A. Funtek: Poslednja noč.
Poslednja noč.
J  rečula je vso strašno, dolgo noč. Plakala in molila pred razpelom. Zdaj nima več solza, ne več molitev.
V  podstrešno izbo sili dan. Meglen, deževen, siv. Na steni bije ura.
Polglasno šteje. Kakor nevede. Z roko drhtečo seže preko čela. Oko se ji razširi. Žar zavesti je sinil vanje. Šest je ura. Sest. Samo pol ure še. Samo pol ure . . .
Svinčena teža jo potiska k tlom. Ne more se geniti od razpela. Z brezkončno grozo ji strme oči na stensko uro. Mrzličen trepet se širi po telesu onemoglem. Z nje osinjelih usten ni glasu.
V  suhotnem licu kaplje ni krvi. Mrtvaški znoj stoji na čelu vročem. Lasje so zlepljeni ji na senceh.
Kako to kljuje, peče v sivi glavi! Srce utriplje, da ji jemlje sapo. Kolena se šibe. Ognjeni krogi se sučejo ji križem pred očmi.
In zdajci vse gorje trpeče duše, vse materino nje srce se zlije v besedo eno : Sin !
Ni je zavpila. Napol šepet, napol brezupen jok zvenel je v njenem glasu. Zopet molk.
Enakomerno tika ura. Tiho pomiče se kazalec. Ali vidiš, kako pošastno nadaljuje pot? Nikar! Ne sme! Zakaj drči navzdol? Kedar obstane tam — dobrotni Bog! —
A. Funtek: Poslednja noč.
tam spodaj na številki šest . . . tedaj . . . o, saj ni res, ne more biti res . . . tedaj nastopi sin poslednjo pot. Njen sin. Njen ljubi, njen edini sin.
Nikakor. To so strašne, blazne sanje. In saj ni res, da je klečala tu vso noč. Od včeraj, ko je prišel mrak, dozdaj. Do šeste ure. Tudi to se ji je le sanjalo. In da gnali bi njega v smrt, ni res. Pravice te na svetu nima nihče. On je njen. Zredila ga je sama. V njenem varstvu je rastel in dorastel, dober, blag. Ne črva ne bi bil pohodil v prahu. In vse je ljubil, kar je plemenito. In gorel za pravico in svobodo. A kadar je govoril o nasilstvu, tedaj mu lil je ogenj iz oči. Tedaj je bil strašan, da nikdar ni moža poznala še strašnejšega. Takrat se ga je bala. In takrat pač ni bil njen. Samo takrat ne njen. In bala se je zanj, da ne bi rok oškropil si s krvjo nasilnikov.
Po bliskovo ji švigajo v možganih bolečih misli spet in spet. Zdaj ve, da res je prebedela dolgo noč. In to je bila noč poslednja zanj.
Na prsi se ji skloni glava trudna. Sesede se na tla. Ječi in hrope. Nehotoma sklenila je roke. Objokane oči strme široko skoz okno v sivi dan. V daljavo. Kam? Polagoma izginja mrak iz sobe. Po cesti se glasi življenje novo. Vozovi ropotajo venomer.
In žena gleda. Gleda v drugo izbo. Tam tudi sili dan skoz okence zamreženo. V stanici postelj, miza. Pri mizi slok mladenič. Poleg vrat

A. Funtek: Poslednja noč.                                       141
z nabito puško stražnik. Ta mladenič je njen edinec.- On, ki pojde v smrt.
Tako ga zrla je vso dolgo noč. Pri njem je bila v mislih. Njena roka mu je gladila kodre. Njeno lice se je pritiskalo k njegovemu. Poljubljala mu je oči, rosila obraz njegov s solzami. In ihtela ob njem, prosila milosti Boga. In vila se v trepetu in obupu.
In on jo je objemal krčevito in solze so blestele mu v očeh za njo, ki jo je ljubil tolikanj. In hotel je izrekati besede tolažne. Glas pa ni mu šel iz grla. Le mater, zlato mater jo je klical. In stokrat, tisočkrat jo je poljubljal na usta, lica, čelo in lase in prosil oprostila in v slovo pokleknil prednjo .  . .
Položila vele roke mu je na glavo.  V blagoslov? Dobrotni Bog, kako bi klicala nanj blagoslov, ko mora, mora v smrt? Prelil je kri, zaklal nasilnika. Ko pride dan, ga odženo iz ječe. Ven na morišče. Do vešal. — O Bog, ne daj, da se zgodi tako i Ne daj! Življenje to, kipeče od moči, od zdravja mladega . . . otmi ga, Bog!
Na steni bije ura spet. Četrt. Četrt na sedem. Vse telo se zgane ubogi ženi. Zdajci plane kvišku. Četrt na sedem. Prime se za stol. Vanj grebe s prsti. Do vratu ji tolče srce. Vročina ji polzi od glave do nog. Zdaj mraz, da ji klopočejo zobje. Četrt na sedem! V ječi tam sedi mladenič.  Vidi ga razločno. Kako je bled!  Kako globoko vdrte
A. Funtek : Poslednja noč.
gore oči mu v neprirodnem ognju! In smrt se plazi k njemu. Bliže. Bliže. Zdaj ni pomoči več, rešitve zanj . . .
V srce mu gleda. Sto in sto želja se dviga v njem. Kako še rad bi živel! Roke je sklenil. Moli. Zanjo moli. Za sivo mater. Moli tudi zase. In trden bo na strašni zadnji poti. Junaško pojde v smrt. Nihče ne bo slabosti bral z njegovega obraza. Nihče!
Odpirajo se vrata v ječo. Duhovnik stopa vanjo. Mož častit. Oba sta pokleknila. Zvonček poje. Mrtvaški zvon je to. Poslednji hipi . . .
Tam zunaj na dvorišču so vešala. Pri njih stoji krvnik. In čaka. Hladen, brezčuten. Dva bniča sta pri njem. Zdaj stopata z dvorišča. Proti ječi. Zdaj gresta ponj . . .
Oči ji silijo iz jam. V glavo ji polje kri. Zobje zadirajo se v ustna.
Mrak prihaja. Siv, strašen kakor velik netopir.
Roke ji krilijo po zraku. Vznak se zvrne zviškoma. Zatrepeta. Iztegne se. Oči steklene zro pod strop.
Na steni bije ura dvakrat.
A. Funtek.