Poezija
VALENTIN CUNDRIČ
Odkupitelj
Svet je vse pohojeno. Življenje - izposojeno.
On ve: odraščanju glasu predam
iz molka s korenino se izdrt.
Pa od ondod bi kdo se spustil k nam
do sem k izhodu, ki je še načrt?
... ki skozme gleda
kot od hudobnega soseda.
Oh slika, v črko staro zakrni.
Izbrisano v pomene peče vest.
Sadovi knjig predajajo se rji
kot ženinom poročni mlaj nevest.
On skozme gleda, in kar vidi,
je pomoči potrebno, je nebo in tatrman
v prerosi, pavoli in Židi.
Prestopim se v besedo iz dejanj.
... čeprav se vosek tiho nakaplja
na usta in na kretnje prej kot za pečat,
kajti duh stekel laja iz pekla
in mi ponuja stoti grad.
Sodobnost 2002 I 53
Poezija
Z razlogovanjem nerazumljene besede
razlomim njeno moč teme,
ki čute z gluho mi strastjo obsede,
da krog brez cilja pota mi zatne.
...ki skozmehodi
sam in z vsemogočimi oprodi.
Drevesa so preseljena v nebo. Iz bliskov stopajo preroki. Obličja odkupiteljev do nas rasto kot k čudežnemu krstu in poroki. On skozme hodi, in ko pride, s perutjo zbode moj pogled navznoter; da iz mavrične golide v leseno se prelijem, kar sem kmet. ... čeprav sem buba, ki je zgodaj prestrahopetna za značaj, pa vsi vedo, da ni naprodaj moj hrepeneči glas, zavit v ihtljaj.
Svoj mir poišči, bližnji moj, ob njih, ki dlje so kakor jaz in ti in so odmevi sebe. Skoz povoj usode vase zro na drugo stran rasti. ... ki skozme poje po moje in po svoje.
Škržatov plen je moja ura, sicer tiha. Rob zlobne pravljice kot prst se me dotakne. Starosta usiha v globinah tisočerih krst. On skozme poje, in ne zame. Zaklene me v pepel, kar sem doma. Kar sem begunec, me objame, in me od tukajšnjih nobeden ne pozna, ... čeprav sem rog za angelske jelene, se nudim jamskim dečkom in dežju vsega, iz vdanosti do cene, ki mi narašča v svetem snu.
Sodobnost 2002 I 54
Poezija
Nosilnico rodu smo odložili
med priprošnjike rojstva in pogreba.
Kot da se bomo še vrnili -
ko to bo treba.
...ki skozme kliče
vse žive in mrliče.
Kam odkupitelj moj odhaja? Stopnišče groma v brezno pada. Obiščem in poljubim vse malike kraja kakor nevesta jalova in večno mlada. On skozme kliče, so vsi sveti v obronkih tedna, in do vic korak je; vernim dušam ne zapreti z očmi navzad, z obrazom vnic. ... čeprav pridajo mi mimoživeči pelinastega smeha, sem domač z odsotnim prej, ki noče zapriseči me kruto kakor stolni vrač.
Brez dvižnega mostu do vzhoda ne pride dan kot sosed. Z mečem vznemiri vrata, zazveni posoda pod žlico, čez katero ... jutro ... rečem. ... ki skozme hlipa iz jalovine hipa.
Nesreča pozabila bo le nase in z nami bo hodila skupaj še naprej. Za vrtom tudi z mutcem poravna se, povzdignjenim med glasnimi v mitrej. On skozme hlipa, kot iz rane, iz sužnosti na lestvi mojih let. Zasloni usta s kamnom mi, in vdane hromi mi ude zopet vnebovzet. ... čeprav sem kamnom za spomin in v kraje izginule kažipot, že dolgo primščin ni, ne ženitnin ob kostnici odtegnjenih usod.
Sodobnost 2002 I 55
Poezija
Dno uhlja moje sohe ptič vali.
Bom drevenel od ščebetanja
kot kretnja, ki po krvi zadiši,
ali kot mati z detetom, brez spanja.
... ki skozme žuga
kot vojska, lakota in kuga.
Prosojna so telesa naša proti luni in nagnjena nad komaj vidno pot. Gorje mu, kdor me ptičjega oskruni, kot sodil karajoče tudi meni bo Gospod. On skozme žuga, s psalmom starim, v stojala rož, v plašnice jat. Omahnem kakor bilka, in poudarim brezkrajnost hipa, iz kristala in krilat. ... čeprav počivam v miru, brez srca, in brez smehljaja vrnjen v prah, pot križev me za živega spozna in v roženkrancu, ki ga moli Strah.
Sodobnost 2002 I 56