GLASB Ai M elom skal Pod ' prisegajo na operno petje, ali drugi, ki prisegajo na t.i. naravno petje, seveda v tem, kar počne Sainkho, ne morejo najti ničesar. Toda obvladovanje barve glasu onkraj melodičnih linij ali na enem samem tonu ni samo neka povsem druga zvočna paradigma, ampak je veliko več: je dokaz, kako revno glasbeno kulturo je v resnici razvila Evropa, čeprav si domišlja nasprotno. Tako evropsko solo petje kot virtuozno izkoriščanje larinksa v Sibiriji zahteva leta vaje. Sibirce potem krasi predvsem artikulirana uporaba alikvotnih tonov, česar, mimogrede povedano, ne zmore noben evropski pevec. Na plošči Lost Rivers, ki je izšla lansko leto priFree Musič Produchon, jeza 75minut glasbe, oziroma 13 komadov, ki jih je Sainkho odpela kar iz prve v treh snemalnih večerih, in priznati moram, da bi si po dobri uri in pol tega tako imenovanega vreščanja želel še kakšne ure ali celo več. Rajko Muršič LJOBA JENČE: LJUDSKA PESEM POJE V MENI Samozaložba / Sraka Letos se torej pojavlja že drugi projekt s tradicionalno oziroma ljudsko zvočnostjo na Slovenskem. Mira Omerze!- Terlep je izdala zbirko instrumentalne glasbe tradicionalnih godcev CBIedi mesec' - pripravlja se tudi slovenska izdajal), sedaj pa se je pojavil še en kompleksno zastavljen projekt, ki ga je pripravila notranjska pevka Ljoba Jenče. Devetdeseta leta so očitno pravi čas za revitalizacijo tradicionalne zvočnosti na Slovenskem, čas za obujanje tega, česar urbane populacije več ne poznamo, je pa ne samo naša historična kulturna specifika, ampak tudi tisto, kar nas kot etnično skupnost veže v splet različnih kultur tega planeta. Tega se Ljoba Jente še kako dobro zaveda, sajjeves projekt zastavila na povsem drugi ravni od tiste, ki smo je pri revitalizacijah kulturne dediščine sicer vajeni. Za razliko od znanstvenih (etnoloških) pristopov k raziskovanjem in prezantacijam t.i. Ijudskokultume dediščine, ki je v marsičem nujno neživljenjski, je lahko delovanje ljubiteljev na tem področju neobremenjeno življenjsko, a ob nestrokovnih ali nedomiselnih posegih lahko povzroči tudi ogromno škode. To zgodbo seveda dobro poznamo. Ljobin pristop je nedvomno vzpodbuden: moderen in marginalen obenem. Njeno obujanje tradicionalnih pesmi je le del siceršnjega konteksta iskanja ‘naravnega načina življenja', nekakšne v bistvu naivne, a vendarle dobrodošle struje nekje med eko-tundamen-talizmominNevvAgem. V tem smislu nikakor ne preseneča, da je za komentar poprosila prav 'zdravnika Zemlje', Marka Pogačnika, ki je - čeprav nestrokovnjak za ljudsko pesem -pravilno ugotovil, da gre pri tradicionalni pesmi za sporočilnost, ki ni vezana zgolj na nek poseben narod ali izolirano in 'najpomembnejšo’ etnično skupnost pod soncem, ampak nasprotno, gre za občečloveške nanose arhetipov, ki segajo v daljno preteklost in imajo še dandanes pomembno vlogo v človeškem življenju. Ljoba Janče ni pripravila samo osemnaj stih posnetkov izvirnih ljudskih pesmi, ampak je plošči dodala še knjižico z zapisanimi besedili pesmi, nekaj komentarji pesmi in prevodi v angleščino. Pesmi je izdala tako na kaseti kot na CD-ju (založnik: studio Sraka iz Novega Mesta), skupaj s knjižico na 116 straneh pa ju je zložila v lično izdelan kartonski ovitek. Več kot simpatično. Na zadnjem mestu, pa čeprav je sicer seveda v ospredju, se pojavlja še vprašanje glasbe. Naj nas ne zavede protislovje, da v ljudski glasbi o 'pravem originalu' pravzaprav sploh ne moremo govoriti, odmisliti moramo tudi dejstvo, da lahko nepoučen poslušalec (predvsem tuj) dobi povsem zgrešen vtis, da je bilo na Slovenskem v navadi solo petje (v resnici je bilo nekaj solističnega petja v navadi zgolj in samo v Prekmurju, pa še tam pod madžarskim vplivom, sicer pa so na Slovenskem peli večglasno). Gotovo je treba pozdraviti odločitev, da je Ljoba pela brez kakršnekoli instrumentalne spremljave -torej v pristnem duhu ljudske pesmi - upoštevati pa je treba tgdi dejstvo, da je Ljoba Jenče sicer pela po posnetih ali zapisanih predlogah, ki so jih našli zbiralci na terenu, toda njena interpretacija je povsem osebna in se s tem umešča v pravi življenjski tok ljudske glasbe. Ljobino petje je živo-in to je bistveno. Še enkrat: tudi ta izdaja je obvezno čtivo za vsakogar, in če se še niste odločili za novoletno darilo, je to tisto pravo. Pa Se nasvet kljub razliki v ceni raje kupite CD, ker je na kaseti Ljoba naredila veliko neumnost -med pesmi je vrinila žvrgolenje ptic, dir konja in podobne neumnosti. Rajko Muršič frenetična in simbolična Everything Will Be Alright. Tako Ulmer kot Jackson sta prišla v Evropo posebej in samo zaradi nastopa v Skopju. Edine zasluge za to gredo organizatorjem. Če povemo, da je tudi Kip Hanrahan za prvi nastop v svojem edinem lanskoletnem gostovanju v Evropi izbral prav Skopje, potem lahko dobite podobo o reputaciji tega festivala v ZDA. Mala ekipa, ki jo vodita direktor Oliver Belopet in menedžer na lokaciji v New Yorku, Velibor Pedevski, je dosegla, da se na meniju znajdejo glavne in okusne jedi. Honorarji, plačani glasbenikom, so dvakrat mižji (posebej za Lurija in Han-rahana kot najdražjj) od tega, kar dobivajo v drugih krajih, toda nihče ni imel pripomb. Tako je že nekaj let in tako se pridobiva ugled. Finančno so festival pokrili številni sponzorji (med njimi celo MUP Makedonije s 1.500 USD), deloma pa tudi republika in televizija, ki je posnela dobršen del programa, med samim festivalom pa je predvajala posnetke s prejšnjih festivalov. Občinstva je bilo veliko (vstopnica za en večer je bila 2 DEM, komplet pa 8 DEM!!). Razlog za navdušenje. ■ ...BELCI PA SO SAMO OKRAS JAZZA Domačih glasbenikov ni bilo v programu. Toda edina makedonska skupina, Paramecijum, ki jo vodi bobnar Gačo Tavitijan, je vskočila v prazen dan in nastopila v MNT-ju. Njihov nastop je bil za lokalne pogoje sicer soliden, ne pa tudi za festival takšnega renomeja. Njihov melodičen, "soft jazz" je zelo iz mode, vse to je že znano, neinventivno. Vseeno imajo svojo publiko (celo svoje navijače), v rokah pa dovolj obrtniške spretnosti. Vsi poskusi Gara in ekipe, da bi bili več kot so, se končajo z neuspehom. Največja imena so povsem slučajno prihranili za konec festivala. Večer, imenovan Some Lounge Lizards, ni pomenil "reuninona" te velike zasedbe, ki ni skupaj že več kot leto dni (kar ne pomeni, da jih ne bo John Lurie ponovno združil čez kakšen mesec, tako kot je bilo to lani najavljeno že nekajkrat), temveč sta brata Lurie nastopila s skoraj najnovejšimi projekti. Evan Lurie je zapustil Lounge Lizards že leta 1988 in ima za seboj že dve solistični plošči, bandoneon bend, trenutno pa na Japonskem pripravlja filmsko glasbo. Njegov nastop na klavirju ima atmosfero in enostavnost izraza. Neklasično jazzovsko klavirsko muziciranje bi bolj sodilo v kakšno manjšo dvorano (z manj izkašlje-vanja med publiko). Celoten vtis: dobro z oscilacijami, toda prekratko (morda zaradi reakcije občinstva?). Največja underground zvezda jazza je John Lurie. S svojimi filmskimi vlogami pri Jarmushu, Wendersu in drugod, predvsem pa preko dela pri Lounge Lizards, kot tudi s solo albumi pri Cram-med Discs, je dolegel takšen kulten status, da bi bil odlično sprejet tudi če bi samo sedel na sceni in v roki držal saksofon. Seveda je bilo tudi muziciranja, in kakšnega! Ne melodično, na način Lounge Lizards, ampak s precej improvizacije in z bogato zvočno sliko, ki kreira bend, imenovan National Orchestra. Trio sestavljata poleg Lurija še fenomenalen bobnar Calvin Weston (delal je tudi pri Colemanu in Ulmerju) ter perku-sionist Bill Martin, ki se odlično znajdeta tudi brez šefa. Weston ni zadolžen samo za držanje ritma, temveč plete in se prepleta tudi z Lurijevim saksofonom. Vse je na meji "off" plesa. Lurie se spre- BARVNE - LASERSKE - COLOR - FOTOKOPIJE FOTOKOPIJE VELIKIH FORMATOV... A1 ... A2 ... BIROSTORITVE tiskarna založba trgovina koplrnlca pisarniško reklamno storitve EXPRESS TAJNICA haja po odru, dela dolge govorne uvode, si izmišlja odštekane naslove, občasno izgleda povsem nezainteresiran in bulji v strop dvorane. No, on je pač takšen, tu ni pretvarjanja - človek ponuja celovito predstavo, čeprav bi si želeli nekaj več glasbe. Za bis sledi procesija po dvorani: najprej na enem izhodu za publiko, potem na drugem, pa še skozi hodnike - ob igranju seveda, občinstvo jim sledi, reagira in se veseli. Doživetje. Kip Hanrahan, veliki mojster organizacije in aranžmajev, je v svojih projektih spojil in uvedel velika imena vseh jazzovskih žanrov ter vse skupaj organiziral v disiplinirano muziciranje. Najnovejši projekt Exotica ne bi smel biti izjema. Kar zadeva album, se bo pod tem nazivom v februarju pojavil CD. Ljudje, ki so prišli z njim v Skopje, so delali tudi na tem projektu. Dvanajst znanih imen in nenavadna zasedba (ne za Kipa): dva bobnarja, dvatolkalista, dva basista, vi-olonist in vokalisti. In imena: Don Pullen (ki je otvoril koncert s solistično točko), Carmen Lundy, Charles Neville, Jack Bruce (čigar vloga je predominantna), Fernando Saunders,... Vsi so se na dan nastopa zbrali v Skopju z raznih strani. Dve vaji sta jim zadostovali (čeprav jim ne bi škodilo tudi kaj več) za dober nastop. Nov material je standardno hanra-hanovski, ljubek, blizu ritmom Srednje Amerike, skozi pogled nekega newyor-čana. Hanrahan samo dirigira. To pa počne na nenavaden način - po odru se sprehaja od glasbenika do glasbenika, organizira in signalizira s strani. Nekaterim to deluje kot na vaji. Toda publike (morda kakšnih 1800 obiskovalcev, tako kot pri Luriju) vse to ne moti, uživa, čeprav je konec festivala. Takšen festival lahko postane vzor za žalostne primerke v Beogradu ali Zagrebu. "Low Budget" sistem, vzgojena publika, kvalitetna, pa tudi ne predraga imena, pa dobite"najboljši festival modernega jazza lanske jeseni v Evropi, kot je rekel John Lurie. Bojan Djordjevič SAKSOFONSKI ZVOČNI ORKAN ROVA PO PETNAJSTIH LETIH DELOVANJA PRVIČ PRI NAS Saksofonski kvarteti so rezultat razvoja jazza v sedemdesetih letih, v osemdesetih letih pa je kaj zares novega uspel pokazati samo kvartet, ki je izmed saksofonskih kvartetov še najmanj jazzovski, to je Rova Saiophone Ouartet. Združevanje in predelovanje različnih temeljnih zvočnih rešitev iz kompozicijskih in izvajalskih zagat tega stoletja je kvartetu omogočilo, daje pokazal nekatere možnosti odpiranja novih zvočnih rešitev, po drugi strani pa ga je v precejšnji meri tudi zaprlo v ozek krogotok čistega zvočnega “larpurlartizma". Ta problem se nam je ob njihovem nastopu 7. januarja v klubu Cankarjevega doma razprostrl kot na dlani. Medtem ko so nam ponujali res obilico raznolikih kompozicijskih in izvajalskih prijemov, nas Rova niso mogli pritegniti "s prvo žogo", ampak so nas s svojo kompleksno glasbo neprestano prisiljevali k veliko večji zbranosti in pozornosti, kot bi jo od nas lahko zahteval ambient. Četudi znajo biti Rova tudi povsem ritmično ne-pretenciozni, celo plesno privlačni, so v svojem bistvu predvsem glasbeniki, ki svoje početje jemljejo skrajno resno in se usmerjajo predvsem v čisto glasbene razmisleke, v katerih se lotevajo tako minimalističnih repetitivnih štren kot improvizatorskih ekshibicij ali celo precej zastrtih klasičnih jazzovskih linij, modernističnih zvočnih brkljarij in še česa. Toda pri muziciranju kvarteta Rova slej ko prej ostane samo zvok, zvok kot tak, čista glasba. Tu in tam se prepustijo pravi saksofonski zvočni plimi, ki deluje na percepcijo čistega zvoka strahotno vznemirljivo: navdušujoče in srhljivo obenem, ambivalentno pa v vsakem primeru. Rovi bi lahko očitali premalo premi-r šljeno izgradnjo notranje dinamike koncerta, saj so na trenutke povsem umirili zvočno igro, tako da so ob komornem učinku prešibkega ozvočenja kar nekako "izpadli" iz igre, toda pozoren poslušalec je lahko spremljal fenomenalno kompaktno muziciranje četverice saksofonistov, ki se niso spraševali o zahtevah poslušalstva, ampak so preprosto ponudili to, kar so v danem trenutku ocenili, da zmorejo podati najbolje - niso izvajali skladb modernih skladateljev ali sorodnih kreativnih duš (kar so sicer počeli v zadnjih letih), ampak so izvajali svoje skladbe, pri čemer sta še posebej izstopali izjemno premišljeni skladbi Larryja Ochsa. Ce je to samo uvod v letošnjo jazzovsko sezono, potem bi lahko pričakovali izjemno letino, toda vse kaže, da Cankarjev dom ostaja vpet v bolj trivialne spone, tako da nam za sedaj ostane tolažba ob ponovnem snidenju z Marcom Ribotom ter njegovo novo zasedbo Shrek (26.1. v K4); iz podobnega zvočnega miljeja prihaja tudi trio Voodoo Freicore, (dva člana Universal Con-gress Of in frontmen Stan Red Fox), ki bodo nastopili 28. januarja v dvorani KUD France Prešeren, kjer bodo 18.1. nastopili tudi Nova Mob. Za thrashmetalce bodo pa 3. februarja v Hali Tivoli poskrbeli nemški Krea-tor. Rajko Muršič KOROŠKI MOST Most je povezava dveh bregov. Po postavitvi most učinkuje v pokrajino daleč od obrežij, na katerih se začne in konča njegov gradbeni del. Članki o "koroškem mostu", ki so bili v decembru 1992 in letošnjem januarju objavljeni v mariborskem dnevniku Večer (Aleš Mišič, Dokumentacije ne bo treba sprejemati še enkrat, torek, 12. december, str. 8; Branko S. Bedenik, "Dokumentacije ne bo treba sprejemati še enkrat", torek, 29. december, str. 15; Vili-bald Premzl, Primer Koroški most - ogledalo stanja mariborskega urbanizma, torek, 5. januarja 1993, str. 18; članek Ludvika Traunerja, še: Koroški most v torek, 12. januarja na str. 18 ima drugo ost), kažejo, da se je slednjič tudi nekaterim, ki sprejemajo odločitve o njegovi gradnji, začelo svitati, za kako daljnosežne družbene posledice sprejemajo svojo odgovornost. Njihov sklep, da se umaknejo iz gradbenega odbora (Bedenik in Premzl), ne obeta nič dobrega. "Aktivisti", tisti v gradbenem odboru, ki jih zanima zgolj konstrukcija, vrsta ograje, globina ukopa, število gradbenih elementov, bodo imeli manj vezane roke. Če bo na koncu iz zemlje gledal samo še vrh loka, ki si ga je zamislil Aleš Vodopivec v nagrajenem projektu, bodo pripombo zavrnili s podatkom o izkopanih kubičnih metrih zemlje in številu podrtih stanovanjskih hiš. Ker je polemika izbruhnila po natečaju za idejno rešitev mostu, morda še ni prepozno in je lahko smiselno, če opravim to, kar je nekdo na razstavi natečajnih projektov (razstava je bila lani septembra v Narodnem domu) zapisal v knjigo obiskovalcev kot predlog mestni oblasti: premislim, čemu in komu naj bi most sploh služil. 1. S postavitvijo mostu naj bi bilo olajšano načrtovanje prometa v mestu. Hkrati naj bi bil del obvoznice v smeri zahod-vzhod. Dobili bomo še eno značilno mariborsko prometno rešitev: dva pravokotna ovinka. Povrh vsega se bo na levem bregu most iztekel v vodni rezervat. Avtomobili pa se bodo po nekaj sto metrih štiripasovnega cestišča znašli na zahodni vpadnici z dvema globe-lima: pod Fontano in pri elektrarni Mariborski otok. Ker je bilo leta zemljišče med železniško progo in Dravo na desnem bregu čuvano za novo hitro cesto proti zahodu, je nesmiselno vračanje prometa čez most nazaj na levi breg (če vzamemo za izhodišče prometne ureditve križišče med Ptujsko, Tržaško in Proletarskih brigad). 2. Most naj bi povezoval prebivalce na obeh bregovih. Kaj imajo skupnega prebivalci Studencev in koroškega platoja? Za zdaj zelo malo. Po socialni strukturi in načinu življenja se predvsem razlikujejo (branje dveh knjig Maje Godina: o družabnem življenju meščanov in vsakdanjem življenju v mariborskih predmestjih zadošča za streznitev, vsaka empirična raziskava današnjega stanja pa bo njene opise zgolj potrdila). Smeri, v katerih se vozijo v službo, so povsem drugačne od smeri, ki bodo vzpostavljene z mostom. Imeli pa bodo po dograditvi mostu skupen hrup in smrad. In vzpostavljena bo še ena razlika: prebivalce na desnem bregu bo oviral pri gibanju čudaški vkop, prebivalce na levem bregu pa betonska konstrukcija, najbrž na stebrih, po kateri se bo cestišče spuščalo od mostu proti tlom. Skozi dve spalni območji mesta in okrog študentskih domov bo speljan tranzitni promet. In še na nasprotni strani (glede na Pre- šernovo ulico) bo olajšan vstop v mestno središče (zavijanje v desno za voznike z desnega brega). Znova bo otežen odhod iz starega dela mesta. V Mariboru se vedno znova posreči načrtovanje, ki je ravno nasprotno kot v svetu, kjer otežujejo vstop v stari, središčni predel mesta, zlahka pa ga zapustimo. 3. Z gradnjo velikega mostu in pripadajočih cestišč bo narejena pregrada, ki bo oteževala širitev mesta proti zahodu, zlasti pa po gričevju severozahodno od mesta. Za širitev, ki bi zagotovila prijetne stanovanjske predele na kmetijsko manj uporabnih zemljiščih, je potrebna primerna prometna infrastruktura, ki temelji na lokalnih cestah. Ker bi mestna oblast upravičeno skomignila z rameni, če bi se zadovoljil zgolj s pomisleki, bom zapisal še nekaj predlogov, kako bi bilo mogoče zastaviti razmišljanje in priti do primernejše rešitve. A. Prva in temeljna odločitev bi morala biti, da hočemo z mostom povezati kraje na obeh straneh Drave. Pri "koroškem mostu" sta to kraja Pekre in Limbuš na desnem bregu in Kungota na levem. B. Brž ko si ogledamo teren v tej osi, ugotovimo, da je bil nekdaj na Dravi brod v izteku doline, ki na levem bregu vodi proti Kungoti. Povrh vsega je bil brod na mestu, kjer je zaradi konfiguracija terena dostop k Dravi lažji in zaradi podobnosti bregov na obeh straneh in njihovega posto-pnejšega spuščanja h gladini reke je olajšana konstrukcijska izvedba mostu. C. Lokalen most ne potrebuje takšnih dimenzij kot most za tranzitni promet, zato ga s priključki vred laže vključimo v krajino. Prometna os po dolini proti Kungoti bi olajšala stanovanjsko po- selitev gričevja in zagotovila ob-delanost zemljišč, ki so primerna za vinograde ali sadovnjake. Takšna primestna poselitev pomeni po svetu za določene sloje prebivalstva pridobitev v kulturi bivanja. D. Prebivalci zahodnega predela mesta bi z levega brega po tem mostu odhajali na tranzitno obvoznico, kadar bi zapuščali mesto. Ne bi pa se tako drastično povečal promet v mesto. Predvsem bi bil to promet prebivalcev, ki bi živeli v teh delih mesta (Razlagovo in Krekovo so odvzeli prebivalcem teh dveh ulic, ko so ju spremenili v mestno dirkališče: postali sta pretočni cesti). Nisem ne arhitekt in ne urbanist. Zgolj zvedav poslušalec sem. Nekateri arhitekti, ki so sodelovali v natečaju za "koroški most", so imeli pomisleke glede lokacije. Vendar je niso smeli problematizirati z drugačnimi predlogi, če so hoteli svojemu projektu zagotoviti kakšen uspeh. Tako sem se seznanil s pripombami. Predlogi pa so bili domišljeni že davno. Žal ve zanje le malo ljudi v mestu jn v časopisni polemiki jih nihče ne omenja. Do ugotovitve, da bi bila najprimernejša lokacija mostu v bližini nekdanjega broda, se je že v 20-tih letih dokopal arhitekt Max Czeike. Morda se njegov predlog ni bolj uveljavil, ker je deloval v mestu le kratek čas (njegovi so "hofi" v Smetanovi ulici). Premisleka je vreden njegov predlog že zaradi argumentov, ki arhitekturo razumejo kot kulturno dejanje: materializacijo duhovnih silnic, po katerih utripa neka družbena skupnost. V osnovni šoli so me učili, da je stari glavni most postavljen na napačnem mestu in daje bila odločitev o mestu rezultat politično-nacionalnih bojev. Potem so mi razložili, da je tudi novi most speljan napačno: mimo bolnišnice, kjer je nujen mir, naravnost v ka- pelico na Piramidi. Dvonadstropni most nas na severu tako ali tako pripelje samo do Pekla (katastrsko ime) in na jugu do stene. Zdi se mi, da bi vsaj četrti mestni most lahko bil postavljen na mestu, ki bi bilo spodbudno za duhovne silnice tega mesta. Napačnih zarez v mestno tkivo imamo dovolj. Igor Kramberger PRECIZNA MEHANIKA d.o.o SERVIS BIROTEHNIKE, Gregorčičeva 24, Maribor, tel. (062) 23-688 SALON BIROOPREME Gregorčičeva 7, Maribor, tel. (062) 26-902 Poleg serviaa in prodaje biroopreme in računalnikov vam nudimo vet pripadajoč potroini material KULTUROCID IZ SKUPŠČINE REAGANOVSKI LIBERALIZEM LDS INTERVJU: VLADO ŽABOT SARAJEVSKO PRIČEVANJE KULTUROCID S HRIBOV CYBERDELIJA RAČUNALNIK KOT DROGA GLASBENI INTERVJU: MIA ŽNIDARIČ, TOMAŽ PENGOV... PRILOGA IZPOD PULTA: O ZGODOVINI Univerzitetna knjižnica Maribor (EX)YU ISSN (9296) - LETNIK XXXIII, ŠT. 5 - MAREC-APRIL 1993 - CENA 100 SIT 284/33 1992/ 199300569,5 COBISS a Svet, ki ga ni, si včasih znamo slikati bolj verno, kot tega, ki nas obdaja. Zadnjič so se na televiziji pogovarjali dobesedno o mrtvem truplu - o slovenskem truplu. Bolj zanimive in napete razprave že dolgo ni bilo: sogovorniki so ob koncu družno ugotovili, daje bila brez veze. Filmarji so se zaletavali v vladnega uradnika, vsi skupaj pa so govorili v neznanem jeziku, jeziku razjarjenih slovenskih kulturnikov. Vinci Vogue An-žlovar dela tilme kljub temu, da je Slovenec, Hedlov Front rock izdaja CDje avstrijskih rockerjev v (zakotnem) Mariboru, Katedra izhaja, čeprav se prepirajo okrog Tribune, ki je ni. Da ne bo pomote, stanje je obupno, vendar ga ni potrebno postavljati na glavo. Kot nam narekuje pamet naših prednikov: bika primi za rogove, ne za rep, ker rita. Vse skupaj bo res nekako tako, kot pravi Pec na zadnji strani Katedre. Slovenska avantgarda se je izčrpala in realizirala. Ustvarili so si državo, v kateri lahko zasluženo uživajo svojo pen-zijo. Rock'n’roll je tukaj, samo videti ga je treba. Kar razumite tako: govorica rock'n'ro!la ni govorica foruma, ni govorica fantomov, rock’n'roll je stanje duha. In daje v svoji zreli fazi, dokazuje preprosto dejstvo, da je svetobolje pustil nekje v zgodovini. 1 m%w _ l I K /IRTVI KOT 1 1 ШШШктгШГ' '~iвјчмнж ц нНшгл lThfeQliiwojiesl 1 PATAFIZIKA PRISPELO NA NAŠ NASLOV O ANGELIH V Trst se spustimo skozi San Giovanni, najstarejši antipsihiatrijski kompleks v Evropi. Kmalu za vhodnim portalom skoraj povozimo senco v copatih in nočni halji, z aristokratsko povezano ruto okoli vratu in s pipo v ustih. J. Alfred Prufrock ali še eden iz trume padlih? Kdorkoli že, vsekakor dobiva pošto na normalen naslov, odkar so tržaške oblasti dovolile, da so se imena ulic znotraj zavodskega obzidja vnesla v karto mesta. Pozneje, naslednji dan, ko popoldne na poti za Devin hranimo frfotave galebe na dosegu rok, je spet nekaj v preletu. Ah, angeli... Ob njih, ki bivajo močneje, lahko skoprnevamo kot Rilke, prepričani, da je lepota le strahotnega ravno še znosni začetek. Ali jim obračamo obraze v stene, razpiramo perutničke ter jih po brechtovsko nategujemo. V vsakem primeru so. Plahutajo iz tekstov mistikov in ostalih literarnih evokacij. Sijejo s platen očividcev. Oglašajo se menda že iz vsake desete popevke. Letajo skozi prostranstva, plešejo na konicah igel, prebadajo srca mas, navdihujejo samotneže in čudake... Angeli - ključarji materializiranega nadrealizma, v katerem moramo živeti, da sploh živimo. Glasniki, varuhi, zapeljevalci... Skoraj že ljudje. Angeli poseljujejo duhovne svode sodobnosti v podobnem obilju, kot so nekoč srednjeveške. In čeprav se jih danes dojema razsvetljeno, znanstveno in umetnostnozgodovinsko ter se ne trapi Akademski časopis Katedra Tyrševa 23 62000 Maribor Tel.: (062)212-004,221-675 (062) 222-742 E_MAIL:KATEDRA