198
Čebelarske stvari.
„Slov. Čebeli'* se piše iz Borovniške okolice (in menda je na   Kranjskem povsod taka) to-le:
„Leta 1875 in naslednje zime mi čebelarji ne bomo tako kmalu pozabili. Se eno tako leto s tako zimo, potem znamo čebelnjake zapreti, ali jih k većemu s slamo in mrvo napolniti. Kateremu jih ni več pomrlo, kakor polovica panjev, sme o sreči govoriti in ostali so bili le slabotni revčeki, od katerih zdaj — konec maja — še nimamo nobenega roja. Marsikje v okolici imajo mnogo češminjevja, pa odcvetelo je večidel brez dobička. Zdaj dobivajo čebele še nekaj po travnikih, ali kmalo bo treba kositi in potem spet s piskrom v čebelnjaku stati in pitati. Naj bi še le imeli s čim, saj Če belarji toliko skopi nismo, da bi našim čebelicam živeža ne privoščili. Bog daj, da bi bila vsaj jesen kaj boljša! Gosp. Viljem Mayer, lekarničar v Ljubljani, priporoča čebelarjem, naj sadijo solnčnice (solnČne rože), ki lepšajo vrte in dajejo čebelam hrano do pozne jeseni. On postreže rad s semenom posebno lepih solnč-nic, ki v dobro zemljo vsajene zrastejo do treh celć štirih metrov visoke. — Seme daje okusno olje.