ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 2 • 217-230 217 
V l a d o V a l e n č i č 
TRGOVINA NA KRANJSKEM V 18. STOLETJU 
V sejnem zapisniku ljubljanskega trgovskega ceha je za leto 1758 ohranjen seznam 
trgovcev na Kranjskem po posameznih krajih, pri vsakem je naveden znesek prisilnega 
državnega posojila, ki mu je bil predpisan.1 Seznam je objavil Müllner v razpravi o ljubljanski 
trgovini.2 Po njem je imena trgovcev v Kranju objavil Žontar v zgodovini tega mesta.3 Ker 
nas seznam seznanja z razširirjenostjo trgovcev v tedanji kranjski deželi, se mi zdi umestno, 
da ga skoraj po sto letih ponovno objavim. V zvezi z njim pa bom obravnaval vlogo trgovine 
v našem tedanjem gospodarstvu. 
I. 
Seznam trgovcev je bil napravljen v času, ko je potekala sedemletna vojna med Avstrijo 
in Prusijo in je država razpisovala in izterjavala posojila, da bi si zagotovila za vojskovanje 
potreben denar. Eno takih posojil je predpisala cesarica Marija Terezija z dekretom 14. aprila 
1758. Reprezentanca in komora, državno oblastvo v deželi, je napravila porazdelitev zneska 
predpisanega posojila na posojilne zavezance, ki so bili najvišji državni in deželni uradniki ter 
skupine nekaterih poklicnih stanov. 
Po tej porazdelitvi so morali prispevati za posojilo:4 
grof Auersperg Jožef Anton, predsednik deželskega sodišča 1575 gold, 
odvetniki in doktorji 4000 gold, 
grof Cobenzl Karel 1125 gold, 
grof Herberstein Janez Seyfried, predsednik reprezentance 1350 gold. 
Hofmann Anton, svetnik reprezentance 450 gold, 
trgovstvo 10.000 gold, 
grof Lamberg Leopold, deželni upravitelj 450 gold, 
doktorji medicine 4000 gold, 
grof Orzon Henrik 450 gold, 
baron Raigersfeld Franc, svetnik reprezentance 450 gold, 
gospodarslci uradniki ali oskrbniki 6000 gold, 
cehi in bratovščine 8000 gold, 
premožnejši prebivalci brez posesti in poklica 5000 gold. 
Skupni znesek posojila je znašal 42.850 gold. Kako je bil določen znesek posojila za posa­
mezne zavezance in za pripadnike posameznih skupin, se ni dalo ugotoviti. 
K posameznim poklicnim skupinam se mi zdi potrebno podati nekaj pojasnil. Skupaj z 
odvetniki so navedeni tudi doktorji. Gotovo so mišljeni doktorji prava, ki so bili zaposleni v 
upravni ali sodni službi. Gospodarski uradniki in oskrbniki so bili zaposleni predvsem pri 
večjih zemljiških gospostvih. Nekoliko skrivnostna je skupina premožnih prebivalcev brez 
posesti in poklica (unpossessionierte vermögliche Landesinwohner so weder profession noch 
einen Charakter oder andere Bedienung haben). Domnevam, da gre predvsem za rentnike, 
to je osebe s precej denarja, ki so ga posojale morda tudi državi in deželi in prejemale obresti. 
Mogli so pa v tej skupini biti tudi nekdanji visoki državni in deželni funkcionarji, ki so 
prejemali kakšne pokojnine. Moralo pa je biti kar precej takih posojilnih zavezancev, saj jim 
je bil predpisan višji znesek kot advokatom ali zdravnikom. 
Nimamo osnove, da bi mogli presoditi, kolikšno obremenitev so pomenili posazemnim 
skupinam predpisani zneski posojil in v kakšnem medsebojnem razmerju so bili. Zdi se, da 
so bili zavezanci po skupinah precej neenakomerno obremenjeni. Trgovci, po seznamu jih je 
' Arhiv Slovenije (AS), Rokopisna zbirka 1/139, sejni zapisnik trgovske družbe str. 81 si. 
2 A. Müllner, Die Zukunft der Stadt Laibach, Argo VI/1898, 186 si. 
3 J. Žontar, Zgodovina mesta Kranja, Ljubljana 1939, str. 248. 
4 AS, Reprezentanca in komora I Rk fase. 2. 
218 V. VALENCIC: TRGOVINA NA KRANJSKEM V 18. STOLETJU 
bilo 85, naj bi vplačali 10.000 gold, posojila, cehi in bratovščine pa 8000 gold. V Ljubljani je 
bilo tedaj okrog 400 obrtnikov, na vsem Kranjskem pa okrog 3000 obrtnih mojstrov.5 Kot 
zavezanci so sicer navedeni cehi in bratovščine, vendar sodim, da so pri tem mišljeni člani in 
ne organizacije. Kajti cehi niso na splošno imeli večjega premoženja in še to je bilo večkrat 
v nepremičninah. Zato se mi ne zdi verjetno, da bi mogli cehi kot organizacije vplačati 
posojilo v predpisanem znesku. Obrti, ki niso bile organizirane v cehih, niso bile obremenjene 
s posojilom, zato je moralo biti zavezancev dosti manj kot obrtnih mojstrov. Gotovo so med 
temi prevladovali rokodelci, ki so se le skromno preživljali, toda bili so tudi obrtniki nekaterih 
strok, v katerih je mojster mogel dobro uspevati in pridobiti večje premoženje. Da so bile 
nekatere obrti donosne, kažejo zneski, ki so jih obrtni mojstri plačevali za pridobitev obrtnih 
pravic. Kupnine so pri nekaterih cehovskih obrtih znašale tudi po več sto goldinarjev, včasih 
so dosegle ali celo presegle 1000 goldinarjev. Pa tudi mojstrske pristojbine, ki so jih plačevali 
cehom pri vstopu, so bile vredne upoštevanja, znašale so po več deset goldinarjev, v posa­
meznih primerih se omenjajo tudi zneski nad sto goldinarjev.6 Težko bi verjeli, da je premo­
ženjsko stanje več sto obrtnikov zaostajalo za premoženjskim stanjem manj kot sto trgovcev, 
vštevši tudi kramarje. Podobno je pri skupinah odvetnikov, doktorjev prava in medicine, v 
katerih je bilo le nekaj desetin zavezancev. V Ljubljani je bilo ob popisu prebivalstva leta 
1754 40 doktorjev prava in medicine. Koliko jih je bilo v drugih krajih dežele ni znano, 
mogoče le nekaj posameznikov. In temu številu doktorjev je bilo predpisano posojilo v istem 
znesku kot vsem cehovskim obrtnikom. Porazdelitev posojila na posamezne osebe in izbrane 
poklicne skupine kaže, da je bil namen pritegniti k vplačilu tega posojila le premožnejše 
pripadnike izbranih družbenih slojev, ne pa vseh stanov npr. zemljiških gospodov ali 
duhovščine, ti so bili za potrebe finansiranja vojne obremenjeni z drugimi posojili. 
II . 
Trgovstvu predpisano vojno posojilo v znesku 10.000 gold, je po nalogu reprezentance in 
komore porazdelil ljubljanski trgovski ceh na seji 10. maja 1758.7 To porazdelitev navajam po 
zapisniku, priimki trgovcev so zapisani v izvirni obliki, pri priimkih, za katere je sedaj znana 
slovenska oblika, je dodana v oklepaju. Za krstna imena, ki so razširjena ali vsaj znana tudi 
med Slovenci, je uporabljen slovenski naziv, tuja so v originalni pisavi. Za nekatere trgovce 
so v drugih virih, npr. v ljubljanskih davčnih knjigah, priimki drugače zapisani, tudi taki so 
navedeni v oklepajih. Pri vsakem trgovcu je naveden znesek posojila. 
Trgovci na debelo in menični trgovci v Ljubljani: 
Michael Angelo Zois negotium 1000 gold. 
Friderik Weitenhiller 500 gold. 
Lovrenc Tombschitz (Tomšič) 400 gold. 
Jožef Hueber 400 gold. 
Trgovci na drobno: 
Seyfridt Hyronimus Sinn, njegova vdova 100 gold. 
Andrej Redeschini 200 gold. 
Matevž Franc Perr 200 gold. 
Jakob Tamer (Dithamer) 200 gold. 
Lovrenc Jakob Umbnigg (Umnik) 200 gold. 
Sebastijan Obersteiner 150 gold. 
Andrej Anton Sckriner (Skrinjar) 100 gold. 
Peter Amon, njegova vdova 50 gold. 
Wolfgang Auracher, njegova vdova 150 gold. 
Rafael Anton Franzoni 50 gold. 
Janez Krištof Kirchschlager 200 gold. 
Janez Gotthard Weis, nezmožen plačila — 
Janez Jurij Pillgram 200 gold. 
5 V. Valencia, Pregled ljubljanske obrti od začetka 18. stoletja do obrtnega reda iz leta 1859 ter njen gospodarski 
in družbeni razvoj. Publikacije Zgodovinskega arhiva Ljubljane. Razprave zv. 4, str. 141; J. Šorn, Začetki industrije na 
Slovenskem, Maribor 1984, str. 75. 
6 I.Slokar, Zgodovina rokodelstva v Ljubljani od leta 1732 do leta 1860. Publikacije Zgod. arhiva Ljubljana, 
Razprave zv. 4, str. 15. 
7 Gl. 1. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 2 219 
Matija Bartalotti 150 gold. 
Jožef Deslpruner (Desselbrunner) 200 gold. 
Peter Anton Cargniati 75 gold. 
Filip Jakob Karisch (Kariz) 50 gold. 
Valentin Clementschitz (Klemenčič) 50 gold. 
Anton Damian (Domian) 100 gold. 
Mihael Kuck (Kuk) 250 gold. 
Leopold Wagathey (Bogataj) 100 gold. 
Sledijo kramarji: 
Janez Sauritsch (Zavrič) 75 gold. 
Tomaž Doditsch (Dodič) 75 gold. 
Blaž Strickini 75 gold. 
Andrej Allitsch (Alič) 75 gold. 
Naslednjih 11 kramarjev Jakob Tezoll, Jurij Prelitz, Anton Kleitschitz, 
Hieronim Potezzin, Jurij Petza, Marija Princin, Elizabeta Wendin, Gašper Suchadobnigg, 
N. Lagegin, N. Fodinin, N. Laufferin plačajo skupaj 150 gold. 
Trgovci v Kranju: 
Franc Simon Jugovitz (Jugovic), grosist 300 gold. 
Nikolaj Omann, grosist 100 gold. 
Martin Gallée (Gale), trgovec na drobno 100 gold. 
Matevž Benedischitz (Benedičič) 100 gold. 
Janez Krstnik Dueller (Duler) 50 gold. 
Luka Wadley (Bodlaj) 50 gold. 
Janez Rumaldt (Romaldt) 50 gold. 
Janez Krstnik Staber 25 gold. 
Janez Bessentin (Visintin) 50 gold. 
Anton Pfarher (Farger) 50 gold. 
Matevž Pittschmann (Pičman) 50 gold. 
Anton Laybacher 50 gold. 
Jernej Paullitsch (Pavlic) 50 gold. 
Tamer, materialist 25 gold. 
Andrej Sporer v Ljubnem, trgovec na drobno in debelo 300 gold. 
Jožef Schutzman, Podbrezje 200 gold. 
Jurij Pesditsch, Radovljica 200 gold. 
Valentin Koniar, Smlednik 100 gold. 
Jožef Jencho (Jenko), Stražišče, grosist 300 gold. 
Vadleyin vdova, mesto Kamnik 50 gold. 
Trgovci v Škofji Loki: 
Matevž Dembscher (Demšar), grosist 300 gold. 
Jurij Jencko (Jenko), grosist 200 gold. 
Jožef Wagathei (Bogataj), grosist 100 gold. 
Janez Luschina, trgovec na drobno 200 gold. 
Štefan Errath 100 gold. 
Janez Chrischey (Križaj), vdova 100 gold. 
Gregor Oblack (Oblak) pri Loki in Poljanah 100 gold. 
Andrej Jesencko pri Loki in Poljanah 50 gold. 
Martin Dembscher (Demšar) pri Loki in Poljanah 100 gold. 
Gašper Krammer pri Loki in Poljanah 50 gold. 
Andrej Jencko pri Loki in Poljanah 50 gold. 
Jakob Jencko pri Loki in Poljanah 50 gold. 
Trgovci v Tržiču: 
Kajetan Jabornigg 200 gold. 
Marko Pesditz 50 gold. 
Marija Prinzin, vdova 50 gold. 
Trgovci v Novem mestu: 
Leonard Sckrem 100 gold. 
Ferdinand Meyracher 50 gold. 
Anton Fanzoi 100 gold. 
Martin Rotter 50 gold. 
Janez Martin Rieff 100 gold. 
220 V. VALENČIĆ: TRGOVINA NA KRANJSKEM V 18. STOLETJU 
Rotter mlajši 25 gold. 
Andrej Rösmann, vdova, nezmožna za vplačilo — 
Lenard Jacomin 50 gold. 
Trgovca v Krškem: 
Franc Obratschar 50 gold. 
Ostirmann 50 gold. 
Vseh trgovcev je bilo 85, od teh 40 v Ljubljani, 35 na Gorenjskem in 10 na Dolenjskem, na 
Notranjskem ni bilo nobenega. Ljubljanske davčne knjige izkazujejo v prvi polovici 18. 
stoletja okrog 24 trgovcev in 17 kramarjev.8 Trgovci v Ljubljani so bili torej v celoti zajeti. 
Zneski posojila so bili trgovcem predpisani na seji trgovske družbe, v kateri so morali biti 
včlanjeni le ljubljanski trgovci, ne pa kramarji. Grosistom, ki niso imeli prodajalne za prodajo 
na drobno, se ni bilo treba včlaniti.9 Od ljubljanskih trgovcev, ki so v seznamu, je bilo 22 
včlanjenih, člana nista bila dva veletrgovca, eden izmed trgovcev na drobno ter kramarji. O 
kakšni organizaciji trgovcev zunaj Ljubljane ni znano ničesar, tudi ni znano, da bi bila razen 
te še kakšna druga evidenca iz 18. stoletja o trgovstvu na Kranjskem. Zato je težko presoditi, 
ali so bili trgovci v drugih krajih dežele zajeti s toliko popolnostjo kot v Ljubljani. 
Predpisani zneski posojila so bili v razmaku med 25 in 1000 goldinarjev, le 11 ljubljanskih 
kramarjev je bilo obremenjenih skupaj s posojilom v znesku 150 goldinarjev! Dva trgovca 
nista imela možnosti, da bi ga vplačala, zato jima posojilo ni bilo predpisano. Več kot 
polovico posojila so morali vplačati ljubljanski trgovci, ki so jim bili predpisani sorazmeroma 
najvišji zneski, večini nad 100 goldinarjev. Zneske 150 gold, in več je plačalo 24 trgovcev, 16 
je plačalo 100 gold., 5 po 75, 24 po 50 gold., 14 pa manj. Večje zneske posojila so morali 
vplačati tudi trgovci v Škofji Loki in v nekaterih gorenjskih vaseh. Po višini posojil moremo 
sklepati na obseg trgovskega poslovanja pri posameznih trgovcih, na njihovo premoženjsko 
stanje ter tudi na vlogo in pomen trgovine v gospodarstvu krajev, kjer so ti trgovci poslovali. 
III. 
Za nekaj trgovcev imamo tudi podatke o trgovskem poslovanju, premoženju in drugem 
. gospodarskem uveljavljanju. Kot prvi je v seznamu naveden M. Zois, ki je zapisan z najvišjim 
zneskom posojila. Po prihodu v Ljubljano (bil je z Bergamaškega je stopil v službo veletr­
govca Petra Antona Codellija, ki je trgoval največ z železom in cenedskim suknom. Po Codel-
lijevi smrti leta 1727 je trgovino podedoval njegov nečak Avguštin Codelli, ki je ustanovil 
trgovsko družbo, v katero je vstopil M. Zois kot družbenik. Leta 1735 je Zois trgovino 
odkupil in je področje poslovanja znatno razširil. Železnina je ostala glavni predmet 
trgovanja, trgoval pa je tudi z drugimi kovinskimi proizvodi, bombažem, volno, oljem, 
južnimi pridelki itd. Železo in železne izdelke je kupoval na Kranjskem in na Koroškem ter 
jih izvažal v Italijo, tam je kupoval volno in drugo blago, kar je prodajal v avstrijskih deželah 
in južni Nemčiji. Bombaž je dobival iz Male Azije. Ker je velik del prometa šel skozi Trst, 
je tam zgradil hišo s skladišči za blago. Leta 1757 je bilo v tržaškem skladišču shranjenega 
blaga v vrednosti 86.000 goldinarjev. Da bi trgovini zagotovil železnino, je posegel v fuži-
narstvo. Postopoma so z nakupom prišle v njegove roke železarne v Stari Fužini, Bohinjski 
Bistrici, na Javorniku, v Radovni in v Mislinji na Spodnjem Štajerskem. Posest večine 
kranjskih železarn in dobavne pogodbe z več koroškimi fužinami so mu zagotovile odločilno 
vlogo pri izvozu železa. Trgovske posle je Zois opravljal največ s posredovanjem trgovskih 
družb. Ko je kupil trgovino Codellijeve tvrdke, jo je nekaj let vodil v družbi s S. Gasparijem, 
ko je ta iz družbe izstopil, jo je vodil eno desetletje sam. Leta 1755 je ustanovil družbo z V. 
Simonittijem in A. Andriolijem, kot svoj delež glavnice je vplačal 100.000 gold., družbenika 
sta vplačala 40.000 gold. Pozneje sta omenjena družbenika izstopila, v družbo pa sta vstopila 
nečak Bernardin in sin Žiga. Družbena tvrdka je uspešno poslovala, v prvih desetih letih je 
imela 295.417 gold, dobička, v letih 1769 - 73 pa 178.777 gold. Razumljivo je, da si je mogel 
Zois pri tako uspešnem poslovanju pridobiti veliko premoženje. Leta 1767 je bilo cenjeno na 
8 V. Valenčič, Ljubljanska trgovina od začetka 18. stoletja do srede 19. stoletja. Zgod. arhiv Ljubljana, Gradivo 
in razprave 3, str. 21. 
9 Prim. Valenčič, Ljubljanska trgovina . . . str. 15 si. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 2 221 
953.000 gold., to je bilo največ, kar je tedaj imel kak gospodarstvenik v deželi. Leta 1758, ko 
mu je bilo predpisano vojno posojilo 1000 gold, sicer še ni dosegel tolikega bogastva, vendar 
je že tedaj razpolagal s tolikim premoženjem, da je bil zanj znesek posojila v primeri z 
drugimi trgovci malenkosten. Toda pripomniti je treba, da je ob izbruhu sedemletne vojne 
podaril državi 40.000 gold., kar je pripomoglo, da mu je leta 1760 cesarica Marija Terezija 
podelila dedno baronstvo.10. 
Drugi najvišji znesek posojila 500 gold, je bil predpisan veletrgovcu F. Weitenhillerju. Ta 
se je priselil iz Velikovca, v Ljubljano je prišel okrog leta 1730, se poročil z vdovo trgovca 
in prevzel njeno trgovino s suknom, eno največjih v Ljubljani. Postal je ljubljanski meščan 
in član trgovskega ceha proti plačilu pristopnine 100 gold., kar je presegalo zneske, ki so jih 
običajno plačevali drugi novi člani. Poleg trgovine se je ukvarjal z bančnimi posli, posegel je 
tudi v industrijo. Za francosko trgovsko tvrdko s poslovalnico v Trstu je kupoval žito okrog 
Ptuja, imel je platnarno v Bakru, na Koroškem je imel topilnico bakra, bil je delničar tržaške 
zavarovalne družbe, trgoval je s suknom; s stanovsko suknarno je imel pogodbo za nakup 200 
kosov sukna letno pod pogojem, da sama ne bo prodajala na drobno. Za suknarno je občasno 
nabavljal volno v Italiji, posojal denar in opravljal denarna posle za razne državne ustanove. 
Leta 1747 pa je kupil suknarno z zalogo za 43.821 gold. Tedaj je proizvajala letno 800 do 1000 
kosov sukna, zaposlovala je okrog 400 delovnih moči, vštevši predice. Leta 1762 je suknarno 
prodal. S svojimi poslovnimi dejavnostmi si je pridobil precejšnjo premoženje. Po njegovi 
smrti leta 1772 sta glavna dediča bila sin in brat, ženi, otrokom in drugim sorodnikom je volil 
nad 70.000 gold., za dve ustanovi je namenil 5000 gold., dolgoletnemu uslužbencu je odpustil 
1500 gold, posojila ter določil še razne zneske v dobrodelne namene. Vrednost imetja^ ki sta 
ga dobila glavna dediča ni znana, gotovo pa je precej presegala navedena volila, morala pa 
je biti precejšnja, saj je izvrševalcu oporoke določil letno plačo 400 gold, ter 200 gold. 
nagrade.11 
Veletrgovska tvrdka L. Tomšič je morala vplačati 400 gold, posojila. Kot trgovec je bil 
prvikrat obdavčen leta 1700, leta 1716 je postal lastnik hiše nasproti magistrata (na prostoru 
sedanje hiše Stritarjeva ulica 2). Podatkov o njegovem trgovskem poslovanju nimamo, bilo pa 
je uspešno, ko je leta 1730 umrl je zapustil znatno premoženje. V oporoki je določil, naj se 
pokoplje v tedanji frančiškanski cerkvi, za 144 samostanov frančiškanske province, za maše, 
razne cerkvene bratovščine in reveže je volil 3685 gold.. Glavnemu dediču sinu Francu Karlu 
je prednostno volil 40.000 gold., hišo in vinograd pri Gorici z naročilom, da izplača ženi poleg 
zaženila še 2000 gold., sestrama in bratu, ki je študiral na Dunaju medicino 8326 gold. Bratu 
Primožu v Polhovem gradcu je volil 100 gold. Lovrenc Tomšič je bil ob smrti še član mestnega 
notranjega sveta. Na prošnjo vdove Katarine ji je magistrat izplačal 30 gold, kot pripadajoči 
letni deputat. Poslovanje dediča z očetovo trgovsko tvrdko pa ni bilo več uspešno. Leta 1766 
je moral prositi magistrat, da mu kurator imetja izplača 200 gold, za hranarino in za rešitev 
zastavljene zlate ure.12 
Veletrgovec Jožef Hueber je prišel iz Radtstadta (Salzburg), meščan je postal leta 1721. 
Najprej je bil v družbi s svojim bratom, toda kmalu se jé osamosvojil. Trgoval je s suknom, 
dobavljal je magistratu blago za kroje mestnih slug, čuvajev in stolonoš. Leta 1729 je kupil 
tri hiše, dve je pozneje prezidal v eno (Mestni trg 21, Krojaška 4). Opravljal je razne funkcije 
za mesto, že leta 1723 je prišel v zunanji svet, notranji svetnik je postal leta 1728. Dvakrat 
je po štiri leta opravljal funkcijo višjega špitalskega mojstra. Leta 1750 je dobil plemstvo in 
naziv pl. Hubenfeld, Umrl je leta 1760 star 76 let.13 
F. M. Perr je naveden med trgovci na drobno, toda njegovo trgovsko poslovanje je bilo 
zelo obsežno, posegal pa je tudi v industrijo. Bil je iz Braslovč, v trgovsko družbo se je včlanil 
10 Valenčič, Ljubljanska trgovina . . . str. 27 in 33; SBL IV str. 828; MOllner, n.o.m.; AS, Rokopis 1/138 r, Incor­
poration Buch derjenigen Herren Gebrüder so von Anno 1717 In gremio des kayser-königlichen Priviligirten bürger­
lichen Standts in Laybach im Herzogthum Crain als Kauffleuthe nach Ihrem Range aufgenommen und gegen Erlegung 
Ihres Contigents einverleibt worden sind. V tej knjigi so vpisani sprejeti člani od leta 1717 do 1814. 
" J. Šora, Ljubljanska suknarna, ZČ IX/1955, str. 76 si.; I. Slokar, Ljubljanska suknarna, ZČ XVI/1962, str. 63 
si.; Valenčič, Ljubljanska trgovina . . . str. 33. 
12 ZALj, God. XVII/81; Cod. 1/72, fol. 104. Cod. 1/105, str. 342;, AS, Testamenti TI št. 36; V. Fabjančič, Knjiga 
hiš III, Veliki trg, fol. 720, tipkopis v ZALj. " 
13 Fabjančič, Knjiga sodnikov in županov III, fol. 674 si., tipkopis v ZALj. 
2 2 2 V. VALENČIĆ: TRGOVINA NA KRANJSKEM V 18. STOLETJU • 
leta 1727 proti plačilu pristopnine 120 gold., najvišji znesek, ki so ga v razdobju 1717-1814 
vplačali le trije člani. Uvrstil se je med največje ljubljanske trgovce. Trgoval je daleč naokoli 
z raznovrstnim blagom, oljem, svincem, železom, žico, pisarniškimi potrebščinami, platnom, 
usnjem itd. Ukvarjal se je tudi s trgovino na daljavo. V Trstu je ustanovil podjetje za blagovni 
promet z Anglijo, Holandsko in Hamburgom. Leta 1730 je dobil dovoljenje za izvoz večjih 
količin žita iz Hrvatske, Štajerske in Kranjske v Italijo. Omenja se prodaja 1000 svežnjev 
ovčjih kož na Dunaj. Trgovske zveze je imel s trgovcem v Landshutu. Podjeten je bil tudi v 
industriji. Udeležen je bil pri graški manufakturi steklenih korald in barvnih biserov. Pri 
Marija Gradcu je imel obrat za pridobivanje pepelike, pridobil si je izključno pravico za 
žganje pepelike v deželnoknežjih gozdovih na Primorskem. V Ljubljani je imel obrat za 
predelovanje tobaka. Na lastnem in mestnem zemljišču je uredil drevesnice murv, da bi 
pospešil razvoj svilarstva na Kranjskem. Verjetno je bila njegova preobsežna podjetnost 
vzrok, da se je prezadolžil. Leta 1758 je dobil moratorij dveh let, da se je poravnal z upniki. 
Zaradi ugleda med meščanstvom je bil Perr v letih 1749-1762 ponovno izvoljen za župana, 
več let je bil načelnik trgovskega ceha. Po njegovi smrti leta 1766 je hišo na Mestnem trgu 
in pristavo v Blatni vasi dobila vdova, drugo imetje so si razdelili upniki, trgovino pa je za 
4500 gold, kupil trgovec Lenart di Corona.14 
Trgovec A. Sckriner (Skrinjar) je bil rojen v Trnovem pri Ilirski Bistrici. V Ljubljani je 
leta 1740 kupil špecerijsko trgovino, vendar so tedaj trgovci ugovarjali podelitvi meščanstva, 
ki ga je dobil šele leta 1742. Trgoval je s špecerijskim blagom, olje je prodajal predvsem 
cerkvam, magistratu pa smodnik, svinec, pergamente itd. Osem let je bil mestni sodnik.15 
Med pomembnejšimi trgovci je bil J. Pilgram. Prišel je iz Koroške, poročil se je z vdovo 
trgovca in prevzel njeno trgovino. Za meščana je bil sprejet leta 1751, leto pozneje se je 
včlanil v trgovsko družbo. Bil je špecerijski trgovec, trgoval pa je v večjem obsegu tudi 
z železnino in oljem. Leta 1762 je bil načelnik trgovske družbe, v letih 1771-1774 pa je 
bil župan.16 
M. Bartalotti je bil trgovec iz Wolfbacha na Koroškemu Ljubljanski meščan in član 
trgovske družbe je postal leta 1752, potem ko je kupil trgovsko pravico trgovca Lemacherja. 
Prodajalno je imel na Mestnem trgu. Nekaj časa je bil načelnik trgovske družbe. Leta 1768 
je bil izvoljen za župana; funkcijo je opravljal tri leta. Leta 1768 je skupaj z J. Desselbrun-
nerjem in L. Petzom kupil od L. Bogataja (Wogathey) nogavičarsko manufakturo v Višnji 
gori. Novi lastniki so v podjetje investirali 20.000 gold.. Toda leta 1772 je Bartalotti odkupil 
deleža obeh solastnikov in postal edini lastnik podjetja. Iz časa po letu 1772 sicer nimamo 
podatkov o poslovanju, pač pa se omenja, da se je Bartalotti leta 1790 preselil v Višnjo goro, 
kar dopušča domnevo, da je pletilnica nogavic takrat še poslovala.17 
Kot trgovec in kot tovarnar sukna se je uveljavil J. Desselbrunner. Rojen je bil v Kirsch-
dorfu na Gornjem Avstrijskem. V Ljubljani se je poročil s hčerjo trgovca Stiickhlerja, leta 
1753 je bil sprejet za ljubljanskega meščana in se je včlanil v trgovsko družbo. Od 1757 do 
1780 je bil njen podnačelnik. Trgoval je v večjem obsegu z manufakturnim blagom, bene-
čanski kramarji so zanj prodajali blago na Dolenjskem in Štajerskem. S trgovino pridobljeni 
denar je vložil v proizvodnjo sukna. Leta 1762 je skupaj z dunajskim trgovcem V. Ruardom 
kupil od F. Weitenhillerja suknarno na Selu pri Ljubljani. Kupnina je znašala za tovarniško 
poslopje 17.000 gold., zalogo sukna in materiala pa sta kupca morala plačati po tovarniški 
lastni ceni v letnih obrokih po 5000 gold, s 6%-nimi obrestmi. Desselbrunner je znatno 
povečal obseg proizvodnje, dozidani so bili novi objekti. Leta 1774 jé odkupil Ruardov last­
niški delež in postal edini lastnik. Leta 1781 je kot solatnika pritegnil sinova Jožefa in Janeza, 
leta 1788 pa je izstopil iz podjetja in ga prepustil sinovoma. Leto kasneje mu je bilo podeljeno 
plemstvo in kasneje še deželanstvo. Njegova glavna zasluga je bila suknarna, ki je prinašala 
denar v deželo. Kot že omenjeno, je bil Desselbrunner nekaj let tudi solastnik manufakture 
14 V. Fabjančič n.o.m. fol. 681 si.; Valentìe, Ljubljanska trgovina . . . str. 34 in 39. 
15 Fabjančič n.o.m. fol. 709 si. 
1 6 Fabjančič n.o.m. fol. 706 si. 
1 7 Fabjančič n.o.m. fol. 702 si.; Šorn, Začetki industrije . . . str. 91. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 2 223 
nogavic v Višnji gori. Ob smrti leta 1794 je vrednost njegove zapuščine znašala 29.965 gold., 
od tega 27.797 gold, terjatev proti sinu Janezu, takrat edinemu lastniku suknarne.18 
Ustanovitelj pomembnejše in trajnejše trgovske tvrdke je bil A. Domian, ki je imel 
špecerijsko trgovino. Prišel je iz Kobarida. Poročil se je z vdovo trgovca A. Marinerja ter 
pridobil na dražbi njegovo trgovsko pravico, ko je bila razprodana prezadolžena zapuščina. 
Domian je leta 1758 dobil meščanstvo in bil sprejet v trgovski ceh. Bil je uspešen trgovec in 
je prišel do večjega premoženja. Leta 1786 je postal lastnik baročne hiše poleg magistrata 
(Mestni trg 2). Umrl je leta 1799, svojima sinovoma je zapustil trgovino z blagovno zalogo v 
vrednosti 100.000 gold. Za glavnega dediča ostalega imetja je določil sina Franca, ki je moral 
mlajšemu sinu Ignaciju izplačati še 30.000 gold. Ženi je zapustil 10.000 gold., dvema hčerama 
je izplačal oziroma zapustil po 25.000 gold. Vrednost celotnega premoženja je torej gotovo 
presegala 200.000 gold. Sinova sta si leta 1804 izposlovala veletrgovsko dovoljenje po patentu 
iz leta 1774, po katerem sta dobila pravico opravljati tudi komisijske in menične posle ter 
trgovati z blagom na debelo.19 
J. M. Kuk, rojen v okolici Trbiža, je bil za meščana sprejet leta 1740 kot vinotoč. Bil pa 
je izučen trgovec, zato si je prizadeval, da pride do trgovine. Da bi dobil trgovsko pravico, 
se je spustil v pravdo z drugim tekmecem za trgovca. Končno mu je uspelo kupiti trgovsko 
pravico, leta 1751 je verjetno začel trgovati z manufakturnim blagom. Tedaj se je zapletel v 
pravdo s trgovsko družbo, ki ga ni hotela sprejeti za člana. Pravda je tekla kar celo desetletje, 
član trgovske družbe je postal šele leta 1761 proti plačilu pristopnine 92 gold., kar je bilo več, 
kot so običajno plačevali drugi trgovci. Mesto je pri njem kupovalo blago za kroje usluž­
bencev. Pridobil je s trgovino precejšnje premoženje. Leta 1754 je kupil hišo na Mestnem trgu 
za 16.200 gold. V letih 1766 do 1768 je bil ljubljanski župan.20 
Leopold Bogataj (Wogathei), sin škofjeloškega veletrgovca, je prišel v Ljubljano leta 
1757 kot trgovec in je kupil trgovsko pravico od Sebastiana pi. Reye. Meščansko pravico 
proti plačilu 53 gold, mu je magistrat podelil vkljub ugovorom ljubljanskega trgovstva. Nakup 
trgovske pravice in višina pristojbine za podelitev meščanstva kažeta, da je prišel v Ljubljano, 
čeprav še zelo mlad, s primernim kapitalom, ki je izviral iz očetove trgovine. Ni podatkov, da 
bi mogli presoditi, koliko in kako se je uveljavil kot ljubljanski trgovec. Med člani trgovske 
družbe ni omenjen. Poznamo ga le kot podjetnika, ki je v Višnji gori osnoval pletilnico 
nogavic in je organiziral med kmečkim prebivalstvom pletenje. Toda podjetje mu ni uspevalo, 
že leta 1768 ga je prodal.21 
O neljubljanskih trgovcih je nekaj znanega predvsem o tistih, ki so trgovali na debelo. 
Kot grosista v Kranju sta omenjena Franc Simon Jugovic in Nikolaj Oman. Jugovic (Žontar 
ga omenja kot trgovca iz Škofje Loke) je trgoval s platnom. Trgovci z več kapitala so orga­
nizirali platnarstvo kot domačo obrt ali stransko pridobitno dejavnost kmetov, ki niso več 
delali za domače potrebe marveč za trg. Po potrebi so oskrbovali izdelovalce platna z lanenim 
predivom in od njih potem odkupovali platno, ki so ga prodajali v Italijo. Opravljali so torej 
posle založnikov. Tudi Oman je trgoval s platnom. V Stražišču je bil veletrgovec Jožef Jenko. 
Pripadal je trgovski družini, ki je poslovala v Stražišču in v Loki. Leta 1749 ji je bilo 
podeljeno plemstvo z nazivom pl. Jenkosheim. Njihovo premoženje je izviralo skoraj izkl­
jučno iz kupčije s platnom. Jožef Jenko je trgoval tudi z žimarskimi izdelki. Brat Jurij Jenko, 
veletrgovec v Loki, je trgoval nekaj časa na Reki. V Loki je bila pomembna tudi trgovska 
družina Demšar. Matevž Demšar je bil predvsem trgovec in založnik v sitarstvu. S sinom 
Jožefom sta dosegla, da sta jima bili dodeljeni vasi Bitnje in Stražišče izključno za njujino 
manufakturo žimarskih izdelkov, kar je pomenilo, da so smeli prebivalci delati samo za to 
podjetje. Demšar je dobavljal žimarske izdelke vojaštvu, sita pa je izvažal tudi v Francijo, 
Holandijo, Anglijo in Španijo. Razen z žimarskimi izdelki je Demšar trgoval še s platnom. 
18 Sorn, Ljubljanska suknarna str. 62 si.; Slokar, Ljubljanska suknarna str. 70 si.; Valenčič, Ljubljanska 
trgovina . . . str. 33. 
19 Valenčič, Ljubljanska trgovina . . . str. 25 in 33; Müllner, n.o.m. 192 si. 
20 Fabjančič n.o.m. fol. 697 si.; Valenčič, Ljubljanska trgovina . . . str. 21. 
21 ZALj. Cod. 1/96 fol. 143 in 97 fol. 32; Šorn, Začetki industrije . . . str. 60 in 91. 
224 V. VALEN&C: TRGOVINA NA KRANJSKEM V 18. STOLETJU 
Nekateri loški trgovci so trgovali z železom in železnimi izdelki, proizvedenimi na loškem 
ozemlju, in živino, ki so jo občasno kupovali na Dolenjskem.22 
IV. 
Po inkorporacijski knjigi ljubljanske trgovske družbe je bilo v razdobju 1717-1814 
sprejetih v članstvo 106 trgovcev. Proti koncu stoletja je bila kramarjem priznana pravica, da 
smejo trgovati z raznim blagom, ki je bilo prej pridržano le trgovcem, in tedaj so se mogli 
nekateri kramarji včlaniti v trgovsko družbo. Vkljub temu se število trgovcev v Ljubljani do 
začetka 19. stoletja ni bistveno spremenilo, povečalo se je za nekaj prejšnjih kramarjev. V 
trgovski družbi niso bili včlanjeni nekateri grosisti, ki se s prodajo na drobno niso ukvarjali, 
nekateri pa so se včlanili, ker so si s članstvom želeli povečati ugled in veljavo. V zadnjem 
četrtletju se pri novo sprejetih članih pogosteje omenja, da trgujejo tako na drobno kot na 
debelo. Trgovska družba se je predvsem prizadevala, da se število trgovcev v Ljubljani ne bi 
povečalo, zato je zelo nerada sprejemala nove člane, večkrat ni hotela sprejeti v članstvo 
trgovcev, ki so si pridobili trgovsko pravico pri višjih oblasteh, potem ko so bili pri magistratu 
po njenem predlogu zavrnjeni. Seveda so se prizadeti trgovci potem obračali na višje instance 
tudi za sprejem v članstvo trgovske družbe in to tudi dosegli. Iz zadnjih desetletij 18. stoletja, 
ko je bila mestna in cehovska avtonomija odpravljena, je bilo več primerov, ko je morala 
trgovska družba inkorporirati trgovce po nalogu državne oblasti, inkorporacijsko pristojbino 
od takih članov pa je morala vplačati mestnemu ubožnemu zavodu. Med temi člani so bili tudi 
nekdanji kramarji.23 
Število novih trgovcev, ki so se v posameznih obdobjih včlanjevali, se je zelo spreminjalo. 
Od leta 1717 do 1750 je pristopilo 18 novih članov, v desetletju 1751 do 1760 pa se je včlanilo 
kar 12 trgovcev. Največ novih članov je pristopilo v času od 1780 do 1814. Bilo jih je 56, več 
kot polovica vseh, ki jih vsebuje inkorporacijska knjiga. Vzrok za tako povečanje je deloma 
v priznanju trgovske pravice velikim kramarjem; osmim je uspelo, da so si priborili dostop v 
družbeno članstvo. Najbrž pa so tudi politične in gospodarske razmere ob prehodu v 19. 
stoletje prispevale, da je večje število trgovcev zapustilo Ljubljano in so prihajali drugi. 
Vkljub številnejšemu včlanjevanju v trgovsko dražbo pa se število trgovcev v Ljubljani ni 
bistveno spremenilo. Leta 1754 je bilo 24 trgovcev in sicer 13 špecerijskih, 9 manufakturnih 
in 2 z železnino. Podatki za leto 1799 pa so izkazovali 28 trgovcev, 15 špecerijskih, 12 manu­
fakturnih in eden z niirnberškim blagom. Število špecerijskih in manufakturnih trgovcev se 
tudi do leta 1811 ni dosti spremenilo. Seveda pa trgovska družba ni zajemala vseh ljubljanskih 
trgovcev. Veletrgovci, ki dovoljenja za trgovanje niso pridobili na osnovi podedovanih ali 
kupljenih in drugače pridobljenih trgovskih pravic, niso bili vedno člani trgovske družbe. Tudi 
trgovci z deželnimi pridelki, trgovina z njimi je bila od leta 1768 prosta, se po večini niso 
včlanjevali. V Ljubljani pa se je proti koncu stoletja razvila obsežnejša žitna trgovina, s katero 
se je ukvarjalo po podatkih 1810 okrog 20 trgovcev. Magistrat je večino označil kot zasebnike, 
pet je bilo včlanjenih v trgovski družbi, nekateri izmed njih so trgovali tudi z drugim blagom.24 
Za ljubljanske trgovce obravnavanega obdobja je značilno, da so se najpomembnejši 
doselili iz drugih dežel. M. Zois je prišel z Bergamaškega, od koder je bil tudi veletrgovec 
P. A. Codelli, čigar trgovino je po njegovi smrti kupil. Od trgovcev, ki so bili omenjeni, so 
štirje prišli iz Koroške, posamezni so prišli iz Dolnje Avstrije, Štajerske, Goriške, Salzburga. 
Podatke o poreklu imamo le za nekatere trgovsce, toda kolikor moremo soditi po priimkih, 
so bili trgovci slovenskega porekla v manjšini. Od 106 članov trgovskega ceha jih je bilo 40 
z nedvomnim slovenskim priimkom, 32 jih je imelo nemške priimke, 15 italijanske, za 18 
priimkov pa jezikovni značaj ni določljiv, najbrž pa je več nemških kot slovenskih. Po samih 
priimkih sicer ne moremo presojati, kdo je bil Slovenec ali nemški domačin oziroma priseljeni 
tujec, vendar toliko prevladovanje tujih priimkov kaže tudi na prevladovanje priseljenih tujih 
22 J. Žontar, Platnarstvo in sitarstvo v loškem gospostvu v 18. stoletju, Loški razgledi III, 1956, str. 91 si.; P. 
Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo, Škofja Loka 1973, str. 287 si. 
23 Prim. Valenčič, Ljubljanska trgovina . . . str. 21 si.; inkoporacijska knjiga gl. op. 9. 
2 4 Prim. Valenčič, Ljubljanska trgovina . . . str. 21 si.; V. Valenčič, Žitna trgovina na Kranjskem in žitne cene 
od srede 17. stoletja do prve svetovne vojne, Ljubljana 1977, str. 49 si. in 58 si.; Müllner, Argo VII/1899, 11 si. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 2 225 
trgovcev. Kaže pa tudi, da je bila Ljubljana za tuje trgovce privlačna, ker so pričakovali 
uspešno poslovanje. Niso bili redki, ki so si pridobili znatnejše premoženje. 
V inkorporacijski knjigi trgovske družbe se le bolj redko pojavljajo isti priimki. Skozi sto 
let jih je bilo le 16, ki so se ponovili, največ le po enkrat, pet jih je bilo, ki se omenjajo 
trikrat. Poredkoma je trgovina prehajala od očeta na sina, nisem pa mogel ugotoviti nobenega 
primera, da se je nadaljevala v tretjo generacijo. Bilo je nekaj primerov, ko je po trgovčevi 
smrti lastnica trgovske pravice postala vdova, ko se je potem poročila s priseljenim trgovcem, 
je ta trgovino nadaljeval. 
O trgovcih v drugih kranjskih mestih ni toliko podatkov kot o ljubljanskih. Po podatkih 
seznama iz leta 1758 so imeli po večini slovenske priimke. V Kranju so bili trije trgovci s 
priimki, ki bi jih mogli označiti kot nemške, v vseh ostalih krajih pa morda štirje. Pri takem 
prevladovanju domačih priimkov je upravičena sodba, da so bili trgovci predvsem domačini. 
Glede škofjeloških trgovcev je že Blaznik ugotovil, da so potekali iz domačega kmečkega 
prebivalstva. Značilno zanje je bilo tudi, da se je s trgovino ukvarjalo po več članov v družini 
in da se je trgovina vzdržala v družinah skozi več generacij. 
Razen poklicnih trgovcev so se s trgovino ukvarjali deloma tudi kmetje. Kmečka trgovina 
je pri nekaterih vrstah blaga zavzemala večji obseg, bila pa je povezana s tovorništvom. Ker 
sem jo že posebej obravnaval, jo na tem mestu le omenjam s pripombo, da je v drugi polovici 
18. stoletja nazadovala. Vzrok je bil v nazadovanju tovorništva, ki ga je postopoma izpodrival 
cenejši transport blaga z vozovi.25 
S sliko o tedanji trgovini moremo dopolniti z nekakšno trgovinsko bilanco. Na podlagi 
podatkov mitninskih uradov za leta 1712-1721 so bila izračunana letna povprečja o 
blagovnem prometu med Kranjsko in deželami Štajersko, Koroško in Primorsko.26 Ta bilanca 
prikazuje obseg kranjskega uvoza in izvoza po vrednosti in deloma po količinah. 
Ljubljanski trgovci so kupili na sejmih v Gradcu, Boznu in drugod letno za 48.000 gold, 
blaga, ki so ga plačali deloma z oljem. Ni navedeno, kakšno blago je to bilo, verjetno pa so 
to bile predvsem tekstilije, ki so na sejmih prevladovale. Trgovci iz Novega mesta in drugih 
dolenjskih mest so na sejmih kupili blaga letno za 10.000 gold., iz Kranja in Radovljice, ki 
so se oskrbovali v Salzburgu, najmanj za 6000 gold, in iz Kamnika za nakup v Gradcu 1200 
gold. Škofjeloški trgovci so kupovali v Gradcu, Salzburgu, Vidmu in Benetkah, prodajali pa 
so v Italijo platno, pol volneno (mezlan) in drugo blago. Iz Beneškega so uvažali svilo, svilene 
izdelke in razne tkanine, presežek vrednosti uvoza, ki ga je bilo treba plačati, je zna'šal 12.000 
gold. Niirnberški trgovci so v Ljubljani prodali za 4000 gold, svojega blaga. Iz Štajerske so 
uvažali vino, žito, usnje, baker, črno pločevino, živino, prašiče itd. v vrednosti 52.744 gold, 
iz Koroške železo, jeklene izdelke, razne kovine in laneno predivo v vrednosti 130.467, iz 
Goriške in Trsta vino, sol in sadje v vrednosti 73.074 gold. Skupna vrednost uvoza je bila 
337.484 gold. 
Največja postavka je bila železo in jeklo v vrednosti 111.100 gold. Sledilo je vino z 
zneskom 79.546 gold., 10.879 tovorov je bilo primorskega za 65.174 godi., 1078 startinov za 
14. 372 gold, štajerskega vina. Iz Štajerske so uvažali tudi govejo živino v vrednosti 16.000 
gold., prašičev za 5000 gold., 3311 starov žita za 6365 gold, in 128 tovorov kož in usnja za 9252 
gold. Večja postavka je bilo laneno predivo, ki so ga uvozili iz Koroške za 14.210 gold. Na 
sejmih zunaj dežele so trgovci nakupili blaga za 77.200 gold., ni podatkov, za kakšno blago 
je šlo, brez dvoma je bilo to predvsem tekstilno blago. 
Pri izvozu blaga iz dežele je bilo na prvem mestu platno. Letno so ga izvozili povprečno 
1199 tovorov v vrednostio 242.497 gold. Ta postavka pa vsebuje kot tranzitno blago nemško 
in šlezijsko platno v vrednosti okrog 15.000 gold. Celotni promet s platnom v deželi so cenili 
na 500.000 gold., to je bil znesek, ki so ga poročila tedanjega časa ponovno omenjala. Druga 
25 V. Valenčič, Tovorništvo na Kranjskem, ZČ XXXV/1981, str. 243 si. 
2 6 AS, Rokopis 1/77 r, Kurze und gründliche Beschreibung der Interessen zwischen Steyer, Kärnten und Crain 
dann zwischen den Grafschaften Görz und Gradisca und den Hauptmannschaften Trieset und Fiume; Rokopis И/22, 
Notaten oder eigentlich Materialien zu weiterer Ausarbeitung des Herzogthums Krain betreffend, pag. 24 sl. 
226 V. VALENCIC: TRGOVINA NA KRANJSKEM V 18. STOLETJU 
večja postavka v izvozu so bili žeblji, ki so jih izvažali v Italijo do 1500 tovorov letno, za kar 
so prejeli s tovornino 44.675 gold. Izvoz razne železnine, jekla in drugih kovin je znašal 16.766 
gold., goveje živine, drobnice, prašičev in konj so izvozili v vrednosti 15.000 gold. Manjši 
izvozni postavki sta bili 10 tovorov sit za 4522 gold, in 510 stotov medu za 3017 gold. Trgo­
vinska bilanca vsebuje tudi dve postavki o dohodkih tovornine za tranzitno blago. V deželo 
je prihajalo letno 2536 tovorov olja iz Trsta in Reke, 1730 tovorov je bilo tranzitnih, tudi 
uvožena lanena preja je deloma šla naprej. Tovornina od tega blaga je znašala 18.241 gold. 
Transport 24.000 starov tranzitne soli pa je prinašal 18.000 gold. Skupni dohodki izvoza so 
dosegali 362.718 gold. 
Naslednja trgovinska bilanca je iz konca 18. stoletja.27 Po tej bilanci je izvoz znašal: 
železo 187.284 gold, 
voli 850 glav 38.250 gold, 
platno 2694 stotov 25.940 gold, 
kože 2080 kosov 3.460 gold, 
stavbni les in lesni izdelki 163.587 gold, 
razno steklo 2087 stotov 20.100 gold, 
vosek 250 stotov 15.000 gold, 
med 300 stotov 3.000 gold, 
sita iz konjske žime 49.150 gold. 
505.771 gold. 
Uvoz je bil naslednji: 
vino iz Štajerske 20.000 veder 120.000 gold, 
laško vino (welscher wein) 18.312 veder 109.872 gold, 
sladkor 620 stotov 24.800 gold, 
kava 280 stotov 11.200 gold, 
olje 1214 stotov 24.280 gold, 
začimbe, drogerijsko blago 5.940 gold, 
krojno blago 12.490 gold, 
svileno blago 22.002 gold, 
sol 132.000 gold. 
462.584 gold. 
Trgovinski bilanci iz začetka stoletja se med seboj zelo razlikujeta, razlika je v načinu 
sestave in v posameznih postavkah. Tako kot prva tudi druga bilanca ne zajema celotnega 
izvoza in uvoza, nekatere vrste blaga niso upoštevane. Med izvoznimi postavkami npr. ni 
živega srebra, ki je bilo morda najpomembnejše izvozno blago. V začetku stoletja je bila 
največja izvozna postavka 1199 tovorov platna v vrednosti 242.497 gold. Konec stoletja so 
letno izvozili 2694 stotov, to je okrog 900 tovorov, sicer precej manj, toda v vrednosti le 
25.940 gold., kar je le malo več kot desetina nekdanjega zneska. Razlika pri količini izvoza 
je verjetna, ni pa verjetno, da se je platno v teku stoletja pocenilo od 218 na 28 gold, za tovor. 
Druga izvozna postavka je bilo železo in železni izdelki. Po prvi bilanci je izvoz znašal 61.441 
gold., od tega žebljev za 44.675 gold., po drugi bilanci pa 187.284 gold. Ker je količina 
navedena le v prvi bilanci za žeblje, v drugi pa le skupna vrednost, ni mogoče presoditi 
pravilnost podatkov. Zdi se pa, da v začetku stoletja izvoz železa, razen žebljev, ni bil v celoti 
zajet. Tedaj se je z izvozom železa na veliko ukvarjal ljubljanski trgovec P. A. Codelli, svoje 
veliko premoženje si je mogel pridobiti le z večjim prometom, kot ga je izkazovala trgovska 
bilanca. Ta je med uvozom izkazovala tudi železo iz Koroške v vrednosti 111.110 gold. To 
uvoženo železo pa je bilo tudi izvoženo. Uvažal in izvažal je največ Codelli, za njim pa M. 
Zois. Koroško železo v prvi bilanci pri izvozu ni bila zajeto, medtem ko druga bilanca uvoza 
koroškega železa sploh ne vsebuje. V teku 18.stoletja je pomembna izvozna postavka postala 
sita in drugi žimarski izdelki. Od 10 tovorov sit vrednosti 4.522 gold, se je izvoz povečal na 
49.150 gold. Izvoz medu je ostal v istem obsegu, konec stoletja se je pojavil tudi izvoz voska 
27 A. Müllner, Argo VII/1899, 36, I.v.B., Kurz gefasste Beschreibung der zum innerösterreichischen Gouver­
nement gehörigen Länder gehörigen Länder Steiermark, Kärnten und Krain. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 2 227 
v vrednosti 15.000 gold. Precej se je povečal izvoz živine. Na novo je izkazan izvoz kož v vred­
nosti 3460 gold. V izvozu iz konca stoletja je druga največja postavka stavbeni les in lesni 
izdelki, v začetku stoletja izvoz lesa ni bil omenjen. Toda iz gozdov, ki so bili v zaledju Trsta 
in Reke je tudi pred 18. stoletjem šlo veliko lesa, stavbnega in za ladje,ter drv v obe obmorski 
mesti pa tudi v Benetke. Ti gozdovi so bili deloma na ozemlju Kranjske, ki je tedaj obsegala 
tudi severno Istro.28 Nova postavka je bilo tudi steklo. Proti koncu stoletja sta na Kranjskem 
začeli obratovati dve steklarni, ena na notranjskem Javorniku pri Cerknici, draga pa v vasi 
Pošakovo, sedaj občina Krško. Lastnik steklarne na Javorniku je bil tržaški trgovec, proiz­
vajala je letno za 30.000 gold, steklenine., navedba, da je bilo izvoženo za 20.100 gold, stekla, 
se nanaša brez dvoma na to steklarno.29 
V prvi bilanci se med uvoženim blagom sol ne omenja, konec stoletja pa je izkazan uvoz 
v vrednosti 132.000 gold., kar bi ustrezalo količini okrog 14.500 tovorov. Uvažali so jo seveda 
tudi v začetku stoletja in sicer okrog 12.000 tovorov.30 Sol je bila tedaj med najvažnejšimi 
postavkami uvoza, zato ni razumljivo, zakaj je sestavljalec prve bilance ni upošteval. Druga 
velika postavka je bilo vino. V začetku stoletja so ga uvažali v vrednosti 79.546 gold., 
goriškega vina je bilo 5565 tovorov, tržaškega 5314 tovorov in štajerskega 1078 startinov 
(okrog 2400 tovorov). Uvoz štajerskega vina je v tej bilanci prenizko izkazan; v drugem viru 
se omenja, da je zanašal 5147 tovorov, kar je bolj v skladu s poznejšimi podatki.31 Konec 
stoletja je bilo uvoženega 20.000 veder (okrog 10.000 tovorov) primorskega in 18.312 veder 
(okrog 9200 tovorov) štajerskega vina v skupni vrednosti 229.872 gold. Kot kažejo podatki, 
se je cena vina znantno dvignila, povprečna vrednost tovora je bila po prvi bilanci okrog 6 
gold., po drugi strani pa 12 gold. Količinsko je uvoz primorskega vina nekaj nazadoval, 
povečal pa se je uvoz štajerskega v toliki meri, da je bil celotni uvoz večji kot v začetku 
stoletja. Kot uvoz soli tudi olje ni bilo upoštevano v prvi bilanci. Po podatkih v drugem viru 
so iz Trsta in Reke v tistem obdobju uvažali letno povprečno 2536 tovorov olja, od tega je 
šlo 1060 tovorov na Štajersko in druge dežele.32 Po bilanci konec stoletja je uvoz olja znašal 
1214 stotov (okrog 400 tovorov) v vrednosti 24.180 gold. Razlika med obema postavkama je 
prevelika, da bi mogli verjeti v pravilnost podatkov. Zdi se, da bilanca ni zajela vseh količin 
uvoženega olja. Po podatkih za desetletje 1712-1721 je bilo uvoženih iz Spodnje Štajerske 
3311 stotov (1655 tovorov) žita v vrednosti 6365 gold, in 128 tovorov kož in usnja v vrednosti 
9.252 gold. Konec stoletja ni žita in usnja med uvoznimi postavkami. Za konec stoletja ni 
uvoza žita, vendar je znano, da so tedaj žito na Kranjsko še uvažali. Kranjska je že v prvi 
polovici 18. stoletja, če je bilo zaradi slabe letine potrebno, uvažala hrvaško in ogrsko žito, 
konec stoletja pa je ta uvoz imel že precejšen obseg. Uvoženo žito so ljubljanski trgovci nato 
izvažali preko Trsta v tujino. Ob slabih letinah so začeli uvažati preko Trsta in Reke koruzo 
na kraška področja v deželi. Obravnavani bilanci ne vsebujeta tega žitnega uvoza, ker se 
omejujeta le na odnose Kranjske s Koroško, Štajersko in Primorsko. Tudi ne omenjata izvoza 
kranjskega žita, opravljali so ga največ tovorniki, ki so ga v primorskih mestih zamenjavali 
za sol, olje in vino. Deželno glavarstvo je leta 1766 na osnovi ob davčni rektifikaciji ugotov­
ljenega pridelka žita menilo, da bi bilo za morebiten izvoz na razpolago 11.250 tovorov 
pšenice.33 Pomembna uvozna postavka je bilo tekstilno blago. V prvi bilanci so navedeni 
zneski, ki so jih kranjski trgovci porabili za plačilo na sejmih v drugih deželah in državah 
kupljenega blaga. Navedeni zneski, skupaj 77.200 gold., so verjetno le približne cenitve ne pa 
ugotovitve kakšnih dejanskih podatkov. Pri tem gre predvsem za tekstilno blago. Bilanca 
konec stoletja pa izkazuje postavki krojno blago za 12.490 gold, in svileno blago za 22.002 
gold. Razlika je prevelika, da ne bi podvomili v pravilnost teh številk, ni pa mogoče ugotoviti, 
kje je napaka. Novo uvozne postavke konec stoletja so bile sladkor, kava in dišave ter droge-
rijsko blago, ki jih v začetku stoletja ni bilo v bilanci. Na drugi strani pa se konec stoletja ne 
2 8 V. Valenčič, Nekdanji deželnoknežji gozdovi na Primorskem, Gozdarski vestnik, XIV/1956, str. 239 si. 
29 V. Valenčič, Steklarna na notranjskem Javorniku, Kronika III/1955, str. 87 si. 
3 0 Valenčič, Tovorništvo na Kranjskem, ZČ XXXV/1981, str. 266. 
3 ' Prim. Valenčič, Tovorništvo na Kranjskem, str. 257 si. Na tem mestu je bila količina v bokalih preračunana 
v tovore v razmerju 90 bokalov na en tovor. 
32 Prim. Valenčič, Tovorništvo na Kranjskem str. 257. 
228 V. VALENCIC: TRGOVINA NA KRANJSKEM V 18. STOLETJU 
omenja uvoz žganja, sadja (južnega) in morskih proizvodov, kar je bilo zajeto v prvi bilanci 
in so tudi pozneje stalno uvažali. 
Bilanci torej nista zajeli vsega uvoza in izvoza pa tudi pri posameznih postavkah, ki jih 
vsebujeta, je bilo več pomanjkljivosti. Vkljub temu pripomoreta k boljšemu spoznavanju 
obsega in značaja trgovskih odnosov kranjskega gospodarstva s sosednimi in tudi drugimi 
deželami. Najvažnejše izvozne postavke so bile platno, železnina, izdelki iz žime, stavbni les 
in lesni izdelki, bilanca iz konca stoletja izkazuje kar precejšen znesek za izvoz stekla. 
Glavnino izvoza so tvorili izdelki fužinarskih obratov, proizvodi domače in druge obrti, 
kmetijstvo je k izvozu prispevalo živino in izdelke čebelarstva. Žita sicer med izvoznimi 
postavkami ni bilo, dasi so v manjših količinah izzvažali tudi nekaj domačega pridelka. Pri 
uvozu so bile glavne postavke vino, olje, sol, tekstilno blago, nato sladkor, kava, dišave. 
Uvažali smo blago in proizvode, ki jih na Kranjskem nismo pridelovali ali proizvajali ali pa 
domača proizvodnja za potrebe ni zadostovala, kot je bilo pri vinu in tekstilijah. 
Zunanja trgovina je sicer sodila v področje poklicnih trgovcev in je bila v 18. stoletju na 
splošno svobodna. Vendar je bil izvoz žita večkrat mogoč le s posebnimi dovoljenji. Trgovina 
s platnom je bila deloma v rokah kmečkih trgovcev. Meščanski trgovci so si prizadevali, da 
bi si pridobili pri tej trgovini večji delež. Leta 1724 je 15 ljubljanskih trgovcev nameravalo 
ustanoviti družbo, ki naj bi dobila monopol za izvozno in uvozno trgovino na Kranjskem. To 
jim ni uspelo, kot posamezniki pa so se le redki v večji meri ukvarjali z izvozom.34 Z izvozom 
platna so se ukvarjali zlasti v Skofji Loki člani trgovskih družin Jenko, Jugovic in Demšar. 
Tudi nekateri ljubljanski trgovci so občasno posegli v trgovino s platnom. Škofjeloška trgovca 
Jožef Jenko in Jožef Demšar sta bila založnika sitarskih izdelkov in imela največji delež pri 
izvozu.35 Glavni izvoznik železnine je bil M. Zois, ki je bil tudi lastnik najpomembnejših 
gorenjskih fužin, izvoz žebljev pa so opravljali tudi kmečki tovorniki. Posamezni trgovci so 
bili udeleženi pri izvozu medu. Niso pa znani podatki o morebitni udeležbi trgovcev pri izvozu 
stavbnega lesa in lesnih izdelkov. Najbrž so stavbni les izvažali predvsem podjetniki, ki so se 
ukvarjali z njegovim pripravljanjem in lastniki žag. Prodajo in izvoz lesnih izdelkov, ki jih 
označujemo kot suho robo, pa so opravljali predvsem kmečki tovorniki, mnogi od teh so jo 
tudi sami izdelovali. Izvozna trgovina je bila torej le deloma v rokah meščanskih trgovcev. 
Tega se je zavedala tudi državna oblast, ki je leta 1786 ob potrditvi pravil trgovskega ceha 
opozorila, naj trgovci prodajajo domače proizvode tudi v tujino in naj se ne omejujejo le 
na prodajo na domačem tržišču.36 
Pri uvozu tujega blaga so bili meščanski trgovci udeleženi še v manjši meri kot pri izvozu 
domačih pridelkov in izdelkov. Vino so uvažali največ kmečki tovorniki, ki so nosili v 
primorska mesta in na Goriško žito in drugo blago ter ga zamenjavali za vino. Gorenjski 
tovorniki so tovorih v Primorje žeblje, vračali so se s tovori vina, ki so ga doma prodajali.37 
Pri ljubljanskih trgovcih ni omembe, da bi kdo uvažal vino in tudi ne o posebnih vinskih 
trgovcih. Mnogo vina so nakupili v drugih deželah gostilničarji in vinotoči sami. Ljubljanski 
gostilničarji so kupovali v prvi polovici 18. stoletja zlasti primorska in goriška vina, pozneje 
tudi štajerska. Leta 1800 je mariborski vinski trgovec dobil dovoljenje za prodajo na veliko 
v Ljubljani za štajerska vina. Štajersko vino je v Ljubljani prodajal oskrbnik škofijskega 
zemljiškega urada, goriško vino pa vinotoč vicedomskega urada.38 
Trgovina s soljo je bila pred 18. stoletjem v rokah kmečkih tovornikov, ki so jo v 
primorskih mestih dobivali v zameno za žito. V začetku 18. stoletja pa je bil v prometu s soljo 
uveden državni monopol. Sol so prodajala državna skladišča. Kmečki tovorniki so zato 
izgubljali dotedanje mesto v trgovini s soljo, začeli pa so v trgovino posegati trgovci in špedi­
terji trgovskega blaga. V začetku druge polovice stoletja je bila solna trgovina v Ljubljani v 
rokah špediterjev iz Postojne, Planine, Logatca in Vrhnike. Pozneje je bil promet s soljo 
33 Valentìe, Žitna trgovina . . . str. 31, 43 si., 48; prim, tudi Tovorništvo na Kranjskem. 
34 Valenčič, Ljubljanska trgovina . . . str. 9. si., 31 si. in 38 si. 
35 Gl. op. 22; prim. Valenčič, Ljubljanska trgovina . . . str. 38 si. 
56 Valenčič, Ljubljanska trgovina . . . str. 17. 
37 Valenčič, Tovorništvo na Kranjskem, str. 250 in 252. 
38 V. Valenčič, Gostinska in živilska ter higienska in zdravstvena obrt, Razprave Zgodovinskega arhiva Ljubljana 
zv. 4 (1977), str. 104, 108, 110. 6 ' ' ' 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 2 229 
zopet preurejen, prodaja soli je bila dana v zakup. Konec stoletja so vkljub vsem spre­
membam kmečki tovorniki imeli svoj delež v tej trgovini zlasti pri prodaji na Koroškem in 
Štajerskem. Tudi nekateri ljubljanski trgovci in špediterji so tedaj trgovali s soljo.39 
V rokah trgovcev je bila deloma tudi trgovina z oljem, deloma pa s z oljem trgovali 
tovorniki. Med ljubljanskimi trgovci z oljem se omenjajo zlasti F. M. Perr, J. J. Pilgram in 
M. Zois, ki je imel v Trstu posebej urejeno skladišče za olje. Precejšen del uvoženega olja 
so trgovci izvozili v druge dežele. 
Tekstilno blago so uvažali trgovci-manufakturisti, kupovali so ga največ na mestnih 
sejmih v drugih avstrijskih deželah, v Gradcu in na Dunaju. Deloma so uvažali angleško, itali­
jansko in moravsko sukno, v večjih količinah je prihajalo sukno iz Cenede na Beneškem, ki 
so ga deželni stanovi kupovali za vojaštvo v Vojni krajini. Ko pa je bila ustanovljena suknarna 
na Selu pri Ljubljani, je bil uvoz tujega sukna otežen, pozneje celo prepovedan. Z nasta­
janjem tekstilne industrije v državi so v trgovini začeli prevladovati domači proizvodi.40 
Po podatkih iz srede stoletja je sladkor uvažalo osem ljubljanskih trgovcev, trije so ga 
dobivali iz Hamburga, eden iz Amsterdama, največ pa po morski poti preko Trsta, eden je 
kupoval v Trstu, trije pa pri novo ustanovljeni sladkorni rafineriji na Reki. Reški sladkor je 
prodajal tudi A. Domian, ki je bil faktor reške rafinerije. Leta 1763 je bil v njeno korist 
prepovedan uvoz tujega sladkorja. To je trajalo do leta 1775, ko je potekla 25-letna doba 
izključne pravice reške rafinerije za proizvodnjo sladkorja.41 O virih uvoza kave ni ne­
posrednih podatkov, v poročilu trgovskega ceha o stanju trgovine pa vidimo, da so trgovci 
izgubljali kupce, ki so se s sladkorjem, kavo in drugim špecerijskim blagom oskrbovali sami 
v Trstu in na Reki, potem ko sta postali leta 1719 prosti luki in tudi glavni tržišči kolonialnega 
in špecerijskega blaga za naše dežele. Konec stoletja uvedene olajšave pri carinjenju uvoza 
do 50 funtov sladkorja ali kave so prebivalce Kranjske še bolj vzpodbujale za kupovanje 
v Trstu in na Reki.4 2 
Valenčič, Tovorništvo na Kranjskem, str. 264 si. 
Valenčič, Ljubljanska trgovina . . . str. 37. 
V. Valenčič, Sladkorna industrija v Ljubljani, Knjižnica Kronike, 1957, str. 12 si. 
V. Valenčič, Ljubljanska trgovina . . . str. 37 si. 
Zusammenfassung 
DER HANDEL IN KRAIN IM 18. JAHRHUNDERT 
Vlado Valenčič 
Nach einem Verzeihnis von 1758 gab es damals im Lande Krain 85 Handelsleute, davon 40 in 
Ljubljana, 35 in den oberkrainerischen und 10 in den unterkrainerischen Städten. Unter ihnen 
waren 9 Grossisten und in Ljubljana auch 15 Krämer. Über die Geschäftstätgkeit und die Vermö­
gensverhältnisse ist nur für wenige Handelsleute einiges bekannt. Etwas besser sind wir über aus 
der Gegend von Bergamo stammenden Michelangelo Zois unterrichtet. Er betrieb vor allem Eisen­
handel; die Ausfuhr von Eisenprodukten aus Krain und teilweise auch aus Kärnten nach Italien 
war in seinen Händen. An der Einfuhr war er beteiligt mit Baumwolle aus Kleinaisen und mit 
Schafwolle und Öl aus Italien. Mit seiner Geschäftstätigkeit erwarb Zois ein Vermögen von fast 
einer Million Gulden. Die übrigen Handelsleute blieben weit zurück, zwei von ihnen erreichten 
etwa 200.000 Gulden und nur einzelne kamen an 100.000 Gulden heran. Grössere Vermögen 
erwarben die oberkrainerischen Exporteure von Leinwand und Roßhaarsieben; sie betätigetn sich 
auch als Manufakturisten. 
Zwischen 1717—1814 sind in die Handelsgesellschaft von Ljubljana 106 Handelsleute inkorpo­
riert worden. In den Jahren 1717-1750 ließen sich 18 Handelsleute inkorporieren, im Jahrzehnt 
1751-1760 jedoch 12, in der Zeit 1780-1814 sind 56 neue Mitglieder beigetreten. Doch die Zahl 
der Handelsleute in Ljubljana blieb stabil, in der ersten Hafte des Jahrhunderts waren es ständig 
rund 24, im Jahre 1799 28, da sich inzwischen auch die Großkrämer inkorporiert haben. Die 
Händler von Landesprodukten wurden nur ausnahmsweise Mitglieder der Handelsgesellschaft. 
Bedeutender wurde am Ende des Jahrunderts der Getreidehandel, damals gab es etwa 20 
Getreidehändler. 
230 V. VALENClC: TRGOVINA NA KRANJSKEM V 18. STOLETJU 
Erfolgreich und vermögend wurden besonderes die aus anderen Ländern eingewanderte 
Handelsleute. Soweit sich nach den Familiennamen schließen läßt, waren die meisten der einge­
wanderten deutscher Abstammun, doch es war auch eine größere Anzahl von Italienern unter 
ihnen. Die slowenischen Handelsleute bildeten nicht die Mehrzahl des Handelsstandes von Ljub­
ljana. In anderen Städten jedoch überwogen die Einheimischen. Charakteristisch für die Handels­
familien in Ljubljana war es, daß der Handelsberuf nur selten auch in der zweiten Generation 
weiter geführt wurde. 
Es sind uns auch einige Daten über den Umfag und die Zusammensetzung des Handelsver­
kehrs von Krain mit den benachbarten Ländern Steiermark, Kärnten und Küstenland bekannt. In 
dem zweiten Jahrzeht des 18. Jahrhunderts wurden Waren im Werte von 337.484 Gulden einge­
führt und für 362.718 Gulden ausgeführt. Die wichtigsten Einfuhrwaren bildeten Eisen, Wein und 
Textilien, von den Ausfuhrwaren standen an erster Stelle Eisenprodukte und Leinwand. Nach der 
Handelsbilanz am Ende des Jahrunderts betrug die Einfuhr 462.584, die Ausfuhr aber 505.771 
Gulden. Wein und Salz bildeten mehr als drei Viertel der ganzen Einfuhr, weitere Einfuhrposten 
waren Zucker Kaffe, Baumöl, Seidenstoffe. Die großen Posten an der gesamten Ausfuhr waren 
Eisenprodukte, Bauholz und Holzwaren mit einem Anteil von etwa 70%. Beachtungswert war 
auch die Ausfuhr von Roßhaarsieben, Ochsen und verschiedenen Glasprodukten. Die beiden 
Handelsbilanzen sind zwar mangelhaft, teils sich widersprechend, nicht alle Ein- und Ausfuhr­
waren sind beachtet worden. Deswegen geben sie nur ein unvollkommenes Bild des damaligen 
Außenhandels des Landes Krain. 
KRONIKA 
Časopis za slovensko krajevno zgodovino 
Sekcija za krajevno zgodovino Zveze zgodovinskih društev Slovenije že vse od leta 
1953 izdaja svoje glasilo — »Kroniko«. Revija je ilustrirana in poleg poljudno-znan-
stvenih prispevkov iz slovenske krajevne zgodovine pogosto objavlja tudi razprave in 
članke, ki po svoji problematiki presegajo ozke lokalne okvire. »Kronika« ima namen 
popularizirati zgodovino in zato poroča o delu zgodovinskih ustanov in objavlja ocene 
novih knjig, pomembnih za slovensko zgodovinopisje. 
»Kroniko« lahko naročite na sedežu Zveze zgodovinskih društev Slovenije, 61000 
Ljubljana, Aškerčeva 2/1. Po izredno ugodnih cenah so na razpolago tudi večinoma 
vsi starejši letniki revije. 
V seriji »Knjižnica Kronike« so doslej izšle naslednje publikacije: 
- Milko Kos, SREDNJEVEŠKA LJUBLJANA, topografski opis mesta in okolice 
(1955), 96 strani. 
- Igor Vrišer, RAZVOJ PREBIVALSTVA NA OBMOČJU LJUBLJANE (1956), 
72 strani. 
- Vlado Valenčič, SLADKORNA INDUSTRIJA V LJUBLJANI (1957), 68 strani. 
- Sergij Vilfan - Josip Černivec, ZGODOVINA LJUBLJANSKE MESTNE HIŠE 
(1958), 128 strani. 
- Peter Vodopivec, LUKA KNAFELJ IN ŠTIPENDISTI NJEGOVE USTANOVE 
(1971), 104 strani.