Črez polje gre.
jJLLed drevjem — si čul plahutanje, šum splašenih kril skozi gaj? Vse najine ure nekdanje, noči čarobnih sanje, vse hrani še ljubi kraj.
Poglej: tam dalja sinja, kot da se pne v nebo -— se tvoja misel spominja, kak dan se v škrlat zagrinja, in rož, ki o kresu cveto?
V  življenja najvišji slasti dva cveta: radost, bolest iz ene mladike — strasti obenem sva videla rasti
in bila sva srečna do zvezd.
V  očeh sem tvojih iskala, spoznala ves pogum, zato se nisem bala,
ko vsa sem trepetala
kot zdaj — o čuješ ta šum?
Šla je črez polje zase
in mislila tako,
še enkrat žila čase
in pila znane glase,
kot on bi hodil z njo . . .
»Ljubljanski Zvon" 10. XXVI. 1906.
Oton Zupančič.
37