UST S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MIADINO« Vsebina, Fr. Ločniškar. Zimske pesmi ...................137 2. Dr. Fr. Zbašnik : Zlat. Povest z dvema podobama............... . . 138 3. Andrej Rapè: V tej veri .. . Pesem s podobo.............141 4. Janko Leban : Naši zaslužni pesniki in pisatelji. France Prešeren. Življenjepis s podobo ..........................142 5. Danilo Gorinšek : Vsako jutro ... Pesem ..............144 6. Franc Kovač: Izprehod po Koroškem. Opis s podobo...........145 7. Mirko Kunčič: Vožnja na saneh. Pesem...............149 8 Andrej Rapè: Sever in jug. Pesem s podobo.............150 9. Drag. H. : Veselo na delo ! Nekaj o izdelkih iz protja s podobami.....151 10. Zimska pokrajina. Pastirska koča na Jezerah. Podoba.........155 11. A. N. Afanasjev — D. H.: Tri carstva: bakreno, srebrno in zlato. Ruska pravljica 156 12. Mirko Kunčič: Junak. Pesem...................158 13. Fr. Roječ: Ledene cvetice. Pesem.................158 14 Andrej Rapè: Nebesa otvarja .. . Pesem s podobo...........159 15. Pouk in zabava.......................160 16. Kotiček gospoda Doropoljskega . ................162 / Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti! »Zvonček« izhaja med šolskim letom v zvezkih vsak mesec k* stane v naprejšnjem plačilu za vse leto 30 Din, za pol leta 15 Din» za četrt leta 7*50 Din. Posamezni zvezki po 3-— Din. Uprava »Zvončka« je v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 6, Učiteljska tiskarna, I. nadstropje. — Na ta naslov pošiljaj naročnino in reklamacije! Na naročila brez istodobno vposlane naročnine se ne oziramo. Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo »Zvončka« v Ljubljani, Bleiweisova cesta Št. 20/11. Rešitve ugank, nalog itd. sprejemamo le tekom prvih 8 dni po odpravi vsakega zvezka. Glavni in odgovorni urednik: Engelbert Gangl v Ljubljani. — Izda* jatelj: Udruženje jugoslovenskega učiteljstva (UJU), odgovoren Andrej Skulj v Ljubljani. — Tiska Učiteljska tiskarna v Ljubljani, zanjo odgovarja France Štrukelj v Ljubljani. Štev. 6.—XXX. Februar 1929. Tiho, dolgočasno vseokrog, beli prt pokriva vrt in log. Zimske pesmi. Mi pa veseli smo zimskih dobrot, zima prinaša nam polno lepot. 1. Sniva trudna njiva zimski sen, toži gozd pod težo preobremenjen. Mrzle so verige se sklenile nad vodó; kdaj prijaše vitez, da okov jih rešil bo? 2. Od ranega jutra do pozne noči naši vsi klanci so okrog vasi. Stiskajo drugi naj se za pečjo, nam pa je v snegu pri delu gorkó. Dela zdaj imamo mnogo, ker zapadel nas je sneg, treba spraviti v valove sneg po naših bo bregeh. Na križpotju mora stati velik, črnogled čuvaj; da bo več strahu obujal, brke naj dobi iz saj. Damo lonec mu na glavo, za oči pa ogla dva. Tu naj straži in nadzira, kdo voziti prav ne zna, da oblast kaznuje ga ... Fr. Ločniškar. DR. F. ZBAŠNIK: Zlat. vi. Po prestani preizkušnji. es premrazen in do skrajnosti utrujen se je vrnil Peter ob treh popoldne na svoje stanovanje. Obeh tovarišev še ni bilo doma in tudi gospodinja je bila nekam odšla. Hotela je bržčas izkoristiti ljubo svobodo, ki so ji jo naklonili študentje s tem, da so bili odšli drugam kosit. Peter je bil zdaj vsaj v prijetno zakurjeni sobi. A lakota ga je še vedno mučila. Iz omarice, ki je stala v kotu, se mu je tako prijetno smejalo skozi šipe dvoje rumenih, lepo zapečenih potic! Ker je bila omarica nezaklenjena in potici že narezani, bi si bil lahko privoščil od vsake tenak košček, ne da bi bil vedel kdo kaj o tem. To nemara niti tatvina ne bi bila,, saj je gospo* dinja itak imela svoji dobiček, ker se je bil odrekel kosilu! Vendar je imel občutek, da bi tako početje ne bilo lepo, in Tajši se je še dalje boril z lakoto, dasi je bilo do večerje še tako dolgo! Da bi se nekoliko zmotil in se laže premagoval, je vzel zlat iz žepa, ga odvil in položil predse na mizo. Oj, kako prijazno mu je blestel nasproti! Zdelo se mu je, kakor bi se mu smehljal, iz hvalež* nosti nemara, da ga ni dal od sebe! Strmé vanj si je prav živo pred= očeval, kako lepo bo nekoč,, ko si pribori doktorski klobuk in tako zadosti botrovi želji. Nenadoma so se začule zunaj stopinje in že je nekdo odpiral vrata. V vseji naglici je pograbil zlat, da ga skrije, zakaj od tistikrat, ko mu je bil boter rekel, da se take stvari ne smejo razkazovati, je skrbno pazil na to, da ne zve nihče za njegov zaklad. Vstopila sta njegova tovariša, ki sta se bila že na cesti sešla. Bila sta videti oba prav dobro razpoložena. Ko je starejši videl Petra tako nekam potrtega, ga je potrese! za ramo in vprašal: »Kaj pa se ti tako čudno držiš? Nemara da si se preveč najedel in te zdaj slabosti obhajajo!« Peter ni odgovoril, dasi se mu je zdelo, da brije tovariš norce iz njega. Precej na to se je vrnila še gospodinja. Tudi njej se je bralo zadovoljstvo na obrazu. —0-....0......o......o......o......O...... ZVONČEK, XXX—6 ......C-......O......O......O......O......«— »Fantje, kje imate pa kaj potic?« je vprašala. »Cul nam pa niso dali ,s sabo!« se je odrezal četrtošolec. »Niso menda taki običaji v teh krajih! Škoda!« Tem besedam se je moral celo Peter smejati, akotudi mu je bilo bolj na jok kot na smeh. »No, vam dam pa jaz svojih!« je odvrnila gospodinja. »Sicer vem, da ste siti kakor bobni, pa tako prijazni že morate biti, da pokusite, kar sem jaz »pekla!« In narezala je zvrhan krožnik potic in ga postavila na mizo. »Zdaj pa le po njih!« je velela. Peter si ni dal dvakrat reči. A tudi tovariša, ki sta imela dobro in obilo kosilo za sabo, se jih nista branila. Gospodinja ni bila malo ponosna, ko je videla, kako gredo fantom v slast njene potice! Petrova tovariša sta mnogo pripovedovala, kaj vse sta dobrega jedla opoldne. On pa je le molčal. Glad si je bil za silo utešil in želeti si kaj več, ni bil navajen. Ko ga je gospodinja vprašala, kako se je on imel opoldne, si je pomagal na ta način, da je odvrnil: »Tako sem se imel, da sem zdaj- najmanj tako dobre volje, kakor sta ta dva moja prijatelja!« In ni se lagal. Zavest, da se ni dal premagati od lakote in da je ostal junak, ga je obilo odškodovala za vse, kar je bil neprijetnega prebil... ......<:-•••••<:•......«•......O......O......■:>------ ZVONČEK, XXX—6 Zvečer je Peter v postelji mnogo razmišljal o tem, kaj bi bilo, če bi se bil dal zavesti in bi bil izmenjal zlat. Kdo ve, v kake umazane roke bi bil prišel ta njegov lepi zlatek! O, kako bi mu bilo zdaj žal, kako bi si očital in se kesal! ... »Ne, ne, Peter!« je samega sebe poučeval. »Tak omahljivec ne smeš biti več! Saj nisi vendar več tako majhen, da bi moral javkati in jokati, če si enkrat lačen! Bil si že dostikrat in kdo ve, kolikokrat še boš! Treba se tudi takim stvarem privaditi!« Naposled je zaspal in sanjal o veliki pojedini. Zdelo se mu je, da je na nekaki svatbi. Na mizi je bilo vse polno najizbranejših jedi in najfinejših slaščic. In on si jih je pošteno privoščil! Pa tudi s tem še ni bilo vse končano! Ko je šel Peter po praznikih k svojemu sošolcu, s katerim je vsak dan nekoliko ur ponavljal, kar se je bilo treba naučiti za šolo, je stopila fantova mati k njemu in mu rekla: »Oprostite, nekaj neljubega se nam je pripetilo! Temu porednežu sem bila naročila, naj vas za Sveti dan povabi na kosilo, pa je pozabil! Saj veste, kakšen je! Na Sveti dan smo precej časa čakali na vas, dokler ni butnilo iz njega, da ni izvršil mojega naročila. Drugič se več ne zanesem nanj! Jako hudo nam je bilo! Prosim še enkrat: oprostite in sprejmite ta dar, ki vam ga je Jezušček prinesel!« Ko je gospa to izrekla, mu je izročila s pozlačeno vrvco lepo prevezan zavojček, v katerem je bilo, kakor se je pozneje prepričal, več prav lepih stvari, med njimi tudi takih, ki jih je nujno potreboval. — ZVONČEK, XXX—6 ......O......O......❖......❖......❖......❖...... Peter je gospo presrčno in spoštljivo zahvalil, pa si mislil po tihem: »Tako je, ako ima človek smolo! Namesto da bi se bil na Sveti dan tukaj dobro imel, sem taval lačen po mrazu, pa še zlat bi bil skoro zapravil!« V tej veri . . Ej, pride ta ura in blizu je že, ko vrnem domov se med brate, sestre! Sin jina, milina brezbrežnih daljav, razsvetli razjasni pot mojih težav! Naj gledam vsem bedam v tujini v obraz veselo in smelo, saj blizu je čas, ko zadnji pred mano razgrne se val, na bregu domačem bom srečen pristal. Ta vera je žeji studenec sladak, v najgloblji temini mi vrelec gorak. — Verujem v lepoto in verujem v luč, v tej veri do vse mi je radosti ključ. Andrej Rapè. ......«—"O......O......•:>......<>.....O...... ZVONČEK, XXX-6 JANKO LEBAN: Naši zasluzni pesniki in pisatelji. DOKTOR FRANCE PREŠEREN. (Dalje lin konec.) na naj krasne jših Prešernovih pesmi je »Slovo od mladosti«. V njej pravi o mladini: Gradove svetle zida si v oblake, zelene trate stavi si v puščave. Prešeren je bil učen doktor prava. Pravijo, da ni izgubil nikoli nobene pravde..Seveda se je potegoval le za pravično stvar. Krivičnih pravd ni niti sprejemal. Vrhutega je bil Prešeren navdušen Slovan in prijatelj čiste slovenščine. Ko bi danes živel, bi gotovo vihtel svoj bič nad ljudmi, ki pačijo našo materinščino. Prešeren je iskreno ljubil svojo domačo vas, kar je dokazal s krasnim sonetom »Vrba«, ki je eden najdovršenejših in najznačilnejših Prešernovih sonetov. Prav tako je Prešeren ljubil svoje prijatelje. Posebno sta mu bila k srcu prirasla Čop in Smole. Oba je Prešeren ovekovečil v pre« krasnih žalostinkah. Čop je bil profesor, znal je 19 jezikov, Prešeren ga imenuje »velikana učenosti«. Utonil je v Savi 1836. leta. Prešeren mu je zložil1 ta nagrobni napis: Jezike vse Evrope je učene govoril, ki v tem girobu spi, però zastavil komaj, stare Slave buditi rod — odnese val ga Save. Pomenljivo je, kar Prešeren pravi o Andreju Smoletu: Videl povsod si, kak' iščejo d'narje, kak' se le v.klanjajo zlat'mu bogü; kje bratoljubja si videl Oltarje? S srcem obupnim si prišel domu! Ena se tebi je želja »polnila: v zemlji domači da truplo leži. Prešeren je bil kot človek preblaga duša. Žal, da je bil nesrečen. Imel je sicer tudi svoje slabosti, a kdo je brez njih? Pesniki sploh vse žive j e čutijo kakor navadni ljudje. Prešeren je imel srce mehko in občutljivo za srečo in gorje vesoljnega človeštva. Zgodaj je že okusil »bridki sad spoznanja«, ki zamori človeku v prsih vse veselje. Bolj in bolj se mu je začelo mračiti življenje. Žalil ga je pogled po svetu, ki ga je bolje poznal, kakor kdo drugi, žalil ga je pogled po nesrečni domovini, ki jo je ljubil nad vse, žalile so. ga prizadejane mu krivice, saj je pozno dosegel advokaturo, dasi je bil učen mož, žalil ga je ......S-......:>......o......<:?......<>.....<>....- ZVONČEK, XXX—6 .....«-••-!>............&......o......«— naposled pogled v — samega sebe! Ko sta mu umrla prijatelja Čop in Smole, se je čutil samega in zapuščenega na svetu, Smole mu je bil edini prijatelj, ki ga je popolnoma umel. Zato mu je Prešeren napisal mrtvaški list, prvi v slovenskem jeziku! Zal, da Prešernu ni bilo dano, da bi si ustanovil lastno družino, ki ima za vsakega moža veliko tolažbe. Tako pa je zabredel v dolgove, ki se jih ni mogel odkrižati v kratki dobi svojega odvetnikovanja v Kranju. V družbi je bil Pres šeren molčeč. A če je zinil, je izpregovoril gotovo kak dovtip, smešno opombo, zbadljivko ali kako kitico. Prešeren je namreč rad zbadal svoje prijatelje. Znana je njegova darežljivost do siromakov. Hodili so vedno k njemu. Marsikomu je dal celo po pet krajcarjev, kar ni bik) v tistih časih kar si bodi. Imel je nekdaj le dve srajci, a vendar Hiša v Kranju, kjer je Prešeren umrl ukaže sestri, naj siromaku da eno srajco, ki ga je zanjo poprosil. Znana je tudi njegova ljubezen do otrok. Nikoli se jim ni bližal s praznimi rokami. Zato so tekali v Kranju za njim po ulicah, kričeč: »Dohtar — fig!« Prešeren je v Kranju zbolel za vodenico. Ni bilo več rešitve zanj. Sklenil je svoje nesrečno življenje dne 8. februarja ob 8. uri zjutraj 1. 1849. v naročju svoje sestre, ki mu je bila vedno zvesta družica. Ležal je bolan 13 tednov. (Letos je torej 80 let od njegove smrti.) »Novice« so tako pisale ob njegovi smrti: Gospod dekan Dagarin, ki ga je obiskoval vsak dan, he more dopovedati, kako potrpežljiv je bil rajnki ves čas svoje bolezni in kako lepo je z Bogom spravljen umrl. Do zadnjega vzdihljaja se je zavedal. »Vzdignite me, zadušiti me hoče!« To so bile njegove zadnje besede. — Glavar narodne straže je brž poslal v Ljubljano »Slovenskemu društvu« žalostno obvestilo. Spisali so mu slovenski mrtvaški list in poslali povabila, naj- bi se rodoljubi obilo udeležili pogreba. To so tudi storili; prišlo je iz vseh krajev mnogo ljudi in pogreb je bil jako slovesen. Njegovi prijatelji so nabrali okolo 800 goldinarjev in postavili so mu na grob spomenik, ki je bil posvečen 3. julija 1852. — Na njem je vsekano besedilo: Dr. France Prešeren, rojen v Vrbi 3. dec. 1800, umrl v Kranju 8. febr. 1849. »Ena se tebi je želja spolnila, v zemlji domači da truplo leži.« Na nasprotni strani čitamo besede, objete z zlatim vencem: »V pesmih neumrlemu« postavili čestitelji njegovi 1852. Dne 15. septembra 1872 so slovesno vzidali v rojstno hišo našega pesnika spominsko ploščo. V zlatih črkah čitamo na njej: V tej hiši se je rodil dr. France Prešeren 3. dec. 1800. Slovensko pisateljsko društvo, 15. sept. 1872. Leta 1900. so izdali »Prešernov Album« z imenitnimi spisi o slav* nem pesniku, a 1.1905. so mu postavili krasen spomenik v Ljubljani na Marijinem trgu pred frančiškansko cerkvijo. Prešerna so prevajali v druge jezike, posebno v nemščino. Pesnik je tudi sam napisal nekoliko pesmi v nemškem jeziku. Vsako jutro . . . Vsako jutro ptička mala je pred oknom pela, je skakljala, se smejala in bilà vesela. Cvet sedaj pa vsak ovel je, ptica odletela, srečo mojo in veselje — vse je s sabo vzela. Danilo Gorinšek. iE ......•:>......v-......«•............❖......<»...... ZVONČEK, XXX-Ó ............<:■......•:>......<:■......<:•......-O...... FRANC KOVAČ: Izprehod po Koroškem. il d znamenja zavijeva na levo proti zahodu in greva po lepi, gladki cesti ob strani gozda počasi do Srednjih Trušenj. Nenadoma se zopet izpremeni vsa okolica. Kot vzrastel iz tal se dviga tik pred nama nad 100 m visok strm, skalnat hrib z razva« linami srednjetrušenjskega gradu. Tako navpično nad nama na strmem pečevju kipi proti nebu staro zidovje, da se zdi: vsak trenutek mora pasti na je bil nekaj časa (od 1423. do 1456.) v posesti celjskih grofov, za Valvazorja so še ljudje bivali v njem. V 18. stoletju so sezidali obširno poslopje spodaj pod hribom, ki ga dandanes ljudstvo imenuje »grad«. Tu je bilo do 1.1890. nastanjeno vojaštvo, in sicer en eskadron ulancev, a sedaj so nastanjene tu razne stranke, do sto oseb. Vse ogromno poslopje je precej zanemarjeno in napravlja na opazo= valca turoben vtisk. Ker stoji solnce še visoko, hočeva zlesti po ozki, strmi poti skozi grmovje na razvaline. Četrt ure težavne poti obilo poplača krasen razgled. Tja na južni strani nama zapirajo pogled Karavanke in Kam= niške planine. Kot pred nama stoji OTjaški Obir, sneženi Grintavec, Ojstrica, košata Peca in drugi vršaci. Tam spodaj se vije deroča Drava, nad njo na hribu Sv. Peter na Vašinjah z veličastno farno cerkvijo, široka, gozdnata hriba Vinograd in Sv. Katarina nama zapirata pogled na Velikovec. Na južni strani pod nama leži v dolini vas Šmarjeta z vitkim, sivim cerkvenim stolpom, nekoliko naprej grad Töllerberg, kjer je 1.1568. stanoval luteranski predikant Jurij Wieser, ko so ga za protireformacije pregnali iz Velikovca. Semkaj so potem še nekaj časa zahajali luteranski Velikovčani, da so obhajali skrivaj službo božjo. Nadalje vidiva staroslavne Tinje, ki so jih 1.1480. razrušili Ogri, požigajoč na Koroškem. V daljavi se blišči Doberla vas z ogromnim samostanom in veličastno proštijsko cerkvijo, kjer je pokopan stari slovenski plemič Kacelin (t 1106.), nadalje je na hribu farna cerkev v Kamenu, nekoliko proč bela cerkvica v Mohličah, tik ob Dravi navpična strma stena Škarbina (764 m) z razvalinami starega gradu istega imena. Zadnji trije kraji so v tesni zvezi z blaženo Lihardo in njenim sinom sv. Albumom; blažena Liharda je še v živem spominu med ljudstvom v Mohličah in Kamenu, akoravno je živela že skoro pred tisoč leti (t 1024.). In tam pod Obirjem se skrivajo idilične, tihe Apače, že 713 m visoko, pravi planinski kraj. Vidiš, dragi moj', to so opazovalca. Grad sami zgodovinski spomini; vsak kraj, vsaka vas, skoro vsak grad nama kliče v spomin zgodovinske dogodke. Če se obrneva proti zahodu, opaziva starodavno šentjunsko cerkev. Kraju se pravi Sv. Junij na Vinogradih, ker so nekoč ondi pridelovali vino, ki so ga v davni dobi tukaj- gojili Rimljani. Nekoliko od Št. Jun j a proč opaziva Ramšiselnov grad, ležeč na samem tik gozda ob gorskem znožju. Pogled proti Celovcu nama zapirata dva gorska grebena, in sicer Brankovec (832 m) in Škofljica (789 m). Med obema hriboma drži divjeromantiena soteska, takozvani »Saugraben«, v Slov. Šmihel. Od rimskega mesta Virunuma na Gosposvetskem polju na Timenico—Slov. Šmihel—»Saugraben«—Sv. Junij na Vinogradih— Trušnje—Vovbre—Grebinj je držala v Lavantinsko dolino rimska cesta. Daleč tam na zapadni strani zapaziva visoko na gori belo cerkvico, bliščečo se v popoldanskih solnčnih žarkih. To je Sv. Krištof (901 m), kamor pridejo vsako leto procesije iz nemških in slovenskih krajev prosit sv. Krištofa za dobro letino in odvrnitev raznih nesreč. Tam na vzhodu vidiva vas Vovbre in nad vasjo kraljuje kopast grič z razvalinami gradu nekdanjih mogočnih Vovberških grofov, ki so bili v sorodu s Celjani. Bolj daleč na vzhodu se blišči nad Grebinjem ogromna siva peč z razvalinami gradu, ki so ga imeli v lasti bamberški škofje. Za upora koroških in štajerskih plemičev zoper Habsburžane se je 1.1292. Ulrih, grof Vovberski, z zvijačo» polastil Grebinjskega gradu in se ondi dobro utrdil, da mu čete vojvoda Albrehta I. in Majn= harda Tirolskega niso mogle do živega. Zato je ukazal vojvodov poveljnik Herman Landenberg opleniti vsa grofova posestva v Tru? šenjski okolici tja do Krke. Z urbarjem v roki, kjer so bili zapisani vsi grofovi podložniki, je hodil Landenberg od vasi do vasi in dal opleniti in požgati vsako hišo, ki je bila podložna vovberškim grofom. Ljudstvo pa, kolikor je moglo še pravočasno ubežati, se je zateklo v dješke gozde. A plemiške čete sta 14. marca 1293. popolnoma potolkla v boju pri Sv. Petru na Vašinjah vojvodov poveljnik Landenberg in deželni upravitelj Konrad Auffenstein. V tem boju je padel tudi kranjski vitez Viljem Ostrovrhar, zaveznik Vovberškega, o katerem je znana mična pripovest o čarodejnem prstanu. Silni grof Ulrih se je moral ukloniti in za kazen je izgubil mnogo posestev. Rodovina Vovberških je izumrla že 1322. 1. in njihova posestva so podedovali Celjani. Ogledava si še nekoliko starinsko zidovje, ki je vse že v razpadu, stopiva še za trenutek v podzemeljske obokane kleti — a če si vrto« glav, ne stopaj preveč na kraj; silovit, strašen propad se odpira pod nama čez strme skale naravnost spodaj na cesto. Stopiva še nekoliko v bivšo grajsko kapelico, kjer opaziva še dobro ohranjeno gotsko okno z ostanki slikarij, in se odpraviva zopet navzdol! ......O......O......O......•:>......<:•......O...... ZVONČEK, XXX—6 Čez pet minut hodà proti zapadni smeri prideva v Zgornje Trušnje, kjer je samo gostilnica, ob potoku velika žaga in kovačnica. Na desni strani naju pozdravljajo na vitkem, strmem stožcu nove razvaline bivšega -gradu v Zgornjih Trušnjah, od katerega je' ostal še samo mogočen, štirioglat visok stolp. Ker pada skalovje strmo na vse strani in je držala v grad ozka, v živo skalo vsekana pot,, je bil grad ne« dostopen vsakemu sovražnemu napadu in jako lahko hranljiv. V tem gradu se je rodil znameniti solnograški nadškof Eberhard II. (f 1246.), zaslužen cerkveni knez za ureditev Krške škofije. Ustanovil je na Koroškem mnogo župnij' in sploh skrbel za povzdigo tedanjega ver» skega življenja. Leta 1228. je ustanovil Lavantinsko škofijo. Trušnje Važenberg Zgornje Trušnje Želinje Srednje Trušnje Oba Trušenjska gradova sta silno stara. Tu je stoloval za fran= kovskih cesarjev mejni grof. Trušenjski grad je bil sedež grofije ali komitata istega imena. Grof je pobiral davke, ravnal sodstvo in vodil plemiče in svobodne ljudi v boj. Prvič v zgodovini se omenjajo Tru= šenjski gradovi 1. 895. Tega leta namreč je cesar Arnulf (887.—899.) moravskemu plemiču Valjhunu, pradedu blažene Heme, izročil v fevd trušenjske gradove in gozde pod Djekšami. Trušenjski gospodje so bili v srednjem veku mogočni in vplivni, eden izmed njih, Oton, je za Friderika Rdečebradca prodal nekaj posestev in se 1. 1190. udeležil križarske vojne, iz katere se ni več vrnil. Trušenjski potok, ki naju je ravno zapustil in se obrnil proti Šmarjeti, je do 1.1859. tvoril mejo med ■O......V—O— ZVONČEK, XXX—6 —«............O-......O......V Lavantinsko in Krško škofijo. Miren in pohleven potoček more za nevihte v Svinjski planini postati v Čudovito kratkem času mogočen, silovit hudournik, ki preplavi travnike in njive, odnaša hlode in na« pravlja dosti škode. Vedno korakava po beli cesti proti zahodu, a nenadoma se obrne pot v ostrem kotu proti severu v slikovito in samotno, v zgodovinskem in geološkem oziru znamenito dolino. Pa zopet se odpre novo čudo očesu, da se hočeva tudi tukaj nekoliko pomuditi! Mogočne razvaline važenberškega gradu na strmem, obraslem hribu se dvigajo grozeče proti1 nebu. In ker ni ravno daleč in zložna pot, si hočeva ogledati ogromno ter obsežno:, razmeroma še dobro ohranjeno razvalino, ki še sedaj v razpadu kaže nekdanjo mogočnost in slavo. Same gole, začrnele stene štrlijo v nebo, oboki zgornjih nad« stropij so padli skupaj. Spodnji deli so bolje ohranjeni, ondi se vidijo lepe štukature in lep portal. Mogočen, masiven obok bo kljuboval vremenu še stoletja. Zobu časa kljubuje tudi dobro ohranjen okrogli stolp na severni strani, odkoder se nudi obiskovalcu krasen razgled po šentjunski fari. Istotako stoji na južni strani še obrambni stolp z vijugastimi stopnicami, odkoder je držala zložna, okrog hriba se vijoča cesta v ravnino. Grad so opustili okrog 1.1780. Sedaj- je vse v razsulu, tu vladata mir in tihota, samo rezek, polslišen vrišč divjih golobov, ki gnezdijo po zidovju, trenutno prekine samoto. Izprehajajoč se po razsulem grajskem dvorišču, ogledujoč nekdanje, a še dobro ohranjene grajske kleti in ječe, stopajoč po razsutem kamenju padlega oboka, se zamisliva v davno preteklost, ko je vladalo tu šumno živ« ljenje. Votlo odmevajo najini koraki v znamenje, da so pod nama še podzemeljski prostori. Tam, kjer so bile nekoč obokane dvorane, opravljene z razkošno opremo, kjer je nekoč pri rujnem vinu zbranim vitezom in gospem v beneškem baržunu popotni pevec brenkal na kitaro in pel bojne pesmi, kjer so nekoč v grajskih hlevih rezgetali iskri konji, vedno pripravljeni, da jih zajezdijo vitezi v boj, ondi je sedaj vse zapuščeno, trnje in grmovje raste po zidu. Vse je minilo. Le med ljudstvom še živijo v spominu nekdanji vitezi na strmih in nedostopnih gradovih. Stopiva še malo tja v okroglo sobo grajskega stolpa! Popolnoma dobro je še ohranjena in treba bi bilo samo oken in vrat, pa bi se dalo tu prijetno stanovati. Krasen razgled po šentjunski fari se nama nudi s te višave. Pod seboj kot na mizi vidiva Št. Jur, Grunčiče, raz« treseni Važenberg, Gosinje, tam pod Škofljico Voglje, velike kme« tiške hiše, zakrite med sadno drevje, važenberško barje, kjer poleti kopljejo šoto. Do 1.1848. so bili kmetje gradu podložni, mu delali tlako in od« dajali desetino. Grofje so imeli v rokah tudi sodstvo, na gradu je obstojal takozvani »Landgericht« in »Bannrichter« je sodil čez živ« ljenje in smrt do 1.1776. Še sedaj kažejo mesto na Drunški gmajni, kjer so stale vislice, in pri oranju so zadeli na človeške kosti, ker so pokopavali obsojence kar na mestu, kjer so bili usmrćeni. Star mož ve celo povedati, da so v zemlji še sedaj1 dobro ohranjeni hrastovi štori, ostanki nekdanjih vislic. Med ljudstvom kroži še sedaj- povest o močnem možu, ki je raztrgal spotoma, ko so ga tirali na morišče, močne vezi in zbežal, da ga niso nikdar več videli. Pozneje so take težke obsojence odpravljali v Annabichl za Ce* lovcem in jih ondi obešali v gozdu nad cesto, ki drži v Gospo sveto. Kmet Pečnik iz šentunske fare je imel za roboto, da je gonil take uboge grešnike do Gospe svete. Pa se mu je nekoč slabo godilo, da je obsojenec raztrgal nekje pri Timenici verige in ga tako namlatil, da je — dospevši domov — čez tri dni umrl. Vožnja na saneh. Dva škratca, dva bratca vesela se vozita na saneh, na vse strani pokata z bičem in ves razigran je njun smeh. Če dedek vihar nas zaloti, potem bo hudó, bo strašno. Še s hlačk naju strese, hudobnež. Brž dirjaj, konjič, pod goro!« Ujela sta zajčka v goščavi, upregla ga kruta v sani. »Hej, teci, konjič dolgouhi! Na moč se nama mudi. In zajček sirotek preplašen leti, da ga vse že boli. To vidi vihar. Izza gore prituli, v sneg škratca zvali. Zdaj škrata sta revčka: sta v jarek postavila se na glavò ... A zajček veselo poskoči in prost odskaklja pod g orò. Mirko Kunčič. ........... ZVONČEK, XXX—6 ......<>............O......O......•:>......<:••■ Sever in jug. 1. Snežne so poljane kot mrtvaški prt, solnca žar je hladen, v ledu mraz in smrt. - Divji so viharji, cvet tu ne dehti, rod krepak in dober, redkih besedi. Ali v srcu ogenj jasno mu gori ljubavi do doma: sever — to si ti! Divne so livade, v solncu dan iskri, mesečine polne zvezdnate noči. 2. Tihi dihi vetra, cvet sred vrtnih leh, govorica zvočna, žar ljudem v očeh. Srca ognjevita, delo jim je drug, pesem duhovita: to je — cvetni jug. Srce k srcu vleče, sili dan na dan, ali često združbe iščeta zaman. — Jug tako kot sever pola sta oba, le kako združila brata bi se dva? Andrej Rapè. [imxrmmimE! --»......»......»......o......v—fr— ZVONČEK, XXX—6 ......»......»......»......»......•=>......<:•...... DRAG. H.: Veselo na delo ! Nekaj o izdelkih iz protja. ozimi vam je cesto dolg čas. Človek ne more biti vedno na snegu. Časih pa snega ni in ostane samo zima, da je človek najrajši pri peči. In za take prilike je najlepša zabava — delo. Opozoriti vas hočem na prijetno in koristno ročno delo, ki ne zahteva mnogo znanja in ne pre* velikih izdatkov. Tudi orodja ne potrebujemo kaj prida. Saj pa je itak potrebno, da si nabavite vi, ki radi poizkušate, tu in tam kakšno orodje, da se vam nabere s časom zbirka najpotrebnejših pripomočkov za uspešno ročno delo. Vem, da vsi poznate lesko. Mnogi izmed vas so jo morda že čutili. Ker pa šiba ni za človeško zdravje neogibno potrebna, bomo poizkusili uporabiti leskovko v druge, bolj prijetne svrhe. Najprej morate imeti seveda oster nož ali pipec. Tega mora itak imeti vsak, ki hoče rezljati in vaditi roko in oko. Tako oboroženi se napotite v grmovje, kjer raste leska. Menda ni treba povedati, da ne smete delati škode in rezati šib, ki so namenjene za drugo uporabo. Kdor je doma v mestu, tudi ne pojde režat šib v javne nasade. Za naš namen so pripravni takozvani obrastki, ki jih odrežemo brez škode. Njih debelost bodi prilično enaka debelosti kazalca. Često pa potrebujemo pri izdelkih tudi nekoliko debelejših in precej tanjših kosov. Kdor si sam ne upa zadeti prave debelosti ali pa sam ne ve, kaj bi smel ali ne smel, naj vpraša za svet in prosi za pomoč starej* šega človeka. Po 30 do 40 takih paličic v dolžini 50 do 60 cm povežite v butarice in jih na zračnem kraju vsaj nekoliko posušite. Če delamo izdelke iz popolnoma svežega protja, se ti pozneje usuše in niso več trdni. V bu= tarice povežemo protje zato, da se posamezne šibe pri sušenju ne skrive, pa tudi zato, da se krive izravnajo. Da boste delo laže razumeli, sem vam narisal' nekaj risb. Ker je vsak pričetek težak, bomo pričeli s prav lahkimi izdelki. Kdor že zna uporabljati nož, temu bo delo prav lahko. Videl sem pa dečke, posebno v mestu, ki so najprej, odrezali kos prsta, potem so se lotili šibe. Gotovo, da to ni potrebno. Rdeče barve si lahko pripravimo na drug način. Najpreji bomo izdelovali količke za cvetice. Jej, kako je težko lepo odrezati količek in še težje napraviti lepo konico, ki bodi vpičena v zemljo! Le poizkusite! Navadno prirezan vrh količka je lep (1). Marsikomu bi1 bil pa poševno prirezan količek bolj všeč (2). Okonček •••■«•......O......O-......O O— ZVONČEK, XXX—6 ......0......<>......O......O......•:.>......O ......«......«......•:>......•:>......•:>......S...... ZVONČEK, XXX—6 se da tudi obrobiti, pa bodi, da je pravokoten ali poševen (3, 4). In tako vstane pred nami vrsta nalog, kako bi prirezali količek, da bi imel lepšo glavico (5—12). Gotovo si bo kdo izmed vas izmislil še kakšen način prirezovanja. Komur vse to ne zadostuje in kdor čuti v sebi večjo umetniško silo, naj se pa izkaže z boljšim delom! Količ« kovo oglavje lahko okrasimo z vrezi (13) ali mu olupimo lubje do belega lesa v obliki obročka (14). Tudi lahko napravimo globlji jarek ali pa dva (15), pa tudi več, če nam je všeč. Sploh se množijo možnosti v dolgo vrsto, ki ji ob izumljivosti ni konca (16—24). Te vaje so nas morda že uverile, da je nož lepo orodje in rez s ljavkanje prav prijetna in koristna zabava. A nam se hoče napredka. Kdor si doslej še ni porezal vseh prstov, lahko z nami nadaljuje. Zbijmo torej iz lepo prirezanih količkov take ali take brajdice za cvetice. Za to delo ne potrebujemo mnogo: majhno kladivce in pri« mernih, 2 do 3 cm dolgih, prav tankih žrebljičev žičnikov, ki jih je za 2 dinarja poln zavitek. Če so predolgi, jih zadaj s kladivom zaku= jemo, pri tem pa postavimo žrebljevo glavico na železen podstavek, n. pr. na uho sekire ali na železo iz likalnika. Take cvetične Opore lahko izdelamo v mnogih oblikah (25—28). Časih dobite lepo razglednico, ki bi jo hoteli imeti v okvirju. Tudi v časopisih je mnogo lepih slik, ki bi bile v okrasek stene, če bi bile v okvirju. Pa ga napravimo! Rezati znamo že toliko, da nam vrez do svrši ali istržena ne dela več preglavice. S takim vrezom napravimo na ogliščih pravokoten naklad, ki ima pa to slabost, da se vidi del vreza tudi še potem, ko smo položili oba kosa drugega v drugega (29 a, b). Kdor pa je junak in umetnik, naj poizkusi napraviti naklad z zajero (30 a, b), ki jako lepo spaja obe palici. Seveda je treba tako spojiti palice na vseh štirih ogliščih, kar v risbi zaradi štednje s prostorom ni naznačeno. Pri okvirjih se sploh lahko še dolgo pomudimo. Okvir* jeve stranice n. pr. podvojimo (31) ali pa jih na ogliščih vrhutega poševno prirežemo (32). Med oglišči lahko na vseh štirih stranicah pribijemo okraske iz krajših kosov (33—35). In še nekaj: v trgovini z železnino dobite lepe žrebljičke iz medenine (36, 37). S takimi žreb« Ijički se dado okvirji in tudi drugi izdelki prav lepo okrasiti. Le pomislite, kako! V poslednjem času vidite posebno na železniških postajah viseče košarice za cvetice. To ni nič novega. Take košarice sem videl že kot deček v parkih na drevesih. A te košarice so bile iz leskovega protja in so se lepo prilegale v prirodo. Take košarice lahko obesimo tudi doma na vrtu, na verandi, ob čebelnjaku ali kjerkoli. Samo narediti jih je treba. V ta namen si preskrbimo sveder žrebeljnik (39, 40). Z njim zvrtamo v primerno prirezane paličice luknje in jih napeljemo na žico. Napeljevanje je prav enostavno (38) ali pa s primerno glo= - ZVONČEK, XXX—6 ......C........:>......<>......— Kdor misli, da je s tem vrsta izdelkov iz protja pri koncu, se jako moti. Domišljija lahko ustvari še marsikaj. Vsega tudi jaz sam ne vem in tudi nočem povedati. Za danes sem povedal dosti. Le mislite še sami! Pa nekaj: vsi izdelki iz protja so veliko lepši, če jih prevlečemo končno z lakom. Tega dobite za prav mal denar pri trgovcu z barvami. Za uporabo mu morate priliti majhno količino terpentina, da se prej posuši in da ni plesk predebel. Končno pomislite še nekaj : Ali bi belih zarez na protju ne mogli pobarvati v narodnih barvah? Samo po lubju mi ne barvajte in ne zlatite! To ni lepo! ❖......O......O......<>......<:•.....«•...... ZVONČEK, XXX—6 <:■•......<>.....O..... A. N. AFAN AS J EV — D. H.: Tri carstva: bakreno, srebrno in zlato. Ruska pravljica. (Dalie) o dolgem ali kratkem času- je uzrl zlatožareč grad. Ob vhodu sikajo grozne kače, priklenjene na zlate verige. Pri kačah je vodnjak, nad njim na zlati verigi zlato vederce. Carević je zajel in napojil kače. Legle so in se pomirile. Stopil je v grad. Na« sproti mu je prišla prelepa Jelena. »Kdo si, dobri dečko?« — »Ivan carevič sem.« — »Si li prišel po svoji volji?« — »Po svoji. Iščem mamico, Nastazijo Zlatolasko. Ali veš zanjo?« — »Vem. Ni daleč od tega gradu. Veternik leti k njej vsak teden, k meni vsak mesec. Vzemi tole zlato kroglico. Vrzi jo in hodi za njo kamorkoli je treba. In v temle prstanu je vse zlato carstvo. Ne pozabi pa name, če premagaš Veternika! Hoče se mi od tu v svobodni svet.« — »Pa dobro,« je rekel carevič Ivan. Vrgel je kroglico in hodil za njo. Hodil je in hodil, pa je dospel do gradu — o, ljubi Bogek — grad se iskri samih demantov in drugih draguljev. Ob vratih sikajo straho« vite kače. Vsaka ima šest glav. Napojil je carevič kače, pa so bile pomirjene. Vstopil je v palačo. Prehodil je mnogo sob in dvoran. V zadnji je bila mamica, Nastazija Zlatolaska. Na visokem tronu sedi, vsa je v caričnem sijaju. Na glavi ima krono neizmerne vrednosti. Pogledala je gosta in vzkliknila: »Za Boga! Si li ti, sinek moj? Pa kako si došel tu sem?« — »Tako in tako. Pri tebi sem.« — »Ej, sinek dragi, težko tebi! V teh gorah gospodari mogočni in hudobni Veternik, ki je vladar vseh dušic. Tudi mene je ugrabil in odnesel sem. Hitro Jiodi z menoj v klet!« — Šla sta v klet. V kleti sta sodca z vodo, na desni prvi, na levi drugi. Pa je govorila Nastazija Zlatolaska: »Napij se vode, ki je v desnem sodu!« Ivan se je napil. »Kolika ti je sedaj moč, sinko?« — »Z eno samo roko prevrnem to palačo.« — »Pa še pij!« In je pil. »Kolika ti je sedaj moč?« — »Če se mi zahoče, prevrnem ves svet.« — »Veliko moč imaš. Prestavi še sodca! Desnega deni na levo, levega na desno stran.« — Prestavil je carevič sodca po njenih besedah. »Glej, dragec, v enem sodcu je močna, v drugem nemočna voda. Kdor pije prvo, je silen junak, druga ga oslabi popolnoma. Veternik pije močno vodo, pa postavlja sodeč na desno stran. Prevariti ga je treba.« Vrnila sta se v grad. »Sedi k meni na prestol!« je velela carica,, »a tako, da te Veternik ne zapazi. Prihrumel bo in me hotel objeti in ......o......<:■......■:;:■......■:>......O......»...... ZVONČEK, XXX—6 ............■:>..................•»......•:)...... poljubiti. Tedaj zgrabi za njegovo kopje. Vzdignil te bo v nedogledne višine. Drvil bo s teboj preko silnih prepadov in širnih morij. A ti drži trdno in ne izpusti! Upehal se bo Veternik. Zahotelo se mu bo močne vode. Puhnil bo v klet in k sodcu na desni. Ti se pa v tem napij iz sodca na levi. Veternik bo ves slab in medel. Tedaj mu vzemi meč in mu odsekaj glavo z enim zamahom! V trenutku, ko bo odletela glava, boš začul za seboj glas: ,Udari še enkrat!' Ti pa, sinko, ne udari, ampak odgovori: Junaku ni treba mahniti dvakrat, zadosti je enkrat!« Komaj se je skril Ivan carevič na prestolu. Nebo se je stemnilo. Vse je zaplesalo v silnem vrtincu. Pa prileti Veternik, sede in se izprevrže v poštenega mladeniča. Gre v grad. V rokah ima bojno kopje. »Fej, fej! Kako smrdi tu po ruski duši. Imaš li gosta?« Tako je izpraševal Veternik. Odgovorila je carica: »Ne vem, kaj se ti dozdeva.« Veternik plane, da bi jo poljubil, a carevič zgrabi za kopje. »Požrem te!« se je razljutil Veternik. »Rekla je baba dvapot: Požreš ali ne požreš,« je odgovoril carevič. Veternik skozi okno pod visoko nebo. Nesel je Ivana careviča preko gorskih čeri in grozil: »Razbijem te!«- Nesel ga je nad globoko morje: »Utopim te!« A niso pomogle grožnje. Carevič je držal in ni izpustil. Preletel je Veternik ves svet. Opešal je in zletel naravnost v ono klet, pa k sodcu na desni. A carevič k sodcu na levi. Pila sta in se napila. Veternik je bil ves nevšečen, carevič pa je začutil, da je junak nad1 junaki. Vzel je Veterniku meč in mu z enim zamahom odrobil glavo. Tedaj začuje za seboj glas: »Udari še enkrat, udari, sicer oživi!« — »Junaku ni treba mahniti dvakrat, zadosti je enkrat.« je odgovoril Ivan carevič. In glej! V tre* nutku je zaplal ogenj in sežgal truplo in glavo. Vseokrog se je raz« prašil pepel. Razradostila se je mamica Ivana careviča: »Aj, ljubljeni sinek, razigrajva se, jejva in pojdiva domov! Pusto je tu. Nikogar ni v gradu,« — »A kdo bi nama prinesel jedi?« — »Ne skrbi, sinek.« Komaj sta pomislila na jed, pa se je sama pogrnila miza. In na mizi je bilo slastnih jedi in pijače, kakor bi trenil. Počivala sta carica in carevič, jedla in pila. Pa je opomnil carevič: »Idiva, mamica! Dolga je pot do bratov, ki naju čakata. Na poti moram rešiti tri carice, Veternikove ujetnice.« Pripravila sta se za pot in odšla. Na poti sta vzela s seboj carico zlatega carstva, zatem še carico srebrnega, pa končno carico bakrenega carstva in dolgo vrv. Kmalu so dospeli do jame, kjer se je bilo treba spustiti v globino. Ivan carevič je spustil na vrvi najprej mamico, a za njo prelepo Jeleno in nje sestri. Čakala sta brata in se pogovorila tako: »Bodi Ivan carevič na gori. Midva se vrneva z materjo in s caricami k očetu, pa rečeva, da sva jih našla tako in tako.« — »Prelepo Jeleno vzamem zase,« je še / dostavil Peter carević,, »ti' si vzemi carico srebrnega carstva, carico bakrenega carstva dava temu ali temu generalu.« — Tako se je zgo* dilo, da bi moral ostati Ivan carević na gori. Starejša brata sta še raztrgala vrv, pa je ostal Ivan carević vrhu gore. (Konec.) Junak. Pijanček se guglje vse križem po cesti, sneženi mož ravno stoji. Pijanček nahruli ga v svoji objesti: »Poglej, kako gibčni smo mi! Kot štor nepremično stojiš ti na mestu, zapleši no malo z menoj!« In vanj zaleti se junaško pijanček. Med njima se vname ljut boj. Namesto klobuka sneženi mož lonec na glavi debeli drži. Zdaj dobro pomeri... na glavo pijančku spusti ga: »Kdor išče — dobi!« Pijanček se zgrabi za glavo, zastoče: »Hu, jaz sem res velik bedak! Zdaj vidim: še takle sneženi možicelj od mene je večji junak!« Mirko Kunčič. Ledene Na oknu cveto mi ledene cvetice in vsak dan drugačno mi kažejo lice. Umetnost prirode jaz v njih občudujem in v risarsko zbirko si jih prerisujem. cvetice. V prirodi vse roka božanska ustvarja in nam umotvore največje podarja. Zato se mi vredne zde tudi te cvetke, da zbirka ohrani še njih mi posnetke. Fr. Roječ. ZVONČEK, XXX—6 ——C- Nebesa otvarja . .. Pobožno sklenilo je dete roke, v iskreni molitvi mu srce trepeče, v iskreni molitvi mu ustno šepeče: »Molim zdaj. K Tebi v raj, Bogek, sem prišel. Ves sem Tvoj, Bogek moj! Daj, Ti mamici poplačaj, v dobro očku vse obračaj! Mi trije smo Tvoji, Tvoji staršev znoji! Vse jima poplačaj, v dobro vse obračaj!« Ko staršev ime otrok izgovarja, v molitvi nebesa visoka otvarja. Takrat od povsod kot pesem zveni, kot majski vetrovi v ozračju šepeče, vrhovi gora vseh takrat vzplamené, nebo se v lepoti neznani leskeče. Zakaj bi se ne, le kako bi se ne? Bog stopa iz jasnih nebeških višin: prispela je predenj molitev večerna, ki moli otroških jo usten šepet in srca nedolžnega sladki trepet; zato Bog na zemljo stopa prav sam, objame otroka in očko in mamo, polaga jim v duše veselje samo. In dete pobožno spet sklepa roke, v presrčni molitvi mu ustno šepeče, v molitvi se lije staršev imé: saj mamica, očka sta detetu vse! Ko starše v molitvi otrok izgovarja -nebesa otvarja! Andrej Rapè. Zastavica v podobah. Sestavil in v les vrezal Fr. Roječ. Rešitev in imena rešilcev priobčimo v prihodnji številki. —•••:':■......•••>......O............•:>......:>......«............ Gozdič je že zelen . . . Otožno. ^Narodna. — Zapisal Janko Žirovnik. A*-— i > -4—t- k -t -f»—f- FibrJ—-? i m * 4 —J— • - ■ •—«H J r ' r f 7 r r 5 • » «rf P' ♦ ♦ I f I -J—sL • f r r ... r 7\» J P ■ 0-——-3 I I J Go-zdič je že ze-len, trav-nik je raz-cve-ten, pti-čki pod ne-bom ve-Pti-čki, jaz vprašam vas, al' bo kaj skor' pomlad, al' bo kaj sko-raj ze-Pomlad že pri - šla bo, k'te-be na svet' ne bo, k'te-be b'do dja - li v to m -Kt- I pp p r I I fT se - lo po - jo, le - na po - mlad, čr - no zem - ljo, pti-čki pod ne-bom al' bo kaj sko - raj k'te - be b'do dja - li Hi ve - se - lo po - jo. ze - le - na po-mlad? v to čr - no zem - Ijo. Rešitev novoletne zastavice v podobah v 5. štev. Novo leto spet podaja nam rokó in pelje mnogo neznanih dobrih in slabih darov s sebó. Dobili smo samo eno rešitev, in sicer nam jo je poslala Milka Kaiserjeva iz Dravograda, ki je tudi prejela zadnjič najavljeno darilo. — Danes razpisujemo: Manica Koma-manova, Narodne pravljice in legende. USMILITE SE PTIČICI Letošnja kruta zima ima bogato žetev tudi med krilatimi pevci, med -ubogimi pti» čicami, ki so nam tako 'dobre, mile in zveste prijateljice. Kakor nas, tako zebe tudi pti« čice — ali pa še bolj. Človek si pomaga kakorkoli, ptičica si ne more. Eno samo obleko ima, pa še to ji razpiha burja, ki jo reže do koščic. — Vemo, da imate dobra srca, zato ste že sami po sebi storili, kar se da storiti dobrega v tem težkem času, ne da bi čakali na opomin in poziv. Zrnja in krušnih drobtinic sipljete in potresate ptiòicam v hrano, da je vse živo ob hišah in pod okni — tudi v hudi zimi skromno pogrnjena miza lačnim živalcam v uteho! Prav je tako! PREMETENI VRABEC. Nobenega strašila v prosu se ni več bal. Tovariše je hujskal, da je človekova pre« tkanost le prazen strah. Na pobeljenem loncu je čivkal sam, s kljunom pa poganjal na palici se vrtečo deščico. Na sredo njive postavljenemu možu je »letel na klobuk, s klobuka na -omelo v roki, z omela v proso. Gospodar ,ga je slednjič sam počakal sredi njive s klobukom in omelom in kot strašilo neroden, zato je pa vrabec zložno zobal proso na koncu njive. Končno postavi moža na sredo, sam ostane na koncu. — Tu je stari »stric«! Tam je njegov »brat«! se zadere vrabec in sfrfota na pokrivalo strašilu-»bratu«. Klobuk se razkroji na dvoje in požre vrabca. Gospodar je bil namreč v strašilo skril avtomat (stroj), ki ga je vrabec sam sprožil s svojo težo in zdihoval zaman: Oh! Pret« kan —. pretkan je le človek, ki vedno izumlja nove in nevarne zvijače. Ivo Trošt. Velecenjeni gospod Doropoljski! Sklenil sem, da Vam tudi jaz pišem nekaj vrstic. Ker mi je »Zvonček« ugajal, sem ga tudi jaz letos naročil. Kadar imam čas, skladam tudi pesmi. Akoravno je žc Božič minil, sem Vam napisal to pesemco: Božiček. Po polju prišel je Božiček, a za. njim je letel lepi ptiček, ki imel je zlata krilčeca in rdeča ličeca. Ta ptiček je bil angelček, ki ga je poslal Bog k nam, da nam naznani slovesni dan, da pride k nam Jezušček. S sabo prinesel je Jezus ček smrečico in pa darove, ki nesel mu jih je angelček za pridne sinove. Prosim Vas, da bi tudi mojo pesemco priobčili v svojem kotičku. Ako želite, Vam prihodnjič napišem tudi kakšno pripovedko. Z odličnim spoštovanjem Vas pozdravlja Hugon F1 o r j a n č i č, dijak II. razr. mešč. šole v Ptuju. Odgovor: Ljubi Hugon! To pesemco si kar stresel od sebe, ali ne? Priobčujem jo brez vsakega popravka, ker mi po ljubki misli ugaja. Pa -pošlji še kakšno pripovedko, da bo bolj pisano živ» ljenje v mojem kotičku. Cenjeni g. Doropoljski! Dovolite, cenjeni g. Doropoljski, da se tudi jaz oglašam v Vašem kotičku. Naro» čena sem šele letos prvič, prej ga je naro» čevala moja starejša sestra. Najljubša predmeta sta mi zemljepis in zgodovina. V »Zvončku« mi najbolj ugaja povest. »Dovški Bržot pripoveduje« in Vaš kotiček. Prosim, sprejmite tudi mene v svoj ko» tiček. Z odličnim spoštovanjem Angela M a n č e k o v a, učenka IV. razr. osn. šole v Št. Vidu. Odgovor: Ljuba Angela! Zemljepis in zgodovina sta med najzani» mivejšimi predmeti vsake šole. Tvoj Sv. Vid je pri Planini, kjer je sedaj potegnjena naša državna meja. Meja našega naroda pa sega mnogo dalje proti zapadu, in zgodo» vina nas uči, da že od nekdaj tukaj prebiva naš rod. Zato se mora po zakonih pravice v doglednem času tudi zemljepisna meja zložiti z narodnostno mejo. Spoštovani gospod Doropoljski! Ker sem naročnica svojega najljubšega lista »Zvončka« že štiri leta ter sem bila do sedaj še premajhna, da bi Vam pisala, se sedaj prvič oglašam med Vašimi ko» tičkarji. Stara sem 12 let -in hodim v II. razr, meščanske šole v Licbtenthumovem za» vodu. V šolo hodim z velikim veseljem, ker vem, da. se učim v svojo korist. Učim se lahko, posebno zato, ker nam gospodične učiteljice vedno vse natančno razlože. Po» sebno ljuba in draga sta mi tuja jezika, srbohrvaščina in nemščina. Pa tudi druge predmete se učim z veseljem in vnemo. Imam tudi mlajšo sestrico Zorko, ki hodi v četrti razred osnovne šole in je tudi KOTIČEK KOSPODA DOROPOUSKE^A ......<:•.......:>......O......<>......<:•.....<:•...... ZVONČEK, XXX—6 z menoj skupaj naročena na »Zvonček« ter ga z veseljem prebira. Posebno ljub ji je tudi Vaš kotiček. Ako mi dovolite, Vam drugič pišem kaj obširnejše. Prosim, ako se Vam zde moje vrstice primerne za pri» občenje, jih priobčite v svojem kotičku. Sprejmite iskrene pozdrave od zveste bralke »Zvončkove« Vlaste B e r g a n t o v e, hčerke nadučitelja v Grosupljem, Dolenjsko. Odgovor: Ljuba Vlasta! V Tvoje pismo se je vtihotapila pomota, ker praviš, da je srbohrvaščina tuj jezik. Ne! Le vprašaj svojo mamico, ki je doma na Vinic», kakšen jezik govore tamkaj! To je naš jezik — tako lep, pojoč, bogat, ka» kor ga ne govore drugod. Srbohrvaščina nam ni tuja, to je naša bratska govorica, polna miline in presrčnosti. Pa Zorko po» zdravi, sestrico svojo, ki se naj tudi oglasi! Velecenjeni gospod Doropoljski! Tudi jaz sem se spomnil, da Vam pišem kratko pisemce. Dolgo časa sem se že pri» pravljal, a pišem Vam šele zdaj. V četrti številki našega lepega »Zvončka« sem čital, kar ste objavili o priliki desetletnice smrti našega rojaka Ivana Cankarja. Narisal sem Vam dve sliki: Cankarjevo Sv. Trojico in pa pisatelja samega. Sv. Tro» jioo sem narisal zato, ker je bil pisatelj neštetokrat na hribčku Sv. Trojice, ki mu je bila najljubša na svetu. Najvljudneje Vas prosim, da priobčite narisani sliki in pisemce v cenjenem kotičku. Vrhničani pridno zbiramo za spomenik in kakor slišim, bo že leta 1930. stal na najlepšem mestu trga Vrhnike. Lahko smo ponosni na našega slavnega pisatelja Ivana Cankarja. V kratkem se oglasim zopet. Z odličnim spoštovanjem Vas pozdravlja Slavko K u m e r, učenec IV. s razreda na Vrhniki». Odgovor: Dragi Slavko! Lepo je od Tebe, da se tako dostojno in časteče spominjaš velikega vrhniškega ro» jaka in slavnega našega pisatelja Ivana Cankarja. Rojstni kraj pa se mu bo od» dolžil, ker ga je v svojih spisih tako odlično proslavil, s spomenikom, kakor nam napo» veduje Tvoje pismo. Prav je tako! Čestiti gospod Doropoljski! Z velikim zanimanjem prebiram »Zvon» ček«, posebno mi ugaja pripovedka »Dovški Bržot pripoveduje«. Sedaj hodim v II. b razr. drž. realke v Mariboru. Naročnik »Zvončka« sem šele prvo leto. Minula leta sem si izposojal »Zvonček« pri tovarišu, letos sem si ga naročil sam. V šoli me posebno vesele predmeti: francoščina, petje, telovadba itd. Veselilo bi me tudi, ako bi zapazil v Vašem kotičku to isvoje pisemce. Napisal sem tudi eno pesemco. Prosim, ako Vam je mogoče, da jo stisnete v ko» tiček! Pozdravlja Vas in vse naročnike »Zvon» čka« Joško M i h e 1 č i č, dijak II. b razr. drž. realke v Mariboru. Ples bo. Kaj pa danes naša Mica ves že dan si ;gladi lica? Če se ona kdaj krtači, prav gotovo nekaj znači. Pa povej mi, muca mila, kaj si se tako umila? »Resnico, Anica, povem ti, resnico golo, prav zares! Nocoj imamo veselico, po veselici velik ples. 2e včeraj so me povabile tovarišice moje vise, ples na .sosedovi bo strehi, o, tam prekrasen prostor je.« Pa povej mi, daj, kdo tja pride, kaj? »Mnogo jih bo prav od daleč, druge bodo spet od blizi. Tam gospa bo Godrnjavka in nje suha sestra Lizi, Miškovička in tri hčere, ki so bile že v Pari zi. Tam bo Tanka, tam bo Danka, pa sevé, da tudi jaz pojdem tja ina kratek čas. A od moških Brkič Ris, Repko Mjavkar, Mišek Piš in pa marsdkteri še, kdo pa naj prešteje vse! Ples 'bo trajal do danice — zato gladim svoje lice.« Lepo ros se društvo zbira, ali kdo pa naj vam svira? »Le ne skrbi ti nikar, muzika je naša stvar. Takšno bo nocoj veselje, da te vrže kar s postelje!« Odgovor: Ljubi Joško! Ta imenitni dvogovor med muco Mico in .radovedno Anico sodi ravno v sedanji čas, ko so si prav tako kakor mačke pa= metni ljudjé brusili peté na najrazličnejših plesovih in pustnih godovih. Za njimi je danes juhejsa-juhaj! Morda koga glava boli? Pa ga naj! «SB» Velecenjeni g. Doropoljski! Ne zamerite mi, ker sem se šele sedaj oglasila v Vašem kotičku, zakaj naročena sem šele 1. leto na Vaš cenjeni list. Obi» skujem VII. razred osnovne dekliške šole v Trbovljah. »Zvonček«, ki ga z veseljem prebiram, dobim vsak mesec od g. učite» ljice Franje Drnovškove, ki jo imamo vse jako rade. Najljubši predmeti so mi: ročno delo, risanje, zemljepis in zgodovina. Prosim, da natisnete tudi moje pisemce v svoj kotiček. Fran ja Ig ri čn i ko v a. Odgovor: Ljuba Pranja! Velike važnosti je za vsako mladenko, da se priuči ročnemu delu, ki je zanjo praktičnega pomena, more pa v delo svojih rok' polagati tudi svoj umetniški okus. Vise učiteljice priporočajo, da se naj pri roč* nem delu uporabljajo (narodni okraski, a prav tako tudi pri risanju. Ker Te zanima ročno delo, imaš pa tudi z risanjem mnogo veselja, Ti more oboje dobro služiti, da si boš svoj domek lepo opremila in ga na« pravila prikupnega in vabljivega. Naj Ti bo vedno dobro in prijetno v njem! KOTIČKOV ZABAVNIK. Besedna uganka. Sestavil Fr. Roječ. Če te veselo iznenadi kdo, začudiš v prvem hipu se glasno; v tem vzkliku čuje se le črka ena. A če dodaš ji drugo črko spred, dobiš besedico, ki brez pomena je sama, toda v stavku na predmet, ki znači ga beseda poleg nje, in večkrat kaže tudi na vrsté ter na vsebino celega odstavka. Ko prost si ugibalnega opravka, besedico podaljšaj s črko spet od zadaj in duševni ti .pogled v besedi novi vzre neplemenito napravo, ki v usodno hudih dneh pustoši zemljo s silo ognjevito, a v dobrih dneh razglaša po vaseh iz mesta z govorico gromovito dogodkov slavnih radostni spomin. Ker rad ugiblješ, še nazaj preberi besedo., ki si zdaj jo našel in beseda zadnja znova te uveri, da te razum pri reševanju te zastavice je vodil v pravi smeri. Besede štiri sii dobil, kaj ne!? Zdaj pa povej, kako se ti glasé! Rešitev posetnice v 5. štev. Polde Lejec = poljedelec; Badovar = Dobrava. POPRAVKI TISKOVNIH HIB. V povesti »Zlat« čitaj v zadnji številki na strani 114. v 9. vrsti od spodaj gori: nekoč povedal, namesto: nekdo povedal. Na strani 116. v 10. vrsti od zgoraj doli bi moralo stati: Prue pol ure in ne: Pred pol ure. Na strani 118. je odpadel ob koncu predzadnje vrste te povesti zakljiučni na« rekovaj. » — „Zvonček", XX. letnik, nevezan 30 Din, v navadni vezbi 45 Din „Zvonček", XXI. letnik, nevezan 30 Din, v navadni vezbi 45 Din „Zvonček", XXII. letnik, nevezan 30 Din, v navadni vezbi 45 Din „Zvonček", XXV. letnik, nevezan 30 Din, v navadni vezbi 45 Din „Zvonček", XXVL letnik, nevezan 30 Din, v navadni vezbi 45 Din Letnikov, ki niso tu navedeni, ni več v zalogi i* In zadnji glasi ti mi bojo: Bog čuvaj domovino mojo! %......................................................................................-............ ^ KUPUJTE IN ČITAJTE ^ MLADINSKE SPISE <11 KI JIH IZDAJA «► DRUŠTVO ZA ZGRADBO UČITELJSKEGA DOMA V LJUBLJANI Zahtevajte cenike, ki jih dobite brezpiaCno NAROČILA SPREJEMA IN TOČNO IZVRŠUJE KNJIGARNA UČITELJSKE TISKARNE LJUBLJANI, Frančiškanska ulica St. 6 MLADINI PRIPOROČAMO NASTOPNE KNJIGE PO ZNIŽANIH CENAH: Baukart: Marko Senfanln, sloveni ski Robinson. Vez. Din 12.—. Dimnik: Kralj Peter 1. Vez. Din 18.-. Dimnik: Kralj Aleksander l. Vez. Din 30.—. Erjavec: Afriške narodne prlpo» vedke. Vez. Din 20.—. Erjavec: Kitajske narodne pripo> vedke. Vez. Din 20.—. Erjavec: Srbske narodne pripovedi ke. Vez. Din 22.—. Erjavec-Flere: Fran Erjavec, izbrani spisi za mladino. Vez. Din 40.—. Erjavec-Flere: Fran Levstik, izbrani spisi za mladino. Broš. Din 18.—, vez. Din 26.—. Erjavec-Flere: Matija Valjavec, iz» brani spisi za mladino. Vez. Din 36.-. Erjavec-Flere: Josip Stritar, izbrani spisi za mladino. Vez. Din 46.—. Erjavec-Flere: Simon Jenko, izbrani spisi za mladino. Vez. Din 28.—. Erjavec-Flere: A. M. Slomšek, iz» brani spisi za mladino. Vez. Din 40.—. Erjavec-Flere: J. Kersnik, izbrani spisi za mladino. Vez. Din 46.—. EwaId-Holeček: Mati narava pripot vedttfe. Vez. Din 26.— . Ewald-Holedek: Tiho jezero in drw ge povesti. Vez. Din 26.—. Fiere: Babica pripoveduje. Ve*. Din 10.—. Fiere: Slike Iz živalstva. Vez. Din 24.-. Fiere: Pripovedne sloventke narod* ne pesmi. Vez. Din 24.—. Gang!: Zbrani spisi. IL, V. in VI. zv. vez. Din 10.—, eleg. vez. Din 12.—. VII. zv. vez. Din 18.—, eleg. vez. Din 20.—. (Ostali zvezki ao v II. natisku.) T. Gaspari in P. Košir: Sijaj, sijaj, solnčecel (Zbirka koroških po» pevk.) Din 8.—. Karafiat Jan-Dr. Bradač: Kresni» čice. Vez. Din 18.—. Manica Komanova: Narodne prav» Ijice in legende. Din 16.—. Korban: Vitomilova železnica. Vez. Din 14.-. Kosem: E j prijateljčki. Vez. Din 14.—. Lah: Češke pravljice. Vez. Din 12. Mišjakov Julček: Zbrani spisi. VI zvez. (Drugi zvezki so razpro» dani.) Vez. Din 10.—. Möderndorfer Vinko: Narodne pri$ povedke iz Mežiške doline. Eleg. vezano Din 24.—. B. Račič: Belokranjske otroške pest mi. Vez. Din 8.—. Rape: Mladini. II., m., IV., V., VI. zvezek. Vez, Din 10.—, eleg. vez. Din 12.—. VII. zvezek Din 12.—. VIII. zvezek Din 15.—. Rape: Tisoč in ena noč. Vez. Din 28.-. Ribičič: Vsem dobrim. Vez. Din 10. V. Riha - Karel Pfibil: Povest o svatbi kralja Jana. Vez. Din 16. Robida: Da ste mi zdravi, dragi otrocil Broš. Din 3.—. šilih: Nekoč je bilo jezero. Vez. Din 24.—. Tille-Pfibil: V kraljestvu san). BroS. Din 6.—. Trošt: Moja setev. L in II. à Din 10.—. Wastetova: Mejaši, povest Iz dav> nih dni. Vez. Din 24.—. Zbašnik: Drobne pesmi. Vez. Din 8.—. VSE TE KNJIGE KAKOR TUDI KNJIGE DRUGIH ZALOŽB SE DOBE V KNJIGARNI UČITELJSKE TISKARNE V LJUBLJANI i:::::::: Frančiškanska ulica si. 6. :::::::::