61 Igor MaIahovsky Pesmi PO uprašitvi Videl si žensko kako je klestila velika neužitna jabolka z drevesa iz vrvi, jih pobirala in grizla z nalomljenimi nohti pod katerimi so se svetili sivkasti madeži; vsak dan je stopala enakih korakov čez vrt gledat ledeno peščino, kako je potuhnila vase in hudobno suho hreščanje drobcev; videl si moža s sekiro v roki na travniku, kako je stal pred edinim drevesom in si ni upal pogledati 62 Igor Malahovsky v njegovo krošnjo, da ne bi oslepel od te sence, ki je blestela v somraku; pil je mračno globoko vino in vsako jutro prijemal megle za vrat, dokler ga ni nenadoma zadelo, da je v sanjah resničnosti planil pokonci v noči iz toplega brloga rjuh in si tipal roke, če so še in bolščal v lestenec nad glavo kako se narahlo maje; potem se je spomnil kako prazna je sosednja postelja; in jo šel iskat; sedela je sključena pod vojsko listja in si z eno roko zastirala obraz, ki je počrnel kot oglje; takrat je zamahnil proti deblu, da se je z ropotom razletelo; previdno jo je vzdignil in odnesel na majhen grič noči gledat steklo jutro------------- POD NOČ po sklepih in občutljivih mišicah boš začutil mravlje, črne in počasi boleče kot napol ugasle trske v vodi, ki še cvrčijo a jih tok že nese naprej ne, ne, boš vpil in tudi ne klical na pomoč, ker veš da te ne bi nihče slišal (v zvokovodih imajo stržen gluhote); počasi boš tekel nekaj časa po peščeni cesti dokler boš mogel, dokler se ne bodo še iz toplih jajčec zvalile nove, neznatne klešče in te po malem vse bolj načenjale za čas, ki še bo ure nizko na obzorju; na njegovih skrivenčenih vejah bodo potrpežljivo sedeli krokarji z odprtimi zenicami iz katerih bo gledalo tisto najpreprostejše besedilo: plen ne more več uiti; za sabo boš potiho zaprl težka lesena vrata, nekaj trenutkov še otipaval svetlo medenino kljuke, ki se jo še drži toplota nekoga pred tabo; stal boš za plotom svojega skromno odmerjenega prostora dokler te ne bo zdrznil neslišen prelet, tresljaji zraka bodo surovo udarili ob telo in nekje ob grlu boš začutil pekoč, prvi neodločni ugriz------------- Pridejo skozi vrata s smrdečimi svečami v rokah in motovilijo korake zaostale nekje ob cesti; sivo dekle na balkonu je potiho zapelo ob nizkem soncu drobno sinfonietto smrti; puhasti možici sedijo na okenskih policah in bobnajo s členki po kovinskih napuščih, bobnajo, bobnajo; levi človek žari v mavrici, levi človek se spreminja kakor razdana zemlja, kakor zemlja, ki je lastnina vsega kar nastaja: semen, korenin, dežja 63 Pesmi PRELUDIJ Igor Malahovsky in vsega kar odhaja skozi kamnito deželo, ki jo menjavajo le stopinje odhodov; megleno drevo sreba luč, počasi se dotika glinastega roba in jo nagiblje vase vse bliže svojim občutljivim ustom; dim odhoda zatesni ozko pot, da se osiplje luč vse prej kot misli dan--------—¦ Spomni se govorice svojega psa: jutri, to je sedajle ali pa včeraj, to je sedajle boš pričakoval uro, boš kričal po mokrem vejevju; kako veliko je vse kar vidiš v ogledalu, velikanskem ogledalu nekega dne; zdaj je prepozno, da bi se plašil, ostani lovec svojih senc in se ne poskušaj maščevati; nič več ne smodijo svojega mesa ob zakrknjeni pločevini zenita, zaman je odkrivanje glave, blestenje kože, les je postal trd in se zmaličil pod lubje in noče ganiti peruti kazalca; jaz predem železen lan za lahkonoč; oblekla jo bo in se sprehodila v njej kot devica, se oglaša temna starka iz kleti telesa; 64 PRELUDIJ lažeš kremen in okušaš kristal železa vrešči njen stari papagaj, obira prah s peruti, gleda njo, ki prede, prede ------------- DEVETA POKRAJINA Puščava, ki zeleni v svojem pesku, tisočerih zrnih zla, ki se žro in drobe med seboj, za svoj prostorček pod pekočo sončevo oblo; za vso tisto samoto, ki si jo kot votlo kepo že sto in stokrat prezračil, za ugasle zvezde od katerih še vedno prihaja luč, obolos svetlobe, ki pomeni nič, potovanja v pesku, lomastenju zrn in goličavni plasti vetra, ki briše, briše vse pred tabo in preozkost dolžine nekega seštevka dnevov, ki se končuje v grobi mehkobi krvi, da skeli emajl vidnih stvari in še nezačetih misli--------,— 65 Pesmi