— 18 — • Pridnost in lenoba. Jako imenitna in potrebna }e čednost, katero vas želi ,,Angelček" letos naučiti. A navdaja ga takoj v začetku precejšna skrb in bojazen, da bi pri mnogih ne bil brezuspešen ta nauk, ker pridnost ni lahka reč, obratno pa se lenoba premnogim zdi prikupna in pri-jetna. Treba je torej, da temeljito postopamo pri tem pouku ter si natanko in od raznih slrani ogledamo vrline pridnosti in grde lastnosti pogubne lenobe. § 2. Pridnost je častna, lenoba sramotna. Da je pridnost res človeku v čast in ponos, le-noba pa v sramoto in nečast, tega se kaj lahko pre-pričamo. Ozrimo se najprej na prva človeka v raju. Kako sta bila izvrstna pred grehom in se odlikovala v raznovrstnih čednostih. In, kaj menite, v kateri čed-nosti še posebej ? Brezdvotna: v pridnosti. Zakaj sv. pismo nam najprej pove, da je Bog postavil človeka v raj veselja, da bi ga obdeloval in varoval, in še le potlej govori o drevesu spoznanja dobrega in hu-dega. Ker pa vcmo, kako sta Adam in Eva v prvotni pravičnosti zvesto služila Bogu ter natanko in veselo izpolnjevala voljo božjo, smemo biti prepričani, da sta se želela še posebno s pridnostjo Bogu priljubiti. To pa še tembolj, ker jima je bilo takrat delo že po naravi lahko in prijetno; saj se še v poznejših Časih svetnikom ni zdelo težko to, kar so spoznali za voljo božjo. S to prvo zapovedjo v raju je torej Bog sam počastil delo. Dasi sta imela Adam in Eva vsega do-volj in jima delo ni bilo potrebno, je vendar neskončno modri Bog zapovedal delo tudi v raju. Pridnost je torej najstarejša čednost, res častitljiva rajska Čednost! Pa tudi po grehu je za nas delo nekaj častnega; saj tudi zdaj izpolnjuje le voljo božjo, kdor pridno dela. Isto zapoved, ki jo je bil Bog dai Adamu takrat, ko mu je izročil raj, je zopet ponovil takrat, ko jc moral zapustiti raj, le s tem razločkom, da delo odslej — 19 — ni bilo več lahkotno in prijetno, marveč kot kazen neprijetno in naporno. Toda vsled tega ni postalo ne-častno; saj je dobremu otroku to le v čast, ako voljno pretrpi očetovo kazen in morda celo hvaležno poljubi šibo, s katero je bil kaznovan. Seveda se je zdelo paganom delo nečastno in sramotno ter so ga prepuščali le zaničevanim sužnikom. Toda pag-ani niso imeli sploh pravega spoznanja, torej tudi dela niso znali prav ceniti in njih sodba nam ne more biti v tem merodajna. Zato je pa tudi Z v e-ličar, ki je prišel svetu zopet prižgat pravo luč, delu zopet povrnil prvotno čast, še predno je začel učiti v javnosti. Predno je začel z besedo dajati nauke o drugfih čednostih, nas je že s svojim svetim zg-ledom učil pridnosti. Zato pridni delavci tako radi premišlju-jejo Jezusa v Nazaretu v Jožefovi delavnici in potlej na težavnih potih v dobi njegovega triletnega učenja. 0 da, enako častitljive se nam morajo zdeti njegove potne srage, ki so mu kapale ob napornem delu raz božje lice, kakor kaplje krvi, ki so kapale iz njegovih ran, kakor solze, ki so rosile iz njegovih božjih oči. In njegove božje roke niso bile manj častitljive takrat, ko so delale, nego takrat, ko so blagoslavljale ! Zdaj pa presodite sami, kako zelo se boste pri-kupili Jezusu, ako ste prav pridni, kako pa bi ga žalili z lenobo; in pa kako častno je za vas, ako s svojo pridnostjo posnemate Boga samega! Delo pa imenujem častno še iz dvojnega vzroka: kcr pridnost dovede človcka do častne stopinje v življenju in pa ker zgodovina priča, da najboljši in najslavnejši Ijudje vseh časovso bili izredno pridni in de- 1 a v n i. Ako opazujemo izvrstne Ijudi v kateremkoli stanu, bomo pač kmalu opazili, da se poleg drugih svojih vrlin še posebej odlikujejo po pridnosti, ali recimo raje: zato so tako vrli, ker so bili pridni že v mla-dosti in tudi zdaj marljivo izvršujejo svoje stanovske dolžnosti. Kar pa izpričuje izkušnja o sedanjih pošte-njakih, isto uči zgodovina o časti ia hvale vrednih ljudeh vseh stoletij. Saj so še oni sveti Ijudje, ki so 2* — 20 — sklenili v samoti posebej z molitvijo služiti Bogu, po-rabili proste trenutke za ročna dela. Iz tega je razvidno, da si je s pridnostjo najlažje pridobiti dobro ime, lcnoba pa najbolj izpodkopava tako potrebni »kredit." Celo naš jezik potrjuje to, kar sem tu napisal v čast pridnosti. Ako namreč pravimo komu, da je npri-den", ga s tem nismo le pohvalili, da je marljtv in delaven, marveč da je sploh dober in čednosten po-štenjak. Nemci pa imajo celo isto besedo za Jen" in ,,gnil", kar je tudi zel6 značilno.*) Saj pač lepše pri-mere za grdo lenobo ni lahko najti, kot je gniloba. Strohne in zgnijejo namreč take reči, ki se zanemarijo. In si li morete misliti bolj zanemarjenega človeka, kot je lenuh! In kako ostudno stori gniloba vsako reč! Pravijo, da Čim lepša je bila poprej, tem grša je potlej, ko zgnije . . . Kako žalostno je torej gledati krepkega, zdravcga, nadarjenega lenuha, ki — ves zanemarjen zakopava svoje talente! Bernard Overberg, slavni učitelj in vzgojitelj, se je le po veliki pridnosti povzpel do častne službe in do one veljave, ki jo ima še zdaj njcgov spomin med učiteljstvom. V detinskih letih je bil jako rahlega zdravja; do petega leta se še hoditi ni navadil. Tudi za učenje je bil slab in počasen. Osem abecednikov je porabil, pa mu še čitanje ni šlo gladko. Toda z vztrajno pridnostjo je premagal vse težkoče. Ko je bil star devet let, je v njegovem rojstnem kraju umrl gospod župnik. Njegovi starši so zelo ža-lovali po njem. Tudi Bernardku je šel zelo do srca ta žalostni dogodek. Bil je ravno na polju, ko se je *) One, ki razumete že kaj nemščine, bo gotovo zanimal ta-le dogodek. Neka nemka se je učila slovenščine. V nalogi ima posloveniti stavek: ,Die faule Magd schlaft." Bescda ,M.agd" ji je že znana; tudi to ve, kaj se slovenski reLe ,schlafen"; le be-seda ,faul" ji dela preglavico. Treba pogledati v besednjak. Za to besedo najde v slovarju na prvem mestu pomen ,gnil" ter veselo skrpa prevod: ,Gnila dekla spi." Učiteljica in tovarišice so se smejale takemu tolmačenju. Mi ga pa, kaj ne, zdaj drugače sodimo. — 21 — razlegalo mrliško zvonjenje za Ijubljenim župnikom. Ves ginjen začne moliti in konča svojo otroško mo-litvico z besedami: „0 Bog, če storiš, da se bom mogel dobro učiti, hočem postati tudi jaz duhovnik." Kazalo se je, kakor da je Bog uslišal njegovo molitev. V šestih mesecih se je naučil tako gladko brati, da ga je gospod učitelj odbral, naj šc druge uči v čitanju. Drugače pa je bilo z njegovo željo po duhov-skem stanu. Starši so bili ubožni in niso mogli misliti na višje šolanje. Bil je že 15 let star, pa še zmiraj za pastirja. Še bolj goreče je molil in posebno vneto prosil Mater božjo, naj bi dal Bog staršem tako misel, da bi ga dali učit se ,,na duhovsko!" Slednjič se mu začno izpolnjevati srčne želje. Prosit gredo nekega duhovnika, naj bi ga vsaj toliko pripravi), da bi mogel iti v latinske šole. — Naj je bilo vreme še tako slabo in pot še (ako grda, vsak dan je šel k dobremu gospodu in izkušal se je Še * vcč naučiti, kot mu je bilo ukazano. Tudi po poti je bil ves zamišljen v učenje, da še večkrat ni opazil ljudi, ki so ga srečavali, in jih ni pozdravljal. Kmetje so mu to na slabo obračali in dejali: ,,Tako je ne-umen, da še pet ne zna šteti." — Doma je bila pa zopet težava. Dan se je skrajšal. Največ bi se bil lahko naučil zvečer pri luči. Pa mati ni večkrat imela denarja, da bi kupila svečavo. Kaj je bilo storiti? Prižgala mu je trsko in pri trščeni brljavki se je učil dobri dečko, pri nji celo pisal naloge. Včasih se je še pred ognjišče vlegel z knjigo v roki, da je dobil nekoliko luči in gorkote. Tako pripravljen gre v bližnje mesto v latinske šole. V začetku mu gre jako trdo; ob koncu šolskega leta je bil pa že med prvimi in najboljšimi učenci. Kako se je pa tudi trudil! Da bi zjutraj prav zgodaj vstajal, si je v spalnici napravil zvonček, ga priveza! na dolgo vrvico, katera je visela ob zidu, ter naprosil nekega delavca, ki je vsako jutro prav rano hodil na delo, naj bi mimogredč vselej potegnil za motvoz in ga tako zbudil. Razposajeni otroci so včasih prišli . zvonit in ga dražit, pa se ni zmenil za to. Tudi ob * — 22 — izprehodih je imel vselej s seboj kako šolsko knjigo ali druge spise, ki so jih priporočali učitelji. Dobro mu je bila poplačana vztrajna in neumorna pridnost. Dosegel je svoj namen. Ista pridnost mu je tudi kot duhovniku in učitelju omogočila tako sijajne uspehe.