseh kraljic? Harica (zase): To m.i ugaja. (Barici): Prinesi mi svilen solnčnik! Barica: Neizmerna milost je zame to, da smem streči solnčnd kraljici. (Odide.) Pepček: Viš, tudi tvoja služkinja je zelo olikana. S po-tovanja ji prineseš kako darilce. Matjašek (prinese kak cekar ali košek): V ta kovčeg, o mogočni kralj, lahko pobašete vso svojo prtljago. Pepček (raztogočen): Tudi ti si taka zgaga? Hej, še danes boš občutil mojo kraljevsko pest! Tako te morajo uklenati, da ti bo tekla kri izza nohtov. Med kače in kuščarje naj te zapro. Tajnik piši! Vojaka, uklenita tega butca! Ne smeta nm pri-zanašati! Hajd z njim v ječo! (Odidejo.) Cimbolj človeka hvališ, tem hujši je. Vse mi že preseda. Niti potovanja se ne vese-lim več. Barica (prinese staro rdečo marelo): 0 kraljic lepota! Solnčnik sem ti prinesla. Marica (omedleva): Kralj, oh moj kralj! Kar črno mi je pred očmi. Naženi to hudobo, da je nikoli več ne vidim! Pepček: Takoj z njo v ječo! Tajnik piši! — Vojaka, pri-vedita mi vse služabnike in služabnice, da jih primerno kaz-nujem. (Odvedeta Barico ter čez hip priženeta vse nazaj.) Pravica, danes pokaži svoje najstrožje lice! 159 Mariea: Čeravno sem usmiljenega srca, tem zgagam in zgagicam pa ne odpustim. Nak, danes že ne! Pepčck (glasno in počasno): Grešniki! Zgage in zgagice! Gorje vam zdaj za vaše nerodnostd in budalosti! Strašna kazen vas čaka. Tajnik, preberi po vrsti vse grešnike in njih grehe! Jaz bom naložil kazen strežnikom; ti, kraljica, pn strežnicam. Tajnik, začni! Tajuik: Sluga Ivanček bi moral prinesti krtačo za brke, pa je prdnesel krtačo za snaženje tal. Pepeek: Kaznujem ga tako: petkrat naj zaveka kakor tele! Ivanček (petkrat): Me—me—me—me—me! (Se umakne v ozadje.) Tajnik: Rozika je prinesla namesto glavnika — grablje. Marica: Naj sedemkrat zakuka! (Rozika kuka in se-umakne.) Tajnik: Mihec je prinesel za uro navadno verigo. Pepček: Šestkrat naj zapoje »kikerlkk! (Mihec poje.) Tajnik: Auica je prinesla vrv namesto zlate verižice. Marica: Naj zavpije osemkrat »kokodajshovc! (Stori.) Tajnik: Betka ni pranesla zapestnice, ampak obroč. Marica: Devetkrat naj zamijavka. (Belka mijavka.) Tajuik: Pavlek je prinesel preklo nameslo palice. Pepček: Dvanajstkrat naj zauka! (Pavlek uka.) Tajnik: Lojzika je prtnesla rešeto namesto klobuka. Marica: Sedemkrat naj reče: kukuru! (Lojzika zakuku-ruka.) Tajnik: Matjašek je prinesel namesto kovčega cekar. Pepžek: Petnajstkrat naj reče »rega, rega