Dr. Franc Mišič. Sf. Kril nm Bclimi vo damL To, kar danes imenujemo Sv. Križ nad Belimi vodami, na strmi visoki gori in skali nad napetim klancem znamenita romarska cerkev, vsa razsvetljena in polna svetnikov, romarjev in čudežev, z vsem, kar spada k samotni slovenski cerkvi, zlasti romarski, s sijajnim razgledom, segajočim na vse 4 strani daleč na okoli in visoko gori prav do nebes, se je nekdaj med domačim Ijudstvom imenovalo Oslica. Tedaj na njej ni še bilo nobene zidane cerkve, nobene lesene cerkvice, niti ne priproste kapelice. In _e bi nemo ikamenje, površje in osrčje tega ostro iz- oblikovanega holrha moglo izpregovoriti, bi nam moglo pripovedovati samo, kako so v pradavnih dobah naši poganski pradedje tamkaj v senci košatih in duhtečih Iip na enostavnih žrtvenikih žrtvovali krvave in nekrvaye žrtve najvišjemu izmed bogov Svetovitu, bogu solnca, toplote, ljubezni in življenja. Pravi pragozd je visel tedaj in še dolgo pozneje na njenih strmih, prepadajočih ob.onkih ter je polčriT.r.l Oslico ctl iijsnih nog preko njenin krizanih ramen do njenega vrha in do njene glave. Če pa danes prideš iz Mozirja, tega biscra Gornje Savinjske doline, na Šmihel, solnčno in prijazno vasico, pod skalnatimi Goltmi, pa se ozreš v severo-vzhodni smeri proti podolgovatemu, obritemu hrbtu zapadnega Pohorja, takoj zapaziš ter razločno spoznaš vrh strmega skalnatega keblja veličastno našo slovensko cerkev: Sv. Križ nad Belimi vodami. Vozna pot in skrite, l.e domačim neugnancem znane mehke stezice sredi grmovja in gostega, nizkega mladja, ki vodijo skoz zasenčene, temne jarke in hladne zelene boste od Šmihela tjakaj, nekaj časa glo^oko navzdol, potem.pa visoko navzgor, ob glasno in neumorno žuborečih studencih, ob Beiil. jvodali in. ob poskočni, na postrvih in drugih ribah, na žagah in mlinih bogati Ljubiji, odkrivajo in razkazujejo presenečenerau popotniku idilo za idilo, vsako polno poezije, basni, pravljic in legend, ki jih je vse ustvarila gibčna in zdrava neusahljiva ljudska domišljija, da se sedaj skot sicer že veneč venec obdajajo in spremljajo tajinstveno šelestenje smre.nih vršičkov od ene cerkve do druge, od cerkvice Sv. Mihaela nad Mozirjem do romarske cerkvice Sv. Križa n. Bel. vodami. Pot gre sprva mimo dveh lepih kn_e tij, mimo Rženičnika in mimo Žlebnika. Skozi gozdiček, ki počiva v nemotenem miru in pokoju pod Rženičnikom, po noči ne smeš hoditi. Oblečen v črno, resno, meniško haljo sedi tam nepoznani tuji duh in straši; sklepa roke k pobožni molitvi, pa ti gleda tako strašno srepo v oči, da se moraš ustrašiti in ustaviti, pa koj zbežati, ako bi hodil v temni in črni noči tod mimo. Brž pod Žlebnikom pa se lahko mirno ustaviš in počivaš, posebno v vročih poletnih dneh. Tu izvira hladen, bister studenec, kojega vodo so blagoslovljene, posvecene in svete, tako da črpaš iz njih, če jih piješ, zdravje in srečo za življenje na tem in onem svetu; saj jih je blagoslovil tod blodeči škof v zahvalo, da so mu pogasile hudo žejo in ga tako rešile smrti. Tudi neka arkadejska poezija tu še prepeva, neko staro kladivo še udarja in neka žaga še enakomerno bije zadnjo uro brunom in hlodom z visoke mozirske planine; v hišici na desno pod Žlebnikom je imel oče mozirskega pes nika Vodovnika kot kolarski mojster svojo delavnico, izmed njegovih sosedov pa je bil eden žagar, drugi pa je imel majhno fužino, v kateri pa je z utripanjem njcgovega srca tudi glasno jekleno kladivo že davno utihnilo. Kmalu nato si v senčnatem ozkem jarku, ki si ga je spretno izkopala in izdolbla izpodgoltska Ljubija, da more čimpreje in čimhitreje do srebrne Savinje pod Mozirjem. V kamnu, ki leži v njeni izprani rebri sredi vozne poti, gleda še danes vidne stopinje Matere božje; na visoki in vrtoglavi skali nad potjo in jarkom pa sedečo, okarnenelo pastirico. Na svojem potovanju je prišla Marija z Jezuščkom v naročju tudi v ta zapuščeni, a prelestni planinski svet; ni vedela, ne kod in ne ikam. Pa je vprašala mlado pastirico, ki si je, sedeč na strmi, visoki skaH, česala svojo lepe, dolgc laso, kje bi mogla najti kako zavetišče. Oholo odgovori pastirica in celo sramoti Marijo. Tedaj reče Mati božja: »Iz kamna je tvoje srce in v kamen se naj spremeniš tudi ti! Še le ko bodo pastirji, pastirice in njihove črede klečale okoli mojega sina na gori, ko bodo tam zgradili božji hram. in bo v njem pel novo mašo novomašnik iz Tvojega ro- du, da bosta njegova pesem in njegova molitev presunili Tvoje trdo srce, boš rešena in Ti bo vrnjeno zopet življenje.« To je bilo in človek, ki tod potuje, ne ve, kako dolgo bo še zakleta in okamenela nesrečna deklica in pastiričica, fcajti nihče ne pozna ne njenega doma, ne njenega rodu. Na stari gori, nekdaj Oslica imenovani, pa še stoji cerkev, lepa, visoka, bela in ponosna, cerkev Sv. Križa nad Belimi vodami. V onem pragozdu, ki je nekoč pokrival Oslico do vrha, so bili namrec pastirji našli leseno razpelo, pritrjeno ob staro dvojnato smreko. Stesali so tam sprva leseno ikapelico; potem pa je pobožno ljudstvo tu zgradilo lepo cerkev. A rod in hiša neusmiljene pastirice sta še vedno neznana in pozabljena; ni še bilo novomašnika iz njenega rodu, ki bi v cerkvi Sv. Križa nad Belimt vodami pel svojo novo mašo; in tako čopi brezsrčna pastirica še vedno na sivi strmi skalnati stcni nad potjo vsa iz ikamna od nog do glave; na poti Eami pa še vedno leži kamen s krvavečimi stopinjami Matere božje. Kako dolgo še? Da bo lepih pravljic, sveže poezije in našega krasnega gorskega sveta konec.