FILM
ZAROTA.* Kako prijetno in ljubeznivo je navsezadnje, če lahko na komu napišemo: x je bil slab in y je bil strahoten, vse drugo je še nekam šlo.
Xajljiibeziiivej.se, kar lahko rečemo za Zaroto, je to, da je bil Lojze Rozman zelo dober in njegov krojač odličen, la oholi, brezdušni, plavolasi robot in njegova elegantno krojena obleka, to je \se. kar nam ostane v spominu.
Ostali del filma se razvija pred našimi očmi kot predstava ribjega baleta za debelimi stenami akvarija. Mrzlokrvne globokovodne živali se poganjajo in razburjajo, odpirajo usta, se postavljajo v poze, ki izražajo sovraštvo, ljubezen, strah in aesigurnost, toda njihov ihtiološki živčni ustroj je tako zelo različen od našega, njihovi problemi tako samo izključno cerebralno zaznavni, da osupli gledamo ta spektakel bitij, ki imajo probleme, podobne človeškim, ki pa defi-uitivno niso človeški problemi. Njihova koreografija je zasnovana na principih neke astralne matematike, na principu problema z dvema možnima rešitvama, izmed katerih eno iz političnih razlogov vnaprej izločimo. Kar ostane, je ribja žaloigra s predpisanim srečnim koncem. Žaloigra, ker mora nekaj teh nesrečnih navideznih bitij med predstavo upodobiti žrtve, srečni konec pa je v
* »Zarota«, produkcija Viha film. Ljubljana 1965. Scenarist Primož Kozak, režiser Franci Križaj.
1052
tisti rešitvi matematičnega problema, ki je nismo izločili in ki izpoveduje veselo vero, da se bo ribji zarod ohranil, plodil naprej in po možnosti naselil vso zemeljsko kroglo.
Skratka, film, ki se ne dogaja nikjer, med nikomer in zato — dovolj pravično — tudi nikogar ne zanima. Scenarij je zasnovan s tisto superiorno nepri-zadetostjo do človeka, ki se lahko porodi samo v atmosferi provincialnega snobizma, v atmosferi, ki ne dovoljuje govorjenja o resničnih človeških stvareh, ki so v tej provinci prisotne, vsakomur zaznavne, in zato po definiciji — iz snobovskega sramu zaradi lastnega telesa, ki se mu ne more odreči — neele-gantne, ampak predpisuje kot elegantno obravnavo velikih, političnih tem. !:i jih ta provinca nikoli ni izkusila in ki so prav zaradi tega za širokookega provincialnega blaziranca tako fascinantne. Ta eksistenčna eluzivnost, to večno skrivanje lastne pozicije največ doprinese občutku zlaganosti in pozcrst\a. Kadarkoli mislimo, da smo končno našli avtorjevo stališče, srečamo dvignjeno obrv, utrujeno kretnjo in tisti ribji pogled, ki nam govori: Ah, kaj tole, dobri moji, prek tega sem jaz že zdavnaj. Krležijanska blaziranost, ki je še toliko manj simpatična, kolikor je Ljubljana manjša od Zagreba in slovenske državotvorne izkušnje revnejše od hrvatskih.
Ta histerična tendenca k samonegiranju je okužila vso ekipo. Režiser se je dobesedno razblinil v nič na svojem režijskem stolčku in pustil, da sta ga tekst in kamera vlačila s prizorišča na prizorišče. Kar se je nato dogodilo z montažo, je še ena žalostna zgodba. Montažcr, ki je pri Samorastnikih tako temperamentno odrekal režiserju pravico do montaže lastnega filma, je tudi tu storil vse. tla bi nase pritegnil pozornost. Kadri so zmontirani kapriciozno, brez  kontinuitete,  z  veliko  ambicioznosti  in   malo  posluha  za   vlogo  montaže.
Težko je go\oriti o igralcih. Nobeden ni bil slab, toda razen Lojzeta Rozmana, ki sta ga vodila njegova srečna zvezda in njegov igralski instinkt, v teh pogojih enostavno niso mogli dosti več kot govoriti svoj tekst. Tekst, poln drobnih nepotrebnih jezikovnih kapricioznosti. In konverzacijski jezik! In vendar te ljubim, dekle! Pravi Dare Ulaga za Štefko Drolčevo, svojo bivšo ženo, potem ko sta se vroče skregala.
Sita sem tega! Svojega moškega hočem in ne maram gospodarja, da mi bo vsak čas segal  pod odejo — pravi nekje Štefka Drolčeva.
Takšnega pavšalnega, destiliranega, intelektualnega igračkanja s kvanta-njeni in erotiko je v filmu več. Nekje Dare Ulaga v svoji funkciji uslužbenca Agencije zahteva  od svoje bivše žene skrite dokumente. Vidimo, kako  papirji
— dovolj nespretno — padejo v gros plan, nanje se najprej vrže ženska roka. nato še moška. Če/, trenutek začne moška roka lesti po ženski navzgor, vidimo kako se dotakne lica. trenutek izlorsirane napetosti in nato ženska divje — predivje
—  za gros plan — sune z glavo in  vstane.
Zakaj vse to? Zakaj v teh dveh ubogih, že zdavnaj izgorelih pogoriščih umetno vzdrževati neki hladen plamen? Patetičen poskus pač, da se shematično, dehidrirano dogajanje s tem praznim mahanjem z erotiko nekoliko garnira. roda kako klavrna, brezosebna, delibidizirana erotika in kako nespretno dejanje! Dobrosrčni gledalec, ki bi se v svojem zaupanju še pustil poučiti o stvareh, ki jih ne pozna, o navadah velikega sveta, je tukaj že bolj doma. njegova skromna vsakdanja praksa uči, da se moški in ženska vedeta drugače. In če bo iz tega drobnega preizkusa sklepal o vrednosti ostalih elementov tega filma, se je po mojem mnenju dokopal do koristne metode.
1053
Kadar se filozofski misleci lotijo umetniškega dela. je pogled nanje prav einljiv. Njihovi mogočni, analitični možgani, vajeni posušenih abstrakcij in logičnega ukrepanja, se vedejo kot dobrodušni sloni, ki so odločeni, da bodo plesali menuet, zložen /a graciozne miške. Kadar je potreben dolg korak in dostojanstvena poza, takrat jim njihova masivnost dobro služi, toda pri hitrih obratih in dekorativnih figurah jim z eleganco pohaja tudi potrpežljivost. Čemu vse to? Smisel vse igre je vendar, da pridemo iz enega konca dvorane do drugega, po najkrajši poti. ali ne?
Aleksander   Čolnik
1054