Š. Rutar: Narodne pesni koroških Slovencev. 735 N&rodne pesni koroških Slovencev. Zbral in na svetlo dal prof. J. Scheinigg. Tiskala in založila Kleinmavr & Bamberg. V Ljubljani 1889. VII + 4^3 stranij. Cena 1 gld. 70 kr. I. edaj, ko je že več časa zavladala prava poetična suša na leposlovnem polji slovenskem mora vsakega tembolj razveseliti tako obsežna in kritično urejena zbirka čiste, nepokvarjene narodne poezije, kakor še zdaj teče v močnih potokih in bistrih studencih med že na pol pozabljenimi koroškimi Slovenci. In ravno zato je navedena zbirka tem večjega kulturno-zgodovinskega pomena, ker je glasno govoreč »pojav iz Korotana, da koroški Slovenci še žive, vsaj v pesnih.« Narodna pesen je najvernejši izraz narodovega mišljenja in čutenja in dokler bodo južni Korošci med seboj slovenski prepevali, smatrati jih bo moral vsak trezno misleči opazovalec za prave Slovence, in tudi ako bodo svetom še bolj nemški občevali, kot sedaj. Čuditi se moramo, da slovensko narodno petje živi še v takih krajih, ki so že na pol ponemčeni, n. pr. v ožji okolici celovški, ali pa ob Vrbskem jezeru. Zrelec (Ebenthal) je n. pr. le tri četrti ure od Celovca oddaljen in vender nahajamo v Scheimggovi zbirki 71 narodnih pesnij iz tega kraja. Tudi najbolj izpostavljeni velikovški okraj je zastopan po narodnih pesnih iz Tinj (Tainach) in še celo iz Timenice, Ottnanj (Ottmanach) in Djeks (Diex), torej iz krajev, ki leže ob najsevernejši slovenski meji blizu Visoke Ostrovice, je mnogo pesnij v naši zbirki. Sicer je pa izmed resnejših pesnij največ nabranih v Ziljski dolini, kjer je okoli 19.000 Slovencev svoje šege, običaje in noše ohranilo skoro nepopačene do najnovejših časov. Istotako so Ziljani vedno radi popevali in Stanko Vraz je pisal ob svojem času, »da se, kolikor on ve in zna, največ prepeva na Žili.« Za Ziljani pridejo Rozani v ožjem pomenu (čez 10.000 duš), t. j. prebivalci »Zvrhnjega (gorenjega) Roža«, kateri so med koroškimi Slovenci na glasu, da »Rožan je pevec rojan.« Iz te doline je največ pesnij zapisanih v Podgorjanih (Nemci pravijo temu kraju »Maria Elend«!) in v Št. Jakobu z bližnjimi Le-sami, čeravno so tudi Sveče in še nekatere druge vasi precej dobro zastopane. 736 S. Rutar: NaVodue pesni koroških Slovencev. Drobnejših pesnij je nabral g. prof. Scheinigg največ v svoji domačiji v Borovljah in bližnjih vaseh spodnjega Roža, kakor v Med-brovnicah (Unterferlach), v Kozentavri, pri St. Lenartu, na Glinjah, v Smarjeti itd. Vender pa je iz vse zbirke spoznati, da se narodna pesen slovenska še najbolj goji po nizkem, precej ravnem gorovji Zadnice (Sattnitz) med Vetbskim jezerom in med Dravo. S teh ploskastih hrbtov in položenih obronkov nahajamo nadprimerno veliko število narodnih pesni v Scheiniggovi zbirki, zlasti pa so nenavadno dobro zastopani v kraji: Podkrnos (Gurnitz), Radišče (Radsberg), že omenjeni Zrelec, Viš-polje (Maria Rain), Kotmaravas (Kottmannsdorf), HodišČe (Keutschach), Bilčaves (Ludmannsdorf) in Skojice (Schiefling). Najmenj narodnih pesnij se čuje po Podjunskem (Jaunthal), kjer stanuje okoli 50.000 Slovencev v nepretrganih seliščih. Po mnenji g. zbiratelja provzrokuje to čudno prikazen značaj podjunskega govora, koji ne ugaja petju tako, kakor ziljsko in rožansko narečje- v v Vender jih je v zbirki še precej iz St. Mihela, Klobasnice in Železne Kaplje. — Tudi oddaljena in po nemškem Trbizi ločena Kanalska dolina ni v zbirki posebno dobro zastopana, ker nahajamo v nji le ne- v koliko pesnij iz Zabnice, Lipalje vasi in iz Ukev. Nasproti pa je št iri vrst i čnica zelo razširjena po vsem slovenskem delu Koroške. Zlasti pa se kaže, da imajo celovška okolica, Zadnica in Borovlje najbogatejši zaklad takih pesenc. »One so jasen dokaz nemškega vpliva, kajti poskočnice so pristna last južno-nemškega, zlasti bavarskega plemena.« Tako vidimo, da se slovenska pesen tudi ob najskrajnejši jezikovni meji, deloma po že na pol ponemčenih krajih še vedno krepko razlega in neprenehoma koroške Slovence njih narodnosti spominja. Kdo bi mogel tukaj čisto-kulturni pomen narodnega pesništva tajiti? — Da, upati smemo celo, da se Scheiniggova zbirka celo med pri-proste slovenske Korošce razširi, da v njih probudi narodno čutenje in oživi njih narodno samozavest, ter da se bodo ob nji tako ogrevali in unemali, kakor n. pr. dalmatinski Hrvat o Kačičevi »Pesmarici«. Da bi se pa ta namen tem lože dosegel, bilo bi dobro, ko bi n. pr. »Družba sv. Mohorja« izdala krajšo in cenejšo pesmarico za koroške Slovence, v katero naj bi se sprejele le najlepše pesni iz Scheiniggove zbirke, zlasti pa junaške pesni. Zbirka koroških pesnij nam je podala nov dokaz, da Slovenci v Gorotanu niso posebna veja slovenskega naroda, kakor bi to koroški Nemci radi svetu dopovedali, nego da se niti jezikovno, niti narodnostno od drugih Slovencev prav nič ne ločijo. V vsi govorici ko- S. Rutar: Ndrodne pesni koroških Slovencev. 737 roških Slovencev je namreč ni oblike, ki bi se ne dala iz slovenske slovnice pretolmačiti in po nje pravilih opravičiti. In kakor ni nobene jezikovne razlike (razven dijalektične), tako nahajamo tudi po koroških narodnih pesnih ravno tiste misli in tiste motive, kakor pri narodnih pesnih ostalih Slovencev. Nekatere narodne pesni so se na Koroškem ohranile še celo bolje in prvotneje, nego drugod po Slovenskem. In to je zel6 važno, ker se bode dala marsikatera sedaj že popačena narodna pesen rekonstruirati, t. j. po primerjanji različnih tekstov in inačic (verzij) spraviti v prvotno, blago-glasnejšo obliko. Razven v formalnem oziru je Scheiniggova zbirka še posebne važnosti tudi v jezikoslovnem in sicer prvič, ker nam podaje neke posebnosti koroškega narečja, drugič pa, ker se iz nje jasno vidi, kako je germanizacija med Slovenci napredovala in si tudi v domači govorici pridobivala vedno širših tal. Opazuje se namreč prav lahko, kako so mlajši nemški, ali po nemško zaviti izrazi starejše, slovenske izpodrivali in se sčasoma popolnoma na njih mestu udo-mačevali. Vender pa s tem Nemci niso dosegli ničesar druzega, kakor da imajo sedaj v slovenski govorici žive priče, kakšen je bil nekdaj nemški jezik, ali bolje: kako so Nemci pred mnogo stoletji nekatere besede izgovarjali! V podkrepljenje te trditve primerjaj naslednje vzglede: Na str. 27. se čita od »ogla mirnastega« (mir = zid), na str. 191. od »mirnaste šiše«, povsod drugod pa le o »kamri velbani«. Na str. 397. je štalica mirnata, kamra pa velbana. Na str. 43. »pobiči v mislih imajo«, na str. 41. pa »si nove rate (Ratschlage!) skladajo.« Na str. 46. stojita nemški in slovenski izraz kar jeden poleg druzega: »Ozdravim te gvišno resen«, kakor se je tudi po Tolminskem poprej slišalo moliti: »Bog nam daj večen leben, večno življenje!« Na str. 58. čita se še: »Stoji tam vrtič zagrajen«, takoj potem pa: »Stoji gartlč zagrajen«, ali pa tudi »garteljč« (str. 100) in »gartelc« (str. 143.). Namesto pisati čitaš pogosto »šribati« in »šribanje« namesto pisanje. Na str. 206. stoji sprejemava me, kmalu za tem na isti strani pa »poglajtava me«. V starejših pesnih imenuje dekle izvoljenca svojega: ljubrej, ali pa pobič, pob; v novejših pa vedno le »šocej, šocile«. Tako je tudi iz lepa, lapa nastalo »zavber«, iz venUi »krenčič«, iz misliti »žinjati« (sinnen), str. 234.: »k na žinjaj, k na misli« itd. Ali je špan, španič (za tovariš) in španinja (tovarišica) naravnost od nemškega »Gespann, Gesponnsin« vzeto, ne vem povedati. Takih grdih in prav nepotrebnih nemčiznij je v Schei-niggovi zbirki prav mnogo, n. pr. fraj man (krvnik), degnet (Degen), 47 738 S. Rutar: Narodne pesni koroških Slovencev. pavka, prangati (v pomenu izprehajati, šetati!), fajntati, šajdati, zašri-bati, noter vzeti, pried holtati (očitati), hore prirasti, bodrati (fordern), unišati ali umšati (wiinschenl), an gre, bok djati, cu iti, c'beč (preveč) c'počasno. c'kasno, c'pozdi, eršt, prif, gonc fajn, moglih, krahna, kaku (Kuckuck), jungfrava, krienec (krancelj), šlankl, flavzne, fopati, triebati (treiben), fiajškar itd. Zelo čudne so mešane, slovensko-nemške pesni, n. pr. na str. 18. z Žile: »Das Dienal is aufstonden, Je zgdda v cerkev sva, Hot schon Ringel gfunden Na zelienan travnči.« Ali pa na str. 226. iz celovške okolice: »Diendle, wo hast denn dei Kamerle, Dočva, čoj postel stoji? Ueber zwa Stieglan must aufegehn, Tovne na poti k ni.« Semtertja se nahaja tudi nekaj italijanskih tujk, ker so Korošci poprej mnogo z Italijo občevali, n. pr. facanetelj, masa hudo (tako tudi na Tolminskem navadno), vorna (orna), kandela (sveča), brajda (vinograd), batalija. Pa tudi slovenski jezikoslovec bode našel v Scheiniggovi zbirki marsikatero »sladko koreninico«, toda še več trdih orehov. Naj poprej je zanimivo zvedeti, da je na Koroškem mnogo hrvaških izrazov doma, ki se drugod po Slovenskem sedaj več ne rabijo, kar dokazuje, da so morali poprej tudi nekoroškim Slovencem biti znani in da torej koroški in štajerski Nemci po krivem dolže književno slovenščino, da se je olišpala s hrvaškim perjem. V to vrsto spadajo besede: zec (str. 181. in 403.), granica (37.) in hran'ca (167.), kriva (166.) v pomenu »falsch«; vdati se, vdajati se v pomenu »možiti« (oba glagolja stojita časih drug pri drugem, n. pr. str. 52. in 70); besi biva (193.) je ostanek aorista: du warst gewesen; plakati se (jokati se, str. 22.). Čudna je končnica samostalnikov na ej: Uršej, kolej, moštej, pilej (puškar), gen. pilfja, fem. pilenca in še celo Mojcoj (Mojca, Mica str. 385, 389.), ljubej, šocej, atej, dedej, čolej (čevelj), cizej, dižej (215: dež), snihoj (156.), vozej (tudi: vuezij), poljubej (zraven: poljublij, po-ljublija in polubek, str. 177., tako tudi: konjij, konjija. Nekateri samostalniki imajo nenavadno obliko: pvaninčica (planšarica), purpelica in prapolica (prepelica), pumpava (kompava), pub (pob) itd. Mnogi glagoli se drugače sprezajo: pojati (169.) = peti, pov (173.) = pel, spev- S. Rutar: Narodne pesni koroških Slovencev. 739 ljati (174.) in spevljet (175.), trupljet (69.), odpomieniti (159.), zajuckati zraven zavrisniti. »Dražiti (draženje)« se konstruira kot »prašati« (koga po kom) in spominjati se do koga«. »Zad priti« pomeni: nazaj (nazad) priti; pipati se = trgati se. V rabi je še splošno glagol »roditi za koga« (201.). Čudne se nam zde dalje naslednje oblike: svitati v pomenu : svetiti; sojem (sijem); punati, pumnati (pomniti); povoti (povedati); nati, nav (nehati, pustiti); pošlam, poslati; stakati (točiti). Pridevnik: slovensk se glasi v koroškem narečji »sovonj« (beneško »slovenj«, 3). Gorenj pomeni na Koroškem: »zvrhnji« (n. pr. Zvrhnji Rož, str. 233.); boren (ubožen) je »burn« ; dolgo se izgovarja »dunho« (n. pr. »dunh čas« str. 249., »dunje noči« str. 223.); zadnji je »šlinji« (poslednji, n. pr. »šlinjobart = zadnjikrat); »pozdi« = pozno, »prihodi« = zgodaj; oni se izgovarja »guvni«, in »hueni«, genetiv »hu- v enaha« (str. 190.). Čuden je tudi genetiv »nikueherja« (223.) = nikogar. Pridevnikova končnica na s ki se izpreminja v »šči«: nemšči, zavberšči, tako tudi »taci«, »vsači« (namesto taki, vsa i). Temu nasproti pa čitamo obliko »pomaran^ica (str. 46.), Rožan^ica« itd. Tudi pred e se izpreminja k v c: »čej si hodil, čej si bil?« Namesto domov govore Korošci »mov« ali pa »movka« (pritiklina »ka« je po Dalmaciji sploh navadna: gorika, dolika itd.) »Tovne« pomenja: tam zunaj; »sovne«: od zunaj; »tontre«: tu notri; »tegre« : tjegor; »tosa«: tu sem; »santre«: sem noter (»santr' k' ne smiš«). Obče znano je dro za naš »dobro, pač, pa«. »Bal, bel, bolj« pomenja: ali, alj, olj, n. pr. »pridi bel naj« (pridi ali pa pusti). — Sedemred pomenja: sedemdeset. Cisto navadno je krčenje osebnih zaimkov: ma (moja), tva (tvoja), sva (svoja), nja (njegova), mna (mene) itd. Tudi pridevniki imajo v ge-netivu krajšo obliko: »ana puba jes mam« (str. 174.); »da lih nomam hvanta lepa« (175). Tudi glagoli so mnogokrat skrčeni, n. pr.: »ne mo« (50.) — ne morem. V glasoslovji je težko najti stalnega pravila: e je zdaj *', zdaj ie in zdaj a, n. pr. *Mib Drave«, liep in zelo pogosto lap ter še celo lopo (333.). Tudi navadni e se skoro vedno izpreminja v a: braz (brez), tabe (tebe), vasela (vesela), tace (teče), pače (peče), zrazati (zrezati), var-jeti (verjeti), pare (pero), nati (nehati) itd. Poleg tega pa nahajamo tudi oblike liap, sliap (254.). Poleg: »rožice cvato« čitaš tudi: »so še zibeli jo« (zibali jo). Poleg pob je zelo navadno tudipub, namesto: »klobu-čič«: »kvobčič« in celo »klobčič«. G se izpreminja v j: fije (200.) nojce (nogice). L se ne jotuje: luben, lubši; v tujkah tudi izpada: uštek (luštek, luštno). Nenavadna je oblika »stezda« za steza. Znano je, da 47* 74-0 S. Rutar: Ndrodne pesui koroških Slovencev se / v v izpreminja: mera, votit (ločit), vender pa čitamo pogostoma tudi: dedla, gvala (glava), tezale (težave) itd. Posebno svojstvo kaže koroško narečje v dvojnih, združenih negacijah, n. pr.: nča = nič ne; nU = nič ni; nčomant = nič nimam; kni = kar ni; knoče =: nikar neče; knema = kar nima itd. Mnogokrat pa n celo izpade pred ča in vender ta ohrani svoj pomen: 'ča = n'ča = »nič ne« ali »nič ni«. Nekaj podobnega imajo tudi Tolminci: knemo = kar ne morem. Iz vzgleda »nča« se vidi, da se na Koroškem tudi n vokalično izgovarja (ravno kakor na Tolminskem in pa okoli Ljubljane). To je v izrazih n'mavo, n'tak tako očividno, da je gospod zbiratelj celo posebej (ne združeno) natisniti dal ta vokalni n (str. 164.). Ravno tako je n vokalizovan tudi v besedi »miesnc« (166.). Kot posebni izrazi in reki se imajo smatrati: »kraja dati« = mesta, prostora dati (»Boš dava mi kraja*-, 226.; »Mavo kraja mi daš, 228). Dekleta peljati (voziti) pomenja »z njimi plesati«, kakor na Tolminskem. »Vahto (stražo) stati (čuvati)« je nekak notranji akuzativ, kakor: »pošto pisati« (t. j. na pošti pisati) ali pa »štacuno prodajati (v šta-cuni prodajati)«. Čuden je izraz: »meše se bodo rihtale (59.)« namesto: brale. »Zavbe nč ni« (403.) pomenja: ni pomoči. — »Vse cvenklja«- pomenja: vse poka, vse se lomi. V oknih »šibrice cingljajo«, t. j. šipe (stekla) rožljajo. Nahaja se pa tudi izraz »šajbe plinkajo (170.)«. Svit pomenja: svetlo jutro (228.). Lep izraz je durice (dverice) za »Fenster-balken, Fensterladen« in prav sposoben, da nam nadomesti neokretne ipolkna«.1) Omenjeno je bilo že, da je koroška govorica v marsičem podobna tolminski in pozneje bodemo videli, da so po Tolminskem skoro vse koroške narodne pesni znane. Tu stoji še nekaj dokazov za to podobnost: hrajnati (tožiti, jadikovati) slove na Tolminskem: »graj-nati«; marnovati (razgovarjati se) »marnjati«; šledra (165.: čenča), zla-drati (čenčati) je na Tolminskem: »žlevdra, žlevdrati«; zajtre (65.) = zajutra; čemena = čimna (Kiimmelj; Čriez, dvi leti itd. se po obeh straneh Predela jednako izgovarja. Tudi izprememba v v a [dba 67., zoiesta 168.) je obestranska in iz tega se vidi, da je Tolminsko narečje bliže koroškemu, nego li gorenjskemu (kakor je pokojni Št. Kocjančič trdil). V jezikoslovnem oziru bodi končno še omenjeno, da so v Schei-niggovi zbirki pesni II. in III. oddelka, torej ogromna večina (str. 152. —463.) v narečji in obliki, ki je v dotičnem kraji navadna. Drugi in *) Levstik je krstil »Fensterladen« zelo primerno za »oknice«. Ured. S. Rutar: Ndrodne pesni koroških Slovencev. 741 tretji del sta Scheiniggovo originalno delo in tu se je g. nabiratelj ravnal po vzgledu Hadrlapa in šolskega nadzornika Prešerna. Zi filo-loge je to sicer dobro, ali škodovalo bode jedinstvu slovenske pisave. Sicer pa razlika ni velika, obstoji večinoma le v tem, da stoji h namesto književnega g, v namesto /, a ali o namesto e itd. Kar se tiče poetične oblike koroških pesnij, mora se opomniti, da imajo starejše pesni, katere so bile večinoma že poprej znane in po Majarji, Vrazu ali Janežiči zapisane, precej gladko, poetičnim pravilom odgovarjajočo obliko. Zdi se torej, da so omenjeni nabiratelji koroške pesni sami nekoliko popravljali in njih obliko pilili. To je pri velikem številu inačic (varijant) gotovo dopuščeno in do neke mere tudi lahko, ako ni treba storiti druzega, nego med dvema oblikama boljšo, med domačo in tujo besedo slovenski izraz izbrati. Ali so napominjani nabiratelji šli še dalje in tudi svojevoljno kaj izpre-menili, to se menda ne da več dokazati. — Kar se pa tiče novejših pesnij Scheiniggove zbirke, mora se pač priznati, da imajo večinoma zel6 slabo, neumetniško obliko. Pesni so v zbirki zelo skrbno, da še pretesnosrčno raz deljene. Da se starejše pesni dele v balade, romance, zgodovinske in obredne pesni ter legende, to je pač čisto umevno. Ali kaj je bilo treba pri Ijubimskih pesnih delati tako malenkostne razločke, kakor: začetek ljubezni, sestanek, neče ga (je), značaji ljubimcev, ločitev zaradi preselitve, ples ali pri godcih, vasovanje, ljubezen se razruši itd.! Saj vsakdo ve, da se na plesu večinoma, pri vasovanji pa nič druzega, nego o ljubezni govori. Vrhu tega pa so tudi stanovske pesni mnogokrat zaljubljene vsebine, n. pr.: ženiti se hoče, moža bi rada, volitev, prigovarjanje, ne dobi je (ga) itd. Pesni voznikov na str. 393.—397. so skozi in skozi zaljubljenega in vasovalnega značaja, zlasti pa »Voznik pri ljubici« in obedve »Voznik se vrača«. Tudi pesni pod naslovom »Ponočevanje« (str. 452.— 454.) so dober del vasovalnega značaja. Mnenje naše je torej, da se je ana-tomični nož preveč rabil. Pri starejših pesnih je g. nabiratelj povsodi pristavil, kje so do-tične pesni že natisnjene, n. pr. pri Celakovskem (»Slowanske narodnj v Pjsnš«, v Praze 1822—27; ponatisnjene v »Čebelici« III. 89), Ahaclji (Koroške in Štajerske pesmi, Celovec 1833 in 1852), Vrazu (»Narodne pesni ilirske«, Zagreb 1839), Kuhači (»Jugoslovanske popevke«) in v »Kresu«. Obžalovati pa moramo, da gosp. zbiratelj ni primerjal še Korvtkove zbirke in »Kranjske Čebelice«, kjer bi bil našel mnogo koroških, ali vsaj njim podobnih pesnij. Pa tudi razni letniki »Glasnika« in »Novic« hra- 742 S. Rutar: Narodne pesni koroških Slovencev. nijo premnogo narodnih pesnij, ki se lahko porabijo za primerjanje raznih inačic. Tako je bila n. pr. pesen »Trdosrčnica« (str. 4.) že v Vodnikovem »Spomeniku« str. 220. natisnjena (zapisal Trstenjak v celjski okolici). Številka II. (»Ljubček pri ljubici«, znana tudi na Tolminskem) nahaja se v Korvtkovi zbirki III. 80. (primeri tudi IV. 64.). »Pozni vasovalec« (str. 17.) je nekoliko natisnjen pri Korvtku III. 82.—83. Pesen »Nežica se umori« (str. 24.) natisnjena je v »Cbelici« V. 67. in taka pesen se poje tudi v Kanalu (primeri: »Ljublj. Zvon« 1883. str. 530.). Gajalo se je res, da so starši svoje otroke — časih še pred njih rojstvom — v samostan »zaobljubili« (Milkovicz, »Die Kloster in Krain«, pg. 187). Cisto jednako pesen, kakor je »Nova ljubezen« (str. 30.) ima tudi Korvtko III. 71. »Zvesto deklico« (str. 58.) ima tudi »Cbelica« V. 65.; Korvtko III. 50. in Vraz, str. 60.— 61. Tudi znana vasovalna »Žila in Drava je vse moste pobrava« natisnjena je že pri Korvtku II. 110.; ravno tako »Sem v planino ves hodil« (Korvtko II. 111.) in »Kakor rinčica je krogva« (Korvtko III, 66.). — In tako bi se dalo še za mnogo mnogo drugih pesnij primerov najti v dosedaj tiskanih zbirkah narodnih pesnij. v Čudim se, da naslednje pesni ne nahajam v Scheiniggovi zbirki, o kateri se mi zatrjuje, da je znana v ziljski dolini: »Bogomiva, si še zdrava, Miva deklica in zava, Al' še misliš ti na me? Al' jez čutim tužno moč, Srčne bolečine imava, Moč, ki jo ljubezen dava, Ker se ljubiva čez vse. Bogomiva, lahko noč! O miva moja deklica, Bolj miva kakor lunica, Brez tebe mi živeti ni, To kažejo solzne oči.« (Zadnja kitica se ponavlja.) Če presojamo »Koroške pesni« z estetičnega stališča, gotovo ne bodemo mogli trditi, da se med njimi nahajajo zgolj le biseri narodnega pesništva. Kakor njih oblika ni umetniška, tako se tudi njih duh mnogokrat plazi le po tleh in le redkokdaj se mu posreči popeti se do solnčnih višav. Temu se pa ne smemo čuditi, kajti kako bode tisoč let tlačeni narod prepeval vesele, vzvišene pesni ? Koroški Slovenec je v kot potisnjen in od sveta že na pol pozabljen: kako naj bi torej on prepeval o moški veljavi, o narodnem ponosu, o pobra-timstvu, o človekoljubji, o svobodi narodov in kar je še več takih idejalnih predmetov! Da, niti domovinskih in rodoljubnih pesnij ne pozna koroški Slovenec. V potu svojega obraza živeč in boreč se za S. Rutar: Narodne pesni koroških Slovencev. 743 svoj vsakdanji kruh, ne nahaja toliko časa, da bi zbral svoje misli, povzdignil svoj duh in malo okoli sebe pogledal. Tiho opravlja svoje delo, toži zraven o slabih časih in o slabem zaslužku, časih pa tudi o svojem stanu (»lani sem se omoživa, letos me že griva«). Jedini čut, ki ga še navdušuje in ogreva (seveda le mladino), to je čut zveste, odkritosrčne ljubezni, in ta čut nahajamo izražen v nebrojnih inačicah in razlikah. Skoraj pri vsaki priliki in v vseh slučajih koncentruje koroška pesen svojo življensko moč v lju bežni, v nje sladkosti in nje bridkosti. Poleg ljubimskih pesnij nahajamo le še nekaj satiričnih pesnij, ki izvirajo večinoma iz kme-tovske in stanovske baharije. Tu vidimo, kako zabavlja sosed so-sedu, rokodelec rokodelcu, Korošec Štajercu ali Kranjcu itd. Pozabiti pa ne smemo tudi pobožnih pesnij in reči moramo, da se pri mnogih opaža prav pobožen, krščansk duh, kakor je slovenskemu kmetu sploh svojstvo. Značajna je kitica na str. 201.: »Liederlich, liederlich — sem se podava, Snuči nč, dave nč — Knisem žebrava (molila)«. Znamenito je, da se je med koroškimi Slovenci ohranilo še to liko število obrednih pesnij, zlasti kolednic, kar dokazuje, da je bilo koledovanje nekdaj po Koroškem zelo razširjeno. Mnogo je tudi legend, kar zopet govori za pobožni čut koroških Slovencev. Očividno pa je, da mnoge med njimi niso narodne, nego da so šele po trudu Slomškovem in Ahacljevem iz pesmaric prišle med narod, n. pr. »Egiptovski Jožef« (str. 140.). — Čuditi pa se moramo, da nimajo koroški Slovenci več svatbenih pesnij in da o živalskem eposu med njimi skoraj ni sledu, akoravno je ta predmet drugodi po Slovenskem zelo priljubljen. V Scheiniggovi zbirki se nahaja sila božja š t i r i v r s t i č n i h p o s k o č n i c. Gosp. zbiratelj je pripomnil, da je ta vrsta pesnic razširjena po vsem Koroškem, a zlasti da hrani celovška okolica najbogatejši zaklad tega drobiža. Po njegovem mnenji so te pesnice »jasen dokaz nemškega upliva, kajti poskočnice so pristna last južno-nem-škega, izrecno bavarskega nemštva.« Akoravno ima g. zbiratelj v bistvu prav, vender malo preveč obsoja »štirivrstične«. Ali niso mnoge izmed njih le posamezni členi in kosci nekdanje obsežnejše pesni? In, ali ne izražajo one v kratkih, markantnih potezah vse misli? Preprost človek ne zna mislij svojih razplesti na dolgo, nego pove kratko, jedrnato, kar misli. Tudi ne utegne mnogo peti, nego mimogrede, na poti ali pod oknom odkrije svoje srce, Jaz mislim torej, da imajo 744 S. Rutar: Narodne pesni koroških Slovencev. tudi štirivrstičnice svojo veljavo in da jih ni treba kar čez rame gledati. Pri tej priliki naj omenim, da koroška »Visoči so hribi, še visi gore« mnogo pametneje poje, nego kranjska »Visoka je gora, še visi je klan'c« I Vrednost Scheiniggove zbirke obstoji dalje še v tem. da nam podaje poleg dosedaj znanih snovij tudi nekaj novih, dosedaj še ne obče poznanih predmetov. Nova pesen je n. pr. »Zamorska kraljičina ga vabi« (str. 9.), »Moč ljubezni« (str. 23.), »Ljubček pride po prstan« (str. 33.), »Crez morje« (str. 47.), »Črna hudoba« (str. j6) itd. Tudi ta-le motiv (str. 84.) je nov: »Kralj Matjaž je ptico imel, Kralj Matjaž je ptico imel, Karkoli se je zgodilo, Vse mu je povedala.« Večina teh novih ali do sedaj še neznanih pesnij izvira iz Vrazove rokopisne zapuščine. Grajati moramo g. zbiratelja, da ni raztolmačil nekaterih specifično koroških izrazov pod črto, ali pa da ni pridejal slovarčka menj razumljivih besedij na konci zbirke. Take besede so n. pr.: hirbart (str. g.), gavje (12.), volšpateč landraršči (15.), falati (53.), zamer (63.), lesičice opražene (66.), karet (176.), avbki (178.), faranče (216.), tracati (230.), brincel (245.), cicast (251.), hadrca, šaho, oblice drukati (318.), žlihta (330.), pavše (437.) itd. Kakor se iz vsega vidi, smemo jako zadovoljni biti s to zbirko in moramo se g. Scheiniggu še posebej zahvaliti na njegovem trudapolnem delu. To delo ima toliko večjo vrednost, ker že toliko let zaman čakamo zbirke vseh narodnih pesnij slovenskih in jo bodemo bržkone še dolgo zaman čakali. S to zbirko pa je delo izdavatelju vsega našega narodnega pesništva izdatno olajšano, ker bode imel zbirko petine vse slovenske zemlje že gotovo pred seboj. Gospodu zbiratelju Scheiniggu pa bodemo svoje priznanje in hvaležnost svojo najbolje izkazali s tem, da prav pridno kupujemo »Pesni koroških Slovencev«. S.R.