1 it l '1 il il '! ,0 1 Koristno orodje za vrednotenje ekoloških dejavnikov Preglednica 6: Pregled števila vrst po osnovnih morfoloških skupinah Table 6: A survey of species by basic morpholog- ical groups: Drevesa 7 Trees Grmi 9 shrubs Zelišča 37 herbs GDK: 11:182.5 LITERATURA 1. ELLENBERG, H.1982: Vegetation Mitteleu- ropas mit den Al pen in ekologischer Sicht. Eu gen Ulm er Verlag, Stuttgart. 2. ELLENBERG, H., WEBER, E.H., DUELL, R., WIRTH, V., WERNER, W., PAULISSEN, D. 1991: Zeigerwerte von Pflanzen in Mitteleuropa. Scriptra Geobotanika, 18, Erich Goltz, Goettingen. 3. KUTNAR L. 1995: Rastlina- Rezultat rastišč­ nih dejavnikov. Gozdarski vestnik 53 (1995. 7-8, s. 322-330) Rastli na- rezultat rastiščnih dejavnikov Povezava na članek L. Kutnarja, Gozd V 7-8/1995. Živko KOŠIR* Poglobljena razprava L.KUTNARJA o indikativnem pomenu rastlinskih vrst ob obravnavi in primerjavi dveh metod, ki ustvarjata povezavo med rastline in rasti- ščem, je pripeljala do jasnih vprašanj, pred katerimi se znajde vsak, ki se poglobi v to problematiko. Zato bom poskušal v nadalj- njem osvetliti, kako pridemo. do takšnih ocen in nakazati ali odgovorifl na nekatera vprašanja, ki se ob tem pojavljajo. Pogosto je tako. Če si zastavimo več vprašanj, si na katerega izmed njih z njimi tudi že odgovorimo. Kadar obravnavamo ratišča fitocenoz po indikativnem pomenu rastlinskih vrst, načeloma ocenjujemo nji- hov indikativni pomen na podlagi meritev, opravljenih na drugih rastiščih. Torej že sama metoda temelji na verjetnosti in ta določa odnos do dejanskosti. 1. lndikacijske vrednosti za posamezni ekološki dejavnik ugotavljamo (jih dolo- čamo) z meritvami, kjer se vrednosti (rezul- tati) označujejo navadno s številčnimi vrednostmi po dogovorjeni metodologiji in z dogovorjenimi merskimi enotami. Za različne dejavnike se uporabljajo različne * Dr. ž. K., dipl. inž. gozd., 1311 Turjak, Turjak 34, SLO metode merjenja vrednosti - od absolutnih do relativnih. Nekatere ekološke dejavnike lahko le ocenimo ali opišemo in posredno ekološko določimo npr.: geografsko pripad- nost po v naprej določenih geografskih re- gijah, ki so utemeljene z nadaljnjimi makro- ekološkimi dejavniki (merjenimi z absolut- nimi ali relativnimi vrednostmi ali cenitva- mi), s pedološkim opisom tal (ki se povezu- je s poznejšimi laboratorijskimi analizami), fitocenološkim popisom (ki je osnova za ugotavljanje rastlinske kombinacije združ- be in njene povezave z drugimi ekološkimi dejavniki, kot so: substrat, tla, lega, naklon, nadmorska višina, oblikovitost površja) itd. Veliko ekoloških dejavnikov merimo iztrga- no iz bioekocenološkega procesa, še več jih niti ne znamo meriti, saj potekajo procesi v tako tesni medsebojni povezavi, da delne meritve zunaj tega kompleksa ne dajejo pravih primerljivih vrednosti. Pri vrednotenju gozdov izhajamo iz gozd- ne združbe in govorimo o rastiščno indika- torskem pomenu rastlinskih vrst v okolju naravne rastlinske sestave fitocenoze. Vendar tudi indikatorski pomen rastlinske vrste globoko temelji na meritvah: - Petrografski substrat je določen s ke- mijsko sestavo (absolutne meritve) in s kemijskimi ter mehanskimi lastnostmi (rela- tivna ocena). Dejanske petrografske raz- GozdV 54, 1996 119 mere na konkretnem rastišču fitocenoze se lahko le oceni. -Pedološki profili, ki nujno spremljajo fi- tocenološka raziskovanja, dajejo orienta- cijo o odnosih med rastlinsko kombinacijo fitocenoze in tlemi. Profili so značilni in pokrivajo le neznaten del areala gozdne fitocenoze; pedološke analize so prostor- sko še ožje reprezentativne, vendar dajejo rezultate posameznih merljivih lastnosti tal v relativnih ali absolutnih vrednostih, ki so sami med seboj primerljivi. Tak način zahtevajo omejene (zamudne in drage) možnosti za podrobnejše geolo- ške, petrografske in pedološke raziskave, kakršne bi zahtevala pestrost mikrorastišč v okviru same fitocenoze. Rastlinske vrste, ki kot živi laboratorij nakazujejo na življen- ske razmere v svojem okolju, nam omogo- čajo, da hitro zaznamo spremenjene rasti- ščne razmere, podrobno pa se z njimi seznanimo s kompleksnimi biogeocenolo- škimi raziskavami rastiščnih dejavnikov. Da bi skromen obseg pedoloških razis- kav lahko dobro izkoristili, moramo poznati specifičnost razvoja gozdnih tal, predvsem v pogledu dinamike in oblikovanja humus- nega sloja ter njegove mineralizacije. Pre- učena mora biti pedogeneza tal in interval, v katerem se določena taina oblika pove- zuje z intervalom rastlinske kombinacije združbe. Le s primerjalnim preučevanjem tal in vegetacije pridemo do povratne informacije, da vegetacijska kombinacija nakazuje ugotovljene in izmerjene ali oce- njene talne razmere. Zato je potrebno nenehno preverjati ugotovljeni odnos med tlemi in vegetacijo. Vsako pomembno ne- skladje je potrebno preveriti z dodatnim pedološkim profilom. (Pri tem zanemarja- mo neskladje, ki izhaja iz fitocenološke oziroma pedološke sistematike, ki nimata skupnih izhodišč, temveč upoštevamo le dejanske razlike.) Vsak fitocenolog, ki ne bo "hodil s krampom ali svedrom", bo prej- koslej ugotovil, da se mu je knjiga naravih zakonitosti zaprla! Seveda se v svet gozdne fitocenoze, ki se izoblikuje do zaključne razvojne faze šele v stoletjih, ne moremo poglobiti brez poznavanja njene stoletne in predvsem ponavljajoče ciklične dinamike, in ne na- zadnje: ne gre brez poznavanja bioloških lastnosti rastlinskih vrst in njihovih cenolo- ških odnosov in ne brez poznavanja rasti in donosnosti drevesnega sestaja. 120 GozdV 54, 1996 Na podlagi odnosa (v določenih današ- njih klimatskih razmerah): substrat --;,. tla ---? rastlinska vrsta ---? rastlinska kombi- nacija = fitocenoza z določeno proizvod- nostjo biomase, pridemo do povratne infor- macije: donosna sposobnost fitocenoze je določljiva prek njenih rastlinskih vrst, ki so sestavni del rastlinske kombinacije določe­ ne fitocenoze, zakonito vezane na svoje okolje. Po tej poti pridemo do rastlinske vrste kot osnove za ugotavljanje rastišč­ nega potenciala določene fitocenoze. To naj bi nam omogočilo poznavanje vrednosti nekaterih ekoloških dejavnikov, ki smo jih pridobili s fitocenološkimi popisi, pedolo- škimi profili, s povzetki geoloških, petro- grafskih in klimatskih razmer ter z ugotovit- vami o oblikovitosti površja in z njim pove- zani modifikaciji klime itd. Te vrednosti so izmerjene (laboratorijske analize talnega profila, analize kamnine, podatki o klimat- skih razmerah, stalnost rastlinskih vrst itd.) ali ocenjene (pokrovnost rastlinskih vrst, pedološki opis talnega profila, opis kamni- ne, površja in orografskih razmer ipd.). Z različnimi metodami ugotovljenih vred- nosti, ki segajo na različne nivoje preuče­ vanja ekoloških dejavnikov, ne moremo vedno neposredno uporabljati. Da bi jih lahko uporabili za kompleksno oceno kvali- tete rastišča, kar je naš osnovni namen, jih moramo preoblikovati in medseboj povezati prek skupnega imenovalca z istim predznakom. Za skupni imenovalec vsem tem meritvam ali ocenam je izbrana kvali- tetna stopnja kot relativna vrednost. Kvali- teta se nanaša na odraz določenega dejav- nika na kvaliteto rastišča. Tako so postale izmerjene in/ali ocenjene vrednosti posa- meznih dejavnikov osnova za ocenjevanje rastišča po "kvalitetni stopnji". lndikacijska vrednost rastlinske vrste je torej dana z vrednostmi, ki določajo kvalitetne stopnje. Rastlinskim vrstam, ki rastejo na rasti- ščih določene kvalitetne stopnje, so dolo- čeni valorizacijski koeficienti, s katerimi vstopajo v valorizacija rastišča tako po ekološkem (substrat, kislost, solum, kame- nitost, vlažnost, klima) kot po proizvodnem kriteriju (rastiščni koeficient). Rastlinskim vrstam, ki so sestavni del več rastlinskih kombinacij, (se pojavljajo v različnih fitocenozah in v različnih ekološ- kih razmerah), so na podlagi različne kva- litete rastišč določeni različni valorizacijski koeficienti, s katerimi vstopajo v vred- [ 1 1 1 1 1 K 1 1 notenje rastišč. Z različnimi kvalitetnimi stopnjami rastišč, kjer take vrste rastejo, je širše določen njihov bioekološki in ceno- loški interval, vsekakor pa jih ne uvrščamo med vrste, ki so indiferentne za posamez- ne ekološke dejavnike. Tako podrobno, morda že kar pripoved- no opisovanje kot postopek vrednotenja indikacijskega pomena rastlinskih vrst za ugotavljanje rastiščnega potenciala, naj opozori na težave, s katerimi se srečujemo pri vključevanju različnih, skozi desetletja pridobljenih podatkov (bodisi z opisom, oceno ali meritvijo) v kompleksno valoriza- cija rastišč. Pogosto se moramo odpove- dati posameznim rezultatom še tako pravil- nih meritev, če so v kontekstu z drugimi podatki le detajli, ali poglobljena analiza za povsem določeno smer preučevanja, ali če so poznani le za manjše število rastlin- skih vrst. Seveda se moramo pogosto odpovedati tudi razmejitvi, kaj je meritev in kaj ocena ali opis. Pomembno je, da vključimo v kompleksno analizo vrednosti ekološko pomembnejših dejavnikov (sklad- no z naravo preučevanja), usmerjenih h kompleksnim raziskavam na približno istem nivoju preučevanja, ki so ugotovljivi za vse ali vsaj za veliko večino objektov našega preučevanja. Primerjava indikacijskih vrednosti rastlin- skih vrst po ELLENBERGU z valorizacij- skimi koeficienti rastlinskih vrst je zanimiva, ker primerjamo dve metodi, prirejeni na povsem različnih izhodiščih in za različna geografska območja. Po Ellenbergu na pod- lagi ekoloških vrednosti rastlinskih vrst (svetlobno, temperaturno, kontinentalno, vlažnostno, reakcijsko in dušično število - halogenost lahko pustimo ob strani) in njihovega deleža ugotovimo ekološki spek- ter združbe. Ellenberg je s "številom konti- nentalitete", ki temelji na termični kontinen- taliteti (po F. RINGLEBU - razmerje med maritimnostjo in kontinentalnostjo klime na podlagi temperaturne amplitude po geograf- skih širinah) vpeljal geografsko dimenzijo razširjenosti rastlinske vrste od Thornshaw- na (KT =0 %) do Verhojanska (KT =1 OO%). V Sloveniji se termična kontinentaliteta giblje od 19% (v submediteranskem fitokli- matskem območju) do 25% v (subpa- nonskem fitoklimatskem območju, izjema je Kredarica s 14 %), kar pomeni, da imamo v povprečju močno mediteransko poudar- jeno klimo (KOŠIR /1969/ 1979). V terito- rialno zelo omejenem območju Slovenije tega kriterija ne moremo uporabiti kot ekološko indikativno vrednost rastlinske vrste, sicer pa tudi Ellenberg številnim "gozdnim" vrstam tega kontinentalnega števila ni določil in jih uvršča med "in- diferentne". V povprečne vrednosti za posamezen ekološki dejavnik (po Ellenbergu) vstopajo le rastlinske vrste z ocenjenimi vrednostmi, preostale, t.j. "indiferentne", niso upošte- vane; njihova indikacija je po posameznih dejavnikih nična, takih vrst pa ni malo. Povprečje ne pomeni aritmetičnega pov- prečja, temveč težišče označujoče vred- nosti rastlinskih vrst, ki so upoštevane v okviru določenega ekološkega dejavnika. To pomeni, da imamo v teh povprečjih opravka z vedno drugačno populacijo rastlin, čeprav gre za isto fitocenozo. V našem primeru je rastlinskim vrstam na podlagi vrednosti ekoloških dejavnikov (substrat, vrsta humusa in kislost, solum, skeletnost, vlažnost, in lokalne klimatske značilnosti /vegetacijska stopnja ali položaj v lokalni klimi/) določen valorizacijski koefi- cient kot relativna mera s ciljem ugotovitve relativne proizvodne sposobnosti združbe (rastiščni koeficient). Rastiščni koeficient (Rk) se izračuna kot aritmetično povprečje iz Rk rastlinskih vrst, ki se v fitocenozi pojavljajo. Ponder pri izračunu Rk je po- krovnost rastlinskih vrst. Pri tem je pou- darjen pomen pogostnosti Rk v okviru fitocenoze, ki je zelo značilna in nakazuje na njen cenološki položaj in razvojno stopnjo. To ni naključje, saj je Rk rezultat rastlinskih vrst, ki so tudi ekološki kazalniki. Iz istih podatkov lahko dobimo tudi vpogled v ekološke razmere združbe, in sicer prek povprečnih razmer v okviru upoštevanih dejavnikov. V tem primeru ne moremo govoriti o aritmetičnem povprečju, temveč gre za težišče, kot v primeru Ellen- bergovega ekološkega spektra, vendar s to razliko, da so v njem upoštevane vse rastlinske vrste s svojo pokrovnostjo. To- krat gre za povprečja, kot jih poznamo pri povprečnem fitocenološkem popisu - lec- totipu, povprečnih talnih, petrografskih ali klimatskih razmerah itd. Tudi tu je po- membna pogostnost razporeditev deležev rastlinskih vrst različnih rastiščnih zahtev. Za ekološko karakterizacijo rastišča združ- be so rastlinske vrste posebej razporejene po spredaj danem indikativnem pomenu v GozdV 54, 1996 121 ekološke skupine po kriteriju vlažnosti (1 do VIl) in vrsti humusa ter kislosti (1 do 5). Ekološki spekter združbe (fitocenoze) je predstavljen z deležem rastlinskih vrst (preračunan na pokrovnost), in sicer loče~ no po kriteriju vlažnosti ter kriteriju vrste humusa in kislosti. 2. Geografsko območje, za katerega veljajo indikativne vrednosti rastlinskih vrst, je določeno z arealom gozdnih združb, v katerih so bile vegetacijske in ekološke razmere preučevane. V našem primeru so to vse gozdne združbe Slovenije z izjemo združb priobalnega dela submediteran- skega fitoklimatskega območja: Orno - Quercetum pubescentis/petreae, Seslerio - Ostryetum in Carpinetum orientalis. Rastišča teh združb nismo upoštevali iz več vzrokov. Naša raziskovanja iz tega območja zajemajo le rastišče združbe Orno - Quercetum. Z njimi smo ugotovili, da prevladuje zaradi zelo dolgih obdobij člove­ kovih vplivov poslabšanje oblik združbe, katerih izboljševanje je stalno načeto z novimi oblikami človekovih vplivov. Združ- ba, ki je sicer naravno teže obnovljiva, je v primarni obliki ohranjena skorajda le relik- tno. Rastlinske vrste, ki rastejo na teh ra- stiščih, se uveljavljajo tu v nesorazmerno dolgem prehodnem obdobju, bodisi kot ostanek rastiščnih razmer ali novega suk- cesijskega razvoja z zaraščanjem negozd- nih površin, oziroma kot kazalec napredu- jočega razvoja v klimaksno obliko (t.j. končno razvojno stopnjo) združbe. Takšne rastiščne razmere bi zahtevale poglobljen študij, zanimanja za to pa ni bilo, ker so sedanji grmičavi gozdovi lesnoproizvodno nepomembni, druge funkcije pa se (na stabilni karbonatni podlagi) v dobrem delu izpolnjujejo že s samo gozdno vegetacijo, ne glede na stopnjo njenega napredujo- čega ali znova pojemajočega razvoja. Eventualnih tovrstnih raziskav drugih av1or- jev nimamo. Ugotovljeno velja še v večji meri za območje sedanjih in potencialnih rastišč združbe Seslerio - Ostryetum in Carpinetum orientalis. Pri izboru rastlinskih vrst, vključenih v vrednotenje, nismo enakopravno obravna- vali rastlinskih kombinacij vseh gozdnih združb. V celoti so upoštevane rastlinske vrste vseh pomembnejših gozdnih združb osrednjega dela Slovenije. Za malopovršin- ske združbe edafsko ekstremnih rastišč 122 GozdV 54, 1996 navajamo le nekaj vodilnih vrst iz rastlinske kombinacije. Pri tem smo nakazali na možnost in na način dopolnjevanja. (Samo za vključitev celotne rastlinske kombinacije združbe Genisto - Pinetum bi morali sez- nam razširiti za 14 rastlinskih vrst z več ali manj enakim rastiščnim koeficientom, za Vaccinio oxycocco - Sphagnetum z 21 vrstami, od tega z 12 mahovi in lišaji itd). S tem smo se izognili še obsežnejšemu spisku rastlin, in videti je, da upravičeno, saj že ta ustvarja povsem nepotrebno boja- zen. ln vendar, ker je flora naših gozdov bogata in do neke mere specifična, je v obravnavo vključenih več rastlinskih vrst, (ki se pojavljajo v rastlinskih kombinacijah naših gozdnih fitocenoz), kot jih navaja za srednjeevropsko gozdno okolje Ellenberg. Ta obsežno obravnava tudi druge vegeta- cijske formacije: sladkovodne in halogene združbe; vegetacijo sipin, nad gozdno mejo in območja ledenikov; združbe alg, lišajev in mahov; antropogene vegetacijske for- macije, gnojene travnike, ruderalne for- macije, kombinacije plevelov, ipd. 3. Pod natančnimi meritvami moramo razu- meti meritve ali cenitve bioekoloških in cenoloških lastnosti rastlinskih vrst, oprav- ljene v okolju ekološkega kompleksa gozd- ne združbe in tudi parcialne laboratorijske meritve, ki podrobneje analizirajo odnose v okviru posameznega dejavnika. Težko bo ugotoviti, v koliki meri se kompleksne biogeocenološke meritve pokrivajo z vred- nostmi, po katerih je določen valorizacijski koeficient rastlinskih vrst. Takšnih meritev v srednjeevropskem prostoru skoraj ne poznamo (nekaj le v ekološko zelo specia- liziranih halogenih asociacijah). Tovrstna, do takrat petnajstletna, preučevanja v Rusiji je predstavil Su kačev z ugotovitvijo, "da so rastlinske vrste v veliko večji meri kazalci rastiščnih razmer, kot so prvotno predvidevali, in da je zato potrebno delati z roko v roki z šolo Braun - Blanqueta" (SUKAČEV 1964, predavanje ob predsta- vitvi "Lesnaje biogeocenologije" na univer- zi Lomonosova). Moram priznati, da drugih rezultatov natančnih meritev bioekoloških in cenoloških lastnosti rastlinskih vrst, opravljenih v ekološkem kompleksu gozd- ne združbe, ne poznam. Delne meritve nekaterih ekoloških dejav- nikov, v katerih se posamezne rastlinske vrste uveljavljajo z večjo ali manjšo stal- nostjo in vitalnostjo, so poznane in s temi so bile primerjane tudi naše ugotovitve. To je razvidno iz navedenih vrednosti pri kvalitetni stopnji, po katerih je določen indikativni pomen posameznih rastlinskih vrst (valorizacijski koeficienti). Pri vzporejanju rezultatov bomo ugotovili, da se s temi vrednostmi pokrivajo številne rastlinske vrste tako pri nas kot širše v Evropi. Vendar moramo nekaterim vrstam razširiti ali zožiti bioekološko amplitudo z rastiščnimi razmerami novo vključenih are- alov gozdnih združb ali zaradi novih spoz- nanj. Za nekatere vrste pa bi ugotovili, da natančne meritve kažejo, da v naših rasti- ščnih razmerah sploh ne bi mogle uspevati. V nekaterih primerih gre za dileme okoli določitve speciesa (spomnimo naj na rod Anthyllis, Achillea ali Fraxinus excelsior ipd.), drugje za različne rezultate meritev. V številnih primerih se razhajajo tudi stali- šča posameznih avtorjev v okviru iste geo- grafske regije. Na primer, vzemimo že obravnavano Cyclamen purpurascens 1 =europaeum/. Po K.WEIHEJU (Nemčija in obrobne dežele) povzamemo:- montanski (subalpski) mešani gozdovi, grmišča, sve- ža humozna z dušikom bogata tla, preskrb- ljena s karbonati, pogosto kamenita ilovna- ta do glinasta tla; razširjenost - Provansa, Jura prek južnih in vzhodnih Alp, Bavarski gozd /kultivirana/, sever Balkana, srednja Madžarska in Karpati; splošni areal - vzhodno predalpska vrsta. Predvsem je vpadljiva ocena preskrbljenosti z dušikom: po Ellenbergu je ciklama vrsta, ki se pojavlja na tleh s povprečno vsebnostjo dušika; naše ocene o neposredni naveza- nosti rastline na dušik ni, temveč ta izhaja (kar razberemo iz vrednosti za valoriza- cijski koeficient 5) iz vrste humusa: sprste- nina (zelo ozko razmerje CIN) in debeline humusnega horizonta v talnem profilu (Ah =nad 8 cm, često 10-15 cm), kar kaže na zelo dobro preskrbljenost z dušikom. P. FOURNIER (Francija) uvršča ciklamo med montanske submediteranske vrste na ka- menitih, humoznih in karbonatnih tleh, areal - Savojske predalpe, Jura ipd. Iz tega lahko zaključimo le, da se vse te ugotovitve medseboj dopolnjujejo in dejan- sko zožujejo bioekološko amplitudo rastlin- ske vrste na njene osnovne značilnosti (humozna tla, preskrbljena z bazami, nev- tralni do bazični silikati in karbonati s prednostjo dolomitu /Mgl pred apnencem 1 Cal, na dolomitih rjava rendzina ali skelet- nejša rjava tla, na silikatih ilovnata skeletna rjava tla, sveža rastišča, prevladujoča v montanski stopnji, pri nas največja stalnost in pokrovnost: ArF, HF, OF = HdF, EF, itd.), katerim so posamezni avtorji dali različen poudarek, odvisno od prevladujo- čih razmer v njihovem okolju. 4. Pod kakšnimi pogoji so rezultati metod vrednotenja rastišč dovolj dobra ocena dejanskih razmer? Da bi lahko postavili te kriterije, bi vsaj za nekaj gozdnih združb morali poznati dejanske razmere. Za zdaj nam ostaja možnost, da poglabljamo fito- cenološka in ekološka kompleksna razisko- vanja gozdnih fitocenoz. Pri tem je potreb- no z različnimi (poznanimi in novimi) meto- dami dopolnjevati in poglabljati poznavanje posameznih ekoloških dejavnikov, razvijati nove metode kompleksnega raziskovanja in vrednotenja, meriti (kjer je to še mogoče) naravno (ne po gozdarjih prirejeno) proiz- vodno sposobnost rastišč kot odraz dejan- skih naravnih razmer na rastišču. Na pod- lagi medsebojne primerjave rezultatov raz- ličnih metod za iste in različne dejavnike bomo lahko sklepali na verjetne dejanske razmere. Če to res želimo, se je potrebno za tako delo najprej organizirati. Ob ne- dvomno velikih prispevkih fitocenologije h gospodarjenju z gozdovi po meri naravnih danosti, še vedno nimamo na gozdarski inštituciji organiziranega sistematičnega raziskovalnega in aplikativnega dela s področja gozdne fitocenologije in ekologije. Če se je fitocenologija preveč "zbotanizira- la" in postala predvsem sama sebi namen, je potrebno toliko bolj usmeriti raziskave v aplikacijo prek gozdne ekologije in tipolo- gije. Menda ne bomo tudi tovrstne naloge, ki je vsestranska osnova za delo z gozdovi, prepustili "okoljevarstvenikom"? GozdV 54, 1996 123