mora nasloviti na nemoč in razvado kritike, ki hoče znano razložiti iz neznanega. Če se že doživljaj pesnitve odmika logičnemu dojetju in označbi kakor vsako posebno občutje, koliko manj se more osebnost pesnika izčrpno označiti z racionalno formulo.
Nemška znanost skuša za poenostavljenje in orientacijo najti splošno človeške tipe osebnosti, ki niso produkt časa in kraja in veljajo po tipičnem razmerju do sveta za vse čase. Tri tipe uveljavljajo Dilthev, Mtiller Freienfells Rutz, Nohl, začel pa je že Schiller, ki je določil naivni in sentimentalni tip, realista in idealista; pozneje je romantika ločila antični in romantični tip in nato Nietzsche apolinični in dionizični tip. Samo za ljubavno poezijo vzporedi dr. Čelar Milana Begoviča z Nazor jeni kot realista in idealista, naivni in sentimentalni tip Schiller jev. »Begovičeva poezija je semzualna, polna akcije prikazuje realne momente, lahko prehaja k novim vtisom, Nazor pa se vglalblja v posamezna občutja in ostaja dolgo pri njih, poezija je izraz hrepenenja in sanjava. Begovič je nad svojim čuvstvom, Nazor se v njem izgublja.« V začetku pa navaja tri tipe po razmerju osebnosti do življenja, ki se ne strinjajo popolnoma z nemškimi. I. senzualist, tip globokega občutja; II. idealist, ki se rajši umakne slabim stranem življenja, da živi v lepih iluzijah; III. idealist volje, ki se ne uklanja življenju, ampak pije tudi njegov strup, da življenje občuti v vsej velikosti in strahoti. »Nazor je tip idealista, ki se rajši umakne življenju, da živi v lepih iluzijah. Tudi kot pesnik ni osvojen od realnega življenja, ampak pogosto ustvarja idealni duhovni svet lepote, v katerem zavzame njegova poezija značaj slovanskega mističnega hrepenenja po nečem nejasno opredeljenem, to je instiktivno stremljenje, da se umaknemo življenju, kot ga je ustvarila zapadnoevropska civilizacija. Večinoma prevladuje optimizem, ne utaplja se v skrajno bedo kot Dosto-jevskij ali v grozote koit Hoffmann ali Poet« (te šteje menda v III. tip).
Dr. Čelar ju je glavni kriterij vsebine življenjska realnost, doikler ta odmeva v poeziji Nazora; približuje se ji včasih s preciznostjo, včasih z veliko gostobesed-n ostjo in prav nepotrebno psihološko razlago pesnikovega hotenja in čuvstvovanja. Zato je o delu te poezije, ki korenini v realnosti in ima svoj vrh v epu Medved Brundo, izrekel dokaj sprejemljivo sodbo; bolj ocL,rok mu je draga plast iz imaginativnega sveta, katere vrh je solnena pravljica Utva Zlatokrila. Razlaga jo iz dobe pred vojsko, ko so hoteli (Krleža) vzbuditi v narodu optimistično razpoloženje. Očita ji, da mas ne gane, ker iluzija ne dobi realnega sveta tuge in radosti. Tukaj ne more biti merilo realni svet, ampak to, kar je pesnik hotel povedati, ali nas je prepričevalno zanesel v svet svojega duha. Realni svet je kriterij tedaj, kadar pesnik priznava naravno realnost (to je v naturalizmu, realizmu, impresionizmu in simbolizmu). V Utvi pa so simboli za neke sile in napore človeškega duha, ki nosijo znake pravljičnega oblikovanja naravnih sil, simbolizem prehaja v ekspresionizem, na kar opozarja tudi močna lirična plast v epu. Kakor se prirodne sile ne menijo za realni svet in za prakso človeške volje, tako se tudi ustvarjajoči duh ne meni za znane oblike resničnosti, ker hoče seči s čuvstvom im fantazijo v neznano. V Utvi je izraz vere, ki prestavlja gore, vere v zmago
duha in sreče. Če dr. Čelar zavrača Utvo, da je umetniško nedognano delo, da je brez neposrednosti, da je osnova rezoniranje ne občutje, da je nenaravno, ker poudarja skrajno optimistično noto, skratka z izrazi za znano realnost, še ni segel v duhovni svet Utve. V realnosti ni idealov, ideali so le v duhovnem svetu in so zato, da verujemo vanje. V razpravi pisatelj odpira včasih poglede v neko pesimistično ab-solutnost, da je vse skupaj vendarle propadanje v smrt, zato tudi ne more verovati v zmago duha in se vživeti v ono plast Nazorjeve poezije, katere vrh je Utva Zlatokrila.
škoda, da pisatelj ni analiziral konsekventno tudi formalnih vrednot, da bi prišel do bistva simboličnega in ekspresionističnega sloga, v katerih se razodeva oblikovna volja časa. Ostal je le pri začetkih in se ni povzpel do enotne sinteze, kakor je tudii motrenje tipične osebnosti šele začetek individualnosti, ki živi v oblikah časa.
Kljub nedostatkom je razprava zanimiva in spodbudna.                                                                 Dr. J. Š.
Albert H a 1 e r : Gundulicev Osman. S estet-skoga gledišta. Str. 91. Geza Kon. Beograd, 1929. — Koliko je v Osmanu prave, resnične poezije? Je li Gundulič vse te osebe svojega epa: Osmana, Kruno-slavo, Sokolico, Ljubico, Kalinko ... notranje doživel, občutil? Odgovor se zdaj 'glasi: Žal, ne. Retorika še ni poezija; sočutje s trpljenjem južnih Slovanov, pro-poved visokih etičnih misli (o minljivosti slave, sreče itd.) še ni poezija; primerja je Tassov ep Gerusalem-me liiberata, ki je bil Gunduliču vzor, z Osimanom, pride kritik Haler do zaključka: epizode v Tassovem epu so poezija, Gunduličeve pa ne. Gundulič hlini pesniško občutje, nadomešča ga z retorično preoblo-ženostjo. Pesnik je hotel deloma — tako vidi A. H. — peti v duhu renesančnega paganizma (po zgledu Tassovem), a stal je preveč pod vplivom katoliške (A. H. pravi: jezuitske) protireformacije; zato se mu ni posrečilo, da bi obe ti duhovni struji združil, in odtod tisti duarizem v njegovem epu, ki ga je doslej videl edini Armin Pavič, za katerim pa niso šli poznejši literarni kritiki.                                           Dbv.
POLJSKO SLOVSTVO
Literarna debata ob Mickiewiczu
Upadek romantizma se zdi najbistvenejša oznaka novejše poljske duševnosti. Če bi »romantizecm« prav površno tolmačili kot najvišji potencial slovansko-vzhodne duševnosti, bi mogli reči, da danes prevladuje na Poljskem zapadno-civiilizacijska orientacija, kar ni nič čudnega v deželi, kjer so gesla demokracije dozorela stoprv v času socialne revolucije, v narodu, ki ga Julij Kaden-Bandrowski, največji sodobni poljski pisatelj, imenuje — Rimljane vzhoda. A čeprav skušajo nekdanji poljski pristaši pozitivizma tolmačiti metaimorfozo poljske sodobnosti s potezami spo-vračajočega se ideala, se zdi, da smemo vendarle z večjo upravičenostjo označiti zorenje sodobnega poljskega duha kot sintezo romantizma in naturalizma. (Prim. »Mickiewicz v luči novejše kritike«, SI., 1929, št. 1.)
Primer, ki novo preorientacijo novejšega pokole-nja nadvse jasno označuje, nam nudi literarna debata, ki se je vnela v teku zadnjega leta ob Mickie-