— 9 —
Mala vodonoša.
,,Hajd, pojdiva hitro k vodnjaku sama, Pomoči nij treba, saj sva že močna!
Podvizaj se Minka, in teci z mano, Boš videla, mama hvalila te bo."
Ko verž na koritu pred rrelcem derži, Dekletce se smeje in srečno se zdi!
Posoda je polna — ,,,,pretežka je, oj, Odnesti ne morem je, bratec ljub' moj!""
,,A nesti jo moraš domov vendar ti, Saj veš, da to delo za moškega nij."
In malo pomišlja petletni Andrej
Ter ,,moder sem" pravi, ,,no mala, poglej !"
Iz kitic napravi jej svitek mehak In skerbno postavi nanj verček težak.
,,Po konci se derži, ne majaj z glavo, Krepko mi korači, — eh, saj nij težko!"
Dekletce se stegne, napenja moži, In komaj in komaj solze zaderži.
A nič ne pomaga, zastonj je, gorje, Napolnjeni verček jej pade z glave I
Pokvarjen je zastor in krilce lepo, In čeveljčki novi, lej, kakovšni so!
Eot skopana miška je Minica zdej: ,,Le čakaj, le čakaj, poredni Andrej!
Zakaj, le zakaj, oj, po vodo sem sla — Oh, oh, da pri mami doma bi bila!"
Lujiza Pesjakova