ZGODOVINA ZA VSE leto XII. 2005. št. 2 Po revoluciji se je razvoj simbolov nadaljeval. V Bachovem neoabsolutizmu je ob močni politič- ni centralizaciji, ki je onemogočala politično de- lovanje avstrijskih narodov, sicer prišlo do manj- še prisotnosti narodnih simbolov. Ustavna doba je v 60-tih letih prinesla novo krepitev narodne identitete. Po letu I860 so se ponovno okrepili grbi kot narodni simbol. Zastave so spet igrale podobno vlogo kot v revoluciji leta 1848/49. Po letu 1867, ko se je Madžarom posrečilo odpreti pot k popolni madžarizaciji Ogrske, se je razvoj slovaške simbolike razumljivo zmanjšal. V 70-tih in 80-tih letih 19. stoletja se je možnost predstavi- tve simbolov v politiki in kulturi znatno omejila. Avtor je na nov način predstavil slovaški naro- dni razvoj od začetka prebujanja narodnih idej pa do let po revoluciji, ko se je narodna zavest že trdno zasidrala tako med slovaško inteligenco kot tudi med preprosto slovaško ljudstvo. Na ka- kšen način se je razvoj narodnih idej preobražal in odmeval v narodni simboliki, boste prebrali v predstavljeni knjigi, ki jo toplo priporočam v branje vsem, ki jih posebej zanima slovaška zgo- dovina, a tudi vsem tistim, ki se sicer ukvarjajo z zgodovino Avstrije in Avstro-Ogrske. Filip Čuček SEM PUŠKO ZAGLEDAL, SEM JOKAT ZAČEL Rok Stergar, Slovenci in vojska, 1867-1914. Slovenski odnos do vojaških vprašanj od uvedbe dualizma do začetka 1. svetovne vojne. Historia, Znanstvena zbirka Oddelka za zgodovino Filo- zofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana, 2004. 281 strani. Rok Stergar, asistent na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je s svo- jo dopolnjeno doktorsko disertacijo, ki jo pred- stavljamo, poskrbel za dobrodošel prispevek na zgodovinarsko precej podhranjenem področju slovenske vojne in vojaške zgodovine, čeprav si že v uvodu svoje knjige postavi meje - zanima ga namreč vojska med kladivom in nakovalom po- litike. Stergar torej ne piše o konkretnih enotah, poveljnikih, slavnih bitkah in zmagah, temveč o idejah, zahtevah, spomenicah in kupčkanju, o političnem dajdamu in lovljenju volilnih glasov na tako občutljive in pomembne teme, kot so (bile) vojaške. Kot časovni prelomnici si postavi letnici 1867 in 1914 - prvo letnico in obdobje po njej povezujemo z modernizacijo avstroogrske vojske, na katero je vplivala tudi modernizacija državne uprave (dualizem), leto 1914 pa pomeni začetek konca klasične avstroogrske vojske. Tudi Slovenci smo leto 1867 z dualizmom in vedno glasnejšimi debatami o nujnosti koreni- tih reform v državi dočakali kot čas, ki nam ute- gne postreči s kakšno drobtinico z mize »velikih« (Nemcev, Madžarov, Čehov) in nas na ta način postaviti ob bok »zgodovinskim« narodom. Kljub vsesplošni evforiji in vonju po priložnosti za emancipacijo našega narodiča, pa Slovenci in naši politiki vojaških zadev po zgledu svojih bolj prebrisanih bratrancev nismo pisali na prva mesta svojih punktacij in z njimi opletali na poli- tičnih zborih. Vojska (nekakšno 'domobranstvo' oziroma ljudska vojska, temelječa na splošni vo- jaški obveznosti) da, toda le kot atribut siceršnji politični polnoletnosti - slovenskemu parlamen- tu! Odveč je ponavljati, da nismo dobili ne enega in ne drugega, centralisti pa so zahteve po razbi- janju enotne •. ••. vojske zavračali z argumenta- cijo, ki jo bomo srečali sto let kasneje pri zago- vornikih enotne »kovačnice bratstva in enotnosti naših narodov in narodnosti«. Sicer smo imeli Slovenci z vojsko take in dru- gačne izkušnje - mnogokrat je vojska nastopala kot kordon med razgretima frontama nemških in slovenskih nacionalistov, velikokrat pa je tudi sama posegla v spopade na strani branitelj ev ustave in predstavnikov nemškega nacionaliz- ma. Za delež Slovencev (častnikov) v vojski bi lah- ko trdili isto kot stoletje kasneje - lahko bi jih bilo več. Slovenci uniformi niso delali sramote z nesposobnostjo, so jo pa nekateri preveč goreči avstrijski patrioti svojemu narodu (kar pa itak ni nič novega). Toliko več pozornosti si zato zaslu- žijo podvigi tistih, ki so kljub uniformi in pred- pisani dozi lojalnosti »avstrijski hiši« ohranili na- rodno bit ter skušali povezati oba svetova - med take sodi Andrej Komel s svojim zavzemanjem za slovenjenje vojaškega besednjaka in eman- cipacijo slovenskega jezika na vseh družbenih področjih. Zadnja tretjina 19. stoletja je v javnost na po- dročju vojske in obrambe vsekakor prinesla svež veter. Rojevati so se začele moderne vojske, ute- meljene na splošni vojaški obveznosti in rezer- 96 VSF.ZA ZGODOVINO S KNJIŽNE POLICE ZGODOVINA ZA VSE vi. Javnost se je čutila nagovorjena in pozvana k tvornemu dialogu pri oblikovanju obrambne strategije. To je čas militariziranih telovadnih društev (sokoli, turnarji) in čaščenja športa tudi zaradi njegove narodnoobrambne funkcije (de Coubertin). Vojska je izgubila precej grozljivega prizvoka in postala bližja, domačnejša in pred- stavljivejša, pozitivno vlogo pa naj bi imela tudi pri konsolidiranju narodov. V to obdobje na Slovenskem spada špekuliranje s položajem na Balkanu, zavzemanje za odločne vojaške akcije proti turški navzočnosti v Bosni ter hrepenenje po spremembah nacionalne strukture v monar- hiji na ta način, da bi Slovani (posredno) tudi s pomočjo vojaškega angažmaja Avstro-Ogrske na Balkanu postali odločilnejši dejavnik v državi. Ti medeni tedni med dunajskimi jastrebi in sloven- sko elito pa niso trajali dolgo, saj je vojaški Dunaj slovensko navdušenost pozabil kmalu po pacifi- kaciji Bosne ... Po bosanski epizodi je 1879. najti večino slovenskih politikov kljub vsemu znova v prvih vrstah boja za močno vojsko, navdušenje pa jih je minilo, ko so ugotovili, da bi bila taka vojska tudi zelo draga, nova davčna bremena pa bi prizadela vse davkoplačevalce (volilce!)- Manj pomislekov so imeli slovenski politiki pri podpori vojaški taksi, ki so jo plačevali vojske oproščeni moški - pri tem so seveda mislili na krepke Slovence, ki so itak vsi vojaki in jih taksa ni udarila po žepu tako kot »strahopetne Jude« in »golšaste Nemce«. Svojih pet vojaških minut smo Slovenci vedno pričakovali tudi na zahodu - proti zvitemu in potuhnjenemu Lahu, žal pa naše borbenosti in patriotizma niso znali izrabiti, tako da z idejo o nekakšni slovenski vojni krajini ni bilo nič. Nasploh je veljalo, da se je vojaških tem sloven- ska politika lotevala precej previdno - podpirala je strateške zamisli vladarja o formiranju močne in učinkovite vojske, ki jo je videla kot pomemb- no vezivo večnarodne habsburške države, hkrati pa se je vedno ubadala tudi z vprašanjem »koliko me bo pa to stalo?«, ki je bilo vsekakor odločilno pri nagovarjanju volivcev. V času, ki ga v svoji študiji popisuje avtor, je lju- bezen med Slovenci in avstroogrsko vojsko prešla različne faze: evforično, nekritično zatreskanost, stanoviten, nerazburljiv zakon, na koncu pa tudi obdobje zagrenjenega ločevanja, ko je v prvi de- kadi 20. stoletja vojska Slovencem nekajkrat po diktatu sovražne nacionalistične politike nasilno in brezkompromisno pokazala svojo moč in jih s svojo sumničavostjo in paranoičnim iskanjem izdajalcev dokončno odvrnila od sebe. Tudi za tokratno Stergarjevo knjigo tako velja sklep: več kot dobro narejeno (obseg in raznoli- kost virov ter ažurnost literature zbujata občudo- vanje) - nestrpno čakamo na še kakšno njegovo delo s tega področja. Aleksander Žižek SOČNO O SUHI PASTI, BOMBAH IN ŠE O ČEM Marta Verginella, Suha pašta, pesek in bombe. Vojni dnevnik Bruna Trampuža; Knjižnica An- nales 39; Koper 2004. 249 strani. Slovenci se lahko neskromno pohvalimo, da smo bili kljub »majhnosti« in »nezgodovinskosti« poleg pri vseh pomembnejših in nepomemb- nih zgodovinskih in nezgodovinskih prelomni- cah. Poleg smo bili sicer v desetinah, stotinah in (deset)tisočih, ohranilo pa se nam je približno desetkrat manj pisnih pričevanj in še desetkrat manj tovrstnih pričevanj, ki so uzrla luč sveta v knjižni obliki - po možnosti opremljena z do- bronamernimi in potrebnimi uredniškimi pose- gi in popravki. Mednje sodi tudi pričujoče delo, ki ga je »posvojila« Marta Verginella, profesorica na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, sicer pa predstavnica mlaj- še generacije slovenskih zgodovinarjev. Verginella se v uvodnem tekstu posveti pred- vsem vlogi nanovo odkrite (avto)biografike »ma- lih ljudi« pri pisanju zgodovine s človeškim obra- zom. Uvod je tako rekoč obvezno branje za štu- dente zgodovine ali iskalce informacij o začetkih in razvoju historične antropologije. Med literatu- ro in nosilci te smeri zgodovinopisja manjka ko- maj kaj (in komaj kdo), vendar prevladuje »svet« pred »domom«, čeprav imamo Slovenci na tem področju kar precej pokazati. Osrednji del knjige je seveda namenjen vojne- mu dnevniku Bruna Trampuža, kjer nastopajo uredniški »vrinki« kot dobrodošla dodatna infor- macija. Ta ob rdeči niti Trampuževe odiseje lah- ko vodi tudi bralce brez osnovnega predznanja o krajih in dogodkih, ki jih obravnava Trampu- žev dnevnik. VSE ZA ZGODOVINO 97