da nam je mogoče dojeti slike in like pro-storninske umetnosti popolnoma šele v časovnem zaporedju; nasprotno da je zaporednost pesnitve razprostrta v našem spominu takorekoč kot nekaj prostornega. Tukaj bi torej bila podana možnost za tako osvetljevanje oblikovalnih možnosti v naši stroki s pomočjo zakonov, prevzetih iz prostorninske umetnosti. Vidimo namreč, da se pri kvantitativni formalni izgradbi kakega pesniškega umotvora presega v področje druge Umetnosti. Toda za pojmovanje kvalitativnih formalnih zakonov v eni ali drugi stroki s tem ni nič doseženega; zakaj važno je, da spoznamo bistvo upodabljajoče ali pesniške umetnosti same zase, ne pa njuno medsebojno razmerje. Iz takih obmejnih slučajev, kjer prekorači n. pr. pesniška umetnost svoje prvobitne meje in se približa kiparstvu ali slikarstvu, se ne da nič dobiti za bistvo poezije pa tudi ne glede načinov koncepcije v kiparstvu ali slikarstvu. Vsaka umetniška teorija (poetika, teorija glasbe, umetniška veda, si mora najti najvažnejše kvalitativne zakone, ki pritičejo njej in nobeni drugi v njej pripadajočem čutnem področju umetniškega udejstvovanja. Osnovna ideja W61fflinovega dela, pojasniti življenje kakega umetniškega področja iz njega samega in podati takorekoč njega morfologijo, se s takim postopkom naravnost uniči. Seveda se lahko rabijo pojmi, ki počivajo na estetskih elementarnih občutkih ritma, simetrije, pro-porcije in harmonije, in ki služijo, da z njimi poznamenujemo oblikovanje prostora in izpolnjen je časa, v obeh strokah, ker so obema lastni, n. pr. pojem tektonskega. Ako se pa seže po drugih terminih, da se s tem pokaže na skupno notranjo zakonitost raznih področij, se je treba zavedati, da služijo v tem slučaju pač le v prenesenem ali širšem pomenu; n. pr. izrazi slikarsko in koloristično, melodično ne morejo pomeniti v poeziji isto, kar v upodabljajoči umetnosti ali glasbi.
Kar se da doseči z uporabo Wolfflinovih kategorij v literarni vedi, je v najboljšem slučaju to, da obvladuje v gotovem razdobju enakomeren časoven stil produkcijo upodabljajoče in literarne umetnosti.
Celotna dejanstvenost kakega umotvora ali tudi umetnosti vobče se z omejenimi sredstvi estetike ne da izčrpati. Umetnine kot zgodovinske činjenice vsebujejo mnogo verskih in etskih sestavin, ki se pač dajo oddvojiti od estetskih, ki se pa ne dajo odmisliti od umotvora; ker ima pač umetnost ozko razmerje k vsem življenjskim smerem. Njena posebnost obstoji v tem, da so vse raznolike vrednote spojene in zlite v živo in urejeno tvorbo. Študij umotvora mora zato tudi pritegniti v krog svojih opazovanj idejne mase, ki so raz-strte v pesnitvi. Izkazati mora v konkretnem delu ali pa v mnoštvu takih del oborino gotovih svetskih naziranj, ki so bila last pesnikova-, takrat ko je ustvarjal.
Toda taki pogledi na miselno vsebino kake pesnitve nam morejo obrazložiti samo eno, sicer važno stran problema. Odkrijejo nam idejne kroge, v katerih je živel pisatelj. Toda mnogi ljudje imajo s pesnikom skupna čuvstva pa tudi misli. In le zmožnost, da more oblikovati to, kar misli in čuti, dela pesnika umetnikom. Umetnost prerije zadržaj v obliko. In bistven del naloge obstoji ravno v tem, da se izkaže ta ozka in nujna zveza med zadržajem in vsebino. Alegorična razlaga pesnitev, ki je nekoč pozvedovala za njih globljim zmislom, je prezrla oblikovni element; za njo je veljalo dvoje načel: da ima vsak umotvor globok zmisel, ,višji pomen', ki se da doseči potem razuma; drugič, da je tisti, ki je dognal to višjo zmisel, že tudi opravil z umotvorom. Za to metodo je mistična zmisel umetnine vse, a njena oblika le nekaj slučajnega, samovlast-nega. Estetska metoda sicer tudi shvača umotvor simbolno, toda ne trdi, da je umetnik ustvaril svoje delo kot eksemplifikacijo ideje. Ona marveč priznava notranjo nujnost obliko kot izraz ideje in se trudi dognati, kako je postala umetniška ideja — to je odlomek pesnikovega svetovnega naziranj a — v pesnitvi kri in meso. Reduciranje žive in cvetoče vsebine kakega umotvora na prozorne, she-matske poteze ,zadržaja' je metodičen pripomoček, potreben pri vsaki estetski analizi umotvora. Seveda ostane taka formula, ki jo odkrijemo v umotvoru, najsi bo še tako duho-\ vita in globoka, vendar le nekaj suhega napram bujnemu življenju, ki kipi v umotvoru.
ZAPISKI.
SLOVSTVO.
Slovenski bijografski leksikon. Uredil Izidor Cankar s sodelovanjem Jože G 1 o n a r j a , Franca Kidriča, Janka Šlebingerja. 1. zvezek: Abraham—Erberg. V Ljubljani, 1925. Založila Zadružna gospodarska banka. Natisnila Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. Str. 169, — S pričujočim zvezkom je pod finančnim pokroviteljstvom Zadružne gospodarske banke v Ljubljani začela družba znanstvenikov in strokovnjakov delo, ki v podobi življenjepisov hoče v glavnih in značilnih črtah predstaviti stremljenje in delo vseh osebnosti, ki so izšle iz našega naroda ali so bile na naših tleh ž njim v živi zvezi ali zapustile sledove svojega dela v njem. Dasi je poglavitni namen vsakega leksikona, da ustreza kot praktično pomagalo pri točnem in hitrem poučen ju, gre naš leksikon (prvi poizkus kakršnegakoli kompendija pri nas, izvzemši besednjake) po svoji zasnovi in okornostih, ki ga spremljajo, daleč preko zgolj praktičnega pomena. Ta knjiga zaznamenuje na kratko a na globoko vse naše narodno življenje v njegovih buditeljih, ustvarjavcih in ohranjevavcih od početka do danes, riše ž njimi vred čase in njihove boje in tako kaže v pisanih stopnjah pot slovenskega tvornega   duha,   voljo,   živeti   po   svojih   lastnih
220
notranjih nagibih in zlasti priča o našem narodnem duševnem zakladu, ki ga ustvarilo versko, umetniško, znanstveno in tudi gospodarsko delo. Po svoji vrednosti je ta knjiga poleg Grudnove Zgodovine slovenskega naroda za Pleteršnikovim slovarjem šele drugi zrel poizkus, ki hoče pogledati na naš narod kot celoto, kot organizem, ter dokazuje njegovo stvojstvenost in upravičenost. A šele v globini, ki sledi vsako življenje do korena, v spoštovanju, ki ničesar ne omalovažuje in v organičnosti, po kateri se vsi deli spajajo v enoto, je prava vrednost tega dela. Mnoga imena, o katerih bi pragmatična zgodovina molčala, govore tu svoj poseben jezik: preko abecednega reda se vežejo v časovne enote in pričajo o naši duševni orientaciji (n. pr. reformacija — klasicizem); v svoji zaporednosti nam razkrivajo rodovnike in duševna okolišča (Čopi, Doli-narji — Rožna dolina na Koroškem); po zgolj znanstvenem podajanju snovi in navedbi bibliografije kažejo pot, po kateri se je odkrivala in spoznavala naša duševna dediščina, in so mera naše znanstvene discipliniranosti in meto-dičnosti. V dokaz za to opozorim na imena iz Prešernove okolice: Dagarin, Crobath, Blaznik Blaž, ki so se že v prvem zvezku zaokrožila v intimno enoto. Iskrenost, ki preveva povečini vse sestavke, daje toploto in domačnost, ki je dela le vrste po svoji naravi navadno ne morejo imeti. Tako bo to delo v celoti izpolnilo naloge, ki jih ima dobra zgodovina: monumentalnost, poučenje in kritiko. Da nam je bilo to delo še posebej potrebno, vidimo zlasti, če primerjamo sporedno izhajajočo Narodno enciklopedijo, kjer pri goli zunanji zasnovi vse te prednosti za nas ne veljajo in v tem lucusu a non lucendo visijo naša imena brez ozadja in zveze.
Pri podrobnem pregledu prvega leksikonovega zvezka, ki iudicira 449 imen, moramo ugotoviti način, po katerem se obravnava vsa snov. Za-snutek skuša biti enoten v tem, da obravnava večje historične osebnosti široko po njihovi pomembnosti in z vsem znanstvenim aparatom (n. pr. Čop, Dalmatin); ta širina se naravno krči, čim bližja sedanjosti je osebnost in čim negod-nejši so še znanstveni pripomočki (n. pr. Aškerc, Dežman); pri zaključenih osebnostih, ki še žive, imamo poizkus, njihovo delo kot celoto oceniti (n. pr. Detela Fr.), dočim imamo sicer pri živih načelno samo suhe podatke o življenju in delih, kakor jih je navedla oseba sama. To načelo, odgovarjajoče zgodovinski in znanstveni pravičnosti — manj ustrezajoče naročniku —¦, je tu pa tam našlo svojo neupravičeno izjemo, ker oseba še ni zaključena (n. pr. Fr. Bevk) ali za tolikšno obdelavo ni dovolj pomembna (n. pr. Chraska); v tem oziru bi nekaj imen brez škode lahko izostalo. Načela zgodovinske pomembnosti seveda vsi sodelavci niso enakomerno mogli spolniti, ker je končno vsak seštevek izraz osebnosti pisčeve, zlasti njegove znanstvene godnosti in ambicije. Tako nam je zlasti Kidrič podal vrsto monografij o ljudeh, o katerih smo dosedaj imeli le kratko biografijo ali pa nič. Tu najdemo zbrano v enoto dejstvo  poleg  dejstva,  vse, kar  je  mogoče  najti
in celo  vrsto  docela novih ugotovitev  in  izsledkov.  Pri  člankih  o  Bohoriču,  Čopu  (z literaturo v treh stolpcih), o Dalmatinu (kjer najdemo celo vse ohranjene primerke Biblije), strmimo in občudujemo   glosartorsko   akribijo   pisateljevo.   Iz-čiščeni in stvarno umerjeni so članki o politikih, na prvem  mestu  Lončarjevi,  zlasti  o  Bleiweisu, dalje  Pirjevčevi,  med  katerimi  utegne  biti  najlepši   o   Dermoti,   dočim   je   o   Dežmanu   mogoče pretesen. Pri novejši literaturi, ki jo obravnava Grafenauer,   in   je   zgodovinska   dognanost   šele malo pripomogla do pravične sodbe, je delo težje. Lep   je   članek   o   Aškercu,   dočim   zlasti   Ivan Cankar   po  metodi  in  oceni  najbrž   ne   bo   zadovoljil, ker je ta osebnost povprečno že bolj točno dognana.  Ko  omenja  Ibsenov  formalni vpliv, bi bilo  potrebne je  omeniti miselni vpliv Nietzsche-jev, zlasti ker mu ga je njegov najstrožji kritik E. Lampe najbolj očital. Beseda o kritikih C. del bi   tudi   spadala   k   stvarni   ocenitvi,   dočim   ne uvidim upravičenosti, da znanstvenik navaja tuje domislice tam, kjer mora sam podati sklep. Prav pa  bi   bilo,  ko   bi  pri  Aškercu   na   str.   17.  levo našli vir za njegov formalni razvoj, t. j. Levčevo korespondenco,   objavljeno   v   Aškerčevi   čitanki II.  izd.  —¦ V   zunanji   obravnavi  ne  vidimo   pri piscih leksika še tiste enotne črte, ki bi napravila delo  res  homogeno  —  nikakor  ne  uniformirano! —  na  več  mestih  se   pri   izvestnih  piscih   jasno čutijo   idejna  nesoglasja   in   pritikanje   osebnega mišljenja in naziranja, ki takemu delu ni v prid, zlasti ni tak kompendij mesto za polemične izjave. Razgled v prvem zvezku bo gotovo pripomogel do še večje enote v naslednjih  poglavjih. '— Glede pravopisa   tujk   je   uredništvo   šlo   preko   Brezni-kovega  pravopisa,  ki  ga  je  sprejela  šola  in  se splošno nanj opiramo. V leksiku prevladujejo fonetične:   biblijoteka,   biblijografija,   historijograf (str. 1. vendar historiograf in dialektološki), str. 104. rabi nacijonalnost a fiziognomijo. — Menja se čuvstvo in čustvo in srečujemo vseh vrst polja: gospodarsko, literarno, prosvetno. Izmed tiskovnih napak omenjam, da na str. 36. levo spodaj mora stati:   izpovedna nam.  izpovedana  odkritosrčnost, str.   76.   levo   zgoraj:   Marijino   soho   nam.   sobo, str.   12.   desno   farška  nam.  turška  potuhnjenost. Pisca s kratico Vr. na str. 35. ne najdemo spredaj; šifra utegne biti tiskovna pomota1?
Vesela je misel po 50 letih trpkega VI. dunajskega soneta: »Naučni slovnik hočete izdati.« Naš leksikon ga je preklical za sedanjost in za dobo za njim. Brez te knjige ne sme biti noben izobražen Slovenec in nihče, ki hoče o nas kaj vedeti.                                                  France Koblar.
Zvonimir Kosem: Morje. Drama v štirih dejanjih. V Ljubljani, 1924. Natisnila in založila Učiteljska tiskarna. Str. 91. — Troje moških in troje ženskih tipov si stoji tu nasproti. Oba zmerna, vsakdanja človeka, Palmira in Milkovič, postaneta povprečna zakonca, dočim druga dva moška, kapitan Blagovič, izreden idealist in advokat Vrtačnik, materialist in plitek ljubimec ter brezvesten mož, zapleteta dramo do katastrofe. Tako izgubi gospa Milanovičeva obe hčeri,