Malenkosti, ki so življenje
Nedavno smo lahko v Delu braii zaskrbljujoče številke o prometnih nesrečah v naši občini. Sicer pa je postalo že praksa. da hitro radi potegnemo četo in rečemo - za vse so krivi vozniki in pešci ali pa obratno. Za vse so krivi subjekti in pika. Resnica pa seveda še zdaleč ni laka ali takšna. Zavedati se je potrebno, da so predvsem objektivne okoliščine tiste, ki omogočajo subjektom ali pa jih neposredno silijo v nesrečo. Cestc, ki jih iniamo niso primerne gostoti prometa v naši republiki kaj šele tranzitnemu prometu, ki se tod odvija. To smo ugotovili že večkrat, tc smo ugotavljali tudi ob posojilu za ceste in napravili zaradi galopirajoče inflacije bore malo novih kilometrov varnih cest. V naši občini tečeta dve najbolj pomembni vpadnici in prometni žili, ki povezujeta zahod z vzhodom in sever z jugom. Na obeh ni v okviru občine niti enega podhoda za pešce, niti urejenih poti za kolesarje, niti kontinuiranih hodnikov za pešce. Čeprav bi morale biti poti za pešce, voznike motornih koles in kolesarje fizično ločene, tega ni.
Kakorkoli bi hoteli primerjati črne šlevilke, se moramo zavedati še ene dimenzije problema, to je naraščanja motor-nih vozil (potencialnih povzročiteljev nesreč) vsako leto. Sa-mo ponavljanje zdaj že krepko zlizanih mnenj o tem, da vozimo previdneje, bodimo previdnejši, vrnimo se zdravi domov itd. kažejo v bistvu na našo nemoč, da bi slorili kaj konkretnejšega. V SR Sloveniji je že nekaj let največ poško-dovanih v prometnih nesrečah na 10.000 prebivalcev. Verjel-no stanje v naši občini ni boljše od drugih v republiki ali pa zaradi koncentracije in velike frekvenčnosti promela še večje.
Ceste so naša bojišča, kjer vsak dan izkrvavita skoraj dva človeka in to taka iz mesa in krvi in ne samo iz številk in grafičnih barv.
Prav čudno je, da se ne zgrozimo ob šesto ali sedemsto mrtvih in si ne skušamo predstavljati pokopališča, kjer vsako leto pokopljejo lo množico. Zdi se, da nas pretresejo lc tisie enkratne ujme, ko naenkrat premine večje število Ijudi za takšnc »preko leta razporejene« pa smo čustveno že otopeii. Pristanek na davek napredku je razčlovečenje nas samih, ki vedno bolj postajamo zadnji še relevantni člen v promelni problematiki. Nekdaj smo imeli na vidnih mestih table (ena takih je staia pri občinski hiši), kjcr smo si lahko ogledali masakre na naših ccstah in nas je to vsaj za dan ali dva opomnilo, da smo vozili previdneje, zdaj pa tudi tega ni več. Poirošniško misel vcrjetno moti poslcdica in resnica o našem prometu in nas samih...
Človek niti pomisliti ne sme, kaj bi se zgodilo, če bi na primer na Tržaško skočil otrok, ko avtomobili dosegajo 80 in več km na uro. Enako seveda velja tudi za Dolenjsko.
Dokler bomo vse prepustili le lepcmu vedenju, takšni ali drugačni zavesti in ne bomo v vsaki krajevni skupnosti tudi nekaj konkretnega storili in ukrenili, bo seveda ob praznih skladih republiške skupnosti za ceste vsaka misel na večjo varnost, up, ki pa nima nobene realne podlage za svojo uresničitev.                                        BORUT POGAČNIK