Poštnina plačana v gotovini.	y Ljubljani, dne 10. febnier'a 1932	Cena p°samezni številki Din 1-50
Štev. 5.	XtV. ieto.
„NAŠ GLAS“ izide vsakega prvega, desetega in dvajsetega v mesecu. Naročnina za ceio leto Din 40'—, za pol leta Din 20’—, za četrt leta Din 10"—. — Za inozemstvo je dodati poštnino. = Oglasi po ceniku. =
‘V
1 S3B«a!ZWaCS»*Et'*»«iaS.=rir. -iv; SSCWS<«S!S!imC»SaiK?.'«SKB
Uredništvo: Ljublj na, Frančiškanski ulica 6/1. Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. — Upravništvo: Ljubljana, Frančiškanska ulica št. 6. Račun poštne hranilnice v Ljubljani štev. 11.467.
List za državne nameščence in upokojence.
Resnica o vprašanju najemnin.
Pomembna službena izjava o upravičenosti najemniškega stališča.
Na razgovorih, ki so sc vršili v ministrstvu za socijalno politiko in na* rodno zdravje, ki jc sklicalo za dan 25. januarja anketo v Beogradu glede stanarin, so prebrali tudi dobro utemeljeno, obširno in z dokazi podprto poročilo bana dravske banovine dr. Marušiča o tem vprašanju, iz katerega
objavljamo:
»Vprašanje stanarin je najbolj aktualno za večino mestnega in tudi po= deželskega prebivalstva, ki v splošnem zahteva, da bi se stanarine zmanjšale. S tem vprašanjem se bavi tudi dnevni tisk in se sklicujejo ankete, sestanki in zborovanja. Ni dvoma, da so stanarine v naši državi nesorazmerno visoke in da daleč presegajo predvojne stanaru ne v primeru s sedanjo zlato pariteto. Razumljivo pa je tudi to, da je vse posledica ukinitve stanovanjske zaščite. Odkar je spet merodajna le svobodna tekma med ponudbo in povpraševanjem, so ostali srednji in nižji sloji brez vsake moči. Gradnje so se sicer pomnožile, toda zgradile so se Večinoma le palače z obsežnejšimi stanovanji, hiš s primernimi cenenimi stanovanji Pa še vedno primanjkuje.
Če hočemo pravilno presoditi in oceniti sedanje razmere, je treba vpra« sanje stanarin presojati z dveh stališč. Hiše je treba razdeliti v dve glavni kategoriji, v stare in nove. Pri starih hišah je treba imeti pred očmi, da so večinoma amortizirane, da so se zgradile s kapitalom, ki je pred vojno dajal nižje obresti ali bil deloma celo brezobresten, kakor n. pr. za nove hiše po ljubljanskem potresu. Sicer so res
davčna bremena in drugi stroški pri starih hišah večji kakor pri novih, vendar pa je potreba, da se tudi v starih hišah najemnine znižajo toliko, da se bodo krile s predvojnimi po zlae ti pariteti.
Kar se tiče novih hiš, mora ob= veljati načelo, da najemnine in stana= rine ne služijo samo amortizaciji, tem= več tudi kot renta, ki pa mora biti vse: kakor nižja kakor je renta, ki jo dajejo denarni zavodi.
Stanovanja v novih hišah pa se z ozirom na položaj, komfort in druge okoliščine morajo porazdeliti na tri kategorije.
V vsaki kategoriji bi bilo treba določiti maksimalno stanarino. Stanarine v I. kategorji bi smele znašati mesečno kvečjemu po 180 do 150 Din za sobo, v II. 150 do 250, v III. pa 250 do 350. Postranskih prostorov bi se ne smelo vračunati.
Če bi nastala po tej uradni dolo= čitvi stanarin kakšna nasprotstva, bi jih morale preiskati posebne občinske komisije, v katerih bi bili zastopani nezavisni pravniki, hišni posestniki in stanovalci ter zastopnik socialnopolitičnega in gradbenega referenta pri prizadeti banski upravi ali občini.«
To dobro premišljeno, res stvarno in nepristransko poročilo ljubljanske banske uprave je naredilo na vse objektivno misleče udeležence razgovor rov globok vtis. Skrajno odklonilno stališče hišnih lastnikov in njihovih zastopnikov je zato še tem bolj nerazumljivo.
Mariborski vzgled.
Že površen opazovalec vidi, da naša Nabavljalna zadruga drž. uslužbencev v Mariboru napreduje od leta do leta. Obratni prostori se širijo, šte* vilo predmetov, ki so naprodaj, je ve: dno večje. Da hi dobil podrobnejši vpogled v razvoj zadruge, sta mi člana upravnega odbora gg. Rehar in Filipič drage volje razkazala nove pridobitve in dala potrebna pojasnila. V minilem letu je naraslo število članov od 1999 na 2360, torej za 361 oseb; od teh kupuje stalno in redno v zadrugi okoli 2000 zadrugarjev, ostali so samci, ali so bili premeščeni i p. Blaga je prodala zadruga v vsem letu za okroglo 14 in pol milijona Din. povprečno je nakupil vsak član za 7000 Din. Največji nakup enega zadrugarja v minilem Ic* tu znaša 33.000 Din. Zadruga nabavlja namreč poleg živil še kurivo, manufakturo, galanterijo, porcelan in kuhinjsko posodo. Od zadnjega meseca ima na zalogi celo šivalne stroje. Ku= riva jc prodala zadruga v minilem letu: 370 vagonov premoga, 2200 m* drv in 10 vagonov mehkih drv v kolobarjih.
Prodajalna je 22-5 m dolga in 9 m široka in je mnogokrat skoro pretesna. Za prodajnim prostorom je ročno skladišče za moko, sladkor, mast in tekočine, dočim je kava in podobna špecerija na policah prodajalne. V ročnem skladišču so ob stenah leseni zaboji s pokrovi; v vsak tak zaboj vodi od stropa lesena štirioglata cev, ki se v prvem nadstropju razširi v liv-nik. V tega vsujejo naenkrat po 4 do 5 vreč moke ali 8 vreč kristalnega ozb roma 10 zabojev kockastega sladkorja in to drči v ročno skladišče. Sladkorne kocke se pri tem očistijo že v samem aparatu sladkornega prahu. Poleg tega so v ročnem skladišču poseb: ne posode za tekočine in sicer 4 po 2401 za razne vrste olja, 4 po 801 za alkohol in žganje in ena za 1201 pe-
troleja. One za olje in petrolej so iz kotlovine in znotraj pocinkane, ostale pa iz železne pločevine in znotraj emajlirane. Na sprednji spodnji strani vsake posode je navpičen steklen valj razdeljen na decilitre. Najprej odpreš eno pipo in tekočina priteče v zaželeni množini v valj. Potem zapreš dotok in odpreš drugo pipo, po kateri steče odmerjena tekočina v steklenico. Posode jc izdelala moška kaznilnica v Mariboru po predloženih načrtih. Vse priprave so hermetično zaprte in nudijo najboljšo garancijo za naglo in točno postrežbo, kakor odgovarjajo tudi povsem higijenskim zahtevam. Ker razjeda bcet kovinske posode, ga hranijo v sodih na posebnih policah kake 3 m nad tlemi. Iz teh sodov gredo niklaste cevi skozi steno v ročno skladišče, kjer so na steni montirane slične merske naprave, kakor pri ostalih tekočinah. Tudi to je delo moške kaznilnice.
Iz prejšnje zajtrkovalnice (takozv. »glavnjače«) so uredili oddajno skladišče in ga opremili s širokimi vrati na ulico. Naročeno blago vlagajo v nu-. merirane zaboje v tem prostoru in jih nalože na tovorni avto za dostavo na dom. S kletnimi prostori in skladiščem v I. nadstropju je ta prostor zvezan z električnim dvigalom z nosilnostjo 600 kg. V steni, ki loči skladišče od novih prostorov restavracije, je elek: trična hladilnica sistema »Frigidaire«, v kateri je stalno + 4° C. Večji del hladilnice je za prodajalno, manjši pa za restavracijo.
V I. nadstropju nad prodajalno je pisarna, veliko glavno skladišče za moko, sladkor, riž, testenine, slive, kašo itd. V njem je prostora za 15 vagonov blaga. Poleg tega je manjša shramba za fine špecerije kakor so kava, čaj, rozine, lešniki, mandeljni in podobno.
V	novem, 15. decembra 1930 otvorjenem delu stavbe je v pritličju spredaj restavracija 9X12 m velika, zadaj pa posebna soba.
V	restavraciji je električna registrirna blagajna za dva računa, aparat »Express« za kuhanje kave in čaja na plin po italijanskem načinu; kuhinja je opremljena za kuhanje s plinom in ima štedilnik za navadno kurjavo. V prvem nadstropju je dvorana in soba kreditne in stavbne zadruge, ki se da po potrebi združiti z dvorano, ker ju ločijo samo široka vrata. V ti dvorani se vršijo zborovanja in sestanki naših strokovnih organizacij, tu je zboroval tudi občni zbor Zveze nabavljalnih zadrug v minulem letu. Tudi manjše prireditve zabavnega značaja se vrše v ti dvorani, tako je sv. Miklavž osre: čil popoldne deco, zvečer pa odrasle in Silvestrovo je združilo tu veliko število zadrugarjev. Električno dviga« lo z nosilnostjo 100 kg veže restavracijo z dvorano in kletjo.
Restavracija je dostopna samo članom zadrug včlanjenih v Zvezi nabavljalnih zadrug v Beogradu. Dobiš pa vedno sveže mrzle in tople jedi in pijače, na kar opozarjam zlasti naše zadrugarje z dežele, ki prihajajo po opravkih v Maribor. Pri taki priliki naj si ogledajo tudi vse ostale prosto: re, ker je vodja prodajalne g. Filipič v tem pogledu vsakemu zadrugarju rade volje na uslugo. Pri tem naj še omenim, da bi našim gospodinjam zlasti priporočal ogled velike nove zaloge manufakture in porcelana v I. nadstropju nad prodajalno. Da ne bo zamere, moram še pripomniti, da se tudi naše gospodinje ob povratku s trga rade odpočijejo in okrepčajo v naši restavraciji in v krogu prijateljic rešujejo važne gospodinjske probleme. Največji je obrat med 6. in 7. uro zvečer, ko mnogokrat ne najdeš pro* štora v obeh lokalih. Na občnih zbo* rih zadruge sem ponovno slišal očitek, da zadruga ne bi smela vzdrže vati restavracije,-'ker zavaja drž. nameščence k zapravljanju in pijance: vanju. Očitek je povsem neutemeljen, ker oni, ki mu je do dobre kapljice, jo najde gotovo v eni izmeti ostalih številnih mariborskih gostiln, komur pa je pred vsem do tega, da se v krogu tovarišev in sotrpinov malo poraz-gfivori in razvedri, ta lahko sedi tudi pri čaši malinovca, kave ali čaja ali mineralne vode in nihče ga ne bo grdo gledal, tudi če enkrat ničesar ne naroči. Bolje je, da ta denar ostane naši zadrugi in s tem nam samim, kakor da ga nosimo drugim. Restavracija jc odprta vsak dan do polnoči. Ob pet-
kih so na razpolago sveže morske ri« be, ki jih morejo kupiti člani v ju= tranjih urah tudi sveže na dvorišču.
Pod vso stavbo so velike kleti. Tu vidiš vagonske zaloge masti, olja, kisa, mineralnih vod, marmelad, strdi in mila. V posebnem oddelku stoje sodi vina s potrebnimi sesal j kami. Restavraciji je odmerjena posebna ročna klet, v kateri končuje že omenjeno manjše dvigalo. V novem delu stavbe pod restavracijo je velika in svetla klet, ki je namenjena bodoči pekarni, a je žal še prazna.
Poleg glavnih obratnih prostorov ima zadruga v Cvetlični ulici posebno skladišče kuriva. Tudi to zemljišče je zadružna last. Tu je garaža za oba tovorna avtomobila zadruge, mala delavnica za popravila in hidrant za čb ščenje avtomobilov. Skladiščnik ima tu svoje stanovanje in celo mal zele-njadni in cvetlični vrt. Drva žagajo s cirkularko na električni pogon. Količine premoga pod 1000 kg dostavlja zadruga iz svojega skladišča, večje količine pa neposredno s kolodvora na dom. V vseh svojih obratih zapo: sluje zadruga 32 uslužbencev; v tem številu pa niso všteti člani upravnega odbora, ki vrše stalno ali izmenoma kako službo v pisarni ali trgovini.
Zadruga ima svoje člane pred vsem v Mariboru in bližnji okolici, pa tudi v Kamnici, Pekrah, Limbušu, Hočah, Račah, Framu, Slivnici, Pragerskem, Sl. Bistrici, Konjicah, Št. liju. Sladkem Vrhu in na Dravskem polju. Posamezni zadrugarji žive tudi stalno v Savinjski dolini, Prevaljah, Slovenj« gradcu, v Celju, Rogaški Slatini in pri Sv. Lenartu. Redno se dostavlja blago z zadružnimi avti v Pekre, Limbuš, Pragersko, Sl. Bistrico in Št. lij. Vsak mesec pošilja zadruga vsem članom po pošti na dom cenik, vsako leto pa izda svoj koledar s poučnim in za« bavnim čtivom.
Od minilega leta plačuje zadruga svojim članom tudi posmrtnine. Ta se računa v odstotkih povprečnega letnega nakupa zadnjih pet let in znaša ob smrti člana 15 %, zakonskega druga 10 %, otroka 5 %. V letu 1930. je izplačala zadruga na ta način okoli 30.000 Din; največja posmrtnina je znašala 2700 Din, najmanjša 162 Din.
Zadruga se ravna pri tem po pravilnem principu, da več nudi tistemu, ki več zanjo žrtvuje.
Te vrstice naj služijo našim tova« rišem v opomin, da si lahko sami pomagamo, če se strnemo v močne stanovske gospodarske organizacije in izberemo za voditelje ljudi, ki so de« lavni, pošteni in nesebični. drp.
Kaj pa Ljubljana?
Razmišljanje o ljubljanski Nabavljalni zadrugi državnih uslužbencev.
Ni čuda, da se mora vak član naše ljubljanske nabavljalne zadruge, pa tudi vsak državni uslužbenec, ki ni član, vprašati, ko prečita poročilo o mariborski zadrugi: kaj pa v Ljubljani, v mestu, ki ima v naši banovini najvišje število državnih uslužbencev v višjih in nižjih položajih.
Da, to vam je pač čudna historija. Ponavlja se vedno kot otroška prav« Ijiea že preko deset let: »Zadruga ni nič prida, zato nisem član«, ali pa: »Državni uslužbenci so nezavedni, se ne poslužujejo zadruge, zato zadruga ne uspeva«. To pesem čuješ od slehernega uslužbenca, ki vsaj ve, da sploh eksistira tudi v Ljubljani taka zadruga. Mnogo jih pa je, ki celo niti tega ne vedo.
Preko deset let prodaja ljubljanska zadruga boljšo ali slabšo špecerij« sko robo po višjih ali nižjih cenah, kot pač nanese slučaj, in to povprečno
baje do 500 elanom, čeprav šteje sama približno 1000 članov, ki bi jih lahko štela 3000. Nekdo je celo pravil, da se niti vsi odborniki niso in da se niti danes ne poslužujejo dobrot zadruge, katero upravljajo.
Naj pa nihče ne misli, da je namen teh vrstic vzeti veselje tovarišem, državnim uslužbencem, do zadruge. Nasprotno: naš namen je, vzbuditi pri vseh ravno največje zanimanje, da se ne bo več ponavljala ta žalostna pesem.
Kaj je neki vzrok takim razme« ram?
Ker je zadruga pravna oseba, katero so ustanovili in jo vzdržujejo člani, bo pač iskati vzrokov pri članih in pri vseh državnih uslužbencih ljubljanskih, ki še niso člani. Zadru« ga je ravno taka in nič boljša kot so člani. Torej mi vsi smo grešniki. Naš greh je pa nezavednost in nevednost.
Beograjska stanovanjska anketa.
Naša nezavednost izvira iz naše vzgoje, ki ji korenike segajo še v »srečne čase« blagopokojne Avstrije. — Takoj tu bodi omenjeno, da so v Alariboru znali na en mah ta vpliv zadušiti; saj je pa edini naš Maribor videl ob prevratu med Slovenci teči vsaj nekaj kapelj krvi, ki je oprala duše hlapčevskih madežev. — V Ljubljani so se tedaj menjale samo kape, drugo je vse ostalo. Seveda mi smo ostali državni uradniki starega kova, ostali smo dvorni in drugačni svetniki, spadamo med veliko gospodo, mi nižji uradniki se še nadalje klanjamo in sluge še nadalje trepetamo pred še preostalo senco c. kr. vzvišenosti. Saj je v Avstriji bil razlog temu v dejstvu, da je kot uradniška država pazno skrbela za gmotni 'položaj uslužbencev, a jim pri tem vzela prav vso dušo. Kako naj bi se porodil v takih ljudeh kar naenkrat nov duh, ki bi ustvaril samozavest? In ravno te samozavesti nam je treba, da se resno v delu zbero skupne borbene moči, ki naj nam zagotove gmotne koristi. Mnogim se je do nedavna zdelo čudno, da bi se uradnik sam brigal za svojo gmotno blaginjo. Večina je še čakala čudežev od zgoraj: da bo gospodar odprl na široko roke in plačal delo po zaslugi. Zaman, o razlogih ni tu mesta, da razpravljamo. Dejstvo je, da se je v mlajših in tudi v starejših za« čelo po desetih letih neplodnega čakanja na čudeže vzbujati spoznanje. V tem času pa je naša zadruga, najuspešnejše naše orožje v ti neenaki borbi šibkega zoper neusmiljene pri« dobitnike, polagoma rjavela in ostala žalosten torzo.
Nezavednost je mati nevednosti. Nezavednost nam ni dala impulzov, da bi se o stvari poučili, da bi se zanjo zanimali. Koliko jih je, ki so zasledovali delovanje naših zadrug — čeprav je v Ljubljani, prav pred našimi očmi zrasla železničarska zadruga v na« ravnost silno zgradbo — koliko ljubljanskih drž. uslužbencev ve, da jim je bil skoro vseh zadnjih deset let potom zadruge na razpolago kredit po 4 % za nabavljanje vseh potrebščin, v dobi, ko so mirno kupovali pri trgovcih, ki so vzdrževali svoj obrat s krediti od 10 do 20 %?
Toda, hvala Bogu, zdi se, da se je začela ta mentaliteta zgubljati. Pojav« Ija se zanimanje za nabavljalno zadrugo. Pravijo, da pristopajo novi člani, pravijo, da se bodo poštni uslužbenci premislili in opustili lastno zadrugo ter pristopili k skupni zadrugi državnih nameščencev, kamor so že od začetka spadali. Naj bodo pozdravljeni in naj prineso novega življenja v našo zadrugo, da se na ž.alostnem torzu postavi zadružna zgradba, ki bo v ponos in korist ljubljanskim držav« nim uslužbencem. Zdi se nam, da se je izpolnil nad nami pregovor: verba movent. evempla trahunt.
Če pa hočemo biti pravični, moramo pokazati še na drug vzrok, zakaj je ta pesem tako žalostna. Ko se je zadruga porodila, ni najbrž imela sposobnih varihov. Ti je niso znali negovati in tudi zaradi njih je ostala le kržljavo dete. Pravijo, da so še da« nes nekateri krstni botri ob njeni strani. Iščejo zdravil, a jih ne najdejo. Niti na misel jim ne pride, da bi se
V. G. Calderon:
Idealist.
Zgodba iz K o r d i 1 j c r.
Belopolti mož, ki je znal Gode Napo« leon ha izust in je imel obute tako lepe jezdne škornje, je sklenil, da si nekje v Peruju naredi premoženje. Mar ni mogel v Ancaehsu skleniti dobre pogodbe, nato pa kje drugje srebrne rudnike ugodno prodati?
Na vseučilišču v Limi, kjer je vestno obiskoval predavanja, je sprejel vase vsa mogoča plemenita načela o enakosti ple« men, svetosti prava in grozotah nekdanje« ga suženjstva. Zato ni niti preveč prekli« njal, ko se je najeti vodnik, prebrisan In« dijanee, kateremu' je vnaprej plačal teden« sko mezdo, na ledeni visoki planoti v Andah, domovini kondorjev, brez povoda sam odslovil. Kakor bi trenil, pa ga že ni bilo več.
Nikogar, ki bi mogel dati svet! Če imaš srečo, najdeš tam gori morda lamo, ki se je izgubila, ali Indijanca na poti. ki pa ne zna besedice po špansko. Mezeg, pametnejši od jezdeca, sc je hotel že obr« niti, toda belopolti mož je bil star štiriin«
enkrat vprašali sami sebe, ali niso mogoče tudi oni malce krivi in da bi si junaški povedali to resnico sami sebi v obraz ter oddali otroka v nego drugim rokam.
Menda sc vsako leto na občnem zboru zadruge zgodi, da izstopajo ne« katere osebe iz odbora, ki so po krat« ki dobi sodelovanja uvidele, da je nemogoče otroka ozdraviti s starimi metodami, drugi odborniki pa ostajajo kar od leta do leta neomajno na svojih mestih. Mi skušamo verovati in skušamo biti prepričani, da se vsi ti res trudijo, da bi našli leka za bole« zen. Mogoče so tudi navdušeni za za-drugarstvo in mislijo, da so pravi borci. Toda ako bi pogledali, kake uspehe so svoji zadrugi priborili v dolgi dobi delovanja, bi vendar morali odložiti orožje in je predati no« vim močem, ki naj poskusijo svojo srečo.
Če set v tem pogledu razmere res take, morejo to biti le, ker je nava« da pri nas, da takih zadev ne obravnavamo pravilno. Povsod na svetu je navada, če kdo sprejme pooblastilo od določene skupine ljudi, da v njenem imenu začne neko delo, koj odloži mandat, če mu ne uspe, da bi v redu in z uspehom izvršil poverjeni mu posel. Pri nas pa povečini ljudje me« ni j o, da gre v takih stvareh le za osebe, ne pa za poverjeno stvar. Toda, ali je sploh sramota, če človek ne zmaga naloge, ki si jo je nadel z navdušenjem in veseljem in to še v korist drugih in ne v lastno? Sramo« ta bi to dejstvo moglo postati le, če dotični ob neuspehu tega noče uvideti in noče izvajati posledic.
Z nekaj dobre volje bi se dala ta zapreka za uspešnejši razvoj zadruge odstraniti. Če se to zgodi in se pokaže kot resnično, da sc je miselnost ljubljanskih drž. uslužbencev spremenila, potem moremo res upati na uspe« šen razmah zadružne ideje med ljubljanskim državnim uslužbenstvom.
Do tega tudi mora priti!
To nam veleva naš ponos.
Ali ne vidite posmeha Mariborčanov in naših železničarjev, ali ne znate izračunati, koliko denarja ste v teh letih vrgli skozi okno? Po točni stati« stiki železničarske zadruge v Ljubljani je dobila vsaka večja družina v 10 letih povprečno 7300 Din na dividen« dah. Za tak znesek je pa še poleg tega na dobičku vsled resnično nižjih cen in to ob isti kakovosti blaga. V 10 letih torej okroglo 14,000 Din in še čez za malo dobre volje in neomaj« no samozavest. Poglejte podatke v članku o mariborski zadrugi, kjer vidite isto. Kaj naj bi človek po takih jasnih računih še pridigal? Sapienti sat! Kdor ima ušesa, da sliši, naj posluša!
Na aktualna vprašanja ljubljanske nabavljalne zadruge se pa v po« drobnostih še povrnemo v prihodnjih številkah.
Obleke kemično čisti, barva, pilslra In lika tovarna J O S. REICH,
i
dvajset let ■— v letih torej, kjer se človeku zdi možna vsaka stvar. Vseeno ga je pa o mraku premagala veličastna otožnost. Zdi sc. da so iznašli mogočne ostroge s petimi dolgimi ostmi, kakršne nosijo v Sierri, prav za nalašč zato, da lahko trudnega mezga še dolgo časa priganjaš k teku, da uideš nevarnosti, da bi moral prenočiti pod milim nebom v noči, ki pada z večnih sne« žišč. Lem krutim ostrogam se je imel sa« motni jezdec zahvaliti, da je proti deseti uri zvečer dospel do nekega zavetišča v tej neskončni verigi gora, kjer je našel vsaj streho in iz trstja spletene, z ilovico ometane stene. In poleg tega je imel ta tambo, kakor pravijo takim zavetiščem v Kordiljerah, kitajskega krčmarja, katerega so opij in biči gostov storili pohlevnega.
Ko je mladi mož mezgu, ki si je na vse zadnje v grušču izpahnil nogo, snel se« dlo in mu je prišel starec z najprijaznej« Šim smehljajem sveta na pomoč, je z ve« volverjem ustrelil žival v uho, da se je na drugi strani poti skotalila v prepad. Spra« viti jo na noge je bilo itak nemogoče. Če« mu naj bi torej gnila človeku prav pred nosom?
Da bi ga potolažil, je pripovedoval Ki« tajee, da pride rano zjutraj poštni sel na konju mimo krčme. »Povabite ga na koza«
Poročali smo že o anketi, katero je sklicalo ministrstvo za socijalno politiko in narodno zdravje v Beogradu, da na nji zastopniki državnih oblastev v svobodnih razgovorih z zastopniki najemnikov in hišnih lastnikov prouče važno stanovanjsko vprašanje in skušajo najti sporazumno in obojestranski zadovoljivo rešitev. Te« ga namena, to poudarjamo že uvodo« ma, anketa ni dosegla. Vendar je tudi tako njen pomen važen, saj so dfcla-stva baš po nji dobila na razpolago ves bogati materijal, ki dokazuje, kako nujna je zakonska rešitev tega vprašanja, kako upravičene in nepre-tirane so zahteve najemnikov in kako nevzdržno in neosnovano je stališče hišnih lastnikov.
Anketa se je vršila dne 25. in 26. januarja v Delavski zbornici. Udele« žilo se je teh razgovorov veliko število zastopnikov raznih ministrstev, banskih uprav, večjih mest, odposlanci trgovskih, inženjerskih in delavskih zbornic, velikih bančnih državnih zavodov, vsega z zastopniki najemnikov in hišnih lastnikov nad 180 oseb. Tako širokega javnega zborovanja o tem perečem vprašanju doslej še nismo doživeli. Vsa razpravljanja so se vršila mirno in dostojno
Vodil je anketo načelnik v ministrstvu za socijalno politiko g. Hofma« novic. Naglašal je, da se glasovi na« jemnikov o potrebi nujnega znižanja najemnin za stanovanja in poslovne lokale vedno bolj množe. Ugotovil je, da so današnje najemnine zares zelo visoke, da ne odgovarjajo gospodarskim razmeram, nizkim cenam drugih življenskih potrebščin in tudi ne znižanim stavbnim stroškom. ,Cene gradbenemu materijalu in delavske mezde so padle za 30 do 40 %, najemnine so pa ostale nezmanjšane. Vzrok za to je v težnji hišnih lastnikov, ki hočejo oilplačati svoje hiše v čim krajšem času, dočim je pred vojno znašala obi> čajna amortizačna doba 30 do 50 let.
Previsoke najemnine zmanjšujejo kupno moč najemnikov, to je večine prebivalstva, kar se pozna v zmanj« šanem splošnem konzumu, v zastoju v trgovini in v drugih posrednih posledicah tega splošnega obubožanja.
Hišni lastniki seveda zagovarjajo stališče, da se stanovanjsko vprašanje najpravilneje in najlažje reši kar avtomatski, samo po sebi po načelu ponudbe in povpraševanja. Po trditvi hišnih lastnikov hiše danes ne nosijo več kot 3 do 4 %. Prazna so stanovanja samo tam, kjer so najemnine naj« nižje. Obresti, visoke občinske in dru« ge samoupravne dajatve ne dopuščajo znižanje najemnin. Tudi bi določitev in maiksimiranje najemnin popolnoma ustavilo stavbno gibanje, zato je baje popolnoma neprimerno in ne bi bilo nikomur v korist.
Banske uprave so zbirale podatke o stanovanjskem problemu, ljubljanska banska uprava je pa predložila celo točen in izčrpen predlog za rešitev tega vprašanja, iz katerega uvodoma objavljamo nekaj podatkov.
Po uvodnem govoru g. Hofmane« vica so govorili zastopniki društev na« jemnikov in hišnih lastnikov. Prvi je govoril za najemnike g. Manu Katu-
rcc ruma, pa Vani prav gotovo prepusti drugega, katerega vodi s seboj.«
Ves tambo je imel en sam prostor, ki je služil za obednico in spalnico, obenem pa tudi za hlev. Tam se je bil utaboril že drug potnik, dolg mestic, zgovoren in pre« kanjen, ki je od veselja, ko je zagledal to« variša v tej samoti, klical na pomoč De« vico in vse svetnike.
»Le pomislite, senor, že sem mislil, da bom moral prebiti noč sam s tem svinj« skim Kitajcem.«
Čudni hotelski lastnik se je ti žalitvi samo rahlo nasmehnil, kakor da je prebral vse knjige Daljnega vstoka o popolni mo« drosti in krivičnih napadih ljudi. Počepnil je pred črnega Bufldho, pred katerim je go« relo sedem sveč, za njim je pa bila stena prelepljena z rdečim papirjem. S tihim gla« som je pričel brneti. Medtem je stopil mestic — don Taneredo Quispe — k svo« jemu sladko spečemu mezgu, ki se je bil zleknil cb ognju, kjer je gorelo govno od lam, brskal po pisanih malhah ob sedlu in predlagal z zapovedujočim glasom, da vr« žeta kocke. In dočim sc je zadušljivi dim ognja mešal z vonjem po sandalovini in opiju, je don Taneredo med dvema meto« ma premeril soigralca od pet do glave, bil prav radodaren z vljudnimi besedami, ka«
narič iz Splita, predsednik državne Zveze društev najemnikov (v Sloveniji jih sploh ni več; op. ur.) in zastopnik javnih uslužbencev in upokojencev primorske banovine. Poudarjal je važnost tega socijalnega problema, ki se enako tiče interesov vseh ljud« skih slojev. Zagovarja kot najuspeš« nejše sredstvo gradnjo malih stanovanj. To naj bi se doseglo z inicijativnim delovanjem občin in drugih samoupravnih teles ter zasebnih večjih podjetij.
Za njim so govorili zastopniki hišnih lastnikov iz Karlovca, Sarajeva, s Sušaka in iz Zagreba. Vsi se izražajo proti predlogu, da bi se izdal zakon za prisilno znižanje najemnin. Po nji« hovih trditvah baje stanovanjske cene sploh niso pretirane in je rentabilnost stanovanjskih poslopij sploh zelo niz« ka. Tudi v Beogradu niso najemnine sicer idealne, pa tudi ne previs'oke. Hiše donašajo največ 6 % čistega. Poglavitni vzrok visokim najemninam so previsoke samoupravne dajatve.
Za zagrebške najemnike je kot odposlanec ondotne Podporne zadruge javnih nameščencev in upokojencev, g. Petrovič, izvajal, da je stanovanje življenska potrebščina, prav tako kakor hrana, obleka in ostalo. Brez stanovanja ni mogoče živeti, če noče človek ogrožati svojega zdravja in življenja. Ko je bila stanovanjska za« ščita leta 1929. odpravljena, se je splošno smatralo, da je to edini pot k smotrcni ureditvi stanovanjskega vprašanja in k nekdanjim normalnim razmeram. Vendar so se vse te nade izjalovile, ker so se najemnine pri starih hišah pretirano povišale, tako da so pričeli hišni lastniki najemnikom, ki pretiranih najemnin niso več zrno« gli, odpovedovati stanovanja. V novih hišah pa tudi najemnine niso padle, tako tla se splošni položaj ni prav nič izboljšal za najemnike. Danes pa ni več krize zaradi pomanjkanja stanovanj, temveč zaradi pretiranih najemnin, ki znašajo vsaj za 50 % več kot bi po valorizaciji po zlati pariteti smele znašati. Premnogi najemniki najemnin več ne zmorejo brez nevarno« sti za svoje življenje in za zdravje svojih družin. Če hišni lastniki nimajo dovolj socijalnega čuta, da bi sami znižali najemnine vsaj toliko, da bi mogli najemniki srednjih slojev do« stojno živeti, je dolžna država, da sama s potrebnimi zakonskimi sankcijami to velevažno vprašanje reši. Dohodki vseli stanov, ki žive od ročnega in umskega dela, so znatno znižani. Znano je, da često dosega višina najemnine 2/.t prejemkov, z ostalo tretjino pa naj najemniki zadoste vsem drugim življenskim potrebam. Ker drž. uslužbenci uvidijo nujno znižanje prejemkov, katero diktira splošna svetska kriza, zato opravičeno priča« kujejo, da bo država z zakonom o na« jemninah dokončno uredila to vprašanje tako, da bo zaščitila najemnike !,n njihove družine. Na koncu je g. Petrovič apeliral na uvidevnost zastopnikov hišnih lastnikov, naj vpoštevajo nevzdržne razmere, v katerih najem« niki žive. Mera njihovega trpljenja je tolikšna, da je treba to vprašanje ta« koj in pravično rešiti. (Konec prih}
terc je spremljal zagonetni smehljaj, ki je v Peruju star že tristo let.
»Čudoviti škornji, senor! Bi igrala za« nje?«
»Ne,« senor sc je zadovoljil s tem, da je zaupal svoje zlatnike nesrečnim kockam — brez slehernega upa na zmago sicer — kar ga seveda ni baš pomirilo.
»Prav!« je dobrovoljno dejal mestic. »Nisem Vam hotel zakuriti v glavo.« To je hilo le tako rečeno in sploh hrez pome« na, zakaj vedno znova mu je ponujal pi« jačo, ki jo izdelujejo v deželi pod imenom »pisen«, in katero vsi izkušeni potniki no« sijo zmerom s seboj, da jim pomaga v boju zoper mraz in slabo voljo.
Postrežl jivi Kitajec bi jima bil seveda dal kozarce, težke kot kamen, ampak lju« dje sc mnogo prej zbližajo, če pijejo iz iste steklenice, pri tem pa tudi ni meja žeji, Ognjena žganjica, ki je imela okus-po grozdju in jeseni, je potekla. Tedaj je bla« go volil žlahtni don Taneredo poučiti mla« dega gospoda iz Lime, ki se prav gotovo na visoki šoli ni nič pravega naučil, kako je treba žvečiti listje koke — dolgo, tako dolgo, dokler človek ne utone v rajsko omotico, ki je slajša od spanca ...
Ko se je mladi mož drugo jutro pre« budil z najboljšo voljo na svetu, ni videl
Znižanje gostilniških cen.
Banska uprava je naročila ljubljanski upravi polieije in mestnemu načelstvu, naj posvetita vso skrb pobijanju draginje na živilskem trgu, pa tudi po gostilnah, kavarnah in trgovinah z življenskimi potrebščinami, med katere je prištevati tudi manufakturo. A7 Ljubljani je življenje ne* dvomno znatno predrago in prodajne eene nikakor niso v sorazmerju z na* bavnimi cenami sirovin in z izredno nizkimi cenami živine.
Navzlic občutnemu znižanju mesnih cen vendar po mnogih ljubljanskih gostilnah cene jedilom niso padle. Ostalo je pri cenah, ki so veljale pred dvema, tremi leti. Svinjska pečenka velja v večini lokalov še vedno 10 do O Din, dasi na trgu kilogram svinjine velja komaj toliko, [mako tl raga je Pa bila svinjska pečenka po gostilnah tudi tedaj, ko je veljala svinjina na trgu 20 do 24 Din za kilogram. Isto velja v precejšnji meri tudi za druge vrste mesa in mesnih jedi sploh.
Gostilničarska zadruga je nujno priporočila članom, naj znižajo eene jedilom vsaj za 20 %. Po teh navo-tlilih naj bi: kosilo, obstoječe iz juhe, govedine, dveh prikuh in koščka kruha veljalo v navadnih gostilnah 0 Din, v boljših pa 8 Din. Enako ko* silo naj bi veljalo v restavracijah II. vrste 10 Din, v prvovrstnih restavs
racijah pa po 12 do 15 Din. Vino naj bi se točilo že od 8 Din za liter.
Navzlic temu pozivu se mnogi gostilničarji niso zmenili za znižanje cen, dasi so tržne cene vseh živil, masti, mesa, zelenjave, pa tudi vina ponovno padle. Zato je ljubljanska policija izvršila po gostilniških lokalih več pregledov in ovadila večje število gostilničarjev zaradi previsokih in neosnovanih cen.
Značilno je, kako težko je pripraviti naše podjetnike, pa naj že bodo to mesarji, peki, gostilničarji ali špecerijski trgovci oz. manufakturisti, do tega, da bi znižali prodajne cene, kas dar obenem padejo tudi nakupne cene. Vsako najmanjšo podražitev seveda uporabijo takoj za zvišanje cene, čim pa prično sirovine padati, tega niti ne opazijo. Akcijo banske uprave, ki je v prid vsemu prebivah stvu, katero je navezano na gostilniško preskrbo, posebno toplo pozdravljajo državni nameščenci. Saj jim je namreč res prav vseeno, če prejemajo manjše prejemke, pa so cene življen-sk:h potrebščin nižje, ali pa če plačujejo od svojih višjih plač višje cene za predmete vsakdanjega življenja. Znižanje gostilniških cen bo pa brez dvoma ugodno vplivalo na splošno stanje draginje.
Gospodarska kriza.
Protidraginjski odbor. Po mariborskem vzgledu bi bilo treba tudi v Ljubljani sestaviti poseben akcijski odbor z nalogo, da prične boj zoper draginjo. Ta odbor naj bi stalno nadzoroval vse pojave draginje in ukrepal potrebne korake za njih odpravo. Lvorili naj bi ga zastopniki organiza* CU prizadetih stanov. Ker beda in po= manjkanje stalno naraščata, je nujno potrebno, da se tak odbor, v katerem maj bi bila zastopana tudi vsa uradniško strokovna društva in organizacije ostalih javnih in tudi zasebnih nameščencev, čimprej ustanovi. Seveda bi morali priti v odbor odločni zastopniki interesov srednjega sloja, ki pod ■draginjo največ trpi.
Varčevanje, gospodarska kriza in zabave. Dne 21. januarja je ljubljanski župan dr. D. Puc predaval v trs govskem društvu »Merkur« o ljub; Ijanskem občinskem gospodarstvu. Med drugim je dejal tudi, kakor poroča »Slov. Narod«- od 22. januarja, doslovno: »Tako je pogrešna tudi go* nja proti zabavam in plesom, ki je imela to posledico, da je danes polno delavk in delavcev v raznih obrtih brez kruha. Pomisliti moramo, da zapravlja le človek, ki ima denar in da do denarja bogatašev pridemo le na ta način, če ga zapravljajo. Kdor je denar nagrabil, naj ga tudi zapravi, da ga bo deležno vSe prebivalstvo. — bilen aplavz je zadonel optimistične* mu županu v zahvalo.«
Zakaj je sladkor tako drag? V
Jugoslaviji se porabi na leto približno 92.000 ton sladkorja, na človeka pov* prečno 7'2 kg. Letos so naše .sladkorne tovarne pridelale okroglo 75.000 ton sladkorja, vendar ga je pa od lani ostalo še 25.000 ton neporabljenega. Sladkorne tovarne carine na sladkor, ki znaša 3'85 Din za kilogram, sicer ne plačujejo, vendar jo pa vračunajo v prodajno ceno. Tako bodo v letošnji kampanji zaslužile samo na tem približno 300 milijonov dinarjev čistega. Slovenci sami plačamo od tega približno 50 milijonov dinarjev. Pri tem je treba pomisliti, da tovarne pritiskajo na cene sladkorni pesi, obenem pa skrajno slabo plačujejo delavce. Za* radi visoke cene pa poraba sladkorja stalno pada.
»Cene manufakturnega blaga«, piše Slovenec, »se vzlic splošnemu padcu cen kar nočejo znižati. Še vedno stane meter boljšega zimskega blaga 350 Dim do 450 Din, srednjega pa 150 Din do 300 Din. Tu je med drugim gotovo eden izmed vzrokov pro* padanja našega kmetskega in delav* skega (pa tudi uradniškega) sloja. Sicer se pa to že kar samo na sebi maščuje, ker tako dragega blaga večina prebivalstva ne kupuje več. — Če je carina previsoka, naj skušajo prizadete trgovske organizacije doseči, da se zniža, saj je to po novem zakonu mogoče z enostavnim ministrskim odlokom.«
Inserirajte v „Našem Glasu
Vestnik.
Novi državni proračun. Iz izjave, katero je finančni minister podal dne 3. februarja časnikarjem o predlogu novega državnega proračuna, posne* mamo naslednji odstavek, ki zanima vse drž. uslužbenstvo:	»Zmanjšanje
izdatkov je izvedeno v vseh proračun* skih oddelkih, razen kakor že omenjeno v oddelku državnih dolgov, ki vsebuje urejene državne obveznosti, katerim mora država brezpogojno zado* stiti. Zmanjšani so tudi osebni in ma* terijalni izdatki do skrajnih mej možnosti. Predlog proračuna je uravnotežen v celoti. Ravnotežje se je doseglo s strogo in dosledno izvedeno redukcijo izdatkov.«
Zmanjšanje izdatkov po predlogu novega drž. proračuna. Iz ekspozeja finančnega ministra k predlogu novega proračuna objavljamo nekatere podatke. Dočim je bilo v sedanjem proračunu določeno za pokojnine pribl. 815 milijonov dinarjev in je bil v teku minilega leta ta izdatek pove* čan še za 141 milijonov dinarjev, je v proračunu za leto 1932./33. določe* nih pokojninskih kreditov 885 milijonov dinarjev. V pravosodnem ministrstvu so zaradi zmanjšanja uradniških plač in doklad izdatki precej znižani. Isto velja za prosvetno ministrstvo, kjer je ukinjenih večje število šolskih zavodov, ludi zunanje in notranje ministrstvo izkazujeta znatno manjše število osebja. V finančnem ministrstvu je po novem proračunu ukinje* nih: 252 uradniških mest, 135 priprav* nikov, 808 zvaničnikov, 27 služitcljev, 664 dnevničarjev, skupaj torej za 1856 oseb manj. Tudi ostala ministrstva izkazujejo v proračunskih kreditih znatno nižje vsote, predvsem zaradi znižanja prejemkov uslužbenstva.
Iz tovariškega tiska. Dosedanji urednik »Glasa državnih penzionera i penzionerki kraljevine Jugoslavije« v Sarajevu, dr. Hamid Šahinovie, je odložil uredništvo tega lista, ker se je za stalno preselil iz Sarajeva. Uredniške posle je prevzel tajnik Udruženja drž. penzionera v Sarajevu g. Janko Seljan.
Iz strokovnega uradniškega tiska. Izšel je prvi snopič mesečnika za fh nančnosgospodanska vprašanja »Računski glasnik«. List je glasilo »Združenja drž. uradnikov računske stroke kraljevine Jugoslavije«. Urednik je upok. svetnik Todor G. Ilič v Beogradu, Valtazara Bogišiča ulica 10. List bo izhajal vsakega 15. dne v me* seču in velja na leto 40'— Din, p osa* mezni snopič 4’— Din, člani imenovane organizacije ga pa prejemajo brezplačno. Doslej je bilo glasilo Združenja računskih uradnikov zagrebški list »Računaš«.
Lastnoročno pisane prijave upokojencev. Po uredbah o draginjskih dokladah drž. upokojencev mora vsak predlagatelj prijave sam in lastnoročno napisati prijavo in jo tudi sam lastnoročno podpisati, sicer je fin. di* rekcija ne sprejme in ne obravnava. Naj pa taki upokojcnci(ke), ki ne znajo pisati ali ki zaradi bolezni (na pr. mrtvoudnosti) ne morejo pisati? Posebnih določil v obeh uredbah ni. tudi ministrsko navodilo za njuno
uporabo jih nima. Ravnati se je torej treba po določbah 2. odst. § 28 zako* na o občem upravnem postopku od 9. novembra 1930. Po teh more taka oseba, ki se ne zna ali ne more podpisati, postaviti pod spis svoj »ročni znak«, na pr. križ ali odtis kazalca desnice, njeno ime mora pa zapisati druga oseba, katera mora pa pristaviti tudi svoj podpis (čitljivo izpisan) z navedbo poklica in bivališča. Prav je, če tudi navede vzrok, zakaj po* kojninski upravičenec sam ni napisal in podpisal prijave i.n da se pri tem sklicuje na spredaj navedeno določbo zakona o občem upravnem postopku.
—a.
Težak gmotni položaj mladih zdravnikov. Konec januarja so skle* nili mladi ljubljanski zdravniki na sestanku, da store vse potrebno, da bi prišli vsaj do najskromnejšega eksistenčnega minima. Velika večina mladih zdravnikov, ki vrše službo v ljubljanskih javnih bolnicah, za svoje delo ne prejema namreč niti plače v' denarju, niti v naravi. Takih neplačanih mladih zdravnikov je na ljubljanskih bolnicah 20, ki po šestletnem studiju, enoletnem vojaškem roku in neplača* nem stažu prav težko žive.
Ljubljanska uradniška menza. V Ljubljani postoji že 12 let uradniška menza, ki ima svoje prostore v dvoriščnem krilu hotela Tratnik na Sv. Petra cesti 25. Menza je svojo nalogo kot regulator gostilniških cen vršila prav uspešno vsa ta leta, vplivala pa tudi na cene prehrane pri zasebnikih. Dne 14. januarja se je vršil občni zbor menze, ki je izvolil nov odbor. Na njegov predlog je občni zbor soglasno sklenil prehrano poceniti. Naročil je pa upravi, da mora ostati glede hrane vse pri dosedanjem, torej tako glede množine, kakor tudi glede kakovosti. Od 1. februarja naprej so v veljavi naslednje znižane cene: 1. Za člane (aktivne in upokojene državne in samoupravne uradnike) velja kosilo in večerja 1P— Din. 2. Za akademike in dijake kosilo in večerja 11'— Din. 3. Za ostale uradnike pa kosilo in večerja 12'— Din. Kosilo samo velja v abonmaju 7-— Din, večerja za 5 — Din na dan. — Te podatke smo povzeli iz ljubljanskih dnevnikov. O sklicanju in poteku občnega zbora, o znižanju cen kakor sploh o poslovanju urad* niške menze v Ljubljani pa naš list ni prejel nobenega obvestila že več let. Mislimo, da bi bilo stalno obveščanje uradniške javnosti o delovanju menze v korist nji sami.
Obdavčenje stanovanj v novih poslopjih. Fin. ministrstvo je izdalo načelno važno odločbo, po kateri davčni objekti niso poslopja, niti hišni lastniki, temveč stanovanjski naje m n ik i. Zato je fin. ministrstvo dovolilo zagrebški občini pobiranje gostaščine od vseh stanovanj v starih in v novih zgradbah. Priziv organizacije hišnih posestnikov, po katerem občina ne bi smela obdavčiti stanovanj v novih hišah, ki so oproščene državnega davka (zgradarine), je ministrstvo obenem odbilo.
več niti dona Tanereda, niti svojih škor« njev, ki so odpotovali obenem z njim. Kis tajce bi ga bil sicer lahko opozoril, toda nikdar se ni mešal v zadeve potnikov, ki so nosili revolverje za pasom, neglede na to, da so mu neprestane molitve puščale le malo prostega časa.
t i ost je še vedno z vsem mladostnim pretiravanjem preklinjal, ko je pridirjal poštni sel, neotesan mulat, na sijajnem mezgu. Na povodcu je vodil za seboj dru* .?cga. Toda ta zelenčki junec iz prestolice mu ni bi! prav nič po srcu. Mimo tega ga je pa še ogorčila zgodba s škornji.
»Kaj jih jc pa sploh treba pred spa* njem sezuti? Hudič vzemi tako sitnarenje! Kakor če bi bil gospodična!«
Pri tretjem kozarcu ruma jc hudobno režeč se gladko odklonil, da mu odstopi drugega mezga.
»Le kar lepo mirno počakajte tu' dva ali tri dni. Potem se bo že kaj našlo za Vas!«
Lahko rečeno. Nekaj dni samotariti na ledenih vrhovih And ni stvar za vsakogar. ■Mlademu gospodu se je zdelo, da je iz* gubljen, zardel je od jeze. nato spet po* bledel od strahu in skoro bi bil izbruhnil v jok. kar bi ga bilo pa docela osmešilo.
Mulat jc zajahal mezga in še zaničljivo
v velikem loku pljunil, ko mu je železna roka zagrabila povodce in se mu je pred obrazom zasvetil revolver. Kot pošten Kre* olee je takoj razumel stvar, skočil iz sed* la, da mu je mladi mož potegnil njegovo lastno orožje iz torbe in zasedel drugega, neosedianega mezga. Brezobzirno »e uda* ril z ostrogami žival in urno oddirjal.
Zdaj je pa zelenokljunec zares zajo* kal, ampak od sramu. Kaj je bil to on sam, ki je zagrešil ta rop po vseh pravilih, ki je zakrivil tako grobo nasilstvo? Od katerega konkvistadorja, osvojevalea iz davnine, izmed svojih dedov je pa pode* doval to ostudno surovost?.. . Toda že je pritekel Kitajce, ki se mu je svetil ob* raz od zadovoljstva, ker je mulat, ki mu jc vselej ostajal popiti rum dolžan, končno le prejel svojo kazen. Uporno se je branil, sprejeti denar za lepe kitajske solne, s ka* terimi jc pomagal senorju.
I a jc odjezdil, ves v mislih pri nekem paragrafu zakonika Gode Napoleon, ki mu jc tičal obenem z diplomo doktorja prava v malhi ob sedlu. Novi mezeg je imenitno stopal in na srečo ni potreboval ostrog, ki so bile izginile s škornji. Zadovoljstvo, sveže in jutranje, kot nežna rosa na ble* dih travnatih lisah, mu je polnilo srce. Po* gumno jc jezdil po poti, ki se je vila kot
kača ob gorskih pobočjih, prekoračil s snegom pokrite vrhove, gledal, kako so kondorji napadli gorske ovce in opazil na* enkrat, da je pred samotnim razpelom.
Teda ne sam! K železni ograji je bila privezana klečeča ženska, kateri je po go* lemu hrbtu tekla kri. S prožnim trstom sta dva Indijanca lepo počasi zamahovala po njem, čisto tako, kakor se mlati žito. Pr c* sumljivi kriki žrtve so se dvigali do nebes, ki so se zdela tako blizu, in belopolti mož, ki je dobro poznal Dona Quijota, je za* čutil vzvišeno vnemo, da odpravi vse kri* vice sveta.
Indijanca, ki sta prenehala biti, čim se je približal, sta ga grdo pogledala, ko ju je pozval, naj pustita nesrečnico. Brez dvoma sta bila pogumnejša kot večina si* nov tega podjarmljenega plemena, zakaj naglo kot strela sta ga potegnila iz sedla in ga pošteno premlatila, preden se je mo* gel pobrati in pograbiti revolver.
Nikoli se ne bJ) izvedelo, po kakšni zvijači sta Indijanca tako bliskovito izgi* nila. Belopolti mož jc ostal sam s stokajo* eo žensko, ki se je obračala za njim, brez dvoma zato, da bi občudovala svojega re* šitelja. Stara jc bila kvečjemu šestnajst let in lepa kot spokorna Marija Magdalena. Dve košati kiti, s črnimi in rdečimi trako*
vi na koncu, ki naj pomagajo zoper nezg i* d.:, sta ji padali po prsih.
Ponosen kot Don Quijote, usmiljen kot Samaritanec, je belokožee prerezal vr* vi iz rdeče volne in hotel obvezati Indijan* ko s svojim tenkim robcem.
Vstala je. stegnila otrple ude. Nato jc stopila k rešitelju in mu pljunila naravnost v obraz.
»Supaipa — gua gua! Hudičev sin!« jc zaklicala v narečju Indijancev iz plemena Quechua, pomešanem s španskimi beseda* mi. Pri tem je delala čudne znake, ki so gotovo zarotili vso dolino in vse mrliče, katere je krila, naj bodo priče njenih pre* kletstev. »Mene tepsti, ker me ljubiti. Moj mož!«
In preden jc odšla, si je izpulila še trepalnico in jo pihnila v rešitelja, kar utegne povzročiti — ko ve to ves svet v Peruju — najtežjo nesrečo, celo obuditi maščevalne duhove starih grobišč Inkov.
Belopolti mož se je za trenotek vsedel in obrnil oči k trpečemu Kristusu. Nekaj prav posebnega, zelo bolečega se je moralo očividno dogajati v njem, zakaj pobledel je kot mumija.. Nato je vzel iz torbe ob sedlu malo knjižico, Gode Napoleon, sto* pil k obronku in jo treščil v prepad — z njo pa celo kopo neplodnih iluzij.
Nove prijave upokojencev za drag. doklade.
Od dravske finančne direkcije v Ljubljani smo prejeli: Z uredbama fin. ministrstva št. 75.500/1 od 27. oktobra
1931	oz. št. 76.000/1 od 5. decembra 1931. je predpisano, da morajo vsi državni upokojenci (upokojenke), njih vdove in sirote najkesneje do 1. marca 1932. predložiti izplačevalni blagaj* niči, t. j. odseku za računovodstvo dravske finančne direkcije, nove prijave Obrazec za te prijave je bil predpisan z odločbo fin. ministrstva od 12. deccmb a 1931.. št. 83.900/1 in je ob* javljen v »Službenem listu« od 16. jan.
1932	, kos 4. Prijavne obrazce je izda* lo in založilo »Društvo državnih upo-
f kojcnjjv in upokojenk v Ljubljani«, kjer jih je dobiti proti plačilu 1 Din za komad. Kakor sporoča imenovano društvo, se prijavni obrazci dobe pri vseh tobačnih zalogah'v Dravski banovini, v'vsakem poedinem kraju, kjer je sedež okrajnega sodišča, vsaj v eni trafiki, v Ljubljani v trafiki Pogačnik R. (prej Blaž) na Dunajski cesti (Mathia* nova hiša), v Mariboru v trafiki Svetek Pavle v Gosposki ulici, v Celju pa v trafiki Pcrovšek Alme na Kralja Pe*
tra cesti. — Vsi predlagatelji prijav se pri tem opozarjajo, da morajo biti prijave pisane in podpisane lastnoročno in čitljivo, sicer se ne bodo obravnavale. Tistim upokojencem, ki bi do 1. marca t. 1. prijav po novih obrazcih ne predložili, se ustavi nadaljnje izplače* vanje doklad, dokler ne vlože prijave. K prijavi je priložiti v dokaz resnično* sti navedb vse potrebne listine. Vendar upokojencem, ki so že v minili jeseni predložili prijave in dokazilne listine, teh listin ni treba vnovič predlagati. V bodoče pa bodo morali predla* gati listine samo v dokaz sprememb, ki ustvarjajo zanje nova prava do dravinjskih doklad. — Prijavne tiskovine je izpolniti točno, pazljivo in pravilno. Za neresnične prijave so predlagatelji kazenski in disciplinski odgovorni. — Opozarjajo se, tudi vsi upokojenci, naj v obrazcu točno navedejo številko svojega likvidacijskega lista, ki je oz* načena na vsakem mesečnem čekov-, nen odrezku. — Natančnejša navodila za izpolnitev prijavne tiskovine so natisnjene na obrazcu samem. Po njih se je natančno ravnati.
di v bodočem desetletju vselej zmago* vito vodil to našo največjo zadrugo k še večji popolnosti. — Kot dodatek h koledarju je izdelal neumorni zadrugar in odlični sotrudnik našega lista Srečko Čerček statistični pregled prvih deset let dela železničarske nabavljalne za* druge. Pregled je izdelan s pomočjo točno izdelanih diagramov in preglednih grafičnih slik. V tem pogledu, ki nudi neizčrpno bogate vire o razvoju in napredku železničarske zadruge in o zadružnem poslovanju, je vloženega silno truda in dela. Le resnična ljubezen do zadružništva more ustvariti tako nazorno, vestno in skrbno sestavljeno, pregledno sliko, kot nam jo ti nešteti diagrami nudijo. Tudi o nadvse poučnih rezultatih, katere dokazuje ta tabelarni pregled, bomo še poročali.
—a
Neposredni davki. Pregled najvažnejših davčnih zakonskih določb. Pri* redil višji finančni svetnik Josip M o s e t i z h. Izdala- Kmetijska Matica v Ljubljani. Gena 30 Din. — Knji* žica obravnava vse vrste direktnih davkov, dalje splošni in skupni davek na poslovni promet, vojnico, davek na neoženjene osebe in davčno prostost oseb, ki imajo devet ali več otrok. Pri-
reditelj je obdelal vsa najvažnejša davčna vprašanja, ki se pojavljao v vsak* danji praksi. Prednost knjižice obstoji zlasti v tem, da se za vsako davčno vrsto kakor tudi pri vsakem važnejšem davčnem vprašanju točno navajaj« razni davčni zakoni, pravilnik, davčne novele in deloma tudi razpisi ministr* stva za finance, ki obravnavajo dotično davčno snov.
Prireditelj je s to knjižico prav srečno ugodil nele željam davčnih zavezancev, ampak tudi željam organov finančne uprave. Saj je izšlo v razmeroma kratki dobi, odkar smo dobili davčno reformo, že nebroj raznih novih davčnih zakonov in poleg tega pa še cela vrsta izpreminjevalnih in do* polnjevalnih zakonov.
Snov, ki jo je obdelal prireditelj v svoji knjižici, je ogromna. Zato je tem bolj pozdraviti, da se je prireditelj nele lotil težavne naloge, marveč da mu je tudi uspelo, v razmeroma majhni knjižici (182 strani) obdelati mate* rijo tako izčrpno in pregledno, da slu*-ži knjižica lahko kot kažipot nele davčnim zavezancem, ampak zlasti tudi uradništvu finančne stroke. Zato knjižico prav toplo priporočamo.
Nove knjige.
Koledar Nabavljal, zadruge usluž* bencev drž. železnic, Ljubljana VII, za leto 1932. Uredil Ciril Ponikvar. 172 strani. — Agilna ljubljanska železni* čarska nabavi jalna zadruga je tudi letos izdala za svoje člane koledar, šesti po vrsti. Vsebina koledarja je zelo pestra. Razen običajnega koledarskega gradiva, preglednih tabel o poštnih pristojbinah in taksah vsebuje knjiga vrsto zanimivih člankov o dosedanjem delovanju te največje zadruge držav, uslužbencev v naši banovini. Dva članka o desetletnici in o Zvezi nabavljal-nih zadrug drž. uslužbencev je napisal Iv. Deržič. O gospodarskih in socijal* nih ustanovah naših železničarjev ter o zgodovini podpornih društev pa poroča na temelju bogatega gradiva Sreč* ko Čerček, znani zadružni delavec in dolgoletni predsednik te zadruge. Po-
sebno njegov izčrpni članek o gospodarskih in socijalnih institucijah slo* venskih železničarjev je izredno zanimiv in opremljen s skrbno zbranim statističnim gradivom. Pokaže nam, kako se moči železničarjev zaradi razcepljenosti po nepotrebnem slabe in nam daje nauk, da je le v slogi možeh največji dosegljivi uspeh. Iz tega članka bomo povzeli tudi za naš list mnogo važnih podatkov. Zelo informativni so še članki o gospodinjskem ki kuharskem tečaju, o krizi ih krizah, o pomenu zadrug, o prodajanju za goto* vino ali na kredit, o vrednosti perutninarstva itd. V leposlovnem delu je zastopan odlični humorist Iv. Milčin* ski in več drugih. — Železničarski zadružni koledar je dokaz življenske sile osvajajoče zadružne ideje. Prepričani smo, da bo pravi duh zadrugarstva tu-
Stara ljudska modrost.
(Dalje.)
Med sredstva, ki čistijo in razvo-denujejo kri, katera se po stari zdravniški označbi imenujejo »resolvencija,« prištevajo kmetje razen vodne kreše tudi hren. Po starem izročilu je odlič* no sredstvo zoper furunkule. Enako moč pripisujejo tudi različnim drugim vrstam redkev in redkvic. Vse te še danes z velikim uspehom uporabljajo bolniki, ki trpe na protinu in žolčnih kamnih. Kot posebno priljubljeno sredstvo zoper žolčne bolezni in pesek v ledvicah velja sok črne redkve. Tudi šolani zdravniki ga radi predpisujejo. Zato je menda prav od tod nastala navada, da v krajih, kjer uživajo mnogo
piva, recimo na Bavarskem in v nemških Alpah sploh, jedo k pivu redno tudi črno redkev.
Že davno prej, preden je zdravniška znanost spoznala dragoceno preprečevalno in zdravilno moč korenjevega sirovega soka, ki je bogat z vitamini, je zaslutilo prosto ljudstvo, da je uživanje sirovega korenja in sirove kolerabe koristno človeku, ker ozdravlja bolezni in ohranja zdravje. Seveda si ljudstvo o znanstveni upravičenosti uživanja take »sirove hrane«, ki je dandanes kar v modi, ni bilo na jasnem.
(Dalje prihodnjič.)
Zase dela, kdor dela za „Naš Glas4*!
Medno blago, perilo in potrebščine za šivilje in k'o-;ače prim r ea tvidka
A. PERSCHE
LJUBLJANA, Pfed škofijo 21.
Pripotočano tvrdko
M. Tičar, Ljubljana
za nakuo vseh pisar irskih in šolskih potrebščin.
Ivan Perdan nasl, Ljubljana \
Veletrgovina kolonijalneg* in spreerijskega blago, j
Sudi po najnižji dnevu’ ceni: kavo. riž, testenin«, na.jfin»jše na- ; mizno olje. čaj, žganje ter v-e drugo špecerijsko blago
Postrežba t'>čna in solidna
L. Mikuš
LjuMjaiia. ftoni trs l!i
^ msmtssam
f	\ prhiofoca svoio zalogo
Popov.ia se ijvršuiejo tiičnn m solidno
Krojaški atelje
FRAN IGLIČ, LJUBLJANU
Prsžakova ulica.
Izdeluje se za dame in gospi de po najnovejših krojih. - l.aOna zaloga modnega blaga. - Uradnikom znaten popuštali na obtoke.
Tovariši!
Kupujte pri tvrdkah, ki oglašujejo v „NAŠEM G LA S U“! Kdor podpira nas, ga podpiramo mi!
V t j u h ‘ j * ? i g
at’ %i' S
v« t S
priporoča cen), občinstvu svojo zalogo vseh pisarniških in šolskih potrebšč n. Lastna izdelovalnica šol. zvezkov. Knjigarna sprejema naročbe na knjige iz inozemstva, na vse domače in inozemske liste, revi i e itd. Velika izbira razglednic in slik. Cene solidne ! Postrežba točna 1 Zahtevajte cenik !


Kr. dvorni dobavitelj
ANTON VERBIČ, Ljubljana
I Delikatese Telefon 2678 Špecerija
| Najutžje cene! S eže blago! Ssrbna postrežba!
Telefonska Mev. 2412	Štev. poit hran. 11.165
Vzd tnina posoirtmea v 1 iuh!jani
l. l. I o. X.
Miklošičeva cesta 7
v lastni palači, dovoljuje pod ugodnimi pogoji vsakovrstne kredite in posojila državnim uslužbencem proti poroštvu, zaznambi na prejemke, zastavi življen-skih polic in vrednostnih listin ler vknjižbi na posestva. Odplačilo v mesečnih obrokih. Uradne ure od 8.—2.
MANUFAKTURNA TRGOVINA
FABIANI &JURJOVEC
LJUBLJANA — STRITARJEVA ULICA 5
Priporoča svojo veliko izbiro volnenega blaga za gospode in dame. Belo blago za različno perilo v po'jubni širini. Krasna zaloga zastorov in preprog.
(Pliš, tapestri itd.) — Puh, perje, kapok. volna, žima vedno v zalogi. Blago je tz prvovrstnih angleških in čeških tovarn. Gg. uradnikom proti takojšnjemu plačilu 10"/o popusta.
HI C. J. H A M A N N
Vam nudi naisolidn&jšl vir nakupa perila, opreme nevest In rtovorojenčkov, perja, modnih potrebščin ■ Predtiskarlja modernih ročnih del-
Izdaja za konzorcij »Naš Glas“ odgovorni urednik dr. Karl Dobida./— Tiska Učiteljska tiskarna (predstavnik France Štrukelj). Vsi v Ljubljani.