Slovenska vadnica
za višje ljudske šole (5.—8. razred)
Četrta, po novem učnem načrtu prirejena izdaja
Sestavil Josip Brinar
S ! '
Odobril minister prosvete z odlokom K-48/1 od dne 26. julija 1945 kot pomožno knjigo pri pouku in kot priročnik za učitelje.
Cena din 28"—
Ljubljana 1938
aložila BanOvinska zaloga šolskih knjig in učil v Ljubljani
K 142/IV

Šolske knjige, izdane v Banovinski zalogi šolskih knjig in učil v Ljubljani, se ne smejo prodajati za višjo nego na čelni strani označeno ceno
Vse pravice pridržane

19.587
O
J ifS* |if'£
Natisnila tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani (predstavnik O. Mihalek)
I. Slovniške vaje
A. Iz glasoslovja
Ako poslušate govornika ali govorjenje staršev (učiteljev...), tedaj ne pazite na posamezne stavke, ampak na celoto. Na kaj ste pozorni, ko poslušate govor (govorjenje)? (Na celotno misel, ki jo spoznavate iz govora.)
Kdor hoče jasno, razumljivo govoriti (pisati), mora znati pravilno uporabljati dele, iz katerih sestoji govor. Kako imenujemo te posamezne dele (enote) govora? (Stavki, besede, zlogi, glasovi.)
Kako se naučimo pravilnega govorjenja (pisanja) ? S pozornim posnemanjem pravilnega govorjenja in priučenjem določenih pravil, ki so se utrdila v vsakem jeziku.
Pravil o uporabljanju stavkov, besed in glasov nas uči slovnica.
1. O glasovih
Kaj je najmanjši del našega govora? (Glas.) Kakšna je razlika med glasom in črko? S katerimi organi tvorimo glasove? (Z izdihavanjem iz pljuč skozi grlo.) S čim oblikujemo razne glasove? (Z ustno in nosno votlino.) Kam pritiskajo pljuča zračni tok? (Po sapniku, skozi špranjo med glasilkama, skozi ustno in nosno votlino.) Kateri deli v ustni votlini in ob njej oblikujejo raznovrstne glasove? (Jezik, nebo, mali jeziček, zobje, ustnice.)
Izgovarjajte zapored: i, e, a, o, u! Katere dele ust ste v legi izpreminjali? (Ustnice, jezik.)
Samoglasniki
1.	Izgovarjajte glas i! Kaj ste opazili v ustni votlini? (Ustnice so razprte in napete, jezik privzdignjen k nebu.)
2.	Izgovarjajte zapored i—e! Kaj se izpremeni v legi ustnic in jezika? (Ustnice so manj napete, jezik ni tako visoko dvignjen proti nebu.)
3.	Izgovarjajte glas a! Kakšna je ustna odprtina? (širša.) Lega jezika? (Vodoravna, konica jezika za spodnjimi zobmi.)
4.	Izgovarjajte o—o—o! Kaj opazite pri ustnicah? (Zaokrožijo se.) In jezik? (Zadnja ploskev jezika je dvignjena proti nebu.)
5.	Izgovarjajte glas u—u—u! Kakšne izpremembe opazite? (Zadnjo ploskev jezika dvignemo še više, ustnice še bolj zaokrožimo.)
Kaj smo izpreminjali pri izgovoru »i, e, a, o, u«? (Samo obliko ustne votline, t. j. odprtino ustnic in lego jezika.) Ali je treba z njimi vred izgovoriti še kak drug glas, da jih jasno slišimo? (Ne.) Te glasove zato imenujemo: samoglasnike.
Koliko črk imamo za samoglasnike? Nekatere izmed teh črk pa morejo zaznamovati po več glasov. Izgovorite: peta (maša) — peta (na nogi) — pes! Kakšno razliko v ustni votlini opazimo pri izgovorjavi e in e? (Pri e je čeljustni razmak večji in jezična ploskev je le malo dvignjena.) In kako je pri izgovorjavi polglasnega e (pes)? (Manjši čeljustni razmak, jezik leži mirno; glas zveni nerazločno.)
Kako zaznamujemo v pisavi te različne glasove e? (Z na-glaski.) Kaj zaznamuje ostrivec (')? Kaj strešica (e)? Kaj kra-tivec (e)?
1. vaja. Vpletite v stavke tele besede:
a)	z ozkim e: led, med, leča, jetra, delo, jed, mesto, stena, lep, pet, deset, jesti, treba, začeti;
b)	s širokim e: peta, jedro, sestra, metla, mesti;
c)	s kratkim e: šel, napojen, meč;
č) s polglasnim e: bezeg, čeber, megla, mezeg, mencati, kesati se, skedenj, pes, sel, sen; hlapec, torek, kotel, oven, topel, gladek, okence, vlakence!
Kako izgovarjamo glas o v besedi »mora«? (Učenec mora poslušati.) In kako v besedi »mora«? (V sanjah včasih človeka
mora tlači.) Katere izpremembe opazite pri izgovoru o in o v ustni votlini?
2. vaja. Uporabite v stavkih naslednje besede: gospoda (tož. ed.) — gospoda (imen.); velelniki: nosi! — hodi! — vodi (konja)! — bodi! — Nr. pr. Vljudno pozdravi gospoda! Z gospodo ni dobro češenj zobati.
Soglasniki
1.	Izgovori besedo telo! Kaj napravi jezik pri izgovoru t? (Za gornjimi zobmi zapremo z jezikavo konico zračni tok.) Izgovorite razne besede s t in pazite na lego jezika!
Izgovori besedo delo! S čim tvorimo tudi pri d zaporo? Kje? Kakšna je razlika v izgovorjavi t in d? (t izgovorimo hipno, d pa zveneče.) Kaj je pri izgovoru obeh enako? (Zapora za zobmi.)
Glasova t in d tvorimo z jezikovo zaporo za gornjimi zobmi; zato imenujemo ta glasova zobnika.
2.	Pazi na ustnice in tresljaje glasilk pri izgovoru glasov p in b: ptica poje, bič poka, bela barva! S čim zapiramo zračni tok pri izgovoru p in b? (Z ustnicami.) Ali ustnice docela zapremo? (Pri izgovoru p in b ustnice popolnoma zapremo.)
A pri nekaterih drugih glasovih ustnice samo na pol pri-premo. Pazi na izgovor v in f: vino, fižol! Popišite lego ustnic pri izgovoru v in f! (Spodnja ustnica je samo priprta ter se dotika zgornjih zob.)
Soglasnike p, b, v, f izgovarjamo tako, da zapremo ali pri-premo ustnice; zato imenujemo te glasove ustnike.
3.	Izgovori 1 (lipa)! Kam je uprta konica jezika? (V dlesne za zgornjimi zobmi.) Ali zračni tok popolnoma zapremo? (Prehaja ob spodnjih robih jezika.)
Izgovori lj (ljub)! Kam se dvigne ploskev jezika? (Bliže k nebu.) — Izgovori r (roka)! Kaj dela zračni tok z jezično konico? (Trese jo.) Nekateri izgovarjajo glas r napačno: stresa se jim koren jezika (ali celo jeziček) namesto jezične konice. Kako pravimo taki izgovorjavi r? (Pogrkovanje.)
Glasova 1 (lj) in r tvorimo z dviganjem ali tresenjem j e -z i k a ; zategadelj ju imenujemo jezičnika. — Opomba. Ako otroček še ne zna r izgovoriti, si pomaga z drugim jezičnikom 1 (loka, namesto roka).
4.	Izgovori k in g (konj, goba)! Kateri del jezika zapira tok sape? (Zadnja ploskev jezika.) Kam se dvigne jezik? (K zadnjemu, mehkemu nebu.)
Izgovori tudi h (hiša)! Ali jezik tudi docela zapre zračni tok? Kje nastaja ta glas? Kje pa nastaja glas pri izgovoru k in g? (Za mehkim nebom v goltu.)
Zategadelj imenujemo k, g in h goltnike ali mehko-nebne soglasnike.
5.	Izgovarjajte c, s, z (cel, sol, zob)! Česa se dotika konica jezika? (Dlesen za zobmi.) Kam se dvigne sprednja jezikova ploskev? Kje napravi zračni tok nekak šum? (Ob zobeh.) Pri katerem glasu je šum zveneč? (z) Kako imenujemo tak šum ob zobeh? (Sikanje.)
Zaradi sikanja imenujemo c, s, z sičnike.
6.	Izgovori c (čelo)! Kje se dotika jezik neba? Kako prekinemo zračni tok? (V hipu.)
Izgovori š in ž (šola, žena)! Kako je jezik priprt k nebu? (Rahleje.) Kakšen glas nastane med jezično konico in zobmi? (Šumenje.) Primerjaj to šumenje s šumom č! (Trajnejše je in zvočno.)
Zaradi nastalega šumenja imenujemo č, š, ž šumnike.
7.	Izgovori j (jed)! Opiši lego jezika! (Konica jezika je uprta ob spodnje zobe, jezična ploskev pridvignjena blizu k nebu.) Kje nastane glas? (Ob nebu.)
Zato imenujemo j nebnik.
8.	Izgovarjajte in pazite na glas m in n: mati, noga; tromba, angel! Ali nastane glas m, n vedno v ustni votlini? (Včasih v nosni votlini.) S čim zatvorimo pri m zračni tok? (Z ustnicami.) Kam bi zaradi tega m lahko prištevali? (K ustnikom.)
S čim zapiramo zračni tok pri izgovoru n? (Konico jezika pritisnemo na gornje dlesne za zobe.)
Izgovori tromba, angel! Kam gre pri izgovoru m, n zračni tok, ker je ustna votlina zaprta? (V nosno votlino.) Pred katerimi »oglasniki nastane glas m ali n v nosni votlini?
Ker imata glasova m in n skupno posebnost, da nastaneta včasih v nosni votlini, zato ju tudi nosnika imenujemo.
Kakšno razliko opazite pri zvenenju glasov: b—p, d—t, g—k...? (Nekateri teh glasov zvene, drugi se hipoma izgovore.) Naštejte še druge soglasnike, ki so zveneči! (b, d, g, j; 1, m, n, r; v, z, ž so zveneči, ostali pa nezveneči soglasniki.)
Govor delimo v enote: v stavke, besede, zloge in glasove. Glasove delimo na samoglasnike (i, e, a, o, u) in s o g 1 a s n i k e.
Soglasniki so po govorilih, ki pri izgovoru sodelujejo:
1.	zobnika: d, t;
2.	ustniki: b, p, v, f;
3.	jezičniki: 1 (lj), r;
4.	goltniki: g, k, h;
5.	sičniki: c, s, z;
6.	šumniki: o, š, ž;
7.	nebnik: j;
8.	nosnika: m, n.
V pisavi uporabljamo črke (pismenke) latinske abecede. Latinski črkopis sta v slovenščino uvedla Primož Trubar (leta 1550.) in Adam Bohorič (leta 1584.). Namesto nekaterih črk bohoričice (1 = 6, z = c, th = š, zh = č) je Ljudevit Gaj uporabil nekatere črke iz češčine (č, š, ž); tudi Slovenci smo se oprijeli (okoli leta 1840.) g a j i c e.
Zlogotvorni »r«
Izgovarjajte po zlogih: rja, rdeč; brdo, krti; vetrn, kvatrn!
Kateri soglasnik v navedenih besedah tvori zlog in ga torej rabimo kot samoglasnik? (r) Povejte še več besed, v katerih bo zlogotvorni r!
3. vaja. Uporabite v stavkih tele besede, v katerih je r samoglasnik (zlogotvoren): rja, rž, rdeč, rjav, rjuha, rtič; vrl, čmrlj, umrl, stri, žrl, grm, vrt, strm, drn, strn, črn, zoprn, srebrn, vetrn, kvatrn; ministrski, litrski, metrski, šentpetrski, novembrski!
Toda: cerkovnik, merjasec, verjeti, žerjav, žerjavica, pergament; ničemuren, sleherni, biseren!
Soglasnik »I«
Lipa. Sredi vasi je velika, lepa lipa, pod njo je bela ka-menita miza. Dekleta so s cvetlicami okrasila razpelo na deblu. Ob nedeljah se zbira pod lipo mladina, ki ne mara z drhaljo v gostilne.
V lipovi senci nam je ded pripovedoval(u): kako je bil(u) srečal(u) vol(u)ka v gozdu, kako se je bojeval(u) na Italijanskem, kako je čol(u)nar prepeljaval(u) pol(u)he čez vodo — vse tako je razlagal(u) in marnjal(u).
Kateri glasniki so pred »1« ali za njim, kadar ga čisto izgovarjamo? Kako izgovarjamo »1« na koncu besed? Kako pred soglasniki?
Soglasnik 1 se čisto izgovarja:
1.	pred samoglasniki: velika, lepa, lipa;
2.	za soglasniki: dekleta, deblo;
3.	pred j v orodniku ženskih samostalnikov: z drhaljo.
Pred soglasniki in v končnici -el (-al, -il) se trdi 1 izgovarja kakor u (v): volk (vouk), bil srečal (biu erečau).
4.	vaja. Utemeljite po navedenih pravilih, zakaj v berilu »Lipa« izgovarjamo v nekaterih primerih 1 = čisti 1, v drugih 1 = u!
5.	vaja. Postavite naslednje besede v ženski spol ali pa v množino, da se s tem prepričate, ali je izgovorjeni u (v) na koncu besede pisati 1 ali v: bev, zdrav, govori v, prav, (pastirska) piščav, piškav, dav, rjav, računiv, kozav (obraz), kazav, sekav, cev (puške), cev (lonec), kriv (krovec streho), kriv (dren)! — N. pr. bela ruta, beli zidovi; toda: zdrava pijača, zdravi ljudje.
6.	vaja. Pomnite besede, ki jih pišemo z Ij (t. j. topljenim ali mehkim 1), in vpletite jih v stavke: bršljan, brisaljka, češplja, godlja, halja, koklja, kodelja, ljuljka (ne: ljulika), mandelj, sablja, zajklja, volkulja, nagelj, tempelj!
Toda: angel (angelski), bergla, kopel, krogla, orgle, škatla; zavozlati, zelnik (zelnat)!
7.	v a j a. Če si v dvomu, piši lj, ako izgovarjamo čisti 1, toda piši 1, ako izgovarjamo u (v)! Določite to v besedah (izgovorjenih): pouh, konopla, zemla, doug, poun, mravla, žemla, prišeu, učitel, rivec, žouna, pisatel!
8.	vaja. Uporabite v stavkih: a) samostalnike, ki zaznamujejo delujoče osebe in se pišejo z obrazilom -alec (-ilec): bralec, igralec, šivalec (šivilja); krotilec, branilec;
(Toda iz pridevnikov na -av izpeljane samostalnike pišemo: bahav-ec, zajedav-ec, kimav-ec, bolehav-ec.)
b) samostalnike; ki imajo 1 (lj) v zlogu pred obrazilom -alec (-ilec): volivec, sestavljavec, molivec!
9.	vaja. Uporabite v stavkih besede, v katerih izgovarjamo čisti 1:
a)	v besedah, ki smo jih prevzeli od drugih Slovanov: bolnica (= bolnišnica), bivol (bivolski), bogomilski, glagol, kolek (kolkovati), pomol, polk (polkovnik), stolp, raz-kolnik, talec, velblod, obal, prestol (toda: stol = stou);
b)	v tujkah in pri novih (knjižno rabljenih) tvorbah: kanal, kamelski, Danijel; glavobol, mislec, stalen, polotok, polmesec! — N. pr. Ko je bolnica (izg. bounica) okrevala, se je vrnila iz bolnice domov.
Opomba. Učitelj narekuje primerne sestavke (osobito veliko besed z »1«) v domačem narečju in učenci pišejo v pravilni pismeni slovenščini. (Mnogo takih vaj!)
2. Glasovna izpreminjava
Izpreminjava samoglasnikov
10.	vaj a. Mehčanje. Poiščite po 5 zgledov, kjer se za mehkimi soglasniki (c, č, š, ž, j) izpreminja o v mehek e:
a)	v samostalniških sklonih -om (-orna), -ov, n. pr. z Matjažem; nožev;
b)	v edninskem imenovalniku srednjih samostalnikov (in pridevnikov), n. pr. cvetoče lice;
c)	v glagolski sponi -ova, n. pr. kraljevati;
e) pri tvoritvi pridevnikov in sestavi besed, n. pr. stričev, poljedelec.
Izpreminjava soglasnikov
11.	vaja. Mehčajte goltnike (k, h, g) pred e in i v šumnike (č, š, ž): uk-, rek-, plak-, pek-, mok-, sek-, skak-, oko, smreka; suh-, dih-, plah-, greh-, uho; blag-, strg-, streg-, drag-, teg-, igo (ižesa)! — N. pr. uk- učiti (učen); suh- sušiti (posušen); blag- blažiti (blažen).
12.	vaj a. Uporabite v stavkih v e 1 e 1 n i k e, v katerih se k in g mehčata v c in z: rek-, pek-, sek-; vrg-, strig-, streg-, seg-! — Reci jim, da ti ne porečejo!
13.	vaja. Priličite (prienačite) sprednji soglasnik naslednjemu in sicer n + b = mh; s + lj (nj) = šlj (šnj); z + lj (nj) = = žlj (žnj): premen-iti, bran-iti, hlin-iti; kos-iti, mis-liti, pros-iti, pos-lati, letos; voz-iti, griz-ti, groz-iti. N. pr. V vremenu je iz-prememba nastopila.
Pomnite izjeme: pazljiv, izpraznjevati (izpraznjen), pojasnjevati (pojasnjevan)!
14.	vaja. Izvršite prilikovanje zvenečih (b, d, g, j; 1, m, n, r; v, z, ž) in nezvenečih soglasnikov: s-bor (= zbor), s-goditi, s-ložiti, s-dražba, s-nesti, s-rasti, s-družiti! Toda: s-hod (= shod), s-klad, s-pev, s-tiskati, s-celiti, s-plašiti, s-pehniti!
Izjeme (uporabite v stavkih): svaljek, svitek, slog, sloga, smoter!
15.	vaja. Uporabite v stavkih naslednje besede, ki jih pišemo po izvoru (ne pa po pravilu prilikovanja): gladka (iz: gladek), šibka (šibek), ozka (ozek), zvezki (zvezek); kdo, kdaj, nikdar, klobko (klobčič), glasba, risba, opazka, svatba, ljudstvo, brezskrben, vzhajati, navzkriž! — N. pr. Pred smrtjo ne obvar'je koža gladka (izg.: glatka)!
B. Besedne vrste
1. Samostalnik
a) Ponavljalne vaje*
Pozabljena beseda. Kmečki sin je prišel iz mesta, kjer je hodil v šolo, domov k očetu na počitnice. Bila je baš košnja. Družina je spravljala seno in bi ga bila rada še tistega dne spravila v skedenj. Oče reče sinu, ki je, roke križem držeč, stal in gledal delavce: »Vzemi grablje in pomagaj nam grabiti!«
Toda sinku se ni hotelo delati. »Učil sem se znanosti,« odvrne, »vse kmečke besede sem pozabil. Kaj je to: grablje?« Nato odide po senožeti in stopi slučajno grabljam na zobe. Grabljišče švigne kvišku in ga udari po glavi. Deček se prime za čelo in vzklikne: »Oj, vražje grablje! Kdo pa jih je vrgel tako nerodno semkaj?« Oče se nasmehne in reče: »To mi je pa všeč, da se ti je tako hitro vrnil spomin.«
Iz česa sestoji gornji sestavek? (Iz stavkov.) Koliko besed je v prvem stavku? Povejte, katere besedne vrste so: kmečki, sin itd.!
Določite v sestavku »Pozabljena beseda«, a) kakšne besedne vrste so zapored posamezne besede, b) katere izmed teh besed so pregibne, katere nepregibne!
* Prim. J. Brinar, Slovenska vadnica za 4. razred ljudskih šol!
16.	vaja. Poiščite po 5 zgledov pregibnih besednih vrst (sam., prid., zaim., štev., glag.) in po 4 zglede nepregib-nih besednih vrst (členkov), namreč prislovov, predlogov, veznikov in medmetov!
17.	vaja. Izvršite pregibanje 4 imen (samostalnik, pridevnik, zaimek, števnik) in pregibanje 3 glagolov! V čem se razlikuje pregibanje imen (sklanjatev) od pregibanja glagolov (spregatev)?
18.	vaj a. Vprašajte se v sestavku »Pozabljena beseda« po imenih (sam., prid., zaim., štev.) ter določite jim sklon!
Pregledna ponovitev
Samostalniki so imena oseb, živali in stvari (kovač, konj, podkev) ali pa pomenijo lastnosti (pridnost) in dejanja (računanje).
Skloni in vprašanja po njih:
1.	imenovalnik
2.	rodilnik
3.	dajalnik
4.	tožilnik
5.	mestnik
6.	orodnik
kdo? ali kaj? koga? ali česa? komu? ali čemu? koga? ali kaj? pri kom? ali pri čem? s kom? ali s čim?
travnik grad travnika gradu travniku gradu travnik grad pri travniku gradu s travnikom gradom
travnika grada (-ova) travnikov gradov travnikoma gradovoma travnika grada (-ova). pri travnikih gradeh (-ovih) s travnikoma gradovoma
travniki gradovi travnikov gradov travnikom gradovom travnike gradove pri travnikih gradeh (-ovih) s travniki gradovi
Sklanjatev
Ednina:
1.	riba nit
2.	ribe niti
3.	ribi niti
4.	ribo nit
5.	pri ribi niti
6.	z ribo nitjo Dvojina:
1.	ribi niti
2.	rib niti
3.	ribama nitma
4.	ribi niti
5.	ribah nitih
6.	ribama nitma Množina:
1.	ribe niti
2.	rib niti
3.	ribam nitim
4.	ribe niti
5.	ribah nitih
6.	ribami nitmi
1.	mesto
2.	mesta
3.	mestu
4.	mesto
5.	pri mestu
6.	z mestom
1.	mesti
2.	mšst
3.	mestoma
4.	mesti
5.	mestih
6.	mestoma
1.	mesta
2.	mest
3.	mestom
4.	mesta
5.	mestih
6.	mesti
Moški samostalniki, ki pomenijo živa b i it j a, imajo v ednini tožil-n i k enak r o d i 1 n i k u (2. = 4. raka); tožilnik (neživih) stvari pa je enak imenovalniku (1. = 4. travnik).
Za mehkimi soglasniki (c, č, š, ž, j) izpreminjamo v obrazilih (končnicah) samoglasnik o v e (z licem, nožem).
Nekateri enozložni moški samostalniki imajo v edninekem rodil-niku naglašen — u ali — a (2. gradu, Boga); ti dobivajo v dvojini in množini prirastek -ov (gradova, bogovi). Nekateri samostalniki imajo množinski rodilnik tudi brez obrazila -ov (-ev); n. pr. Dete nima ne zob ne las.
Nekateri ženski samostalniki tvorijo množinski rodilnik na — a (n. pr. obilo gospa, sestra, želja, zvezda).
Pomnite
imenovalnik mati hči
tožilnik mater hčer
Nekateri ženski samostalniki na — i	(kost, post, skrb, vas, laž, noč,
stran, vrv) se sklanjajo v dvojinskem in	množin6kem d a j a 1 n i k u in mestniku po zgledu »gospa«:
1.	gospa 1. gospe	1. gospe
2.	gospe 2. gospa	2. gospa
3.	gospe 3. gospema	3. gospem
4.	gospo 4. gospe	4. gospe
5.	pri gospč 5. pri gospeh	5. pri gospeh
6.	z gospo 6. z gospema	6. z gospemi
Moški samostalniki z žensko končnico — a (paša, vojvoda, starešina, sluga itd.) se včasih sklanjajo po zgledu »riba« (2. paše, 3. paši...), včasih pa po zgledu »rak«; n. pr. starešinu.
Nekateri srednji samostalniki dobivajo v sklonih prirastek — es, — et ali — en (pero — peresa; dete — deteta; ime — imena).
19.	vaj a. Sklanjajte v stavkih po primernih vprašanjih tele samostalnike s pridevniki v ednini, dvojini in množini: kmečki sin, zgodnja košnja, leseno grabijišče!
20.	vaja. Postavite v stavkih a) 5 moških samostalnikov, zaznamujočih bitja, v edninski rodilnik in tožilnik, b) 5 moških samostalnikov, zaznamujočih (nežive) stvari, v edninski imenovalnik in tožilnik! Primerjajte nato obrazila (končnice) samostalnikov!
21.	vaja. Uporabite v stavkih a) v orodniku ednine in dvojine, b) v rodilniku in dajalniku dvojine in množine naslednje moške in srednje samostalnike: lice, bič, groš, polž, kraj, učitelj, konj! — N. pr. Nad licem (licema) so oči.
Katere izpremembe nastopijo v obrazilih -ov, -om, ako stoje za mehkimi soglasniki (c, č, š, ž, j)?
22.	vaja. Rodilnik. a) Postavite v stavkih tele eno-zložne samostalnike v edninski rodilnik (z naglaski vred): dar, glad, glas, god, lan, led, med, mah, pot (t. j. znoj), prah, rod, stan! — N. pr.: Prevzetnež ni vreden daru božjega.
b)	Postavite namesto črtic primerne enozložne samostalnike (z naglaski) v množinskem rodilniku: Hudomušnež vpraša: »Kakšno sličnost malih in starih — poznate?« Dovtipnežu odgovore: »Otroci in stari možje nimajo na glavi — in v ustih —.« Na vojaškem taborišču smo videli brez števila —. Koliko — je bilo pač treba za priprego! Zima je bela ko golob, pa je volčjih —. Vstopilo je krdelo —, do — oboroženih.
c)	Izpopolnite tele stavke z ženskimi samostalniki v množinskem rodilniku (z naglašenim -a): A duh visoko vrh — z duhovi rajskimi ti biva v objet ju večnega Boga, tam blaženstvo brezmejno vživa, visoko vrh —! Mladega še pripe-ljajo konja, ki je uren ko vrh — postojna. Ne preziraj ubogih bratov in —! Imena — in — so zemljepisna lastna imena. Mogočno se dvigajo naše gore, ozirajo se na cvetoče polje, pošiljajo toke mu bistrih —, navzdol se podvizajo hčere —. Lovec zasleduje po skalah tropo divjih —.
23.	vaj a. Postavite naslednje ženske samostalnike v stavkih v edninski rodilnik in dajalnik ter v množinski dajalnik in orodnik (z naglaski): gos, dlan, kost, klop, reč, peč, skrb, vas! — N. pr.: Lovcem je znana opreznost divje gosi. Zato pridejo gosi (gosem) težko do živega. Pavliha je zletel z gosmi pod oblake.
24.	vaj a. Odgovorite v stavkih v ednini, dvojini in množini s pridevnikom in samostalnikom »izobražena gospa« ter dodajte končnicam naglaske! Čigava (koga) govorica je premišljena? Komu ne ugaja puhlo laskanje? Pri kom se ne zbirajo klepetulje?
25.	v a j a. a) Sklanjajte v stavkih samostalnika »mati« in »hči«! b) Opišite v stavkih sorodstvo: oče, mati, roditelji ali starši, brat, sestra, otroci, ded, babica, praded, prababica, vnuk, vnukinja, pravnuk, pravnukinja, stric (ujec), teta, nečak, nečakinja, bratranec, sestrična, tast, tašča, zet, snaha, očim, mačeha, pastorek, pastorka!
26.	vaj a. Sklanjajte naslednje srednje samostalnike a) s prirastkom -et: bolno dete, nedolžno jagnje, čivkajoče pišče,
popadljivo ščene; b) s prirastkom -es: tanko črevo, košato drevo, bistro oko, kosmato uho; c) s prirastkom -en: težko breme, krstno ime, kravje vime, kalivo seme!
27.	vaja. Poiščite v sestavku »Pozabljena beseda« samostalnike in določite jim spol, število in sklon! — N. pr. sin (m. sp., ed., im.).
b) Vrste samostalnikov
Beograd. Beograd, glavno mesto in prestolnica države Jugoslavije, se razprostira v krasni legi. Stoji na precej visokem brdu, ki sega prav do kota, kjer se izteka Sava v Donavo. Ako se popneš na najvišji vrh sredi trdnjave, imaš prekrasen razgled na vse strani. Na severozapadu prek Save vidiš v sinji daljavi Fruško goro, kjer je mnogo srbskih samostanov ter se zaradi tega imenuje srbska Sveta gora. V neposredni bližini Beograda onkraj Save leži mesto Zemun. Na severovzhodu prek Donave se razprostira ravni, rodovitni Banat. Proti južni strani pa je polno posejanih ali z vinsko trto zasajenih brd, ki se vijejo v polkrogu od Donave proti Savi.
Kateri samostalniki v sestavku »Beograd« imenujejo stvari (predmete), ki jih s čuti zaznavamo (vidimo, tipamo)? Katere pa si le v mislih predstavljamo? Kateri teh samostalnikov zaznamujejo samo poedine stvari, ki imajo svoja lastna (posebna) imena?
28.	vaj a. Poiščite iz berila »Beograd« vse samostalnike, ki zaznamujejo a) resnične predmete (n. pr. Beograd, mesto, prestolnica itd.), b) razne pojme (n. pr. država, lega itd.)!
29.	vaja. Izpišite iz gornjega berila vsa lastna imena!
Samostalniki eo ali stvarni (konkretni), n. pr. kovač, kamen, ali pojmovni (abstraktni), n. pr. lega, pridnost.
Stvarne samostalnike delimo v 4 vrste:
1.	lastna imena, ki zaznamujejo samo poedine oeeibe ali predmete, n. pr. France Prešeren, Beograd, Banat, časopis Zvonček;
2.	občna imena, ki kažejo splošno vrsto oseb ali predmetov, ne pa poedinih stvari, n. pr. mesto, brdo, gora, kmet;
3.	skupna imena, ki zaznamujejo celoto posameznih predmetov, n. pr. gorovje, kamenje, listje, resje, grmovje, živad, deca, gospoda, truma;
4.	snovna imena, ki kažejo snov ali tvarino, n. pr. prst (= zemlja), žveplo, železo, sol, apno, kruh, les.
30.	vaj a. Poiščite v naslednjih stavkih besede, ki povzročijo, da se izognemo dvojini in množini snovnih imen (ki jih rabimo navadno le v ednini)! Pravljica pripoveduje, da je dal modrijan speči tri hlebe kruha. Novorojenčku polože na jezik dve, tri zrnca soli. Kovač zvari dva kosa razbeljenega železa. Krčmar ima nastavljene tri vrste vina. Mlinar zmelje na beli kamen dve številki moke. Prvotno so si ljudje napravljali ogenj tako, da so vztrajno drgnili dva kosa lesa. — Torej n e : Modrijan je dal speči tri kruhe...
c) Spol in število samostalnikov
31.	vaja. Napišite po 5 moških samostalnikov, a) ki se končujejo na soglasnik in imajo v edn. rod. -a ali -u, b) ki zaznamujejo moške osebe in samce v živalstvu!
32.	vaj a. Napišite po 5 ženskih samostalnikov, a) na -a, -ev ali na soglasnik (-i v edn. rod.), b) ki so imena ženskih oseb in samic v živalstvu!
33.	vaja. Napišite po 5 srednjih samostalnikov, a) ki se končujejo na -o ali -e, b) ki imenujejo mlada bitja!
Kako spoznavamo samostalnike po spolu? Katera obrazila (končnice) imajo samostalniki moškega spola? — ženskega? — srednjega? Kateri kazalni zaimek se lahko doda samostalnikom moškega? — ženskega? — srednjega spola? (Tisti mož, tista žena, tisto dete.) Katera obrazila imajo samostalniki v imeno-valniku dvojine in množine?
Spol samostalnikov določujemo po pomenu ali po obrazilu (končnici).
Moškega spola so imena moških oseb in samcev v živalstvu (sin, vojvoda, deček; srnjak, jelen) ter samostalniki na soglasnik, ki imajo v edn. rod. -a ali -u (travnik, travnika; grad, gradu).
Ženskega spola so imena ženskih oseb ali živalskih samic (hči, teta; srna, košuta, krava) ter samostalniki na -a, -ev ali na soglasnik, ki dobivajo -i v edn. rod. (miza, cerkev; pe.č).
Sr'ednjega spola so imena mladih bitij (dete, jagnje, žrebe) ter samostalniki na -o in -e (okno, oko, seme, lice).
Obrazila v imenov. dvojine: m. sp. = -a (-eva); ž. sp. = -i; sr. sp. = -i; v imenov. množine: m. sp. = -i (-ovi); ž. sp. = -e,-i; sr. sp. = -a.
34.	vaj a. Določite v tehle stavkih dvojen spol samostalnikov (pot, lov, sled, laket): Cesar je vprašal Krpana, kako je kobilico tako zlahka s poti prestavil. »Prej bo sonce zašlo s svoje drage, kakor Fabricij s pota poštenosti!« je vzkliknil Pir. Razna pota peljejo v Rim. Vitez pa je lov lovil po temni hosti, nikdar mu ni bilo lova, nikdar ne krvi zadosti. Jurčič je poetično opisal polšjo lov v jesenski noči. Na novo zapadlem snegu kažejo sveže sledi, kod je prehajala divjad. Izginil je, da ni tiru, ne sledu za njim! Laket-brada je imel en laket dolge brke. Sedeč ob mizi se ne opiraj na lahti!
35.	vaj a. Tvorite stavke s temile samostalniki, ki jih rabimo samo v množini, a) moški sam.: starši, možgani, otrobi, rezanci, Železniki, Vinkovci; b) ženski sam.: hlače, ikre, garje, koline, mekine (t. j. drobni otrobi), tropine, pomije, toplice, škarje, statve, vice, vislice, klešče, vile, vilice, Benetke, Studence; cepi, duri, gosli, jasli, svisli, sani, obrvi, prsi; c) srednji sam.: usta, pljuča, jetra, nosila, tla, kola (voz), vrata!
Pomnite: Vmnožini (namesto v dvojini) rabimo imena tistih delov teles, ki jih imamo po dvoje (roke, noge, oči, ušesa, lica, kolena): — N. pr. Draga mati je prosila, roke okol' vrata vila.
36.	vaja. Vpletite v stavke tale skupna imena, ki jih rabimo le v ednini: grmovje, hrastovje, bukovje, jelovje, smrečje, gabrje, cvetje, brstje, grozdje, perje, skalovje, gospoda, divjad!
č) Sklanjatev samostalnikov
Ponovitev
Sklanjajte: ribnik, tat; dekla, kost; pero, jagnje — v ednini, dvojini in množini!
Hlapec orje. Tamle beži zajec. Kotel je bakren. Pes je zvesta žival.
Nesi hlapcu južino! Zajca je težko ujeti. Zakuri pod kotlom ! Hudega psa je treba prikleniti.
Kakšen glas e je v zgornjih (označenih) samostalnikih: pes? V katerem sklonu pišemo polglasni e, v katerih
hlapec sklonih izpade?
Postavite navedene samostalnike (hlapec... pes) v vse sklone (vsa števila) ter pazite na polglasni e!
Nekateri samostalniki izpahujejo polglasni e v obrazilu (zajec — zajca), drugi celo v korenu (pe« — psa), kadar jim priraste v sklonih kak glas na koncu.
37.	vaja. Postavite v stavkih naslednje samostalnike v edninski rodilnik: sel, sen, starček, deček, sinek, kupec, mutec, glušec, semenj, ogenj, nohet, oven; rabelj, škratelj, krempelj, brencelj, krhelj, čevelj, žebelj! — N. pr. Nestrpno pričakujemo poštnega sla.
38.	vaj a. Postavite v primeren sklon samostalnike, ki ohranijo polglasni e: Lisica prepusti cesto svojemu (tekmec jazbec) lisičino. Pravljica nam pripoveduje o (jezdec mrtvec). Sokrata ne častimo le kot (mislec), ampak tudi kot (učitelj).
V	nesreči šele spoznamo pravega (prijatelj). Zlato je premamilo Izraelce, da niso slušali svojega (učitelj in voditelj) Mojzesa.
V	(premislek) bodi podoben polžu, v dejanju ptici!
39.	vaja. Uporabite v stavkih naslednje samostalnike, ki jim a) vstavljamo mehčalni j pred sklonilom: dinar, cesar, gospodar, pastir, doktor, dihur, sladkor, mehur, dež! N. pr. Brez pare ni dinarja!
b) pišemo brez mehčalnega j: prostor (prostora), prizor, šotor, prapor, tabor, tovor, razor, javor, govor; biser, sever, večer, stožer (= tečaj), ljudožer, prepir, okvir!
40.	vaja. Sklanjajte moške samostalnike v oklepajih po zgledu ženskih samostalnikov na -a: Dve nedelji bodi zdrava, da jo s (paša) zaigrava! Na Gosposvetskem polju je še ohranjen prestol korotanskih (vojvoda). Borba za srbsko samostojnost se je pričela 12. februarja 1804., ko je Črni Jurij zbežal v šumo k (harambaša) Glavašu. Vitezi so jemali s seboj na lov svoje (oproda). Zadružani so se morali pokoriti svojemu (starosta, starešina). Jugoslovanska akademija je bila utemeljena po (vla-dika) Strossmayerju.
41.	vaja. Sklanjajte po zgledu usta (2. ust, 3. ustom, 4. usta, 5. ustih, 6. z usti) samostalnike: jetra, čreva, rebra, vrata, kola (= voz)!
Josip Brinar / Slovenska vadnica — 2
Dvojinski in množinski rodilnik
Iz drobnih isker upihamo velik ogenj. Kolikor kapelj, toliko let! Katera hiša nima oken, nima vrat? Brez sedel je težko jezditi.
Katerih škarij se otroci živih boje, kuhanih vesele? Mesto ima več predmestij. Nekdaj so se v boju posluževali kopij.
Postavite razprto tiskane samostalnike v imenovalnik ednine! V katerem sklonu so v zgornjih zgledih? Kateri glas smo vrinili pred končni soglasnik? V katerih sklonih? (V ro-dilniku ženskih in srednjih samostalnikov v množini.)
Nekaterim ženskim in srednjim samostalnikom vrivamo v dvojinskem in množinskem r o d i 1 n i k u pred končni soglasnik polglasni e ali i, n. pr. sestra — sester; mravlja — mravelj; iskra — isker; sedlo — sedel; živalca — živalic; lučea — lučic; škarje — škarij; kopje — kopij.
42. vaja. Postavite ženske in srednje samostalnike (v oklepajih) v množinski rodilnik: Toliko je Turkov na terišču kakor (mravlje) na mravljišču. Ne pozabi v sreči svojih bratov in (sestre)! Ne preziraj (prošnje) siromakov! Nožev in (škarje) ne dajajte otrokom v roke! Kukavica znese več (jajca) v tuja gnezda. Kdo ne pozna drobnih (živalce) kresnic, teh bajnih (lučce) kresnih noči! Plazovi z visokih (pogorje) in strmih (pobočje) so divjadi pogubni.
Sklanjatev lastnih imen
Janezu Trdinu se imamo zahvaliti za lepe bajke, Metelku in Slomšku pa za poučne basni. Nagrobni napis Franceta Prešerna je posnet iz njegove pesmi »V spomin Andreja Smoleta«. Koseskega so svojčas primerjali Schillerju in Goetheju. Leva Nikolaja Tolstoja ne častimo le kot pisatelja, ampak tudi kot oznanjevalca ljubezni do bližnjega. Na krznarskem semnju se zbirajo lovci od vseh vetrov: iz Trnovega, iz Ubeljskega, iz Gorij, iz
Adlešičev, iz Železnikov, iz Laz, iz Sel, iz Škofje Loke, iz Velikih Lašč itd. Porečje Save sega od Hude luknje pri Slovenjem Gradcu preko Podkorena blizu do Pred jame na Notranjskem pa do ustja pri Beogradu.
Poiščite v gornjem sestavku lastna imena! Določite jim sklon!
Lastna imena sklanjamo:
A. Osebna imena.
1.	Moška osebna imena na -a in -o po zgledu »travnik« (1. Trdina, 2. Trdina, 3. Trdinu...; 1. Metelko, 2. Metelka, 3. Metelku...).
2.	Domača osebna imena na -e s prirastkom -et (France, Franceta; Smole, Smoleta).
3.	Tujim osebnim imenom na -e vtikamo -j- (Goethe, Goetheja).
4.	Moška osebna imena s pridevniško obliko se sklanjajo kakor pridevniki (Koseski, Koseskega); toda ruska imena na -oj, -ov kot slovenski samostalniki (Tolstoj, Tolstoja; Cehov, Cehova).
B. Krajinska imena.
1.	Množinska krajinska imena:
a)	moškega spola (Adlešiči, Adlešičev; Železniki, Železnikov);
b)	ženskega spola (Laze, Laz; Gorje, Gorij); e) srednjega spola (Sela, Sel).
2.	Krajinska imena s pridevniško obliko:
a)	kot pravi pridevniki (Trnovo, Trnovega; Ubeljsko, Ubeljskega);
b)	samostalniki z ločenim pridevnikom (Škofja Loka, Škofje Loke; Velike Lašče, Velikih Lašč);
c)	samostalnik, spojen s pridevnikom ali predlogom (Podkoren, Podkorena; Beograd, Beograda; Predjama, Predjame).
43. vaja. Sklanjajte: Matija Valjavec, Jurij Kobila; kraljevič Marko, Simon Jenko; Andrejčkov Jože, pisatelj Stare; italijanski pesnik Dante; Rodoljub Ledinski, vojskovodja Ra-decki, zgodovinar Palacky. — Krakovo, Poljčane, Žiri, Vinkovci, Studence, Zabukovje, Novo mesto, Carski brod, Slovenj Gradec, Ovčje polje, Mokronog, Podgorica, Nabrežina! 2*
d) Izpeljava in sestava samostalnikov
Izpeljava s priponami
miza, mizar; per-em, perica; drž-ati, držalo
Kako smo stvorili v navedenih zgledih nove samostalnike? (Na osnovo besed smo pripeli nova obrazila.) Kako imenujemo taka obrazila? (Pripone.) In kako imenujemo te na novo stvorjene samostalnike? (Izpeljane samostalnike.) Iz katerih besednih vrst jih moremo izpeljati?
44. vaj a. Tvorite samostalnike tako, da priklopite glagol-ski (ali samostalniški itd.) osnovi pripone (obrazila):
1.	-ač (za ženske osebe -ica), ki pomeni opravilo (rod itd.): kov-ati, kopati, jahati, bahati se, orati, postopati, pretepati, vezati; kljun, brada, gost, uho; n. pr. kovač, kovačica;
2.	-aj, ki pomeni: a) delujoče osebe: čuvati, kričati, točiti, streči (osnova: streg-);
b)	slovniška ločila: klicati, oklepati, pomišljati, vezati, vprašati;
c)	razdaljo: lučati, streljati;
3.	-ak (-jak), ki pomeni: a) osebe po stanu : divji, pošten, mož, prost, rod;
b)	prostor (shrambo): čebel-en, ulj-en, golob-en, konj, sadov-en, vod-en, žlič-en, pes;
c)	samce v živalstvu: gos, lisica, srna;
c) denar: pet, deset, sto, tisoč;
4.	-an (-jan; ženske -ka), ki pomeni osebe: a) po domovanju: Celje, Celovec, Egipt, Gorica, Praga, Rim; mesto, trg, vas; (toda: Ljubljančan, Mariborčan itd., ki je nastalo iz Ljubljanec, Mariborec itd.);
b) po opravilu (lastnosti): tlač-iti, žup-a, moder, pes, velik;
5.	-ar, ki pomeni osebe po njih opravilu (rokodelstvu): drva, gosli, kamen, knjiga, meso, mlin, ovca, pisa-ti, rešeto, tes-ati, tisk-ati, vrata, vrt-en, zid-ati, zlato, zvon, žlica;
6.	-ec, ki pomeni: a) osebe po domovanju, rodu (opravilu): Sloven, nem, gorjan, poljan, samotar;
b)	osebe po lastnostih: bel, črn, gluh, golobrad, grbav, kriv, kruljav, lažniv, peš, slep, svoj, zapravljiv;
c)	delujoče osebe: god-em, jezd-im, kos-im, kup-im, bri(v)-jem, pi(v)-jem; bral-, igral-, moril-, pisal-, plesal-, svetoval-, tkal-; priš(e)l, prebival, pral;
č) pijače: bezgov, brinov, hrušev, sadjev, pelinov, slivov, tepko v, tropino v;
7. -ik (ženske -ica), ki pomeni: a) osebe po dejanju (stanju): bolen, dolžen, govoren, pomočen, reden, tožen, vozen, grešen, duhoven, glasen, namesten, popoten, puščaven, deseten;
b) orodje: budilen, rezalen, svetilen, držalen, umivalen, pihalen, ključ(aven).
45.	vaja. Tvorite samostalnike, ki imajo z a n i č 1 j i v pomen, s pripono:
-ež: grab-iti, gul-iti, klat-iti; hudoben, lakomen, prevzeten, siten, sned-en;
-in: bogat, grd, fant, cap-a, potep-ati se, štrkol-iti;
-uh: len, potep-ati se, skop, oder-em, smrd-eti, požr-eti;
-on (-un): hlač-e, mečk-ati; grd, liz-ati;
-avs: kmet, grd, brd, glod-ati!
46.	vaj a. Izpeljite ženske samostalnike iz naslednjih besed in uporabite jih v stavkih! Poslužujte se pri tem pripon:
1.	-ača: bris-ati, igr-ati (se), kop-ati, pokriv-ati;
2.	-ad (-j a d): črv, živ-al, prhelj, divj-i, srn-a, suh, zelen;
3.	-ava (- j a v a): pis-ati, sklanj-ati, stopnj-evati, izpre-minj-ati, velj-ati; dalj-ni, gost, niz-ek, plan-o, pust, šir-ok, vis-ok: gren-ek, lajš-i, tež-ek, zmeš(a)n, zmot(e)n; diš-ati, kur-iti, mle-ti (iz: mel-ti);
4.	-ba: draž-iti, služ-iti, sod-iti, tolaž-iti, tož-iti, tvor-iti, vad-iti; nared-iti, obran-iti, opom-niti, pogod-iti, ponud-iti, izpremen-iti, ured-iti;
5.	-tev (-t v a): kle-ti, moli-ti, ple-ti, sklanja-ti, trga-ti, voliti, že-ti; bri-ti;
6.	-ica: per-em, plej(v)-em, pred-em, ter-em, žanj-em; hiš-a, dev-a, gor-a, kobil-a, koz-a, lestev, mati, pastir, rok-a; bister, desen, kriv, lev, mlad, mnog, prav, sam, sladek, tanek, turšk-i; čitalen, drvaren, bolen, piven, spalen, sušilen, žiten; goreč,
mrzel, pljučen, vroč, zlat; deževen, kapen, potočen, snežen, studenčen, zelen; nog-a, peruten, pleten, seven, slamen, izpoveden, vetrn; dvoj, troj, četver; pet, deset; stoleten;
7.	-ija: podrt, razprt; oblasten, soden, škof, kmet;
8.	-ina: banov, knežev, kraljev, domov(en), pajčev(en), trgov(en); lesen, prten, železen, peruten, druž(en); glav-a, goved, svinj-a, krava; broden, cesten, deset, mosten, vozen; slovensk-o, srbsko, rusko, češko, nemško, francosko, latinsko; bukov, hrastov, češnjev, javorov; kisel, meden, srebrn, zlat;
9.	-ost: hvaležen, hiter, mlad, moder, pobožen, prevzeten, samogolten, učen, veren;
10. -ota: čist, gluh, gorek, mehek, nag, sladek, slep, topel!
47. vaja. Izpeljite srednje samostalnike iz naslednjih besed s priponami:
1.	-je: a) iz trpnega deležnika (glagolniki): pisan, darovan, povzdigovan, premišljevan, risan, učen; odkrit, (za)pit, (pre)vret, (pre)štet; b) skupna imena: cvet, drev-o, grozd, kamen, kol, koren, list, per-o, prot, sad, snop, šib-a, trs, zel; bor(ov), cvet (o v), dež(ev), dob(ov), grm(ov), skal(ov), val(ov); c) kraji (lega): med- (pod- po- pred- za-) gor-o; med- (na-raz-) pot; pred mest-om, pri mor-ju, vz-glav-o (-noge), nad strop-om, pod streh-o; č) pojmovna imena: obil-o, vesel, zdrav, zelen, (o)življen;
2.	-išče, ki pomeni: a) kraj: boj, dvor, gnoj, strn; gledal, igral, pokopal, pribežal; b) dele orodja: grablj-e, kos-a, plat, postelj, topor;
3.	-ivo, ki pomeni: snov in priprave za delo, kar je izraženo v korenu: grad-(iti), gnoj-, mlat-, net-, pec-(k)-, plet-, pred-, rez-, strel-;
4.	-lo, ki pomeni: orodje ali sredstvo: drža-ti, kaza-ti, gleda-ti, ora-ti, pisa-ti, zrcal-iti, ome-sti; črni-ti, gladi-ti, gnoji-ti, krmi-ti, obrazi-ti, rdeči-ti, ši-ti, uči-ti, živi-ti, sed-eti, tes-ati, ves-lati;
5.	-stvo, ki pomeni: a) stan (občestvo): cesar, gospod, ljud (ljudje), pogan, poljedel(ec), sosed, učitelj, vojvod-a, vohun; b) u r a d ali umetnost: glavar, mornar, mizar, mlinar, tiskar, vrtnar; c) lastnost (stanje): boga(t), pijan, pregnan, svoj, (po)veličan.
Manjšalna obrazila
48. vaja. a) Izpeljite samostalnike, ki pomenijo majhne ali mile stvari, z naslednjimi obrazili! —^ b) Uporabite izpeljane besede v stavkih!
1.	moška imena:
-ec: brat, grad, hleb, kos, vrt, zvon;
-ič: črv, kol, nož, prt, snop, vrh;
-ek: klobuk, kruh, nož, potok, sin, stric, vol, žep;
2.	ženska imena:
-ica: glav-a, hiša, izba, kaplja, megla, muha, noga, roka, zvezda, žena (Pomnite: ženska i-debla, ki se končujejo na soglasnik, dobivajo navadno obrazilo -ca: luč-ca, krvca, brvca, klopca, stvarca, živalca [toda: vasica, povestica, pesmica]);
-ka: miš, nit, piščal; mama, hči (hčer), žena;
3.	srednja imena:
-ce: drev-o, jedro, krilo, kolo (koles-a), pero (peres-a), vino (Pomnite: gnezdo: gnezdeče, jajčece, mestece, pisemce, sončece, stebelce itd.);
4.	v otroškem govoru:
-ek: hlebec, kosec (košček!), nožič, sinek, volič;
-ica: glavic-a (glavičica), jelka, stvarca, kostka.
Sestavljeni samostalniki
Ko opravijo kmetje meseca vinotoka delo v vinogradu in ko zamrznejo vodotoki po dolinah, zabrnijo kolovrati v kmečkih domovih.
Iz katerih besed so sestavljene zgornje (razprto tiskane) besede? Določite besedne vrste!
V sestavljenih besedah (n. pr. vinotok) se spajajo med seboj posamezne besedne vrste.
Prva beseda v sestavljenki je določilna (vino-), druga pa osnovna (-tok) beseda.
49. vaj a. Razložite naslednje sestavljene samostalnike na sestavne dele in določite besedne vrste: rokopis, blagovestnik, črkostavec, jugozapad, čarodej, vodotoč, konjederec, vodovod,
krvolok, vinotržec, piskrovez, beloglavec, krivokljun, tresorepka, zvitorepka, veseloigra, dvoboj, stoklas, šestoper, samouk, stoletje, sprevod, prelaz, samoglasnik, zapeček, nesreča, križempot, nevera, bognasvaruj, Prekmurje, Zagorje, Trpimir, Zvonimir, Vladimir! — N. pr. roka (sam.) + pis-ati (gl.).
50.	vaja. Tvorite sestavljene samostalnike:
a)	iz dolocilne besede »voda« in osnovnih besed: met-ati, mer-iti, pasti (pad-ti), pivec, shramba, toč-iti, vod-iti; — n. pr. vodomet;
b)	iz osnovne besede »pis« (pisje) in določilnih besed: črka, lepo, leto, pravo, priroda, roka, tesno, zemlja! — N. pr. črkopis.
2. Pridevnik
a) Ponavljalne vaje
Zvonček. Ko je skopnel prvi sneg po prisončnih obronkih, zagledamo ondi na zelenem bregu nekaj belega — kakor zadnji sled še n e s k o p n e 1 e g a snega. To so zvončki, snežnobeli zvončki. Ti cvetki, ti snežnobeli, nežni zvončki, kako so res lepi! Človeku se kar srce širi, ko jih prvič vidi v zgodnji pomladi — da, g i n j e n a duša se mu taja v prsih, kakor se topi sneg o pogledu jasnega sonca. Kako ljubeznivo, cvetka draga, je tvoje dvojno krilo, vsako iz treh listov: notranje krilce je iz srčastih in ljubo zelenkasto obrobljenih lističev, v n a n j i listi pa so daljši in snežnobeli — čisto krilo nedolžnosti!
Vprašajte se po razprto tiskanih besedah v gornjem sestavku! Katerim besedam jih pridevamo? Po kateri besedni vrsti se vprašamo: kakšen? čigav?
51.	vaja. a) Določite v gornjem berilu pridevnike in pripadajoče samostalnike po spolu, številu in sklonu! N. pr. prisončnih obronkih = m. sp., mn., mest.
52.	vaja. Napišite po deset kakovostnih (kakšen? kateri?) in pet svojilnih (čigav?) pridevnikov s pojasnjenim imenom vred!
53.	vaj a. Postavite tele pridevnike v primernik in presežnik s primernim obrazilom (-ejši, -ji, -ši; -a, -e):
marljiv (deček, sestra, dete), dolg (kol, njiva, polje), nizek, hiter, širok, globok!
54.	vaja. Izrazite visoko stopnjo lastnosti s tem, a) da pri-denete: močno, jako, silno, zelo, kaj, prav, neznano — temle nestopnjevanim pridevnikom: bolan, vesel, bogat, priden, nespameten, predrzen, radoveden;
b)	da zvežete nestopnjevane pridevnike (drag, slaven, cenjen, učen, mogočen, star) s predponami: pre-, vele-, vse-, pra-;
c)	da postavite pridevnike (širen, velik, globok, temen, silen) dvakrat zaporedoma! N. pr. širno širno morje.
55.	vaja. Izrazite višjo stopnjo lastnosti s primerami: priden — mravlja; počasen — polž; zvit — ovnov rog; temno — meh; čemeren — slabo vreme; nagel — blisk; jezikav — sraka; grdogled — zaboden vol; prost — ptica pod nebom; nedolžen — angel! N. pr. Skrbna gospodinja je pridna kakor mravlja.
56.	vaja. Uporabite v stavkih naslednje pridevnike v ednin-skem tožilniku v zvezi z moškim samostalnikom, ki pomeni a) bitje (poosebljeno stvar), b) neživ predmet: nov konj (nož), velik učenjak (hrast), glasen pevec (klopotec), rdeč Turek (mak), grozen velikan (prepad), gromonosen Perun (oblak)! — N. pr. Gospodar je kupil na semnju novega konja, sinku pa je prinesel nov nož.
Pridevnik se ujema s pripadajočim samostalnikom v spolu, sklonu in številu.
Kadar stoji pridevnik sam in se nanaša na ismostalnik v prednjem stavku, ne delamo razlike med živimi in neživimi stvarmi, n. pr. Mladina novi svet preveč čisla, starega pa zanemarja.
Pridevnik ima 3 stopnje: osnovndk, primernik, presežnik.
Pri pridevnikih, ki pomenijo kako barvo, in pridevnikih (deležnikih) na -č tvorimo primernik z besedico »bolj«.
Visoko stopnjo lastnosti izražamo: 1. če nestopnjevanemu pridevniku pristavimo besede jako, silno, močno, zelo, prav, neznansko, ali predpone pre-, pra-, vele-, vse-; 2. če pridevnik dvakrat zapored postavimo.
b) Določna in nedoločna oblika pridevnikov
Črni Jurij, slavni začetnik vladarske rodbine Karadjordj«-vičev, je bil kmečkega rodu. Ko je beli kruh pošel, je prišel ovsenjak na vrsto. Lep je božji svet, gora mu je cvet. Slovenski
svet, ti si krasan! Daj nam naš vsakdanji kruh! Oj naš veliki petek sam — kdaj vzkresne stara pravda nam? Mali David je premagal orjaka Goljata. Hudobni se boji svoje sence.
Prazen sod ima močen glas. Medved je čokat in tršat, a vendar okreten in uren. Večerja naša je valpetov bič. Materin jezik nam bodi svet zaklad!
Kateri izmed gornjih pridevnikov kažejo lastnosti znanih (določenih) stvari? Kateri označujejo splošne (nedoločene) predmete? Katera oblika pridevnika se končuje na -i? V katerem sklonu se razlikujeta določna in nedoločna oblika? Določite spol in sklon zgornjih pridevnikov!
V edninskem imenovalniku in tožilniku moškega spola razločujemo določne in nedoločne oblike pridevnikove.
Samo določno obliko imajo:
1.	pridevniki, ki kažejo lastnost znane (določene) stvari, ali ako označujemo vse stvari ene vrste, n. pr. Brdavs visoko vzdigne ostri meč. Mladina stari svet zanemarja;
2.	svojilni pridevniki na -ji, -ski in vsi pridevniki na -nji, n. pr. božji, vražji, levji; slovenski, bratovski, kmetijski; vsakdanji, zadnji, sprednji, brezdanji, nocojšnji;
3.	pridevniki v sestavljenih imenih, n. pr. veliki petek, pustni torek, tržni dan, povodni mož, divji petelin, Veliki Otok;
4.	pridevniki, ki imajo sploh samo določno obliko: mali (nedol.: majhen), pravi, obči;
5.	pridevniki s samostalniškim pomenom, n. pr. hudobni, bližnji.
Samo nedoločno obliko imajo:
1.	pridevniki, ki kažejo lastnost neznane (nedoločene) stvari, n. pr. Priden gospodar zgodaj vstaja;
2.	pridevniki kot povedna določila v stavku, n. pr. Medved je uren;
3.	vsi svojilni pridevniki na -ov (-ev), -in, n. pr. valpetov bič, Marijin praznik.
57. vaja. Uporabite v stavkih a) določne oblike: slavni vojskovodja, novi vek, kravji zvonec, savinjski hmelj, nocojšnji večer, mašni plašč, deseti brat, obči potop, mali traven, duhovni (= duhovnik);
b) nedoločne oblike: prazen klas, bel kruh, Prešernov spomenik, materin blagoslov, vilin dar!
c) Stopnjevanje pridevnikov
58.	vaja. Tvorite primernik in presežnik a) z obrazilom -ši (-ša, -še) naslednjim enozložnim pridevnikom: lep, ljub, slab, grd, hud, mlad, trd;
b)	z obrazilom -ji (-ja, -je), izpreminjajoč k, g, h v osnovi (deblu) v č, i, š: jak, drag, gluh; mehek, lahek, nizek, ozek, visok;
c)	z obrazilom -ejši (-ejša, -ejše) večzložnim pridevnikom: priden, ljubezniv, droben, bister, krepak, šibek!
59.	vaja. Vpletite v stavke primernike tehle pridevnikov s posebnim stopnjevanjem: dober, velik, majhen (nedol.)! — N. pr. B o 1 j š a je kratka sprava ko dolga pravda.
60.	vaj a. Tvorite primernik in presežnik s prislovom bolj (najbolj): a)pri pridevnikih, ki pomenijo barve: bel,črn,rumen;
b)	pri pridevnikih na -č (prid. deležnik): cvetoč, pekoč, vriskajoč;
c)	pri pridevnikih na -el (opis. deležnik) in na -en (trpni deležnik): vrel, gnil, ozebel; učen, izpremenjen, znan;
č) pri pridevnikih na -ji in -ski: divji, slovenski, kmetijski, gorski!
č) Izpeljava in sestava pridevnikov
Izpeljava s priponami
1.	bratov klobuk; sestrin robec; pastirska palica;
2.	mesen, krvav, črviv, iglast, listnat.
Vprašajte se po pridevnikih pod 1... pod 2.! Kakšna obrazila pripnemo samostalnikom, da dobimo s v o j i 1 n e pridevnike? S katerimi priponami tvorimo kakovostne pridevnike?
61.	vaj a. Tvorite s v o j i 1 n e pridevnike iz tehle samostalnikov s priponami:
1. -ov (za mehkimi soglasniki -ev): brat (god), Gospod (dan), krt (dežela), križ (pot), lavor (venec), sosed (sin), učitelj (opomin), zlatar (zlato), jazbec (mast), medved (koža), slon (kost), češnja (cvet), lipa (čaj), leska (mast), ogljenec (kislina), Zvon (urednik).
Pomnite: jagode na molku (ne: molkove jagode), roka kipa (ne: kipova roka), pod podobo kruha (ne: kruhovo podobo), uho pri škafu (ne: škafovo uho)!
2.	-in: Ana (god), Marija (vnebovzetje), mati (blagoslov), gospa (pajčolan), mačka (solze), matica (celica), kraljica (poroka), rejenka (očim), Micka (greda).
Pomnite: vojvodov (ne: vojvodin) grb, starešinova (ne: starešinina) daritev, Trdinov (ne: Trdinin) življenjepis!
3.	-ski (-ški) (včasih z vrinkom -ov, -ev): brat (pozdrav), fant (pesem), osel (glas), protestant (pisatelj), Egipt (mumije), otrok (leta), nebesa (veselje), vitez (igre), Pariz (mir), gospod (suknja), Bled (jezero), Carigrad (mošeje).
4.	Razlikujte in uporabite v stavkih: pastir jeva in pastirska palica, lončarjeva in lončarska glina, bratova in bratovska obljuba, žabin in žabji krak, lisičin in lisičji rep, knezov in knežji grad; materina in materinska ljubezen, vragov in vražji stric, turkov in turški meč! — N. pr. V kotu sloni pastirjeva, ne pa hlapčeva palica. Pastirska (splošno) palica je navadno zakrivljena.
62. vaja. Tvorite kakovostne pridevnike iz naslednjih besed s priponami:
1.	-av (-ava- -avo): grča (les), grba (starec), krv (bitka), koze (obraz), luska (oklep), žila (meso); bahati se (domišljavec), dremati (mačka), gizdati se (dekle), kujati se (otrok);
2.	-en: apno (kamen), meso (klobasa), lan (olje), kamen (spomenik), kost (gnojilo), led (burja), les (križ), med (potica), proso (kaša), sneg (zamet), kruh (peč), mleko (kaša), svinec (ruda), kuga (bolezen), gnoj (ulje), pšenica (moka); kazati, svojiti (zaimek), piti (voda), začeti (črka), obseči (zemljišče);
3.	-iv: črv (jabolko), snet (klas), plesen (kruh), lažen (govorica), zabavljati (sosed), zapravljati (pijanec), krasti (sraka), plašiti (zajec), postreči (deček), pozabiti (starec), umreti (človek);
4.	-ast: igla (drevo), grba (nos), dim (koza), lisa (vol), cevka (steblo), dleto (zobje);
5.	-at: brada (kralj Matjaž), kosem (kožuh), krilo (pevec), mož (beseda), noga (žival), pleče (Brdavs), rog (bognasvaruj), uho (zajec), močen (jed), skalen (vrhunec).
Sestavljeni pridevniki
63.	vaja. Razstavite tele pridevnike na sestavne dele in določite besedne vrste: brzonog, čudotvoren, krvoločen, kodro-las, sadonosen, nadobuden, gologlav, sladkosneden, radodaren, bistroumen, širokopleč, vitorog, samorašč, svojeglaven, razoglav, enook, nedolžen, neveren, nevoljen, triglasen, enokrak, dvoglav, trmoglav, duhomoren. — N. pr. brz (prid.) + noga (sam.).
64.	vaja. Sestavite: a) določilno besedo »eden« (eno) s ternile osnovnimi besedami: barven, ceven, cveten, časen, dneven, doben, glav(-en), kaličen, nožen, leten, ličen, list, mesečen, ok(o), rog, rok(a), staven, stranski, zložen, zob, zvočen;
b)	določilno besedo »samo« z osnovnimi besedami: delaven, držen, giben, glaven, golten, hlepen, hoten, hvalen, kresen, lasten, ljuben, oblasten, paš (a), rasel (rašč), roden, seven, srajčen, stojen, svoj, težen, uk, vladarski, voljen.
c)	Uporabite te sestavljene pridevnike v stavkih! — N. pr. Zvonček ima enobarvne cvetne liste.
3. Zaimek
Ponavljanje
O čuj me, bojnih trum Gospod, usliši mojo Ti molitev, otmi, otmi Svoj sveti rod! Ti vodi ga v zmagalno bitev, dodeli srečno mu vrnitev, in — to prisezam — prvo stvar, ki po dobljeni slavni zmagi me sreča na domačem pragi, zakoljem Tebi v žgalni dar, usode vojskne Gospodar!
Namesto katerih imen stoje zaimki v gornjem sestavku? Zakaj jim pravimo »za-imki«?
Določite zaimke v tem sestavku po njih pomenu! Vprašajte se po njih!

Zaimek rabimo namesto samostalnika (jaz, ti, on itd.) ali pridevnika (moj, tvoj, ta itd.).
Po pomenu so:
1.	osebni: jaz, ti, on; povratno-osebni: sebe (se);
2.	svojilni: moj, tvoj, njegov; svoj;
3.	kazalni : ta, tale, le-ta, tisti, oni, tak, takšen, tolik, tolikšen;
4.	vprašalni: kdo? kaj? čigav? kateri? kakšen? kolik? kolikšen?
5.	oziralni: kdor, kar, ki, kateri, kakršen, kolikršen;
6.	nedoločni: nekdo, nihče, marsikdo, nekaj, nič; neki, nekateri, marsikateri, sleherni, vsak, ves.
a) Osebni zaimek
65. vaja. Tvorite pravilne stavke brez nep©udarjenih osebnih zaimkov: Kaj (ti) zijaš v oblake, dečko? (Jaz) ptice opazujem; (one) zbirajo se za selitev. Viteza cenjena, kam sta (vidva) namenjena? (Midva) greva v boj na sovraga. Kdo pa ste (vi), otroci? (Mi) smo vojaki, korenjaki. (Pesniška svoboda.) (Jaz) pa pojdem na Gorenjsko. (Pesn. svob.) (Jaz) sem pa zvedel nekaj novega. Kaj pa je počenjal Krjavelj? (On) je bral smolo po hosti in jo prodajal kmetom, da so si (oni) mazali kola.
Sklanjatev
Ednina:
1.	jaz	ti	on ono	ona
2.	mene, me	tebe, te	njega, ga	nje, je
3.	meni, mi	tebi, ti	- njemu, mu	njej, ji
4.	mene, me	tebe, te	njega, ga	njo, jo
5.	pri meni	pri tebi	pri njem	pri njej
6.	z menoj (mano)	s teboj (tabo)	z njim	z njo
Dvojina:
1.	midva (medve)	vidva (vedve)
2.	naju	vaju
3.	nama	vama
4.	naju	vaju
5.	pri nama	pri vama
6.	z nama	z vama
onadva onidve onidve
njih, jih
njima, jima
njih, jih (ju)
pri njih
z njima
Množina:
1.	mi
2.	nas
3.	nam
4.	nas
vi
vam
vas
vas
njih, jih .. . '
njim, jim nje, jih pri njih z njimi
oni one ona
5.	pri nas
6.	z nami
pri vas z vami
Povratno osebni zaimek (za vse spole in števila): 1. —, 2. sebe, se 3. sebi, si 4. sebe, se 5. pri sebi 6. s 6eboj (s sabo).
Osebne zaimke rabimo v i m e n o v a 1 n i k u le, kadar imajo p o -uda rek ; n. pr. Kaj delate? Pišemo nalogo; računamo. — Toda: Kdo piše^ a kdo računa? Mi pišemo, oni pa računajo.
Daljše oblike osebnega zaimka rabimo le, kadar je zaimek poudarjen in kadar stoji za predlogi; n. pr. Ne m e n i ne t e b i se ni zgodila krivica. Vsak je sebi najbližji. — Kdor ni z menoj, je zoper mene.
V tožilniku stoje za enozložnimi predlogi krajše oblike (naslonice: me, te, se — nj = njega) ter jih pišemo skupaj s predlogom (name, nate, zase, ponj, vanj); n. pr. Cesar hitro ukaže ponj (t. j. po Krpana) poslati. Ne skrbi le zase, ampak tudi zanj (siromaka). Potok je širok; kdo si upa čezenj skočiti?
66.	vaj a. Postavite namesto edninskega orodnika z m e n o j (teboj, seboj) krajšo obliko z mano (tabo, sabo). Nad menoj, pod menoj, krog mene je Bog. S teboj, prijatelj, ni dobro češenj zobati. Ti ga nimaš pod seboj, da bi skusil se z m e n o j. Pozdravi Bog te, belo mesto, nad teboj sivi, stari grad!
67.	vaj a. Vstavite kratke oblike (naslonice: me, te, se, ga itd.), kjer zaimek nima poudarka, in daljše oblike (mene, tebe, sebe itd.), ako ima zaimek stavčni poudarek: Ako (ti) nisem storil nič zalega, zakaj (jaz) biješ? Kdor (vi) posluša, (jaz) posluša, in kdor (vi) zaničuje, (jaz) zaničuje; kdor pa (jaz) zaničuje, zaničuje (on), ki (jaz) je poslal. Bog sprimi, svetlo (ti) jezero, iz srca kličem (ti) vesel! Kdor (ti) s kamenom, ti (on) s kruhom! Pozdravlja (ti), proslavlja (ti) Triglava siva glava in hči (on) bistra Sava. Kakor (-povr.-oseb.) postelješ, tako boš spal. Kdor sam (-povr.-oseb.) povišuje, prazno glavo oznanjuje.
68.	vaja. Spojite zaimke s predlogi in dodajte naglaske: Jabolko je padlo v travo; France, stopi po njega (ponj)! Bog je naša tolažba in pomoč; zaupajmo v njega! Krpan odgovori Brdavsu: »Jaz nisem vedel za tebe, ne za tvoje velikanstvo.«
Kar ni dobro za mene, tudi za tebe ne bo koristno. Brigam se za njega, ko za lanski sneg. Bojan ustreli na njega, in Zlatorog se zakadi v njega. Iz kapelj krvi, ki so kanile pred njega, vzrastejo triglavske rože. Globoko vdihavaj v sebe sveži zrak!
69.	vaja. Poiščite kratke oblike zaimkov, ki spremljajo samostalnik, da ga krepijo: Bodi ga Bog zahvaljen! Ni ga lasu na glavi več. Daj mu sitnežu kruha! Kdo je ne pozna zvitorepke, te drzne tatice! Nobeden si je ni upal ne črne ne bele črhniti. Ni ga prostora, kamor bi Sin človekov glavo naslonil.
b) Svojilni zaimek
70.	vaj a. Postavite namesto črtic ženske svojilne zaimke v dvojini (njun, -a, -o): Taščica in penica sta ptici pevki; — glas je droban in nežen kakor — kljunček, iz katerega prihaja. — petje najlaže uživamo zjutraj zarana. A tudi pozno na večer se še razlegajo — pesmice. Najljubše — bivališče je gosto grmovje. Tu najdemo tudi — okroglo gnezdeče.
Kateri so svojilni zaimki? Kako se sklanjajo? Na kaj se nanaša zaimek »svoj«?
Svojilni zaimki (moj, tvoj, njegov, svoj) kažejo, čigav je predmet, o katerem govorimo.
Pomnite: njun glas, njihov prijatelj, njegov brat (nikoli: njuni, njihovi, njegovi itd.); zakaj ti zaimki nimajo določne oblike kakor pridevniki!
Kadar se zaimek nanaša na osebek istega stavka, postavimo povratno svojilni zaimek »svoj« (namesto moj, tvoj...); n. pr.: Vsak naj pred svojim pragom pometa.
71. v a j a. Vstavite namesto črtic svojilne zaimke (moj, -a, -e itd.), ki kažejo, čigav je predmet, ali pa svoj (-a, -e), ki se nanaša na osebek istega stavka: Smrt vse omaja, — kosa kosi od kraja. Ljubim — domovino. Vsak naj je — kruh! Bruno v — očesu vidiš, pezdirja v — pa ne. Staro geslo veli: »Svoji k —!« Tu na, pobratim, roko —, ti mi podaj desnico —! Oj mati —, domovina, ljubezen — ti edina, ti — skrb in bolečina! Vsak berač — malho hvali.
c) Kazalni zaimek
72. vaja. Vstavite zaimek ta (ta, to),, ki kaže bližnje, in oni (ona, ono), ki kaže na bolj oddaljene predmete: — ni tvoj prijatelj, ki se ti laska v sreči, marveč —, ki te ne zapusti v nesreči. Moje kraljestvo ni od — sveta. Brodnik se domisli, da je poprej nekaj trkalo na okno; torej je bil gotovo kdo na — bregu; kako, da ga zdaj kličejo na — stran Kolpe? To je velik greh in pravijo, da zanj ni odpuščanja ne na — ne na — svetu.
Kateri so kazalni zaimki? Kako se sklanjajo? Katerim zaimkom dodamo včasih »le«? Kdaj ju družimo z vezajem?
Kazalni zaimki so: ta, tale, le-ta, oni, onile, le-oni, tisti, tak, takšen, tolik, tolikšen, isti.
Kazalni zaimek t a kaže na bližnje, oni na bolj oddaljene osebe ali stvari.
Pravilni dajalnik ali mestnik ženskega spola: B. tej, 5. pri tej!
73.	vaja. Postavite v edninski dajalnik ali mestnik ženskega spola: a) zaimek ta (tej, pri tej): Kdo ve ime (ta bolezen)? Na (ta stvar) ni trohe resnice. Srbi so 1. 1914. premagali Avstrijce na Rudniku in Ceru: o (ta zmaga) se bo v zgodovini še mnogo razpravljalo. Hm, pravijo, da ni baš varno iti tod osorej, popotnike da včasih rado straši ob (cesta ta).
b) pridevnik in svojilni zaimek (svoji skrbni materi; napačno: svojej skrbnej materi): Živi po (božja beseda)! Kdo še ni čital pravljice o (bela kača)? Darujmo življenje in imenje (svoja ljuba domovina)! Zgodovina nam pripoveduje o (izredna velika požrtvovalnost) srbskega junaka Tita Dugoviča.
74.	vaja. Vpletite v stavke kazalne zaimke tale (tegale, temule itd.), le-ta (le-tega, le-temu...), onile, le-oni, takle (takale, takole), le-tak! (Pišite vezaj, če stoji »le« pred zaimkom!)
75.	vaja. Uporabite v stavkih tele prislove, v katerih je ohranjen zaimek s-, si, se (= ta, ta, to): dosihdob, posihdob, dosihmal, posihmal, sinoči, osorej (= o si ori)!
Josip Brinar /' Slovenska vadnica — 8
č) Vprašalni zaimek
76.	vaja. Vpletite v vprašalne stavke naslednje zaimke: kdo? (komu? pri kom?), kaj? (pri čem? s čim?), kateri? čigav? kakšen? kolik? koliker?
Kateri teh zaimkov so samostalni, kateri pridevni? Kako se vprašujemo po živih stvareh?
77.	vaja. Sklanjajte: čigav potni list? katera Krka? kakšno vreme? koliki sklon? kolikšna soba? kolikero vino?
Kdo? kaj? sta samostalna vprašalna zaimka. Kateri? čigav? kakšen? kolik? kolikšen? koliker? so pridevni vprašalni zaimki.
d) Oziralni zaimek
Gorje, kdor nima doma, kdor ni nikjer sam svoj gospod! Ne veruj vsega, kar slišiš; ne stori vsega, kar moreš; ne pravi vsega, kar veš; ne želi vsega, kar vidiš; ne porabi vsega, kar imaš; ne pokaži vsega, kar znaš! Življenje človeško je podobno vodi, ki vsaka po svoji strugi hodi.
Na kateri stavek se nanašajo razprto tiskani zaimki? Kateri se ozirajo na samostalnik, kateri na zaimek v nadrednem stavku?
Zaimki, ki se nanašajo (ozirajo) na kako stvar v sosednem (nadrednem) stavku, so oziralni zaimki; ti 6o: 1. samostalna: kdor, kar; 2. pridevni: kateri (-a, -o), ki, kakršen, kolikršen (ne: kolikoršen).
Kdor se nanaša na osebei, kar pa na reči; sklanjata se takole: 1. kdor, 2. kogar (čigar), 3. komur, 4. kogar, 5. pri komer, 6. s komeir; 1. kar, 2. česar, 3. čemur, 4. kar, pri čemer, 6. s čimer.
78.	vaj a. Tvorite stavke s pomočjo oziralnih zaimkov kdor in kar v rodilniku, mestniku in orodniku! — N. pr. Čigar kruh ješ, tega zapovedi moraš poslušati!
79.	vaja. Nadomestite oziralni zaimek kateri s ki ter dodajte prilegajoče se osebne zaimke (ki ga, ki mu...): Oče naš, kateri si v nebesih. Delo, katero danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri! Prišel je v deželo velikan, kateremu ni bilo enakega. Ne iščite zakladov, katere lahko molji požro! Ptica se rada vrača v kraj, v katerem se je izvalila. Ne pozabi besed, s katerimi si se poslovil pri svoji materi!
e) Nedoločni zaimek
k
Nihče se ne more pred smrtjo srečen imenovati. Boljše nekaj nego nič. Vsakdo je svoje sreče kovač. Lenuha v ničemer ne posnemaj! Zvestega Fabricija niso mogli z ničimer oplašiti. Na vsem svetu se vse dobi. Marsi-k a k a bukev da toporišee k svojemu koncu.
Vprašajte se po razprto tiskanih besedah!
Zakaj se imenujejo ti zaimki nedoločni? Kateri so sestavljeni s samostalnim (kdo, kaj), kateri s pridevnim (kateri) vprašalnim zaimkom?
Nedoločni zaimki so:
1.	samostalni : kdo, nekdo, nikdo, nihče, vsakdo, malokdo, marsikdo; nekaj, marsikaj; nič;
2.	pridevni: nekateri (marsikateri, malokateri), kak (marsikak), vsak (vsakteri), sleherni, neki, ves.
Sklanjamo jih po zgledu kdo (kdor) in k a j (kar).
Zaimek n i č se sklanja: 1. nič, 2. ničesar, 3. ničemur, 4. nič, 5. pri ničemer, 6. z ničimer.
Včasih se n i e ne sklanja, n. pr. Iz nič ni nič.
Zaimki neki, nekateri, sleherni imajo samo določno obliko.
Pravilno: ves čas, vso zimo, vse leto (namesto: cel čas, celo zimo, celo leto).
80. vaja. Vstavite v naslednje stavke primerne nedoločne zaimke: V deželo je prišel — velikan, ki mu ni bil — kos. Minilo je leto in — dan. Resnično vam povem, — izmed vas bo stopil pred sodni stol. — zimo so ptički stradali, zato pa jim je poleti — dan miza obložena. V — se toliko ljudi ne utopi ko v vinski kaplji. Ovaduhom so Rimljani vžigali sramotilno znamenje, ki se ni dalo z — odpraviti. — kmet je gibčen pri plesu, pa okoren pri drevesu.
4. Števnik
Ponavljanje
Nebesna telesa. Ozri se na plameneče nebo! Tjakaj gre najina pot. Dovoli, tovariš, koliko hitrost želiš? »Sto kilometrov na uro!« — Ha, to bi bilo prepočasi! S to hitrostjo bi
3*
dospela do sonca šele v 61.937 dnevih, t. j. v 169 letih. — »Torej pa 100 kilometrov v sekundi!« — Prepočasi, prijatelj! Rabila bi za pot nad 17 dni. — »Torej pa letiva s hitrostjo svetlobe, t. j. 300.000 km na sekundo!« — Izvrstno, v 8 minutah in 15 sekundah bova na soncu!... Onale živordeča zvezda na desni je premičnica Mart, majhen svet, ki ga obkrožata 2 luni; naša zemlja ga v velikosti presega sedemkrat. Na levici nama sveti žarkobeli Jupiter; to ti je mogočna premičnica; nič manj nego 1414 zemelj bi moral staliti, da bi zvaril njeno mogočno kroglo; osmero lun se vrti okoli nje.
Kateri števniki v zgornjem sestavku nam naznanjajo: 1. koliko je stvari? 2. kolikovrstne so stvari? Kateri so glavni? Sklanjajte jih!
81. vaj a. Napišite z besedami glavne števnike v tem sestavku, n. pr. v ena in šestdeset tisoč devet sto sedem in trideset.
1.	Kmet je imel tri sinove. — Koliko?
2.	Tretji sin je šel po svetu. — Koliki?
3.	Gostilničar toči troje vino. — Koliko vrst?
4.	Vstopite po trije v sobo! — Po koliko?
5.	V mlinu se beseda trikrat pove. — Kolikokrat?
Kakšni števniki so v 1. in 2. stavku? (Glavni in vrstilni.)
Kako se vprašujemo po števniku v 3. zgledu? Kaj nam pove? (Loči vrste stvari.) Kaj znači števnik v 4. primeru? (Deli po koliko je stvari.) Kaj označimo s pripono — krat? (Ponavljajoče se dejanje.)
Števniki so:
1.	glavni (na vpr. koliko?) eden (en), dva, trije;
2.	vrstilni (na vpr. koliki? — a, — o): prvi (1.), drugi (2.), tretji (3.);
3.	ločilni (na vpr. koliker?) dvoj (oboj), troj, četver;
4.	delilni (na vpr. po koliko?): po en, po dva, po trije;
5.	ponavljalni (na vpr. kolikokrat? kolikič?) enkrat (prvič), mnogokrat.
Nedoločeno število stvari izražamo 1. z nedoločnimi zaimki (nekaj, nekoliko, nič, nekateri, vsak, sleherni, ves); 2. z nedoločnimi števniki (malo, manj, premalo; dosti, več, preveč; mnogo, veliko, obilo, precej, nekoliko); 3. s samostalniki (obilica, trop, množina, teima, sila).
Obliko e n rabimo pridevno, eden pa samostalno (toda samo, kadar je govor o določenem številu); n. pr. E n krivičen dinar deset pravičnih sne. Eden izmed vas me bo izdal.
Števniki od p e t dalje se rabijo v imenovalniku in tožilniku samostalno; zato stoje imena štetih stvari v odvisnem 2. sklonu; n. pr. Sedem dni tvori teden. Roka ima pet prstov. V ostalih sklonih pa se rabijo ti števniki p r i d e v n o (t. j. v istem sklonu kakor šteta stvar); n. pr. Bolnik ne bo preživel sedmih dni. Zgrabi z vsemi petimi prsti!
Eden — en
82.	vaja. Vstavite števnik en (noben) pred samostalnikom (včasih s pridevnikom); toda eden (nobeden), kadar stoji števnik sam zase: — "krivičen dinar deset pravičnih sne. Na — zamah ne pade — hrast. — Beograda se lotiti upal ni. Celo brez skrbi ni — človek. Z — roko daje, z dvema jemlje.
—	se pred smrtjo ne more srečnega imenovati.
Izjema! Kadar je zaimek eden posebno poudarjen, ga pišemo tudi pred samostalnikom, n. pr. Pred Bogom je tisoč let kakor eden dan.
83.	vaja. a) Vstavite v tehle stavkih namesto črtic primeren zaimek (neki, kak, kateri, kdo, nekdo): Tezej je ubil
—	grozovito pošast. V deveti deželi je živel — moder kralj. Ali ne bi hotel — večer priti k nam v vas? Stric, pa vi povejte — pametno! Hlapec je šel k sosedu, da mu — tri kraje preorje in poseje. Pa naj — reče, da ga nisem presekal, na dva kosa presekal! — je pri hiši, ki ga nihče rad ne sliši.
Kaj v navadni govorici mnogokrat slišimo namesto zgoraj vstavljenih števnikov in zaimkov? (Živel je en moder kralj.) — Ogibajte se teh napak!
b)»Namesto števnika enkrat se rabi (v časovnem pomenu) kdaj (nekdaj), nekoč. Vstavite torej primerne besede v tehle stavkih: Bil je — kovač, ki je imel tri sinove. Bodi človek, bodi lonec, vsakega bo — konec. Zdaj se vije »železna kača« križem svet, a — ni bilo tako. Da bi že vendar — učakali srečnih dni, o katerih sanja Matjaževa vojska.
84.	vaja. Napišite z besedami vrstiine števnike:
»-R o d o p i s Karadjordjevičev. Kralj Aleksander I. je bil rojen dne 17. decembra 1889. leta. Oče njegov, kralj Peter I. Osvoboditelj, pa se je rodil dne<^12. julija 1. 1844. v Beogradu ter se poročil dne 12. avgusta 1883. na Cetinju z Zorko Ljubico, ki je umrla 17. marca 1890. Veliki kralj Osvoboditelj fe fine
16. avgusta leta 1921. legel k večnemu počitku, Aleksander Zedi-nitelj pa 10. oktobra 1934. Njegovo Veličanstvo kralj Peter II. je bil rojen 6. septembra 1923. v Beogradu.
85.	vaja. Določite ločilne, delilne in ponavljalne števnike v tehle stavkih: Kristus je razlagal na gori osmero blagrov. Mavrica je sedmer trak. Mali mož, na prste stopi: petkrat šest je trideset. Kačji kralj Babilon je predrl troja vrata. Se drugič Pegam zaleti, se Krištofu pokaže kri. Po dvoje in tudi po več vitezov se je poskušalo na turnirjih. Slovenom je rabilo dvoje pismo, glagolsko in cirilsko. Drvarji ostajajo po tri tedne v gozdu.
86.	vaja. Razlikujte nedoločne zaimke od nedoločnih štev-nikov: Med dosti kmeti je malo kmetovalcev. Cič ne da nič. Špartanci so znali z malo besedami mnogo povedati. Vsak je svoje sreče kovač. Kdor veliko govori, dosti ve ali pa mnogo laže. Dosti psov, zajcu smrt! Mladosti leta, rodila ve ste meni cvetja malo.
87.	vaj a. Poiščite v----berilu imena (samostalnike, pridevnike, zaimke, števnike) in določite jih po spolu, številu in sklonu (analiza)!
5. Glagol
a) Ponavljalne vaje
Vile. Mož je šel po stelje in je našel, da so vile na soncu spale. Tiho gre in jim pripravi senco. A ko se je hotel vrniti, se vile prebude in ga vprašajo, kaj hoče imeti za plačilo, ker jim je hlad napravil, ali novcev ali platna ali preje; karkoli hoče, to mu dado za plačilo. Mož jim odgovori: »Ne vem, kaj bi!« A vile mu reko, naj vendar pove, kaj hoče najrajši. »No, pa mi dajte klobko preje!« Vile so mu ga dale in rekle, da bo lahko zmeraj z njega motal in tkal, da bo lahko dosti denarja imel, samo da ne zakolne nad klobkom. In res je motal in tkal in tkal, a nit ni nikoli potekla. Nekoč se mu je že čudno zdelo, pa je rekel: »0 križemte, klobko! Pa res dolgo tečeš!« In tedaj je naenkrat izteklo.
Poiščite v gornjem sestavku glagole! Kako jih spoznate? (Povedo dejanje.) Kako delimo glagole po trajanju?
88.	vaja. Poiščite v sestavku »Vile« vse glagole in določite jih po osebi, številu in času! — N. pr. je šel = 3. os., edn., pret. č.
89.	vaj a. Spregajte gornje glagole v kratkih stavkih ter jih postavite (kjer možno) tudi v pogojnik, velelnik in želelnik! — N. pr. Grem po stelje. Greš po stelje... Šel sem po stelje... Po j dem (= bom šel) po stelje..'. Pojdi po stelje! Itd.
b) Nedovršni in dovršni glagol
Nedovršniki:
a) trajni, ki izražajo trajajoče dejanje:
nesem, berem, cvetem;
->-,	->-, -C-
goreti, deževati
-, -<■-*-
b) ponavljalni, ki izražajo večkratno ponavljanje istega dejanja:
nositi (= večkrat nesti)
--— —--
prebirati (= večkrat brati)
- — — — -
laziti (= večkrat lesti)
c) Ponavljalniki višje vrste pomenijo, da se dejanje v večji meri (redno) ponavlja:
popevati (= večkrat, redno peti) -|| — || — || — ||-
pokašljevati (= večkrat kašljati) -|| — || — || — ||-
velevati (= večkrat veleti) -<-|| ■— || — || — ||--*-)
90. vaja. Označite v naslednjih stavkih nedovršne glagole,
ali so trajni -ponavljalni------
ali ponavljalniki višje vrste ( -II — II — II — II-
a) Pozimi vrabcu gostije minevajo in tedaj zadovoljuje svoj gladni želodec s čimer koli. V smeteh in na gnojišču pobira drobtine in luščine, o b s k a k u j e konjske obroke, lovi pajke, pobira gosenice po drevju, s čimer vsaj nekoličkaj p o vraču je škodo, ki jo sicer dela na polju. Toda žitno zrnje mu gre čez vse. Za ratarjem poskakuje na polju, pri-skakljuje k mlatiču na gumno, za hlapcem prifrfoleva
v stajo, celo v čumnato priletava, vse prebrskava in prevrtava, kjer koli se mu obeta kaj za v kljun.
b) Pesem je človeku potrebna: nebo mu odpira, ker je iz nebes, daje mu srce, tolaži mu dušo in preganja skrbi iz glave. Poj mi, ptiček, poj! Ko ptičica sem pevala! Ko stari govore, otroci naj molče! Poleti k ose vam planine, doli, in srpe bruševam, ko žito zori. Prst mu molim, roke želi. Ko ti kola c vil i j o, maži; ko se dva prepirata, tolaži! Kdor dolgo p o k a š 1 j u j e, bo dolgo živel.
N. pr. Pozimi vrabcu gostije minevajo (<—1| —1| —1|—►) itd.
91. vaja. Napišite po 10 glagolov, ki izražajo trajnost, 10 glagolov, ki pomenijo ponavljanje dejanja, ter 5 ponavljal-nikov višje vrste!
Dovršniki:
a) v trenutku dovršeno dejanje (= začetek in konec v istem trenutku): ustrelim, skočim, kriknem.
b) začetek dejanja, ki se potem lahko nadaljuje: zbolim, vzevetem, zavladam
c) konec dejanja (= trenutek, v katerem se trajanje dejanja konča): premagam, uja-mem, prisežem
Po trajnosti dejanja so glagoli:
| trajni: nesti
1. nedovršni Ponavljalni: nositi j ponavljalni ' višje vrste: popevati
hipni: skočiti 2. dovršni > začetni: zavladati J končni: premagati
92. vaja. Označite v naslednjih stavkih dovršne glagole, ki pomenijo: a) v trenutku dovršeno dejanje (|—|), b) začetek
dejanja ( j-->- ), c) konec dejanja (-«-j ): Sonce je že
umrlo za gorami, ko sva s prijateljem prisopihala do vrha Kuma. Zvonjenje sva že zdavnaj začula, ali cerkve le
nisva ugledala. Zdajci se je gozd razsvetlil in obstala sva sredi romarjev. Ravnokar je minila pridiga in vse je z a d r v i 1 o v cerkvico k litanijam. Tudi midva sva zavila proti cerkvici, ali bila je natlačena, da ni bilo moči predre ti, torej sva se ozrla okrog, kjer so se u taboril i ljudje, ki so poskrbeli za telesne potrebe romarjev.
N. pr. Sonce je že umrlo ( x-1 ) za gorami, ko sva s prijateljem prisopihala (-<■-j)...
93.	vaj a. Uporabite v stavkih naslednje dovršne glagole, ki pomenijo: 1. v trenutku dovršeno dejanje: sesti, planiti, pasti, krikniti, počiti; 2. začetek dejanja: zaspati, zblazneli, zahreščati, vzkipeti, zablisniti se; 3. konec dejanja: dovršiti, spisati, napolniti, uiti, zmrzniti!
94.	vaja. Tvorite stavke z do vršni k i, ki jih dobite po sestavi nedovršnikov s predponami:
a)	pre: bosti, čuti (noči), govoriti, delati (obleko), gristi, biti, iskati, kovati (konja), staviti, trpeti, živeti;
b)	u: brati (strune), bežati, čakati, gasiti, iti, liti (zvon, dež), nesti se, meriti, sahniti, sekati (vejo), tešiti, trgati, tolažiti, žaliti;
c)	s (z): klatiti, klicati, plesti, pustiti, tolči, tresti; biti (zaboj, klobuk z glave), brati, brisati, nositi;
c) vz: dihniti, gojiti, klikati, kliti, kipeti, plamteti, trajati! — N. pr. Žalost prebode materi srce.
c) Glagoli po pomenu
1. a) Kmet orje njivo. Hlapec kosi deteljo. Pastir pase živino. Pes mu zganja ovce. Gospodinja kuha kosilo. Janezek piše nalogo; Ivanka pa krpa nogavice.
b) Pomagaj součencu! Vojak priseže kralju. Popotnik išče okrepčila.
Na katere predmete prehaja (meri) dejanje oranja, košnje itd.? (njivo, deteljo...) V katerem sklonu stoje ti samostalniki v stavkih pod a)? In v stavkih pod b)? Kam torej prehaja (meri) dejanje glagolov? (Na predmete a) v tožilniku, b) na predmete v dajalniku in rodilniku.)
2.	Pomlad k 1 i j e vsepovsod: češnje cveto, trava zeleni, čebele brenče po cvetju, metulji letajo s pisanimi krilci, sonce žarko sije, topel vetrc pihlja po ledini, pastirci vriskajo, da majnik leti po dobravi.
Ali tudi v teh stavkih prehaja (meri) dejanje glagolov na kak vnanji predmet izven osebka?
3.	0 kresi s e dan obesi. Kakor se p o s o j u j e, tako se v r a č u j e. Kamor s e oko ozre, povsod s e mi nov svet odpre. Bojte se mačk, ki s e spredaj prilizujejo, zadaj pa praskajo!
Kam prehaja (meri) dejanje teh glagolov? (Nazaj na osebek. Torej »povratno« dejanje!) Kateri zaimek je z glagolom v zvezi? (Povratno osebni zaimek »se«.)
Po tem, kam meri glagolsko dejanje, ločimo glagole v prehodne, neprehodne in povratne.
1.	Glagole, katerih dejanje prehaja na predmet izven osebka, imenujemo prehodne.
Prehodni glagoli so dvojni: a) neposredno prehodni, ki se vežejo s predmetom v tožilniku, n. pr. Orjem njivo;
b) posredno prehodni, če stoji predmet v 3. ali 2. sklonu, n. pr. Pomagaj součencu! Iščem okrepčila.
2.	Glagole, katerih dejanje ne prehaja na predmet izven osebka, imenujemo neprehodne, n. pr. Češnja cvete.
Pomni: Nekateri neprehodni glagoli postanejo prehodni, če pri-vzamejo kak predlog: skočiti (= nepreh.), preskočiti (= preh.); iti — najti; hiteti — dohiteti.
3.	Glagole, katerih dejanje prehaja nazaj na osebek, imenujemo povratne; rabijo 6e vedno v zvezi s povratnim zaimkom »se«, n. pr. Učenec e e uči.
95.	vaj a. Uporabite naslednje glagole v stavkih in sicer a) prehodne: pisati, iskati, delati, nesti, orati; b) neprehodne: cveteti, stati, umreti, zaupati, goreti; c) povratne: bati se, smejati se, izprehajati se, nadejati se.
96.	vaja. Vpletite v stavke naslednje glagole a) v neprehodnem, b) v prehodnem pomenu: sedeti — posaditi; oslepeti — oslepiti; sloveti — slaviti; viseti — vesiti; ozdraveti — ozdraviti; živeti — živi ti! — N. pr. Kdor česa nestrpno pričakuje, mu pravimo, da mora na britvah sedeti. Mati posadi otroka na stol.
č) Spregatev Nakloni
Določnik
Kopriva: Brez igle zbadam, brez ognja žgem. Klobčič: Ptičko čez streho spustim, ali za rep jo držim. Pav: Krono nosim, v svili hodim, v svetli kočiji peš korakam.
Določite gornjim glagolom osebo in število! Kateri čas izražajo? Povejte njih nedoločnike! Katera obrazila imajo ft glagoli v sedanjiku? (zbad-am, itd.). Preobrazite gornje stavke v pretekli in prihodnji čas!
Predpretekli čas
Kakor je bil ukazal oče, tako je sin storil. Ker so bili posekali drevje, je dobila burja moč po goličavah. Ko je bila prikipela sila do vrhunca, se je nenadoma prikazal rešitelj.
Katera dejanja, izražena v gornjih stavkih, so se v preteklosti vršila pred drugimi? Kako imenujemo te čase glago-love? (Predpretekli čas.) Kako ga tvorimo?
pretekli čas pomožnika biti + deležnik na -1
sem (si, je; sva...) bil (-a, -o) + ukazal (-a, -o)
Kako tvorimo sedanji čas? (Z obrazili: -em, -am, -im, -jem.) Kako pretekli in prihodnji čas? (S pomočjo pomožnika biti.)
Katere glagole (po trajanju) moremo rabiti v predpreteklem času? (Samo do vršne.)
97. vaja. Poiščite v tehle stavkih glagole v predpreteklem času: Vaščani so si zopet sezidali domovja, ki jih je bil uničil požar. Kar je bil pastir izkupil za suhljad, je zapravil na sejmu. Ko je Vida hotela peči kruh, se ji zmrači prekrasno lice: odnesel je bil Atilov ogleduh poslednji ji mernik pšenice. Drevesa, ki smo jih bili lani zasadili na vrtu, so nam usahnila.
Pregledna ponovitev
Ednina:
I 1. nes-em Oseba <; 2. nes-eš 3. nes-e
Dvojina:
nes-eva (e) nes-eta (e) nes-eta (e)
Množina:
nes-emo nes-ete nes-ejo (-o)
Postavite prav tako v vse osebe v sedanjiku: del-arn, govor-im, pot-ujem!
V	sedanjiku imajo glagoli obrazila: 1. -em, 2. -am, 3. -im, 4. -jem.
V	3. osebi množine imajo nekateri glagoli razen daljše oblike na -ejo (-ijo) tudi krajše obrazilo -o (-e); n. pr. nesejo = neso; govorijo = govore.
V	dvojini moremo za ženski in srednji spol rabiti tudi oblike na -e; n. pr. Deklici nesete (= neseta); mesti stojite (= stojita). Prav tako v pomožnem glagolu biti: Ed. 1. sem, 2. si, 3. je. Dvoj. 1. sva (sve), 2.sta (-e), 3. sta (-e). Množ. 1. smo, 2. ste, 3. so.
(biti: nii hoteti:
: nisem, nisi itd.
nočem (nečem), nočeš itd.
Pretekli čas: 1. sem, sva (e),smo)
2.	si, sta (e), ste
3.	je, sta (e),so
nesel (la-lo-li)
Predpretekli čas:
1.	sem, sva (e), smo] bil (-a, -o, -i)
2.	si, 6ta (e),ste J- nesel
)
3. je, sta (e),so J (-la, -lo, -li)
Prihodnji čas:
1.	bom, bova (e), bomo 1
2.	boš, bosta (e), boste J>
nesli
3. bo, bosta (e), bodo
j (-a, -o, -e)
Pretekli čas tvorimo s sedanjikom glagola biti Predpretekli čas tvorimo s preteklim časom glagola biti Prihodnji čas tvorimo s prihodnjikom glagola biti
in opisnim deležnikom na -1 (-la, -lo)
98. vaja. Vstavite osebna obrazila a) za ženski in srednji spol (-ve, -te); b) nadomestite jih z obrazili za moški spol (-va^ -ta): Na jesen išče — veverici pod orehom hrane. Ko pade oreh z drevesa, brž skoči — obe, da ga pobere —. Tekmovalki se ne sporazume —, ampak se skrega — in stepe —. Naposled pozove — opico za sodnico. Ali medtem, ko obe prepirljivki čaka — razsodbe in cedi — sline, pozoblje opica jedrce.
Sosedovi iskri žrebeti se pase — na senožeti. Ko se nasiti —, jame — hudomušno poskakovati. Veselo hrže — in bije — s kopiti. Ko pa zaide — prešerni živali na deteljišče, ju zapodi pastir v stajo.
99.	vaja. Uporabite v stavkih glagole v 3. množinski osebi a) s krajšo, b) z daljšo obliko: bežati, bučati, bati se, častiti, dolžiti, govoriti, kositi, molčati, moleti, moriti, peti, posvariti, rojiti, smejati se, spati, sedeti, streti, žvrgoleti! — N. pr. Sovražniki beže (bežijo).
100.	vaja. Postavite tele stavke iz sedanjika v pretekli, predpretekli in prihodnji čas: Lepa beseda lepo mesto najde. Prisleparjen dobiček gre rakom žvižgat. En krivičen dinar deset pravičnih sne.
Pripovedni sedanjik
101.	vaja. Poiščite (podčrtajte) v naslednjih stavkih pripovedni sedanjik, ki v živahnem pripovedovanju slika preteklo dejanje tako, kakor bi se pred našimi očmi godilo:
Prišel je čas boja z velikanom; bilo je ravno na svetega Erazma dan. Krpan vzame kij in mesarico, zasede kobilico pa odjezdi iz mesta na travnik, kjer se je bojeval Brdavs... Ko ugleda Brdavs jezdeca, svojega sovražnika, se zagrohota in reče: »Ali je to tisti Krpan, ki so ga poklicali name tako daleč, tam z Vrha od Svete Trojice?...« Krpan mu odgovori: »Če nisi še spravljen z Bogom, urno skleni, kar imaš; moja misel ni, dolgo čakati; mudi se mi domov za peč.« Velikan se nekoliko začudi, ko to zasliši. Naglo prijezdi ter mu poda debelo roko. Krpan pa mu jo tako stisne, da precej kri izza nohtov udari. Brdavs malo zareži, pa vendar nič ne pravi, ampak si misli: »Ta je hud in močan; pa kaj bo — kmet je kmet. Saj se ne zna bojevati, kakor gre junakom.« Urno zasukata vsak svojega konja in si zdirjata od daleč naproti. Brdavs visoko vzdigne meč, da bi že s prvim mahom odsekal sovražniku glavo. Ali Krpan mu urno podstavi svoj kij, da se meč globoko zadere v mehko lipo-vino. Preden ga velikan more izdreti, razjaha Krpan kobilico, potegne Brdavsa na tla pa ga položi, kakor bi otroka v zibel deval, ter mu stopi za vrat in reče: »No, zdaj pa le zmoli en N
očenašek ali dva in pa svojih grehov se malo pokesaj!...« To izreče, vzame počasi mesarico, mu odseka glavo in se vrne proti mestu.
Sedanjik s prihodnjim pomenom
102.	vaja. Poiščite glagole v dovršnem sedanjiku s prihodnjim pomenom: Kadar se porodi tak junak, da pride v goro in potegne veliko sabljo iz nožnic, tačas se kralj Matjaž zbudi, plane z vso vojsko na svet in premaga vse naše sovražnike. Kadar lesene ribice več ne bo, vsa tvoja sreča pojde za njo. Življenje ti vzamem, ako me izdaš. Tega ne izveš, če se na glavo postaviš. Ne uideš mi; saj še prideš v mojo cerkev k maši!
103.	vaja. Napišite (povejte) pravilno naslednje stavke z d o vršnim sedanjikom ali pa s prihodnjikom: Ob koncu šolskega leta (se vršiti) velika veselica. Drevi pa (iti) k sosedu v vas. Jutri zarana (se peljati) z vlakom. V prihodnjem pismu ti (poročati) o veseli novici. Pojutrišnjem (pisati) šolsko nalogo. Samo še uro hoda, in (biti) na vrhuncu ter (se veseliti) lepega razgleda. — N. pr. Pravilno: Ob koncu leta se bo vršila...
Sedanjik s prihodnjikovim pomenom smemo delati samo iz dovršnih glagolov; n. pr. Jutri se naučim pesmico. — Toda: Jutri se bom učil pesmico.
Velelnik
1.	Kreposti razmakni srce na stežaj, a skrbno ga strasti zakleni! Bratje, v kolo se vstopimo in pri Slavi p r i -sezimo! Pojdi, sinko, na življenja pot; čuvaj se, moj sinko, življenja zmot! Strune, milo se glasite, milo, pesmica, žaluj!
Kaj izražajo gornji velelniki? V katero osebo jih ne moremo postaviti? Kakšno obrazilo ima velelnik glagolov, ki imajo v sedanjiku obrazilo -em, -im? (nesi! govori!) Kakšna so obrazila pri glagolih na -am in -jem? (delaj! potuj!)
Katero ločilo stoji na koncu velelnega stavka?
2.	Recite, da vam ne porečejo! Sleci starega, grešnega človeka! Strezi bolniku! Gospod, ne zavrzi mojih molitev!
Kakšne so sedanjikove oblike gornjih velelnikov? Katere glasnike smo izpremenili v velelniku?
Glagoli, ki se v nedoločniku končujejo na -či (teči, striči), dobivajo pred velelnikovim obrazilom -c ali -z (teci! strizi!)
104.	vaja. Napravite velelnike iz glagolov: reci, peči, teči, tolči, vleči, streči, leči, seči, vreči, napreči — in uporabite jih v stavkih!
105.	vaja. a) Izpremenite naslednje stavke v nikalne velelnike, ki jih tvorimo pravilno le od nedovršnikov: Stori sovražniku to sramoto! (delati) — Pojdi se drsat! (hoditi) — Prisezi pred živim Bogom! (prisegati) — Andreje, drv p r i v 1 e c'! (vlačiti) — Hlapec, pripelji seno domov! (voziti) — Odpusti nam naše dolge! (odpuščati) — Ko greš v gozd, vzemi psa s seboj! (jemati) — N. pr. Ne delaj sovražniku te sramote!
b) Izrazite velelnik z vprašalnim prihodnjikom: Ne hvali se! Ne pehaj se za to malenkost! Nikar se ne cmeri! Ne kvasi takih neumnosti! Ne veži praznih otrobov! N. pr. Kaj se boš hvalil!... Pozor na ločilo!
Ž elelnik
Naj čuje zemlja in nebo, kar danes pobratimi po jo; naj se od ust do ust razlega, kar tu med nami vsak prisega! Rešitelj Jefte naj živi! Levica naj ne ve, kaj daje desnica! Naj mu sveti večna luč!
Kako tvorimo želelne naklone v gornjih stavkih? (naj + določnik) Kateri glagoli morejo imeti ni kalni želelnik? (Samo nedovršni: Naj priseže! Toda: Naj ne prisega!)
106. vaja. Vstavite primerne želelnike: Vsak (pometati) pred svojim pragom. Kdor ne dela, (ne jesti). — človek pol sveta (obteči), najboljši kruh doma se peče. Ko stari govore, otroci (molčati). — tudi moja skromna muza slavilcem vnetim (se pridružiti). Za blagor očetnjave — puška (govoriti).
Pogojnik
Lakomnik b i še lastnega brata prodal. Zakaj bi ne žvižgal, zakaj bi ne pel? Komarja bi koval, ako b i mu kdo podkve delal. — Če bi se ne bili igrali otroci z vžigalicami, ne bi nastal požar.
S kakšno posebno obliko delamo pogojnik? (bi) Kako tvorimo pogojnik za sedanji čas in za pretekli čas?
Sedanji pogojnik tvorimo z opisnim deležnikom na — 1 in z obliko b i; pretekli pogojnik pa z obliko bi bil.
Pri glagolu biti imamo isto obliko za sedanji in pretekli čas; n. pr. Otrok bi bil vesel (t. j. zdaj + lani), če bi bil zdrav.
107.	vaja. Tvorite pogojnike iz nedoločnikov: Ako ljudje (ne mreti), (podreti) že davno svet. Človekov sin nima, kamor (položiti) glavo. Kdo (se prepirati) za vsako reč! Kako žalosten (biti) svet, ako (ne biti) ptic! Joj, kam (dati)? Ako zajec ne — iz grma (skočiti), ne — ga lovec (počiti).
108.	vaja. Tvorite iz tehle nedoločnikov: biti, delati, govoriti, obžalovati, dati, peči, streči — določnike, velelnike, želel-nike in pogojnike ter jih uporabite v stavkih!
d) Tvorni, trpni in srednji način
1.	Učitelj je pohvalil učenca. Vojska je pobila in s t r 1 a sovražnika. Vsa vas je obsodila požigalca.
2.	Učenec je bil pohvaljen. Sovražnik je pobit in strt. Požigalec je bil obsojen v ječo.
3.	Dobro delo s e samo hvali. Ob potresu seje posoda pobila in stri a. Iškarijot se je sam obsodil.
Kateri način glagolov v gornjih stavkih pove, da je nekdo delal (nekaj tvoril)?
Kako smo izrazili trpni način?
Na kaj se nanašajo glagolske oblike: se hvali, se je pobil, se je obsodil? (Na osebek.) Ali na ta način povemo o osebku, da je kaj »tvoril« ali da je kaj »trpel«? (Ne.) Ta način je nekako na sredi med tvornim in trpnim; zato ga tudi imenujemo sred-
nji način. — Kako tvorimo srednji način? (Iz tvornih oblik in povratno osebnega zaimka.)
109.	vaja. Tvorite trpni način a) s trpnimi deležniki (-n, -t). Moja glav'ca je (zaspati), moja postelj'ca (postlati). Meni je srce žalostno, s trnjičem (ograditi), s pelincem (nasaditi). Sovražnik je (pobiti in streti). S tistim orožjem boste (pokončati), s katerim zdaj druge pokončujete. Slaba sekira še nikoli ni bila s tnala (ukrasti). — N. pr. Moja glav'ca je zaspana...
b) s povratnim zaimkom se pri prehodnih glagolih: Kar ne (storiti), ne (zvedeti). Oven na ražnju (peči). Kar (roditi), smrti zori. Kjer (delati) vse nedelje, tam se sreča mimo pelje. S časom vse (pozabiti). Kakor (posojevati), tako (povra-čevati). — N. pr. Kar se ne stori, se ne zve. Oven se na ražnju peče.
110.	vaja. Pridenite prehodnim glagolom povratni zaimek se ter izpremenite predmet v tož. v osebkovo besedo (v imenov.): Žanjice žanjejo dozorelo pšenico na polju. Po-žeto klasje povežejo v snope in ga zložijo na vozove; nato ga odpeljejo v kozolce. Ko je suho, na podu žito o m 1 a t i j o. Od tod slišimo cepce od jutra do večera. Mlatiči spravljajo zrnje v kot na vrščaj, omlačeno slamo pa mečejo z vilami v parno. Lačne želodce si okrepčajo s smetanovimi štruklji, a prašna grla si i z p 1 a k u j e j o s sadjevcem. Naj le pogoste pridne mlatiče; saj nam pripravljajo ljubi kruhek! — N. pr. Dozorela pšenica na polju se ž a n j e. Itd.
Trpni način tvorimo:
1.	e trpnim deležnikom, n. pr. Od sreče togotne bil nisem t e p e n, od tvojih sem rok le bil g 1 a j e n.
2.	če prehodnemu glagolu dodamo povratni zaimek »se«, n. pr. Koder sonce teče, povsod kruh se peče.
Pravi povratni glagoli (bati se, čuditi se, usmiliti se, smejati se...) ne morejo imeti trpne oblike, n. pr. Kjer se prepirajo, ni božjega blagoslova (ne: kjer se prepira...).
Ako se dejanje glagola vrača na osebek, je to srednji način, n. pr. Delo s e samo hvali.
Ako stoji v tvornem načinu predmet v tožilniku, moramo v trpnem načinu ta samostalnik postaviti v imenovalnik (oseb. bes.), n. pr. Škodo (tož.) moramo popraviti. Toda: Škoda (imen.) se mora popraviti, (ne: Škodo se mora popraviti).
Josip Brinar / Slovenska vadnica — 4
111. vaja. Izpremenite v nastopnih stavkih napačne predmetne tožilnike v oklepajih v pravilne imenovalnike (oseb-kove besede)! (Šolo) naj bi se okrasilo z državno zastavo. (Nobeno juho) se ne posreblje tako (gorko), kakor se je skuhala. (Kmete) se vidi na polju. (Sovo) se sliši in (skovirja), ki pojeta mrtvaško pesem. Išče se (krepkega hlapca). Proda se (kupi se) (trgovsko hišo) in (kmetijo). (Janeza Kremena) se vabi k seji. Potrebno bi bilo, da bi se (njivo) oplelo. V gozdu se sliši (kose, detle, kobilarje) in (druge ptiče). Priporočljivo je, če se (češnjo) večkrat presadi. — N. pr. Šola naj bi se okrasila z državno zastavo.
Nedoločnik in namenilnik
Namenilnik:
1.	Lovci gredo zajcev lovit.
2.	Pojdi jagod nabirat.
3.	Žanjice se odpravljajo pšenico žet.
4.	Pastirci hite krompir peč.
Nedoločnik:
1.	Hromcu je težko zajca uloviti.
2.	Na trnju ne moremo jagod nabrati.
3.	Žanjice morajo danes pšenico p o ž e t i.
4.	Pametni zna več kot hruške peči.
Kaj ni določeno v oblikah: uloviti, nabrati, požeti, peči?
(Oseba, število, čas.) Kakšna obrazila imajo nedoločniki?
Kaj nam izražajo oblike: lovit, nabirat, žet, peč? (Namen.)
Kaj pomenijo namenilniku pridruženi glagoli: gredo, pojdi itd.?
(Premikanje.) Ali moremo namenilniku določiti osebo, število in
čas? Kakšna glagolska oblika je torej namenilnik? (Nedoločena.)
Kakšni so po trajnosti dejanja glagoli, iz katerih smo napravili
namenilnike? (Nedovršniki.) Kakšno obrazilo ima namenilnik?
Nedoločnik se končuje na obrazilo -1 i (- č i) ter ni določen po osebi, številu in času; <n. 'pr. pisati, teči.
Napačna je zveza s predlogom za; n. pr. Nimam za jesti, za piti itd.
Namenilnik izraža namen, se končuje na -t (-č) in stoji pri glagolih premikanja (iti, hoditi, teči, leteti, hiteti, bežati, divjati, dati = poslati, se peljati itd.); n. pr. Grem kosit. Dal sem ga učit.
Pravilni namenilnik delamo le iz nedo vršnih glagolov; n. pr. Pojdi jagod nabirat (ne: nabrat).
Razločujte : Hlapec je hitel delati. Hlapec je hitel (= šel) delat.
112.	vaja. Uporabite v več (4, 5...) stavkih nedoloč-nike v zvezi a) s pomožnim glagolom biti (sem, si, je); n. pr. Dajati je slajše nego jemati.
b)	v zvezi z glagoli hoteti, moči, želeti, dati (= pustiti), smeti, nehati, utegniti, učiti, braniti, znati, pretiti; n. pr. Lakota nepremagljiva preti odpreti grada trdna vrata.
c)	za pridevniki dolžen, vreden, zmožen, željen; n. pr. Dober pastir je dolžen dati življenje za svojo čredo.
i) za samostalniki oblast, pravica, dolžnost, potreba, navada, namen, prilika; n. pr. Sin človekov ima oblast odpuščati grehe na zemlji.
113.	vaja. Poiščite (podčrtajte) glagole premikanja, ki povzročajo rabo namenilnika v naslednjih stavkih: Ide si odpirat gornje line, ide gledat doli na ravnine. V coklah ne hodi zajcev lovit! Kupivši klobuk, so mi šli ded gradu razkazovat. Roditelji so dali (— poslali) sina študirat. Pojdi rakom žvižgat in ribam gost! Pojdi se solit! Ptica prileti na okence tolažit in kratkočasit jetnika; v narodni pesmi pride klicat kralja Matjaža, naj se odpravi na vojsko, in pozneje mu prileti na bojišče oznanjat, da so mu Turki uplenili kraljico Alenčico.
114.	vaja. Tvorite namenilnike iz nedovršnih glagolov (namesto nepravilno iz dovršnikov) v tehle stavkih: Prišel sem te (izpovedati), na smrtni poti ti (oznaniti) mir. Teci kravo (vrniti)! Pojdiva konja (izbrati)! Puta in petelin-ček gresta v leščevje lešnikov (nabrati). Oba mravljinca gresta (naznaniti) lepo vreme. — N. pr. Prišel sem te izpovedovat (ne: izpovedat) in ti oznanjat (ne: oznanit)...
Pomnite: Dovršnika leči, sesti imata izjemoma tudi namenilnik; n. pr. Truden si prijatelj, pojdi leč! Kadar si jezen, pojdi v koprive sest!
e) Deležniki
Prislovni in pridevni deležnik
1. Kleče ga je prosil odpuščanja. Molče orožje vsak si vzame. Kosmatin godrnja je prilomasti iz goščave. Konji rezgetaje zdirjajo po planjavi.
Vprašajte se po razprto tiskanih besedah! Po kateri besedni vrsti se tudi vprašamo: kako? (Prislov.) Posebnosti katerih besednih vrst so »deležne« zgornje glagolske oblike? (Glagola in prislova.) Kako jih zategadelj imenujemo? (Prislovni deležniki.)
Preobrazite zgornje deležnike v določeno obliko! (Klečal je in prosil.) Primerjajte vzporednost (istočasnost) dejanja! Kakšni so zgornji glagoli po trajanju dejanja? (Nedovršni.) Na kaj se končujejo?
2. Beseda nevihte je grom rohneč in nje pogled je blisk goreč. Potok bistri, voda žuboreča, bol neznana tebi je skeleča.
Obstal tam sveti Janez je gredoč, do rane zore še k r e s n i k u j o č.
Kako se vprašamo po glagolskih oblikah v prvih dveh stavkih? (Kakšen?) Kakšnih lastnosti je torej »deležna« ta glagol-ska oblika? (Pridevnika.) Katero obrazilo imajo ti deležniki? Sklanjajte: rohneč grom! Ali moremo tem deležnikom določiti tudi osebo in čas? Kakšni so glagoli rohneti, goreti itd. po trajanju dejanja? (Nedovršniki.)
Kako se vprašamo po deležniku v zgornjem tretjem stavku? (Obstal tam sveti Janez je gredoč...) V kakšnem pomenu rabimo torej pridevni deležnik v tem stavku? (V prislovnem.)
Iz nedovršnih glagolov moremo tvoriti 2 deležnika sedanjega časa: prislovni in pridevni.
Prislovni deležnik na -e (-je) označuje dejanje, ki je z drugim vzporedno (istočasno). Po njem se vprašujemo: kako?
Pridevni deležnik na -č (-ča, -če) rabimo navadno pridevno (na vprašanje: kakšen?), a včasih tudi prislovno; n. pr. Sveti Janez je gredoč (kako?) obstal.
115.	vaja. Tvorite iz naslednjih nedoločnikov p r i s 1 o v n e deležnike ter jih uporabite v stavkih: iti, klečati, sedeti, stati, ležati, gledati, hoteti, molčati! — N. pr. Grede mimo bezga, se mu odkrij!
Določite glagole, iz katerih smo tvorili deležnike, po trajanju dejanja!
116.	vaja. Vstavite namesto nedoločnikov prislovne deležnike na -e (-je): Škrjanec se dviga (pevati) v jasne višine. (Molčati) orožje vsak si vzame. Mladenek cveten zbor, slavilno
pesem (prepevati), srebrne strune (prebirati), privre čez prag na beli dvor. (Iti) v zaton še sonce svet pozdravi. In zapre se grad (škripati). Kletka se je (ropotati) prekolebnila. Otroci (mežati) love slepo miš. Holmcu ob vznožju se vije (šumljati) bister potoček z rumenimi bekami in tožnimi vrbami.
117.	vaja. Izpopolnite deležnike (iz povratnih glagolov): Grohotaje — zaloputne surovež vrata. Mamica mu smeje — seže v besedo. Ob potoku — izprehajaje, si je nabral mačic. Z mačko — igraje, glej ji na kremplje! — Pravilno: Grohotaje se zaloputne surovež vrata.
118.	vaja. Vstavite namesto nedoločnikov pridevne deležnike na-c: Mila, blažena trata,«posuta s tisoč in tisoč živobojnimi, (dišati) cvetlicami, mično (kaliti) iz zelenega krila, je privabila (koprneti) deklico spletat prvo kitico pomladnega cvetja. Deklici se zdi, da se z njo radujejo tudi vse neštevilne živalce po (dehteti) loki okoli nje: (šumeti) čebelice, (nabirati) si medene rose po (cveteti) bilju; (bučati), pasasti čmrlji, (izti-kati) po mahovitih tleh; črni murni, (cvrketati) pred oglajenimi luknjicami na toplem soncu; (brenčati) žužki, (skakati) kobilice in pisani metulji, (letati) hitro od cveta do cveta — kakor zlate sanje mladostne!
119.	vaja. Sklanjajte v vseh številih: zeleneč travnik, dišeča cvetlica, kaleče seme!
Deležnik na -(v)ši, opisni na -1 in trpni deležnik na -n (-t)
1.	V sobo stopivši,je tujec vljudno pozdravil. To r e k š i, izdre starec pipo iz soda. Kdor te zidal, se spotivši,te podrl je, kri prelivši.
Izrazite misel gornjih deležnikov s samostojnim stavkom! (Ko je stopil v sobo, je tujec pozdravil.) Ali moremo tem deležnikom določiti osebo in število? Na katero obrazilo se končujejo? Ali se rabi za ženski (srednji) spol drugačna oblika tega deležnika? (Ne!)
Kakšni so glagoli stopiti, reči itd. po trajanju dejanja?
2.	Po travniku so se pasli, kozolce so prevračali, veliki so narasli. Žabe: Sonce šlo je za gore, s polja so odšli ljudje; same tukaj smo ostale, zdaj pa bomo žare g 1 j a 1 e.
S katerim glagolom v zvezi rabimo navadno zgornje gla-golske oblike? (Biti.) Kaj opisujejo ti deležniki? (Čase — pogojni naklon.)
3. Hiša razdeljena je kakor zapuščena. Taka postava svetu je dana. Zastava že razvita je, morilna cev nabita je.
Kakšno stanje izražajo zgornje glagolske oblike? (Stanje po izvršenem dejanju.) Katera obrazila imajo ti deležniki? V čem se zlagajo s pripadajočim imenom? (V spolu, številu in sklonu.) Ali jim moremo določiti osebo in čas?
Deležniki preteklega časa so: 1. pretekli na -(v)ši, 2. opisni na -1, 3. trpni na -n, -t.
Deležnik na -(v)ši nadomešča časovne stavke ter ga tvorimo le iz dovršnih glagolov; n. pr. stopi vši.
Opisni deležnik na -1 se rabi največ v zvezi z glagolom biti za opisovanje časov in pogojnega naklona; n. pr. je pasel, bi pasel.
Trpni deležnik na -n, -t izraža stanje po izvršenem dejanju ter ga rabimo pridevno; n. pr. Hiša je zapuščena. Puška je nabita.
120.	vaja. a) Vstavite namesto nedoločnikov deležnik na -ši (-vši): In vas (poraziti), so divjali Turčini naprej na krvavo pot. To (reči), vzame klobuk in odide. In (sprejeti) to prisego sveto, kralj moravski trudno glavo nagne, njega silni duh k očakom ide. Svojo pesem (dokončati), zleti kos v mirno gnezdo. Caplja, domanje močvirje (zapustiti), na viš leti v visoke oblake. (Spoznati) svoje grehe, se človek izpokori. — N. pr. Vas porazivši (= ko so vas porazili), so divjali Turčini naprej...
Pomnite: Deležnike na -ši (-vši) tvorimo le od dovršnih glagolov. Že Prešeren je očital Ravnikarju nepravilne deležnike:
Gorjancev naših jezik potujčvavši, si kriv, da kolne kmet, molitve bravši.
121.	vaja. Določite, katere čase in naklone opisuje opisni deležnik na -1 (-la, -lo) v tehle stavkih: Ko ne bi b i 1 zajec nazaj zijal, ne bi ga pes pobral. Praznega skednja se bo miš hitro naveličala. Krjavelj ni počel nič posebnega: smolo je bral, kislega mleka hodil prosit gospodinje v vas, smolno olje prodajal po dva krajcarja funt,
vranam in vrabcem nastavljal, veverice streljal, pekel in jedel, poginule prašiče po okrožju pobiral in doma za predpustno slanino in slaščico sušil, zvečer k sosedovim za peč hodil sest, pravil tam vselej in vsak večer, kako je morski strah, hudirja na barki, videl, ko je bil vojak, kako je kozo ozdravil, da ni več v pšenico hodila, kako je »štatljivemu« konju navado odpravil itd. — nič drugega ni revež počel.
122.	vaja. Uporabite v stavkih namesto neobičajnih trpnih deležnikov na -n ali -t (n. pr. pretečen, nagnit, uvenjen, usah-njen, dozoren, ozebljen, otečen, otrpnjen, zavret...) opisne deležnike na -1 (ki so nekateri že postali pridevniki): preteklo leto, gnilo jabolko, uvelo listje, usahel studenec, dozorelo grozdje, ozebli prsti, premrle noge, otekla rana, otrpli udje, vrela voda, trhel les, osamela sirota! — N. pr. Preteklo (ne: pretečeno) leto smo se marsičesa iz slovnice naučili.
f) Glagolnik
\
Učenje nam daje potrebno znanje. Veliko grmenja, malo dežja. Spomladi kliče kmeta oranje in sejanje, jeseni pa spravljanje in branje.
Kakšne besedne vrste so zgornje razprto tiskane besede? Iz katerih besed smo te samostalnike stvorili? Kakšni deležniki so: učen, znan itd.? Katero obrazilo dodamo trpnemu deležniku, da dobimo samostalnik? (-je) Zakaj imenujemo te samostalnike glagolnike?
123.	vaja. Tvorite iz nedoločnikov glagolnike (z obrazilom -je), ki izražajo dejanje v samostalniški obliki: (Piti) in (kaditi) ti krati (živeti). Ne škoduje toliko večerno (sedeti), kakor jutranje (ležati). Zvitorepka je volku zaklicala: »Na (se videti!)« Ti lajšaj in slajšaj človeško (trpeti)! V delavnico sem tvojo zrl in videl vedno sem (vrteti), prelivajoče se (živeti), (prerojevati), (prenavljati), iz bitja v (biti) (presnavljati). — N. pr. Pitje in kajenje ti krati življenje.
Pomnite: hrepenenje, poželenje, koprnenje, žvrgolenje — toda zvonjenje, valjenje itd.
Pregibanje glagola imenujemo spregatev; pri njej razločujemo:
1.	osebo (prvo, drugo in tretjo osebo);
2.	število (ednina, dvojina, množina);
3.	č a s (sedanji, pretekli, predpretekli in prihodnji čas;,
4.	način (tvorni, trpni in srednji način);
5.	naklon (določnik, velelnik, želelnik in pogojnik).
Nekatere nedoločene glagolske oblike se ne spregajo, namreč:
1.	n e d o 1 o č n i k (pisati, reči...);
2.	namenilnik (grem pisat, leč...);
3.	deležniki a) prislovni (kleče, godrnjajo ...),
b)	pridevni (pojoč, zveneč...),
c)	pretekli na -ši (napisavši...), č) opisni na -1 (pisal...),
d)	trpni na -n, -t (spisan, zabit...);
4.	g 1 a g o 1 n i k (pisanje).
124. vaja. Poiščite v ... berilu glagole in jih analizirajte po temle zgledu:
vstopivši gl. dov., nepreh., delež, na -ši
je pozdravil gl. dov., preh., 3. os., edn., pret. č., dol., tvor. nač.
poslušajte! gl. nedov., preh., 2. os., množ., sed. č., vel., tvor. nač.
g) Tvoritev glagolskih oblik
Učenci pišejo slovniške vaje. Pišite razločno! Vsak ne zna lepo pisati. Grem v sobo nalogo pisat. Pisma pišoč, je Cezar obenem poslušal in narekoval. Nalogo napisavši, sem se oddahnil. Ta vaja še ni prepisana. Kdor peresnik krčevito drži, ga od pisanja roka boli.
Glagoli so sestavljeni iz več delov, n. pr.
pisati — pišem:
nedoločnik •rt — obrazilo	£ -
s e d a n j i k obrazilo (osebilo)
tli
pripona
podstava
nedoločniška osnova
a> — pripona >0
'2 — podstava H
sedanj i ška osnova
Iz osnov se tvorijo naslednje oblike:
pisa — (nedoločniška osnova)
1. pisati 2. pisat 3. napisavši — pisal 4. spisan 5. pisanje
(nedoločnik) (namenilnik)	(pret. deležnika) <trpni del.) (glagolnik)
piše (sedanjiška osnova) 1. p i š e m 2. p i š i	3. p i š o č — p i s a j e
(sedanjik) (velelnik)	*	(sedanja deležnika)
125.	vaja. Razstavite naslednje nedoločnike na nedoloč-niško osnovo in obrazilo: govoriti, risati, delati, gasniti, darovati, misliti, učiti, goreti, sedeti, žalovati! N. pr. govori-ti.
126.	vaja. Razstavite tele sedanjike na sedanjiško osnovo in osebilo: računam, sekam, mignem, kupujem, žarim, veselim se, kopam, pravim, molčim, diham! — N. pr. računa-m.
127.	vaja. Povejte (napišite) v stavkih velelnike in namenilnike tehle glagolov: teči, peči, reči, tolči, seči (sečem); seči (sežem), streči, vreči, vpreči, leči, moči (morem; toda: morati — moram)! N. pr. Teci, teci, srca vir krvavi! Pastirji gredo krompir peč.
128.	vaja. Tvorite iz tehle glagolov trpne deležnike, spajajoč pripono i s spredaj stoječimi soglasniki:
a)	1, n, r + i = lj, nj, rj: hvaliti (hvaljen, iz: hvali-en) braniti, udariti, misliti.
Pomnite: Ako je pred r kak soglasnik, se j izpušča: n. pr. odobren, poostren, posrebren.
b)	b, p, v, m + i = bij, pij, vlj, ml j: pogubiti, pokropiti, ozdraveti, zlomiti;
c)	s + j = š; z + j = ž: nositi, voziti;
č) d + j = j; t + j = č: soditi, vaditi, urediti, gladiti, rediti, izpriditi; ukrotiti, osramotiti, nasititi, pustiti, častiti (čaščen, v molitvi: oeščen), oprostiti!
129.	v^ja. Tvorite sedanjike iz naslednjih nedoločni-kov, izpreminjajoč soglasnike pred pripono -je-:
a)	c, s, z + je = č, š, ž: klicati	(n. pr. kličem, iz klic-je-m), vezati, rezati, pisati, risati;
b)	k, h, g, sk + je = č, š, ž,	šč: plakati, skakati, pihati; lagati, strgati, iskati, obiskati;
c) d, t + je = j, 5: glodati, metati, ropotati;
c) b, p, t, m + je = bij, pij, vlj, mlj: gibati, zobati, kopati, sipati, deva ti, dremati!
130.	vaja. Napišite 10 glagolov, katerim se za mehkimi so-glasniki (c; c, š, ž; j) izpreminja pripona -ova- v -eva-! — N. pr. zanič-eva-ti.
6. Členki
a) Prislov
Zunaj lep, znotraj slep. Sinoči je pa slanica padla. Če ne gre zlepa, pojde zgrda. Med je sladek, zato ga otroci radi ližejo.
Kako se vprašujete po razprto tiskanih besedah? Kako imenujemo te besedne vrste? Ali moremo prislove pregibati? Kako imenujemo nepregibne besede? (Členki.)
Kako se vprašujemo po prislovih:
a)	po krajevnih: kje? kod? kam? od kod? do kod? (tu, tukaj, tam, sem, gori, doli, zadaj, sredi, ven...);
b)	po časovnih: kdaj? odklej? doklej? kolikokrat? koliko časa? (zdaj, takoj, nikdar, precej, jutri, drevi, davi, sinoči, poleti, podnevi, že, še, šele...) ;
c)	po načinovnih: kako? koliko? (tako, drugače, nalašč, zaman, samotež, nekaj, silno, da, morda, vsaj, saj, ne, le...);
č) po vzročnih : zakaj? čemu? (zato, torej, tedaj; zategadelj, zaradi tega...).
Razločujte: Videl sem lepo mesto. Učenec lepo piše. Kako tvorimo iz pridevnikov načinovne prislove? (Srednji spol ednine.)
131.	vaja. Določite v tehle stavkih (s pravilnimi vprašanji) krajevne, časovne in načinovne prislove: Vsaka pot ne drži domov. Kar se doma skvasi, ne razglasi! Davi je pa slanica pala na zelene travnike. Kdor rano vstaja, temu kruha ostaja. Kjer se botrina krega, zemlja križem poka. Molčeč pes rad popada. Kdor je len, je sčasoma tudi lesen. »Skoraj« še ni nikoli zajca ujel. Zvita struga počasi teče, ali hudo dere. Kam drži na desno cesta, kam drži na levo pot?

132.	vaja. Uporabite v stavkih a) krajevne prislove: sem in tja, tod, od tod, ondod, gor in dol, semkaj;
b)	časovne prislove: vsekdar, sinoči, davi, drevi, dosihdob, pozimi, ponoči, spomladi, včasih, še, šele, že;
c)	načinovne prislove: nagloma, da (seveda), res, ne, le, vsaj, saj, količkaj, dosti;
č) vzročne prislove: zato, torej, zategadelj!
133.	vaja. Tvorite stavke, v katerih boste naslednje besede rabili: a) kot pridevnike srednjega spola, b) kot načinovne prislove: lepo, glasno, rdeče, vroče, milo, urno, pobožno, hitro, pohlevno, visoko! — N. pr. Cvetoče drevo je lepo. Petelinček lepo poje.
Stopnjevanje prislova
Razločujte primernik (presežnik) pridevnika in prislova:
Pridevniki:
Hrast je višji kot grm.
Srajca mi je bližja kot suknja.
O kresu so najdaljši dnevi.
Boljši vrabec v roki kot golob na strehi.
Mati bodi človeku najdražja!
Žganje je naš najhujši sovražnik.
Prislovi:
Čim više kdo leta, tem niže mora pasti.
Stopi bliže k meni!
Siromaku zmerom dalje kažejo.
Bolje nekaj kot nič.
Blago se draže prodaja, kot kupuje.
Leteča muha huje piči.
Prislove moremo stopnjevati.
Pridevnik rad (rajši, najrajši) ima včasih tudi v prislov-nem pomenu pridevniško obliko; n. pr. Medved r a d je lesnike, še rajši (ali: raje) meso, a med liže najrajši (najraje).
134. vaja. Postavite naslednje kakovostne prislove v primerjalno (ali presežno) stopnjo in vpletite jih v stavke: lahko, dobro (bolje, najbolje znati...), bolj (najbolj
učen...), hudo, nizko, kratko, drago, blizu, često, daleč, malo, mnogo! — N. pr. Dvema pastirjema volk laže ovco ukrade kot enemu.
b) Predlog
Ponovite: Kakšne besede so predlogi? S katerimi skloni se vežejo? S katerim pa nikdar? (Imenovalnik.)
135.	vaja. a) Vpletite predloge, ki se vežejo z rodilnikom (brez, do, iz, od), v stavke! — N. pr. Brez potu ni medu.
b) Postavite imena za sestavljenimi predlogi (izmed, iznad, izpod, izpred, izza) in za nepristnimi predlogi (blizu, dno...) v primeren sklon: Eden izmed (vi) me bo izdal. Ob turških napadih so iznad (visoke gore) zaplapolali kresovi. Izpod (skala), iz poke male virček hladni vije se. Izpred (oko, množ.), iz misli. Še preden pripluje sonce izza (gora, množ.), pozlati zarja planine.
Stare vrane ne pobirajo črvov blizu (brana). Glede (ne: z ozirom na...) (milota glasu) ni slavčku vrstnika. Kraj (suho drevo) tudi surovo gori. Nič ni lepšega mimo (čista duša). Okoli (zlato tele) svet na sapo raja. Okrog (vogel) zavija strupena burja. Bog živi tudi vas poleg (mi)! Le na noge, le vstanite, nas prek (Sava) predrožite! Razen (dobra dela) nimamo nikogar, ki bi nas spremljal pred Vsesodnika. Tabor stal je sredi (goščava). T a kraj (Sava) je Zemun, onstran (reka) pa Beograd. T i k (sreča) nesreča preži. Lisico spričo (prekanjenost) tudi zvitorepko imenujemo. Cerkvica vrh (gora), cerkvica bela!
136.	vaja. Uporabite v stavkih a) predloge, ki se vežejo z dajalnikom (k, h, proti, (na)vzlic), (v)kljub! — N. pr. Marsikatera bukev k svojemu koncu toporišče da.
b) predloge, ki se vežejo s tožilnikom (čez, raz, skoz, zoper)! — N. pr. Gre skoz les, a ne vidi dreves.
Pomnite: raz drevo, raz polico (ne: raz drevesa, police)!
137.	vaja. Postavite v primeren sklon imena za predlogi, ki se vežejo z mestnikom (o, pri), in za predlogi, ki se vežejo z orodnikom (s, z): 0 (kres) se dan obesi. Zgodovina nam pripoveduje o (slavni junaki). Krava pri (gobec) molze. Baš tako je bilo, pri (moja vera)! (Bolje: na mojo vero!) Kdor se z (volk)
druži, mora z (on) tudi tuliti. Bolezen gre z (voz) v človeka, iz človeka po niti. Pridna gospodinja je s (prvi svit) na nogah.
Pomnite: Napačno je: Učili smo se od junakov.
138.	v a j a. Zvežite predlog s (z) s samostalniki z vsemi (a—ž) začetnimi črkami! — N. pr. z apnom, z bratom, s cepinom itd. — »z« rabimo pred samoglasniki in zvenečimi soglas-niki (b, d, g, j; 1, m, n, r; v, z, ž). — Na katero vprašanje vežemo s (z) z rodilnikom in kdaj z orodnikom?
139.	vaja. Uporabite predloge na, ob, po, v v stavkih in sicer v zvezi s tožilnikom (kam?) in z mestnikom (kje?)! — N. pr. Drevo se na drevo naslanja, človek na človeka. Vrana gnezdi na drevesu.
140.	vaja. Zvežite prav tako predloge med, nad, pod, pred z imeni v tožilniku (kam?) in orodniku (kje?)! — N. pr. Gorje golobu, ki med orle zajde. Kondor je med orli največji.
141.	vaja. Uporabite v stavkih predlog za pred imeni v rodilniku (kdaj?), v tožilniku (kam?) in v orodniku (kje?)! — N. pr. Za kralja Petra I. Osvoboditelja je Jugoslovanom napočila doba svobode. Trdovratnežu takrat v uho poči, ko mu smrt za tilnik skoči. Krivica se za mizo smeje, pravica pa za vrati joče.
Predlogi so nepregibne besede, ki jih rabimo v zvezi z imeni v izražanje razmerja med dvema predmetoma.
Vežemo jih z raznimi skloni (razen imenovalnika) in sicer: z rodilnikom: brez, do, iz, od (sestavljene: izmed, iznad... in
nepristne: blizu, dno...); z da j alnikom : k (h pred g in k), proti, navzlic, kljub; s tožilnikom: čez, raz, skoz, zoper; z mestnikom: o, pri;
s tožilnikom (kam?) in mestnikom (kje?): na, ob, po, v; s tožilnikom (kam?) in orodnikom (kje?); med, nad, pod, pred; z rodilnikom (od kod?) in orodnikom (s kom? s čim?): s (z); z rod. (kdaj?), t o ž. (kam?) in o rod. (kje?): za.
142. vaja. Določite, kateri prislovi so v tehle stavkih odveč, ker že predlog sam izraža dotično dejanje: Kaj s čutarico čez pleča iz mesta ven hitiš? (Isto dejanje kakor »ven« izraža že predlog iz.) Človek bi kar ven iz kože skočil! Planšar pri-
žene v jeseni živino dol s planine (s = dol). Mašnik je naredil sveti križ in je velel: »Mataj, gori vstani, grehi so ti odpuščeni!« (vstati = vz-stati; vz = premikanje navzgor). Sovražnik se umakne nazaj v zakope. (umakniti se = nazaj iti.) Prijatelji, skupaj zbrani, si lepo pesem zapojo. (zbrati = skupaj biti.) Iz krtove dežele se nihče nazaj ne vrne. (se vrniti = nazaj priti.)
S predlogi zložene besede
1.	Kmet pridela obilo pridelkov. Lenuh se pri|[delu ne pretegne.
2.	Prababica pripoveduje prelepe pravljice.
Katere besedne vrste sestavljamo s predlogi? (Samostalnike, pridevnike, glagole.)
Predlogi pod 1. so ločljivi, t. j. rabijo se tudi sami zase; pod 2. pa so neločljivi (pra-, pre-).
143.	vaja. Sestavite nepopolne besede: Lisica se dlake —levi, zvijač se ne iznebi. Kovač ima klešče, da si rok ne —peče. Kdor na moči slovi, večkrat —tepen na dragi —leži. Kakor se —zdravlja, tako se —zdravlja. Smrt stare —kosi, mlade —streli. Starost vsem lase —beli. Čas vse —orje. —siljena reč ni dobra. Povsod je vrag zavist —nesel. Kakor se —nosi, tako se —trosi. Ti —treti me moreš, —treti nikdar, usode — vražne besneči vihar! —raja z njo, jo —vrti, da glavica jo —boli. Blago se po niti —bira, pa po vrvi —pravlja. Kreposti —makni srce na stežaj, a skrbno ga strasti —kleni! — N. pr. Lisica se dlake izlevi,...
144.	vaja. Uporabite v stavkih naslednje besede, ki so sestavljene z neločljivimi predlogi:
pa- (znači nekaj poznejšega, slabe j šeg a): paberek (paberkovati), paglavec (paglav = pritlikast), panoga (stranska noga), pavrsta (stranska vrsta), parobek, pastorek; — n. pr. Kdor dolgo izbira, p a b e r k e (izbirke) dobi.
pra- (kaže prvotni počet ek): prababica, praded, pradoba, pravnuk; prastar, pradaven;
pre- (znači: a) poviševanje, b) premikanje, c) preseganje čez mero): a) prelepota, premlad, premraz, premalo, prešeren; b) prenesti, preplavati, prehoditi (prehod),
preteči, preseliti se, preobrniti, prestaviti; c) preplačati, pre-objesti se, presoliti;
pro- (sličen pomen kot pre-): prodati (naprodaj), prodirati (v sovražnikovo ozemlje), proizvajati, prostor, progon, propoved (pridiga); toda prepoved (prepovedati), predreti (steno itd.), prebuditi se, preklet, prerok;
so- (pomeni: a) družbo, b) nedostatek): a) sodelovati, sosed, sošolec, součenec, sotrpin; b) somrak (na pol mrak), soržica (rž in pšenica), sopraznik, sokrvica;
vz- (znači: a) premikanje navzgor, b) začetek dejanja): a) vzdigniti, vziti (vzhajati, vzhod), vzkipeti, vzkliti, vzgoja, vznikniti, vzbokel; -b) vzklik, vznemiriti se, vzbuditi (zbuditi), vzdivjati (zdivjati).
145.	vaja. Vstavite namesto črtic predlog v- (ki pomeni pomikanje v notranjost) ali predpono u-, (ki pomeni odstranitev ali pa dovršitev dejanja): Se —bada, se —pira, za smrt le skrbi. Kdo bo na Martinji dan —badal in krpucal! Lenuhu je težko kaj v glavo —biti. Zlatar —dela biser v prstan. Krompirju ugaja celina prav tako kakor —delan svet. Solze se mu —dero po licu, ko začuje, da je sovrag —drl v deželo. Na večer —žene planšar živino v stajo. Nesreča ni nikoli —gnana. Včasih je treba v kislo jabolko —grizniti. Kdor zelo zine, malo —grizne. Kadar kozarec žganja spiješ, olja na ogenj —liješ. Dež se —lije kakor iz vedrice. Tatovi —lomijo zapah in nato —lomijo v hram. Ko je reka —padla, jo je sovražnik prebredel in —padel v deželo. Na Prešernovem spomeniku so —rezane njegove lastne besede. Čuvaj si —reže gorjačo in jo —lije za tatom. Krjavljevi suknji se že ni več poznalo, katera zaplata je prvotna in katera je —stavljena šele potlej. Narodna skupščina je na Vidov dan sprejela novo —stavo. Mlinar prinese vrečo žita in ga —suje v tečaj. Ledeno zrnje se na žito —suje. N. pr. Se ubada, se upira, za smrt le skrbi. (Toda: Krojač vbada šivanko.)
146.	vaja. Uporabite v stavkih naslednje besede, sestavljene s predlogom iz (ki pomeni a) pomikanje iz znotraj ven, b) izvršitev dejanja), in s predpono s- ali z- (ki znači a) združitev predmetov, b) premikanje navzdol): izbrati (izbira) — zbrati (zbor); izbiti (iz glave) — zbiti (zaboj); izbrisati (eno črko) — zbrisati (tablo); izdelati (se) — zdelati;
izgnati — zgnati; izgristi — zgristi (na drobno); izhod (izho-diti) — shod; izjokati se (končati) — zjokati se (začeti); izključiti — sključiti; izkopati (zaklad) — skopati (celino); izkrčiti (gozd) — skrčiti; izleteti (izlet) — zleteti (zlet = zbiranje); izliti — zliti (zlitino iz več kovin); izmakniti (vzeti) — zmakniti (zbližati); izmesti — zmesti; izmetati — zmetati; izmotati — zmotati; iznoreti (končano dejanje) — znoreti (začeti n.); iz-pahniti — spahniti (zvezati); izpeljati — speljati; izpisati (izpis) — spisati (spis); izpoditi — spoditi; izpustiti (ven) — spustiti (zastor); izrezati (rano) — zrezati (zrezek, meso); izsuti — sesuti; izteči (iztek) — steči (stočje dveh rek); iztepsti — stepsti; iztisniti (sok) — stisniti; iztočiti (iztok) — stočiti (dvojno tekočino združiti); iztresti — stresti (za lase); iztrgati — strgati; izvaliti (jajce) — zvaliti (kamen); izvesti (delo) — zvesti (prodati). — N. pr. Kdor dolgo izbira, izbirek dobi. Na boj na divje Amonite je Jefte hrabro četo zbral.
c) Veznik
Mera in vaga v nebesa pomaga. Stare vere in starih prijateljev se drži! Po ravnem polju cesta gre ter s ceste vidi se okrog snežnik in brdo, gozd in log. Niti bodi med, niti bodi jed. Lepota slovenščine ni v posameznih čistih besedah, marveč ona obstoji v zalih domačih podobah. Počakaj, saj nisi voda!
Med se liže, ker je sladek. Ako te mika jedro, zgrizi lupino! Kadar je vojska, tedaj so nebesa odprta. Človek ni zato na svetu, da bi lenobo pasel.
Čemu rabimo razprto tiskane besede v gornjih stavkih? Kaj vežejo v prostem stavku? Kaj v zloženem? Ali so vezniki pregibni?
Vezniki vežejo stavčne člene ali cele 6tavke v skupine; po njih rabi jih ločimo v priredne, ki vežejo stavkove člene in prirejene stavke, in podredne, ki vežejo nadrejene stavke z odvisniki.
1. Priredni vezniki:
a) v e z a lni : in (pa), ter, tudi, dalje, potem, nato, naposled, vrh lega; ne le — ampak tudi (ne samo — temveč tudi), niti — niti (ne — ne, ni — ni), tako — kakor, včasi — včasi; zdaj — zdaj;
b)	protivni: a (ali, pa, toda), le, samo (samo da), vendar (vendarle); ne — ampak (temveč, marveč), ali — ali;
c)	vzročni: zakaj, kajti, saj, sicer;
č) sklepalni: zato, zatorej (torej, tedaj), zategadelj.
2. Podredni vezni k i:
a)	krajevni: kjer, koder, kamor; od koder, do koder;
b)	časovni: kadar (ko), dokler, kar (odkar), preden, prej ko;
c)	načinov ni: kakor (ko, nego); čim — tem, kakor — tako, kolikor —i toliko; ne da, s tem da; da, tako da; daei, čeprav, četudi, akoravno;
č) vzročni : ker (ki, ko); če, ako; da, samo da.
147.	vaja. Vstavite na primernih mestih a) priredne, b) podredne veznike:
a)	Bodi sam priden, — ne bo ti treba biti zaviden. Slovenščino varuje Kras, burja — čič. Majhna je ptica prepelica,
—	upeha konja — junaka. Žetev je velika, — delavcev je malo. Konja ne hvali zaradi dlake, — zaradi brzote! Molči, mlada Breda, — že nama stolp nasproti gleda! Delajte pokoro, — ne veste ne ure ne dneva! Bolezni sto imamo, — zdravje eno samo.
b)	— stari govore, otroci naj molče! — sonce teče, povsod se kruh peče. Najhujša staršem bolečina, — mora biti sram jih sina. — mati prede, — hči tke. — koza laže, rog ne laže.
—	greš volku naproti, pokliči psa s seboj! Ena se tebi je želja spolnila, v zemlji domači — truplo leži. — človek, — lonec, vsakega je enkrat konec.
č) Medmet
148.	vaja. Določite pri tehle medmetih: a) kateri naznanjajo dušne občutke (radost, žalost, začudenje itd.), b) kateri posnemajo naravne glasove (pazite tudi na ločila): Juhejsa, bodimo veseli! Joj, kam bi del? I, kjer si vzel! Oh, to teži, tišči! Glas doni iz mlak: reg, reg, reg, kvak, kvak! Urno cepec izpod rok, pika, poka, pika, pok! Sinica vrže lisici koprivo na smrček; brrr, kako je to ščegetalo in peklo! Trk, trk, trk, potrka Zvitorepka kmetiču na vrata. O joj, o joj, kaj bo, sneg zapadel je goro!... Kar pride nekaj sem po morju in pravi z nogami: comp, comp, comp! No, potlej je plezala tista pošast
Josip Brinar / Slovenska vadnica — 5
ob barki prav na glas: škreb, škreb! Pa sem za vzdignil bridko sabljo in loputnil: lop! — pa sem ga presekal, samega hudobca sem presekal, na dva kosa. Dvakrat je padlo v morje; prvič je reklo: štrbunk! drugič pa se je slišalo: štr-bunk! čiv-čiv, čiv-čiv, še dolgo bom živ, živ-žav, živ-žav, še dolgo bom zdrav: na sredi polja tri vreče prosa!
Medmeti so nepregibne besede, ki naznanjajo: a) občutke (joj, juhe); b) posnemajo prirodne glasove (bum, živžav).
149. vaja. Uporabite v stavkih kot medmete naslednje vzklike (brez zveze z ostalim stavkom): Bog ne zadeni, za Boga, hvala Bogu, na mojo vero, bes te lopi, bes te plentaj, raca na vodi, sapramiš, primaruha, buzarona (buzakljuna), jemnasta, gromska strela, da te strela, ti šentana para, turška motika, za božje delo, za pet krvavih ran, anti, ovbe (ojme), oblast te udari! — N. pr. Nu, vrabec dober dan, kosmata kapa, zdaj si vgnan!
Besedne vrste
1.	samostalnik
2.	pridevnik
3.	zaimek
4.	števnik
5.	glagol, ki ga spregamo,
6.	prislov
7.	predlog
8.	veznik
9.	medmet
imena, ki jih sklanjamo,
členki, ki so n e p r e g i b n i.
Na domačem pragu se etelin lahko i epenči.
Zgled določevanja besednih vrst
predi, z mest. prid., 1. st. j
sam, obč. im. j m. sp, edn., mest. povr. os. zaim.
sam, obč. im, m. sp, edn, im. prisl. nač.
gl, nedov, povr, 3. os, edn, sed. č, tvor. nač, dol.
C. O stavku 1. O stavku sploh
1.	Vstanem. Sinko, vstani! Ali si že vstal? Ne vstajaj nikoli prepozno! Dobro jutro!
2.	Priden učenec zgodaj vstaja in zvesto opravlja svoje dolžnosti. Kdor rano vstaja, temu kruha ostaja.
Poiščite v zgornjih stavkih glagole, ki so določeni po osebi, številu itd.!
V kaki obliki morajo biti besede postavljene, da izražajo neko misel?
Kaj je torej stavek? Kateri gornjih stavkov so trdilni, kateri je nikalen? — kateri so vprašalni, kateri velelni? Katere stavčne člene poznate? Vprašujte se po stavčnih členih v zgornjem stavku: Priden učenec zgodaj vstaja...!
Ponovitev
Z določenim glagolom izražena misel je stavek.
Vsak določeni glagol v stavku nam pove kako dejanje (pišem); zato se imenuje povedek.
Poleg glagola biti (je, so, postane...) stoji navadno še povedkovo določilo.
V	določenem glagolu je vedno obsežen tudi že osebek, t. j. 1., 2. ali 3. glagolska oseba.
Glagolski osebek je včasih še natančneje izražen z osebkovo besedo, ki stoji v imenovalniku (Učenec piše.) ali v zvalniku (Sinko, vstani!)
Mimo povedka in osebkove besede more stavek obsegati še druge člene in sicer: prilastek, predmet (dopolnilo) in prislovno določilo. Stavek z enim povedkom je prosti stavek.
Ako združimo več prostih stavkov v eno celoto, dobimo zloženi stavek.
Svoje misli izražamo v stavku trdilno ali nikalno in sicer na štiri načine: 1. naznanjalno (dopovedno), 2. vprašalno, 3. vele 1 n o , 4. želelno.
V	nekaterih stavkih ne izrazimo povedka, ki ga lahko v mislih dopolnimo: Dobro jutro (želim)! Tak stavek je po obliki nepopoln.
150. vaja. Izrazite svoje misli v prostih stavkih z določenim glagolom in naslednjimi skupinami besed: Tudi slepa kokoš zrno najti. Ena lastovica ne storiti poletje. Vsaka lisica
svoj rep hvaliti. Grm ne podreti drevo. Lepe češnje rasti na konec veja. Brez gnoj ne biti proso. Po povožena cesta ne rasti trava. Dob ne pasti na en mah. Dvanajst veje imeti drevo, vsaka veja gnezdo štiri, sedem mladi v gnezdu se šopiriti: kaj to biti?
151.	vaja. Napišite (povejte) po tri dopovedne, vprašalne, velelne in želelne stavke, a) trdilno, b) nikalno!
152.	vaja. Napišite (povejte) po tri proste stavke, ki bodo izraženi: a) samo s povedkom (določenim glagolom), b) s po-vedkom in osebkovo besedo v imenovalniku, c) s povedkom in osebkovo besedo v zvalniku, č) s povedkom in še več drugimi stavčnimi členi!
153.	vaja. Popolnite naslednje nepopolne stavke s povedki (in morebiti še z drugimi stavčnimi členi): Lahko noč! Dober dan! Srečno! Zbogom! Živio (živela)! Dragi prijatelj! Lastna hvala, cena mala. Bog s teboj! Dolga bolezen, gotova smrt. Kakršna preja, tako platno. Da te poberin! — N. pr. Želim ti lahko noč!
2. Prosti stavek a) Povedek (povedkovo določilo)
A)	Delam. Moli in delaj! Ptica ne pozabi svojega gnezda.
B)	1. Sava je ponekod nevarna. Mi nismo svoji, ampak božji.
Ostani mi zdrav, prijatelj! Vse skrito postane oči to. Svetišče zdi se oljkov gaj. Postovka se tudi mokosevka imenuje. Mavrici se tudi božji stolec pravi.
Kateri stavčni člen je najvažnejši? Katera beseda nam rabi za povedek? V kakšni obliki? (Določeni — osebni.) Ali nam glagolske oblike je, so, postane... dovolj jasno povedo, kaj je z osebkom? Kaj torej dajemo tem glagolom v pojasnilo? (Povedkovo določilo.)
Poiščite v zgornjih stavkih: a) glagolske povedke, b) po-vedkova določila!
Določeni glagol v stavku je p o v e d e k.
Ako je povedek pomožni glagol (biti), je navadno potrebno v stavku še posebno pojasnilo, kise imenuje povedkovo določilo (n. pr. — je nevarna).
Povedkovo določilo zahtevajo tudi glagoli: ostati, postati (nastati) — imenovati se (klicati se), zdeti se itd. (n. pr. Ostani zdrav).
154.	vaja. Poiščite v tehle stavkih povedkova določila in - ugotovite jim sklon: Tihe vode so deroče. Lastna hvala je cena
mala. Slovani niso bili bojaželjni. Vodnik je bil imenovan ravnateljem prve slovenske gimnazije. Ta zlat je kralja Matjaža. Dušan Silni se je imenoval car Srbov. Leskova mati je čudodelna. Bodite mirni in brez skrbi! Desetega brata so klicali za Spaka.
155.	vaja. Tvorite po tri stavke, v katerih bo povedkovo določilo a) imenovalnik, b) rodilnik ali orodnik, c) sklon s predlogom!
b) Osebek (osebkova beseda)
1.	Zrelo jabolko samo odpade. Kopriva ne pozebe.
2.	Mokri se boji dežja. In koj se oglasi jih sto: L e -1 a nam županil ne bo. Pridnemu en »danes« več velja kakor lenuhu dva »jutri«. »Skoraj« še ni zajca ujel. Izza je sestavljen predlog. Abc je črkopisu ime.
3.	Boga ljubiti je največja modrost. Dajati je slajše nego jemati.
Poiščite v teh stavkih glagolske osebke! Katera glagolska oseba navadno potrebuje še posebne osebkove besede? Vprašujte po osebkovih besedah (kdo? kaj?)! Določite, s katerimi besednimi vrstami so osebkove besede izražene!
Za osebkovo besedo nam rabijo:
1.	samostalniki;
2.	vsaka druga beseda, ki jo rabimo samostalno ;
3.	glagolski nedoločniki.
Osebkova beseda stoji navadno v imenovalniku (na vprašanje: kdo? kaj?).
156.	vaja. Napišite (povejte) devet stavkov, v katerih bo osebkova beseda izražena s samostalnikom, pridevnikom, zaimkom ... in medmetom!
157.	vaja. Določite v naslednjih stavkih, katerim glagolom (povedkom) ne moremo dostaviti osebkove besede: Jeseni včasih po več dni neprenehoma dežuje. Kaj bliska se v jasnem, kaj votlo grmi? Po gorah silovito sneži in mete. Bolnika trga po sklepih, zbada ga v prsih, v glavi mu brni in se mu moti. Iz megle prši in rosi.
Pomnite: Glagoli, ki nimajo osebkove besede, nam rabijo le v 3. edn. osebi.
158.	vaja. Določite sklon osebkove besede v tehle stavkih: Oče in mati sta doma. Očeta in matere ni doma. Če mačke ni doma, miši plešejo. Brez potu ni medu. Od zdaj petdeset let ne bo nas, ne čevljev ne dret. Devet igralcev še enega petelina ne redi. Veliko ljudi je poklicanih, malo izvoljenih.
Kriste, usliši nas! Podaj mi, brate, desnico svojo! Oj kmet, li veš do kruha pot? Bože, ohrani našega kralja in naš rod!
Pri nikalnem pomožnem glagolu (nisem...) in pri števniku z delnim rodilnikom (deset 1 e t) stoji včasih osebkova beseda v rodilniku; pri ogovorili (velelnikih) pa v z v a 1 n i k u.
159.	vaja. Napišite (povejte) po 5 stavkov, v katerih bo osebkova beseda a) v rodilniku, b) v zvalniku!
Vezanje povedka z osebkovimi besedami
160.	vaja. Zvežite povedek (povedkovo določilo) z oseb-kovo besedo tako, da se bosta ujemala v spolu in sklonu (navadno tudi v številu)!
Iz obilnosti srca usta (govoriti). Mi (orati) zemljo, Bog (orati) pa nas. Lastovica (ptice selivke) nas jeseni (zapustiti). Dalmatinci (biti) izborni ribiči in mornarji. Pobožna dejanja (biti) lestva v nebesa. Čednost (biti draga) Bogu in ljudem. Dolgost življenja našega (biti kratka).
161.	vaja. Z osebkovo besedo v ednini združite povedek v množini, kadar govorimo o osebah posebno spoštljivo:
Boljši (biti) mati mrtva, kakor je živa mačeha. Oče (tepsti, pret. čas) me, mati (jokati se). Mati moja, (zdrav ostati) Vi!
162. vaja. Postavite v tehle stavkih določeni glagol (po-vedek) v ednino, četudi se nanaša na več osebkovih besed; spol se naj ravna po najbližji osebkovi besedi.
Laž in zvijača (poginiti), le resnica in pravica (ostati). Človeku (potreben biti) jed in oblačilo. Delo in čas dela (biti = velel., primeren) starosti in moči! Dobrota in milota (se zrcaliti) že na obrazu. Strah in trepet (se razširiti, pret. čas) med ljudstvom. Strah in trepetanje (priti, pret. čas) nad mene.
N. pr. Laž in zvijača pogine...
c) Prilastek
Večer. Zadnjikrat je poljubilo ž ar no sonce gorske vrhove v slovo, potem pa se je hitro pomaknilo za večer ho pogorje, da skrije svoje obličje. Hladen vetrc zave je od večerne strani, po vsej naravi pa zakraljuje blagodejen mir. M o k r o t n i mrak pada na livade ter rosi zelenje, omamljeno od dnevne vročine. Cvetlice zapirajo pisane čašice in povešajo trudne glavice. Drobne pevke po gozdu potihnejo in se spravljajo k nočnemu počitku. Bledi mesec vzplava, mile zvezde se prižigajo.
Kako se vprašujemo po gornjih prilastkih?
Določite v sestavku »Večer« besedne vrste, ki jih rabimo za prilastke!
Razlikujte p r i r e d n e prilastke (ki se ujemajo s samostalnikom v sklonu, spolu in številu) od podrednih (= samostalnik v rodilniku ali s predlogom)! — N. pr. gorski vrhovi — vrhovi gora.
Po prilastkih se vprašujemo: kakšen? kateri? čigav? kolik?
P r i r e d n i prilastki se ujemajo s samostalnikom v sklonu, spolu in številu; kot priredni prilastki nam rabijo:
1.	pridevniki, deležniki in svojilni zaimki (kakšen? čigav?), n. pr. Žareče sonce skrije svoje obličje za večerno pogorje;
2.	štev ni k i (kolik?), n. pr. Dober glas seže v deveto vas;
3.	neodvisni samostalniki (v istem sklonu), n. pr. lev kosmatinec (= kosmati lev), čebela delavka, kralj Aleksander, pesnik Prešeren.
Neodvisen samostalniški prilastek se imenuje pr ista vek; če je pristavek kak pridevniški prilastek, stoji navadno za pojasnjenim imenom, n. pr. Kralj Matjaž, slovenski narodni junak, spi pod goro Peco.
Podredni prilastki se prideva jo samostalniku:
1.	v rodilniku (redko tudi v dajalniku), n. pr. Dolgost življenja našega je kratka. — Težnost je vzrok padanju.
2.	v kakem odvisnem sklonu s predlogom, n. pr. Misel je ko petelin na strehi.
Prilastkov r o d i 1 n i k imen oseb (živih stvari) mora imeti še kako pojasnilo p*} sebi ali pa ga spremenimo v priredni prilastek; n. pr. Misel človeka je kakor petelin na strehi. — Prav: Misel vihravega človeka je... ali: Človekova misel je...
163.	vaja. Določite v naslednjih stavkih sklon pristav-kov in z njimi pojasnjenih samostalnikov (pozor na vejice!): Kralj Peter Osvoboditelj, prvi vladar jugoslovanski, je bil po-rožen s knežno Zorko, hčerjo kneza Nikolaja. Jurij Petrovič* imenovan Karadjordje, je začetnik sedanje vladarske rodovine. Francetu Prešernu, najslavnejšemu slovenskemu pesniku, so postavili v Ljubljani prekrasen spomenik. Cesar Mihael Tretji je poslal na Velikomoravsko Cirila in Metoda, slovanska blago-vestnika. Vladarja Dušana Silnega, utemeljitelja znamenitega Zakonika, so oklicali Srbi za carja.
164.	vaja. Pretvorite v priredne prilastke naslednje podredne prilastke, ki so izraženi z rodilnikom osebnih imen aH imen živečih stvari (česar se slovenščina ogiba)!
Hči skopuha je dostikrat žena požeruha. Pesmi Gregorčiča primerjamo petju slavca. Mnogo psov je smrt zajca. Ti lajšaj in slajšaj trpljenje človeka! Grožnja neznanca mu v uho šumi kot kletev Vsesodnika. Blagoslov matere otrokom hiše zida, kletev očeta pa jih podira. — N. pr. Hči skopuhova je dostikrat žena požeruhov a.
165.	vaja. Omogočite rabo prilastkovega rodilnika s tem, da mu pridenete primerno pojasnilo!
Zvestoba — prijatelja se ti pokaže v nesreči. Draga vas domača, kjer hiša — stoji očeta! A duh visoko vrh zvezda z duhovi rajskimi ti biva, v objetju — Boga. Rog odmeva bojni po Moravi, po državi — Svetopolka. Driči na beli Dunaj z njo, z — Pegama glavo. Valjhun zastonj tam išče mlado lice njega, ki —. N. pr. Zvestoba pravega prijatelja...
166. vaja. Uporabite naslednje skupine besed v stavkih, v katerih bodo prilastki: a) delni rodilniki (t. j. rodilniki, ki označujejo del večje celote): kos kruha, vrč vode, kepa zlata, šopek cvetlic, jerbas jabolk, perišče jagod, zvezek pesmi; — pet igralcev, osmero b 1 a g r o v ; malo dela, malo j e 1 a; dosti zob, nič denarja; — prvi slovenskih pesnikov, najznamenitejši jugoslovanskih junakov;
b) skloni s predlogom: ljubezen do domovine (= domovinska lj.); boj brez upa zmage; življenje po smrti; skrb za samega sebe; cerkev na hribu; sukno iz volne; oje pri vozu; ključ od vrat; oklep za na prsi; pokrov z a n a k a d! — N. pr. Jetniki v grajski temnici so dobivali le kos kruha in vrč vode.
Razločujte: Jame na Krasu (= prilastek) so sve-tovnoznane. Na Krasu (= prisl. dol. kraja) so svetovno-znane jame!
č) Predmet (dopolnilo)
1.	Spominjaj se dobrotnikov! Delavec je vreden plačila. — Ne nagajaj součencu; pomagaj mu! — Učenec piše nalogo; lepo j o piše. — Učenec ne piše naloge.
2.	Učenec odgovarja na vprašanje; zvesto pazi nanje.
3.	Uči se varčevati!
Vprašajte se po razprto tiskanih besedah! Kateri stavčni člen dopolnjuje dopolnilo? (Povedek.)
Katere vrste besed nam rabijo za predmet v zgledih pod 1, 2, 3.?
Predmet (dopolnilo) natančneje določuje (dopolnjuje) povedek.
Za predmet nam rabijo:
1.	samostalniki (zaimki) v rodilniku na vprašanje koga ali česa? (n. pr. Spominjaj se dobrotnikov); v d a j a 1 n i k u na vprašanje komu ali čemu? (n. pr. Ne nagajaj součencu); v tožilniku na vprašanje koga ali kaj? (n. pr. Učenec piše nalogo).
V ni kalnih stavkih postavimo predmet v rodilnik namesto v tožilnik; n. pr. Učenec piše nalogo. — Učenec ne piše naloge.
2.	samostalniki (zaimki) s predlogom (n. pr. Učenec odgovarja na vprašanje; on pazi nanje);
3.	nedoločniki (n. pr. Uči se varčevati !)
Predmet v rodilniku
167.	vaja. Tvorite v stavku predmete v rodilniku s temile besedami: ogibati se (pijanec), dotakniti se (luč), dočakati (boljši čas), iskati (razvedrilo), manjkati (mlinu voda), napiti se (voda), rešiti se (smrtna nevarnost), spominjati se (dobrotniki), varovati se (mačke, ki spredaj liže...), veseliti se (svoj god), želeti (obila sreča)! — N. pr. Pijanca se z vozom ogibajte!
168.	vaja. Vstavite v naslednjih stavkih delne rodil-n i k e: (Strup) mi bo v vinu napivala. Dajte zobati (pšenica zrela), dajte piti mu (rebula bela)! Neso (zlato, kadilo) Gospodu v dar. Hlapec pripelje (seno), naloži (kamenje in prst), nakosi (detelja) in nasuje v jasli (zob). Brž po (olje) mi pošljite!
Razločujte: Urežite mi kruha (česa? = predm. rod.). Urežite mi kos (kaj? = predm. tož.) kruha (kakšen kos? = prilastek).
169.	vaja. Tvorite predmete v rodilniku: a) pri samostalnikih: groza, strah, sram, skrb, mar, žal, treba, škoda (n. pr. Groza, strah me je sami je);
b) pri pridevnikih: vreden, potreben, deležen, poln, kriv, lakomen, željen (n. pr. Bog je hvale vreden, človek pa pohvale)!
170.	vaja. Izpremenite naslednje trdilne stavke v n i -kalne in postavite predmete v rodilnik: Zaradi ene muhe si prede pajek mrežo. Prodajaj kožo, dokler medved v brlogu tiči! Veruj vse, kar slišiš; stori vse, kar moreš; pravi vse, kar veš; želi vse, kar vidiš; porabi vse, kar imaš; pokaži vse, kar znaš! Gospodar sam vodi hrabre (več) voj-nike, sam suče meč nad sovragi, sam proži puščice (več) iz loka, sam gleda boje (več) krvave. — N. pr. Zaradi ene muhe si ne prede pajek mreže.
Predmet v dajalniku
171.	vaja. Tvorite predmete v dajalniku v tehle stavkih: Sova (sinica) glavana pravi. Hinavščina se studi (Bog in ljudje). (Kdo) se ne toži po mladosti? (Laž) je plitko dno. Kdo je utrdil (nebo) svetle zvezde? Kdor rad pomaga (drugi) iz
nadlog, (on) rad pomore tudi Bog. (Sit trebuh) še bel kruh ni všeč. (Se-) seješ, (se-) tudi žanješ. Kdor (drugi) jamo koplje, sam v njo pade. (Hinavstvo in podlost) v dušo ne daj, ne (krivda), ne (zloba) nobeni; (krepost) razmakni srce na stežaj, a skrbno ga (strast) zakleni!
172.	vaja. Tvorite predmetne dajalnike pri:
a)	posredno prehodnih glagolih: škodovati, koristiti, pomagati, služiti, veleti, braniti, priseči, pretiti, verovati, zaupati;
b)	povratnih glagolih: čuditi se, posmehovati (smejati) se, prilizovati se, smiliti se, spodobiti se, rogati se, zahvaliti se;
c)	pridevnikih: drag, dober, enak, mil, koristen, prikladen, primeren, škodljiv, vdan; — n. pr. Kajenje škoduje zdravju.
Predmet v tožilniku
173.	vaja. Tvorite a) trdilne, b) nikalne stavke z naslednjimi prehodnimi glagoli (in pridejanimi besedami) ter določite sklon predmeta: spoštovati (otrok starše), kositi (otava), snažiti (meč), napajati (konji), odpirati (duri), nositi (praznična obleka), ustreliti (divji kozel), ostaviti (domovina), kaznovati (tat), delati (nova hiša), zasledovati (zajec), loviti (divjačina), sekati (drva), krasti (sam sebi čas)! — N. pr. Priden otrok spoštuje svoje starše (tož.). Hudoben otrok ne Spoštuje svojih staršev (rod.).
*	Dvojni predmet
174.	vaja. Tvorite stavke a) s tožilnikom in dajal-nikom: Krpan je natovoril (kobilica) (vreča soli). Studenci bistri (jaz) teko, hlade mi (čreda in glava). Pokaži (popotnik) (prava pot)! V nedeljo (se) tudi ubožec privošči (počitek). Tri (palica) (vi) podajem šibke.
b) s tožilnikom in rodilnfkom: Obvaruj (mi) (nadloge)! Sanje opominjajo včasih (človek) (nesreča), ki bi se (on) utegnila pripetiti. Mati (mi) je prva učila (materin jezik). Groza, strah (jaz) je (samija). Ravne učite (mi) (hoja)!
6) z dajalnikom in rodilnikom: Kdor rano vstaja, (ta) (kruh) ostaja. (Strup) (jaz) bo v vinu napivala. Neso (zlato, kadilo) (Gospod) v dar. Podeli Bog (vi) (kruh bel)!
Predmet s predlogom
175. vaja. Katere določene glagole popolnjujejo v naslednjih stavkih predmeti s predlogom: Kdor za smolo prime, ta se osmoli. Ded nam je pod lipo pripovedoval o turških vojskah. Misli na Boga; nikdar ne pozabi nanj (= na njega)! Ne zanašaj se na slepo srečo! Z vami se bo zgodilo kakor z razvezanimi palicami.
d) Prislovno določilo
1.	Na vrtu rasto jablane. Tam je senca.
2.	V jeseni bomo obirali jabolka. Lani smo jih obilo nabrali.
3.	Naše drevje lepo raste. Ptice prepevajoč skakljajo po vejah.
4.	Zaradi suše je drevje slabo obrodilo. 0 vročini se hodimo v senco hladit.
Vprašujte se po razprto tiskanih stavčnih členih! Kaj nam povedo prislovna določila? (1. kraj, 2. čas, 3. način, 4. vzrok dejanja.) S katerimi besednimi vrstami jih izražamo?
S prislovnim določilom se natančneje določuje povedek in sicer 1. po kraju (kje? kod? kam?); 2. po času (kdaj? koliko časa? odklej? doklej? kolikokrat?); 3. po načinu (kako? koliko?) in 4. po vzroku (zakaj? čemu?).
Prislovno določilo more biti: 1. samostalnik ali zaimek (navadno s predlogom), n. pr. Na vrtu rasto jablane; 2. prislov, n. pr. Tam je senca; 3. deležnik, n. pr. Ptice prepevajoč skakljajo; 4. glagolov n a m e n i 1 n i k , n. pr. Ljudje se hodijo hladit.
Prislovno določilo kraja
176. vaja. Poiščite s primernimi vprašanji prislovna določila kraja in ugotovite, s katerimi besednimi vrstami so izražena:
Le vstani te, nas prek Save predrožite! Jabolko ne pade daleč od drevesa. Kam drži na desno cesta, kam drži na levo pot? Sonce se od daleč skriva, vrana leta okrog hiše, tenek veter zunaj piše; tam na klancu je vse živo, vkup so iz vasi otroci, vsak sani v premrli roci vozi in drži se krivo. Starec je blizu groba, da mu že smrt za ramo koso kleplje. Na nebu zvezde se prižigajo, kresnice iz lesov se dvigajo v poletno noč. Romata po svetu Kristus in Šentpeter tod, onod in vsekod, koder piha veter.
Prislovno določilo časa
177.	vaja. Določite besedne vrste, s katerimi so izražena prislovna določila časa v tehle stavkih: Sredi noči, opolnoči iz sanj se kralj Matjaž zbudi. Rajši danes pečenega škrjanca, ko jutri kokoš. 0 kresi se dan obesi. Do poldneva nosi angel vodo za človekom. Mati na tla pade, omedli, pri tej priči dušico izpusti. Včasih teče pes, včasih pa zajec. O pustu na gorici, o Veliki noči v izbici. Čez sedem let vse prav pride. Oh, meni mudi se, in preden zdani se, mi daleč je priti nocoj! Kar se mlade'dni zamudi, ne popravi se vse žive dni.
Razločujte: Pomladi (samost. rod. = predm.) vse
se veseli. Toda: Spomladi (= prisl. dol. časa) vse se veseli.
*
Prislovno določilo načina
178.	vaja. Poiščite (izpišite) stavke, v katerih se kot prislovno določilo načina rabijo: a) samostalniki in druga imena, navadno s predlogom; b) deležniki (prislovni, včasih tudi pridevni); c) pridevniki v srednjem spolu; č) prislovi načina: Blago se po niti nabira, po vrvi zapravlja. Molče gre romar za opatom. Počasi se daleč pride. Majhen lonček hitro vzkipi. Kdor po malem pije, veliko popije. Navzlic velikim oviram napreduje omika. Sabljica je težka centa dva. Mladenek cveten zbor, slavilno pesem prepevaje, srebrne strune prebiraje, privre čez prag na beli dvor. Molče orožje svoje vsak si vzame. Megle temnosive se vale čez vrte, trate, njive, grmeč grozno, preteč
strašno. Kdor se z zlatim orožjem bojuje, je gotov zmage. Ker ves te svet tepta z nogami, jaz ljubim tem srčneje te, jaz ljubim tem zveste je te, a ljubim te — s solzami! Gospodar veselih očes srečo pregleda in blagor nebes. In mirno plavala bi moja barka. Mogočno se dvigajo naše gore. Živi se brez plenka o petju ko ptič. Oj drago oljkovo drevo, pozdravljam te srčno, srčno! Ptič se s ptičem druži, žaba z žabo v luži. Vozi se ali hodi peš, smrti naravnost naproti greš.
179.	vaja. Vpletite v stavke kot prislovna določila načina: a) tele načinovne prislove: navzkriž, nekoliko, dokaj, količkaj, dosti, seveda, kajpada, vsekako, res (zares), ne, nikar, lahkoma, nagloma, curkoma, sparoma, križem, skokoma;
b) pridevnike na -ski s prislovnim pomenom: slovenski govoriti (toda: po slovensko govoriti), bratski, dejanski, francoski, laški, latinski, latovski (rokovnjaški)!
Prislovno določilo vzroka
180.	vaja. Tvorite iz naslednjih skupin besed stavke s pri-slovnimi določili vzroka: od vročine pokati; zaradi težnosti padati; iz ljubezni delati; od žalosti zboleti; zaradi deževja narasti; spričo draginje pomanjkanje trpeti; spričo nove odredbe prepovedano biti; zavoljo pravice preganjan biti; zbog slabega vremena gniti; od zlata in srebra se bleščati; na pomoč priti; na smrt obsoditi; ostrmeti nad čudežem; pohujšati se nad grehom; za plačilo storiti; za pet krvavih ran prositi; za grižo zboleti; za lakoto umreti! — N. pr. Ob suši zemlja od vročine poka.
181.	vaja. Izrazite vzročno prislovno določilo (namen) z namenilnikom: Lažnivi zvezdogledi, vsi pojte rakom —! Pojdi se —! Oče je dal sina —! V coklah ne hodi zajcev —! Ide si — gornje line, ide — doli na ravnine. Puta in petelinček gresta v leščevje lešnikov —. Oba mravljinca gresta — vreme. Predivo smo dali —. Kos leta na vodotoč žejo si —.
Razčlenitev prostega stavka
I.
Marsikateremu lenuhu glad kruli po praznem trebuhu.
kruli
pov.
lenuhu
predm. 3.
I
O)
iH
ID -+-»
cS M
\
marsik-at^er emu «pril-
glad
os. bes.
po trebuhu prisl. dol. kr.
S
a> G
>cn
M
03
M
praznem
pril.
182.	vaja. Razčlenite po zgornjem zgledu tele stavke: 1. Lenoba je vsega hudega mati^^f Vsaka lisica svoj rep hvali. 3. Pridna gospodinja mora za pero čez plot skočiti. X. Lastna hvala se po blatu valja. 5. Molčeč pes rad popade. 6. Radi ene same muhe si pajek ne veže mreže. 7. Lačna vrana se ne meni za strašilo. 8. Ena lastovica ne stori poletja. 9. Iz prazne lupine ne moreš izkljuvati jedra. yf. Stare vrane ne pobirajo črvov blizu brane. 11. Dostikrat v malem zamuda naredi veliko truda. 12. Marsikatera bukev da toporišče k svojemu koncu. JŠ. Najlepše češnje zore na koncu vej. 14. Jabolko ne pade daleč od drevesa. J& Po povoženi cesti ne raste trava. 16. Čuvaj bele denarje za črne dneve! 17. Potrpljenje železne duri prebije.
Čedne knjige so najzvestejše znanke mladih ljudi. Učenost brez čednosti je cvet brez sadja. ^fTPridni najde za vsakim grmom petico. 21. Lakomnik bi prodal rodnega brata. 22. Bolezen gre z vozom v človeka, iz človeka po niti. Visoko nosi glavo prazen klas; prazen sod ima velik glas.
183.	vaja. Razčlenite po navedenem zgledu (II.) naslednje stavke: a) po stavčnih členih, b) po besednih vrstah!
Petelinček in Zvitorepka. Petelinček Peter je že v zgodnji mladosti zapustil varno okrilje svoje skrbne matere Grahorke. Nemila usoda ga je zanesla z varnega dvorišča vaškega župana v preperelo kolibo starega drvarja. V tej samoti je bil mlademu Petru edini tovariš maček Krnjav. Nekega dne je Krnjav po stari navadi nesel kosilo drvarju v gozd. Medtem se je priplazila lisica Zvitorepka iz gošče. Hinavka je s sladkimi besedami izvabila neizkušenega petelinčka iz koče. Maček Krnjav ni slišal milih klicev Petrčkovih. Zvitorepka je odkrivopetila s petelinčkom pod brezico sredi dobrave ter ga je obrala do belih kosti.
II.
Petelinček Peter
r 3e že
v -j zgodnji mladosti-- zapustil varno okrilje svoje ) skrbne j matere >> Grahorke
Stavčni členi pril. os. bes. pov. prisl. d. č.
pril. prisl. d. č. pov. pril. predm.
pril.
pril. pril.
m. sp., im., edn.
Besedne vrste
sam., obč. im. | sam., last. im. | pom. gl., 3. os., edn. prisl. č. predi. 5. prid., I. stop. sam., pojm. im dov. gl., preh., opis. del. pret. č prid., I. stop.
ž. sp., mest., edn.
sam., pojm. im. svoj. zaim. prid., I. stop. sam., obč. im. sam., last. im., ž. sp., rod., edn.
sr. sp., tož., edn. ž. sp., rod., edn.
3. Zloženi stavek
1.	Pitje in kajenje ti krati življenje. Kralja, siromaka smrt enako čaka.
2.	a) Stoječa voda se usmradi, rjava kosa ne kosi. Po ravnem polju cesta gre ter s ceste vidi se okrog snežnik in brdo, gozd in log.
b) Sanje so laž, a Bog je resnica. Na volka križe, lisico rede.
c) Ne mučite živali; zakaj tudi one čutijo bolečine. Počakaj, saj ne gori voda!
č) Krt je koristen; zategadelj ga ne smemo preganjati. 3. Kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje. (Ošabnež prazno glavo oznanjuje.) Ko stari govore, otroci naj molče. (Med govorjenjem starih otroci naj molče.)
Poiščite v gornjih stavkih povedke! Kateri izmed teh stavkov so prosti, kateri zloženi? Kako doženemo, koliko stavkov je zloženih v celoto? (Kolikor povedkov, toliko stavkov!) Kaj navadno veže poedine stavke v zloženem stavku? (Vezniki.) Kaj jih loči? (Ločila.)
V kakem razmerju so poedini stavki v zgornjih zloženih stavkih v primerih ^pod 2.? Ali izraža vsak stavek zase samostojno misel? Kako pa v primeru pod 3.? Kateri izmed obeh združenih stavkov je samostojen (glaven)? Od kod dobiva odvisni (podrejeni) stavek smiselno dopolnitev?
1.	V vsakem prostem stavku je le en povedek (določeni glagol).
2.	Ako združimo več prostih stavkov v eno celoto, dobimo zloženi stavek. Kolikor povedkov (določenih glagolov) ima zloženi stavek, iz toliko stavkov je zložen.
Posamezni stavki v zloženem stavku so lahko med seboj v različnem razmerju:
a)	vezalno razmerje, kjer so posamezni stavki po vsebini sorodni (vezniki: in, ter, tudi...);
b)	protivno razmerje, kjer je vsebina stavkov med seboj v nasprotju (vezniki: toda, a, vendar...);
c)	vzročno razmerje, kjer utemeljuje drugi stavek veljavnost prvega (vezniki: kajti, zakaj, saj, sicer, namreč ...);
6) sklepalno razmerje, kjer se v drugem stavku pove posledica, ki izvira iz prejšnjega stavka (vezniki: zato, torej, tedaj, zategadelj...).
3.	V zloženih stavkih so le posamezni stavki samostojni (glavni); drugi pa so tetm podrejeni. Po teh odvisnih (podrejenih) stav-k i h lahko vprašujemo z besedami nadrejenega (glavnega) stavka tako, kakor po kakem stavkovem členu v prostem stavku.
Zveza samih glavnih stavkov se imenuje priredje -(zgornji stavki pod št. 2, a—č!), zveza glavnih (nadrejenih) in odvisnih (podrejenih) stavkov pa^podredje (stavka pod št. 3!).
184. vaja. Razločujte v berilih: a) proste in zložene stavke, b) v kakšnem razmerju med seboj (prirejeni, podrejeni) so posamezni stavki v zloženih stavkih!
Josip Brinar / Slovenska vadnica — 6
a) Priredje
1. Vezalno priredje
Zima je pritisnila in burja je zavijala. Zvitorepka je prišla pred jazbino ter poprosila za streho. Sivec zagode p a se raz-korači na pragu. »Za dva ni niti prostora, niti si ne želim druščine.« »Saj bom lepo mirna, vrh tega se tiho zvijem v kotič.« Jazbec se da preprositi in naposled vzame rjavko pod streho.
Po koliko stavkov je zloženo v celoto? Kakšna sta oba stavka? (Glavna.) V kakšnem razmerju sta si po vsebini? (Sorodna ali enaka.) S katerimi besedicami sta zvezana? — Pred katerimi vezniki ne stoji vejica? (in, ter, pa = in.) Kaj moramo postaviti, ako izpustimo te veznike?
Priredje, v katerem so posamezni stavki po vsebini sorodni ali enaki, imenujemo vezalno priredje.
Stavke vežejo vezalni vezniki (in, ter, pa, tudi, potem, nato, na-poeled, zlasti, vrh tega; ne le-ampak tudi, niti-niti, kakor-tako) in prislovi (včasih-veasih, zdaj-zdaj).
Preid vezniki i n, t e r, pa (= in) ne stoji vejica; n. pr. Hej, vzamem veslo v roke p a veslam naprej.
185.	vaja. Zvežite naslednje proste stavke s primernimi prirednimi vezniki v vezalna. priredja in vstavite ločila, kjer so potrebna!
Na bregu stojim — v morje strmim. Tolažba moja Bog je sam — upanje le vanj imam. Krpan brž prime kobilico in tovor 2. njo — jo prenese v stran. V vinu utone mnoga mušica — človek (utone): stara resnica. Misli poprej — govori; dvakrat premisli, enkrat stori! Najprej vzame človek en požirek — spet en požirek — vzame požirek človeka! Lažnivcu nikdo ne verjame — so lažniva usta tudi Bogu v zameri.
186.	vaja. Združite naslednje proste stavke s pomočjo sestavljenih veznikov v vezalna priredja!
Mraz me trese. Vročina me kuha (zdaj — zdaj). — Slast srce napaja. Jok ga pelini (včasih — včasih). — Bodi med. Bodi jed (strup) (niti — niti)! — Smrt pokosi starost. Ona postreli
mladino (ne le — ampak tudi). — Žganje je zdravju škodljivo. Ono ubija dušo (ni samo — marveč tudi). — Netopir je ptiču podoben. On nas spominja tudi na miš (nekoliko — nekoliko).
2.	Protivno priredje
187.	vaja. Združite naslednje proste stavke s primernimi protivnimi vezniki [a, ali, pa, toda, le, samo (le da, samo da), vendar (vendarle); ne — ampak (marveč, temveč), ali — ali] v protivna priredja in vstavite potrebna ločila!
Žetev je velika. Delavcev je malo (a). — Odprta noč in dan so groba vrata. Dneva ne pove nobena prafka (al'). — Pod trto bivam zdaj v deželi rajskomili. Srce gor mi sili nazaj v planinski raj (pa). — Lisica se dlake izlevi. Zvijač se ne iznebi (toda). — Vse nas zapusti v smrti. Dobra dela nas spremljajo pred Vse-sodnika (samo). — Vse na svetu se stara. Narod vedno živi (le).
—	Krokar je zelo podoben vrani. Krokar je večji in čisto črn (samo da). Laž nima rok. Ona človeku upanje razdere (vendar).
—	Ne posnemaj pri učenju raka. Čebela naj ti bo zgled (ne — ampak)!
Določite nasprotje v vsebini posameznih stavkov v zgornjih primerih!
188.	vaja. Katere veznike lahko dodamo v tehle pro-tivnih priredjih?
Prst mu moli, roko želi. Na med se muhe love, na sladke besede ljudje. Tudi jaz sem pela mlada deklica, zdaj sem tiha, vela stara mamica. Drugim braniš proso, svoje puščaš vrabcem. V premislekih bodi podoben polžu, v dejanju ptici! Smrt stare pokosi, mlade postreli. Ne hčere ne sina po meni ne bo, dovolj je spomina: me pesmi pojo.
3.	Vzročno priredje
189.	vaja. Združite naslednje stavke s pomočjo prired-n i h vzročnih veznikov (kajti, zakaj, saj, sicer, namreč, drugače) v vzročna priredja ter vstavite primerna ločila (navadno podpičje)!
Mož pametnik samo za žejo pije. Čez mero vina pamet ti ubije (kajti). — Čujte in molite! Vrag hodi ko rjoveč lev okoli (zakaj). — Ne plaši se znoja, ne straši se boja! Moško dejanje
okrepčuje moža (saj). — Z velikimi gospodi ni dobro češenj zobati. Siromaku ostanejo navadno le peclji (namreč). — Brž ubogaj! Šiba bo pela (sicer). — Poboljšaj se! Iz tebe ne bo nič prida (drugače).
Kako se vprašamo v zgornjih primerih po drugem stavku v priredju? (Zakaj?) — Pomnite: Drugi stavek utemeljuje veljavnost prvega (navaja vzrok).
190.	vaja. Katere veznike lahko dodamo v tehle vzročnih priredjih?
Najgorja svetovalka je jeza; v pogubo človeka ščuje in dreza. Boj se hudega jezika; huje nego gad on pika! Mladost je norost; čez jarek skače, kjer je most. Krokar kroka, slavec poje; vsaka božja stvar po svoje (živi). Pusti delo in počivaj, zlati čas je preč!
4. Sklepalno priredje
191.	vaja. Tvorite sklepalna priredja s pomočjo prirednih sklepalnih veznikov (zato, zatorej, tedaj, zaradi tega, zategadelj):
Krpan je bil močan in silen človek. Nikogar se ni bal (zato). — Slaba tovarišija izpridi dobro zadržanje. Ne zahajaj med slabe tovariše (torej)! — Tega človeka ne poboljšaš. Kaj bi prazne besede razdiral (torej). — Na Fruški gori je obilo samostanov. Fruško goro imenujejo srbsko Sveto goro (zaradi tega). — ■EJeter I. Karadjordjevic je osvobodil Jugoslovane. Dobil je priimek Osvoboditelj (zategadelj).
Kaj izraža drugi stavek v gornjih primerih? (Sklep ali posledico iz prvega.)
b) Podredje
1. Pravični se tudi živali usmili. Kdor je pravičen, se tudi živali usmili. 2. Priden učenec rad izvršuje naloge. Učenec, ki je priden, rad izvršuje naloge. 3. Neubog-ljivca tepe nadloga. Kdor ne uboga, ga tepe nadloga. 4. Vinski trs dobro uspeva na prisojnih bregovih. Vinski trs rad uspeva, kjer so prisojni bregovi.
Vprašujte se po razprto tiskanih stavkih, kakor se vprašujemo po stavčnih členih v prostem stavku! Določite glavne in odvisne stavke!
Katere besede vežejo v navedenih zloženih stavkih posamezne stavke med seboj? (Vezniki — oziralni in vprašalni zaimki.) Kako imenujemo veznike, ki vežejo podredne (odvisne) stavke z glavnimi?
Ako kak člen prostega stavka izrazimo s posebnim stavkom, nastane odvisen stavek.
Po odvisnih stavkih vprašujemo z besedami glavnega stavka prav tako kakor po stavčnih členih prostega stavka. Odvisni stavki so torej: 1. oseb-kovi, 2. prilastkovi, 3. predmetni, 4. prislovni
Odvisni stavki so glavnim (neodvisnim) stavkom podrejeni. Zvezo glavnih in odvisnih stavkov imenujemo podredje.
Odvisnike vežejo z glavnimi stavki: 1. podredni vezniki (kjer, ko, če, da...), 2. oziralni zaimki (ki, kateri, kdor...) ali 3. vprašalni zaimki (kdo, kaj, koliko...).
Odvisnike, ki jih vežejo oziralni zaimki z glavnimi stavki, imenujemo oziralne stavke.
•Po redu, v katerem se vrste z glavnimi stavki, so odvisniki: 1. spred-n j i stavki (Ko stari govore, otroci naj molčč.); 2. zadnji stavki (PrijAno se na slam'ci spi, če vest človeka ne teži.); 3. srednji stavki (Tam, kjer glad mori lenuha, najde pridni dosti kruha.)
Med glavne in odvisne stavke postavljamo vejico.
192.	vaja. Napišite (povejte) po tri podredja, v katerih bodo vezali odvisnik z glavnim stavkom: a) podredni vezniki, b) oziralni zaimki, c) vprašalni zaimki!
193.	vaja. Tvorite (poiščite v berilih) po tri podredja, v katerih bo odvisnik: 1. sprednji, 2. zadnji, 3. srednji (vgozdeni) stavek! (Pozor na vejice!) — N. pr. 1. Kdor mlad vino pije, olje na ogenj lije. 2. Pijanec se spreobrne, kadar se v jamo zvrne. 3. Dela, ki ga danes lahko storiš, ne odlagaj na jutri!
1. Osebkov odvisnik
1. Izbirljivec dobi izbirek. 2. Kdor izbira, dobi izbirek. dobi	dobiizbirek
o
T)
izbirljivec os. bes.
kdor izbira
os. odvisnik
Koliko stavkov je v prvem primeru? Koliko v drugem? Kateri je glavni stavek v drugem primeru? Vprašajte: a) v prostem stavku s p o v e d k o m po osebkovi besedi, b) v zloženem stavku z glavnim stavkom po odvisniku! (Kdo ali kaj?) Kateri stavčni člen smo spremenili v odvisnik? Kako ga zategadelj imenujemo?
194.	vaja. Tvorite podredja tako, da nadomestite oseb-kovo besedo v naslednjih prostih stavkih z osebkovim odvisnim stavkom!
Lenuh sam sebi čas krade. Dobro se samo hvali. Resnicoljubni ne maši resnici ušes. Gibanje zemlje okoli sonca ni še človeštvu dolgo znano. Ali ti je jasen postanek dežja in toče? Mačji rod rad miši lovi. Postopač ni vreden neslanega kropa. — N. pr. Kdor je len, sam sebi čas krade.
195.	vaja. Poiščite v naslednjih podredjih: a) osebkove odvisnike, b) besedne vrste, ki vežejo odvisnike z glavnimi stavki!
Kogar kača piči, se boji zvite vrvi. Kdor za smolo prime, se osmoli. Za časa začne žgati, kar kopriva če postati. Ni gotovo, ali je naše sonce res zvezda stalnica. Kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje. Da Bog za nas skrbi, to nas tolaži vse žive dni. Cesar oko ne zagleda, to srcu ne preseda. Hudodelec je, kdor svojih staršev ne spoštuje. Najbolje se pogaja, kar je iz domačega kraja. Kdor veliko govori, veliko ve, ali veliko laže.
2. Prilastkov odvisnik 1. Prisiljena pokora le malo velja.
prisiljena pril.
2. Pokora, ki je prisiljena, le malo velja.
ki je prisiljena pril. odvisnik
Kateri stavčni člen prostega stavka smo izpremenili v odvisnik? Kako se vprašamo po tem odvisniku? Preberite glavni stavek in ugotovite, kam je odvisnik vgozden! Kaj loči odvisnik od glavnega stavka? (Tukaj dve vejici.) Katera besedna vrsta ga veže z glavnim stavkom? (Ozir. zaimek ki.)
196.	vaja. Vprašujte se s primernimi vprašalnicami (kakšen? kateri? koliko?) po p r i 1 a s t k o v i h odvisnikih v naslednjem sestavku!
Mavrica. Piš, ki je pripogibal drevesa, je spet ponehal. Trava in drugo rastlinje, ki je bilo vbito v tla, se polagoma vzbuja in vstaja. Po potih še vedno teko hudourniki, ki so nastali ob tolikem nalivu. Sonce, katero se je že nagnilo k zapadu, je spet razsvetlilo z mrklimi žarki rosne kapljice. In glej, ondi na jutranjem obzorju sedmero-barven oblok, ki se razpr ostira na nebesnem stropu od hriba do hriba. To je mavrica ali božji stolec, kamor seda Večni sodnik, kakor si ga preprosto ljudstvo slika.
197.	vaja. Poiščite prilastkove odvisnike v naslednjih podredjih!
Ne spravljajte si na zemlji zakladov, ki jih rja in molj konča! Dela, ki ga moreš danes storiti, ne odlagaj na jutri! Slomšku gre velika zasluga, da je povzdignil narodno šolstvo. Kdo bi mogel rešiti vprašanje, ali je pero ali plug izomikal svet? Pes, ki nič ne laja, globoko zobe zasaja. Vse zlato, kar ga je na svetu, ne odtehta zlatega srca materinega. Pomnik postavimo mu tak, da slednji skuša biti mu enak! Muha, ki prileti, huje piči. 0 Vrba, srečna, draga vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta! Zvesto srce in delavno ročico za doto, ki je nima mil'jonarka, bi bil dobil z izvoljeno devico. Zraven si take zdravice pojemo, da ni nesrečen, kdor v grobu leži. Ena se tebi je želja spolnila, v zemlji domači da truplo leži.
3. Predmetni odvisnik
1. Govori resnico! — 2. Govori, kar je res!
resnico
predm.
kar je res
predm. odvisnik
Določite glavni stavek v 2. primeru! Kateri stavčni člen prostega stavka smo izpremenili v odvisnik? Kako se vprašujemo po predmetnem odvisniku? Kaj veže in kaj loči glavni stavek in odvisnik?
198.	vaja. Poiščite v naslednjih podredjih s primernimi vprašanji (koga ali česa? komu ali čemu? koga ali kaj?) predmetne odvisnike ter ugotovite besedne vrste, ki vežejo odvisnike z nadrejenimi glavnimi stavki!
Človek kaže v mladosti, kaj bo v starosti. Bog že ve, kateri kozi rog odbije. Kdor ni dalje prišel ko do korita, temu je vsaka mlaka morje. Greh stori, da človek na Boga pozabi. Kogar Bog ljubi, tega kaznuje. Varuj se tistih, ki se ti prilizujejo! Kdor predolgo leži, ga rada glava boli. Komur gozd prijazen je, neznana mu bojazen je. Prevzetnost in napuh ne vesta, kako se služi kruh.
199.	vaja. Izpremenite predmete tehle stavkov v predmetne odvisnike!
Smrt ozdravi bolečine. Zgodaj vstajajoče mu kruha ostaja. Naj čuje zemlja in nebo pesem pobratimov! Vera nas uči o minljivosti vsega posvetnega. Naj ne ve levica za delo desnice. V malem zvestemu se da veliko v pest. — N. pr. Smrt ozdravi, kar nas boli.
200.	vaja. Tvorite (poiščite v berilih) po pet podredij s predmetnimi odvisniki:
a)	v katerih bo odvisnik vprašalni stavek (pozor na ločila, ki se ravnajo po glavnem stavku), n. pr. Rože poljske, dejte razodeti, kaj sirote delamo na sveti! — Napačno: —, kaj da sirote delamo na sveti?
b)	v katerih bo želelni naklon brez veznika »da« po glagolih: ukazati, veleti, zahtevati, prositi, opominjati, naročiti itd. N. pr. Domovina je ukazala, (da) naj gremo zanjo v boj.
Premi govor
Učitelj zapove: »Učenci, poslušajte!« Kristus uči: »Ljubite svojega bližnjega!«
Odvisni govor
Učitelj zapove, n a j učenci
poslušajo. Kristus uči, da naj ljubimo svojega bližnjega.
v
89
Kako se razlikuje premi (dobesedni) govor od odvisnega? (Velelni naklon izpremenimo v določnik; namesto 2. glagolske osebe postavimo 3. osebo.) Ugotovite spremembe pri ločilih: a) med obema stavkoma, b) na koncu podredja! Kateri veznik smo uporabili v odvisniku?
Govor kake druge osebe navedemo lahko premo (dobesedno), t. j. tako, kakor je kdo govoril, ali pa v odvisni obliki predmetnega stavka.
Premi stavek je sicer sam zase neodvisen (glavni) stavek, v miselni zvezi z napovednim stavkom pa predmetni odvisnik.
V odvisnem govoru spreminjamo prvo ali drugo osebo (premega govora) v tretjo oeebo in zvežemo predmetni odvisnik z napovednim stavkom z veznikom »da«.
Dobesedni govor označujemo navadno z narekovajem (»«) ter postavimo predenj tudi še dvopičje, ako stoji napovedni stavek pred premim.
201.	vaja. Izpremenite premi govor v predmetne odvisnike! Kristus uči: »Ljubite svojega bližnjega!« Gregorčič nas
bodri: »Odprto srce in odprte roke imej za trpečega brata!« Kmetje tečejo pred tabor, prosijo tam viteza: »Če končaš nam plodno polje, nas boš ranil do srca!« Prešeren toži: »Kdo ve kragulja odgnati, ki kljuje srce od zore do mraka, od mraka do dne?«
202.	vaja. Postavite napovedni stavek: a) za premi govor, b) med premi govor ter pazite na ločila!
Stritar uči: »Ne samo do praga, ven čez prag nesnaga!« Pregovor pravi: »Kdor hoče visoko priti, mora trden v glavi biti!« — Peter poprosi skopuljo: »Prosim te za kak božji dar.« Starka zagodrnja: »Hm, božji dar, kje ga bom pa vzela?« Peter povpraša: »Kaj, tudi koščka kruha nimaš?« Staruha zarenči: »Tudi kruha nimam; saj veste, da bolezen vse požre!« Svetnik vpraša nato: »Glej, kaj pa imaš v tej nogavici?« Skopulja se izvije: »Ej, to so same luskine.« Peter pa ji reče: »Same luskine? Bog ti jih blagoslovi!« — N. pr. »Ne samo do praga, ven čez prag nesnaga!« uči Stritar. »Ne samo do praga,« uči Stritar, »ven čez prag nesnaga!«
4. Prislovni odvisniki
1.	Kjer laž kosi, tam ne večerja. Goved se pase, koder trava rase.
2.	Kadar stari govore, otroci naj molče. Ne prodajaj kože, dokler medved v brlogu tiči!
3.	a) Zajec vara zasledovalce s tem, da dela pred svojim ložem »zanke«. Kakor se p o s o j u j e, tako se vra-čuje. b) Nič na svetu ni tako skrito, da ne bi s časom postalo očit o. c) Vol je vol, četudi mu roge o d b i j e š.
4.	a) Med se liže, ker je sladek, b) Ali si zato pri hiši, da bi ptice nam moril? c) Ako bi ljudje ne mrli, bi že davno svet podrli.
Vprašujte se po zgornjih razprto tiskanih odvisnikih! Določite, katere stavčne člene nadomeščajo? Po katerem stavčnem členu ali odvisniku se vprašujemo? kje? kdaj? itd.
Prislovni odvisniki, ki nadomeščajo prislovna določila glavnega stavka, so naslednji:
1.	Krajevni odvisniki (na vprašanje: kje? kod? od kod? kam?).
2.	Časovni odvisniki (na vprašanje: kdaj? kako dolgo? odklej? doklej?).
3.	Načinovni odvisniki (na vprašanje: kako? koliko? kljub čemu?), ki so:
a)	pravi načinovni odvisniki, izražajoč način, kako se glavno dejanje vrši, ali pa pojasnjujoč glavni stavek s kako primero ;
b)	posledični odvisniki, naznanjujoč posledico glavnega stavka;
c)	dopustni odvisniki, dopuščajoč to, kar je glavnemu stavku v nasprotju.
4.	Vzročni odvisniki (na vprašanja: zakaj? čemu? s [pod] katerim pogojem?), ki so:
a)	pravi vzročni odvisniki, izražajoč vzrok dejanja v glavnem stavku;
b)	namerni odvisniki, naznanjajoč namero (namen) dejanja v glavnem stavku;
c)	pogojni odvisniki, obsegajoč pogoj, s katerim se dejanje v glavnem stavku vrši.
Krajevni odvisnik
203. vaja. Tvorite iz tehle prostih stavkov podredja s krajevnimi odvisniki, poslužujoč se krajevnih veznikov (oziral-nih prislovov): kjer (kjer koli), koder (koder koli), kamor (kamor koli), od koder, do koder!
Vsaka ptica rada leti tja. Ptica se je izvalila. — Ni tožnika. Ni sodnika. — Sonce teče. Kruh se peče. — Oko se ozre. Povsod se ti nov svet odpre. — Pridne mačke ni v hiši. Dobro se imajo miši. — Glad mori lenuha. Pridni najde dosti kruha. — Na Krasu so hojam vse veje prihuljene na severni strani. Burja prihaja s severa. — Pozdravljeno bodi, Sorško polje. Moji očaci v grobih leže; zibel je moja stala nekdaj; rojstna stoji še hiša mi zdaj.
Vprašajte se po zgornjih krajevnih odvisnikih! (kje? kod? od kod? kam?)
Časovni odvisnik
204.	vaja. Vstavite v naslednjih podredjih namesto črtic primerne časovne veznike (kadar, ko, dokler, kar, odkar, preden, prej ko):
— prosi, zlata usta nosi; — pa vrača, hrbet obrača. — lonec se zdrobi, se jeza ohladi. Delaj pokoro, — je še čas! — zarja z modre nam višave zvezda naznanja milijon, naznanjaš ti Zemljanom: ave Marija. — z drevesa odleti, v rdečem kljunu zeleni mu oljkova mladika. Oljkove mladike te mir bodo in blagost rodile, — hiše, vrte in polje blagoslavljaje pokrope. — se v gori utrga plaz, kdo mu li zastavi gaz? O kosa, zvoni zeleni travi k pogrebu, — se bliska biserna rosa, — ne peče sonce na nebu!
Vprašujte se po časovnih odvisnikih: kdaj? kako dolgo? odklej? doklej?
Načinovni odvisniki
a) Pravi načinovni odvisnik
205.	vaja. Poiščite (z vpraš. kako?) v naslednjih podredjih prave načinovne odvisnike in ugotovite (podčrtajte) veznike, ki jih vežejo z glavnimi stavki!
Burja je osobito na »zbrisih« tako silovita, da prevrača težke vozove. Zapravljivec živi, ne da bi pomislil na konec. Sonce pripeka, da zevajo živali in ljudje. Zvitorepka je speljala Lakotnika na led s tem, da mu je obljubila tolstih ogorjev. Pravi junak gre v smrt, ne da bi trepetal. Nikoli ne grem mimo križa, da se ne bi odkril. Kdor molči, ne da bi črhnil besedo, stoterim odgovori.
Napačno: Zapravljivec živi, brez da bi pomislil na konec.
206.	vaja. Vstavite v tehle podredjih primerjalne načinovne veznike (kakor, ko [kot], nego, kolikor — toliko, kakor — tako, čim — tem)!
Nič ni lepšega, — je strah božji. Lepše, — srebro in zlato se sveti, sije modrost. — se drugim posojuje, — se vedno nam vračuje. — ima, več naj da. — više kdo stoji, — niže mora pasti. — pozdravljaš, — ti odzdravljajo. — si je postlal, — bo ležal. Leže mrličev trope, — ob ajde žetvi ali pšenice po njivah tam leže snopovja kope.
Razločujte: 1. Prosti stavek: Človek se med ljudmi obrusi kakor kamen po svetu (= prisl. določilo nač.). 2. Podredje: Človek se med ljudmi obrusi, kakor se obrusi kamen po svetu (= prislov, odvisnik).
b) Posledični odvisnik
207.	vaja. Določite v tehle podredjih posledične (načinovne) odvisnike ter ugotovite a) podredne veznike v odvisnikih, b) kazalne prislove, ki stoje (ali jih moremo v mislih dodati) v glavnih stavkih!
Zaškrtne podkev, zapraši (tako), da pesek in ogenj se kadi. Nobena zver ni tako dobra, da ne bi bila včasih tudi zla. Dober govornik govori glasno in tako razločno, da ga vsak poslušalec lahko razume. Slomšek je tako lepo govoril, da bi ga bil ves dan poslušal. Paša stopa ob potoci, grmeč boben nosi v roci, jezen trdo vanj teleba, da razlega se do neba. Bilo je mrzlo, da je drevje pokalo.
c) Dopustni odvisnik
208.	vaja. Združujte naslednje proste stavke v podredja z dopustnim (načinovnim) odvisnikom, uporabljajoč veznike: dasi, dasitudi, četudi, čeprav!
Sad prepovedan mika. Sad je lesnika. — Brata sva si. Mošnji si nista sestri. — Obraz svetnika ni; svetnice slika ni. Podoba ta je meni sveta, časti jo moja duša vneta. — Sv. Jakob žito zori. Sonce se kuja. — Siromak se peha ko črna živina. Ne izkoplje se iz dolgov. — Kit ni riba. On živi le v vodi. — Mala
je ptica prepelica. Ona upeha konja in junaka. — (Naj) je vrag vaš zvitejši od Frankov; — je ljučji od Arpadov ljutih; — pri-dere od večerne strani; — od juga toplega privre je, — od koder sonce zlato vstaja: vse orožje eno vam premaga, bratovska je sloga to orožje. — N. pr. Sad prepovedan mika, četudi je lesnika.
Postavite, kjer le mogoče, v glavni stavek: vendar, toda.
Vzročni odvisniki a) Pravi vzročni odvisnik
209.	vaja. Poiščite v naslednjih podredjih prave vzročne odvisnike (na vpr. zakaj?) ter ugotovite veznike!
Pregrinja s črnim krilom se višava, ker sonce proti večerni zemlji plava. Ptice selivke zapuščajo v jeseni naše kraje, ker jim manjka hrane. Bog vam daj zdravje, ker ste mi dobro storili! Ko (= ker) niso meč, sekira in lopata jih mogle, lakota nepremagljiva preti odpreti grada trdna vrata. Ne taji, ker dobro vem, da si kriv! Vsa voda naenkrat izgine s Krasa, da žejo trpe, ker so jedli meso!
210.	vaja. Izpremenite v naslednjih vzročnih priredjih glavne stavke, ki navajajo vzrok veljavnosti drugega stavka, v vzročne odvisnike!
Ljubite Gospoda in poslušajte ga; zakaj vaše življenje je on in podaljšek vaših dni. Na luni ni živih bitij, kajti ona nima ne vode ne zraka. Junaška srbska vojska se je morala prebiti prek Albanije; zakaj od severa so pritiskali Nemci in Avstrijci, od jugovzhoda pa Bolgari. Naj ne bo prepira med nama in najinimi pastirji; saj sva si brata! Volk Lakotnik in lisica Zvitorepka, dasi sorodnika, sta si huda sovražnika; »saj žlahta je raztrgana plahta«. Ne igrajte se z ognjem; zakaj otroci so povzročili že marsikak požar.
N. pr. Ljubite Gospoda in poslušajte ga, ker je vaše življenje in podaljšek vaših dni! (Pozor na besedni red v odvisniku!)
Kateri veznik rabimo v priredju v vzročnem glavnem stavku? (k a j t i). Kateri veznik pa v podredju za vzročni odvisnik? (ker).
b)	Namerni odvisnik
211.	vaja. Dostavite temle glavnim stavkom manjkajoče namerne odvisnike (na vprašanje: čemu?)! Čebela zbira med poleti, da —. Vinsko trto škrope z galico, da —. Človek je zato na svetu, da —. Jemo zato, da (živeti); a ne živimo zato, da (jesti). Da (pozabiti reve in teže), na posteljo starček se vleže. Caplja ima dolg kljun in vrat, da —. Vaščani se zbirajo ob nedeljah pod lipo, da —.
212.	vaja. Postavite namesto namenilnika namerni odvisnik! Pojdiva si konja izbirat! Kos hodi na vodotoč si žejo gasit. Ptičica priletava na okence tolažit in kratkočasit jetnika; v narodni pesmi pride klicat kralja Matjaža, naj se pripravi na vojsko; pozneje mu pride na bojišče oznanjat, naj hiti domov, ker so mu Turki uplenili kraljico Alenčico. — N. pr. Pojdiva, da si konja izbereva!
Kateri veznik uporabljamo v namernih odvisnikih?
c)	Pogojni odvisnik
213.	vaja. Dodajte v naslednjih podredjih pogojnim odvisnikom primerne veznike (če, ako, ko, da, li)!
Ni ga več moža besede, — bi ga z lučjo iskal. — ne teče, kaplja. — želiš učenosti, pojdi v mesta med učene ljudi; — pa želiš prave sreče, ostani v domovini! — te jedro mika, zgrizi lupino! — ga zemlja k sebi ne vleče, še krila bi mu zrastla. — bi Bog vse licemerce v pekel pahnil, takoj zaduše ogenj. Hočeš — Boga iz srca prositi, temu je mesto povsod. Jezik mi prirasti na nebo, — te, slovenska govorica, kdaj pred svetom zatajim plašno!
Vprašujte se po pogojnih odvisnikih! (S katerim pogojem?)
Stavkova določila v veljavi odvisnikov
1. a) V razoru grede (= ko gre v razoru), naj se sveti lemež! Mladenek cveten zbor, slavilno pesem prepe-vaje (= tako, da je prepeval...), srebrne strune prebira j e privre čez prag na beli dvor. Drevesa otresajo tisoč in
tisoč kapelj, lesketaj o čih se (= ki se lesketajo) po zeleni njihovi obleki.
b) Prišedši do svoje hoste (= ko je prišel...), začuje iz teme: Joj, kam bi del? Kdor te zidal je, se spoti vši (= ko se je spotil), te podrl je, kri prelivši (= ko je kri prelil).
Katere odvisne stavke nadomeščajo zgoraj označene (razprto tiskane) besedne skupine? V kakšnem naklonu stoje glagoli? Kaj se je zgodilo z vezniki (zaimki, pomožnimi glagoli)?
Namesto popolnih odvisnikov rabimo včasih stavkova določila v veljavi odvisnikov.
Skrajšani odvisniki odgovarjajo istim vprašanjem kakor popolni odvisniki. Izražamo jih pa z d al e žn i k i a) sedanjega časa na -č, -e, b) preteklega časa na -(v)ši.
V skrajšanih odvisnikih izpuščarrio podredne veznike (zaimke, pomožne glagole).
Skrajšane odvisnike navadno ločimo (kakor popolne odvisnike) z vejico od glavnih (nadrejenih) stavkov.
214. vaja. Skrajšajte odvisne stavke z deležniki sedanjega časa na -č ali -e (kjer je dejanje glavnega in odvisnega stavka istočasno), in z deležnikom pret. časa na -(v)ši (če je dejanje odvisnega stavka že minilo)!
Pod nebom se ziblje škrjanček, ki žvrgoli slavospev Stvarniku. Ko je usodne besede izgovoril, je starček izginil. Metulji nabirajo slaščic (tako), da letajo od cveta do cveta. Ko greš mimo bezga, se mu odkrij! Ko si dospel na vrh gore, se ti odpre diven razgled. Usliši glase (onih), ki k Tebi vpijo! Turki so po deželi razsajali (s tem), da so sežigali, česar se je iskra lotila. Al' te huda je razrila burja, ko je (bila) usula točo iz nebes širokih, ko je oplaknila glave gor zelenih, ko je izplaknila zlato-pesko glino? — N. pr. Pod nebom se ziblje škrjanček, žvrgo-leč... Izgovori vši usodne besede, je starček izginil.
Pregled o stavku
Stavek
i--
prosti
-1
zloženi
podredje
1.	osebek	1.	osebkov odvisnik
2.	povedek	2.	prilastkov „
3.	prilastek	3.	predmetni „
4.	predmet	4.	prislovni „
5.	prislovno določilo		
	a) kraja		a) kraja
	b) časa		b) časa
	c) načina		c) načina
			pravi načinovni
			posledični
			dopustni
	c) vzroka		č) vzroka
			pravi vzročni
			namerni
			pogojni
priredje
1.	vezalno
2.	protivno
3.	vzročno
4.	sklepalno
4. Množno zloženi stavek
1.	Na bregu stojim in v morje strmim; pod mano srdito valovje rohni ob kamnito bregovje; do neba praši se megleni dim, v obraz mi brizgajo pene od skalne stene.
2.	Pomladansko sonce pripeka in pregreva mravljišče na kraju smrekovega gozda, od koder je sneg izvečine že zbežal pred sončnimi žarki; in vendar je mravljišče še mrtvo, kakor bi bila kuga pomorila njegove prebivalce.
3.	Pozno na jesen, ko odlete ljube ptice, vse najboljše pevke, že davno od nas; ko stoje po rjavih pašnikih zapuščena igrališča, kjer so pastirji pekli krompir in bili svinjko pri čredah; ko pari bridka slana poslednje blede cvetlice brez duha
in severna burja rezno brije po mrkli ledini: tedaj se še enkrat prijazno razvija nežno zelenje po njivah, češ, da nam polje še zadnjikrat pokaže svoje nadepolno obličje, preden se skoraj potem za dalje časa zagrne v beli plašč.
Določite: Po koliko stavkov je zgoraj združenih v eno celoto? Kakšno je medsebojno razmerje posameznih stavkov? Kateri vezniki vežejo in katera ločila ločijo posamezne stavke?
Zvezo stavkov, ki združuje tri ali še več stavkov v eno celoto, imenujemo množno zloženi stavek.
Množno zloženi stavek je lahko sestavljen:
1.	iz samih glavnih stavkov (množno priredje);
2.	iz glavnih stavkov in odvisnikov (množno podredje);
3.	iz glavnih stavkov in odvisnikov, ki so zloženi v posebno umetno skupino (sestav je), sestoječo iz dveh delov (p r o r e k in porek).
Odvisni stavki v m n o ž n e m podredju so:
a)	na enaki stopnji, t. j. vsi odvisniki so le glavnemu stavku podrejeni;
b)	na neenaki stopnji, t. j. glavnemu stavku so podrejeni odvisniki (1. stop.), tem pa so podrejeni zopet drugi odvisniki (2. stop.) itd.
Razčlenitev (analiza) zloženih stavkov (Glej spredaj navedene stavke!)
1.	Na bregu stojim... strmim... rohni... praši se... brizgajo...
A + B+ C+ C + D
2.	... sonce pripeka... pregreva — gozda... je mrtvo
A +	B	> C
od koder je zbežal... bi bila pomorila ... pril	n
Josip Brinar / Slovenska vadnica — 7
3. Pozno na jesen...,-' - tedaj se Se enkrat razvija... A....................A
G-
a
T3 M
ko odlete ... od nas, ko stoje ... igrališča, ko pari..., brije ..., da pokaže ...
č	5	č	č	vi (nam.)
ur p a
cd •o
vse pevke,	kjer pekli ..., kjer bili...,	preden se zagrne ...
(pril)	pril	pril	č
215. vaja. Razčlenjujte po zgornjih zgledih razne stavke iz Čitanke!
5. Besedni red v stavku
1.	Mavrica se imenuje božji stolec. Materina beseda je jasno ogledalo vsakega ljudstva.
2.	a) Potrpljenje železne duri prebije, b) Bogastvo iz odrtije se nenadoma razbije. (Toda: Z žulji pridobljeno premoženje se n e zapravi kar nenadoma.)
3.	Kjer se je ptica izvalila, seje tudi peti učila. Slovencev, bivajočih po Korotanu in na Krasu, s e bomo vedno z ljubeznijo spominjali.
Določite v navedenih stavkih: 1. V kakšnem redu slede stavkovi členi v prostem stavku? 2. Kam postavimo določeni glagol, če je kak drug stavkov člen poudarjen? 3. Kam uvrstimo nenaglašene naslonice v zloženem stavku?
1.	Naravni besedni red v stavku je: osebkova beseda — povedek — povedkovo določilo; pridevniški prilastki stoje pred pojasnjeno besedo, predmeti pa za tisto besedo, kateri so dani v dopolnilo.
2.	Pred povednim glagolom stoji: a) predmet, če je na-glašen; n. pr. Potrpljenje duri prebije; b) prislovno določilo načina (v trdilnih stavkih); n. pr. Kos lepo poje. Toda: Vrabec ne poje lepo.
3.	Naslonice začenjajo stavek navadno le tedaj, če stoje na čelu stavka (stavkovega dela) za odvisnikom (vgozdenim stavkom).
Naslonice so: a) pomožni glagol (sem, ei, je; siva, 6ta; smo, ste so; bom, boš, bo...);
b) krajša oblika osebnih zaimkov (me, te, se, ga; mi,
ti, si...).
216.	vaja. Postavite v tehle stavkih prislovna določila načina in naglašene predmete (v oklepajih) na primerna mesta (pred glagole)!
Kdor potrpi (r a d), si sadi (rož e). Zrelo jabolko odpade (samo). Lepa beseda najde (lepo mesto). Kdor izkaže (dobrote), na svojo srečo maže (kola). Boječ pes laja (huje) nego grize. Tudi ščinkavec najde (korito). Zmaj Vukotin je razsajal (strašno) po Primorju ter celo požiral (ladje in vozove). Kdor na beračiji raztrga (ene čevlje), ne pusti več beraške palice. Vsak po svoje, je dejal tisti, ki je drl (s svedrom kravo). Blago se nabira (po niti), zapravlja (po vrvi). Sonce obseva (medlo) pusto zemljo in'snežna odeja krije (na debelo) polje in travnike. Ob cesti oprezujejo (otožno) sestradane vrane ter se preletavajo (leno) z drevesa do drevesa, vrabci in strnadi, ščinkavci in škrjanci pa prezebajo (nemilo) okoli hiš in brskajo (skrbno) pri zideh, ali se ne bi našla (morebiti) še mrvica hrane.
217.	vaja. Postavite v naslednjih stavkih naslonice (v oklepajih) na pravo mesto! (Pravilni red naslonic: sem ga, si ga, ga je, sva ga, sta ga, smo ga, ste ga, so ga; sem si ga, si si ga...; se mi je, se ti je...; ga bom, ga boš...; se ga bom, se ga boš...)
a)	v prostem stavku takoj za osebkovo besedo (navadno na drugem mestu v stavku): Zastava že razvita (j e) (pesn. svob.). Ogenj in voda ne družita (s e) izlepa. Brdavs bil (j e) velik in silen človek. Ivan Cankar rodil (s e j e) na Vrhniki. Bratje in sestre morajo (s e) ljubiti. Premog nastal (j e) iz organskih tvarin. — Pravilno: Zastava j e že razvita...
b)	tik za kazalnikom v glavnem stavku: Kar se v igri dobi, to v igri (s e) izgubi. Kjer se en križ prikaže, tam (s e) več (jih je) nadejati. Kakor se zlato v ognju spozna, tako pravi prijatelji izkušajo (s e) v nesreči. Kdor le pika in pa stoka, ta služil (si bo) komaj krop. Kogar kača piči, ta boji (se) zvite vrvi. — Pravilno: Kar se v igri dobi, to se v igri izgubi...
c) v odvisniku tik za veznikom (oziralnim zaimkom): Uči se v mladosti, da kesal (se ne boš) v starosti! Ne zabi jezika, ki mati (te ga je) učila! Strma je pot, ki vije (se) v višave. Breme, ki si naprtil (si ga), boš nosil do smrti. Mladeniči so na vasi prepevali, da (bilo je) veselje (j i h) poslušati. Pijanec se izpreobrne, kadar v jamo (s e) zvrne. Pastir piska na piščalko, ki (je) izvil (si jo) iz vrbove veje. — Pravilno: Uči se v mladosti, da s e ne boš kesal...
č) v glavnem stavku t i k (na prvem mestu) za odvisnikom ali vgozdenim stavkom: Dokler lipa cvete, ne manjka (j i) čebel. Da se resnica prav spozna, treba (j e) čuti dva zvona. Kadar se jame bukev razsipavati in ptički vsi pojo, odpravi (s e) tudi gobar na svojo pot. Kdor je len, sčasoma (j e) tudi lesen. Misli, ki odlete, težko (se ti) povrnejo. Podkev, ki jo je junak zgrabil, zdrobila (se mu je) med prsti. Mlad bahač, ki se neče učiti, moral (bo) star berač kruha prositi. — Pravilno: Dokler lipa cvete, j i ne manjka čebel...
II
Pravopisne vaje
A. Naglasna znamenja
Jurij Zeleni se z mavrico paše; srečno, veselo selo bo naše: že za vodo čez travnike jaše.
Kakšna znamenja so v zgornjem stavku nad nekaterimi črkami? Zakaj je treba teh znamenj? Kako naglašamo zgornje besede z naglaski?
V navadni pisavi nam služi troje naglasnih znamenj ali naglaskov:
1.	Ostrivec (') rabimo:
a)	za dolge zloge, n. pr. Odprto navadno uho in oko, a usta zaprta mi nosi! Lisica, v uho piši me ti!
b)	za razločevanje enako pisanih besed, n. pr. Gospod svetnik časti svojega patrona-svetnika.
c)	za manj znane ali napačno naglaševane besede, n. pr. Planša-rica ima v koči lesen pograd. Ta človek ne bi bil napačen, če ne bi lagal, kakor bi izpod pazduhe jemal.
2.	Krativec ("M pišemo:
a)	na k r a t k i h zlogih, n. pr. Ne meč, pregnala bo nas sreča kriva. Franck je priden otrok.
b)	v pesmih pri besedah, ki imajo neobičajen poudarek, n. pr. Valjhun zastonj tam išče mlado lice njega,, ki kriv moritve je velike. O Vrba, da bi uka žeja me iz tvoj'ga sveta speljala ne bilk, golj'fiva kača!
3.	Strešica (/v) se rabi za široki dolgi e in o, n. pr. Po zemlji srečno hodi, moj up je šel po vodi, le jadrajmo za njim!
1.	vaja. Dodajte v naslednjih stavkih enako pisanim besedam pravilne naglaske!
Veliki zvon poje ji, bije, toži, vpije, pada trdo na njeno glavo. Kdor veliko govori, veliko ve ali veliko laže. Sedi k nam, pij in jej! Kdor visoko sedi, nizko pade. Naj človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče. Ne preziraj pametnega sveta in ne zapuščaj brez potrebe svojega doma! Kdo ima moč, da da cvetlicam cveteti? Skrbi ga tlačijo ko težka mora. Gorje mu, kdor od doma mora! — N. pr. Veliki zvon poje. Kdor veliko govori...
2.	vaj a. Dodajte v tehle primerih (iz pesmi) naglaske (krativce) tistim besedam, ki imajo svoboden (nenavaden) poudarek!
Temna je noč in stresa grom oblake. Kako strašna slepota je človeka! Ne jenja prej, dokler ni zadnja sraga krvi prelita, dokler njih kdo sope, ki jim bila je vera čez vse draga. Krasna si, bistra hči planin, brdka v prirodni si lepoti! Temna zelen planinskih trav lepo se v njih je zlila. Mladost, vendar po tvoji temni zarji srce bridko zdihuje: Bog te obvarji!
3.	vaja. Napišite ostrivce v množinskem rodilniku moških in ženskih samostalnikov!
Pošiljajo toke mu bistrih voda; navzdol se podvizajo hčere gora. V tiho noč odmeva drdranje voz in peketanje konj. Kdo li je prodrl v vesoljnost do skrajnih meja? Usmili svojih revnih se otrok! Visoko vrh zvezda blaženstvo brezmejno uživa.
4.	vaja. Uporabite v stavkih naslednje besede, naglašene a) s strešico, b) z ostrivcem: Gospoda (prebivati po gradovih in palačah); Gospoda (tož., hvaliti in častiti). — V6di! (v zma-galno bitev); vodi (steza čez bregove). — Pokori se! (za grehe); pokori se (otrok zaradi neposlušnosti). — M6ra (živino sesati in človeka tlačiti); mora (planšar v jeseni v nižavo). — Zvoni! (zeleni travi k pogrebu); zvoni (k slovesni maši). — N. pr. Gospoda prebiva po gradovih in palačah. Hvalite Gospoda (t. j. Boga) in častite ga!
B. Razzlogovanje
Pregledna ponovitev
Besede razstavljamo po zlogih. Zloge tvorijo samoglasniki ali samoglasniški soglasniki (r).
1.	Zložene besede delimo po sestavinah, n. pr. drevored, naj-lep-ši, sloven-ski.
2.	Soglasnik med dvema samoglasnikoma se jemlje k naslednjemu zlogu, n. pr. ko-vač, ho-di-ti, ma-te-rin.
3.	Skupine soglasnikov: a) skupina soglasnikov, ki more kako besedo začenjati, se jemlje k naslednjemu zlogu, n. pr. me-gla (prim: glava), me-sto, do-bro;
b) iz skupine soglasnikov, ki ne morejo začenjati besede, jemljemo le tiste soglasnike k naslednjemu zlogu, ki morejo besedo začenjati, n. pr. zar-ja, mrav-lja, konč-ni-ca.
4.	Skupine šč, lj, nj so neločljive, n. pr. gledali-šče, vo-lja, zna-nje.
1.	vaja. Razstavite naslednje zložene besede po sestavinah, iz katerih so zložene, in delite predloge od osnove, če se sestave še zavedamo: kolovrat, nadškof, ljudstvo, Triglav, sobrat, iznajdba, prevrat, človeški (iz: človeč-ski), moški (iz: mož-ski), uboštvo, Koseski, najsrčnejši, celjski, ljubljanski, predlagati, začnem, odgovorim, preobrnem, obrabljen, neverjeten, povsod, navzlic, povrhu, navzkriž! — N. pr. kolo-vrat.
2.	vaja. Razstavite naslednje besede tako, da vzamete soglasnik med dvema samoglasnikoma k naslednjemu zlogu: učenec, zajec, lisica, kovač, kamen, zelen, priden, pisati, govoriti, včeraj, daleč! — N. pr. u-če-nec.
3.	vaja. Razzlogujte tele besede s soglasniškimi skupinami:
a)	kjer se vsi soglasniki lahko skupaj izgovarjajo (morejo kako besedo začenjati): misliti (primeri: sliva), tiskati, veslati, dobro jutro, notranje mesto, gosta megla, dekla, sestra, pastir, gospa, zvezda, iskra, bistrost, raskava deska, vedro mošta! — N. pr. mi-sli-ti;
b)	kjer se soglasniki težko skupaj izgovarjajo (ne morejo besede začenjati): Majhna mravlja leze na holmec; kraljevski praznik; občna srčnost; dvoriščna vrata; Črno morje,
ovca, sonce, rojstni, grozdje, končnica, davčna oblast, klopca, Marko, Vanda! — N. pr. Maj-hna mrav-lja...
4.	vaja. Razzlogujte tele besede, ki ima v njih »r« samo-glasniško veljavo: srebrni, vrtni, črna zemlja, vrli junak, srčna rana, umrli starši, smrtna bolezen, trda krpa, skrhani srpi! — N. pr. sre-br-ni itd.
5.	vaja. Razzlogujte naslednje besede z neločljivimi skupinami »šč«, »lj«, »nj«: pišče, puščava, slaščica, sejmišče, ognjišče; polje, zelje, koljem, poljubim, nedelja; znanje, kanja, svinje, hrepenenje, žanjem, zunanji, gornji, nadanja voda v kotanji! — N. pr. pi-šče itd.
C. Pisava sestavljenih besed
1.	Vinogradnik dela v vinogradu. O velikonoč-n i h praznikih pridem morebiti k tebi v vas. D a s i t u d i sva prijatelja, vendar mošnji si nista posestrimi.
2.	Bodi mož beseda pa pridi o Veliki noči k nam! Kdor je len, more biti sčasoma tudi lesen. (Toda: Morebiti bo lepo vreme.)
Katere izmed zgornjih sestavljenih besed imajo samo po en naglas? Kako pišemo v drugem primeru besede, ki imajo vsaka svoj naglas? Kakšne so stvari, ki so združene v trdno celoto (n. pr. železni kosi)? (Spojene.)
Besede so sestavljene na dva načina:
1.	s p o j e n e so tako tesno med seboj, da tvorijo eno besedo in imajo en naglas. Take besede (spoj en k ei) se pišejo skupaj; n. pr. vinograd, dasitudi...
2.	sestavljene so tako, da ohrani vsaka posamezna beseda svoj naglas in svojo samostojno obliko (sestavljenke in sklopki); n. pr. mož beseda, velika noč...
1. vaja. Tvorite (poiščite v berilih) stavke s pomočjo tehle sestavljenih besed, ki so prave spojenke (t. j. tvorijo eno besedo in imajo le en naglas): drevored, kolovrat, bogomoljka (neka kobilica), hudournik, kuropetnik (kurja staja), nepridiprav, nebodigatreba, Šmarjeta, Šenčur, Škocjan, vedoželjen,
častihlepen, sladkosneden, sadonosen, brezdanji (brez dna), vsakdanji, temnordeč, zamolklorjav, svetlosiv; severovzhodni, jugozapadni, severnoameriški, prednjeindijski, maloazijski, velikonočni, starovaški (iz: Stara vas), slovenjegraški! » Toda: neznansko širok veletok, kričeče rumena barva, vdano zaupno vprašanje, rajsko lepo petje.
2.	vaja. Uporabite v stavkih tele sestavljene samostalnike in pridevnike, ki so samo sklopi j eni (t. j. vsaka posamezna beseda ima svoj naglas ali svojo obliko) ter jih pišemo narazen:
a)	z vezajem: Srbo-Hrvatje, Čeho-Slovaki, železnica Celje— Dravograd, Breznik - Ramovšev Slovenski pravopis, srbsko-hrvatski pisatelji, grško-turška vojna, nemško-slovenski slovarček, lužiško-srbske naselbine;
b)	brez vezaja: mož beseda, lisica zvitorepka, medved kosmatinec, po poli brat, narobe svet, mojster skaza, mravlja delavka, žena gospodinja, ptica roparica!
3.	vaja. Napišite števnike v tehle stavkih z besedami (štev. od 11 do 20 in desetice od 20 do 90 skupaj, vse druge števnike narazen): Največja votlina v svetovnoznani Postojnski jami je Kalvarija, kjer se dviga blizu 60 metrov visok grič, na čigar vrh drži 200 m dolga pot. Po stranskem hodu je Kalvarija zvezana s Tartarom, to je 96 m dolgim, 48 m širokim breznom. V prvi polovici jame se nahaja veliko plesišče, ki je 50 m dolgo, 30 m široko in nad 120 m visoko. «Ko se je L 1921; sklenil dogovor v Rapallu, je tudi slavna Postojnska jama prišla v upravo Julijske Benečije.
4.	vaj a. Poiščite v naslednjih stavkih sestavljene zaimke (in z zaimki zložene prislove) ter določite njih sestavne dele: Vsak naj nase (napačno: na-se) gleda! Vinogradnik rabi brente; vanje nabira grozdje. Splezaj čez zid, saj skozenj ne moreš! Bela žena pride pome in pote. Malokomu je prizanesla svetovna vojna. Marsikatera bukev da toporišče k svojemu koncu. Vsepovsod je ostala pušča, pravijo, kamor koli je stopilo kopito hunskega konja. Slovenci tostran in onkraj Karavank si vsekako ostanemo vsekdar zvesti bratje. Stopi predenj stari Ali Rašid.
N. pr. nase = na (predi.) + se (zaim.).
\
5.	vaja. Tvorite (poiščite) stavke z naslednjimi zaimki, ki niso tesno spojeni ter se zato pišejo narazen: Bog ve, Bog vedi, Bog si ga vedi, kdo ve, kdo ve kako, kdo ve kolikokrat, kdor si bodi, kdor koli, kar bodi, kar koli, kakor si bodi, kar moči, kolikor moči, kolikor toliko!
6.	vaja. Uporabite tele sestavljene prislove v stavkih: bržčas, bržkone, čimprej, docela, iznova, skratka, hkrati, kvečjemu, kajpada, kajneda, malodane, morebiti, naprodaj, natanko, navzkriž, odsihmal, pogostoma, potemtakem, poredko, pogodu, popoldne, prejkone, sčasoma, seveda, včasih, šele, venomer, vobče, zares, zbogom, zmerom (zmeraj)!
7.	vaja. Poiščite v naslednjih stavkih sklopljene prislove, ki jih pišemo narazen: Krog in krog brezdanja voda, a rešnega nikjer ni proda. Četudi vrabec dan na dan čim-čaruje in kot tako zvan netek in dangubež sem ter tja pohajkuje, je vendar lahkomiselni neznabog prav za prav le koristen; zakaj zdaj pa zdaj nam bolj ali manj osnaži sadno drevje škodljive golazni in žižcev. Strah je v sredi votel, okoli in okoli ga pa nič ni. Ko sta zajec in jež napravila tekmo, je hotel dolgoušec kar najprej mogoče dospeti do cilja ter se je tako rekoč brez glave drevil gor in dol.
8.	vaja. Tvorite (poiščite v berilih) stavke, v katerih bodo s predlogi sklopljene besede, ki jih pišemo narazen: od začetka, po navadi (iz navade), po večini (iz večine), na pamet (na izust), na jesen (v jeseni), pred včerajšnjim, pred kratkim (v kratkem), zaradi tega (zbog tega, razen tega), kljub temu {navzlic temu)!
9.	vaja. Uporabite tele sestavljene veznike (zaimke) v zloženih stavkih:
a)	pišemo skupaj: bodisi, čeprav (četudi), dasitudi, medtem, najsi, nato (časovno), odkar, potemtakem, zategadelj;
b)	pišemo narazen: kakor hitro, brž ko, od kod (od koder), medtem ko (v tem ko), bolj ko (manj ko), čim več — tem bolje (čim manj — tem manj);
c)	sestavljenke z le: takle, takale, takole, tamle, todle, semle; toda: le-ta, le-to, le-tega, le-temu, le-tej, le-oni, le-tod, le-sem!
Č. Raba velike začetnice
Pregledna ponovitev
Z veliko začetnico, ki odlikuje besede ali loči stavke, se pišejo:
1. Lastna imena, namreč:
a)	imena določenih oseb (narodov), n. pr. Josip Jurčič, Slovenec, Francoz;
b)	zemljepisna imena (imena gor, vod in ravnin; mest, trgov in vasi; trajnih krajinskih imen in dežel), n. pr. Karavanke, Ojstrica, Sava, Črno morje, Gosposvetsko polje; Celje, Skofja Loka, Zidani most; ljubljanski Narodni dom, celjski Stari grad; Grška.
V Korotanu so kronali našo glavo, v Prekmurju so nam pripeli roke, v Gorici prebili nam naše noge, s krvjo smo preplavili Sočo in Dravo, v Versaju prebodli so naše srce...
c)	naslovi knjig, časopisov, slovstvenih spisov, n. pr. Ciciban, Lisica Zvitorepka; Vrtec, Ljubljanski Zvon, Zvonček; France Prešeren: Krst pri Savici, S. Gregorčič: V pe-pelnični noči;
č) imena društev (zadrug), strank, n. pr. Jadranska straža, Družba sv. Mohorja, društvo Sokol, Tiskovna zadruga, Kmetijska stranka;
d)	stalni (zgodovinski) pristavki, n. pr. Aleksander Veliki, Dušan Silni, Peter I. (Prvi) Osvoboditelj;
e)	Bog (t. j. pravi) in imena, ki jih rabimo o Bogu in Mariji; n. pr. Zveličar, Gospod, sv. Trojica (Oče, Sin, sv. Duh); Mati božja, sv. Devica.
2. Svojilni pridevniki, narejeni iz osebnih lastnih imen (ali od imen, ki se rabijo kot osebna lastna imena) na končnico -ov (-ev), -in, n. pr. Prešernove poezije, Jožefov suknjič, Marijin praznik; Zvončkove slike, Sokolova zastava. Toda: jugoslovanski, savinjski.
Sem spadajo tudi imena godov in praznikov, ki so narejena iz osebnih lastnih imen, n. pr. Jurjeva nedelja, Telovo, Mala Gospojnica, Veliki Šmaren.
Toda: božič, cvetna nedelja, velika sobota, svetnica, pe-pelnica, pust, sveti večer, krizev teden, binkošti.
Da se izognemo dvoumnosti, pišemo izjemoma tudi: Velika noč, Vsi sveti, Novo leto, Štirideset mučencev.
3.	V znamenje spoštovanja:
a)	osebni in svojilni zaimki v pismih (in v povestih): Vi, Vas, Vam, Vaši... Ti, Tvoj...
b)	osebni in svojilni zaimki v slovesnih ogovorih na Boga, na visoke osebe itd., n. pr. O čuj me, bojnih trum Gospod, usliši mojo Ti molitev: otmi, otmi Svoj sveti rod; Ti vodi ga v zmagalno bitevl
c)	naslovi visokih oseb, n. pr. Vaše kraljevo Veličanstvo!
4.	V ločitev stavkov:
a)	prva beseda v stavku (pri napisih, podpisih), n. pr. Slovenska vadnica. Deseti brat. Povest. Spisal Josip Jurčič.
b)	za piko in za klicajem in vprašajem, ako stojita na koncu celotnega stavka, n. pr. Kdo je mar? Ta pogumni korenine je slovenski oratar! Spisal Koseski.
c)	za dvopičjem v premem govoru, n. pr. Čuj iz teme: »Joj, kam bi del?«
1.	vaja. Napišite po 10 sestavljenih krajinskih imen:
a)	pridevnik in samostalnik, ki je že sam zase lastno ime, n. pr. Ilirska Bistrica, Zahodna Indija;
b)	pridevnik in samostalnik, ki je sam zase občno ime, n. pr. Gornji grad, Savinjska dolina, Cerkniško jezero;
c)	imena iz treh ali več besed (lastna imena pišemo z veliko, občna imena in druge besede z malo črko), n. pr. Št. Jurij ob Taboru, Sv. Marjeta na Dravskem polju, Rt dobre nade.
2.	v a j a. Napišite po tehle zgledih nekatera krajinska lastna imena iz znanih vam krajev, ki zaznamujejo s trajnim imenom:
a) studence, jarke, rupe, jame; n. pr. Srebrni studenec, Bele vode, črni graben, Temna rupa, Golobinja jama;
b)	travnike, gozde, planine, skale, prelaze, drage; n. pr. Dolga njiva, Udin boršt, Klemenškova planina, Vranja peč, Jermanova vrata (Kamniško sedlo), Turški žleb, Mrzla draga;
c)	dele naselbin, predmestja, koče, palače, ulice, trge, vrtove, n. pr. Kurja vas, Poljane, Aljažev dom, Narodni dom, Prešernova ulica, Slovenski trg, Maksimir.
Zemljepisna imena
1.	Nesestavljena zemljepisna imena pišemo z veliko začetnico, pridevnike iz njih pa z malo; n. pr. Celje — celjski grad, Triglav — triglavska roža.
2.	Pri sestavljenih zemljepisnih imenih pišemo prvo besedo z veliko začetnico, ostale pa le tedaj, če so že same po sebi lastna imena; n. pr. Dinarski Kras, Bela Krajina, Škofja Loka.
3.	Če je zemljepisno ime sestavljeno iz pridevnika in samostalnika, ki" je sam zase občno ime^ se piše samostalnik z malo začetnico; n. pr. Zidani most, Dravsko polje.
4.	Kratici Sv. (sveti) in Št. (šent) pišemo z veliko začetnico v k r a -j e v n i h imenih, toda z malo, kadar zaznamujejo svetnika (osebo); n. pr. Šent Vid (nad Ljubljano), Sv. Lovrenc (na Pohorju). — O svetem Vidu se skozi noč vidi.
3.	vaja. a) Določite prvotna imena, v katerih se je pridevnik Šent (iz lat. sanctus) neločljivo združil z lastnim imenom: Šmartno, Šmarje, šenklavž, Šturje, štandrež, Šenčur, Štanijel; — n. pr. Šmaver (iz: št. Mavricij), Števerjan (iz: Št. Florijan).
b)	Napišite 6 krajevnih imen z ločenim skrajšanim pridevnikom Št., n. pr. št. Vid ali Šentvid (ne: Šent Vid), št. Janž ali Šentjanž (ne: Šent Janž).
c)	Tvorite pridevnike iz 6 lastnih imen s pridevkom Št., n. pr. šentvidska (šentviška) gimnazija, šentjanški premogovnik !
4.	vaj a. Utemeljite rabo velike ali male začetnice v krepko tiskanih besedah: Mlado in staro rado prebira Zvonček. Ko človek izdihne dušo, zaklenka navček, t. j. najmanjši zvonček v zvoniku. Marljiva čebelica si nabira medu in cvetnega prahu. Prešeren je objavljal svoje pesmi v Čebelici. Na ljudskih taborih so nastopali goreči buditelji slovenskega naroda. O ti Svetega Pavla (t. j. župna cerkev na Vrhniki) zvon, ki te slišal več ne
bom! In kdaj bom pozdravil tebe, ubogi Sveti Lenart, ki stojiš pod Sveto Trojico (podružnici na Vrhniki) kakor dete nebogljeno in zavzdihneš le o mraku s tankim, vdano prosecim svojim glasom? Za preganjanja Neronovega je padla tudi glava svetega (sv.) Pavla. Na glavnem oltarju je podoba svete (sv.) Trojice, v stranski kapelici pa kip svetega (sv.) Lenarta. O sv. Jakobu (25. julija) prihajajo romarji k Sv. Jakobu (t. j. božja pot) prosit apostola svetega Jakoba, da bi jih obvaroval toče in druge uime.
5.	v a j a. Določite, iz katerih imen (t. j. iz o s e b n i h lastnih ali drugih) so nastale označbe godov (praznikov) v naslednjih stavkih: NaMedardovo jasnih dni, mirne daj Mar-garetine, da se svet veseli dobre letine! Če bukva perje pred svetim Markom zredi, sveti Jurij na konju zelenem sedi. Kadar Velika noč pri peči v hiši sedi, nemara da se jej zunaj premrzlo zdi. Ako se o kresi nizdoli dan obesi, o T r e h kraljih se zopet kvišku porine, za toliko vsaj, kar bolha zine. Četudi o sv. Telesu proso je v tretjem peresu, vendar še ni v kopici, še manj pa kaša v žlici. Kadar oVelikemŠmarnu toča pritiska, od veselja gotovo kmet ne vriska. Od Vernih dušic do Andreja mraz, kmeta zebe ves listopadov čas. — Utemeljite pisavo: Velika noč, Verne duše!
6.	vaja. Uporabite v stavkih tale imena z malo začetnico:
a)	prazniki (soprazniki), letni časi itd.: božič, pepel-nica, svečnica, tihi teden, veliki petek, velikonočni torek, cvetna nedelja, bela nedelja, križev teden, kvatrni teden, sveti (sv.) večer, tepežni dan, pust, predpust, sredozimoi (= godovi pozimi);
b)	redovi in bajeslovna imena: luteranec, frančiškan, jezuit; rojenice, vile, povodni mož;
c)	strokovni izrazi: evangelij, sv. pismo, narodna skupščina, ministrstvo prosvete, dravska banovina.
7.	vaja. Napišite več zgledov (5, 6 . . .) lastnih imen in sicer:
a)	naslove časopisov in slovstvenih del, n. pr. mesečnik Kres; Finžgarjev Divji lovec;
b)	imena društev (zadrug) in strank, n. pr. Družba sv. Cirila in Metoda;
c)	stalne (zgodovinske) pristavke, n. pr. kralj Aleksander (Prvi) Zedinitelj;
č) imena, ki jih rabimo za označbo Boga in Marije, n. pr. Vsevedni, Bogorodica;
d) imena bajeslovnih bitij, n. pr. bog Perun (toda: vile, rojenice, povodni mož itd.).
8.	vaja. Tvorite iz besed v oklepajih svojilne pridevnike in ločite natančno osebna (ali osebno rabljena) lastna imena od ostalih vrst lastnih imen!
Dragoceni (Prešeren) rokopisi so se ob pesnikovi smrti izgubili. Iz (Celovec) rokopisa spoznavamo stare jezikovne oblike. Kdo je že razrešil (Župančič) Sto ugank? V šoli smo že čitali (Aškerc, Gregorčič, Jenko, Vilhar in Vodnik) pesmi. Največ (Srbija) narodnih pesmi proslavlja kraljeviča Marka. Božidarček se je neizrečno veselil (Miklavž) darov. Matija Čop je našel grob v (Sava) valovih. Oj, (Zagorje) zvonovi premilo pojo! Kjer cerkev (Marko) stoji, tja gledat kronanje zdaj vsi! V poslednjo tja (Hrvati) vas naj slišijo seljaki nas! — N. pr. Dragoceni Prešernovi rokopisi... Iz celovškega rokopisa...
9.	vaj a. Uporabite v stavkih tele pridevnike in razločujte, kdaj jih rabimo kot lastna imena (del lastnih imen) in kdaj kot občna imena: vipavske smokve, Vipavska dolina; Postojnska jama, postojnska burja; Ljubljansko barje, ljubljanska megla; Polhograjski dolomiti, polhograjski gozdovi; Jadransko morje, jadranske luke; savinjski hmelj, Savinjska dolina; Krško polje, krški raki; Slovenske gorice, slovenski jezik. — Izjeme (zaradi jasnosti): Laška pivovarna (iz: Laško ob Savinji), Gorski kmetje (iz vas Gora), Otoška cerkev (iz: vas Otok pri Postojni), Vaški prebivalci (iz: Vače); — Senski valovi (manj znana tuja beseda Seine), Padsko močvirje (iz: reka Pad), Nilska poplava (iz: Nil).
4(Ly a j a. Utemeljite rabo velike začetnice v naslednjih stavkih: Bfeurno, urno za meno k Mariji gori na goro; tam bo Devica mila v nadlogi nas branila. V oltarju venčana stoji, v naročju Jezusa drži; pozdravljena Kraljica, kristjanom pomočnica! — Ti, ki so pokorni Ti svetovi, sjužijo Ti zemeljski rodovi, pred Teboj trepeče slednja stvar; Ti človeške sodiš nam usode, dvigaš, ponižuješ v prah narode, čuj naš glas, nad zvezdami Vladar! — Naši dični boritelfi so pohiteli k Vam, a Vi ste jih sprejeli tako, kakor se sprejemajo samo bratje. Hvala Vam, odposlanci Narodnega veča, za tak sprejem v imenu moje vojske, hvala Vam za
polet, s katerim izkazujete zaupanje kraljevini Srbiji in njenemu narodu, mojemu vzvišenemu očetu Njega Veličanstvu kralju Petru Prvemu in meni. Regent Aleksander.
11. vaja. Utemeljite pri krepko tiskanih besedah rabo velikih ali malih začetnih črk po dvopičju, klicaju in vprašaju!
Pisana senožet je kravam to, kar pisana mati deci: sama mačeha. Bolje: drži ga! nego: lovi ga! Mi kličemo vsak dan v molitvi: »Reši nas zlega!«, a tiho si mislimo: »Mahni tega in tega!«
Učitelj je rekel: »To je Lojze Mihov!« ter se je nasmehnil in mu pokimal. »Kaj boš pa zdaj, Lojze, ko si dovršil šolo?« ga je vprašal župnik. »V Ljubljano pojde!« je odgovoril učitelj namesto njega. »Kaj pa!« je dejal župnik, »škoda bi bilo takega fanta!«
D. Ločila
Ko si povedal kaj, kar bralce mika, le glej, da bo na koncu stavka pika. Če kaj ne veš, naredi p o m i š 1 j a j! Vsak klic in vzklik zaključi naj klicaj, če vprašaš kaj, pristavi pa vprašaj! Če kdaj doslovno pišeš besedičje, naj vsakikrat uvede ga dvopičje ter spred in zad ušesca še pristavi! Ravnaj po pravopisni se pisavi ter vejico povsod pravilno rabi in pa podpičja tudi ne pozabi!
Vejica
Pregledna ponovitev
Vejica nam rabi le sredi stavka in sicer:
1. Loči zvalnik, medmet in vzklik od celotnega stavka, n. pr. čas, Črtomir, je vzeti orožje! Ostrigli, oh, so mi peruti! Gorje, kdor nima doma!
Izjema: Ako medmeti nimajo posebnega poudarka, se ne piše vejica, n. pr. O Vrba, srečna, draga vas domača!
2.	Loči pristavek od pojasnjene besede in od ostalega stavka, n. pr. Na Notranjskem stoji vas, Vrh po imenu. France Prešeren, najslavnejši slovenski pesnik, se je rodil v Vrbi na Gorenjskem.
Izjema: Če tvorita pristavek in pojasnjena beseda e n pojem, se ne piše vejica, n. pr. Oton Veseli in Ernest železni sta bila ustoličena na Gosposvetskem polju.
3.	Loči istovrstne stavkove člene, ki se dado zvezali zaveznikom in, n. pr. Visoki, nizki, stari, mladi zmagalca videli bi radi. Voda gine, pada, sahne.
Izjema : a) Ako stojita pred samostalnikom dva prilastka in če drugi prilastek tvori s samostalnikom en pojem, tako da ne moremo vstaviti veznika »in«, tedaj ne ločimo obeh prilastkov z vejico, n. pr. Lovec je ustrelil lepega divjega petelina. Zasnežena Velika noč nam je prinesla grozni ljubljanski potres.
b) Vejica se ne piše, ako so istovrstni stavkovi členi zvezani z vezniki: in (pa), ter, ali, kakor, niti — niti (ni — ni, ne — ne), n. pr. čuj njih vik in krik in stok in jok! Slovenščino varuje Kras, burja pa čič. Otroci pukajo marjetici peresca ter ugibljejo, pridejo li v pekel ali v vice ali v nebesa. Nebo je jasno kakor ribje oko. Ni (niti) sebi ni drugim se ne laži! Ne hčere ne sina po meni ne bo.
4.	Stoji pred besedami (kraticami), ki napovedujejo naštevanje (kakor, n. pr., in to, zlasti), n. pr. Svet tarejo razne nadloge, kakor vojska, kuga, lakota. Naša domovina ima mnogo prirodnih lepot, n. pr. Blejsko jezero, slap Savice i. dr.
5.	Loči v priredjih in podredjih posamezne stavke, n. pr. Suha starka na strehi čepi, pisan jezik na cesto moli.
Izjema: Pred in, ter, pa (= in) se v priredjih (in med zavisniki na enaki stopnji) ne piše vejica, n. pr. Dela vprežena živina in pa divja vsa zverina. Na strehi poseda pa v kuhinjo gleda. Ko je bil Krpan premagal Brdavsa in ko je bil prejel plačilo, se je vrnil na Vrh k Sv. Trojici. V portič grem pa sedem v čolnič svoj. Sopihaj in puhaj pred nami pa vleči nas hitro naprej!
Josip Brinar / Slovenska vadnica — 8
Toda: Vejica se piše pred temi vezniki (in, ter), ako jo zahteva pred veznikom stoječi stavek, n. pr. Medved se v sili zadovolji tudi z malinami, ki rasto na gozdnih posekah, in z drugimi drobnimi sadeži. Krpan potegne Brdavsa na tla pa ga položi, kakor bi otroka v zibel deval, ter mu stopi za vrat. Mi gremo, kakor gre vihar na vrancu oblaku jahaje, in kadar pade njegov udar, nebo se in zemlja zamaje.
6. Loči krajše krajše vmesne stavke (n. pr. Bo, mislim, pisemce za te.) in skrajšane odvisnike v celotnem stavku, n. pr. Starček od veselja plaka, gledaje slavnega junaka. To izrekši, izdihne. TJra, enkrat zamujena, ne vrne se nobena. Nikdar več se mu ne bodo vrnile želje, po mestu razsajati. In sprejevši to prisego sveto, kralj moravski trudno glavo nagne.
Toda: če je nedoločnik osebkova beseda, se ne piše vejica, n. pr. Po travniku hoditi je prepovedano.
1.	v a j a. a) Ločite v tehle stavkih zvalnike, medmete in vzklike z vejicami od celotnega stavka: Hm pravijo, da ni baš varno iti tod osorej. Jo j kam bi del? I kjer si vzel! Hu to teži, tišči! Breza breza tenkolaska kdo lase ti razčesava? Hrast hrast kodrogrivec kdo lase ti goste mrši? Čiv čiv čiv čiv še dolgo bom živ; živ žav živ žav še dolgo bom zdrav! Hej kralj zaspanec pokaži svoj meč! Že sinil je glej ostrine sijaj! Veverica s smreke tam se norce dela: »Kumek kam?«
b) Napišite 5 stavkov z vpletenimi medmeti, ki nimajo poudarka (torej tudi ne vejice za seboj)! — N. pr. Oj sijaj, sijaj, sonce, oj sonce rumeno!
2.	vaja. a) Ločite v naslednjih stavkih pristavke z vejicami od ostalega stavka: Pri Sv. Trojici je živel Krpan močan in silen človek. Na boj na divje Amonite sovražnike rodu srdite je Jefte hrabro četo zbral. Tam na nebu zvezda plava svetla zvezda blažena danica. Zvitorepka prevejana poniglavka je spravila volka v kašo. Oj cvetlice srečne ve sestrice jasno vedno vam je lepo lice! Valjhun sin Kajtimarov boj krvavi že dolgo bije za krščansko vero.
b) Napišite 5 zgledov, kjer pristavek in pojasnjeni samostalnik tvorita samo en pojem (in se torej ne stavi vejica)! — N. pr. Štefan Prvovenčani.
t
3.	vaja. Napišite po tri proste stavke, v katerih boste ločili z vejico: več osebkovih besed, več povedkovih določil, več prilastkov, več predmetov in več prišlo vnih določil!
4.	vaj a. Utemeljite v naslednjih stavkih, zakaj pišemo (ali izpustimo) vejico med več prilastki: Po obširnih gozdovih se še klati krvoželjni divji maček. Gospod Mirodolski je imel velikega, lepega mačka. Prešeren je bil najslavnejši slovenski pesnik. Na Ceru in Rudniku so bile najslavnejše, najznamenitejše bitke. Hrt je najhitrejši lovski pes. Zajec je naša najhitrejša, naj-bojazljivejša divjad. Kako je sladak počitek pod ljubo domačo streho! Trosite pozimi drobtinic sinicam, tem ljubim, domačim gostom! Svetli veliki voz je najbolj znan kažipot na nebu. Po Krpana pošljejo svetlo, lepo kočijo.
5.	vaja. Napišite po 3 stavke, v katerih bodo istovrstni stavkovi členi zvezani z vezniki: pa (= in), ali, kakor, niti —niti (ne — ne)!
6.	vaja. Napišite (izpišite iz beril) po 4 zglede, v katerih bodo napovedale naštevanje besede: kakor, n. pr., in to, zlasti!
7.	vaja. Napišite (izpišite iz beril) po 5 stavkov:
a)	da stoji vejica pred oziralnimi zaimki (kateri, ki...) ali pred podrednimi vezniki: da, ker, kjer, ko...
b)	da veže »in« prirejene stavke (brez vejice);
c)	da stoji pred »in« vejica, ker jo zahteva spredaj stoječi stavek!
8.	vaja. Ločite v naslednjih zgledih z vejico vmesne (glavne) stavke in skrajšane odvisnike od ostalega celotnega stavka: Vojak ponosen se mi zdiš stoječ po bitvi na planjavi. Detinja pravim roka nežna lahko palic teh stre vsako zase. Megle temnosive se vale čez njive grmeč grozno preteč strašno. Odrasle zreš in otročiče nesoče oljkove snopiče. K oblačnim, mračnim zro nebesom glasno ihteč k Bogu moleč. Bled mož ogrnjen s plaščem črnim nevzdramno spi. Blag vem te goni nagib. Ptički so hoteli stržka ubiti izvedevši njegovo prevaro. Od gore do gore sega pajčolan z nebeškimi zvezdami pretkan. Lepo žari meglica se pod soncem plavajoč ozira v njo cvetlica se hladila čakajoč.
Podpičje in pika
Ponovite: Kdaj stavimo piko?
1.	Na koncu pripovednih stavkov, n. pr. Zunaj sonce sije.
A tudi na koncu odvisnih vprašalnih stavkov v podredju, n. pr. Učitelj vpraša učenca, kam je položil knjigo.
2.	Po napisih in naslovih, n. pr. Ciciban. Spisal Oton Župančič. — Po samostojnih napisih tudi izpuščamo piko, n. pr. Slovenska vadnica Slovniške vaje
3.	Za vrstilnimi števniki in po kraticah, n. pr. Kralj Peter ti. je bil rojen 6. septembra 1.192^.
Izjema: Brez pike pišemo kratice za mero, uteži in denar: m, km, hI, kg, q, din, p!
9.	vaja. Vstavite na primernih mestih podpičja med naslednjimi prirednimi (glavnimi) stavki!
Na bregu stojim in v morje strmim pod mano srdito valovje rohni ob kamnito bregovje do neba praši se megleni dim v obraz mi brizgajo pene od skalne stene a stena skalna ostane stalna. Ko v steno valovje usode vihar ob me se zaganja a duh se ponosni ne vklanja ti streti me moreš, potreti nikdar, usode sovražne besneči vihar!
V katerih priredjih loči podpičje posamezne stavke? (V daljših stavkih, zlasti v protivnih, vzročnih in sklepalnih priredjih.) V katerih pa vejica?
10.	vaj a. Uporabite naslednje vprašalne stavke kot odvisnike poleg pripovednega glavnega stavka in postavite na koncu primerno ločilo! — Kod si hodil? Kje si bil? Kod si čeveljčke rosil? — Kdo si upa nad velikana? Kam drži na desno cesta, kam drži na levo pot? Kaj nosiš v tovoru? Čigava kosa se nikoli ne skrha? Kdo je prižgal zvezdice na nebu? — N. pr. Povedal mi boš, kod si hodil, kje si bil, kod si čeveljčke rosil.
11.	vaja. Utemeljite, zakaj postavimo v naslednjih stavkih piko včasih pred končni narekovaj, včasih pa za njim? Popotniki trdijo: »Med največjimi čudeži Gorenjske je slap Savice.« Prešeren je spisal pesem »Krst pri Savici«. Najznamenitejši roman Jurčičev je »Deseti brat«. Ko so prijatelji vprašali Aleksandra, koga postavi za svojega naslednika, je odgovoril: »Najvrednejšega.« Stritar je na stara leta napisal mladini »Jagode«, »Lešnike«, »Pod lipo« in »Zimske večere«.
Vprašaj in klicaj
12.	vaj a. Napišite po 5 zgledov, da postavite vprašaj:
a)	po posameznih vprašalnih besedah, n. pr. Kdo?
— Čigav?
b)	po neodvisnih vprašalnih stavkih, n. pr. Kaj
danes hrumi razburjena vas? Kaj votlo, mrtvaško boben ropoče?
13.	vaj a. Ugotovite, kam stavimo vprašaj v naslednjih podredjih, v katerih je samo glavni (nadrejeni) stavek vprašalen!
Kdo rojen prihodnjih bo meni verjel, da »v letih nerodnih okrogle sem pel? Dežela ljuba, kje ležiš, ki jezik moj mi govoriš? Ne slutiš, da cvetje, na stezo nastlano, le trnje zakriva, da zvene ti rano? Še pri Custozzi smrti bal se nisem, zrl ji v oči — pa tukaj mar ko dete bi trepetal, če list šušti? Kje pa je tisti Ciciban, ki venomer razgraja, ki mamici nagaja? Breza, breza tenkolaska, kdo lase ti razčesava, da stoje ti tak lepo?
*14. vaja. Napišite po 5 zgledov, da postavite klicaj:
a)	pri samostojnih vzklikih in medmetih, n. pr. Gori, gori! — Gorje!
b)	na koncu samostojnih želelnih, velelnih in k 1 i -calnih stavkov, če jih s poudarkom izrečemo, n. pr. Plavaj, čolnič, plavaj čez zeleno plan! Dobro jutro, morje! Oj, kako ležiš mirno, veličastno pred menoj!
15.	v a j a. Postavite na koncu naslednjih podredij tisto ločilo, ki ga zahteva glavni stavek: Odreveni gibka mi desnica, jezik mi prirasti na nebo, ako te, slovenska govorica, kdaj pred svetom zatajim plašno — Ne iščite si zakladov, ki jih molji snedo — Mirnoponosno srce naj ti bo, ko tvoje spomladi polje je cvetno — Če misliš, da nate katera je zabavljica, ne zabi, da nimaš sam neumitega lica — Jo j, ti nesrečni otrok moj, še bolj nesrečni oča tvoj, ki kriv brezmejnega je zlega —
16.	vaj a. Postavite na koncu tehle stavkov (namesto po-mišljaja) klicaj ali pa vprašaj, kakor pač zahteva misel, ki jo polagamo v stavek!
Matjaž ob mizo udari srdit: »Čemu si prišel me še ti budit!« (Klicaj, ker je izražen vzklik nejevolje, ne pa vprašanje.) Rože
poljske, dejte razodeti, kaj sirote delamo na sveti — Morje lažnivo, kje so bregovi — A čigava roka jih (palice) prelomi, kadar močna vez vse tri med sabo v zvezi skupaj veže nerazvezni — Kdo zna noč temno razjasnit', ki tare duha — Kdo ve kragulja odgnati, ki kljuje srce od zore do mraka od mraka do dne —
Dvopičje in narekovaj
17.	vaja. Napišite po tri stavke, v katerih se piše dvopičje:
a)	pri naštevanju, n. pr. Najvišjim vrhuncem v Jugoslaviji prištevamo: Triglav, Grintovec, Ljubotin, Kajmakčalan.
b)	po pripravljajočih stavkih, kadar je napovedan izrek brez veznika zvezan z njimi, n. pr. Povsod je, mora biti prva: mati!
c)	po napovednem stavku pred premim (dobesednim) govorom, n. pr. Starček prosi: »Usmilite se siromaka!«
18.	vaja. Napišite (poiščite v berilih) 5 zgledov dobesednega (premega) govora ter postavite: a) napovedni stavek v
začetku; (Napov. —: »......!«); b) na koncu (»......!« nap. —.);
c) na sredi (»......nap. —, »......!«), n. pr. Urnopeti zajec
je rekel želvi: »Kako te milujem, uboga počasnela!^ — »Kako te milujem, uboga počasnela!« je rekel urnopeti zajec želvi. — »Uboga počasnela,« je rekel urnopeti zajec želvi, »kako te milujem!« (Pozor na red, v katerem stoje ločila!)
19.	vaja. Napišite 5 zgledov, v katerih stavke (citate), besede ali naslove z narekovajem posebej označimo (poudarimo), n. pr. Na Bledu se ti nehote zbudi ponos, »da sinovi Slave smo«. Svoje »Spomine na deda« je spisal Jurčič že v U. razredu gimnazije.
Pomnite : Ne pišite besed brez potrebe med narekovaje! N. pr. napačno: »Gospod Mirodolski« je imel mačka »Karo Mustafo«, psa »Peruna« in petelina »Kokodina«.
Pomišljaj in oklepaj
20.	vaja. Ločite vmesni (neodvisni) stavek s pomiš-ljajem (namesto z oklepajem) od celotnega stavka!
Po vsem taboru na Kumu je bil strašen šum; posebno ženske, ki so prodajale kavo (bilo jih je najmanj kakih petnajst)
so neprenehoma regljale in ponujale svojo čorbico. Na vrhu zvončka je zelen bucek (zelena barva, znamenje sladkega upanja) okoli travnatozelenega bučka pa je suhokožnat krovni list lepo obrobljena pečica. »Kaj pravim vam, gospodje vi! (kralja tudi ne izpusti) imate vel'ko gospostvo, pa ne junaka pod sabo.« Ker je bil hlapec (tisti Urh je tačas služil Bučarja) nekaj obolel in je ležal v stanici, ni mogel hoditi za brazdo. Glej, iz oči (pogled strašan!) ognjen plamen ji šviga!
21.	vaja. Poiščite zglede (3, 4...) v čitankah, kjer stoji pomišljaj zato,
a)	da nasprotje močneje poudarja, n. pr.
Ti migni — blisku žar s» vpihne, le prst zavzdigni — grom potihne, le veli — bič se razdrobi, le želi — led se raztopi.
b)	da pripravlja nastop nepričakovane misli, n. pr. Sinoči je umrl nagle smrti sosed, mejaš naš — Vid! Pokora klete te grehote (nesloge) vnukom bo še poznim — tujčev jarem!
c)	da označuje mesto, kjer se pričeta misel ne dovrši (v takih primerih se postavi tudi več pik zaporedoma), n. pr. »Sveti emir, čaša ta ni zame; ti edini...!«
Opuščaj, vezaj, enačaj in opominjaj
22.	vaj a. Poiščite v raznih knjigah zglede (3, 4...) za opuščaj ('), vezaj (-), enačaj ( = ) in opominjaj (* ali f)!
E. Kratice
1. vaja. Izpopolnite kratice v naslednjih stavkih!
Čast. gosp. (č. g.) dr. I. I., gimn. prof. v Št. Vidu, h. št. — Odlok srez. načelstva z dne 5. t. m. — Ur. list št. 50. t. 1. in št. 22.1.1. — Prim. S. Gregorčičevo »Znamenje« na str. 81. i. dr.! — Julij Cezar je že 1. 57. pr. Kr. (r.) prišel v slovenske pokrajine, a 1.14. po Kr. so rimske legije prodrle celo do Donave. — Gl. berila, n. pr. Ljudevit Posavski itd.!
2. vaja. Uporabite v stavkih naslednje kratice:
dto. (de dato, z dne) Dr. M. U. (doctor medicinae universae, dr. vsega zdravilstva) ex offo (ex officio, uradno) L. S. (loco sigilli, na mestu pečata)
m. p. (manu propria, s svojo roko)
n. b. (nota bene, dobro pomni)
o., p. (oče, pater, pri redovnikih) p. n. (polnonaslovno) P. S. (postscriptum, pripis) p. t. (pleno titulo, s polnim
naslovom) s. r. (svojeročno)
3. vaja. Napišite vse znane vam kratice, za katerimi ne sme biti pike (imena mer, uteži in denarja)!
III. Pismeni sestavki
A. O slogu
Kakor pri zgradbi lepega poslopja ne zadostuje, da zna stavbenik zlagati kamen na kamen, opeko na opeko, ampak mora vezati trdne zidove v primerno celoto, ki jo navadno še ozaljša z raznimi okraski: tako tudi v jezikovni umetnosti ni dovolj, ako govornik ali pisatelj zna nanizati besede v pravilen stavek, marveč mu je treba zbrati posamezne stavke v večjo, jasno in okusno oblikovano celoto. V stavbarstvu poznamo razne načine (sloge), po katerih izvršujemo lične in namenu primerne zgradbe; prav tako tudi pisatelj lahko v posebnem slogu izraža svoje misli. Odlični pisatelji imajo vsak svoj značilen način, kako izražajo svoje misli, tako da moremo govoriti o slogu Levstikovem, Jurčičevem, Cankarjevem i. dr. V vsakdanjem življenju pa seveda zadostuje, ako znamo svoje misli napisati v navadnem, pravilnem in jasnem slogu, primernem namenu, ki mu naj spis služi.
Spis naj bo: 1. jezikovno pravilen, 2. čist (brez nepotrebnih, neličnih besedi), 3. jasen in razločno oblikovan, 4. kolikor možno kratek in jedrnat, 5. bogat (mnogovrsten) na besedni izbiri in 6. olepšan z besednimi okraski, ako je to vsebini spisa primerno.
1. vaja. Ugotovite v tehle stavkih razne pomene besede »oko« (oči):
Oči več vidijo od očesa. Bolnik ima vdrte in medle oči. Nekateri imajo bistro oko kot srna, drugi pa debele oči kakor vol (rak). Po deževju vidiš oddaljene planine z golimi očmi. Ta obleka je na oči kakor nova. Lovec je vzel na oko kragulja.
Otroško oko se je zvezde prijelo. Pestunja ima povsod oči, posebno pa na najmanjšem otroku. Jasno v me upri oko! Otroku se pasejo oči po jagodah in češnjah. Vse delo se opravlja pod skrbnim očesom velikega hlapca. Sadje, ki je preveč na očeh, kmalu izgine. Zablisnilo je, da nam je vzelo oči. Povejmo si resnico iz oči v oči! V Banatu je žitno polje, dokler oči neso. Otroci imajo večje oči kakor želodec. Mati bi dala za otroka oko iz glave. Kajn ni dal Abelu več lepega očesa.
Kurja očesa so največkrat posledica preozkega obuvala. Ponekod menijo, da imajo rakova oka zdravilno moč. Kadar je pognala trta očesa, škoduje toča vinogradu, četudi jo v vreči čezenj poneseš. Ko se popnem po kraški stezi na razbreg, ugledam pod seboj prijetno dolino, premreženo z vinskimi trtami, a oka v tej mreži so bila zadelana z brstno, kakor smaragd zeleno ozimino. Otroci so natrgali na travniku volovskih oči, ki jim kažejo nebesa, v gozdu so našli strupeno hudičevo oko, a ob potoku so si povili kitico svetlomodrih zvezdic: mačjih oči.
2.	vaja. Tvorite na sličen način stavke, v katerih bodo imeli raznovrsten pomen samostalniki: roka, noga, srce, uho, glava!
3.	vaja. Vpletite v stavke tele prispodobe:
človek: star kakor zemlja (greh) — ošaben kakor petelin
na gnoju — reven kakor jara miš — moker kot miš — gladek ko dobova skorja — počasen kakor hudo leto (sveto olje, megla brez vetra) — lahek kakor sova — siten kakor čemerika — suh kakor plot;
molči kakor riba — vpije kakor ptič v precepu — zna več ko hruške peči — laže, kakor bi mokre svinje palil (— da smrdi — da se kadi) — otrese se (očitkov) kakor moker pes — sedi kakor na britvah — je, kakor bi s tlake prišel — tekne mu kakor jarcu juha — spi kakor klada (polh, medved, kakor na vodi) — vpije ko jesihar — kolne kakor mešetar — mara zanj kakor vrana za brodnika — sam je kakor volk v loži — plačal bo kot vrabec proso — gleda kakor riba na suhem (kakor zaboden vol, kot hudo vreme) — čaka kakor grešnik na pokoro — taji ko gad noge — ima denarja ko praprotja.
N. pr. Po stezi prikrevlja berač, star kakor zemlja.
4. vaja. Pojasnite na zgledih, kaj pomenijo tale rekla: Mačka k salu za varuha postaviti (= slabega varuha. Zgled: Za čuvaja postavijo človeka, ki ni pošten). — Izpod brega gledati (= grdo gledati). — Kaj imaš za bregom? (= kakšne skrivne misli?) — V burjo govoriti (= zaman). — V dva cepa govoriti (= dvoumno). — Tuje garje česati (= v tuje zadeve posegati). — V nebesih lupijo debel česen (= velike snežinke naletavajo). — Kri ga oblije (= sram ga je). — Za bele dni ne (= za nikako ceno). — Podkuriti koga (= nahujskati). — Pod uho podtakniti (= odložiti). — Hlače pomeriti (= natepsti). — Posodo k lončarju nositi (= zaman se truditi). — Drenove volje je (= slabe volje). — Kravo s svedrom dreti (= napačno sredstvo). — Pod nos drobiti (= očitati). — Pojdi se kadit! — solit! (= Poberi se!) — Za ušesi se boš praskal (= obžaloval). — Na pravici ležati (= na mrtvaškem odru). — Praznične (pše-nične) volje je (= dobre volje). — Na drobnem situ je presejan (= zvit). — Tanka (huda) mu prede (= v stiski je). — Primi se za nos! (= Glej lastne napake!) — Brado si masti (= privošči si). — Pšenico k plevam metati; pipo s pepelom zavreči (= dobro s slabim). — Sonce (vreme) meži (= oblačno). — Z motovilom streljati (= neumnost narediti). — Ni mu vrana možganov izpila (= ni neumen). — Sliši, kako trava raste (= nemogoče stvari). — Misli rojijo po glavi (= premišljevati).
—	Na rokah živeti (= s telesnim delom). — Na rokah ga nositi (= streči mu). — Na svojo roko, — pest (= samostojno). — Jok za rokavom imeti (= jokav biti). — 0 sv. Nikoli (= nikdar).
—	Nekaj na rovašu imeti (= dolžan biti). — Z desno nogo v čevlju, z levo v kožuhu (= drugače govoriti nego misliti). — Za nohte mu gre; v škripcih je (= v stiski). — Na vrat na nos (= naglo). — Padel je na dolnjo vejo (= na nič priti). — Izpod pazduhe jemati (= izmišljati si). — Beli penezi za črne dni (= prihranki). — Greben mu zraste (= predrznost). — Naj se pes obesi! (= Naj se zgodi kar koli!) — Še pes ga ne povoda (= nihče ga ne mara). — Vem, kam pes taco moli (= poznam namen). — Ni pet ni šest (= meni nič tebi nič). — S pametjo (s kruhom) se skregati (= nespameten, prevzeten). — Sline požirati (= poželjiv). — Ni sluha ne duha o njem (= ni sledu).
—	To niso mačje solze (= ni malenkost). — Spekel se je (= ogoljufal). — Petelina je videl, ki je zvezde zobal (= čudežne stvari). — Po srenu klasje pobira; na mrzlo piha (= ne-
potrebno delo). — Na brado pije (= na up). — Plesala bova (= kaznovan boš). — Na koprive (trnje) posaditi (= v slabo voljo spraviti). — Na prste stopiti ( = odločno nastopiti). — Korenček strgati (= nesrečo privoščiti). — Strupeni jeziki, — mraz, — burja (= hud, silen). — Ne bo dolgo trave tlačil (= umrl bo).
5. vaja. Zapisujte (v beležnice) prispodobe in rekla iz domače govorice in izpisujte jih iz knjig!
B. Prosto spisje
1. Razčlenitev
Spisi izražajo misli o kakem določenem predmetu, o dogodkih, o raznih vprašanjih itd. Kako se misli vrste in vežejo, je odvisno od predmeta, o katerem nam je pisati. Iz naslova spisa prehajamo na razčlenitev, ki nam kaže v glavnih obrisih načrt, kako r&fol fe delo izvršiihvcr»
Po svoji razporedbi se deli vsak spis na tri glavne dele: uvod, jedro in konec.
1.	Uvod obrača pozornost na predmet, o katerem nam je pisati. Uvod ne sme biti predolg, da ne utrudi čitatelja in ne odvrne pozornosti od glavnega vprašanja.
2.	Jedro (izvršitev) se navadno začenja s posebnim prehodom, ki se nanaša na naslov spisa ali pa opozarja na glavne točke, o katerih nerrc bo pisati.
3.	Konec podaja nekako uporabo in zaključen pregled snovi, o kateri smo pisali. Konec, v katerem tiči dostikrat glavni učinek spisa, naj bo kratek in jedrnat!
Zgled razčlenitve Naše veselje pozimi
I.	Uvod. Zima se nam zdi dolgočasna, ako jo primerjamo z drugimi letnimi časi.
II.	Jedro. Zima nam pa vkljub temu prinaša obilo veselja.
1. Lepote prirode pozimi.
2.	Zabave v prosti naravi:
a)	kepanje, sneženi mož; v K
b)	sankanje, drsanje^	<
c)	opazovanje lova.
3.	Domače veselje:
a)	prijetnosti za pečjo, igre, čitanje;
b)	zimski večeri na kmetih: preja, pripovedovanje povesti.
4.	Prazniki pozimi:	4Ww
a)	sv. Miklavž;
b)	božič in tepežni dan;
c)	sv. Trije kralji in pust.
III. Konec. Tudi zima, dasi je na videz pusta, nam prinaša obilo veselja.
1. vaja. Napišite po ... berilih v Čitankah razčlenitve, po katerih so spisani dotični sestavki!
2. Pripovedni spisi
2.	vaja. a) Obnovite na kratko Valjavčevo povest »Lesena skleda« (V. Čitanka, str. 185.) po tejle razčlenitvi:
I. Uvod. Oče izroči sinu posestvo.
II. Jedro.
1.	Kako se je očetu spočetka godilo.
2.	Kako potem, ko je obnemogel.
a)	Želja njegovega sina in snahe.
b)	Rostrežba.
3.	Starčku se razbije skledica.
a)	Zmerjanje brezsrčne snahe.
b)	Očetovi očitki.
c)	Postrežba po tem dogodku.
4.	Kako je vnuk spreobrnil nehvaležneža.
III. Konec. Starčkovo življenje odslej. b) Obnovite to povest tako, da spreobrnjeni sin sam pripoveduje o dogodku!
3.	vaja. Obnavljajte na sličen način (po razčlenitvi in v spremenjeni obliki) razne znane povesti iz Čitanke!
3. Opisi
Naša župna cerkev. Na vzvišenem prostoru na severni strani vasi... stoji naša župna cerkev. Daleč naokrog je videti belo zidovje in zvonik z rdečo streho.
V zvoniku so štirje zvonovi, ki kličejo župljane k službi božji. Na stolpu je tudi cerkvena ura, ki bije vsako četrt ure. Notranjost cerkve je razdeljena na veliko ladjo in dve stranski kapelici. Na sprednjem koncu ladje je veliki oltar. Na njem je kip sv. Martina; zakaj naša cerkev je posvečena temu svetniku vojaku. Prvo ali drugo nedeljo listopada vsakega leta slavimo cerkvenega patrona; takrat imamo veselo »žegnanje«. V obeh kapelicah sta stranska oltarja; levi je Marijin oltar, desni pa je posvečen sv. Jožefu. Nad glavnim vhodom v cerkev je kor. Na koru so orgle, ki ob nedeljah in praznikih spremljajo lepo cerkveno petje. Ne daleč od glavnih vrat je krstni kamen. Na levi strani ladje je prižnica. Njej nasproti je spovednica. S stropa visita dva lestenca in pred velikim oltarjem gori večna luč. Po sredi cerkve je na moški in na ženski strani po deset klopi. Stene krase razne slike in križev pot.
Naša župna cerkev slovi zaradi svoje ličnosti daleč okrog.
4.	vaja. Opišite po zgornjem zgledu:
a)	svojo domačo cerkev, b) cerkev podružnico!
5.	vaja. Opišite: a) sosedovega Sultana! (Ime, velikost, barva, dlaka, ušesa, trup, noge, rep. Kje ga največkrat vidite? Kaj navadno počne? Ali je hud? Kak poseben dogodek o njem.)
b)	vašega petelina!
c)	vašo Dimko! (Kje ste kupili kravo? Ali ste jo doma priredili? Opis telesa. Njene posebnosti na paši. Koliko daje mleka? Ali je imela že več telet? Kako kličete druge vaše krave?)
6.	vaja. Opišite: a) vinski trs! (Pri opisu rastlin po- . vejte, kaj je [drevo, grm, cvetlica itd.] in opišite korenine,'Tleblo [steblo], listje, cvetje; kje raste; korist, gojitev.)
b) mesto (trg), ki ga poznate! (Lega. Površen pogled na mesto. Velikost. Najznamenitejša poslopja. Ulice in trgi. Spomeniki. šole. Oblastva. Tvornice. Bližnja okolica.)
4. Primerjatve in označevanja
7.	vaja. Mladost in pomlad. (Mladost in pomlad sta čas rasti in veselja, setve in upanja. Obema prete nevarnosti; kakšne? Obe hitro mineta. Pomlad prirode se vrača, pomlad življenja pa nikdar več.)
8.	vaja. Napravite slično tele primerjatve:
Volk in lisica. Smreka in jelka. Demant in premog. Toplomer in tlakomer. Alpe in Kras.
9. vaja. Napišite označbe (karakteristike) oseb, ki so vam znane iz prečitanih povesti (ali iz pouka), po temle zgledu:
Označba Martina Krpana (V. Čitanka, str. 125.)
I.	Značilnosti Krpanove osebe po telesu:
a)	bil je izredno velik in močan, to je pokazal:
1.	ko je prepodil krdelo stražarjev mejašev;
2.	ko je kobilo s poti dvignil;
3.	ko je premagal velikana;
b)	bilje gibčen, okreten, kar je dokazal:
1.	pri izvrševanju tihotapstva;
2.	z načinom bojevanja z Brdavsom.
II.	Posebnosti Krpanovega značaja:
a)	neustrašenost, ki pričuje o njej:
1.	boj s stražarji;
2.	razgovor, ko je cesarja srečal;
3.	dvoboj s silnim velikanom;
b)	prebrisanost, ki jo je pokazal:
1.	ko je sol tihotapil;
2.	kako je v dvoboju ukanil velikana z lipovim kijem;
c) šaljivost, ki je očitna:
1.	iz pogovora, ko sta se s cesarjem srečala;
2.	iz razgovora s cesarjevimi poslanci;
3.	v dvogovoru z Brdavsom pred začetkom boja.
III. Krpan kot zgled močnega, neustrašnega, šegavega kmečkega gorjanca.
5. Lastna opazovanja in lastni doživljaji
10. vaj a. Spišite naslednje povsem proste spise:
1.	Najveselejši (najžalostnejši) dan minulih počitnic.
2.	Moja vsakdanja pot v šolo.
3.	Kako pomagam doma na polju (v hiši).
4.	Moj najljubši kotiček doma.	•
5.	Pri bolnem sošolcu.
6.	Na paši pri ognju.
7.	Pri sosedu na proseni kopici.
8.	Trgatev.
9.	Ptice se poslavljajo.
10.	Sinoči smo kožuhali koruzo.
11.	Prvi sneg!
12.	Moja najljubša zabava pozimi.
13.	Letošnji božični prazniki.
14.	Tepežni dan.
15.	Lastovice so tu!
16.	Prve pomladanske cvetlice.
17.	Naša cvetoča češnja.
18.	Pri Vstajenju.
19.	Ob čebelnjaku.
20.	Naš majniški izlet.
21.	Dan sv. Rešnjega Telesa.
22.	Ob mravljišču.
23.	Škrjanček poje, žvrgoli.
24.	Zadnja nevihta.
25.	Toča je pobila.
26.	Na kresni večer.
27.	Moja prva vožnja po železnici.
28.	Na sejmu.
29.	Na božji poti pri...
30.	Imena ulic v Celju (Ljubljani...) in naši pisatelji.
31.	Katera knjiga (povest) mi najbolj ugaja in zakaj.
32.	Moj bratec (sestrica — sosedov I.).
33.	Tožba levice.
34.	Kaj mi je pripovedoval brat (sosedov I.) iz svetovne vojne.
35.	Kaj nam pripoveduje ded (stric...) ob zimskih večerih.
36.	Moje želje ob koncu šolskega leta.
C. Pisma
1. Zasebna pisma
i.
Visokospoštovani gospod doktor!
Ker ste nam včeraj naročili, da naj Vas takoj obvestimo, ako bi se naši mami bolezen poslabšala, si dovoljujem sporočiti Vam naslednje:
Sinoči je mama še precej mirno zaspala, ko je bila zaužila predpisani prašek. Proti polnoči pa je začela tožiti, da jo zbada za desnim plečem. Jela jo je tudi mrzlica tresti in toplomer je pokazal 39'2. Zategadelj smo ji napravili mlačen ovitek, kakor ste bili, gospod doktor, naročili, nakar ji je nekoliko odleglo.
Vendar pa smo v velikih skrbeh in zato prosimo, da se blagovolite pripeljati kar z voznikom, ki Vam izroči ta list.
Ponavljajoč svojo nujno prošnjo, beleži s posebnim spoštovanjem
hvaležno vdani
V Stari vasi dne..........I. I.
Josip Brinar I Slovenska vadnica — 9
V Celju dne.....
Dragi mi Srečko!
Spominjajoč se svoje obljube, ljubi Srečko, se Ti danes po dolgih mesecih oglasim iz daljnega mesta. Ne veš, kolikokrat sem mislil nate, a pisati Ti nisem hotel prej, dokler nisem vedel, kako bo z mojim učenjem v meščanski šoli.
Osobito prve tedne sem imel polne roke dela: nakupoval sem šolske potrebščine, zavijal knjige in zvezke, a tudi v šoli so nam že naložili raznih nalog in učenja. Zdaj namreč ne zadostuje, da v šoli pazljivo poslušamo, ampak treba je še tudi doma zvesto ponavljati. In tudi pismenih nalog je obilo; zakaj skoraj za vsak učni predmet imamo posebnega učitelja in vsem gospodom moramo enako točno ustrezati. Veš, ljubi moj Srečko, od kraja sem že skoraj obupaval, ker je bilo toliko skrbi in dela, vrh tega pa še dolgčas pri čisto tujih ljudeh. Naša gospodinja je sicer prijazna in dobra ženica ter vedno sprašuje, če smo še kaj lačni. Z menoj namreč stanujeta še dva učenca, ki tudi hodita v prvi razred meščanske šole. Ali moje dobre mamice le ni tu in žepi mi niso več natlačeni z jabolki in hruškami. Pa tudi Tebe, moj Srečko, in drugih prijateljčkov iz vasi ni več! Včasih mi kar mokro sili v oči, ko čepim nad knjigo pa mi misli uhajajo k vam na pašo, kjer lepo ogenj praskeče, diši po pečenem krompirju in se podite za »svinjko« po travniku.
Toda zdaj sem že pogumnejši; zakaj učenje mi gre že bolj gladko in sprijaznil sem se z nekaterimi sošolci, ki so prav dobri in veseli dečki. Ej, včasih užagamo kako neumno in smešno, da naša dobra »mamica« kar vzroji, nazadnje se pa le tudi z nami smeji! Ko pridem o Veliki noči domov, Ti iztresem vse polno smešnic iz svoje dijaške torbe. Hm, veš, zdaj nas pitajo z »dijaki«; nekaterim se vidi to kaj imenitno, kakor da smo že kakšni »gospodje«; no, mene je pa kar sram.
Za danes dovolj. A zdaj se oglasi še Ti s kakim pisemcem in mi poročaj dosti novic!
Prisrčno pozdravljam Tebe, dragi Srečko, in vse svoje prijateljčke na vasi!
Tvoj
zvesti prijatelj Branko.
Splošna navodila
1.	Za pisma (liste) uporabljajte poseben pisemski papir, ki naj bo bel, ne prosojen in brez okraskov!
Ob levi (preganjeni) strani in spodaj pusti vsaj za prst širine prazno!
Nad ogovorom in pod ogovorom (Ljubi prijatelj! — Vele-cenjeni gospod!) mora ostati vsaj za dva prsta širine prazen prostor.
2.	Pisma pišite s črnilom in sicer skrbno in snažno, ne da bi besede črtali, vstavljali ali brisali!
Ko popišete prvo stran, nadaljujte precej na drugi strani, puščajoč zopet primeren prazen rob! (Nekdaj so puščali drugo stran prazno, ker se je skozi tanek papir poznala pisava s prve strani.)
Za sušenje črnila naj se ne uporablja sipa!
3.	Pismo obsega: ogovor, uvod, glavno vsebino, konec, podpis in datum.
Ogovor se ravna po razmerju med piscem (adresantom) in prejemnikom (adresatom).
V prijateljskih pismih moremo ogovor vplesti tudi kar v prvi stavek uvoda, n. pr. Sporočam Ti, dragi brat, da...
Zgledi prijateljskih ogovorov:
Ljubi (preljubi) prijatelj! — Dragi (predragi) brat! — Mili (premili) tovariš! — Ljubi moj Branko!...
Ogovori višjim (tujim) osebam:
Cenjeni (velecenjeni) gospod! — Spoštovani gospod! — častita (velečastita) gospa! — Vaše blagorodje! — Visokočislani gospod doktor!...
Uvod navadno pove, zakaj pišemo pismo.
Nekateri uvodi v pismih tujim osebam:
Dovoljujem si, velecenjeni gospod, Vam sporočiti... TJ šojam se, obrniti se do Vašega blagorodja s prošnjo... Čast mi je, naznaniti Vam... Nadejajoč se, da mi ne zamerite nadležnosti, se obračam do Vas z neko prošnjo... Dosedanja Vaša naklonjenost mi daje zaupanje, da... Ustrezajoč želji, ki ste jo izrazili v zadnjem pismu, Vam poročam, da... Iskreno me veseli, da morem ugodno odgovoriti na Vaše cenjeno pismo...
Vsebina pisma bodi jasna in jedrnata! Ogibajte se nepotrebnih čenč, surovih besed, a tudi pretiravanja in vsiljivega laskanja!
Osebne in svojilne zaimke (Vi, Vam, Vašega, Ti, Tvoj...), ki se nanašajo na prejemnika, pišemo z veliko začetnico.
Konec pisma navadno še na kratko posname glavno vsebino ali pa izrazi kako prošnjo, upanje, vabilo in zagotavlja prejemnika našega spoštovanja, prijateljstva, vdanosti itd.
Pisma tujim osebam končujemo nekako takole:
S spoštovanjem... Z odličnim (s posebnim) spoštovanjem... Priporočujoč se Vaši nadaljnji naklonjenosti, beleži z vsem spoštovanjem...
Podpisu imena se dodajo še izrazi prijateljstva ali spoštovanja, kakor: Tvoj vdani... Tebi zvesti... Tvoj odkritosrčni prijatelj... Vaš hvaležni... Vam iskreno vdani... itd.
Čim večje spoštovanje hočemo izraziti prejemniku pisma, tem niže pod zadnjo vrsto napišemo svoj podpis.
Kraj in datum pišemo v zasebnih pismih (osobito tujim osebam namenjenih) na koncu pisma. V pismih prijateljem smemo datum napisati tudi v začetku pisma na desni zgoraj.
V prijateljskih pismih dostavimo včasih še kak pripis (P. S., t. j. post scriptum); v pismih tujim osebam ne smemo dostavljati pripisov.
4. Pisma, ki smo jih prejeli, moramo skrbno shraniti ali pa jih uničiti, nikakor pa jih ne smemo odmetovati, nebrižno trositi itd.
Anonimnih pisem (t. j. brez adresantovega podpisa) ne berite in jih tudi sami ne pišite!
Odpirati tuja pisma je po zakonu prepovedano.
Dopisnice uporabljamo le v prijateljskem ali poslovnem dopisovanju.*
Ovoj pisma bodi primeren velikosti pisemskega papirja! Pismom, namenjenim v Srbijo, pripišemo kraj namembe tudi s cirilico.
* Kako se uporabljajo poštne sprem niče, nakaznice, položnice, železniški vozni listi, brzojavke itd., o tem se pouče učenci na podlagi dotičnih tiskovin.
»
Naslov na pismu:
Cenjeni
1-50 din
gospod Milan Zorič,
trgovec
Ljubljani
Sv. Petra cesta 2i
1. vaja. Spisujte (o raznih prilikah) v vaših razmerah res potrebna in na resničnih dogodkih sloneča pisma:
a)	prijateljem in znancem;
b)	staršem in sorodnikom;
c)	tujim in imenitnejšim osebam;
č) čestitke (gratulacije) in izraževanje sočutja (kondolence)!
2. Poslovna (trgovska) pisma
V Sevnici 1. junija 1937.
Gosp.
K. Goričar,
knjigotržec
v Celju.
Prosim, blagovolite mi poslati naslednje knjige:
Andrejčkov Jože, žalost in veselje; Župančič, Ciciban; Milčinski, Tolovaj Mataj.
Računu blagovolite priložiti poštno položnico.
S spoštovanjem
J. J.
Pomnite: Poslovna (trgovska) pisma posredujejo v poslovanju med obrtniki, trgovci itd. ter se razločujejo od zasebnih (privatnih) pisem osobito v tem:
1.	kraj in datum se napiše vedno zgoraj na desno;
2.	namesto ogovora postavimo naslov tvrdke;
3.	izpuščamo vse olepševalne dostavke, kakor: cenjeni, častiti, vdani, hvaležni itd.;
4.	vsebina pisma mora biti jedrnato, toda jasno izražena;
5.	pisemski papir je nekoliko večje oblike ter ima včasih na čelu natisnjen naslov tvrdke.
Tuje besede, ki se često uporabljajo v trgovskem dopisovanju: rabat = popust dolžniku; diskonto = popust na obrestih menice; provizija = plačilo za trgovsko posredovanje, izraženo v %; nota ali konto = račun; amba-laža = ovoj, zaboj itd.; en gros (izg. angro) = na debelo (trgovanje itd.); en detail (izg. andetaj) = na drobno; akceptirati = sprejeti; al pari = enako nominalni vrednosti (menic, zadolžnic); aviso = obvestilo; komp. = drug (družabnik); medio mese = 15. dne meseca; ob ligo = dolžnost, poroštvo; ordre = naročilo, nakazilo; per con-tant = proti plačilu (v gotovini); prolongirati = podaljšati (n. pr. veljavnost menice); risiko = nevarnost; saldo = poravnava računa; vi a = pot, smer; valuta = veljava (denarja).
Nadomeščajte tujke kolikor mogoče s slovenskimi izrazi!
2. vaja. Izvršujte naslednja poslovna pisma:
1.	Ponudba (ofert). (Neki klepar naznanja, da je na novo otvoril delavnico ter priporoča s cenovnikom svojo robo.)
2.	Naročilo. (Krojač Tone Koren naroči na podlagi ce-novnika in vzorcev pri manufakturni tvrdki J. J. v ... 15 m domače raševine, 10 m nebeljenega platna in 1 gros [12 ducatov] roženih gumbov.)
3.	Pismo z računom. (Mizar pošlje trgovcu s papirjem J. J. v ... 50 risalnih desk a din ... in 100 trikotnikov iz hru-ševine a din ... ter o tem trgovca pismeno obvešča.)
4.	Pozvedovalno pismo. (Trgovski pomočnik Ivan Vesel želi vstopiti v službo pri trgovcu Fr. Založniku. Ta po-

zveduje o pomočnikovi poštenosti in uporabnosti pri trgovcu Petru Vrbiču v Mariboru, kjer je bil Vesel do zdaj v službi.)
5.	Priporočilno pismo. (Odgovor Petra Vrbiča na zgornje pozvedovalno pismo.)
6.	Opomin. (Tesar Lukež Slomnik opominja posestnika Fr. Grahorja v . . , naj mu poravna račun za tesarska dela pri novi hiši; račun se je predložil že pred tremi meseci.)
7.	Opravičilo. (Fr. Grahor poravna L. Slomniku račun za tesarska dela ter opravičuje svojo zakasnitev s tem, da ni dobil pravočasno denarja za prodani gozd.)
8.	Pritožba. (Krojač Tone Koren se pritožuje trgovcu J. J, da mu ni poslal blaga natanko po vzorcu, in zahteva, naj se roba zamenja.)
9.	Odpoved. Hišni posestnik Aleš Bobnar odpoveduje krojaču Tonetu Korenu stanovanje in prostore delavnice. (Trimesečen odpovedni rok.)
Č. Poslovni sestavki
1. Ponudba, naročilo in račun
Osnova: Posestnik Jože Potokar v Šmarju ponudi trgovcu Fr. Ogo-relcu v Celju razno sadje; trgovec naroči sadje in posestnik napiše račun.
a) Ponudba
V Šmarju dne 1. oktobra 1987.
Gospodu Fr. Ogorelcu, trgovcu
v Celju.
Ozirajoč se na najin razgovor, Vam ponudim v nakup: 20 q (2 vagona) mešanih jabolk za pijačo ... a 125'— din 5 q izbranih jabolk (kanadskih renet), zloženih
v zabojih.............® ^00'— „
3q hrušk (maslenke, pozne).......a 250'— „
Cene z dostavo na železniško postajo v Grobelnem.
Pričakujoč cenjenega naročila vsaj v teku 8 dni, beležim
s spoštovanjem Jože Potokar.
b) Naročilo
V Celju dne 3. oktobra 1937.
Gospodu Jožetu Potokarju, posestniku
v Šmarju.
Na podlagi Vaše ponudbe z dne 1. t. m. naročam: 20 q mešanih jabolk a 125'— din, U q izbranih jabolk (kanadk) a 300'— din. Sadje dostavite dne 6. oktobra t. 1. na železniško postajo v Grobelnem.
S spoštovanjem
Fr. Ogorelec.
c) Račun
V Šmarju dne 7. oktobra 1937.
za gospoda Fr. Ogorelca, trgovca
v Celju.
6./10.1937. za 20 q mešanih jabolk a 125'— din ... 2.500'— din
„ za U q jabolk (kanadk) d 300'— din ... 1.200'— „
Skupaj ... 3.700'— din
S spoštovanjem
Jože Potokar.
1.	vaja. Posestnik Gregor Trojanšek na Trojanah ponudi Iv. Dolinšku, trgovcu z lesom v Kamniku, 100 m3 bukovih drv po 80'— din; trgovec naroči 40 m3 drv in posestnik mu pošlje račun. — Napišite: a) ponudbo, b) naročilo, c) račun! — (Kolkovina za račune: od 50—100 din = 1 din; od 100 do 500 din = 2 din; od 500—1000 din = 3 din; nad 1000 din = 5 din od vsake pole.)
2.	Nakaznica, spremni in prejemni list
Osnova. Kovač Marko Močan v Celju se dogovori s posestnikom Jožetom Ocvirkom v Vojniku, da bo kupil pri njem 2 polovnjaka (polov-njak = 5 veder a 56 1) jabolčnika. Marko Močan pošlje svojega hlapca Blaža Hrastnika po jabolčnik k Jožetu Ocvirku, ki hlapca ne pozna.
Kolek din 5"—
a) Nakaznica
Gospodu Jožetu Ocvirku, posestniku
v Vojniku.
Prosim, oddajte izročitelju te nakaznice, mojemu hlapcu Blažu Hrastniku, dva polovnjaka jabolčnika, kakor sva se osebno dogovorila.
V Celju dne 15. maja 1938.
Marko Močan.
b) Spremnica
Gospodu Marku Močdnu, kovaču
v Celju.
Na Vašo nakaznico z dne 15. maja t. 1. Vam pošiljam po hlapcu Blažu Hrastniku dva polovnjaka jabolčnika po dogovorjeni ceni.
Prosim za potrdilo o prejemu pošiljatve.
V	Vojniku dne 15. maja 1938.
Jože Ocvirk.
c) Prejemni list
Gospodu Jožetu Ocvirku, posestniku
v Vojniku.
Potrjujem, da sem dne 15. maja t. 1. prejel dva polovnjaka jabolčnika.
V	Celju dne 16. maja 1938.
Marko Močan.
2. vaja. Krojač Tone Koren v Št. Juriju ob Taboru naroča trgovcu Ivanu Vaniču v Celju, naj izroči prinoscu nakaznice, Andreju Skoku, 25 m sivega sukna, enakega priloženemu vzorcu.
Napišite: 1. nakaznico, 2. spremnico in 3. prejemni list!
3. Dolžno pismo in pobotnica
Osnova. Mizar France Žagar v Škof ji Loki si je ob ustanovitvi delavnice izposodil od posestnika Blaža Kamenčana 5000 din, katere vrne čez eno leto s 5%nimi obrestmi vred.
a) Dolžno pismo
sanec potrjujem, da mi je gospod Blaž Kamenčan, posestnik v škof ji Loki, posodil 5000 din, to je pet tisoč dinarjev, da si morem ustanoviti svojo lastno delavnico. Zavezujem se, da vrnem to vsoto čez eno leto, t. j. dne 28. junija l. 1938., s petodstotnimi obrestmi vred.
V	dokaz temu moj in dveh prič svojeročni podpis.
V	Škof ji Loki dne 28. junija 1937.
France Žagar,
mizar.
Matija Drobnič, Janez Hrast,
priča.	priča.
b) Pobotnica
za 52 50 din, to je pet tisoč dva sto petdeset dinarjev, kateri znesek je podpisanec prejel danes od gospoda Franceta Žagarja, tukajšnjega mizarja, kot vrnjeno posojilo din 5000'— in din 250'— kot 5%ne obresti za dobo od 28. junija 1937. do 28. junija 1938.
V Škof ji Loki dne 28. junija 1938.
Blaž Kamenčan,
posestnik.
3. vaja. Trgovec Peter Lesnika vam je posodil 1200 din s pogojem, da mu jih vrnete tri mesece po tem, ko bo posojilo odpovedal, ter da mu plačujete 6°/one obresti vsakega pol leta naprej. — Čez eno leto in 6 mesecev vrnete izposojeno glavnico.
Napišite a) dolžno pismo, b) pobotnico! (Kolkovina za za-dolžnice V2 °/o od dolga, kolkovina za pobotnice pa 1/2°/o od pobotane vsote.)
Kolek 25'— din
Podpi
4. Zaveznica (reverz) in hranilni list
Osnova, a) Janez Ocvirk v Vojniku dovoli sosedu Jakobu Dolencu, da sme s svojo služinčadjo in samotežnim vozičkom uporabljati pot čez njegovo dvorišče do perišča ob Hudinji. Vendar pa mora sosed napisati zaveznico, ker bi si drugače čez leta utegnil lastiti pravico javne poti.
b) Trgovec Ivan Vanič v Celju da krznarju Andreju Podbrežniku čez poletje shraniti svoj zimski kožuh, kučmo sobolovko in polhovko.
a) Zaveznica
Gospod Janez Ocvirk v Vojniku je dovolil, da sme moja rodbina in služinčad peš ali s samotežnim vozičkom uporabljati zasebno pot, ki drži čez njegovo dvorišče do perišča ob Hudinji.
Izjavljam, da si ne bom nikoli lastil pravice do te zasebne poti ter jo bom takoj nehal uporabljati, ako bi gospod Janez Ocvirk to zahteval.
V Vojniku dne 28. junija 1938.
Jakob Dolenec.
b) Hranilni list
Andreja Podbrežnika, krznarja v Celju.
Štev.	
kom.	Gospod Ivan Vanič mi je danes izročil naslednjo kožuhovino, da jo shranim v poletni dobi 1938:
1	zimski kožuh, podšit z volčjim krznom in opremljen z astrahanskim ovratnikom;
1	kučma sobolovka;
1	polhovka.
V Celju dne 15. maja 1938.
Andrej Podbrežnik.
4. vaja. a) Posestnik Janez Ocvirk dovoli svojemu sosedu, da sme uporabljati njegov vodnjak, kolikor potrebuje vode za svoje gospodarstvo (zalivanje vrta izvzeto). — Napišite zaveznico!
b) Marija Knez, zasebnica v vili »Tihi dok, shrani pri sosedu trgovcu Martinu Košeninu čez zimsko dobo svojo srebrnino in porcelanasto posodo (1 ducat srebrnega namiznega orodja, 1 pribor za kavo in popolno pripravo za čaj, sestoječo iz 14 kosov). — Kakšen hranilni list napiše Martin Košenina?
5. Službeno izpričevalo
Osnova. Kovač Marko Močan v Celju napiše dobro izpričevalo Lukežu Mahnetu, ki je bil pri njem 4 leta in 3 mesece za pomočnika.
Izpričevalo
Lukež Mahne, rojen l. 1899. v Podsredi, je bil od 1. aprila 1934-. do danes pri meni za kovaškega pomočnika in se je v tej dobi vedel zgledno, bil je jako zanesljiv in zvest, delal je vzorno marljivo ter pokazal izredno spretnost v svojih poslih. Zategadelj ga le nerad izpuščam iz službe ter ga vsakomur naj-topleje priporočam.
V Celju dne 28. junija 1938.
Marko Močan,
(Potrdilo občin, urada)	kovaški mojster.
5. vaja. Krojač Vinko Bodlaj napiše izpričevalo pomočniku Antonu Počasnetu, ki je bil sicer pošten, toda počasen in neroden delavec. (Slabe lastnosti se v izpričevalu ne smejo navajati, marveč se sploh zamolče. — Zakaj?)
6. Pogodba
Osnova. Stanko Koder najame pri hišnem posestniku Matiju Ošabnu stanovanje z dvema sobama, delavnico in s pritiklinami za letno najemnino din 4.960"—, ki jo bo plačeval četrtletno naprej. Trimesečni odpovedni rok.
I 20K!!e^n	Najemna pogodba
Gosp od Matija Ošaben, hišni posestnik v Celju, je sklenil z gospodom Stankom Kodrom nastopno pogodbo:
1. Gospod Matija Ošaben oddaja od 1. julija t. 1. gospodu Stanku Kodru v svoji hiši v Gosposki ulici št. U stanovanje z dvema sobama, s pritiklinami (kuhinjo, jedilno shrambo, podstrešjem, kletjo in drvarnico) ter delavnico v pritličju.
2.	Gospod Stanko Koder bo plačeval din U.960'— (štiri tisoč devet sto šestdeset din) letne najemnine in sicer v četrtletnih obrokih naprej.
3.	Najemnik se zavezuje, da bo ohranil stanovanje snažno, da bo manjša popravila do din 50'— oskrboval sam ter se ravnal po hišnem redu.
4.	Najemnik ne sme izvrševati prezidav v stanovanju in v delavnici ali sprejemati podnajemnikov, ne da bi hišni gospodar temu pritrdil.
5.	Za oba pogodnika velja trimesečni odpovedni rok.
Ta pogodba se je napravila v dvojniku (t. j. izvirnik in prepis) in sta jo oba udeleženca lastnoročno podpisala.
V Celju dne 1. julija 1938.
Matija Ošaben, hišni posestnik.
Stanko Koder, najemnik.
6.	vaja. Vrtnar Cvetko Travnik najame vrt posestnika Franceta Gornika na 10 let za letno najemnino din 600'— proti temu, da si sme ondi zgraditi tople grede in cvetličnjak. Najemnino bo plačeval polletno naprej. — Napišite najemno pogodbo! — (Kolkovina po velikosti najemnine.)
Pomnite. Pogodbe, dolžna pisma in druge važne listine sestavljajo navadno notarji.
7. Vloge pri uradih
Osnova. Mizarski pomočnik Karel Postružnik na Vranskem zglaša pri sreskem načelstvu v Celju izvrševanje mizarskega obrta.
Zadeva:
Postružnik Karel na Vranskem priglasi izvrševanje mizarskega obrta.
Sreskemu načelstvu v
Celju.
Podpisanec nameravam na Vranskem, v hiši št. 35, samostojno izvrševati mizarski obrt ter opiram svojo prijavo na nastopne razloge:
Kolek 10 — din
Po priloženem krstnem listu A sem se rodil dne 8. maja 1906. v Braslovčah, kamor sem tudi pristojen, kakor je razvidno iz domovnice B, ter sem torej jugoslovanski državljan.
Iz učnega izpričevala C je videti, da sem se učil mizarstva pri tukajšnjem mizarskem mojstru Jerneju Žagarju; kakor pa kaže izpričevalo Č, sem bil potem pri njem šest let za mizarskega pomočnika.
Opiraje se na navedene razloge, se usojam prositi:
Sresko načelstvo blagovoli sprejeti to priglasitev in mi dostaviti obrtni list.
Na Vranskem dne 12. junija 1938.
Karel Postružnik,
Vransko, h. št. 35.
7. vaja. a) Čevljar Simon Smolar prosi mestno načelstvo celjsko, da bi smel ob svoji delavnici v Gosposki ulici h. št. 3 napraviti izložbeno okno za izgotovljeno obuvalo. (Priložen načrt. — Vsako prilogo je kolkovati s 4'— din; za odločbo [rešitev] je priložiti kolek za 20"— din.)
b) Oče učenca Vladimirja Vesela, ki je dovršil ljudsko šolo, prosi ravnateljstvo kmetijske šole v Št. Juriju, da bi smel njegov sin vstopiti v I. letnik zavoda. (Prilogi: krstni list in zadnje šolsko izpričevalo.)
8. Oporoka
Zavedajoč se, da me Vsemogočni more vsak trenutek poklicati pred Sebe ter zahtevati račune od mojega hiševanja na tem svetu, zato zapisujem zdaj pri popolnoma zdravi in vedri pameti svojo poslednjo voljo o posvetnem premoženju.
1.	Glavni dedič vsemu mojemu imetju bodi moj najstarejši sin France, ki naj mi tudi oskrbi pogreb, kakršen je običajen v našem kraju, ter plača 10 sv. maš za pokoj moje duše.
2.	Ko doseže moj mlajši sin Janez 2U let, naj mu France izplača din 50.000'— (petdeset tisoč dinarjev) dote. Razen tega naj plačuje zanj izdatke, ki so potrebni, da more dovršiti svoje študije na vseučilišču; v ta namen naj se uporabljajo tudi obresti od njegove dote.
3. Mojemu zvestemu hlapcu Tomažu naj naloži v hranilnici din 6000'— (šest tisoč dinarjev), da mu bodo v podporo na stara leta.
U. Na dan mojega pogreba naj se razdeli med ubožce naše občine 1000 din (en tisoč dinarjev).
To je moja oporoka, ki sem jo svojeročno spisal in podpisal.
Na Vrhniki dne 20. junija 1936.
France Kremen,
oporočnih.
Dodatek oporoki (kodicil)
Svoji oporoki z dne 20. junija 1936. dostavljam pri popolnoma zdravi pameti še naslednje:
1.	Svojemu sosedu Jerneju Zavašniku, ki mu je požar uničil skoraj vse imetje, odpuščam dolg J+500 din (štiri tisoč pet sto dinarjev) kakor tudi vse zaostale obresti.
2.	Da moj rod ne pozabi domovine, naj se izplača 5000 din (pet tisoč dinarjev) »Družbi sv. Cirila in Metodam.
Ta kodicil sem svojeročno spisal in podpisal.
Na Vrhniki dne Z. avgusta 1938.
France Kremen.
8. vaja. Napišite oporoko vdove Ane Logarjeve, ki nima nikakega sorodstva ter zapušča vse svoje imetje v razne dobrodelne namene! (Ana Logar oporoko samo podkriža, a spiše, glasno prebere in podpiše jo sosed Ivan Koren ter jo sopod-pišejo še tri navzoče priče, ki so vse moškega spola, polnoletne, normalno razvite, sodnijsko nekaznovane, razumejo jezik oporoke ter niso same deležne nikakega volila.)
KAZALO
I. Slovniške vaje
Stran
A.	Iz glasoslovja................ ...	3
1.	O glasovih..........................................3
Samoglasniki........................................4
Soglasniki .........................5
2.	Glasovna izpreminjava................................9
Izpreminjava samoglasnikov............. ,	9
Izpreminjava soglasnikov..............................9
B.	Besedne vrste....................10
1.	Samostalnik....................10
a)	Ponavljalne vaje . ...............• .	10
b)	Vrste samostalnikov................14
c)	Spol in število samostalnikov..........................15
č) Sklanjatev samostalnikov..............16
d)	Izpeljava in sestava samostalnikov...........20
2.	Pridevnik.....................24
a)	Ponavljalne vaje.................24
b)	Določna in nedoločna oblika pridevnikov........25
c)	Stopnjevanje pridevnikov..............27
č) Izpeljava in sestava pridevnikov...........27
3.	Zaimek......................29
a)	Ošabni zaimek..................30
b)	Svojilni zaimek..................32
c)	Kazalni zaimek..................33
č) Vprašalni zaimek.................34
d)	Oziralni zaimek..................34
e)	Nedoločni zaimek.................35
4.	Števnik......................35
5.	Glagol......................38
a)	Ponavljalne vaje.................38
b)	Nedovršni in dovršni glagol.............39
c)	Glagoli po pomenu................41
č) Spregatev..................' . .	43
d)	Tvorni, trpni in srednji način......................48
e)	Deležniki....................51

Stran
f)	Glagolnik....................55
g)	Tvoritev glagotokih oblik..............56
6. Členki......................58
a)	Prislov.....................58
b)	Predlog.....................60
c)	Veznik.....................64
5) Medmet.....................65
C. 0 stavku......................67
1.	O stavku sploh...................67
2.	Prosti stavek....................68
a)	Povedek (povedkovo določilo)............68
b)	Osebek (osebkova beseda).............69
c)	Prilastek.......................71
č) Predmet (dopolnilo)................73
d)	Prislovno določilo.................76
Razčlenitev prostega stavka.............79
3.	Zloženi stavek...................80
a)	Priredje....................82
1.	Vezalno priredja................82
2.	Protivno priredje................83
3.	Vzročno priredje.......;........83
4.	Sklepalno priredje...............84
b)	Podredje....................84
1.	Osebkov odvisnik................85
2.	Prilastkov odvisnik...............86
3.	Predmetni odvisnik...............87
4.	Prislovni odvisnik (krajevni, časovni, načinovni in vzročni)	90 Stavkova določila v veljavi odvisnikov........94
4.	Množno zloženi stavek................96
5.	Besedni red v stavku.................98
II. Pravopisne vaje
A.	Naglasna znamenja..................101
B.	Bazzlogovanje....................103
C.	Pisava sestavljenih besed...............104
C.	Raba velike začetnice................107
D.	Ločila.......................112
Vejica.......................112
Podpičje in pika...................116
Vprašaj in klicaj...................117
Dvopičje in narekovaj................ .	118
Pomišljaj in oklepaj..................118
Opuščaj, vezaj, enačaj in opominjaj............119
E.	Kratice.......................119
»
III. Pismeni sestavki
Stran
A.	O slogu......................122
B.	Prosto spisje....................124
1.	Razčlenitev....................I'-4
2.	Pripovedni spisi...................125
3.	Opisi.......................126
4.	Primerjatve in označevanja..............I27
5.	Lastna opazovanja in lastni doživljaji...........128
C.	Pisma.......................12®
1
1.	Zasebna pisma...................
2.	Poslovna (trgovska) pisma...............133
C. Poslovni sestavki..................135
1.	Ponudba, naročilo in račun.............I33
2.	Nakaznica, spremni in prejemni list...........I36
3.	Dolžno pismo in pobotnica...............138
4.	Zaveznica (reverz) in hranilni list............139
5.	Službeno izpričevalo.................I4®
6.	Pogodba .....................140
7.	Vloge pri uradih..................
8.	Oporoka .....................142
V J Cr <?
c* ^
C %